Prispevki

Kako uresničiti novoletne zaobljube?

Marsikdo ob začetku novega leta razmišlja, katere spremembe bo uvedel v svojem življenju, da bo to končno takšno, kot si ga želi in se ob tem sprašuje kako uresničiti novoletne zaobljube. A marsikdo po začetnem zanosu, ki traja morda teden, v dobrih primerih pa celo dva, na novoletne zaobljube hitro pozabi in njegovo življenje se vrne nazaj na stare tire.

Kako torej poskrbeti, da bo leto 2018 v tem pogledu drugačno in bomo ob koncu leta s ponosom zrli nazaj na vse kar smo dosegli? V tokratnem zapisu podajam nekaj idej, ki vam bodo pomagale najti svoj odgovor na vprašanje kako uresničiti novoletne zaobljube.

1. Zmernost

Zmernost je prvi kriterij, ki ga je smiselno upoštevati pri oblikovanju novoletnih zaobljub. Če se odločimo, da bomo naenkrat v svoje življenje vpeljali veliko obsežnih sprememb, obstaja zelo velika verjetnost, da na koncu ne bomo vpeljali nobene. Izberimo torej eno ali dve novoletni zaobljubi, ki jih bomo vpeljali z začetkom leta. Ko bodo postale del našega vsakdana, lahko razmislimo še o vpeljevanju drugih sprememb.

2. Mali in postopni cilji

Kakor ni realno pričakovati, da bomo drastično spremenili svoje življenje na več področjih le zato, ker se je začelo novo leto, ni realno pričakovati, da bomo čez noč uvedli velike spremembe, četudi le na enem področju. Če na primer nikoli v življenju nismo imeli ravno veselja do teka ali druge športne aktivnosti, večinoma ni realno pričakovati, da se bomo od 1. januarja naprej vsak dan eno uro ukvarjali s športom. Postavimo si rajši male cilje – 10 minut joge vsak dan ali trikrat tedensko eno uro hoje ali enkrat tedensko izlet na bližnjih hrib. Takšne cilje bomo lažje dosegali, to pa bo zelo dobro vplivalo na našo motivacijo. Doseganje malih ciljev, ki nas bodo korak za korakom pripeljali do želene spremembe, nam bo pomagalo ostajati osredotočeni. Vsekakor pa je pomembno, da si zastavimo cilj, za katerega se zavedamo, da imamo vse pogoje, da ga dosežemo. Priporočljivo je, da postopno male cilje spreminjamo v vedno večje, dosedanje katerih pa bo še dodatno doprineslo k motivaciji za vztrajanje v začrtanih spremembah.

3. Bolečina in koristi

Vse dokler je bolečina sedanjega trenutka manjša, kot predvidevamo, da bo bolečina, ki jo bo s seboj prineslo kreiranje nove navade, koraka naprej ne bomo naredili, pravi Tony Robbins. In res, vedno znova se izkaže, da ta trditev še kako drži. Zato poskrbimo, da bomo sedanjemu neželenemu stanju pripisali čim več bolečine, v uresničitvi novoletne zaobljube pa našli čim več koristi.

Ob iskanju odgovora na vprašanje, kako uresničiti novoletne zaobljube, zato velja premisliti ali je stalna bolečina sedanjega trenutka res manjša od bolečine, ki jo bomo doživljali ob uresničitvi zaobljube. To naredimo z zavedanjem, da bomo ob postopnem uresničevanju zaobljube dosegali tudi trenutke ponosa, krepili svojo samopodobo in samozavest. Prav tako ta premislek naredimo tudi z zavedanjem, da bo bolečina sedanjega postala tudi bolečina prihodnjega trenutka, če bomo z uresničevanjem zaobljube še naprej odlašali. Kje bomo čez nekaj let, če bomo nadaljevali tako, kot delujemo sedaj?

