Kdor pozna druge, ima znanje, kdor pozna sebe, ima modrost.

Tako je mnogo let pred našim štetjem zapisal kitajski filozof Lao Tzu. In zdi se mi, da ta misel velja še danes. Poznavanje sebe resnično predstavlja modrost. A spoznavanje sebe predstavlja tudi težjo pot,  pot, ki nas lahko pripelje do notranjega miru in zadovoljstva.

Ste se kdaj, ko vas je popadla jeza, vprašali, kaj je bilo tisto, kar vas je v dani situaciji razjezilo? »No, to pa res ni težko vprašanje,« boste rekli. Partner je bil. Ali sodelavka. Morda šef. Ali pa gneča na cesti. Pa še kaj bi se našlo.

Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem bila včasih precej nestrpna voznica. Priznam, še danes imam kakšen trenutek slabosti, ko me potegne v stare vzorce. A resnici na ljubo ni bila gneča tista, ki me je razjezila. Niti ne »nesposobni« vozniki. Za masko jeze se je skrival strah. Strah pred tem, kakšne bodo posledice, če ne bom nekam prišla pravočasno. Strah pred tem, kaj si bodo ljudje v tem primeru mislili o meni. Pa tudi strah pred tem, kako varna sem na cesti ob tistih, ki so po mojem mnenju spadali v kategorijo nesposobnih voznikov. Včasih pa se je za masko jeze na gnečo skrivala tudi jeza nase. Ker se spet nisem uspela spraviti pravočasno na pot.

Za maskami nekaterih čustev se pogosto skriva drugačna resnica, kot pa je ta, ki jo kažemo navzven. Odkrit pogovor s seboj in priznanje svojih čustev zna biti včasih zahtevna naloga. Poskus izstopa iz ustaljenih vzorcev prav tako. Seveda je lažje razmišljati o drugih in o tem, kako bi bili mi bolj zadovoljni, če bi se le drugi vedli tako, kot se »morajo«. Popolnoma jasno nam je, kaj morajo storiti, da se bomo ob njih počutili dobro. A kaj, ko vedno znova pozabljamo, da smo edina oseba, na katero imamo brezpogojni vpliv le mi sami. Poznavanje in razumevanje sebe, svojega vedenja, čustev in razpoloženj je tisto, ki prinaša napredek. A terja tudi napor. Sicer pa, saj ni nihče rekel, da nam bodo vse modrosti razkrite na enostaven način, mar ne? Verjemite, ta je ena izmed takšnih, za katero se je vredno potruditi.

Pogled na svet skozi moja očala

Pred nekaj leti sem slišala zanimivo zgodbo. Priznam, ne spomnim se več, kje in od koga. A zgodba mi je ostala v spominu.

Govori o dveh prijateljih, ki sedita na travniku in se pogovarjata. Nosita očala, eden z zelenimi stekli, drugi z rdečimi. Pogovor nanese na prelepo marjetico, ki jo vidita v bližini. “Kako je lepa,” pravi prvi. “Poglej, kako živo rdeče barve je,” nadaljuje. “Misliš zelene?” vpraša drugi. “Ne, rdeče. Je ne vidiš?” reče prvi. “Seveda jo. Zelena je,” ga prepričuje drugi. Kdo ima prav? Oba. Saj gledata vsak skozi svoja očala. Resnica pa je, tako kot običajno, nekje vmes.

Tako tudi mi gledamo na svet okoli sebe skozi svoja očala. Ta odsevajo naše izkušnje, naša prepričanja in strahove. Oziroma – odsevajo našo resnico. Ki pa ni vedno enaka resnici drugih. Včasih je težko sprejeti, da drugi nimajo enakega mišljenja kot mi, da sveta okoli sebe ne vidijo enako kot mi. A ko to razumemo in sprejmemo, se lahko tudi samo strinjamo, da se o nečem pač ne strinjamo. Ni potrebe po prepričevanju drugega v svoj prav. Ni potrebe po obsojanju. Ni potrebe po prepiru.

Dr. Wayne Dyer pravi: »Kadar lahko izbirate med prijaznostjo in tem, da imate prav, izberite prijaznost.« Lepa misel. Ki naj bo spodbuda za prihajajoči vikend. Odločimo se in tokrat izberimo prijaznost.

V enem dnevu do terapevta in v 3 urah do novih prepričanj.

Instant rešitve. Si jih želimo? Seveda. Danes hočemo vse imeti takoj. Ta trenutek. A instant rešitve, ki bi delovala dolgoročno, ni.

