Vloga žrtve in zakaj ostajamo v njej?

Vloga žrtve je nekaj, s čimer se, zavedno ali nezavedno, kdaj pa kdaj identificira marsikdo. Težava nastopi, ko se z njo identificiramo do te mere, da ta prevzame vajeti nad našim življenjem.

Da bi lahko iz nje izstopili, se je moramo najprej zavedati, nato pa raziskati, katere koristi nam prinaša, saj so prav te tiste, zaradi katerih v tej vlogi vztrajamo. A pojdimo lepo po vrsti.

Vloga žrtve – kako jo prepoznati?

Če se sprašujete zakaj se to vedno dogaja meni, zakaj mi to delajo, zakaj se tako vedejo do mene, ste v vlogi žrtve. Verjamete, da se vam na vseh koncih in krajih godi krivica, da vas ljudje ne cenijo, ne spoštujejo dovolj in se do vas pogosto vedejo neprimerno. Morda celo verjamete, da to, kar počnejo, počnejo le zato, da bi vas namerno prizadeli. Ob tem se pogosto jezite na druge, občasno tudi na cel svet, vmes vas »popade« žalost in razočaranje ob misli na to, kako krivično je življenje do vas.

Če vam je zgornji opis bolj ali manj znan, ste vlogo žrtve zelo dobro prevzeli. Sedaj pa poglejmo še, kaj nam vloga žrtve prinese. Koristi sem strnila v tri kategorije: pozornost, izgovore in občutek varnosti.

1. Pozornost

Eni in isti šali se prav dolgo ne bomo smejali. Eno in isto jamranje ali tarnanje pa smo pripravljeni poslušati v nedogled. Vsaj tako se zdi. Ostajanje v vlogi žrtve nam v tem pogledu pogosto prinaša pozornost. Ne le družine, prijateljev in znancev temveč tudi popolnih neznancev. Dokler imamo težave, so nas ljudje pripravljeni poslušati, nam ponujati ideje za takšne in drugačne rešitve ali nam celo ponuditi konkretno pomoč. Imamo torej nekoga, ki svoj čas in svojo pozornost namenja nam in našim težavam, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Ljudem se smilimo, ponudijo na svoje sočutje, ramo na katero se lahko naslonimo in so se nam mnogo bolj, kot takrat, ko nam gre dobro, pripravljeni posvetiti.

2. Izgovori

Vloga žrtve nam pogosto ponuja celo vrsto izgovorov zakaj nečesa ne moremo storiti. Kako naj odpustim, ko pa se je tako grdo vedel do mene? Kako naj grem na sprehod, v kino ali v gledališče, če pa nimam časa? Kako naj to naredim, če pa ne znam? Kako naj, če pa nimam tega ali onega? Vedno bomo lahko našli razloge, da nečesa ne storimo. To je dejstvo. Vedno pa bomo lahko našli tudi rešitve. A iskanja slednjih se vsekakor ne bomo lotili, dokler bomo imeli občutek nemoči, ki je stalni spremljevalec vseh, ki se identificirajo z vlogo žrtve. Z izgovori nevede pravzaprav ohranjamo naslednjo korist – občutek varnosti.

3. Občutek varnosti

Vloga žrtve je nekaj, kar nam je znano. Čeprav ni vedno najbolj udobna, se v njej dobro znajdemo in vsaj približno vemo, kaj lahko pričakujemo. Zmerna in znana bolečina je za mnoge še vedno bolj sprejemljiva kot bolečina, ki jo s seboj nosi strah pred neznanim. Vloga žrtve nam omogoča, da na vseh področjih ostajamo znotraj svoje cone udobja in se ne izpostavljamo tveganjem, ki jih s seboj nosi korak v neznano in tveganju, da pademo. Paradoksalno, mar ne? Ostajanje v občutku nemoči nam prinaša varnosti, ko bi nam zdrava kmečka pamet vendar narekovala ravno obratno.

Vlogo žrtve poznam zelo dobro. Občutek nemoči in ostajanje v varni coni udobja tudi. Ne le v teoriji, temveč tudi v praksi. To je bil namreč zelo dolgo moj stil življenja, ki ga je spremljal stalen občutek, da se mi življenje dogaja popolnoma izven mojega nadzora. A ne glede na vse, je bila prav vloga žrtve tista, ki mi je omogočala, da sem ostajala skrita in neopažena. To je bila vloga, ki mi je omogočala, da se ne izpostavljam preveč in s tem ne tvegam zavrnitve ali neuspeha. Zato še kako dobro poznam vse tri koristi, ki jih naštevam. Poznam delovanje iz vloge žrtve in iz pozicije nemoči, kakor tudi delovanje iz vloge kreatorja svojega življenja in pozicije moči. Že res, da je slednje včasih lahko malce strašljivo, a vendar je vsaj meni mnogo bolj strašljiva misel na to, da bi zopet sprejela prepričanje, da je življenje nekaj, kar se preprosto dogaja brez mene. V takšnem življenju je namreč zelo veliko čakanja. Čakanja na boljši jutri, na boljše in bolj prijazne ljudi, na boljše življenjske okoliščine in še kaj.

Kdo bi si mislil, da nam je čakanje vendarle tako blizu, ko pa se nenehno pritožujemo nad tem, da moramo čakati v vrsti za blagajno, v prometu in še kje. 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako odpraviti strah pred letenjem?

Moja prva izkušnja z letalom je bila dobra. Kaj dobra, fantastična. Še danes se je spomnim. Govorim o poletu na maturantski izlet. Tudi nekaj naslednjih je bilo dobrih. Vse dokler nisem leta 2005 letela v Anglijo. Takrat se je začelo.

