Prispevki

Kako odpraviti strah pred letenjem?

Moja prva izkušnja z letalom je bila dobra. Kaj dobra, fantastična. Še danes se je spomnim. Govorim o poletu na maturantski izlet. Tudi nekaj naslednjih je bilo dobrih. Vse dokler nisem leta 2005 letela v Anglijo. Takrat se je začelo.

Nekje na polovici ali tretjini poleta smo naleteli na turbulenco. Letalo se je vsake toliko precej hitro spustilo, kar me je spominjalo na hiter pad, ki ga doživimo na vlaku smrti. Medtem, ko je moja sopotnica na letalu ob tem uživala, kot da je res na vlakcu smrti v Gardalandu, sem jaz panično iskala vrečko za bruhanje. A njeno navdušenje je ob mojem polnjenju vrečke za bruhanje vseeno malce splahnelo. Ne vem kako dolgo smo leteli v območju turbulence, vem le, da so se mi sekunde zdele dolge kot ure. Nismo in nismo pristali, čeprav je pilot že zdavnaj napovedal pristanek na letališču. Medtem je letalo še vedno vsake toliko uprizorilo manjši prosti pad, jaz pa sem polnila že drugo vrečko.

Ne vem kaj je bilo bolj grozno – občutek ujetosti na letalu ali strah, povezan s tem, da se mi niti sanjalo ni, kdaj bo te muke konec. Po dolgih urah (dobro, malo pretiravam, ampak res sem imela občutek, da je šlo za ure in ne minute) smo končno pristali in medtem ko so ostali potniki navdušeno ploskali ob pristanku, sem jaz lahko le razmišljala o tem, kako naj čim hitreje pridem na sveži zrak.

Od takrat naprej sem vedno že dan pred poletom doživljala metuljčke v trebuhu. In to ne tiste prijetne, ki jih občutimo, kadar smo zaljubljeni, temveč takšne, ki so frfotali tako močno, da je moj želodček to prenašal precej precej slabo. Noč pred poletom običajno ni bila nič boljša. Nekaj minut nemirnega spanca in nekaj ur bedenja. Ne le bedenja, temveč razmišljanja v smislu kaj bo, če bo. Prihod na letališče je v meni že vzbudil slabost in iskanje stranišč. Vedno sem sicer vzela tableto proti slabosti, a prav velikega učinka ni bilo.

Tako sem našla drugačno taktiko in se, če se je le dalo, poletom izogibala, svoj dopust pa načrtovala tako, da sem na želeno destinacijo lahko prišla z drugim prevoznim sredstvom. Ko se je lansko leto najboljša prijateljica (tista, ki je na letu v Anglijo uživala na vlakcu smrti) preselila na Ciper in me povabila, da počitnice preživim pri njej, sem celo preverjala, kako bi tja prišla kar z avtom. Potrebovala bi samo 31 ur, kar se mi niti ni zdelo tako veliko in sem za trenutek resno pomislila na to možnost, a se na koncu vseeno odločila, da naredim tej muki z letali konec. Moja pot iskanja odgovora na vprašanje kako odpraviti strah pred letenjem, se je začela. Najprej s tehniko, ki mi je bila v tistem trenutku najbolj blizu, in sicer z nevro-lingvističnim programiranjem.

Že ob misli na letalo, me je stisnilo v trebuhu in potrebovala sem nekaj časa, da sem z NLP-jem prišla do stopnje, ko sem na izkušnjo poleta v Anglijo lahko pogledala z očmi zunanjega opazovalca, ki bi se mu, verjamem, vse skupaj zdelo zelo hecno. Pravzaprav bi lahko bil to super prizor za komedijo. Na eni strani obupano bitje, ki panično išče in pobira vrečke za bruhanje iz vseh sedežev v vrsti, na drugi navdušeno bitje, ki uživa na najbolj nori vožnji vlakca smrti. Takoj, ko sem na dogodek uspela pogledati s te perspektive, je del neprijetnega občutka iz trebuha izginil. O tem, da obstajajo načini kako odpraviti strah pred letenjem sedaj ni bilo več vprašanje, vprašanje je bilo le, koliko časa bom za ta proces potrebovala. A opogumljena s prvimi rezultati sem nadaljevala. Tokrat z metodo Human Software Engineering (HSE), metodo, s katero iz svojega telesa lahko učinkovito odstranjujemo zastalo energijo nekoristnih čustev – v mojem primeru strah. Z omenjeno metodo sem uspela spustiti vso energijo strahu, ki je spremljal vse pretekle polete in energijo strahu, povezanega s pričakovanjem negativnih posledic prihodnih poletov.

