Prispevki

Vloga žrtve in zakaj ostajamo v njej?

Vloga žrtve je nekaj, s čimer se, zavedno ali nezavedno, kdaj pa kdaj identificira marsikdo. Težava nastopi, ko se z njo identificiramo do te mere, da ta prevzame vajeti nad našim življenjem.

Da bi lahko iz nje izstopili, se je moramo najprej zavedati, nato pa raziskati, katere koristi nam prinaša, saj so prav te tiste, zaradi katerih v tej vlogi vztrajamo. A pojdimo lepo po vrsti.

Vloga žrtve – kako jo prepoznati?

Če se sprašujete zakaj se to vedno dogaja meni, zakaj mi to delajo, zakaj se tako vedejo do mene, ste v vlogi žrtve. Verjamete, da se vam na vseh koncih in krajih godi krivica, da vas ljudje ne cenijo, ne spoštujejo dovolj in se do vas pogosto vedejo neprimerno. Morda celo verjamete, da to, kar počnejo, počnejo le zato, da bi vas namerno prizadeli. Ob tem se pogosto jezite na druge, občasno tudi na cel svet, vmes vas »popade« žalost in razočaranje ob misli na to, kako krivično je življenje do vas.

Če vam je zgornji opis bolj ali manj znan, ste vlogo žrtve zelo dobro prevzeli. Sedaj pa poglejmo še, kaj nam vloga žrtve prinese. Koristi sem strnila v tri kategorije: pozornost, izgovore in občutek varnosti.

1. Pozornost

Eni in isti šali se prav dolgo ne bomo smejali. Eno in isto jamranje ali tarnanje pa smo pripravljeni poslušati v nedogled. Vsaj tako se zdi. Ostajanje v vlogi žrtve nam v tem pogledu pogosto prinaša pozornost. Ne le družine, prijateljev in znancev temveč tudi popolnih neznancev. Dokler imamo težave, so nas ljudje pripravljeni poslušati, nam ponujati ideje za takšne in drugačne rešitve ali nam celo ponuditi konkretno pomoč. Imamo torej nekoga, ki svoj čas in svojo pozornost namenja nam in našim težavam, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Ljudem se smilimo, ponudijo na svoje sočutje, ramo na katero se lahko naslonimo in so se nam mnogo bolj, kot takrat, ko nam gre dobro, pripravljeni posvetiti.

2. Izgovori

Vloga žrtve nam pogosto ponuja celo vrsto izgovorov zakaj nečesa ne moremo storiti. Kako naj odpustim, ko pa se je tako grdo vedel do mene? Kako naj grem na sprehod, v kino ali v gledališče, če pa nimam časa? Kako naj to naredim, če pa ne znam? Kako naj, če pa nimam tega ali onega? Vedno bomo lahko našli razloge, da nečesa ne storimo. To je dejstvo. Vedno pa bomo lahko našli tudi rešitve. A iskanja slednjih se vsekakor ne bomo lotili, dokler bomo imeli občutek nemoči, ki je stalni spremljevalec vseh, ki se identificirajo z vlogo žrtve. Z izgovori nevede pravzaprav ohranjamo naslednjo korist – občutek varnosti.

3. Občutek varnosti

Vloga žrtve je nekaj, kar nam je znano. Čeprav ni vedno najbolj udobna, se v njej dobro znajdemo in vsaj približno vemo, kaj lahko pričakujemo. Zmerna in znana bolečina je za mnoge še vedno bolj sprejemljiva kot bolečina, ki jo s seboj nosi strah pred neznanim. Vloga žrtve nam omogoča, da na vseh področjih ostajamo znotraj svoje cone udobja in se ne izpostavljamo tveganjem, ki jih s seboj nosi korak v neznano in tveganju, da pademo. Paradoksalno, mar ne? Ostajanje v občutku nemoči nam prinaša varnosti, ko bi nam zdrava kmečka pamet vendar narekovala ravno obratno.

Vlogo žrtve poznam zelo dobro. Občutek nemoči in ostajanje v varni coni udobja tudi. Ne le v teoriji, temveč tudi v praksi. To je bil namreč zelo dolgo moj stil življenja, ki ga je spremljal stalen občutek, da se mi življenje dogaja popolnoma izven mojega nadzora. A ne glede na vse, je bila prav vloga žrtve tista, ki mi je omogočala, da sem ostajala skrita in neopažena. To je bila vloga, ki mi je omogočala, da se ne izpostavljam preveč in s tem ne tvegam zavrnitve ali neuspeha. Zato še kako dobro poznam vse tri koristi, ki jih naštevam. Poznam delovanje iz vloge žrtve in iz pozicije nemoči, kakor tudi delovanje iz vloge kreatorja svojega življenja in pozicije moči. Že res, da je slednje včasih lahko malce strašljivo, a vendar je vsaj meni mnogo bolj strašljiva misel na to, da bi zopet sprejela prepričanje, da je življenje nekaj, kar se preprosto dogaja brez mene. V takšnem življenju je namreč zelo veliko čakanja. Čakanja na boljši jutri, na boljše in bolj prijazne ljudi, na boljše življenjske okoliščine in še kaj.

Kdo bi si mislil, da nam je čakanje vendarle tako blizu, ko pa se nenehno pritožujemo nad tem, da moramo čakati v vrsti za blagajno, v prometu in še kje. 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako odpraviti strah pred letenjem?

Moja prva izkušnja z letalom je bila dobra. Kaj dobra, fantastična. Še danes se je spomnim. Govorim o poletu na maturantski izlet. Tudi nekaj naslednjih je bilo dobrih. Vse dokler nisem leta 2005 letela v Anglijo. Takrat se je začelo.

Nekje na polovici ali tretjini poleta smo naleteli na turbulenco. Letalo se je vsake toliko precej hitro spustilo, kar me je spominjalo na hiter pad, ki ga doživimo na vlaku smrti. Medtem, ko je moja sopotnica na letalu ob tem uživala, kot da je res na vlakcu smrti v Gardalandu, sem jaz panično iskala vrečko za bruhanje. A njeno navdušenje je ob mojem polnjenju vrečke za bruhanje vseeno malce splahnelo. Ne vem kako dolgo smo leteli v območju turbulence, vem le, da so se mi sekunde zdele dolge kot ure. Nismo in nismo pristali, čeprav je pilot že zdavnaj napovedal pristanek na letališču. Medtem je letalo še vedno vsake toliko uprizorilo manjši prosti pad, jaz pa sem polnila že drugo vrečko.

Ne vem kaj je bilo bolj grozno – občutek ujetosti na letalu ali strah, povezan s tem, da se mi niti sanjalo ni, kdaj bo te muke konec. Po dolgih urah (dobro, malo pretiravam, ampak res sem imela občutek, da je šlo za ure in ne minute) smo končno pristali in medtem ko so ostali potniki navdušeno ploskali ob pristanku, sem jaz lahko le razmišljala o tem, kako naj čim hitreje pridem na sveži zrak.