Nekje na polovici ali tretjini poleta smo naleteli na turbulenco. Letalo se je vsake toliko precej hitro spustilo, kar me je spominjalo na hiter pad, ki ga doživimo na vlaku smrti. Medtem, ko je moja sopotnica na letalu ob tem uživala, kot da je res na vlakcu smrti v Gardalandu, sem jaz panično iskala vrečko za bruhanje. A njeno navdušenje je ob mojem polnjenju vrečke za bruhanje vseeno malce splahnelo. Ne vem kako dolgo smo leteli v območju turbulence, vem le, da so se mi sekunde zdele dolge kot ure. Nismo in nismo pristali, čeprav je pilot že zdavnaj napovedal pristanek na letališču. Medtem je letalo še vedno vsake toliko uprizorilo manjši prosti pad, jaz pa sem polnila že drugo vrečko.

Ne vem kaj je bilo bolj grozno – občutek ujetosti na letalu ali strah, povezan s tem, da se mi niti sanjalo ni, kdaj bo te muke konec. Po dolgih urah (dobro, malo pretiravam, ampak res sem imela občutek, da je šlo za ure in ne minute) smo končno pristali in medtem ko so ostali potniki navdušeno ploskali ob pristanku, sem jaz lahko le razmišljala o tem, kako naj čim hitreje pridem na sveži zrak.

Od takrat naprej sem vedno že dan pred poletom doživljala metuljčke v trebuhu. In to ne tiste prijetne, ki jih občutimo, kadar smo zaljubljeni, temveč takšne, ki so frfotali tako močno, da je moj želodček to prenašal precej precej slabo. Noč pred poletom običajno ni bila nič boljša. Nekaj minut nemirnega spanca in nekaj ur bedenja. Ne le bedenja, temveč razmišljanja v smislu kaj bo, če bo. Prihod na letališče je v meni že vzbudil slabost in iskanje stranišč. Vedno sem sicer vzela tableto proti slabosti, a prav velikega učinka ni bilo.

Tako sem našla drugačno taktiko in se, če se je le dalo, poletom izogibala, svoj dopust pa načrtovala tako, da sem na želeno destinacijo lahko prišla z drugim prevoznim sredstvom. Ko se je lansko leto najboljša prijateljica (tista, ki je na letu v Anglijo uživala na vlakcu smrti) preselila na Ciper in me povabila, da počitnice preživim pri njej, sem celo preverjala, kako bi tja prišla kar z avtom. Potrebovala bi samo 31 ur, kar se mi niti ni zdelo tako veliko in sem za trenutek resno pomislila na to možnost, a se na koncu vseeno odločila, da naredim tej muki z letali konec. Moja pot iskanja odgovora na vprašanje kako odpraviti strah pred letenjem, se je začela. Najprej s tehniko, ki mi je bila v tistem trenutku najbolj blizu, in sicer z nevro-lingvističnim programiranjem.

Že ob misli na letalo, me je stisnilo v trebuhu in potrebovala sem nekaj časa, da sem z NLP-jem prišla do stopnje, ko sem na izkušnjo poleta v Anglijo lahko pogledala z očmi zunanjega opazovalca, ki bi se mu, verjamem, vse skupaj zdelo zelo hecno. Pravzaprav bi lahko bil to super prizor za komedijo. Na eni strani obupano bitje, ki panično išče in pobira vrečke za bruhanje iz vseh sedežev v vrsti, na drugi navdušeno bitje, ki uživa na najbolj nori vožnji vlakca smrti. Takoj, ko sem na dogodek uspela pogledati s te perspektive, je del neprijetnega občutka iz trebuha izginil. O tem, da obstajajo načini kako odpraviti strah pred letenjem sedaj ni bilo več vprašanje, vprašanje je bilo le, koliko časa bom za ta proces potrebovala. A opogumljena s prvimi rezultati sem nadaljevala. Tokrat z metodo Human Software Engineering (HSE), metodo, s katero iz svojega telesa lahko učinkovito odstranjujemo zastalo energijo nekoristnih čustev – v mojem primeru strah. Z omenjeno metodo sem uspela spustiti vso energijo strahu, ki je spremljal vse pretekle polete in energijo strahu, povezanega s pričakovanjem negativnih posledic prihodnih poletov.

Polna pričakovanj sem tako lansko leto po dolgem času zopet sedla na letalo. Malce nervozna, a kljub vsemu optimistična. Navdušenje, ki sem ga doživljala znotraj sebe ob tem, ko sem se, ne le pred poletom, temveč tudi v času leta, počutila super, je bilo nepopisno. Prej prestrašeno bitje, ki na letališčih išče stranišča in sedeže, ki so v bližini, se je letošnje poletje že samozavestno sprehajalo po letališču in z veseljem čakalo vkrcanje na letalo. Noro. Kdo bi si mislil, da je mogoče odpraviti strah pred letenjem na tako hiter in učinkovit način.

Pa ne le strah pred letenjem, tudi pred neuspehom, samoto, čustveno bolečino, izgubo zaposlitve ter financ in še čim lahko odpravimo. Sem živ dokaz za to. 🙂 odpraviti strah pred letenjem

Če ste se odločili, da imate tudi vi dovolj življenja, ki ga vodi strah, se prijavite na osebno svetovanje in si s tem podarite dar bolj svobodnega življenja. Verjamem, da dolgoročno to najlepše darilo, ki si ga boste podarili.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

 

Kako uresničiti novoletne zaobljube?