Polna pričakovanj sem tako lansko leto po dolgem času zopet sedla na letalo. Malce nervozna, a kljub vsemu optimistična. Navdušenje, ki sem ga doživljala znotraj sebe ob tem, ko sem se, ne le pred poletom, temveč tudi v času leta, počutila super, je bilo nepopisno. Prej prestrašeno bitje, ki na letališčih išče stranišča in sedeže, ki so v bližini, se je letošnje poletje že samozavestno sprehajalo po letališču in z veseljem čakalo vkrcanje na letalo. Noro. Kdo bi si mislil, da je mogoče odpraviti strah pred letenjem na tako hiter in učinkovit način.

Pa ne le strah pred letenjem, tudi pred neuspehom, samoto, čustveno bolečino, izgubo zaposlitve ter financ in še čim lahko odpravimo. Sem živ dokaz za to. 🙂 odpraviti strah pred letenjem

Če ste se odločili, da imate tudi vi dovolj življenja, ki ga vodi strah, se prijavite na osebno svetovanje in si s tem podarite dar bolj svobodnega življenja. Verjamem, da dolgoročno to najlepše darilo, ki si ga boste podarili.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

 

Ko uradna medicina odpove, iščemo alternative

To je nekaj, kar danes opažam vedno pogosteje. Niti ni nujno, da uradna medicina odpove, lahko nam samo ne da odgovora, s katerim bi bili v celoti zadovoljni ali s katerim bi se lahko »sprijaznili«. Zgodb ljudi, ki so odgovore zato iskali (in jih tudi našli) drugje, je malo morje. Ena izmed njih je tudi spodnja.

To je zgodba s srečnim koncem. Zgodba o človeku, ki mu je uradna medicina po strelu v prsi zakrpala njegovo fizično telo, a luknje, ki je ostala kot posledica psihične obremenitve niso mogli zakrpati. Ta je ostala. Zdravniki so jo imenovali posttravmatski stres sindrom. Diagnoza s katero se ni mogel sprijazniti. Ali rečeno bolje, ni se želel sprijazniti z mislijo, da se mora s to diagnozo naučiti živeti, saj se posttravmatskega stres sindroma, po mnenju njegovih zdravnikov, ni dalo v celoti ozdraviti. Odločen, da ne odneha, je iskal še druge možnosti in na koncu našel svojo alternativo, ki jo je poimenoval Human Software Engineering (HSE) oz. Programski inženiring za človeka, kot je metoda poimenovana v Sloveniji. Človek o katerem pišem je Tom Stone.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Zakaj ravno o njem in o tej metodi? Preprosto zato, ker je tudi meni spremenila življenje.

Z uporabo tehnik, ki so del HSE-ja, sem v kratkem času uspela opustiti številna globoko zakoreninjena prepričanja, med drugim tudi prepričanje, da nisem pomembna in prepričanje, da čustev ni dobro kazati. Uspela sem predelati stare zamere in končno v celoti odpustiti drugim, predvsem pa sebi. Z vsem tem je odpadlo tudi pretirano samokritiziranje, ki me je spremljajo večji del mojega življenja, odpadla je potreba po perfekcionizmu in nenazadnje, odpadli so tudi kilogrami, ki sem se jih pred tem neuspešno skušala znebiti. Počasi sem se začela zavedati svoje vrednosti, si končno upala postaviti meje in slediti sebi.