Od takrat naprej sem vedno že dan pred poletom doživljala metuljčke v trebuhu. In to ne tiste prijetne, ki jih občutimo, kadar smo zaljubljeni, temveč takšne, ki so frfotali tako močno, da je moj želodček to prenašal precej precej slabo. Noč pred poletom običajno ni bila nič boljša. Nekaj minut nemirnega spanca in nekaj ur bedenja. Ne le bedenja, temveč razmišljanja v smislu kaj bo, če bo. Prihod na letališče je v meni že vzbudil slabost in iskanje stranišč. Vedno sem sicer vzela tableto proti slabosti, a prav velikega učinka ni bilo.

Tako sem našla drugačno taktiko in se, če se je le dalo, poletom izogibala, svoj dopust pa načrtovala tako, da sem na želeno destinacijo lahko prišla z drugim prevoznim sredstvom. Ko se je lansko leto najboljša prijateljica (tista, ki je na letu v Anglijo uživala na vlakcu smrti) preselila na Ciper in me povabila, da počitnice preživim pri njej, sem celo preverjala, kako bi tja prišla kar z avtom. Potrebovala bi samo 31 ur, kar se mi niti ni zdelo tako veliko in sem za trenutek resno pomislila na to možnost, a se na koncu vseeno odločila, da naredim tej muki z letali konec. Moja pot iskanja odgovora na vprašanje kako odpraviti strah pred letenjem, se je začela. Najprej s tehniko, ki mi je bila v tistem trenutku najbolj blizu, in sicer z nevro-lingvističnim programiranjem.

Že ob misli na letalo, me je stisnilo v trebuhu in potrebovala sem nekaj časa, da sem z NLP-jem prišla do stopnje, ko sem na izkušnjo poleta v Anglijo lahko pogledala z očmi zunanjega opazovalca, ki bi se mu, verjamem, vse skupaj zdelo zelo hecno. Pravzaprav bi lahko bil to super prizor za komedijo. Na eni strani obupano bitje, ki panično išče in pobira vrečke za bruhanje iz vseh sedežev v vrsti, na drugi navdušeno bitje, ki uživa na najbolj nori vožnji vlakca smrti. Takoj, ko sem na dogodek uspela pogledati s te perspektive, je del neprijetnega občutka iz trebuha izginil. O tem, da obstajajo načini kako odpraviti strah pred letenjem sedaj ni bilo več vprašanje, vprašanje je bilo le, koliko časa bom za ta proces potrebovala. A opogumljena s prvimi rezultati sem nadaljevala. Tokrat z metodo Human Software Engineering (HSE), metodo, s katero iz svojega telesa lahko učinkovito odstranjujemo zastalo energijo nekoristnih čustev – v mojem primeru strah. Z omenjeno metodo sem uspela spustiti vso energijo strahu, ki je spremljal vse pretekle polete in energijo strahu, povezanega s pričakovanjem negativnih posledic prihodnih poletov.

Polna pričakovanj sem tako lansko leto po dolgem času zopet sedla na letalo. Malce nervozna, a kljub vsemu optimistična. Navdušenje, ki sem ga doživljala znotraj sebe ob tem, ko sem se, ne le pred poletom, temveč tudi v času leta, počutila super, je bilo nepopisno. Prej prestrašeno bitje, ki na letališčih išče stranišča in sedeže, ki so v bližini, se je letošnje poletje že samozavestno sprehajalo po letališču in z veseljem čakalo vkrcanje na letalo. Noro. Kdo bi si mislil, da je mogoče odpraviti strah pred letenjem na tako hiter in učinkovit način.

Pa ne le strah pred letenjem, tudi pred neuspehom, samoto, čustveno bolečino, izgubo zaposlitve ter financ in še čim lahko odpravimo. Sem živ dokaz za to. 🙂 odpraviti strah pred letenjem

Če ste se odločili, da imate tudi vi dovolj življenja, ki ga vodi strah, se prijavite na osebno svetovanje in si s tem podarite dar bolj svobodnega življenja. Verjamem, da dolgoročno to najlepše darilo, ki si ga boste podarili.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

 

Kako odpustiti?

Kako odpustiti, je vprašanje, ki si ga je že kdaj v življenju zastavilo mnogo izmed nas. Še predobro se namreč zavedamo, da je zamera nekaj, s čimer pravzaprav škodujemo le sebi. Pa vendar to še ne pomeni, da zmoremo ali celo želimo odpustiti.

Odpuščanje se še vedno pogosto enači z odobravanjem, o čemer sem že pisala v zapisu Sprejemanje in odpuščanje. Dokler ga razumemo tako, bomo težko našli moč, da odpustimo, saj verjamemo, da s tem pravzaprav potrjujemo oz. odobravamo vedenje osebe, do katere gojimo zamero. Da bomo lahko odpustili, je potrebno najprej spremeniti svoje razumevanje odpuščanja.

Kaj je vaša definicija odpuščanja? Kako ga razumete? Je odpuščanje dejanje šibkih ali močnih ljudi? Je odpuščanje dejanje slabiča ali pogumneža? O tem, da vsi, ki odpuščanje razumejo kot dejanje šibkih ljudi in slabičev, ne bodo zmogli oz. želeli odpustiti, verjetno ni treba pisati. Nihče si pač ne želi biti slabič.

Ko govorimo o odpuščanju pravzaprav govorimo o opustitvi pričakovanj, ki jih gojimo do drugih in sebe. Zato je pomembno, da pred iskanjem odgovora na vprašanje kako odpustiti, najprej preverimo svoja pričakovanja in tudi, v kolikšni meri so realna.

Vprašajmo pa se tudi, ali si to v resnici sploh želimo narediti. Namreč, noro kot se morda sliši, tudi gojenje zamer nam prinaša določene koristi, o čemer nekoliko več kasneje.

Vprašanje, kako odpustiti, se pogosto znajde na seznamu vprašanj, ki jih dobim na svetovanjih. Pri svojem delu se namreč vse večkrat srečujem s klienti, ki do staršev gojijo zamero, ker ti niso bili dovolj ljubeči, podpirajoči, ker jih niso sprejemali ali jim dali tistega, kar so v danem trenutku potrebovali. Vsem je skupno, da od staršev še vedno pričakujejo prav to, kar jim ti do sedaj niso zmogli ali znali dati.

Vzemimo na primer, da od staršev pričakujemo, da nas bodo podprli pri naših ciljih, nam povedali, da so ponosni na nas ipd. Če tega do sedaj nismo prejeli, se je smiselno vprašati, ali so ta pričakovanja, ki jih gojimo do njih res realna? Je res realno pričakovati, da mi bo nekdo, ki mi 30, 40 ali več let ni rekel, da je ponosen name, to rekel sedaj? Verjamem, da ne. Bi bilo lepo, da bi mi? Da, bi bilo, a vendar to glede na pretekle izkušnje, ni realno pričakovati.