Marsikdo ob začetku novega leta razmišlja, katere spremembe bo uvedel v svojem življenju, da bo to končno takšno, kot si ga želi in se ob tem sprašuje kako uresničiti novoletne zaobljube. A marsikdo po začetnem zanosu, ki traja morda teden, v dobrih primerih pa celo dva, na novoletne zaobljube hitro pozabi in njegovo življenje se vrne nazaj na stare tire.

Kako torej poskrbeti, da bo leto 2018 v tem pogledu drugačno in bomo ob koncu leta s ponosom zrli nazaj na vse kar smo dosegli? V tokratnem zapisu podajam nekaj idej, ki vam bodo pomagale najti svoj odgovor na vprašanje kako uresničiti novoletne zaobljube.

1. Zmernost

Zmernost je prvi kriterij, ki ga je smiselno upoštevati pri oblikovanju novoletnih zaobljub. Če se odločimo, da bomo naenkrat v svoje življenje vpeljali veliko obsežnih sprememb, obstaja zelo velika verjetnost, da na koncu ne bomo vpeljali nobene. Izberimo torej eno ali dve novoletni zaobljubi, ki jih bomo vpeljali z začetkom leta. Ko bodo postale del našega vsakdana, lahko razmislimo še o vpeljevanju drugih sprememb.

2. Mali in postopni cilji

Kakor ni realno pričakovati, da bomo drastično spremenili svoje življenje na več področjih le zato, ker se je začelo novo leto, ni realno pričakovati, da bomo čez noč uvedli velike spremembe, četudi le na enem področju. Če na primer nikoli v življenju nismo imeli ravno veselja do teka ali druge športne aktivnosti, večinoma ni realno pričakovati, da se bomo od 1. januarja naprej vsak dan eno uro ukvarjali s športom. Postavimo si rajši male cilje – 10 minut joge vsak dan ali trikrat tedensko eno uro hoje ali enkrat tedensko izlet na bližnjih hrib. Takšne cilje bomo lažje dosegali, to pa bo zelo dobro vplivalo na našo motivacijo. Doseganje malih ciljev, ki nas bodo korak za korakom pripeljali do želene spremembe, nam bo pomagalo ostajati osredotočeni. Vsekakor pa je pomembno, da si zastavimo cilj, za katerega se zavedamo, da imamo vse pogoje, da ga dosežemo. Priporočljivo je, da postopno male cilje spreminjamo v vedno večje, dosedanje katerih pa bo še dodatno doprineslo k motivaciji za vztrajanje v začrtanih spremembah.

3. Bolečina in koristi

Vse dokler je bolečina sedanjega trenutka manjša, kot predvidevamo, da bo bolečina, ki jo bo s seboj prineslo kreiranje nove navade, koraka naprej ne bomo naredili, pravi Tony Robbins. In res, vedno znova se izkaže, da ta trditev še kako drži. Zato poskrbimo, da bomo sedanjemu neželenemu stanju pripisali čim več bolečine, v uresničitvi novoletne zaobljube pa našli čim več koristi.

Ob iskanju odgovora na vprašanje, kako uresničiti novoletne zaobljube, zato velja premisliti ali je stalna bolečina sedanjega trenutka res manjša od bolečine, ki jo bomo doživljali ob uresničitvi zaobljube. To naredimo z zavedanjem, da bomo ob postopnem uresničevanju zaobljube dosegali tudi trenutke ponosa, krepili svojo samopodobo in samozavest. Prav tako ta premislek naredimo tudi z zavedanjem, da bo bolečina sedanjega postala tudi bolečina prihodnjega trenutka, če bomo z uresničevanjem zaobljube še naprej odlašali. Kje bomo čez nekaj let, če bomo nadaljevali tako, kot delujemo sedaj?

Z razlogom razmišljamo o spremembi in se sprašujemo kako uresničiti novoletne zaobljube. Obstaja torej področje, na katerem v tem trenutku nismo popolnoma zadovoljni. Naredimo seznam vseh »bolečin«, ki nam jih to prinaša in ki nam jih bo prineslo odlašanje oz. vztrajanje v sedanjem stanju. Vključimo tudi svoje razmišljanje o sebi, ko odlašamo. Kako se počutimo, katera čustva se nam ob tem porajajo, kaj si mislimo o sebi, ko se ne držimo obljub, ki smo si jih dali?

Naredimo pa tudi seznam koristi, ki jih bo s seboj prineslo uresničevanje novoletnih zaobljub. Upoštevajmo koristi, ki jih bomo imeli sami, lahko pa razmislimo tudi o koristih, ki jih bodo od uresničitve zaobljube imeli naši najbližji. Napišimo seznam, ki naj vključuje tako materialne kot osebne koristi, razmislimo pa tudi, kako se  bomo ob uresničitvi zaobljube počutili in kaj bomo takrat razmišljali o sebi.

Z ljubeznijo. ♥
Petra

3 ideje za drugačno božično ali novoletno darilo

Predpraznični čas v meni vzbuja mešane občutke. Po eni strani se ga neizmerno veselim, po drugi pa malo manj. Obožujem z lučkami okrašena mesta in domove, obožujem čas za srečanje z družino in prijatelji, obožujem obdarovanja. Malo manj pa se navdušujem nad gnečo v trgovskih centrih, ob katerih človek dobi občutek, da je pomembno le podarjanje materialnih daril.

A kot se vedno bolj zavedamo, ni vse le v denarju in materialnih dobrinah. Zato v tokratnem zapisu z vami delim nekaj idej za nekoliko drugačno božično ali novoletno darilo. Darilo, zaradi katerega vam ne bo treba v gnečo trgovskih centrov in darilo, ki bo tako vam, kot tistemu, kateremu ga boste podarili, ostalo v lepem spominu.

