Nepotrpežljivost in instant rešitve

Danes želim z vami deliti nekaj besed o nepotrpežljivosti, predvsem v odnosu do dela na sebi oz. do sprememb, ki jih želimo doseči.

Moje razmišljanje si lahko ogledate v spodnjem posnetku ali, če vam je ljubše, ga preberete v spodnjem zapisu.

 

 

Zdi se mi, da si vsi včasih želimo čudežne tabletke, ki bi nam omogočila instant rezultate. To vedno pogosteje opažam tudi pri tistih, ki se odločijo za svetovanje. Ko razmišljam, čemu vsa ta nepotrpežljivost in želja po takojšnih rezultatih, ugotavljam, da razlog zanjo pravzaprav leži v strahu in v tihem dvomu, da mogoče rezultatov, ki si jih želimo, ne bomo dosegli ali pa bomo želene spremembe dosegli prepozno in posledično do takrat še trpeli nezadovoljstvo, bolečine ali kaj drugega. To so pogosto strahovi in dvomi, ki se jih niti ne zavedamo, se seveda posledično z njimi niti ne soočimo, temveč stalno iščemo nove in nove načine, ki bi nas hitro pripeljali do želenih rezultatov in sprememb.

A ob vsem tem hitenju pozabljamo na dve zelo pomembni stvari, in sicer prvič: nismo mi vedno mi tisti, ki vemo, kaj je v danem trenutku resnično najboljše za nas. Prepričana sem, da imamo kakšno izkušnjo, ko smo si nečesa res močno želeli in se nam želja ni uresničila. A ko smo čez nekaj časa na to svojo izkušnjo zmogli pogledati nekoliko bolj objektivno in z distance, smo si rekli: »Še dobro, da se mi želja ni uresničila«.

Obožujem stavek, ki sem ga slišala na enem od predavanj Toma Stona, avtorja čudovite metode Human Software Engineering, medote ki mi je spremenila življenje.  Takole pravi: »Vse je popolno. Univerzum (ali Vesolje ali Božanska inteligenca, kakorkoli  želite to poimenovati) ve najbolje.«

Vse je popolno. Univerzum ve najbolje.

Drugo, na kar zaradi naše nepotrpežljivosti, ki nas žene k iskanju instant rešitev, tudi pogosto pozabljamo pa je dejstvo, da je za trajne spremembe potrebno iti v globino in ne ostajati le na površju. Pomislimo na primer, ki je verjetno dobro znan mnogim izmed nas – hujšanje. Vsi poznamo osebe ali smo še celo sami eni izmed njih, ki poizkušajo različne diete, se jih nekaj časa držijo, izgubijo nekaj kilogramov, nato pa jim zmanjka motivacije in se vrnejo nazaj na stare tire, posledično pa ponovno pridobijo vse izgubljene kilograme. Kadar se v svojem življenju lotimo odpravljanja posledic in ne vzroka, je to pogosto nikoli končana zgodba. V takšnem primeru bomo vedno imeli občutek, da se proti nečemu borimo, pa naj gre za kilogrami, razne neželene razvade, zdravstvene težave ali karkoli drugega. Zato se nam dolgoročno veliko bolj splača poiskati osnovni vzrok, ki je v ozadju našega načina življenja, to pa so naša prepričanja in čustva povezana z njimi. Za soočenje z njimi oz. za dokončno spremembo prepričanj pa žal instant rešitev ni. Niti ni to nekaj  kar bi  namesto nas lahko naredil kdo drug.

Ko bomo naslednjič opazili nepotrpežljivost in željo po instant rezultatih, se vprašajmo, kaj bomo z njima pravzaprav dosegli. Začasno olajšanje ali res trajno spremembo? Namreč dejstvo je, da če bi čas, ki smo ga namenili nepotrpežljivosti in iskanju instant rešitev, namenili doseganju dolgotrajnih sprememb in temu, da resnično raziščemo in odpravimo vzroke, bi te želene spremembe verjetno že dosegli.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prvi november – dan mrtvih ali praznik življenja?

Že od kar pomnim, se mi je prvi november oz. dan mrtvih zdel žalosten praznik. Morda zato, ker je to dan, ki je posvečen spominu na to, česar nimamo več oz. bolje rečeno, na nam drage ljudi, ki jih ni več med nami. A z leti sem žalost ob tem prazniku začela dojemati nekoliko drugače, predvsem v luči tega, kako malo znamo včasih ceniti ljudi takrat, ko so še med nami. Pa ne le ljudi, temveč tudi sebe, vse kar smo in kar imamo.

Zato se sprašujem ali ne bi bilo morda bolje, da bi namesto dneva mrtvih slavili praznik življenja? Praznik, ki je namenjen izključno temu, da si vzamemo čas in se poveselimo z vsemi, ki nam veliko pomenijo, z vsemi, ki jih imamo radi in jih morda med letom nismo uspeli videti toliko, kot bi si želeli. Zakaj ne bi bil to praznik, ko bi bili hvaležni za ljudi, ki so del našega življenja? In nenazadnje tudi praznik, ko bi slavili svoje življenje, ki ga, tako kot družino in prijatelje, pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Še vedno se namreč vse prepogosto zgodi, da tisto kar imamo, resnično v polnosti zmoremo ceniti šele takrat, ko to izgubimo.

Pa naj gre za zdravje, dobre prijatelje ali pa zgolj sončno vreme. In morda nam dan mrtvih v tem pogledu lahko služi tudi kot blag opomnik na to, da vse, kar imamo danes, z nami morda ne bo večno. Da je morda potrebno prevrednotiti naše prioritete in narediti prav tisto, kar že tako dolgo odlašamo. Da se je potrebno vprašati ali resnično živimo zadovoljno in izpolnjeno življenje ali pa bi nas morda drobne spremembe lahko vodile do lepšega življenja.

Zakaj ne bi bil letošnji dan mrtvih nekoliko drugačen?

Zakaj ne bi tokrat sprejeli odločitve in poklicali nekoga, ki ga že dlje časa nismo videli? Zakaj ne bi koga presenetili s kosilom ali večerjo? Ali svojim dragim povedali, da so nam pomembni? Zakaj si ne bi privoščili mirnega trenutka samo zase, se razvajali z nečim, za kar v hitrem tempu življenja ne najdemo časa? Zakaj si ne bi vzeli trenutka in razmislili, kako svoje življenje lahko naredimo še bolj polno in na ta način počastili tudi tiste, ki jih ni več med nami?