Ko sem se prvič zavedela, da si želim delati kot terapevtka, sem iskala izobraževanje, ki bi me kar najhitreje popeljalo do želenega cilja. Iskala sem in iskala in našla nekaj takšnih, ki so mi obljubljali, da bom po nekajdnevnem izobraževanju že usposobljena za delo terapevtke. V enem primeru bi me do tega naziva pripeljali že v enem dnevu. A se nekako nisem mogla pripraviti do tega, da bi v to verjela. Kljub temu pa sem še vedno iskala izobraževanje, ki bo kratko. A takšnega, pri katerem bi dobila občutek, da bom resnično usposobljena, nisem našla. Vsi študiji, ki so me navdajali z občutki zaupanja v usposobljenost, so zahtevali, da opraviš več letnikov. Kar posledično pomeni večletni študij. Šolanje realitetne terapije in teorije izbire, ki sem ga na koncu izbrala, traja 5 let. Priznam, ni mi bilo najbolj po godu, a filozofija teorije izbire mi je bila že dlje časa blizu, zato sem se odločila, da se vpišem. Kljub negodovanju zaradi trajanja študija. Danes mi postaja vedno bolj jasno, zakaj je študij dolgotrajen.

Delo na sebi je proces. Tu ni instant rešitev. Prepričanja, ki smo jim slepo sledili 20, 30 ali več let, ne izginejo čez noč. Čustev, ki smo jih več let zatirali, verjetno ne bomo v celoti sprejeli v nekaj urah. Prav tako ni realno pričakovati, da bomo z danes na jutri naredili miselni preskok in kar naenkrat mislili samo še lepe misli. A če si spremembe želimo, bo nekje treba začeti. In storiti prvi korak. In biti ponosen nase, tudi če prepričanja nismo v celoti spremenili, temveč smo ga le nekoliko omajali. Ali če smo si le za nekaj minut dovolili, da nas preplavijo čustva. In se veseliti tudi tega, da zvečer pred spanjem po dolgem času ne razmišljamo o napornem dnevu, ki je za nami, temveč o vseh blagoslovih, ki nas obdajajo. In biti ponosni nase, ker smo naredili prvi korak. Potem, ko bomo pripravljeni, pa bomo naredili še drugega in tretjega in četrtega …

Ko bom velik, bom … migrant

Priznam, težko si predstavljam, da bi se otroški stavek »Ko bom velik, bom …« končal tako, kot se konča v naslovu zapiska. A vendarle ob omembi migrantov danes dobim občutek, da bi nekateri dali roko v ogenj, da bi dokazali neresničnost moje trditve.

Morda sem naivna, a trdno verjamem, da si vsi želimo le nečesa. Sreče. O kateri ima sicer vsak svojo predstavo. Eni bodo srečni, če bodo imeli okoli sebe ljubečo družino. Drugi, če bodo uspeli v poslu. In tretji, če bodo notranje mirni. Težko pa si predstavljam, da obstajajo takšni, ki bodo svojo srečo dosegli s širjenjem nestrpnosti.

Česa se pravzaprav bojimo? Da nam bodo odvzeli možnost najti svojo srečo? S tem, ko nam bodo vzeli službe in onemogočili, da se družimo na svojih priljubljenih kotičkih? Ali morda s tem, ko nam bodo uničili naravo in opustošili mesta, ki so na njihovi poti? No, če je tako, vas moram kar hitro potolažiti. Za našo nesrečo namreč niso krivi migranti. Veste, ogromno je ljudi, ki imajo službo in so nesrečni. Kar nekaj je tudi takšnih, ki so se včasih družili na svojih priljubljenih kotičkih, pa se danes ne več. Pa ne zaradi migrantov. Temveč, ker »nimajo časa«. Da o tistih, ki ne poskrbijo niti za naravo pred svojim lastnim pragom, niti ne govorim.

Čas si najdemo za stvari in ljudi, ki se nam zdijo pomembni. Če bi polovico časa, ki je bil v bližnji preteklosti namenjen nestrpnim opazkam proti migrantom, namenili delu na sebi, iskanju blagoslovov, za katere smo lahko hvaležni, razmisleku o stvareh in ljudeh, ki nas osrečujejo, in o tem, kako jih čim pogosteje vključiti v naše življenje, bi bil svet precej lepši. In mi precej srečnejši. Izbira je pa tako kot vedno, zgolj in samo, naša. In da, tudi sreča je izbira.

Iščem nekoga, ki bi prevzel odgovornost za moje življenje.

Iščem nekoga, ki bi prevzel odgovornost za vse moje napake. Poleg dodam še vse neuspehe in vse trenutke žalosti. Pa še vsa neodgovorna dejanja. In tiste trenutke, ki jih obžalujem. Plačilo po dogovoru. Pričetek dela: takoj.