Z razlogom razmišljamo o spremembi in se sprašujemo kako uresničiti novoletne zaobljube. Obstaja torej področje, na katerem v tem trenutku nismo popolnoma zadovoljni. Naredimo seznam vseh »bolečin«, ki nam jih to prinaša in ki nam jih bo prineslo odlašanje oz. vztrajanje v sedanjem stanju. Vključimo tudi svoje razmišljanje o sebi, ko odlašamo. Kako se počutimo, katera čustva se nam ob tem porajajo, kaj si mislimo o sebi, ko se ne držimo obljub, ki smo si jih dali?

Naredimo pa tudi seznam koristi, ki jih bo s seboj prineslo uresničevanje novoletnih zaobljub. Upoštevajmo koristi, ki jih bomo imeli sami, lahko pa razmislimo tudi o koristih, ki jih bodo od uresničitve zaobljube imeli naši najbližji. Napišimo seznam, ki naj vključuje tako materialne kot osebne koristi, razmislimo pa tudi, kako se  bomo ob uresničitvi zaobljube počutili in kaj bomo takrat razmišljali o sebi.

Z ljubeznijo. ♥
Petra

Odlašanje prinaša koristi?

Z odlašanjem poskrbimo za svoje dobro počutje. To pomeni, da ima odlašanje svoj namen in nam prinaša določene, na prvi pogled skrite koristi. Kakšne? To vemo vsak zase, če si le vzamemo nekaj minut za razmislek. Kljub temu pa spodaj navajam tri splošne koristi, v nadaljevanju pa tudi nekaj idej, kako prenehati z odlašanjem.

1. korist, ki jo prinaša odlašanje: OBČUTEK UGODJA

Kadar se nam zdi naloga, ki bi se je morali lotiti, prezahtevna ali dolgočasna, se je izogibamo. Ni pomembno, ali govorimo o športni dejavnosti, učenju, opravljanju gospodinjskih opravil ali službenih obveznosti. Nešteto je primerov, ko se nečesa nismo lotili, ker smo ocenili, da opravila ne zmoremo opraviti, ker v opravljanju naloge nismo videli smisla ali ker se nam preprosto ni ljubilo.

Ljudje smo bitja ugodja. Radi živimo v okoliščinah in med ljudmi, ki so nam znani. Pot v neznano nas malce straši. Lahko bo polna ovir, lahko nas ne bo pripeljala tja, kamor si želimo, lahko se bomo na njej izgubili. Tu, kjer smo, se ob teh mislih zdi čisto v redu. Lahko bi bilo še slabše.

Ob takšnem razmišljanju nas seveda čisto nič ne mika narediti prvega koraka na poti do cilja. Vidimo le koristi, ki jih imamo, če se ne premaknemo, in bolečino, če se. Kaj pa, če bi na vse skupaj pogledali malce drugače? Kaj če bi se osredotočili na bolečino sedanjega trenutka in koristi, ki jih bomo imeli ob doseženem cilju? Morda bolečina ni fizična, a verjemite mi, bolečina, ki si jo povzročamo s stalnim samogovorom, ki nas opozarja na vse nedokončane stvari, ki nam tiho prigovarja, da nismo dovolj sposobni, da smo leni in bi lahko naredili več, je hujša od fizične. Predvsem zato, ker prihaja od nas samih. Vam ta bolečina povzroča ugodje? Težko verjamem, da.

“Hitreje kot boste izstopili iz svoje cone udobja, hitreje boste spoznali, da sploh ni bila tako udobna.” Eddie Harris, Jr.