Čeprav se včasih zdi, da to zahteva veliko sprememb in organizacije časa, ni treba, da je tako. Že z malimi koraki lahko naredite zelo veliko. Za lažji začetek vam jih v razmislek ponujam nekaj:

  1. Pred spanjem naredite pregled dneva in se zahvalite za tri ljudi, ki so vam polepšali dan, ki je za vami.
  2. Pripravite seznam 5 knjig, ki jih že od nekdaj želite prebrati in pričnite. Dovolj je, če preberete že nekaj strani na dan.
  3. Naredite seznam dejavnosti, ki vas osrečujejo in poiščite način, da vsaj katero izmed njih postopno vpeljete v svoje življenje.
  4. Ste se tekom dneva spomnili na osebo, s katero si delite prijetne in zabavne spomine? Pokličite jo.
  5. In kot sem zapisala že v zapisu 5 idej za lepši dan: poskrbite, da se boste vsaj enkrat v dnevu iz srca nasmejali. Spomnite se zabavnega dogodka iz preteklosti. Če imate domače živali ali majhne otroke vam pripetljajev, ob katerih se lahko iz srca nasmejete gotovo ne manjka. Za vse ostale pa obstaja Youtube, kjer hecnim posnetkom ni ne konca ne kraja.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

10 pravil dobre komunikacije

»Vem, da lahko hitro rečem kaj, kar bom kasneje obžalovala, a si včasih ne znam pomagati. Kako komunicirati z nekom v trenutku, ko si jezen nanj?« Tako se glasi del sporočila bralke, ki me je spodbudil, da sem pripravila današnji zapis, v katerem predstavljam pravila dobre komunikacije.

Hočeš nočeš je komunikacija nekaj, čemur se ne moremo izogniti. In je, glede na zapisano dejstvo, nekaj, čemur po mojem mnenju namenjamo občutno premalo pozornosti. O tem kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli, sem že pisala. Pa vendar je v trenutkih, ko se jezimo, včasih težko ohranjati dobro komunikacijo. Spodnja pravila dobre komunikacije nam bodo pri tem pomagala.

  1. Vedno in nikoli

Vedno in nikoli sta besedici, ki se pogosto pojavita v našem besednjaku. Sta pa tudi besedici, ki ju v jezni komunikaciji vse prevečkrat uporabljamo za posploševanje. Vedno te moram čakati. Vedno ti moram vse reči desetkrat. Nikoli me ne poslušaš. Nikoli ne pospraviš za seboj. Kolikokrat ste že slišali katerega izmed teh stavkov in se ob tem počutili prijetno? Verjamem, da ne prav velikokrat. Kolikokrat ste si ob slišanem stavku mislili to pa že ne drži in v mislih že našli nekaj primerov, ki so to vašo misel potrjevali? Izogibajmo se posploševanju – osredotočimo se na stvar zaradi katere se jezimo, ne na vse pretekle dogodke.

  1. Govorimo o dejanjih, ne o osebi

Ljudem pogosto dajemo etikete. Si neodgovoren je ena izmed njim. Namesto tega rajši povejmo katera so bila tista dejanja, ki jih je oseba naredila in so se nam zdela neodgovorna. Nekje sem nekoč slišala, da je pri dajanju povratne informacije pomembno, da smo v vlogi »kamere«. Kamera samo snema dejanja, jih ne sodi, ne analizira, ne kritizira, ampak samo opazuje in beleži. V mislih imejmo tudi to, da je oseba, ki se po našem mnenju vede »neodgovorno« še vedno čisto v redu oseba, tisto kar nam ni všeč so njena dejanja in ne oseba sama po sebi.

  1. Izognimo se prepričevanju

Ne skušajmo drugega prepričati, da imamo mi prav. Na svet okoli sebe gledamo vsak s svojimi očmi. Ljudje smo si med seboj različni. Imamo različne izkušnje, znanja, vrednote, prepričanja in pričakovanja. Iste besede lahko razumemo vsak po svoje, zato je čisto možno, da imata dve osebi o isti stvari popolnoma drugačno predstavo.

  1. Uporabljajmo jaz stavke

Besede drugih filtriramo skozi svoje predstave, zato je popolnoma logično, da si jih razlagamo po svoje. Med pravila dobre komunikacije tako spada tudi to, da v komunikaciji izhajajmo iz sebe in uporabljamo jaz stavke, tako imenovanim ti stavkom pa se izogibamo. Ti si rekel, da boš prišel domov ob 15.00 se sliši popolnoma drugače kot jaz sem razumela, da se vrneš ob 15.00, mar ne? Ob izgovorjavi besede ti se v naš um hitro prikrade misel na obtoževanje, za katero pa v dobri komunikaciji ni prostora.

  1. Preverjanje

Ker na svet okoli nas gledamo vsak skozi svoje oči, je pomembno, da preverimo kako je sogovornik razumel besede, ki smo jih izrekli. Preverjanje ali sva »na isti valovni dolžini« je eden izmed najboljših načinov, da se izognemo nesporazumu.

  1. Ne jemljimo dejanj drugih osebno

Utemeljitelj Realitetne terapije in teorije izbire, dr. William Glasser, pravi, da so vsa naša vedenja namenska, njihov namen pa zadovoljevanje naših potreb. Zato upoštevajmo, da tudi drugi, tako kot mi, v vsakem trenutku iščejo načine, s katerimi zadovoljujejo neko svojo potrebo, iščejo načine, da bi se počutili dobro. To torej pomeni, da vse kar počnejo, počnejo zase. Njihova vedenja tako niso usmerjena proti nam, temveč v zagotovitev svojega dobrega počutja.