Odpuščanje pa je tudi opustitev pričakovanj, ki jih gojimo do sebe. Verjamemo namreč, da lahko staršem (ali komur koli drugemu, do katerega gojimo zamero) s tem svojim vedenjem pokažemo, da se ne vedejo prav in jih pripravimo do tega, da se bodo spremenili. Če bi jim odpustili, bi se torej odpovedali naši predstavi o tem, da lahko s svojem vedenjem spremenimo druge ljudi, česar pa seveda ne želimo storiti. Zato vztrajamo v zameri, ki nam pogosto služi celo kot izgovor za naše vedenje. Z njo namreč opravičujemo, da se z nekom ne pogovarjamo, o njem govorimo grdo, to osebo kritiziramo, obtožujemo ali se pritožujemo nad njenim preteklim in sedanjim vedenjem. Zamera nam omogoča, da ostajamo v poziciji žrtve (s katero se po mojih izkušnjah vsaj ženske velikokrat identificiramo), da ostajamo pasivni in nemočni ter čakamo, da se bodo spremenili drugi. Čakamo pa tudi, da se bo spremenila naša preteklost in z njo krivice, za katere verjamemo, da so se nam dogodile. Ali je to realno pričakovati ali ne, pa je že popolnoma drugo poglavje.

Zato se ob vprašanju kako odpustiti, resnično velja vprašati ali sploh želimo odpustiti ali pa nam gojenje zamere morda le ne prinaša večjih koristi, kot verjamemo, da bi nam jih prineslo odpuščanje. Gojenje zamere nam poleg vsega že naštetega omogoča, da še naprej živimo na način, ki nam je blizu in znan, posledično pa tudi varen. Zato ne preseneča vprašanje ene od klientk, s katero sva opuščali čustva jeze, ki jih je čutila do obeh staršev in me je na koncu najinega srečanja vprašala, kako naj se sedaj vede do njiju. Njeno dosedanje vedenje je temeljilo na jezi, ki pa je po koncu svetovanja ni čutila več. Posledično je izgubila razlog za njeno predhodno vedenje, ki se ga je posluževala že zelo dolgo in se z njim na nek način že poistovetila. Bilo ji je sicer neprijetno, a kljub vsemu znano in varno.

Ljudje smo hecna bitja. Pogosto se lahko zgodi, da si na zavestnem nivoju nečesa močno želimo, še pogosteje pa, da si na nezavednem nivoji želimo nečesa popolnoma drugega. Zato v primeru, da resnično želite odpustiti, a ne zmorete, preverite ali ni morda ta želja le na zavedni ravni. V tem primeru je namreč potrebno najprej poiskati razloge na nezavedni ravni in odpraviti te. Ko bomo storili to, pa bomo presenečeni ugotovili, da je odpustiti mnogo bolj enostavno, kot se zdi na prvi pogled. 

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razlog za negativno razmišljanje in kako ga odpraviti

»Bodi pozitiven, razmišljaj pozitivno, ponavljaj si afirmacije.« Tako nam pravijo različni motivacijski govorci in trenerji za življenje. In tako pogosto pravim ali zapišem tudi jaz. V zadnjem času pa vedno večkrat dobim vprašanje, kako odpraviti negativno razmišljanje in misliti bolj pozitivno, ko pa se nam v glavo nenehno vrivajo negativne misli.

Obstajajo takšni in drugačni razlogi, zaradi katerih se odločimo, da bomo iz svojega življenja odpravili negativno razmišljanje. A pri tem, v želji, da ga odpravimo čimprej, pogosto ostajamo le na nivoju odpravljanja posledic in ne pravih vzrokov. Tudi to je seveda bolje kot nič in za marsikoga je ta način še vedno veliko bolj privlačen, kot iskanje pravega vzroka negativnega razmišljanja.  A vendar je ta način odpravljanja negativnih misli zelo dolgotrajen. Zato je mnogo bolj koristno, da se odpravljanja težave lotimo tam, kjer je pravzaprav nastala. In to je pri naših prepričanjih in energiji čustev, s katero jih pravzaprav vzdržujemo.

Spomnim se trenutka iz pred let, ko smo nečaku pojasnjevali, zakaj v avtu ne sme sedeti brez otroškega sedeža. »Premajhen si še in te ne moremo dobro pripeti z varnostnim pasom,« smo mu rekli. Nekaj minut kasneje smo prišli v trgovino, kjer je zvedavo gledal igrače za dojenčke in hotel eno izmed njih tudi imeti. »Prevelik si za te igrače, te so za dojenčke,« smo mu rekli. In nato šokirani obstali ob tem, kar je on rekel nam: »Ja kaj sem zdaj, prevelik ali premajhen?«

Omejitve, ki nam jih v želji po naši varnosti postavijo starši, omejitve, ki nam jih narekuje sistem in družba, v nas ne spodbujajo ravno optimističnega in pozitivnega pogleda na svet. Besede staršev, ki nam res da želijo le dobro, žal, pogosto tudi ne. »Pazi, da se ne umažeš, pazi, da ne poliješ soka in razbiješ kozarca, pazi, da ne padeš, ne teci po stopnicah…« Vse to so stavki, ki so dobronamerni, a nas spodbujajo k temu, da razmišljamo o negativnih posledicah svojih dejanj in odločitev. Učijo nas, da ni dobro zaupati svoji intuiciji, saj to lahko s seboj prinese celo vrsto negativnih posledic. In tako se že zelo zgodaj kot otroci naučimo, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, temveč je bolje poslušati to, kar nam govori zunanja okolica.

Zgodi se, da imamo trenutek »šibkosti«, ko glas naše intuicije kljub vsemu preglasi zunanje glasove in odločimo se, da ji sledimo. Tečemo po blatni cesti, skačemo po lužah in preprosto uživamo. Ko pridemo domov pa slišimo: »Sem ti rekla, da ne tekaj po lužah, da se ne umažeš. Poglej se kakšen si zdaj.« Čez nekaj dni dobimo vročino in slišimo: »No vidiš, zdaj si pa še zbolel. Pa sem ti rekla, da ne skači po lužah.«

Tako se postopno naše prepričanje ali pogojni odziv, kot ga imenuje Tom Stone, avtor metode Human Software Engineering, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, le še utrdi. In ko se nam kasneje v življenju porodi kakšna ideja, jo pospremi tisoč in ena možna negativna posledica, ki bo nastala kot rezultat našega sledenja ideji. Razmišljanje o vseh negativnih posledicah spremlja tudi strah pred bolečino in trpljenjem, ki pa se jima seveda želimo izogniti.

Tako kot vsa naša vedenja, ima tudi negativno razmišljanje torej svoj namen. Skrbi za našo varnost, za naše preživetje in za naše dobro počutje. Na nek način nam služi, a vendar nam pogosteje kot to tudi škoduje, saj nas omejuje pri tem, da bi živeli radostno in izpolnjeno življenje, ki ga lahko živimo kadar sledimo sebi in svojim srčnim željam.