Med drugim sem prav s HSE-jem odpravila tudi strah pred letenjem in v lanskem letu po zelo dolgem času na letalo odšla popolnoma mirna in sproščena, brez stalnega siljenja na bruhanje, ki je bil prej stalnica mojih poletov.

Priznam, ne bi verjela, da je tako enostavno, če ne bi preizkusila na svoji koži. Hvaležna sem, da mi je Tomova knjiga prišla v roke ravno ob pravem trenutku. Univerzum že ve, bi rekel Tom. Morda je tale zapis tudi do vas prišel ravno ob pravem času in z namenom, da izkoristite priložnost brezplačnega HSE tretmaja, ki bo mogoča le omejen čas.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

HSE vključuje 12 temeljnih pogojnih odzivov, ki jih oblikujemo že v otroštvu, ti pa kasneje oblikujejo naše navade in 8 tehnik čiste zavesti, s katerimi se lahko osvobodimo delovanja pogojnih odzivov. Med najbolj pogostimi pogojnimi odzivi je želja oz. poizkus, da bi izsilili rezultat, saj nas je strah negotove prihodnosti. V glavi kreiramo takšne in drugačne scenarije za prihodnost, ki so bodisi zelo črnogledi in v nas vzbujajo skrb ali pa pretirano rožnati in nas vodijo v razočaranje. Pogost pogojni odziv je tudi upiranje temu, da bi v polnosti občutili svoja čustva. Izogibamo se življenju v sedanjosti, saj verjamemo, da se nam na ta način ne bo treba soočiti s tem kar čutimo tukaj in zdaj. 

Namen HSE tretmaja je tako predvsem:

  1. ozavestiti in odpraviti pogojne odzive, ki nas omejujejo,
  2. razrešiti travme in strahove ter skrbi za prihodnost,
  3. osvoboditev od odvisnosti,
  4. osvoboditev od čustev, ki nas vežejo na preteklost in hranijo naša prepričanja.

O tem kako učinkovito je tehniko prepoznala tudi ena od udeleženk osebnega svetovanja sem že pisala. Vabim pa vas, da se o tem prepričate tudi sami. 🙂

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razlog za negativno razmišljanje in kako ga odpraviti

»Bodi pozitiven, razmišljaj pozitivno, ponavljaj si afirmacije.« Tako nam pravijo različni motivacijski govorci in trenerji za življenje. In tako pogosto pravim ali zapišem tudi jaz. V zadnjem času pa vedno večkrat dobim vprašanje, kako odpraviti negativno razmišljanje in misliti bolj pozitivno, ko pa se nam v glavo nenehno vrivajo negativne misli.

Obstajajo takšni in drugačni razlogi, zaradi katerih se odločimo, da bomo iz svojega življenja odpravili negativno razmišljanje. A pri tem, v želji, da ga odpravimo čimprej, pogosto ostajamo le na nivoju odpravljanja posledic in ne pravih vzrokov. Tudi to je seveda bolje kot nič in za marsikoga je ta način še vedno veliko bolj privlačen, kot iskanje pravega vzroka negativnega razmišljanja.  A vendar je ta način odpravljanja negativnih misli zelo dolgotrajen. Zato je mnogo bolj koristno, da se odpravljanja težave lotimo tam, kjer je pravzaprav nastala. In to je pri naših prepričanjih in energiji čustev, s katero jih pravzaprav vzdržujemo.