  1. Izogibajmo se obtoževanju

Seveda je lahko reči, da so drugi krivi, da smo jezni. A dejstvo je, da se s tem postavimo v vlogo nemočne žrtve, ki v dani situaciji ne more storiti ničesar. S tem vso moč damo v roke drugega, česar pa si verjetno ne želimo. Ko se izognemo obtoževanju se običajno poglobimo vase in iščemo razloge za nastalo situacijo tudi pri sebi. Na ta način ponovno prevzemamo nadzor nad svojim življenjem. A bodimo pri tem prijazni do sebe. Namen tega, da ne obtožujemo drugih ni v tem, da bomo obtoževali sebe. Med pravila dobre komunikacije tako spada ne le to, da se izogibamo obtoževanju drugih, temveč tudi sebe.

  1. Umik

Morda se sliši hecno, da bi umik spadal med pravila dobre komunikacije, a vendar je včasih za izogib poglobitve konflikta potreben tudi ta. Ko začutimo, da svojih čustev ne moremo brzdati, se skušajmo iz situacije umakniti. To ne pomeni, da sogovornika ignoriramo, pomeni le, da si vzamemo trenutek, da se pomirimo in ponovno zberemo svoje misli, nato pa nadaljujemo pogovor. Sogovorniku povejmo, da potrebujemo nekaj minut za umik, saj smo preveč razburjeni, da bi lahko pogovor še nadaljevali.

  1. Vsi imamo svoje dobre lastnosti

Čeprav se zdi včasih težko, ne pozabimo, da imamo vsi svoje dobre lastnosti. Tudi osebe, s katerimi se nam zdi, da smo v konfliktu. Opomnimo se kdaj pa kdaj na vse, kar pri drugih občudujemo. Tako bomo tudi ob jezenju drugo osebo lažje videli kot to, kar je – tako kot mi, le človek s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi.

  1. Aktivno poslušanje

Kolikokrat ste se že zalotili, da vam je sogovornik nekaj razlagal, vi pa ste medtem že premišljevali o tem, kaj mu boste odgovorili in ga pravzaprav poslušali le z enim ušesom. Ja, tudi aktivno poslušanje spada v pravila dobre komunikacije. Še posebej je pomembno takrat, ko se jezimo, saj smo v tistih trenutkih še manj pripravljeni prisluhniti sogovorniku. Aktivno poslušanje pomeni dve stvari: 1. sogovornika pustimo, da pove, kar želi povedati in 2. osredotočimo se le nanj in ne na svoj odgovor. Ko sogovornik preneha govoriti, si lahko vzamemo nekaj sekund, da uredimo misli in pripravimo odgovor. Na ta način poskrbimo tudi za umiritev komunikacije in preprečimo vsesplošno vpitje eden čez drugega, ki ne koristi nikomur.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

10 načinov za krepitev samozavesti

Kako postati bolj samozavesten je pogosto vprašanje. In prav to je vprašanje, ki mi ga je poslala bralka blogov. Na njeno željo v današnjem blogu predstavljam še 10 enostavnih načinov za krepitev samozavesti.

Preberi tudi zapis Kako biti bolj samozavesten, kjer sta prav tako opisana dva načina za krepitev samozavesti.

  1. Seznam uspehov

Ne glede kako samozavestni ali nesamozavestni smo, vedno lahko najdemo dosežke, na katere smo ponosni. Verjamem, da so življenja čisto vseh izmed nas polna velikih in malih uspehov. Zapišimo si jih in jih večkrat preberimo. Ob pogledu na seznam vsega kar smo že dosegli je preprosto težko ostati ravnodušen.

  1. Postavljanje malih ciljev

Postavljanje malih ciljev je še eden od načinov kako postati bolj samozavesten. Pomembno pa je, da so cilji takšni, da zahtevajo od nas tudi nekaj truda. Če se nam za dosego cilja ne bo potrebno vsaj malo potruditi, občutka samozavesti ne bomo krepili.

  1. Kaj vam daje občutek moči, občutek, da zmorete?

To je odlično vprašanje na katerega si velja odgovoriti, če se sprašujete kako postati bolj samozavesten. Vas z občutkom, da zmorete napolnjuje pogled na vaš seznam uspehov? Super. Vzemite si čas in si ga večkrat oglejte. Vas misel na dogodek, ko ste nekaj proti vsem pričakovanjem narediti izvrstno, navdaja s samozavestjo? Odlično. Naj bo to nekaj, na kar boste pomislili večkrat tekom dneva. Vas s samozavestjo navdaja kateri izmed vaših hobijev? Prav tako odlično. Naj postane del vašega vsakdana. Vas z močjo navdaja vedenje, da ste se končno lotili nečesa, s čimer odlašate že dlje časa? Super, namenite si pohvalo za to gesto in naj vam služi kot opomnik kaj vse zmorete, če se le odločite.

  1. Opazujte svoj notranji dialog

Opazujte kaj o sebi razmišljate v novih in neznanih situacijah. Ne zmorem. Osramotila se bom. To bi morala znati, vedeti, saj je čisto preprosto. Drugi obvladajo, le jaz ne. V preteklosti sem že poskusila pa mi ni uspelo. Ne sliši se ravno vzpodbudno, mar ne? A vendar je prav to tisto, kar nam tako pogosto roji po glavi. V takšnih trenutkih se osredotočite na svoje pretekle uspehe. Ti so dokaz česa vse ste sposobni in kaj vse zmorete.

  1. Ozavestite svoja pričakovanja

Raziščite pričakovanja, ki jih gojite do sebe.  Morda pričakujete, da boste vse naredili popolno? Kaj sploh pomeni, da nekaj naredite popolno? Mogoče pričakujete, da boste vedno ravnali prav? Kaj sploh pomeni, da ravnate prav? Kaj pričakujete od sebe v novih in neznanih situacijah? Raziskujte in iščite odgovore na ta vprašanja. Namreč prav vaša pričakovanja so tista, ki narekujejo vaš notranji dialog.

  1. Raziščite svoja prepričanja

Prepričanja ležijo v ozadju pričakovanj, ki jih gojimo do sebe (in tudi do drugih) in so prav tako podlaga za naš samogovor. Pogost razlog za nizko samozavest leži ravno v prepričanjih. Poiščite tih in miren prosto, umirite svoj um in v mislih izgovorite vprašanje Kaj verjamem o sebi? Nato z radovednostjo in sprejemanjem opazujte odgovore, ki jih boste dobili. V pomoč pri tem vam je lahko tudi Vodena meditacija za spreminjanje prepričanj.