In prav pred bolečino in trpljenjem, so nas s svojimi opozorili skušali zaščititi tudi naši starši. Zavejmo se tega, preden jih z vsemi silami začnemo obtoževati za njihovo »slabo« vzgojo in kreiranje naših omejujočih prepričanj. Zavejmo pa se tudi, da je odgovornost za naše življenje sedaj le naša, kakor je le naša tudi moč, da se spremembe razmišljanja lotimo tam, kjer je njen izvor – v prepričanjih in čustvih, ki ta prepričanja podpirajo. Naše življenjenje namreč ne vodijo zavestne misli, kot pogosto zmotno verjamemo, temveč naši podzavestni vzorci razmišljanja, ki smo jih, v veliki meri, kreirali že kot otroci.

Metoda Human Software Engineering ali programski inženiring za človeka, kot se metoda imenuje pri nas, se loteva prav razreševanja energij čustev, s katerimi se hranijo naša prepričanja. In ko uspemo razrešiti ta, bodo prepričanja odpadla sama od sebe, s tem pa bo odpadlo tudi negativno razmišljanje, ki se pravzaprav »hrani« prav s prepričanji.

Metodo, ki jo omenjam lahko preizkusite tudi pri meni in se prepričate o njeni učinkovitosti. O tem se je že prepričala ena od njenih uporabnic, ki je po končani uri svetovanja rekla takole: »Prvič v letu in pol, od kar sem v tujini, sem se za trenutek počutila čisto mirno.« No, to pa je uspeh, mar ne? 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Nepotrpežljivost in instant rešitve

Danes želim z vami deliti nekaj besed o nepotrpežljivosti, predvsem v odnosu do dela na sebi oz. do sprememb, ki jih želimo doseči.

Moje razmišljanje si lahko ogledate v spodnjem posnetku ali, če vam je ljubše, ga preberete v spodnjem zapisu.

 

 

Zdi se mi, da si vsi včasih želimo čudežne tabletke, ki bi nam omogočila instant rezultate. To vedno pogosteje opažam tudi pri tistih, ki se odločijo za svetovanje. Ko razmišljam, čemu vsa ta nepotrpežljivost in želja po takojšnih rezultatih, ugotavljam, da razlog zanjo pravzaprav leži v strahu in v tihem dvomu, da mogoče rezultatov, ki si jih želimo, ne bomo dosegli ali pa bomo želene spremembe dosegli prepozno in posledično do takrat še trpeli nezadovoljstvo, bolečine ali kaj drugega. To so pogosto strahovi in dvomi, ki se jih niti ne zavedamo, se seveda posledično z njimi niti ne soočimo, temveč stalno iščemo nove in nove načine, ki bi nas hitro pripeljali do želenih rezultatov in sprememb.

A ob vsem tem hitenju pozabljamo na dve zelo pomembni stvari, in sicer prvič: nismo mi vedno mi tisti, ki vemo, kaj je v danem trenutku resnično najboljše za nas. Prepričana sem, da imamo kakšno izkušnjo, ko smo si nečesa res močno želeli in se nam želja ni uresničila. A ko smo čez nekaj časa na to svojo izkušnjo zmogli pogledati nekoliko bolj objektivno in z distance, smo si rekli: »Še dobro, da se mi želja ni uresničila«.

Obožujem stavek, ki sem ga slišala na enem od predavanj Toma Stona, avtorja čudovite metode Human Software Engineering, medote ki mi je spremenila življenje.  Takole pravi: »Vse je popolno. Univerzum (ali Vesolje ali Božanska inteligenca, kakorkoli  želite to poimenovati) ve najbolje.«

Vse je popolno. Univerzum ve najbolje.

Drugo, na kar zaradi naše nepotrpežljivosti, ki nas žene k iskanju instant rešitev, tudi pogosto pozabljamo pa je dejstvo, da je za trajne spremembe potrebno iti v globino in ne ostajati le na površju. Pomislimo na primer, ki je verjetno dobro znan mnogim izmed nas – hujšanje. Vsi poznamo osebe ali smo še celo sami eni izmed njih, ki poizkušajo različne diete, se jih nekaj časa držijo, izgubijo nekaj kilogramov, nato pa jim zmanjka motivacije in se vrnejo nazaj na stare tire, posledično pa ponovno pridobijo vse izgubljene kilograme. Kadar se v svojem življenju lotimo odpravljanja posledic in ne vzroka, je to pogosto nikoli končana zgodba. V takšnem primeru bomo vedno imeli občutek, da se proti nečemu borimo, pa naj gre za kilogrami, razne neželene razvade, zdravstvene težave ali karkoli drugega. Zato se nam dolgoročno veliko bolj splača poiskati osnovni vzrok, ki je v ozadju našega načina življenja, to pa so naša prepričanja in čustva povezana z njimi. Za soočenje z njimi oz. za dokončno spremembo prepričanj pa žal instant rešitev ni. Niti ni to nekaj  kar bi  namesto nas lahko naredil kdo drug.

Ko bomo naslednjič opazili nepotrpežljivost in željo po instant rezultatih, se vprašajmo, kaj bomo z njima pravzaprav dosegli. Začasno olajšanje ali res trajno spremembo? Namreč dejstvo je, da če bi čas, ki smo ga namenili nepotrpežljivosti in iskanju instant rešitev, namenili doseganju dolgotrajnih sprememb in temu, da resnično raziščemo in odpravimo vzroke, bi te želene spremembe verjetno že dosegli.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

10 pravil dobre komunikacije

»Vem, da lahko hitro rečem kaj, kar bom kasneje obžalovala, a si včasih ne znam pomagati. Kako komunicirati z nekom v trenutku, ko si jezen nanj?« Tako se glasi del sporočila bralke, ki me je spodbudil, da sem pripravila današnji zapis, v katerem predstavljam pravila dobre komunikacije.

Hočeš nočeš je komunikacija nekaj, čemur se ne moremo izogniti. In je, glede na zapisano dejstvo, nekaj, čemur po mojem mnenju namenjamo občutno premalo pozornosti. O tem kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli, sem že pisala. Pa vendar je v trenutkih, ko se jezimo, včasih težko ohranjati dobro komunikacijo. Spodnja pravila dobre komunikacije nam bodo pri tem pomagala.

  1. Vedno in nikoli

Vedno in nikoli sta besedici, ki se pogosto pojavita v našem besednjaku. Sta pa tudi besedici, ki ju v jezni komunikaciji vse prevečkrat uporabljamo za posploševanje. Vedno te moram čakati. Vedno ti moram vse reči desetkrat. Nikoli me ne poslušaš. Nikoli ne pospraviš za seboj. Kolikokrat ste že slišali katerega izmed teh stavkov in se ob tem počutili prijetno? Verjamem, da ne prav velikokrat. Kolikokrat ste si ob slišanem stavku mislili to pa že ne drži in v mislih že našli nekaj primerov, ki so to vašo misel potrjevali? Izogibajmo se posploševanju – osredotočimo se na stvar zaradi katere se jezimo, ne na vse pretekle dogodke.