2. korist, ki jo prinaša odlašanje: IZOGIBANJE SOOČENJU Z REALNOSTJO

Dokler živimo v nekem svojem mehurčku ugodja, je življenje lepo. Vsaj tako se nam zdi. Vajeni smo neke rutine, ki nam je znana in udobna. Dokler ne stopimo iz okvirjev, je naša realnost na videz popolnoma dobra. Čeprav je cilj lahko tako malenkosten, kot je spomladansko čiščenje, nam lahko prinese priložnosti za soočenje z resnično realnostjo, ki pa nam morda ne bo več tako všeč. Soočenje s prijetnimi ali neprijetnimi ostanki preteklih spominov, ki se jih morda želimo spominjati ali pa tudi ne, nas lahko spomni na pretekle obljube, ki smo si jih dali, a se jih nismo nikoli držali. Lahko nam prinese soočenje s kosi oblačil, ki jih že tako dolgo hranimo v upanju, da jih bomo lahko enkrat ponovno oblekli. Ali pa s kosi oblačil, ki smo jih kupili, čeprav jih nismo potrebovali in jih niti nismo nikoli oblekli, zaradi česar nas mučijo občutki krivde. Morda nam prinese soočenje s izdelki, ki smo jih nakupili v želji, da se lotimo novega hobija, s katerim se nikoli nismo začeli ukvarjati. Ali pa morda le s knjigo, ki jo že tako dolgo vračamo prijateljici, da nam je zaradi tega že kar malo nerodno.

Večji kot je cilj, bolj popačena je lahko naša slika realnosti. Lahko živimo v prepričanju, da nam je delo, ki ga opravljamo, v veliko veselje, čeprav globoko v sebi že dolgo vemo, da nas ne izpolnjuje več tako, kot nas je nekoč. A dokler odlašamo z iskanjem novih priložnosti, lahko še vedno živimo v prepričanju, da je vse v redu. Ni se nam treba soočiti z dejstvom, da si želimo nekaj novega, nekaj drugačnega. Ni se nam treba soočiti s svojimi strahovi, z dvomi, morda neuspehom, zavrnitvijo itd.

Morda vztrajamo v partnerski zvezi, v kateri že dolgo nismo več zadovoljni. A nam je kljub vsemu ta realnost bolj udobna, kot bi nam bilo udobno to, da bi se morali soočiti s svojimi »pomanjkljivostmi«, svojimi dvomi, samoto. Čeprav so, roko na srce, dvomi in samota že nekaj časa prisotni v naši realnosti, le priznali si jih še nismo. Za opozarjanje na naše pomanjkljivosti pa tako ali tako skrbi naš partner, torej so tudi te del naše trenutne realnosti.

Pogosto za svojo neaktivnosti iščemo razloge v okoliščinah ali drugih ljudeh. Tudi to je način, da se izognemo realnosti. Kadar so za naše nedosežene cilje krivi drugi ali okoliščine, lahko ostajamo tu, kjer smo. In to brez slabe vesti.

“Realnost lahko ignoriramo, ne moremo pa ignorirati posledic ignoriranja realnosti.” Ayn Rand

Katera pa je tretja korist pa preberite v knjigi Ko jutri nikoli ne pride …

Želim vam čudovit dan brez odlašanja. ♥

Petra

Z jutrišnjim dnem …

Pesem, ki ujame bistvo odnosa do življenja in je zapisna v čudoviti knjigi Prvi sončni žarek (Peter O’Connor).

 

Z jutrišnjim dnem …

Bom boljši oče in več časa bom preživel z otroki,
družino bom postavil na prvo mesto.
Jedel bom zdravo in se gibal,
kakor vem, da bi se moral.
Manj se bom družil s prijatelji in
se več pogovarjal z ženo.

Telefoniral bom starim staršem
in se učil strpnosti do drugih.
Opustim bom kajenje in pil manj alkohola.

Naučil se bom leteti, kar sem si od nekdaj želel,
in se zavedal, da je vse mogoče, če se bom trudil
uresničiti svoje sanje.
Vsak dan bom naredil kaj dobrega,
da bo svet boljši.
Govoril bom resnico,
čeprav me bo drago stala.

Vendar ne danes.

Danes moram plačati še toliko računov
in preveč dodatnega dela moram opraviti.
Otroci so bili nagajivi in potrebujem cigareto,
da si pomirim živce.
Danes res ne utegnem.

Toda jutri
bom naredil vse, kar vem, da bi moral,
in vse bo boljše.