  1. Poze moči

Kako postati bolj samozavesten? Odgovor je preprost. Vadite in uporabljajte poze moči. Raziskave so pokazale, da naša drža telesa vpliva na naše počutje. Stopjte pokončno in dvignite roki visoko v zrak – tako kot to naredijo v športu zmagovalci. To je le ena od poz moči, raziskovalci pa so za namen raziskave uporabili kar 5 poz moči in 5 poz nemoči. Katere so in kakšna so bila odkritja raziskave si oglejte na posnetku govora Amy Cuddy.

  1. Hvaležnost

Prepričana sem, da imamo vsi vsaj nekatere telesne karakteristike, ki jih pri sebi občudujemo. Morda so to oči, naš nasmeh, lasje, naša telesna višina, … Osredotočite se na to, kar vam je pri sebi všeč in bodite hvaležni za te karakteristike. Raziščite tudi katere osebnostne lastnosti so tiste, ki jih pri sebi občudujete. Morda ste odlični v organizaciji, vedno priskočite na pomoč in ste darežljivi, morda imate odličen spomin, … Vadite hvaležnost za vse kar ste in kar imate. Pri tem si lahko pomagate z Vodeno meditacijo za krepitev hvaležnosti.

  1. Samopohvala

Kreirajte nov večerni ritual. Pred spanjem naredite kratek pregled dneva in se pohvalite za vse, kar ste lepega in dobrega storili in za vse, kar ste v preteklem dnevu dosegli.

  1. Pridružite se izzivu 7 korakov do samozavesti

Pridružite se nam na 7 tedenskem izzivu 7 korakov do samozavesti. Vsak teden boste stopili korak bližje k samozavesti in razvijali prijaznost in ljubeznivost do sebe, se učili odpuščanja sebi, sprejemanja sebe in povezovanja s svojim pravim jazom, ki ve, da ste že popolni, točno takšni kot ste.

Prejeli boste 7 avdio posnetkov vodenih meditacij, vizualizacij in NLP tehnik in izkusili načine in tehnike, ki sem jih na poti do razvoja samozavesti uporabljala tudi sama. Brezplačno boste prejeli še Vodeno meditacijo za spreminjanje prepričanj in eno uro osebnega svetovanja. Naročite program še danes in stopite na pot samozavesti.

Za konec pa le še to – brez akcije ne bo rezultata. Odgovor na vprašanje kako postati bolj samozavesten se ne skriva le v besedah, temveč v prvi vrsti v dejanjih. Zato razmislite kaj od napisanega boste naredili že danes?

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Klinc gleda perfekcionizem

Perfekcionizem je izraz, ki ga slišimo vedno pogosteje. Stremimo k popolnosti na vseh področjih, ne da bi čisto dobro vedeli, za čim pravzaprav sploh stremimo.

Sledimo idealom lepote, ki so jih postavili drugi, idealom dobre mame in očeta, žene in moža, hčerke in sina, partnerke in partnerja, sodelavke in sodelavca, podjetnice in podjetnika, prijateljice in prijatelja. Idealom, ki smo jih posvojili za svoje, ne da bi o njih pravzaprav sploh razmišljali. In prav zato nikoli nismo dovolj dobri. Ne moremo biti. A ker se tega ne zavedamo, nas v notranjosti še naprej tiho razjeda občutek, da nismo dovolj (dobri, lepi, pametni, uspešni …).

Sprejeti sebe takšne kot smo, je verjetno najtežja naloga. Perfekcionizem pa tisti, ki nam to nalogo močno otežuje. Pa vendar je to naloga, ki čaka vsakega izmed nas, če želimo, da bo naše življenje lepše in bolj izpolnjeno.

Prvi korak, ki ga lahko naredite takoj, je, da raziščete svoje kriterije in kaj hitro boste ugotovili kako nesmiselni so nekateri izmed njih in se začeli spraševati zakaj jim sploh sledite. Ob tem razmišljanju se ustavite tudi ob vprašanju , kaj perfekcionizem sploh je in kdo si je ta izraz izmislil? Razmislite še, kaj je vaša definicija dovolj dobre mame ali očeta, žene ali moža, hčerke ali sina, partnerke ali partnerja, sodelavke ali sodelavca, podjetnice ali podjetnika, prijateljice ali prijatelja? Kako boste vedeli kdaj ste dovolj dobri? Vzemite svinčnik in list papirja v roke in naredite pregled svojih kriterijev.

Drugi korak – evalvacija realnosti kriterijev. Je to kar ste zapisali v realnosti res izvedljivo ali pa morda ne? Je izvedljivo, da boste vedno imeli dovolj časa za otroke, partnerja, službo in nenazadnje tudi zase? Je izvedljivo, da boste vedno dobre volje, da boste vedno imeli odgovor na vsako vprašanje ali dilemo in da se boste vedno odločili prav? Je izvedljivo, da se boste čisto vsak dan držali stroge diete in telovadnega režima, kot bi to storila popolna ženska ali moški? Se morda kateri od kriterijev med seboj izključujejo? Vzemite si čas, preglejte kriterije in ocenite njihovo realnost, pri čemer pa ne pozabite dveh stvari: 1. dan ima samo 24 ur (ja, tudi vaš) in 2. tudi vi ste samo človek s svojimi dobrimi in slabimi trenutki. Kriterije, ki niso realni prečrtajte s svojega seznama.

V tretjem koraku preglejte kriterije, ki so vam še ostali in preverite kako se ob njih počutite. Se vam zdijo smiselni ali ne? Če dobro premislite o njih, jih še lahko vzamete za svoje ali ne? Lahko v njih prepoznate koga od ljudi, ki so vam blizu? Morda svoje starše, dobre prijatelje, znane osebe? Ali pa morda like glavnih junakov iz vaših priljubljenih knjig ali TV serij? Ste morda katerega izmed kriterijev posvojili za svojega, ne da bi o njegovi smiselnosti sploh dobro premislili? Jih morda lahko malce spremenite in prilagodite sebi in svoji situaciji? Prečrtajte vse kriterije, ki se vam ne zdijo smiselni, ki niso vaši in ob katerih se ne počutite dobro.