  1. Govorimo o dejanjih, ne o osebi

Ljudem pogosto dajemo etikete. Si neodgovoren je ena izmed njim. Namesto tega rajši povejmo katera so bila tista dejanja, ki jih je oseba naredila in so se nam zdela neodgovorna. Nekje sem nekoč slišala, da je pri dajanju povratne informacije pomembno, da smo v vlogi »kamere«. Kamera samo snema dejanja, jih ne sodi, ne analizira, ne kritizira, ampak samo opazuje in beleži. V mislih imejmo tudi to, da je oseba, ki se po našem mnenju vede »neodgovorno« še vedno čisto v redu oseba, tisto kar nam ni všeč so njena dejanja in ne oseba sama po sebi.

  1. Izognimo se prepričevanju

Ne skušajmo drugega prepričati, da imamo mi prav. Na svet okoli sebe gledamo vsak s svojimi očmi. Ljudje smo si med seboj različni. Imamo različne izkušnje, znanja, vrednote, prepričanja in pričakovanja. Iste besede lahko razumemo vsak po svoje, zato je čisto možno, da imata dve osebi o isti stvari popolnoma drugačno predstavo.

  1. Uporabljajmo jaz stavke

Besede drugih filtriramo skozi svoje predstave, zato je popolnoma logično, da si jih razlagamo po svoje. Med pravila dobre komunikacije tako spada tudi to, da v komunikaciji izhajajmo iz sebe in uporabljamo jaz stavke, tako imenovanim ti stavkom pa se izogibamo. Ti si rekel, da boš prišel domov ob 15.00 se sliši popolnoma drugače kot jaz sem razumela, da se vrneš ob 15.00, mar ne? Ob izgovorjavi besede ti se v naš um hitro prikrade misel na obtoževanje, za katero pa v dobri komunikaciji ni prostora.

  1. Preverjanje

Ker na svet okoli nas gledamo vsak skozi svoje oči, je pomembno, da preverimo kako je sogovornik razumel besede, ki smo jih izrekli. Preverjanje ali sva »na isti valovni dolžini« je eden izmed najboljših načinov, da se izognemo nesporazumu.

  1. Ne jemljimo dejanj drugih osebno

Utemeljitelj Realitetne terapije in teorije izbire, dr. William Glasser, pravi, da so vsa naša vedenja namenska, njihov namen pa zadovoljevanje naših potreb. Zato upoštevajmo, da tudi drugi, tako kot mi, v vsakem trenutku iščejo načine, s katerimi zadovoljujejo neko svojo potrebo, iščejo načine, da bi se počutili dobro. To torej pomeni, da vse kar počnejo, počnejo zase. Njihova vedenja tako niso usmerjena proti nam, temveč v zagotovitev svojega dobrega počutja.

  1. Izogibajmo se obtoževanju

Seveda je lahko reči, da so drugi krivi, da smo jezni. A dejstvo je, da se s tem postavimo v vlogo nemočne žrtve, ki v dani situaciji ne more storiti ničesar. S tem vso moč damo v roke drugega, česar pa si verjetno ne želimo. Ko se izognemo obtoževanju se običajno poglobimo vase in iščemo razloge za nastalo situacijo tudi pri sebi. Na ta način ponovno prevzemamo nadzor nad svojim življenjem. A bodimo pri tem prijazni do sebe. Namen tega, da ne obtožujemo drugih ni v tem, da bomo obtoževali sebe. Med pravila dobre komunikacije tako spada ne le to, da se izogibamo obtoževanju drugih, temveč tudi sebe.

  1. Umik

Morda se sliši hecno, da bi umik spadal med pravila dobre komunikacije, a vendar je včasih za izogib poglobitve konflikta potreben tudi ta. Ko začutimo, da svojih čustev ne moremo brzdati, se skušajmo iz situacije umakniti. To ne pomeni, da sogovornika ignoriramo, pomeni le, da si vzamemo trenutek, da se pomirimo in ponovno zberemo svoje misli, nato pa nadaljujemo pogovor. Sogovorniku povejmo, da potrebujemo nekaj minut za umik, saj smo preveč razburjeni, da bi lahko pogovor še nadaljevali.

  1. Vsi imamo svoje dobre lastnosti

Čeprav se zdi včasih težko, ne pozabimo, da imamo vsi svoje dobre lastnosti. Tudi osebe, s katerimi se nam zdi, da smo v konfliktu. Opomnimo se kdaj pa kdaj na vse, kar pri drugih občudujemo. Tako bomo tudi ob jezenju drugo osebo lažje videli kot to, kar je – tako kot mi, le človek s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi.

  1. Aktivno poslušanje

Kolikokrat ste se že zalotili, da vam je sogovornik nekaj razlagal, vi pa ste medtem že premišljevali o tem, kaj mu boste odgovorili in ga pravzaprav poslušali le z enim ušesom. Ja, tudi aktivno poslušanje spada v pravila dobre komunikacije. Še posebej je pomembno takrat, ko se jezimo, saj smo v tistih trenutkih še manj pripravljeni prisluhniti sogovorniku. Aktivno poslušanje pomeni dve stvari: 1. sogovornika pustimo, da pove, kar želi povedati in 2. osredotočimo se le nanj in ne na svoj odgovor. Ko sogovornik preneha govoriti, si lahko vzamemo nekaj sekund, da uredimo misli in pripravimo odgovor. Na ta način poskrbimo tudi za umiritev komunikacije in preprečimo vsesplošno vpitje eden čez drugega, ki ne koristi nikomur.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Če bi me imel rad …

»Zadnje čase se mi zdi, da sem sama za vse. Kuham, pospravljam, perem, likam, skrbim za otroke, on pa nič. Včasih se sprašujem ali mu je sploh še mar zame. Če bi me imel vsaj malo rad, bi videl, da potrebujem pomoč in bi pomagal tudi pri gospodinjskih opravkih.«

Takole se glasi delček sporočila, ki mi ga je pred kratkim poslala bralka blogov in me spraševala ali razmišlja prav.

Vam njeno sporočilo zveni znano? Ste že kdaj pomisli če bi me imel rad, bi pospravil posodo? Ali če bi me imel rad, bi mi to tudi večkrat povedal in me objel? Ali pa, če bi me imel rad, bi šel z mano v gledališče? Mogoče, če bi me imel rad, bi me razumel? In še bi lahko nadaljevala.

Razmišljanje v stilu Če bi me imel rad, bi … je razmišljanje, ki naše življenje in naše odnose pospremi z obilico slabe volje in trpljenja.

Popolnoma po nepotrebnem. Naj razložim zakaj.

Naredite anketo med znanci in prijatelji in jih vprašajte kako vedo, da jih ima njihov partner ali partnerka rad oz. rada in prepričana sem, da boste po nekaj začudenih pogledih in trenutkih za razmislek dobili zelo različne odgovore. Zastavite to vprašanje še sebi in vašemu partnerju in obstaja velika verjetnost, da se bodo tudi vajini odgovori razlikovali.