1. Čas

V obdobju, v katerem je »nimam časa« že skoraj postala mantra sodobnega človeka, je čas, posvečen nam ljubi osebi, lahko odlično božično ali novoletno darilo. Čas si namreč vedno vzamemo za stvari, ki so nam pomembne. Pokažimo torej ljudem okoli sebe, kako pomembni so nam in jim naklonimo to, česar nam najbolj primanjkuje – čas. Z otroci lahko pečemo piškote ali preživljamo popoldneve ob igranju družabnih iger, branju pravljic ali ob dejavnosti, ki jim je najljubša. Najstnikom se lahko pridružimo pri njihovem najljubšem športu ali drugi aktivnosti in namenimo nekaj časa druženju in pogovoru z njimi. Povabimo starše ali prijatelje na kosilo, ki ga lahko skupaj z njimi tudi pripravimo. Obujajmo spomine ob gledanju slik ali posnetkov iz skupnih počitnic ali pa organizirajmo družinski izlet ali izlet s prijatelji. Namenimo čas tudi partnerju – pridružimo se mu pri njegovi ali njeni najljubši aktivnosti, privoščimo si razvajanje v dvoje ali vročo penečo kopel v domači kopalnici.

2. Zbrane misli o tebi

Žal je tako, da se vse preveč pogosto osredotočamo na tisto, kar pri drugih opazimo kot njihovo pomanjkljivost, na vse njihove dobre lastnosti pa kar malo pozabimo. Oblikujte seznam vsega, kar cenite pri partnerju, otroku ali drugih osebah, ki so vam blizu. Misli lahko oblikujete v lepo knjižico, napišete na lično izrezljan papir, podarite v obliki plastificiranih kart ali jih puščate kot drobna sporočila pozornosti čez celo leto in tako poskrbite, da bo letošnje božično ali novoletno darilo vam drago osebo spremljalo tudi med letom.

3. Pomočnik za en dan

V obilici vseh vsakodnevnih opravkov in skrbi pogosto pozabimo pozornost nameniti najbolj pomembni osebi – sebi. In prav v tem se skriva še tretja ideja za drugačno božično ali novoletno darilo. Podarite nekomu možnost, da si vzame čas zase in namesto njega čuvajte otroke, zlikajte perilo, pripravite kosilo, peljite psa na sprehod, pospravite stanovanje, operite avto itd. To je pozornost, ki bo marsikoga razveselila mnogo bolj, kot kupljeno darilo.

Idej za čudovita in pomenljiva božična ali novoletna darila je še mnogo. Bodite kreativni. Razmislite o načinih, s katerimi bi lahko svoje najbližje najbolj razveselili. Kaj jim veliko pomeni, kaj jih radosti, kaj radi počno? Naj bodo odgovori na ta vprašanja tisti, ki vas bodo vodili pri izbiri letošnjega darila. In ne pozabimo, včasih marsikomu mnogo bolj kot materialno darilo, pomeni že en nasmeh ali objem.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

 

Življenje je dar

Preden danes pomisliš, da bi izgovoril neprijazno besedo, pomisli na nekoga, ki ne more govoriti.  

Preden se pritožiš nad okusom hrane, pomisli na nekoga, ki je nima.

Preden se pritožiš nad svojim možem ali ženo, pomisli na nekoga, ki prosi Boga, naj mu da življenjskega sopotnika.

Danes, preden se pritožiš nad življenjem, pomisli na nekoga, ki je prezgodaj odšel v nebesa. 

Preden se pritožiš čez svoje otroke, pomisli na nekoga, ki si jih želi, a jih ne more imeti.

Preden se pritožiš čez umazanijo v svoji hiši, čez nekoga, ki ni pospravil ali pometel, pomisli na ljudi, ki živijo na ulici. 

Preden se pritožiš nad razdaljo, ki jo moraš prevoziti, pomisli na nekoga, ki mora to enako razdaljo prehoditi. 

In ko si utrujen in se pritožuješ nad službo, pomisli na brezposelne, invalide in tiste, ki si želijo, da bi imeli tvojo službo.

A preden pomisliš, da bi s prstom pokazal na drugega ali ga obsojal, se spomni, da nihče med nami ni brez greha ter 
da vsi odgovarjamo Stvarniku. 

In ko te potrejo mračne misli, si nadeni nasmeh in se zahvali Stvarniku, da si še vedno živ in med nami.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Vir: https://academictips.org/blogs/moral-tale-the-story-of-a-blind-girl/

Pasti branja knjig za osebnostno rast

Velikokrat slišim koga reči, da je prebral že nešteto knjig in člankov za osebnostno rast, rezultata pa kar ni in ni. Verjamem, kajti ni dovolj knjige in članke le prebrati, prebrano je potrebno prenesti tudi v prakso.

Predstavljajte si, da ste lačni in odprete eno izmed kuharskih knjig, ki jih imate doma. Listate in prebirate recepte, ob pogledu na slastne jedi se vam cedijo sline. Vi pa ste še vedno lačni. Še naprej listate in prebirate, lakota pa postaja vse hujša. Zato vzamete še drugu kuharsko knjigo in tudi v njej poiščete nekaj receptov, a lakote še vedno niste pregnali. Prižgete še televizor, poiščete kanal s kuharskimi oddajami in gledate oddajo za oddajo, v želji, da bi potešili svojo lakoto, ki pa še vedno ostaja.