V četrtek koraku pa vam preostale le še to, da naredite seznam kriterijev, ki so ostali in po potrebi dodate še kakšnega, ki se vam zdi smiseln. Zapišite kriterije, ki so realno izvedljivi. Dodajte kakšnega, s katerim si dovoljujete biti nepopolni, npr. tudi dobra mama se kdaj zmoti, tudi dobra partnerka ima kdaj slab dan, itd. Dodajte kriterije s katerimi si boste dovolili biti človek.

V ozadju potrebe po perfekcionizmu je prepričanje nisem dovolj dobra oz. dober, ki vam lahko otežuje, da bi svoje kriterije oblikovali tako, da se boste ob njih še počutili dobro in preko njih lažje sebe sprejeli takšne kot ste – popolni v svoji nepopolnosti. A ne skrbite, prepričanja lahko spremenite, če se le odločite. Naročite Vodeno meditacijo za spreminjanje prepričanj in z njo recite klinc gleda perfekcionizem.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Za dober spanec zaključimo dan s hvaležnostjo

Že nekaj časa nazaj sem na spletu prebrala tole misel: »če bi se jutri zbudili samo s tistimi blagoslovi za katere ste danes hvaležni, koliko bi jih imeli?«

Dobro vprašanje, kajne?

Na delavnicah za iskalce zaposlitve sem pogosto izpostavila tudi tematiko hvaležnost in bila vedno znova presenečena kako malo se dejansko zavedamo vseh blagoslovov, ki nas obdajajo.

Wayne Dyer nas v knjigi Izpolnjene želje povabi, da razmislimo o pomembnosti naših mislih, predvsem tistih, ki jih imamo zadnjih 5 minut pred spanjem. Pravi jim 5 najbolj pomembnih minut dneva. Večina ljudi zadnjih 5 minut pred spanjem nameni temu, da naredi kratek pregled tega, kar jih teži. Razmišljajo česa si ne želijo, kaj ali kdo jih je spravil v slabo voljo, razmišljajo kaj se jim je slabega zgodilo tekom dneva, kdo jih je prizadel. Razmišljajo kako bodo plačali položnice, upajo, da se jim zdravstveno stanje ne bo poslabšalo, razmišljajo kaj jih moti na njihovem partnerju. To so misli, ki bodo zaposlovale našo podzavest 5, 6, ali več ur – odvisno od tega kako dolga bo naša noč. Privlačimo to o čemer razmišljamo. In imejmo v mislih, da naša podzavest ne loči med tem kar občutimo zgolj na podlagi misli, in tem kar se nam v nekem trenutku resnično dogaja. Če razmišljam kako me je razjezil otrok, ker ni ubogal naša podzavest ne ve ali to jezo občutimo zato ker se to v tem trenutku resnično dogaja ali zato, ker se spomnimo na to kako nas otrok ni ubogal. Za podzavest je oboje enako.

Za dober spanec zaključimo dan s hvaležnostjo

Skušajte zadnjih pet minut pred spanjem narediti pregled dneva in se zahvaliti za vse lepe stvari. Zbudili ste se v topli postelji – bodite hvaležni za nov dan, za streho nad glavo in toplo posteljo. Odšli ste v kopalnico, se oprhali, umili zobe in se oblekli – bodite hvaležni za tekočo vodo, milo, šampon, kremo, mehko brisačo s katero se lahko obrišete po prhanju in obleko, ki ste jo oblekli. Bodite hvaležni, da imate kopalnico. Odšli ste v kuhinjo, pristavili vodo za kavo in si pripravili zajtrk – bodite hvaležni za kuhinjo, pitno vodo, elektriko ali plin. Bodite hvaležni za čas, ki ga lahko nameniti pripravi kave in zajtrka. Pri zajtrku se vam pridružijo še partner in otroci – bodite hvaležni za hrano, ki jo zaužijete, za otroke in partnerja, za čas, ki ste ga preživeli skupaj. Odpeljali ste se v službo – bodite hvaležni za to, da imate službo, da imate svoj avto ali dostop do javnega prevoza. Na poti v službo vam nekdo ponudi prednost na cesti, neznanec se vam nasmehne – bodite hvaležni za prijaznost. Morda je obratno in ste vi tisti, ki ponudite prednost na cesti ali se komu nasmehnete – bodite hvaležni za svojo zmožnost biti prijazen. Vsi jo imamo, a v trenutkih, ko se nam zdi, da gre vse narobe to zmožnost težko izrazimo. Bodite hvaležni, da niste v takšnem trenutku, da ste v trenutku, ko je vaše življenje dobro. V službi opravite dvoje delo – bodite hvaležni zanj, za vso tehnologijo, ki vam olajša, da delo opravite, za sodelavce s katerimi se lahko občasno dobro nasmejite in ki so vam pripravljeni pomagati. Bodite hvaležni tudi za tiste, katerih vedenja ne razumete ali se vam zdi moteče – tam so zato, da vas nekaj naučijo. Morda vas celo spodbudijo, da poiščete novo zaposlitev po kateri že tako dolgo hrepenite. Na takšen način lahko naredite celoten pregled dneva. Razmišljate, da imate 5 minut premalo? Nič hudega. Hvaležnosti ni nikoli preveč. Vzemite si toliko časa kot ga potrebujete. A naj večerni pregled dneva ne postane rutina. Vzemite si čas, da hvaležnost resnično tudi občutite, ne le premišljujete o njej.

Pri tem nam lahko pomaga vodena meditacija, ki nas nežno opomni, na vse blagoslove, ki so del našega življenja in nas popelje v resnično doživljanje občutka hvaležnosti, ki ga še dodatno okrepimo z uporabo NLP tehnike Krog odličnosti. Vabljeni, da se predate hvaležnosti in danes zaspite s prijetnimi in toplimi občutki.

Z ljubeznijo.

Petra


Iz knjige Notranji mir in kako ga doseči, ki jo najdete med brezplačnimi vsebinami.

 

Pozitivna prepričanja – kako jih krepiti?

V zadnjih nekaj blogih sem veliko pozornosti posvetila temu, kako pri sebi prepoznati omejujoča prepričanja, še posebej tista najbolj pogosta. Pa vendar je treba priznati, da poleg omejujočih prepričanj obstajajo tudi tista, ki nas v našem življenju podpirajo oz. kot jim radi rečemo t. i. pozitivna prepričanja. Tudi ta je pomembno prepoznati in jih krepiti.