Ljubezen je nekaj, kar dojemamo vsak po svoje, vsak imamo svojo predstavo kaj pomeni nekoga imeti rad in v skladu s to predstavo se tudi vedemo. Težava nastopi, ker pogosto ne ozavestimo svojih definicij ljubezni, niti ne preverimo kakšne definicije ljubezni ima naš partner. Tako npr. on razmišlja, da bo na mojem avtomobilu zamenjal pnevmatike in mi ga še opral in posesal ter mi na ta način izkazal ljubezen, jaz pa ob tem razmišljam »Oh, ti moške, vse kar jim je pomembno je avto.«

Da ne bo prihajalo do nesporazumov in nepotrebne slabe volje, je pomembno, da ozavestimo svoje predstave o ljubezni, svoje definicije ljubezni in se o njih pogovorimo s partnerjem.

Na ta način si bomo prihranili marsikateri trenutek slabe volje. Saj vemo, komunikacija je temelj dobrega odnosa. Če nekaj želimo, to povejmo. Če nas nekaj moti, povejmo. Ne pričakujmo, da nam bodo drugi brali misli. Te sposobnosti žal (ali na srečo) nimajo, niti je nimamo mi. Več o tem sem že pisala v zapisu Kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli?

Razmišljanje Če bi me imel rad, bi … je tako zelo pogosto, da obstaja velika verjetnost, da na enak način razmišlja tudi naš partner. In mu je morda nekako logično, da opravljamo določena gospodinjska opravila, saj če ga imamo radi, bomo to pač počeli.

Slabi volji in konfliktom se bomo v veliki meri izognili tudi z zavedanjem, da vse kar počnemo, pravzaprav počnemo zase, v skrbi za svoje dobro počutje.

Velikokrat namreč razmišljamo ravno obratno in verjamemo, da delamo zaradi drugih oz. za druge. V šoli smo se učili za učitelje in ocene, danes pospravljamo in kuhamo za partnerja in otroke, v službi delamo za šefa, itd. Zakaj? Zato ker nam je mar za njih. In če bi bilo njim tudi, bi nam kdaj pa kdaj prišli nasproti, mar ne?

Takšen način razmišljanja me je spremljal precejšen del mojega življenja. Bil je nekako udoben, čeprav, roko na srce, nič kaj prijeten. Z njim sem se nekako postavili v pozicijo žrtve in odgovornost za svoje dobro počutje predala v roke drugih. Nekaj, kar nihče pri zdravi pameti ne bi naredil. Pa vendar to počnemo in se ob tem ne vprašamo ali smo se res učili za učitelje in ocene ali pa morda zato, ker nihče izmed nas ne želi imeti občutka neuspeha. Ne vprašamo se ali pospravljamo in kuhamo za partnerja in otroke oz. zaradi njih ali pa morda zato, ker v tem vidimo način, kako kot dobra partnerka in mama poskrbimo za svojo družino. Ne vprašamo se ali delamo za šefa ali pač zato, ker si želimo zaslužiti denar, saj nam ta predstavlja varnost in način za doseganje ugodja.

Morda se bo slišalo hecno, kruto ali neumno, a verjamem, da nas nihče nas ne sili, da počnemo, kar počnemo.

Konec koncev obstajajo ljudje, ki se ne učijo, ki ne zaključijo šole, ki ne kuhajo, ne pospravljajo in ne skrbijo za svoje otroke, obstajajo takšni, ki nimajo, niti ne iščejo zaposlitve. Sprejeli so svoje odločitve, s posledicami katerih morajo živeti. Sprejeli so odločitve, s katerimi so poskrbeli za svoje dobro počutje – čeprav včasih na škodo drugih, pa vendar, so sledili svojim notranjim motivom, ki so znani le njim oz. morda včasih tudi njim sami ne, če jih niso ozavestili.

Čeprav nas že od malega naprej učijo, da je zunanja motivacija tista, ki je bolj učinkovita, pa ostaja dejstvo, da smo ljudje bitja, ki smo zelo močno notranje motivirana. Naš motiv: počutiti se dobro. Vedno in povsod. Vprašanje pa je ali se zavedamo katerim svojim definicijam, željam, pričakovanjem in prepričanjem sledimo. Če ozavestimo te, smo na konju. Vedeli bomo namreč zakaj počnemo kar počnemo – izključno zaradi in za sebe – in s tem se bomo izognili številnim trenutkom slabe volje in nepotrebnim konfliktom.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

3 načini za opustitev neprijetnih čustev

Vsi vemo, kaj so to čustva, a redki med nami si jih dovolimo v celoti občutiti. Zakaj? Preprosto zato, ker nas je strah. Strah, da bi nas tako prevzela, da bi izgubili kontrolo nad seboj, strah, da drugi našega izražanja čustev ne bodo odobravali, nas videli kot pretirano čustvene osebe in nas zaradi tega zasmehovali, česar pa si seveda ne želimo. Zato v današnjem blogu predstavljam 3 načine na opustitev neprijetnih čustev.

Kot otroci smo svobodno izražali čustva, a če ljudem, ki so nam bili pomembni, naše izražanje čustev ni bilo všeč, smo lahko prišli do zaključka, da moramo čustva zatirati, saj sicer ne bomo ljubljeni. Tako smo se naučili, da če smo jezni smo tečni in grozni, če nas je strah, smo mevže, če smo žalostni in jokamo smo tudi mevže, pa še cmere za povrhu. Tako smo se lahko nezavedno naučili, da določenih čustev ni dobro izražati, niti jih občutiti.

Tako kot vse ostalo so tudi čustva energija. Vsa nepredelana čustva, ki jih še vedno nosimo s seboj, ker si jih nismo dovolili v celoti začutiti, predstavljajo energijske blokade, ki zavirajo nemoten pretok energije v našem telesu in med drugim lahko povzročajo tudi različne zdravstvene težave. Hkrati pa prav ta nepredelana čustva predstavljajo sprožilce novih neprijetnih čustev in nam tako kvarijo ne le naše počutje, temveč tudi kvaliteto našega življenja.

Opustitev neprijetnih čustev je precej bolj enostavna in neboleča kot se morda zdi na prvi pogled. Obstaja več načinov, kako to lahko naredimo.

1. način za opustitev neprijetnih čustev: Sprejemanje čustva

Eden od najbolj preprostih načinov je način, ki ga lahko poimenujemo kar sprejemanje čustva. Preprosto poiščite tih in miren prostor, se udobno namestite, zaprite oči in opazujte kje v telesu občutite energijo čustva, ki ga želite opustiti. Običajno boste opazili, da v enem ali več delov telesa čutite blag neprijeten pritisk, lahko tudi topo ali pekočo bolečino. Predstavljajte si, da energijo čustva povabite v svoj objem in jo sprejmete kot dobrega prijatelja, ki ga že zelo dolgo niste videli. V mislih energiji čustva povejte, da jo popolnoma sprejemate, da jo imate radi. Nato z radovednostjo opazujte kaj se dogaja. Opazili boste, da se bo intenzivnost energije postopno začela zmanjševati. Nadaljujte tako dolgo dokler energija čustva ne bo popolnoma izginila.