Tako nekako pogosto zgleda branje knjig in člankov za osebnostno rast. Beremo, a prebranega ne prenesemo v prakso. Takšne ali drugačne vaje, ki jih najdemo v knjigah za samopomoč, pogosto kar preskočimo ali pa le preletimo, redko jih tudi izvedemo. Če pa se izvajanja dejansko lotimo, jih pogosto naredimo le enkrat ali dvakrat in potem nikoli več.

Enako nekoristno kot je branje receptov, kadar smo lačni, je nekoristno tudi branje knjig, kadar želimo osebnostno rasti.

Prebrano je tako v prvem kot v drugem primeru potrebno dati v prakso, če želimo, da bomo dosegli želeni rezultat. In tako kot ne zadostuje en obrok, da bi lahko živeli celo življenje, ne zadostuje niti ena ponovitev določene vaje ali tehnike, da bi dosegli korenite in želene spremembe. osebnostna rast  

Uvajanje sprememb v svoje življenje je tek na dolge proge. Tu ni bližnjic. Tako kot kondicije ne moremo pridobiti s tem, da bi o njej le brali, temveč se moramo njenega pridobivanja lotiti aktivno, tudi osebnostna rast ni nekaj, kar bi lahko pridobili zgolj z branjem. Pogosto pa verjamemo prav to – če bom prebrala dovolj knjig in člankov, poslušala dovolj predavanj in webinarjev, bom osebnostno rasla in se razvijala. Tako včasih brezglavo posegamo po vsem, kar nam je na voljo (in tega je danes res ogromno), pa vendar to počnemo malo s figo v žepu, saj se pogosto nismo pripravljeni aktivno lotiti sprememb. In dokler je tako, nam tudi branje takšnih ali drugačnih knjig in člankov ne bo veliko pomagalo. Morda si bomo s tem celo naredili nekaj škode, ko bomo razočarani ugotovili, da nekatere tehnike in vaje ne delujejo, ne da bi jih v resnici sploh konkretno preizkusili.

Spomnim se obdobja iz svojega življenja, ko sem si obupno želela spremembe. Požirala sem knjigo za knjigo, na prste ene roke pa lahko preštejem tiste, v katerih sem zapisane vaje in tehnike dejansko tudi enkrat ali dvakrat izvedla. Ko sem bila resnično pripravljena na spremembo, mi je v roke prišla prava knjiga; knjiga, ki je vključevala tudi kar nekaj tehnik, ki sem jih enkrat za spremembo celo začela izvajati. In tokrat ne le enkrat ali dvakrat, temveč redno, vse do danes. 

Z rednim izvajanjem so prišle tudi spremembe in dodaten zagon, da nadaljujem. Dobila pa sem tudi odgovor na vprašanje, ki sem si ga včasih po neuspešno vpeljani spremembi, kljub še eni prebrani knjigi, zastavljala tudi sama: Zakaj za hudiča pri drugih to deluje, pri meni pa ne? Odgovor se skriva v tem, da si pravzaprav niti nisem dala možnosti, da bi delovalo, saj sem ostajala le pri teoriji, medtem, ko se mi s prakso ni ljubilo ukvarjati. A žal eno brez drugega ne gre.  osebnostna rast

Danes imam na branje knjig za osebnostno rast nekoliko drugačen pogled (zaradi česar se moja skladovnica neprebranih knjig veča in veča). Držim se namreč načela, da je knjigo bolje izkusiti, kot le prebrati. Izkusiti predvsem v smislu, da vse, kar v njej prepoznam uporabnega in smiselnega, poskušam vpeljati v svoje življenje, zaradi česar je moje branje res počasnejše, a zato toliko bolj učinkovito. Kadar pa si resnično želim le branja brez razmišljanja, pa rajši kot po knjigi za osebnostno rast, posežem po dobrem romanu.  osebnostna rast

Z ljubeznijo. ♥ osebnostna rast  

Petra

Kako odpustiti?

Kako odpustiti, je vprašanje, ki si ga je že kdaj v življenju zastavilo mnogo izmed nas. Še predobro se namreč zavedamo, da je zamera nekaj, s čimer pravzaprav škodujemo le sebi. Pa vendar to še ne pomeni, da zmoremo ali celo želimo odpustiti.

Odpuščanje se še vedno pogosto enači z odobravanjem, o čemer sem že pisala v zapisu Sprejemanje in odpuščanje. Dokler ga razumemo tako, bomo težko našli moč, da odpustimo, saj verjamemo, da s tem pravzaprav potrjujemo oz. odobravamo vedenje osebe, do katere gojimo zamero. Da bomo lahko odpustili, je potrebno najprej spremeniti svoje razumevanje odpuščanja.

Kaj je vaša definicija odpuščanja? Kako ga razumete? Je odpuščanje dejanje šibkih ali močnih ljudi? Je odpuščanje dejanje slabiča ali pogumneža? O tem, da vsi, ki odpuščanje razumejo kot dejanje šibkih ljudi in slabičev, ne bodo zmogli oz. želeli odpustiti, verjetno ni treba pisati. Nihče si pač ne želi biti slabič.

Ko govorimo o odpuščanju pravzaprav govorimo o opustitvi pričakovanj, ki jih gojimo do drugih in sebe. Zato je pomembno, da pred iskanjem odgovora na vprašanje kako odpustiti, najprej preverimo svoja pričakovanja in tudi, v kolikšni meri so realna.

Vprašajmo pa se tudi, ali si to v resnici sploh želimo narediti. Namreč, noro kot se morda sliši, tudi gojenje zamer nam prinaša določene koristi, o čemer nekoliko več kasneje.