Preberite kako pri sebi prepoznati omejujoča prepričanja, kako prepoznati prepričanje nisem pomemben oz. pomembna, prepričanje nisem dovolj dober oz. dobra ter prepričanje čustev ni dobro kazati.

Katera so pozitivna prepričanja?

Preprosto rečeno so to vsa tista prepričanja, ki nas spodbujajo, da sledimo svojim srčnim željam in nam pomagajo, da se na poti do uresničitve cilja ali želje počutimo dobro. To so vsa prepričanja, ki govorijo dobro o nas in naših sposobnostih. Pa tudi o drugih ljudeh in svetu okoli nas.

Za lažje prepoznavanje pozitivnih prepričanj pri sebi vas vabim, da naredite preprosto vajo. Poskrbite, da boste vajo izvajali v prostoru, kjer boste imeli mir in tišino, nato pa sledite spodaj opisanim korakom.

1. Udobno se namestite; lahko sedite ali ležite, poskrbite le, da bo vaša hrbtenica zravnana in nato zaprite oči.

2. Naredite nekaj počasnih in globokih vdihov in izdihov. Predstavljajte si, da z vsakih izdihom iz telesa izdihujete napetosti in skrbi.

3. Vizualizirajte si, da vas objema krog sproščujoče energije, ki počasi pronica v vaše telo in ga sprošča.

4. Ko boste pripravljeni v mislih izrecite vprašanje Kaj dobrega verjamem o sebi? in z radovednostjo in sprejemanjem opazujte dogajanje v telesu in v umu. Brez pričakovanj sprejmite odgovore, ki jih dobite.

5. V mislih izrecite še vprašanje Katere lastnosti cenim pri sebi? in bodite tudi tokrat radovedno odprti za odgovore.

Zavedajte se, da ni pravih ali napačnih odgovorov. Namen vaje ni, da bi sodili, kaj je dobro ali slabo, temveč le to, da prejmete odgovor. 

6. Vzemite si nekaj minut in si zapišite, na kakšen način lahko ta pozitivna prepričanja še dodatno krepite. Pri tem bodite pozorni, da vas ne bo zaneslo v razmišljanje o tem, kako bi lahko za krepitev vaših prepričanj poskrbeli drugi. Razmišljajte le o tem, kaj lahko za krepitev pozitivnih prepričanj naredite sami. Če na primer o sebi verjamete, da ste odličen poslušalec, lahko prisluhnete prijatelju v stiski in tako krepite zavedanje o pozitivnem prepričanju, ki ga imate.

Pozitivna prepričanja vedno krepimo tako, da si ustvarjamo izkušnje, ki jih bodo še ojačale in nas stalno opominjale na to, da imamo nekaj, na kar se lahko opremo pri spreminjanju omejujočih prepričanj. Marsikatero neprijetno stvar namreč mnogo lažje »potrpimo«, če vemo, da nas na koncu čaka nekaj prijetnega. In prav močno razvita pozitivna prepričanja nas stalno opominjajo na to, da je življenje lahko tudi drugačno.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prepričanje: Čustev ni dobro kazati

Kot otroci smo svobodno izražali čustva, a če ljudem, ki so nam bili pomembni naše izražanje čustev ni bilo všeč, smo lahko prišli do zaključka, da čustev ni dobro kazati ali da se jih morda celo ne sme, saj v nasprotnem primeru tvegamo, da ne bomo sprejeti ali ljubljeni.

Tako smo se lahko kaj hitro naučili, da kadar smo jezni, smo tečni in grozni, če nas je strah, smo mevže, če smo žalostni in jokamo, smo cmere, ki jih nihče noče poslušati. Zato ne preseneča, da nas je večina že zgodaj razvila prepričanje, da čustev ni dobro kazati oz. jih izražati. Ker je tudi to prepričanje eno od najbolj pogostih, si v tokratnem blogu preberite, kako ga lahko prepoznate pri sebi.

  1. Zatiranje čustev

Zatiranje čustev je pogost način na katerega se kaže globoko zakoreninjeno prepričanje, da čustev ne smemo kazati. Ker verjamemo, da so čustva nekaj slabega, si jih ne dovolimo občutiti, ta način delovanja pa skušamo spodbuditi tudi pri drugih. Morda se spomnite primera, ko ste hoteli zajokati, a si tega preprosto niste mogli dovoliti. Bilo vas je strah, kaj si bodo o vas mislili drugi, bali ste se zavrnitve, morda vas je bilo celo sram ob misli na to, da bi zajokali pred drugimi. Ali situacije ob kateri ste začutili jezo, pa si je niste upali izraziti, ker je to nekaj kar pridne punce ali fantje ne počnejo. Morda vas je bilo kdaj strah, pa tega niste upali povedati, da ne bi bili zasmehovani. Vse to so primeri, ko ste svoja čustva zatrli in potlačili, ne vedoč, da energija teh čustev še vedno ostaja v vas in bo slej ali prej našla način, da se izrazi. Že res, da obstajajo trenutki in situacije, ko morda določenega čustva ni primerno izraziti, a vendar mu je prostor in možnost, da pride na plano, treba dati. Če ne drugače, to lahko storimo v varnem okolju svojega doma ali, kot v mojem primeru, avta.

Spomnim se primera, ko sem občutila neizmerno žalost. Solze so kar same hotele priti na plano, jaz pa sem jih vztrajno in z veliko truda zadrževala. Prepoznala sem žalost in rekla sem ji: »Žalost, vidim te, vem da bi rada prišla na plano, ampak v tem trenutku si tega ne morem dovoliti. Ko pridem do avta, takrat pa lahko.« Moram priznati, da sem na poti do avta na celoten dogodek že kar malo pozabila, a v trenutku, ko sem sedla v avto, so pritekle solze. Takrat sem spoznala, da se s čustvi lahko pogovarjamo. Oz. bolje rečeno lahko se pogovarjamo s tistim delom sebe, ki določeno čustvo občuti, kar je odličen način, da si čustva ne le priznamo, temveč si damo tudi možnost, da jih izrazimo.