2. način za opustitev neprijetnih čustev: Osvobajanje od energije

Za uporabo te tehnike potrebujete svinčnik oz. po želji tudi kakšen drug predmet. Medtem ko se osredotočate na čustvo, v rokah držite svinčnik oz. vaš izbrani predmet. Zopet poiščite tih in miren prostor, se udobno namestite, zaprite oči in opazujte kje v telesu občutite energijo čustva, ki ga želite opustiti. Osredotočite se na energijo čustva in med tem v roki stiskajte svinčnik oz. drug izbrani predmet. Stiskajte ga vedno močneje in poskušajte občutiti napetost v roki, s katero se oklepate svinčnika. Na ta način se običajno oklepamo čustev. Ko boste začutili, da je pravi trenutek, iztegnite roko pred sebe in obrnite dlan proti tlom. Razprite prste in pustite, da predmet iz roke pade na tla. S postopkom nadaljujte tako dolgo dokler energija čustva ne bo v celoti izginila.

3. način za opustitev neprijetnih čustev: Programski inženiring za človeka ali Human Software Engineering (HSE)

HSE je sklop preprostih in izredno učinkovitih tehnik, katerih bistvo je v zavedanju in opazovanju energije neuporabnih in nepredelanih čustev, s čimer se s čustvom pravzaprav soočimo in njegovo energijo preprosto spustimo. Nad tehnikami sem navdušena vse od kar sem jih prvič uporabila. Razlog? Dosegla sem neverjetne rezultate in z uporabo HSE-ja na hiter in enostaven način uspela opustiti cel kup starih in globoko zakoreninjenih prepričanj, ki so me omejevala, predelati stare zamere, opustiti obilico neprijetnih in neuporabnih čustev, ki so me vezala na pretekle neprijetne izkušnje in v precejšnji meri opustiti samokritiziranje in potrebo po perfekcionizmu ter se končno začela zavedati svoje vrednosti in še bi lahko naštevala.

Navdušena nad spremembami sem začela iskati možnosti, da se vključim v program za pridobitev naziva HSE Coach. Kot del programa je zahtevana praksa, zato naj ta zapis velja tudi kot povabilo vsem, ki si želite v svoje življenje vnesti spremembe in ste pripravljeni, da vas osebno ali preko Skypa vodim čez proces HSE-ja in tehnike, ki se pri tem uporabljajo. Proces je izredno enostaven, zahteva le pripravljenost na radovedno opazovanje energije čustev, ki jih želimo opustiti. Vsi, ki želite preizkusiti učinkovitost HSE-ja na svoji koži, vabljeni, da mi pišete na petra@mestoznanja.si ali me pokličete na 031 535 776 in dogovorili se bomo za srečanje.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

5 idej za lepši dan

Ideje za lepši dan – ogromno jih je. In dobra novica je ta, da za to, da kakšno spravimo v realnost, ne potrebujemo ure in ure, temveč le nekaj sekund ali minut. Učinek pa bo več kot fantastičen. 

Zato predstavljam ideje za lepši dan – ne eno, temveč kar pet njih, na vas pa je, da si izberite svojo ali svoje.

  1. Smejte se

Spomnite se hecnega pripetljaja iz vašega življenje. Lahko je to dogodek, ki se vam je zgodil v družbi prijateljev, nekaj, kar vam je rekel vaš partner ali otrok, hecen dogodek, ki se je zgodil v družbi sodelavcev ali nekaj kar ste naredili ali rekli vi sami. Tudi svojim napakam se je dovoljeno smejati. Poglejte fotografije iz preteklosti, posnetke iz vaših dopustov – prepričana sem, da boste našli kakšnega ob katerem se boste nasmejali. Če imate domače živali ali majhne otroke vam pripetljajev, ob katerih se lahko iz srca nasmejete gotovo ne manjka. Za vse ostale pa obstaja Youtube, kjer hecnim posnetkom ni ne konca ne kraja.

  1. Naredite dobro delo

Narediti dobro delo je eden od najbolj enostavnih načinov, kako sebi (in drugim) polepšate dan. Podarite čas nekomu, ki je osamljen, pohvalite vašega partnerja, otroka, prijateljico ali sodelavca, dajte prednost nekomu na cesti, ustavite pred prehodom za pešce, podarite evro ali dva društvu, ki se zavzema za nekaj, kar tudi vam veliko pomeni, povabite prijateljico na kosilo, ponudite pomoč nekomu, ki jo potrebuje, odstopite sedež na vlaku ali avtobusu starejši osebi, podarite nasmeh osebi, ki ga potrebuje, podarite oblačila, obutev, igrače ali gospodinjske pripomočke, ki jih ne potrebujete več, ponudite hrano brezdomcu, poberite odpadlo vrečko ali plastenko, ki leži ob gozdni poti, po kateri se sprehajate … Idej je nešteto.

  1. Bodite hvaležni

Namenite 2 minuti dnevno pregledu vašega življenja in se zahvalite za vse kar imate. Milijoni ljudi nimajo privilegija številnih dobrin, ki so marsikomu samoumevne. Milijoni ljudi nimajo pitne vode in rednih dnevnih obrokov, nimajo dostopa do elektrike ali možnosti uporabe vseh gospodinjskih pripomočkov, ki nam olajšajo življenje. Milijoni ljudi nimajo možnosti šolanja, izposoje knjig v knjižnicah, dostopa do številnih brezplačnih informacij preko interneta. Milijoni ljudi nimajo privilegija bivanja v čisti in neokrnjeni naravi, številni živijo na vojnih območjih, kjer se vsakodnevno bojijo za svoja življenja in življenja bližnjih. Milijone ljudi pestijo hude zdravstvene težave in nimajo dostopa do ustrezne zdravstvene nege. Milijoni otrok nimajo možnosti za brezskrbno otroštvo saj morajo sami poskrbeti za svoje preživetje. Milijoni so osamljeni. Katere privilegije imate vi? Kateri so tisti blagoslovi, ki so že del vašega življenja? Ko se zavemo, kaj vse imamo, dan v trenutku postane lepši.

  1. Poslušajte glasbo

Vsi imamo kakšno pesem, ki nas spravi v dobro voljo. Morda zato, ker nas spomni na ljube osebe, na najbolj nore počitnice, na prvo ljubezen ali pa sta nam preprosto všeč besedilo in ritem glasbe. Zavrtite si to pesem, pojte zraven na ves glas in plešite, če vam prija tudi to. Prepustite se zvoku melodije in samo uživajte.