Spomnim se trenutka iz pred let, ko smo nečaku pojasnjevali, zakaj v avtu ne sme sedeti brez otroškega sedeža. »Premajhen si še in te ne moremo dobro pripeti z varnostnim pasom,« smo mu rekli. Nekaj minut kasneje smo prišli v trgovino, kjer je zvedavo gledal igrače za dojenčke in hotel eno izmed njih tudi imeti. »Prevelik si za te igrače, te so za dojenčke,« smo mu rekli. In nato šokirani obstali ob tem, kar je on rekel nam: »Ja kaj sem zdaj, prevelik ali premajhen?«

Omejitve, ki nam jih v želji po naši varnosti postavijo starši, omejitve, ki nam jih narekuje sistem in družba, v nas ne spodbujajo ravno optimističnega in pozitivnega pogleda na svet. Besede staršev, ki nam res da želijo le dobro, žal, pogosto tudi ne. »Pazi, da se ne umažeš, pazi, da ne poliješ soka in razbiješ kozarca, pazi, da ne padeš, ne teci po stopnicah…« Vse to so stavki, ki so dobronamerni, a nas spodbujajo k temu, da razmišljamo o negativnih posledicah svojih dejanj in odločitev. Učijo nas, da ni dobro zaupati svoji intuiciji, saj to lahko s seboj prinese celo vrsto negativnih posledic. In tako se že zelo zgodaj kot otroci naučimo, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, temveč je bolje poslušati to, kar nam govori zunanja okolica.

Zgodi se, da imamo trenutek »šibkosti«, ko glas naše intuicije kljub vsemu preglasi zunanje glasove in odločimo se, da ji sledimo. Tečemo po blatni cesti, skačemo po lužah in preprosto uživamo. Ko pridemo domov pa slišimo: »Sem ti rekla, da ne tekaj po lužah, da se ne umažeš. Poglej se kakšen si zdaj.« Čez nekaj dni dobimo vročino in slišimo: »No vidiš, zdaj si pa še zbolel. Pa sem ti rekla, da ne skači po lužah.«

Tako se postopno naše prepričanje ali pogojni odziv, kot ga imenuje Tom Stone, avtor metode Human Software Engineering, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, le še utrdi. In ko se nam kasneje v življenju porodi kakšna ideja, jo pospremi tisoč in ena možna negativna posledica, ki bo nastala kot rezultat našega sledenja ideji. Razmišljanje o vseh negativnih posledicah spremlja tudi strah pred bolečino in trpljenjem, ki pa se jima seveda želimo izogniti.

Tako kot vsa naša vedenja, ima tudi negativno razmišljanje torej svoj namen. Skrbi za našo varnost, za naše preživetje in za naše dobro počutje. Na nek način nam služi, a vendar nam pogosteje kot to tudi škoduje, saj nas omejuje pri tem, da bi živeli radostno in izpolnjeno življenje, ki ga lahko živimo kadar sledimo sebi in svojim srčnim željam.

In prav pred bolečino in trpljenjem, so nas s svojimi opozorili skušali zaščititi tudi naši starši. Zavejmo se tega, preden jih z vsemi silami začnemo obtoževati za njihovo »slabo« vzgojo in kreiranje naših omejujočih prepričanj. Zavejmo pa se tudi, da je odgovornost za naše življenje sedaj le naša, kakor je le naša tudi moč, da se spremembe razmišljanja lotimo tam, kjer je njen izvor – v prepričanjih in čustvih, ki ta prepričanja podpirajo. Naše življenjenje namreč ne vodijo zavestne misli, kot pogosto zmotno verjamemo, temveč naši podzavestni vzorci razmišljanja, ki smo jih, v veliki meri, kreirali že kot otroci.

Metoda Human Software Engineering ali programski inženiring za človeka, kot se metoda imenuje pri nas, se loteva prav razreševanja energij čustev, s katerimi se hranijo naša prepričanja. In ko uspemo razrešiti ta, bodo prepričanja odpadla sama od sebe, s tem pa bo odpadlo tudi negativno razmišljanje, ki se pravzaprav »hrani« prav s prepričanji.

Metodo, ki jo omenjam lahko preizkusite tudi pri meni in se prepričate o njeni učinkovitosti. O tem se je že prepričala ena od njenih uporabnic, ki je po končani uri svetovanja rekla takole: »Prvič v letu in pol, od kar sem v tujini, sem se za trenutek počutila čisto mirno.« No, to pa je uspeh, mar ne? 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Nepotrpežljivost in instant rešitve

Danes želim z vami deliti nekaj besed o nepotrpežljivosti, predvsem v odnosu do dela na sebi oz. do sprememb, ki jih želimo doseči.