  1. Neobčutljivost za stisko drugih

Kadar verjamemo, da čustev ne smemo izražati, se bomo od ljudeh, ki to počno, počutili zelo neprijetno. Saj poznate tisti občutek, ko nekdo ob vas zajoka, vi pa kar ne veste kaj bi sami s seboj. Najrajši bi se umaknili, tako neprijetno vam je. V takšnih situacijah osebo hitro skušamo potolažiti z besedami »Ah, daj, saj ni vredno.« Bodite pozorni na besede tolažbe, ki jih izrečete drugim (in tudi sebi). »Ne smeš jokati, ne sekiraj se, ni vredno, ni prav, da si jezna, ne bodi no žalosten, saj bo vse v redu.« To je le nekaj izjav s katerimi zmanjšujemo vrednost čustev, ki jih občutijo drugi (ali mi). In dlje kot to počnemo, bolj bomo postali neobčutljivi za stisko drugih.

  1. Molk in umik

V situacijah, ki jih doživljamo kot neprijetne in ob katerih pri sebi zaznamo čustva jeze, žalosti ali katerokoli drugo čustvo, za katerega verjamemo, da ga ne smemo izraziti, se pogosto odločimo za umik in molk. Ker verjamemo, da čustev ni dobro kazati, se jih nikoli nismo naučili izražati na primeren način. Umik in »tiha maša«, sta tako eden od načinov, s katerima nadomestimo besedno izražanje čustev. Čeprav v sebi besnimo od jeze in jočemo od žalosti in razočaranja, se umaknemo in v mislih premlevamo situacijo še ure (ali celo dneve) po tem, ko je že zdavnaj minila. S tem pa kopičimo energijo nepredelanih čustev v svojem telesu in ustvarjamo energijske blokade, ki se bodo slej ali prej začele kazati tudi v fizični obliki.

Zapisani načini so le trije od mnogih, na katere lahko pri sebi prepoznamo prepričanje, da čustev ni dobro kazati. Čeprav smo ga verjetno razvili že zelo zgodaj, ga lahko spremenimo (tudi z meditacijo) in si dovolimo na čustva pogledati tudi drugače. Na primer tako, kot razumevanje čustev čudovito opiše Mooji, ki pravi: »Čustva kot obiskovalci. Pustite jih, da pridejo in da odidejo.«

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako pri sebi prepoznati prepričanje, da nisem dovolj dobra?

Prepričanje nisem dovolj dobra je po besedah nekaterih psihoterapevtov in piscev knjig za osebno rast najbolj razširjeno globoko zakoreninjeno prepričanje. Prav prepričanje nisem dovolj dobra je tisto, ki nas žene k perfekcionizmu, kar spretno izkoriščajo tudi marketinški strokovnjaki in trgovci.

Kako pri sebi prepoznati prepričanje nisem dovolj dobra? Obstaja več načinov na katere se omenjeno prepričanje lahko odraža, zato je možnosti, da ga pri sebi prepoznamo in spremenimo kar nekaj.

  1. Perfekcionizem

Želja po tem, da bi bili vedno 100 %, da bi se vedno odločili prav, da nikoli ne bi naredili nobene napake, da bi 100 % obvladali vse svoje vloge (mama, hči, partnerka, prijateljica, …), da bi bili perfektni v vsem česar se lotimo, da bi bilo naše stanovanje vedno sterilno čisto in mi brezhibno urejeni, je želja, ki jo žene prepričanje nisem dovolj dobra oz. dober. Kadar presodimo, da ta naša želja ni izpolnjena, se znotraj nas oglasi tisti tihi glasek, ki nam pripoveduje, kje vse smo naredili napako, kaj vse bi lahko storili drugače in boljše in nas kot majhnega otroka hiti oštevati in primerjati z drugimi, ki so v naših očeh popolni in dovolj dobri.

  1. Stalna prisotnost dvoma

Kritičen notranji glas v nas poraja dvom – kaj pa, če res nisem naredila dovolj, kaj pa, če bi res lahko naredila boljše? Kaj pa, če bi se morala več gibati in jesti še bolj zdravo? Kaj pa, če vsa moja znanja niso dovolj in bi morala pridobiti nova? Kaj pa, če res obstajajo ljudje, ki zmorejo vse – biti dober starš, partner, biti v dobri formi in imeti še odlično kariero? Kaj pa, če res obstajajo ljudje, ki nikoli niso slabe volje, ki nikoli ne odlašajo ali ne odnehajo tik pred ciljem? Zakaj njim to uspe, meni pa ne? Kaj pa, če bi meni tudi lahko, če bi se le bolj trudila? To so vprašanja, ki nas razjedajo, v nas širijo dvom in se vedno, brez izjeme, končajo z razočaranjem. Če namreč globoko v sebi verjamemo, da nismo dovolj dobri, lahko naredimo še tako veliko in še tako dobro, a nikoli ne bo dovolj.

  1. Odlašanje

Razmišljanje v stilu, ko bom dovolj vitka in privlačna, bom našla svojega življenjskega sopotnika, je razmišljanje, ki nakazuje, da globoko v sebi verjamemo, da takšni kot smo, še nismo dovolj dobri. Ko bom znala odlično govoriti angleško in še nemško, bom dovolj usposobljena, da dobim zaposlitev. Ko bom imela še ta certifikat ali potrdilo, bom imela dovolj znanja in poguma, da stopim na samostojno podjetniško pot. Tovrstno razmišljanje izhaja iz prepričanj, da takšni kot smo, nismo dovolj in nas žene k temu, da odlašamo z življenjem, saj verjamemo, da bo vse dobro in lepo v naše življenje vstopilo šele, ko bomo po našem mnenju dovolj dobri.

  1. Pripisovanje vrednosti

V jedru občutka, da takšni kot smo, nismo vredni ljubezni, uspeha, prijateljstva, zdravja in obilja se prav tako skriva prepričanje, da nismo dovolj dobri. Verjamemo, da si ne zaslužimo biti srečni, radostni in zadovoljni, da si ne zaslužimo, da bi nas kdo imel rad, da bi bili sprejeti takšni, kot smo, ali da bi bili uspešni. Ne verjamemo, da si zaslužimo prejeti pošteno plačilo ali da smo vredni dobre zaposlitve. Tega so vredni le tisti, ki so dovolj dobri in prav je, da se cenijo. Tudi mi se bomo, ko bo dovolj dobri.