  1. Bodite malo nori

Ne jemljite življenja preveč resno in si dovolite biti včasih malo nori. Objemite drevo, skačite po lužah, mečite kamenčke v reko, lezite na travnik in opazujte nebo, pobarvajte pobarvanko, skačite gumitvist, pojdite se skrivalnice, namočite nogi v morje ali jezero tudi če voda ni topla, delajte potičke in gradove iz mivke, pustite naj vam veter skuštra lase, pojdite na sprehod v dežju brez dežnika, privoščite si okusno sladico še pred kosilom, pogovarjajte se z rastlinami in živalmi …. Skratka, pustite svoji otroški igrivosti na plan in se ne obremenjujte s tem, kaj si bodo ob tem mislili drugi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Spomladansko čiščenje deluje terapevtsko

“Spomladansko čiščenje deluje terapevtsko,” je stavek, za katerega si nikoli ne bi mislila, da ga bom rekla ravno jaz. Namreč, ko sem bila najstnica, je bila moja soba milo rečeno razmetana. Ob pogledu nanjo so se mojim staršem kravžljali živčki, jaz pa sem se v njej počutila odlično.

Danes, priznam, si ne predstavljam več, da bi morala živeti v takšnem kaosu in moje domovanje je pravo nasprotje najstniške sobe. Zato starši najstnikov, ne skrbite, razmetana soba je le obdobje, ki prej ali slej mine. Vsaj pri veliki večini ljudi. 🙂

Pri meni vsekakor je in tako že nekaj let zapored enkrat letno opravim spomladansko čiščenje stanovanja. Odprem vsak predal, iz njega odstranim vse česar ne potrebujem več, iz svoje garderobe izločim oblačila, ki jih ne nosim več, uredim vse dokumente, ki jih med letom pospravljam nekoliko bolj površno in na hitro. In ko končam, se vedno počutim odlično.

Marsikdo si kdaj pa kdaj reče, da je spomladansko čiščenje res nekaj, česar bi se veljalo lotiti. A kaj ko ni časa. Tako sem včasih mislila tudi sama. Ob službi in drugih obveznostih, mi je časa bolj kot ne vedno primanjkovalo. Misel na to, da bi čiščenje opravila med dopustom, ko bi temu načeloma lažje namenila čas, pa mi tudi ni bila prijetna.

Razlog, da se ga nisem lotila, pa je bil še nekje. Vedno se mi je namreč zdelo, da ko se spomladanskega čiščenja lotim, moram narediti vse na enkrat. In misel na večdnevno celodnevno čiščenje me je odvrnila, da bi se dela sploh lotila. Dokler se nisem vprašala ali res obstaja samo en pravi način kako se čiščenja lotiti in ugotovila, da je to daleč od resnice. Danes se ga lotim po korakih in se ne priganjam. Tudi če v enem tednu pospravim le en prostor oz. eno sobo ali pa le dve omari je to čisto v redu. Nikjer ne piše, da mora biti spomladansko čiščenje končano v enem tednu. Lahko je tudi v dveh mesecih. A ne glede na to kako dolgo poteka, je dejstvo, da deluje terapevtsko.

4 vidiki, zakaj spomladansko čiščenje deluje terapevtsko:

  1. Umirjanje uma

Ob tem ko čistim, običajno ne razmišljam veliko in opazila sem, da se pogosto moj um popolnoma umiri. Kar na enkrat se zalotim, da je moja glava prazna, da notranji preganjalec molči in da preprosto samo obstajam brez miselnega nemira, ki mi je še kako dobro znan. Ta občutek »prazne glave« mi je znan iz meditacije, nikoli pa ne bi verjela, da ga lahko dosežem med čiščenjem, če ne bi tega izkusila na lastni koži.

  1. Soočenje s čustvi

Drugi vidik spomladanskega čiščenja, ki je terapevtski, je soočenje s čustvi, ki pridejo na dan ob pogledu na nekatere stvari, ki jih je potrebno zavreči – bodisi z razočaranjem ob pogledu na kos oblačila, ki je bil kupljen v trenutku nepremišljenosti in že 2 leti visi v omari, bodisi s spomini na preteklost, v obliki takšnih ali drugačnih spominkov in daril. In morda nam včasih to soočenje s čustvi služi tudi kot spodbuda, da naredimo tisti že tako dolgo odlašani korak na poti do spremembe življenja na enem ali več področjih.

  1. Priprava prostora za vstop novega

Tretji vidik spomladanskega čiščenja, ki prav tako vpliva blagodejno, je občutek zadovoljstva, ki ga s seboj prinese dobro opravljeno delo, občutek svobode, ki ga da pospravljeno in ne natrpano stanovanje, občutek, da zopet lahko zadihaš s polnimi pljuči, občutek, da si naredil prostor, da energija ponovno nemoteno teče po prostoru in veselje ob zavedanju, da si pripravil tudi prostor, s katerim v svoje življenje privabljaš novo in zaupaš, da bo tisto novo tudi prišlo. Z odstranitvijo vsega kar nam ne služi več, tako v materialnem kot čustvenem smislu, namreč vedno naredimo prostor za novo.

Tipično razmišljanje v smislu »Čez sedem let vse prav pride,« je sicer lahko koristno, pogosto pa deluje zelo omejujoče. Če se namreč vprašamo, kaj sporočamo s tem stavkom, lahko hitro ugotovimo, da nič kaj dobrega. Sporočamo, da ne zaupamo, da nam bodo v življenju na voljo tiste stvari, ki jih v danem trenutku za svoje bivanje resnično potrebujemo. Tu ne govorim o željah; želje so čisto nekaj drugega, so produkt našega ega, ki mu nikoli ni dovolj. Govorim v smislu zaupanja, da nam bo v vsakem trenutku življenje na voljo vse, kar za preživetje potrebujemo, govorim o zaupanju, ki ga razvijemo do sebe in v svoje sposobnosti, da bomo znali poskrbeti zase in za svoje bližnje in da bomo imeli dovolj kljub temu, da smo v smeti vrgli odkrušene kozarce, preperele rjuhe in iz svoje garderobe odstranili premajhne ali prevelike kavbojke.

  1. Kreiranje notranjega miru

Zadnji vidik je čisto praktičen. Verjamem namreč, da ste se že kdaj zalotili kako ste v množici vseh drobnarij, ki ležijo v vašem stanovanju, iskali točno določeno stvar, ki je nikakor niste našli. Morda so bili to ključi, morda obvestilo, ki ste ga morali podpisati za otroka ali pa nekaj tretjega. Iskanje nečesa, še posebej takrat, ko se nam zdi, da nas priganja čas, je običajno pospremljeno z nervozo in nemirom, morda tudi s kančkom jeze in z obvezno zaobljubo, da se bomo kmalu lotili pospravljanja. Z urejenim in čistim stanovanjem bomo poleg vsega dobrega v svoje življenje povabili tudi mir, predvsem pa si prihranili kar nekaj časa in slabe volje, ki bi ju v nasprotnem primeru namenili iskanju stvari.

Iz spomladansko očiščenega stanovanja, tudi tokrat z ljubeznijo. ♥

Petra