Vprašanje, kako odpustiti, se pogosto znajde na seznamu vprašanj, ki jih dobim na svetovanjih. Pri svojem delu se namreč vse večkrat srečujem s klienti, ki do staršev gojijo zamero, ker ti niso bili dovolj ljubeči, podpirajoči, ker jih niso sprejemali ali jim dali tistega, kar so v danem trenutku potrebovali. Vsem je skupno, da od staršev še vedno pričakujejo prav to, kar jim ti do sedaj niso zmogli ali znali dati.

Vzemimo na primer, da od staršev pričakujemo, da nas bodo podprli pri naših ciljih, nam povedali, da so ponosni na nas ipd. Če tega do sedaj nismo prejeli, se je smiselno vprašati, ali so ta pričakovanja, ki jih gojimo do njih res realna? Je res realno pričakovati, da mi bo nekdo, ki mi 30, 40 ali več let ni rekel, da je ponosen name, to rekel sedaj? Verjamem, da ne. Bi bilo lepo, da bi mi? Da, bi bilo, a vendar to glede na pretekle izkušnje, ni realno pričakovati.

Odpuščanje pa je tudi opustitev pričakovanj, ki jih gojimo do sebe. Verjamemo namreč, da lahko staršem (ali komur koli drugemu, do katerega gojimo zamero) s tem svojim vedenjem pokažemo, da se ne vedejo prav in jih pripravimo do tega, da se bodo spremenili. Če bi jim odpustili, bi se torej odpovedali naši predstavi o tem, da lahko s svojem vedenjem spremenimo druge ljudi, česar pa seveda ne želimo storiti. Zato vztrajamo v zameri, ki nam pogosto služi celo kot izgovor za naše vedenje. Z njo namreč opravičujemo, da se z nekom ne pogovarjamo, o njem govorimo grdo, to osebo kritiziramo, obtožujemo ali se pritožujemo nad njenim preteklim in sedanjim vedenjem. Zamera nam omogoča, da ostajamo v poziciji žrtve (s katero se po mojih izkušnjah vsaj ženske velikokrat identificiramo), da ostajamo pasivni in nemočni ter čakamo, da se bodo spremenili drugi. Čakamo pa tudi, da se bo spremenila naša preteklost in z njo krivice, za katere verjamemo, da so se nam dogodile. Ali je to realno pričakovati ali ne, pa je že popolnoma drugo poglavje.

Zato se ob vprašanju kako odpustiti, resnično velja vprašati ali sploh želimo odpustiti ali pa nam gojenje zamere morda le ne prinaša večjih koristi, kot verjamemo, da bi nam jih prineslo odpuščanje. Gojenje zamere nam poleg vsega že naštetega omogoča, da še naprej živimo na način, ki nam je blizu in znan, posledično pa tudi varen. Zato ne preseneča vprašanje ene od klientk, s katero sva opuščali čustva jeze, ki jih je čutila do obeh staršev in me je na koncu najinega srečanja vprašala, kako naj se sedaj vede do njiju. Njeno dosedanje vedenje je temeljilo na jezi, ki pa je po koncu svetovanja ni čutila več. Posledično je izgubila razlog za njeno predhodno vedenje, ki se ga je posluževala že zelo dolgo in se z njim na nek način že poistovetila. Bilo ji je sicer neprijetno, a kljub vsemu znano in varno.

Ljudje smo hecna bitja. Pogosto se lahko zgodi, da si na zavestnem nivoju nečesa močno želimo, še pogosteje pa, da si na nezavednem nivoji želimo nečesa popolnoma drugega. Zato v primeru, da resnično želite odpustiti, a ne zmorete, preverite ali ni morda ta želja le na zavedni ravni. V tem primeru je namreč potrebno najprej poiskati razloge na nezavedni ravni in odpraviti te. Ko bomo storili to, pa bomo presenečeni ugotovili, da je odpustiti mnogo bolj enostavno, kot se zdi na prvi pogled. 

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Ko uradna medicina odpove, iščemo alternative

To je nekaj, kar danes opažam vedno pogosteje. Niti ni nujno, da uradna medicina odpove, lahko nam samo ne da odgovora, s katerim bi bili v celoti zadovoljni ali s katerim bi se lahko »sprijaznili«. Zgodb ljudi, ki so odgovore zato iskali (in jih tudi našli) drugje, je malo morje. Ena izmed njih je tudi spodnja.

To je zgodba s srečnim koncem. Zgodba o človeku, ki mu je uradna medicina po strelu v prsi zakrpala njegovo fizično telo, a luknje, ki je ostala kot posledica psihične obremenitve niso mogli zakrpati. Ta je ostala. Zdravniki so jo imenovali posttravmatski stres sindrom. Diagnoza s katero se ni mogel sprijazniti. Ali rečeno bolje, ni se želel sprijazniti z mislijo, da se mora s to diagnozo naučiti živeti, saj se posttravmatskega stres sindroma, po mnenju njegovih zdravnikov, ni dalo v celoti ozdraviti. Odločen, da ne odneha, je iskal še druge možnosti in na koncu našel svojo alternativo, ki jo je poimenoval Human Software Engineering (HSE) oz. Programski inženiring za človeka, kot je metoda poimenovana v Sloveniji. Človek o katerem pišem je Tom Stone.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Zakaj ravno o njem in o tej metodi? Preprosto zato, ker je tudi meni spremenila življenje.