Tako bi se lahko glasil oglas. No, roko na srce, tako večkrat se glasi oglas. Le da ga ne zapišemo ali izgovorimo naglas, temveč ostane le v naših glavah. Morda predstavljen z drugimi besedami, a kljub temu. In brez plačila, seveda.

Nič ne rečem. Lepo bi bil najti nekoga, ki bi prevzel odgovornost za naše življenje. Priznam, tudi meni bi kdaj pa kdaj ugajalo imeti dežurnega krivca, ki bi ga lahko okrivila za vse, kar v mojem življenju ni tako, kot bi si želela; preložiti odgovornost za izbiro svojih odločitev in vedenja nanj, in pričakovati, da bo stvari spravil v red. A kaj, ko vem, da mi prelaganje odgovornosti na pleča drugega ne bo prineslo želenih rezultatov. Moje življenje za to ne bo nič boljše. A prepričanje, da so včasih drugi odgovorni za naše odločitve, je močno. Kako le ne bi bilo, saj smo ga osvojili že kot otroci, pa tudi tega, da smo mi odgovorni za vedenje drugega. Se ju da spremeniti? Vsekakor. Kako? Korak za korakom. Začenši z zavedanjem, da to prepričanja obstaja in smo ga »posvojili« v vseh svojih oblikah. Vprašajmo se, ali nam to prepričanje resnično koristi. Že res, da se s prelaganjem odgovornosti izognem potrebi po spremembi sebe, vendar ali je res to tisto, kar mi dolgoročno prinaša koristi? Ameriški pisatelj Walter Anderson pravi: »Naše življenje s e lahko spremeni na bolje le, kadar tvegamo. Prvo in najtežje tveganje, ki ga lahko sprejmemo, je iskrenost do sebe.« Torej, bodimo iskreni do sebe in si priznajmo, da se s prelaganjem odgovornosti postavimo v vlogo nemočne žrtve. Je res to vloga, ki nam dolgoročno koristi? Si to res želimo biti? Verjamem, da ne.

Ko smo naredili prvi korak, sledi analiza svojega vedenja. Zavedanja svojih čustev, kot na primer občutka krivde, kadar verjamemo, da se je nekdo razjezil zaradi nečesa, kar smo mi rekli ali naredili. Vedeti, da imamo takšno moč nad drugimi, je lahko dober občutek, kajne? Ali pa je veliko breme. Odvisno od tega, kaj verjamemo o sebi in drugih. So pa naša prepričanja pomembna za razumevanje našega vedenja in ozaveščanje tega, kako bi v enakih ali podobnih situacijah lahko ravnali drugače.

Ob redni uporabi prvih dveh korakov uspeh ne more izostati. Res pa je, da bo pestrost našega življenja poskrbela, da bomo imeli tako z enim kot drugim polne roke dela. Pa nič zato. Saj smo tu zato, da se učimo, mar ne? In učitelj pride vedno, ko smo učenci pripravljeni 🙂

Strah je votel, okrog ga pa nič ni.

Tako so mnogim od nas govorili starši. Ko smo bili še čisto majhni. Pa se mi zdi, da se marsikoga to ni kaj dosti prijelo.

»Joj, kako me je strah izpita. Strah me je zavrnitve. Strah me je, da mi ne bo uspelo. Strah me je teme.« To je le nekaj misli, s katerimi smo se verjetno srečali že vsi. Ali pa vsaj poznamo koga, ki se je.

Pa nas je res strah izpita, zavrnitve, neuspeha ali teme? Ali pa nas je morda strah le tega, kako se bomo počutili in tega, kar bomo razmišljali o sebi, ko izpita ne bomo opravili? Ali ko nas bo nekdo zavrnil ali ne bomo uspeli? Nas je strah teme ali tega, kar nam tema predstavlja? Nekdo, ki mu tema predstavlja priložnost za počitek, se je prav gotovo ne bo bal.

Tudi izpit sam po sebi ni nek bavbav. Je le list papirja. Ali oseba, ki sedi nasproti nas in nam zastavlja vprašanja. Enako je z zavrnitvijo. In neuspehom. Sama po sebi nista strašljiva. Strašljiva postaneta, kadar svojo vrednost enačimo s tem, da nas drugi sprejemajo. In s tem, da nikoli ne pademo. Mar se naša vrednost ne kaže tudi v tem, da po padcu vstanemo? In da ostajamo zvesti sebi tudi takrat, ko drugi ne delijo mnenja z nami? No, morda pa je strah, ko si enkrat z njim zremo iz oči v oči, res votel.