Dokler globoko v sebi verjamemo, da nismo dovolj dobri, bo naše življenje polno dvomov, notranjega nemira in nezadovoljstva. Imeli bomo občutek, da je življenje naporno, saj se preprosto ne bomo znali prepustiti njegovemu toku. Pa vendar ni treba, da je tako. Vsako prepričanje, ko ga enkrat prepoznamo, lahko začnemo spreminjati in si na ta način tlakovati pot za lepši danes in jutri. Naročite Vodeno meditacijo za spreminjanje prepričanj in se odprite za možnost, da je vaše življenja lahko tudi drugačno.

Preberite tudi kako pri sebi prepoznate prepričanje nisem pomembna, ki je tesno povezano s prepričanjem nisem dovolj dobra.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako pri sebi prepoznati prepričanje, da nisem pomembna?

Prepričanje nisem pomembna oz. njegova razširjena različica ne jaz, ne moje potrebe niso pomembne, je eno najbolj pogostih globoko zakoreninjenih prepričanj.

Čeprav nam lahko močno greni življenje, pa ga, tako kot ostala prepričanja, lahko spremenimo, če ga le znamo prepoznati. Zato v tokratnem zapisu odgovarjam na vprašanje kako pri sebi prepoznati prepričanje, da nisem pomembna in predstavljam nekaj načinov, na katere se omenjeno prepričanje lahko odraža.

  1. Pretirano iskanje pozornosti

Osebe, ki verjamejo, da niso pomembne, se bodo na vse pretege trudile vzbuditi pozornost, kar lahko storijo na več načinov. V komunikaciji se to največkrat odraža s skakanjem v besedo, zelo glasnim govorjenjem, pretiranim kriljenjem z rokami, ipd. Pozornost pa iščejo tudi na druge načine, npr. z izzivalnim oblačenjem, s samopoškodbami telesa, z zlorabo nedovoljenih substanc in tudi z nasilnim vedenjem.

  1. Tiha, siva miška

Nasprotno od iskanja pozornosti se prepričanje nisem pomembna lahko odraža tudi v želji po neopaznosti. V tem primeru oseba nikakor ne bo želela biti v središču pozornosti, temveč bo vedno nekje v ozadju tiho opazovala dogajanje. Verjamejo, da k pogovoru prav veliko ne morejo doprinesti, zato so lahko osebe s tem prepričanjem več ur skupaj tiho tudi kadar so v družbi ljudi. Čeprav imajo željo po druženju in pogovoru z drugimi, so redko sami tisti, ki bodo dali pobudo za druženje. Verjamejo namreč, da imajo drugi veliko bolj pomembnih obveznosti kot je druženje z njimi. Razlog, da so le redko iniciatorji pa leži tudi v strahu pred zavrnitvijo; slednjo namreč vidijo le kot potrditev tega kar globoko v sebi tako ali tako že vedo – da niso pomembni.

  1. Neizražanje svojega mnenja

Ker verjamejo, da so nepomembni, verjamejo, da so enako nepomembna tudi njihova mnenja, želje in potrebe. Posledično svojega mnenja ne izrazijo pogosto, nagnjeni pa so tudi k temu, da ga spremenijo le zato, ker ima oseba, ki ji želijo ugajati drugačnega. V družbi ne povedo veliko o sebi, saj verjamejo, da to, kar imajo povedati, ni niti pol tako pomembno ali zanimivo kot to, kar imajo povedati drugi. Želje in cilje, ki jih imajo, zadržijo zase, saj nekje globoko v sebi verjamejo, da so nepomembne, morda celo malo neumne ali nesmiselne. Predvsem pa ne verjamejo, da se nepomembnim kot so, lahko velike želje sploh uresničijo.

  1. Nezmožnost prepoznavanja svojih potreb

Če verjamemo, da so naše potrebe nepomembne, bomo slej ali prej prišli do trenutka, ko svojih potreb ne bomo več znali prepoznati. Kako bi le jih, če jim nikoli nismo namenjali pozornosti, ker so nepomembne? V sebi bomo sicer nemirni, a ne bomo vedeli zakaj, niti si ne bomo vzeli časa, da bi to raziskali. Če ste kdaj v situaciji, ko se počutite nemirni, se ustavite in si vzemite trenutek tišini ter se v mislih vprašajte: »Kaj v tem trenutku potrebujem?« Odgovor se skriva v vas in če ste mu pripravljeni prisluhniti z radovednostjo in sprejemanjem ga boste z nekaj vaje prepoznali vedno hitreje. Na ta način se boste postopno znova naučili sami dajati pomembnost sebi in svojim potrebam.

  1. Sanjarjenje

Željo po pomembnosti je delno mogoče zadovoljiti s sanjarjenjem, zato je to lahko velik del življenja tistih, ki globoko v sebi ne verjamejo v svojo pomembnost. Sanjarijo o dogodku, ki jih bo postavil v središče in s katerim bodo drugim dokazali svojo pomembnost. Sanjarijo o tem, da jih bodo drugi občudovali, jih spraševali za mnenje in jim na različne druge način dajali občutek, da so pomembni in pri tem pozabljajo, da je občutek pomembnosti nekaj, kar si v resnici lahko dajo le sami.

Opisani načini so le nekateri izmed mnogih na katere se lahko prepričanje nisem pomembna odraža v našem življenju. Če ste se v katerem izmed njih prepoznali, lahko z različnimi tehnikami pri sebi preverite ali je to eno izmed prepričanj, ki jih gojite o sebi. Nato pa vam ne preostane drugega, kot da se lotite procesa kreiranja novega prepričanja. Pri tem vam je lahko v pomoč Vodena meditacija za spreminjanje prepričanj, ki jo lahko naročite tu

Preberite tudi kako pri sebi prepoznati prepričanje nisem dovolj dober oz. dobra in prepričanje čustev ni dobro kazati ter kako prepoznati in krepiti pozitivna prepričanja.

Pa srečno. ♥

Petra