Jutri bom našel čas za vse,
kajti globoko v sebi vem,
da česar ne naredim takoj,
ne naredim nikoli,
kajti jutrišnjega dne … ni.

Vendar ne danes.


Odlašanje lahko prekinete že danes, pri čemer vam lahko z osebnim svetovanjem in NLP coachingom pomagamo tudi mi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Pa naj mi še kdo reče, da je denar najboljši motivator.

V to, da je denar najboljši motivator, so me hoteli prepričati pred 10 leti. V Angliji. Priznam, da jim je uspelo. A le dokler smo o tem govorili v teoriji. V praksi? No, tam pa je ta teorija zelo hitro zbledela. Vsaj pri meni.

S polnim nahrbtnikom knjig stojim pred vrati hiše. Pogumno pozvonim. Medtem ko čakam, da mi kdo odpre, razmišljam o vseh materialnih dobrinah, ki si jih bom lahko privoščila s težko prisluženim denarjem. Nekaj časa počakam, a nihče ne odpre. »Ni problema,« si rečem in grem naprej. Pozvonim pri naslednji hiši. Nekdo odpre. V angleščini pozdravim, se predstavim in na hitro zdrdram svoj vnaprej naučeni govor, v katerem povem, da prodajam knjige. »Me ne zanima,« odgovori glas med napol priprtimi vrati, ki se, že trenutek zatem, s treskom zaprejo. »Ni ravno dober začetek, ampak saj bo. Saj so rekli, da se da veliko zaslužiti, če si pripravljen delati. In jaz sem.« Tako se bodrim in odločno korakam naprej proti naslednjim vratom.

Ne bom dolgovezila. Verjamem, da si potek moje zgodbe lahko sami naslikate naprej. A verjemite mi, ko že tretji ali četrti dan zapored ne prodate nič in vas vse boli od vožnje s kolesom od ulice do ulice (ker težko prisluženi denar raje kot za vožnjo z avtobusom porabite za najemnino in hrano) in ste premočeni do kože, ker se je iz jasnega neba ulila ploha – takrat vam govorjenje o tem, kako je denar najboljši motivator, ne pomeni nič. Takrat spoznate, kdo ste in kaj je v življenju pomembno. In ne, denar ni na prvem mestu. In zato ni in ne more biti najboljši motivator. Vsaj zame ne.

Cilji ali jutri pa čisto zares začnem …

… jesti zdravo. Teči. Več brati. Vsakodnevno meditirati. Raziskovati svoja negativna prepričanja. Se uriti v boljši komunikaciji. Izboljševati svoje odnose z drugimi. In razmišljati o svojih željah in ciljih. No, ker se ravno bliža novo leto, lahko ta jutri spremenim v 1. 1. 2016. 14 dni »gor ali dol«. Mar ne?

Ja, najbolje bo tako. Začnem 1. 1. 2016. Novo leto, nov začetek. Zadnjih nekaj dni starega leta si še lahko privoščim malo razvajanja. Saj pravijo, da tako kot se leto začne, tako se konča. Torej res začnem takrat. Disciplinirano.

Verjetno bo v prvih nekaj dneh novega leta še veliko obiskov. Vprašanje, ali bom imela čas in priložnosti, da se držim postavljenih ciljev in zaobljub. Mogoče bo najbolje da začnem s ponedeljkom. Ja, 4. 1. 2016 bom začela. Takrat pa res.

Tako nekako poteka moj notranji dialog. Kako pa vaš?

Naše misli švigajo sem in tja. Včasih tako hitro, da se jih sploh ne zavedamo. Ustavimo se za trenutek ob njih. Vzemimo si čas, papir in svinčnik in jih beležimo. Čim večkrat. Ni treba veliko. Nekaj minut. Na ta način se jih bomo počasi, a vztrajno zavedeli. In ugotovili, kako hitro lahko sklenemo dogovor sami s seboj o odlašanju. In s tem potrdimo, da je na naše cilje še vredno malo počakati. Je res?