Moje razmišljanje si lahko ogledate v spodnjem posnetku ali, če vam je ljubše, ga preberete v spodnjem zapisu.

 

 

Zdi se mi, da si vsi včasih želimo čudežne tabletke, ki bi nam omogočila instant rezultate. To vedno pogosteje opažam tudi pri tistih, ki se odločijo za svetovanje. Ko razmišljam, čemu vsa ta nepotrpežljivost in želja po takojšnih rezultatih, ugotavljam, da razlog zanjo pravzaprav leži v strahu in v tihem dvomu, da mogoče rezultatov, ki si jih želimo, ne bomo dosegli ali pa bomo želene spremembe dosegli prepozno in posledično do takrat še trpeli nezadovoljstvo, bolečine ali kaj drugega. To so pogosto strahovi in dvomi, ki se jih niti ne zavedamo, se seveda posledično z njimi niti ne soočimo, temveč stalno iščemo nove in nove načine, ki bi nas hitro pripeljali do želenih rezultatov in sprememb.

A ob vsem tem hitenju pozabljamo na dve zelo pomembni stvari, in sicer prvič: nismo mi vedno mi tisti, ki vemo, kaj je v danem trenutku resnično najboljše za nas. Prepričana sem, da imamo kakšno izkušnjo, ko smo si nečesa res močno želeli in se nam želja ni uresničila. A ko smo čez nekaj časa na to svojo izkušnjo zmogli pogledati nekoliko bolj objektivno in z distance, smo si rekli: »Še dobro, da se mi želja ni uresničila«.

Obožujem stavek, ki sem ga slišala na enem od predavanj Toma Stona, avtorja čudovite metode Human Software Engineering, medote ki mi je spremenila življenje.  Takole pravi: »Vse je popolno. Univerzum (ali Vesolje ali Božanska inteligenca, kakorkoli  želite to poimenovati) ve najbolje.«

Vse je popolno. Univerzum ve najbolje.

Drugo, na kar zaradi naše nepotrpežljivosti, ki nas žene k iskanju instant rešitev, tudi pogosto pozabljamo pa je dejstvo, da je za trajne spremembe potrebno iti v globino in ne ostajati le na površju. Pomislimo na primer, ki je verjetno dobro znan mnogim izmed nas – hujšanje. Vsi poznamo osebe ali smo še celo sami eni izmed njih, ki poizkušajo različne diete, se jih nekaj časa držijo, izgubijo nekaj kilogramov, nato pa jim zmanjka motivacije in se vrnejo nazaj na stare tire, posledično pa ponovno pridobijo vse izgubljene kilograme. Kadar se v svojem življenju lotimo odpravljanja posledic in ne vzroka, je to pogosto nikoli končana zgodba. V takšnem primeru bomo vedno imeli občutek, da se proti nečemu borimo, pa naj gre za kilogrami, razne neželene razvade, zdravstvene težave ali karkoli drugega. Zato se nam dolgoročno veliko bolj splača poiskati osnovni vzrok, ki je v ozadju našega načina življenja, to pa so naša prepričanja in čustva povezana z njimi. Za soočenje z njimi oz. za dokončno spremembo prepričanj pa žal instant rešitev ni. Niti ni to nekaj  kar bi  namesto nas lahko naredil kdo drug.

Ko bomo naslednjič opazili nepotrpežljivost in željo po instant rezultatih, se vprašajmo, kaj bomo z njima pravzaprav dosegli. Začasno olajšanje ali res trajno spremembo? Namreč dejstvo je, da če bi čas, ki smo ga namenili nepotrpežljivosti in iskanju instant rešitev, namenili doseganju dolgotrajnih sprememb in temu, da resnično raziščemo in odpravimo vzroke, bi te želene spremembe verjetno že dosegli.

Z ljubeznijo. ♥

Petra