Z uporabo tehnik, ki so del HSE-ja, sem v kratkem času uspela opustiti številna globoko zakoreninjena prepričanja, med drugim tudi prepričanje, da nisem pomembna in prepričanje, da čustev ni dobro kazati. Uspela sem predelati stare zamere in končno v celoti odpustiti drugim, predvsem pa sebi. Z vsem tem je odpadlo tudi pretirano samokritiziranje, ki me je spremljajo večji del mojega življenja, odpadla je potreba po perfekcionizmu in nenazadnje, odpadli so tudi kilogrami, ki sem se jih pred tem neuspešno skušala znebiti. Počasi sem se začela zavedati svoje vrednosti, si končno upala postaviti meje in slediti sebi.

Med drugim sem prav s HSE-jem odpravila tudi strah pred letenjem in v lanskem letu po zelo dolgem času na letalo odšla popolnoma mirna in sproščena, brez stalnega siljenja na bruhanje, ki je bil prej stalnica mojih poletov.

Priznam, ne bi verjela, da je tako enostavno, če ne bi preizkusila na svoji koži. Hvaležna sem, da mi je Tomova knjiga prišla v roke ravno ob pravem trenutku. Univerzum že ve, bi rekel Tom. Morda je tale zapis tudi do vas prišel ravno ob pravem času in z namenom, da izkoristite priložnost brezplačnega HSE tretmaja, ki bo mogoča le omejen čas.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

HSE vključuje 12 temeljnih pogojnih odzivov, ki jih oblikujemo že v otroštvu, ti pa kasneje oblikujejo naše navade in 8 tehnik čiste zavesti, s katerimi se lahko osvobodimo delovanja pogojnih odzivov. Med najbolj pogostimi pogojnimi odzivi je želja oz. poizkus, da bi izsilili rezultat, saj nas je strah negotove prihodnosti. V glavi kreiramo takšne in drugačne scenarije za prihodnost, ki so bodisi zelo črnogledi in v nas vzbujajo skrb ali pa pretirano rožnati in nas vodijo v razočaranje. Pogost pogojni odziv je tudi upiranje temu, da bi v polnosti občutili svoja čustva. Izogibamo se življenju v sedanjosti, saj verjamemo, da se nam na ta način ne bo treba soočiti s tem kar čutimo tukaj in zdaj. 

Namen HSE tretmaja je tako predvsem:

  1. ozavestiti in odpraviti pogojne odzive, ki nas omejujejo,
  2. razrešiti travme in strahove ter skrbi za prihodnost,
  3. osvoboditev od odvisnosti,
  4. osvoboditev od čustev, ki nas vežejo na preteklost in hranijo naša prepričanja.

O tem kako učinkovito je tehniko prepoznala tudi ena od udeleženk osebnega svetovanja sem že pisala. Vabim pa vas, da se o tem prepričate tudi sami. 🙂

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kdo ima nadzor nad našimi mislimi?

Zelo pogosto slišim koga reči, da se mu negativne misli pojavijo kar same od sebe, da nad njimi nima nikakršnega nadzora. Kdo ima torej nadzor nad mislimi? Ali bolje rečeno – ali misli nadzorujejo nas ali mi njih?

Moje razmišljanje si lahko ogledate v spodnjem posnetku ali, če vam je ljubše, preberete v spodnjem zapisu.

Naslov: nadzor nad mislimi

Nadzor nad mislimi

Moram priznati, da sem dolgo časa verjela, da so misli tiste, ki nadzorujejo nas. A dejstvo je, da temu ni tako in da smo mi edini, ki imamo pravzaprav lahko nadzor nad svojimi mislimi. Zato vas danes vabim, da naredite kratko vajo, ki vam bo pokazala, nad čim pravzaprav imate nadzor in nad čim ga nimate.

Preberite vsako izmed spodnjih alinej in si vzemite nekaj trenutkov, da zapisano udejanjite. Za pomoč lahko poprosite tudi družinskega člana ali prijatelja, ki naj vam prebira zapisane alineje, vi pa zaprtih oči le sledite navodilom. 

  • Spomnite se dogodka iz svojih najljubših počitnic.
  • Predstavljajte si sonce.
  • Pomislite na limono.
  • Postanete jezni.
  • Bodite žalostni.
  • Bodite veseli.
  • Zvišajte svoj srčni utrip.
  • Začnite se potiti.
  • Ustavite pretakanje krvi po telesu.
  • Dvignite levo roko.
  • Dotaknite se svojih kolen.
  • Počasi odprite oči.

Upam si reči, da ste imeli z udejanjanjem prvih in zadnjih treh alinej najmanj težav, z vsemi tistimi vmes pa nekoliko več. Vaja nam na zelo lep način pokaže nad čim imamo popolno kontrolo – nad našimi mislimi in aktivnostmi oz. tistim, kar počnemo.

Res je, da so naše misli pogosto tako avtomatične, da se jih niti ne zavedamo. A takoj, ko se počutimo slabo, je to že znak, da smo verjetno razmišljali o čem neprijetnem. Ko se tega zavemo, je le od nas odvisno ali bomo misli preusmerili kam drugam oz. izbrali neko aktivnost, ob kateri se počutimo dobro ali pa bomo s svojim početjem nadaljevali in se še naprej počutili slabo.

Če so naše misli avtomatične, še ne pomeni, da nimamo nadzora nad njimi, pomeni le, da smo si tako dolgo ponavljali eno in isto, da so te misli že postale naša navada. Te pa, kot vemo, z nekaj truda in vaje lahko spremenimo tudi s pomočjo osebnega svetovanja.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razlog za negativno razmišljanje in kako ga odpraviti

»Bodi pozitiven, razmišljaj pozitivno, ponavljaj si afirmacije.« Tako nam pravijo različni motivacijski govorci in trenerji za življenje. In tako pogosto pravim ali zapišem tudi jaz. V zadnjem času pa vedno večkrat dobim vprašanje, kako odpraviti negativno razmišljanje in misliti bolj pozitivno, ko pa se nam v glavo nenehno vrivajo negativne misli.

Obstajajo takšni in drugačni razlogi, zaradi katerih se odločimo, da bomo iz svojega življenja odpravili negativno razmišljanje. A pri tem, v želji, da ga odpravimo čimprej, pogosto ostajamo le na nivoju odpravljanja posledic in ne pravih vzrokov. Tudi to je seveda bolje kot nič in za marsikoga je ta način še vedno veliko bolj privlačen, kot iskanje pravega vzroka negativnega razmišljanja.  A vendar je ta način odpravljanja negativnih misli zelo dolgotrajen. Zato je mnogo bolj koristno, da se odpravljanja težave lotimo tam, kjer je pravzaprav nastala. In to je pri naših prepričanjih in energiji čustev, s katero jih pravzaprav vzdržujemo.

Spomnim se trenutka iz pred let, ko smo nečaku pojasnjevali, zakaj v avtu ne sme sedeti brez otroškega sedeža. »Premajhen si še in te ne moremo dobro pripeti z varnostnim pasom,« smo mu rekli. Nekaj minut kasneje smo prišli v trgovino, kjer je zvedavo gledal igrače za dojenčke in hotel eno izmed njih tudi imeti. »Prevelik si za te igrače, te so za dojenčke,« smo mu rekli. In nato šokirani obstali ob tem, kar je on rekel nam: »Ja kaj sem zdaj, prevelik ali premajhen?«

Omejitve, ki nam jih v želji po naši varnosti postavijo starši, omejitve, ki nam jih narekuje sistem in družba, v nas ne spodbujajo ravno optimističnega in pozitivnega pogleda na svet. Besede staršev, ki nam res da želijo le dobro, žal, pogosto tudi ne. »Pazi, da se ne umažeš, pazi, da ne poliješ soka in razbiješ kozarca, pazi, da ne padeš, ne teci po stopnicah…« Vse to so stavki, ki so dobronamerni, a nas spodbujajo k temu, da razmišljamo o negativnih posledicah svojih dejanj in odločitev. Učijo nas, da ni dobro zaupati svoji intuiciji, saj to lahko s seboj prinese celo vrsto negativnih posledic. In tako se že zelo zgodaj kot otroci naučimo, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, temveč je bolje poslušati to, kar nam govori zunanja okolica.

Zgodi se, da imamo trenutek »šibkosti«, ko glas naše intuicije kljub vsemu preglasi zunanje glasove in odločimo se, da ji sledimo. Tečemo po blatni cesti, skačemo po lužah in preprosto uživamo. Ko pridemo domov pa slišimo: »Sem ti rekla, da ne tekaj po lužah, da se ne umažeš. Poglej se kakšen si zdaj.« Čez nekaj dni dobimo vročino in slišimo: »No vidiš, zdaj si pa še zbolel. Pa sem ti rekla, da ne skači po lužah.«

Tako se postopno naše prepričanje ali pogojni odziv, kot ga imenuje Tom Stone, avtor metode Human Software Engineering, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, le še utrdi. In ko se nam kasneje v življenju porodi kakšna ideja, jo pospremi tisoč in ena možna negativna posledica, ki bo nastala kot rezultat našega sledenja ideji. Razmišljanje o vseh negativnih posledicah spremlja tudi strah pred bolečino in trpljenjem, ki pa se jima seveda želimo izogniti.

Tako kot vsa naša vedenja, ima tudi negativno razmišljanje torej svoj namen. Skrbi za našo varnost, za naše preživetje in za naše dobro počutje. Na nek način nam služi, a vendar nam pogosteje kot to tudi škoduje, saj nas omejuje pri tem, da bi živeli radostno in izpolnjeno življenje, ki ga lahko živimo kadar sledimo sebi in svojim srčnim željam.

In prav pred bolečino in trpljenjem, so nas s svojimi opozorili skušali zaščititi tudi naši starši. Zavejmo se tega, preden jih z vsemi silami začnemo obtoževati za njihovo »slabo« vzgojo in kreiranje naših omejujočih prepričanj. Zavejmo pa se tudi, da je odgovornost za naše življenje sedaj le naša, kakor je le naša tudi moč, da se spremembe razmišljanja lotimo tam, kjer je njen izvor – v prepričanjih in čustvih, ki ta prepričanja podpirajo. Naše življenjenje namreč ne vodijo zavestne misli, kot pogosto zmotno verjamemo, temveč naši podzavestni vzorci razmišljanja, ki smo jih, v veliki meri, kreirali že kot otroci.

Metoda Human Software Engineering ali programski inženiring za človeka, kot se metoda imenuje pri nas, se loteva prav razreševanja energij čustev, s katerimi se hranijo naša prepričanja. In ko uspemo razrešiti ta, bodo prepričanja odpadla sama od sebe, s tem pa bo odpadlo tudi negativno razmišljanje, ki se pravzaprav »hrani« prav s prepričanji.

Metodo, ki jo omenjam lahko preizkusite tudi pri meni in se prepričate o njeni učinkovitosti. O tem se je že prepričala ena od njenih uporabnic, ki je po končani uri svetovanja rekla takole: »Prvič v letu in pol, od kar sem v tujini, sem se za trenutek počutila čisto mirno.« No, to pa je uspeh, mar ne? 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra