Prispevki

Kako škodimo drugim, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti?

»S pripisovanjem svoje sreče drugim nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje.« Tako sem zapisala v uvodu zapisa Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi? in v zapisu predstavila tri načine, na katere si s tem pričakovanjem škodimo, tokrat pa poglejmo, kako s tem razmišljanjem škodimo drugim.

Pričakovanje, da nas bodo osrečili drugi, je eno tistih, ki nas spremljajo že od rojstva. Kot dojenčki smo namreč povsem odvisni od staršev in hitro se naučimo, da so prav oni tisti, ki poskrbijo za vsako našo potrebo. Ko smo lačni, nam dajo jesti, ko smo žejni, nam dajo piti, ko smo utrujeni, nas uspavajo, ko je treba zamenjati plenico, to uredijo. Nekako se nam začne dozdevati, da so ljudje okrog nas tam le zato, da skrbijo za zadovoljitev vseh naših potreb, zaradi česar smo zadovoljni in srečni. Težava nastopi, ko odrastemo, ne zavedajoč se, da smo zdaj sposobni svoje potrebe zadovoljiti sami in posledično tudi sami poskrbeti za svojo srečo. Tako še vedno vztrajamo v pričakovanju, da je to naloga drugih, s tem pa nevede škodujemo prav tistim, ki jih imamo najraje. Poglejmo, kako.

1. Občutki krivde

Občutke krivde spoznamo že kot otroci. Kadar se namreč ne obnašamo tako, kot si starši želijo, nam bodo hitro povedali, da sta »mamica in ati žalostna«. Zaključek, do katerega pogosto pridejo otroci, pa je: »Jaz sem odgovoren za srečo staršev in jaz sem kriv, da sta mamica in ati žalostna ali slabe volje.« Že kot otroci nezavedno pričakovanje staršev, da jih bomo osrečili, zelo hitro ponotranjimo in ga prenesemo tudi na druge osebe – brate in sestre, stare starše, učitelje, trenerje in tudi prijatelje. Tako je sklenjen začarani krog, v katerem se vrtimo, vse dokler verjamemo, da so drugi odgovorni za našo srečo, mi pa za njihovo. Trudimo se dobivati dobre ocene, da bodo starši in učitelji srečni, vpišemo se na šolo, ki so nam jo izbrali straši, zato da jih ne bomo razočarali, se trudimo ugajati prijateljem, sodelavcem in celo neznancem, le zato, da ne bodo slabe volje, in se borimo z občutki krivde, kadar nam kljub vsemu trudu ne uspe. Ob vsem tem nikoli niti ne pomislimo, da smo pa morda odgovorni le za svojo srečo, ne pa tudi za srečo drugih.

2. Moje potrebe in želje niso pomembne

Kadar smo ponotranjili pričakovanje, da moramo osrečiti druge, delamo stvari le zato, ker verjamemo, da jih moramo, njihov osnovni namen pa je osrečiti druge. Takrat se ne sprašujemo, kaj je tisto, kar se zdi pomembno nam, sebe, svoje potrebe in želje potisnemo na stranski tir, v ospredje pa postavimo druge in njihove želje. Če to počnemo dovolj dolgo, se bo prej ali slej v nas prebudil notranji nemir, ki nas bo opozarjal, da je čas, da pogled usmerimo tudi nase. Nič ni narobe, če si želimo ugoditi drugim, a če ob tem stalno čutimo pritisk in krivdo, kadar tega ne storimo, je to znak, da smo svoje potrebe zanemarili. Odlični pokazatelji, da smo sebe postavili na zadnje mesto, so tudi pogosto nezadovoljstvo, nezmožnost odgovoriti na vprašanje, kaj v tem trenutku potrebujem zase, da bom zadovoljna in srečna, ter stalna prezaposlenost z opravki, povezanimi s skrbjo za druge.

3.Nisem dovolj dober

Pogosti občutki krivde lahko privedejo do kreiranja prepričanja, da takšni kot smo, nismo dovolj dobri. Zato se še bolj trudimo ugajati in iščemo potrditve zunaj sebe, kajti le kadar dobimo pohvalo ali priznanje od drugih, nam to da zadoščenje, ki pa nikoli ne traja dolgo. Prepričanje, da nismo dovolj dobri, ni nič kaj lepa popotnica za življenje, saj v skladu z njim verjamemo, da so drugi tisti, ki določajo, kdaj smo dovolj dobri, lepi, uspešni … ter da je naša vrednost odvisna od mnenja in potrditve drugih. Naše življenje je polno dvomov in nezadovoljstva, saj karkoli naredimo, ne naredimo dovolj ali dovolj dobro. Vsako mnenje drugih, ki ni v skladu z našim, v nas zaseje nov dvom in poraja vprašanji, kaj pa če imajo prav, kaj pa če bi res moral/-a ravnati drugače.

Kako vedeti, ali smo ponotranjili pričakovanje, da so drugi odgovorni za našo srečo? Lep pokazatelj je razmišljanje v stilu: »Če bi me imel rad, bi se spremenil,« »Če bi bila pomembna zanj, bi naredil, kar ga prosim oz. želim.« Če se zalotite v tem razmišljanju, verjamete, da so drugi tisti, ki vas morajo osrečiti, kadar pa se zalotite v razmišljanju: »Moram to narediti zanj ali zanjo, to je moja dolžnost,« verjamete, da ste vi tisti, ki morate osrečiti druge. Obe pričakovanji nam lahko precej zagrenita življenje, a vendar se da obe tudi odpraviti. To, da se ju zaveste, je prvi korak, z nekaj dela na sebi pa bosta kmalu le še stvar preteklosti.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Če bi me imel rad …

»Zadnje čase se mi zdi, da sem sama za vse. Kuham, pospravljam, perem, likam, skrbim za otroke, on pa nič. Včasih se sprašujem ali mu je sploh še mar zame. Če bi me imel vsaj malo rad, bi videl, da potrebujem pomoč in bi pomagal tudi pri gospodinjskih opravkih.«

Takole se glasi delček sporočila, ki mi ga je pred kratkim poslala bralka blogov in me spraševala ali razmišlja prav.

Vam njeno sporočilo zveni znano? Ste že kdaj pomisli če bi me imel rad, bi pospravil posodo? Ali če bi me imel rad, bi mi to tudi večkrat povedal in me objel? Ali pa, če bi me imel rad, bi šel z mano v gledališče? Mogoče, če bi me imel rad, bi me razumel? In še bi lahko nadaljevala.

Razmišljanje v stilu Če bi me imel rad, bi … je razmišljanje, ki naše življenje in naše odnose pospremi z obilico slabe volje in trpljenja.

Popolnoma po nepotrebnem. Naj razložim zakaj.

Naredite anketo med znanci in prijatelji in jih vprašajte kako vedo, da jih ima njihov partner ali partnerka rad oz. rada in prepričana sem, da boste po nekaj začudenih pogledih in trenutkih za razmislek dobili zelo različne odgovore. Zastavite to vprašanje še sebi in vašemu partnerju in obstaja velika verjetnost, da se bodo tudi vajini odgovori razlikovali.

Ljubezen je nekaj, kar dojemamo vsak po svoje, vsak imamo svojo predstavo kaj pomeni nekoga imeti rad in v skladu s to predstavo se tudi vedemo. Težava nastopi, ker pogosto ne ozavestimo svojih definicij ljubezni, niti ne preverimo kakšne definicije ljubezni ima naš partner. Tako npr. on razmišlja, da bo na mojem avtomobilu zamenjal pnevmatike in mi ga še opral in posesal ter mi na ta način izkazal ljubezen, jaz pa ob tem razmišljam »Oh, ti moške, vse kar jim je pomembno je avto.«

Da ne bo prihajalo do nesporazumov in nepotrebne slabe volje, je pomembno, da ozavestimo svoje predstave o ljubezni, svoje definicije ljubezni in se o njih pogovorimo s partnerjem.

Na ta način si bomo prihranili marsikateri trenutek slabe volje. Saj vemo, komunikacija je temelj dobrega odnosa. Če nekaj želimo, to povejmo. Če nas nekaj moti, povejmo. Ne pričakujmo, da nam bodo drugi brali misli. Te sposobnosti žal (ali na srečo) nimajo, niti je nimamo mi. Več o tem sem že pisala v zapisu Kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli?

Razmišljanje Če bi me imel rad, bi … je tako zelo pogosto, da obstaja velika verjetnost, da na enak način razmišlja tudi naš partner. In mu je morda nekako logično, da opravljamo določena gospodinjska opravila, saj če ga imamo radi, bomo to pač počeli.

Slabi volji in konfliktom se bomo v veliki meri izognili tudi z zavedanjem, da vse kar počnemo, pravzaprav počnemo zase, v skrbi za svoje dobro počutje.

Velikokrat namreč razmišljamo ravno obratno in verjamemo, da delamo zaradi drugih oz. za druge. V šoli smo se učili za učitelje in ocene, danes pospravljamo in kuhamo za partnerja in otroke, v službi delamo za šefa, itd. Zakaj? Zato ker nam je mar za njih. In če bi bilo njim tudi, bi nam kdaj pa kdaj prišli nasproti, mar ne?

Takšen način razmišljanja me je spremljal precejšen del mojega življenja. Bil je nekako udoben, čeprav, roko na srce, nič kaj prijeten. Z njim sem se nekako postavili v pozicijo žrtve in odgovornost za svoje dobro počutje predala v roke drugih. Nekaj, kar nihče pri zdravi pameti ne bi naredil. Pa vendar to počnemo in se ob tem ne vprašamo ali smo se res učili za učitelje in ocene ali pa morda zato, ker nihče izmed nas ne želi imeti občutka neuspeha. Ne vprašamo se ali pospravljamo in kuhamo za partnerja in otroke oz. zaradi njih ali pa morda zato, ker v tem vidimo način, kako kot dobra partnerka in mama poskrbimo za svojo družino. Ne vprašamo se ali delamo za šefa ali pač zato, ker si želimo zaslužiti denar, saj nam ta predstavlja varnost in način za doseganje ugodja.

Morda se bo slišalo hecno, kruto ali neumno, a verjamem, da nas nihče nas ne sili, da počnemo, kar počnemo.

Konec koncev obstajajo ljudje, ki se ne učijo, ki ne zaključijo šole, ki ne kuhajo, ne pospravljajo in ne skrbijo za svoje otroke, obstajajo takšni, ki nimajo, niti ne iščejo zaposlitve. Sprejeli so svoje odločitve, s posledicami katerih morajo živeti. Sprejeli so odločitve, s katerimi so poskrbeli za svoje dobro počutje – čeprav včasih na škodo drugih, pa vendar, so sledili svojim notranjim motivom, ki so znani le njim oz. morda včasih tudi njim sami ne, če jih niso ozavestili.

Čeprav nas že od malega naprej učijo, da je zunanja motivacija tista, ki je bolj učinkovita, pa ostaja dejstvo, da smo ljudje bitja, ki smo zelo močno notranje motivirana. Naš motiv: počutiti se dobro. Vedno in povsod. Vprašanje pa je ali se zavedamo katerim svojim definicijam, željam, pričakovanjem in prepričanjem sledimo. Če ozavestimo te, smo na konju. Vedeli bomo namreč zakaj počnemo kar počnemo – izključno zaradi in za sebe – in s tem se bomo izognili številnim trenutkom slabe volje in nepotrebnim konfliktom.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako imeti sebe rad?

“Neštetokrat sem že slišala ali prebrala, da mora človek imeti sebe rad. Težko se je ne strinjati s tem. A kaj, ko se že vrsto let trudim sprejeti sebe takšno, kot sem, pa mi še vedno ne uspe. Povejte mi kako imeti sebe rad? Kaj naj še naredim?”

Vprašanje kako imeti sebe rad je izpostavila bralka blogov, ki se je odzvala mojemu povabilu bralcem naj mi pošljejo svoja vprašanja, stiske in dileme, jaz pa bom skušala nanje podati svoje mnenje oz. odgovor.

Moram priznati, da je vprašanje kako imeti sebe rad, vprašanje, ki sem si ga v preteklosti tudi sama zastavila velikokrat. Poskušala sem številne metode, ki so jih priporočali različni avtorji, vse bolj ali manj brez dolgotrajnega uspeha oz. kot sem kasneje ugotovila, sem pravzaprav le »praskala po površini«, kot radi rečemo. V globino, kjer je pravzaprav ležala osnova za mojo »težavo« oz. pravi odgovor na vprašanje kako imeti sebe rad, se nisem spuščala, preprosto zato, ker na to še nisem bila pripravljena. Verjamem namreč, da če bi bila, bi našla ustrezen način, kot sem kasneje tudi ga. Verjamem pa tudi, da je bila moja pripravljenost soočiti se z osnovno težavo rezultat prav tega »praskanja po površini«.

Torej kako imeti sebe rad?

Naj najprej nekaj besed namenim petim enostavnim načinom, s katerimi lahko začne vsak, ne glede na starost, spol ali finančni položaj, na koncu pa bom nekaj besed namenila še šestemu načinu, ki je časovno nekoliko bolj zahteven, a z njim lahko dosežemo trajne spremembe.

  1. Uporaba »ampak povedi«

Najbolj enostaven način je uporaba »ampak povedi« o čemer sem že pisala v enem prejšnjih blogov. Gre preprosto zato, da vsako negativno misel o sebi dopolnimo z besedico ampak, ki ji sledi nekaj pozitivnega.

  1. Moji potenciali in talenti

Drugi, prav tako zelo enostaven način je raziskovanje in razvijanje svojih potencialov in talentov. Vsak izmed nas ima nekaj, v čemer je resnično dober. Opazujmo se ali povprašajmo dobre prijatelje katere talente prepoznajo v nas. Bodimo hvaležni zanje in iščimo možnosti, da jih še dodatno razvijemo in uporabimo v korist drugih in sebe.

  1. Hvaležnost

Naredimo seznam fizičnih karakteristik in osebnih lastnosti, ki jih pri sebi cenimo. Vzemimo si večkrat nekaj minut, preletimo ta seznam in si dovolimo, da nas ob tem preplavi hvaležnost za to, kar pri sebi lahko cenimo. Prepričana sem, da zmoremo najti kar nekaj stvari, za pomoč pa tudi tokrat lahko prosimo dobre prijatelje.

  1. Odpuščanje

Tehnika Ho’oponopono, avtor katere je psihiater dr. Hew Len, je čudovit način odpuščanja sebi in drugim. Sestavlja jo izgovarjanje 4 preprostih stavkov: »Oprosti.«, »Prosim, odpusti mi.«, »Hvala.«, »Rad oz. rada te imam.«, ki jih izgovarjamo naglas ali le v mislih. Izberite si tih in miren prostor in si s sliko sebe v mislih ponovite omenjene stavke. Ohranjajte vrstni red, lahko pa kakšen stavek ponovite večkrat preden nadaljujete na naslednjega, če boste začutili, da je to tisto, kar potrebujete.

  1. Afirmacije

Pogosto slišana je afirmacija rada se imam in se cenim. To je tudi afirmacija, ki sem jo na poti razvijanja ljubezni do sebe želela uporabiti jaz. A že sama misel na to, da bi jo izgovorila, je v meni povzročila hud odpor, imela sem občutek, da celo moje telo kriči, da lažem sama sebi. Afirmacija mi nikakor ni šla z jezika, ko pa sem pomislila nanjo, sem v trebuhu začutila neprijeten občutek tope bolečine. Telo mi je nakazovalo, da to ni bila prava afirmacija zame. Ko sem jo spremenila v afirmacijo sem v procesu tega, da razvijem ljubezniv in spoštljiv odnos do sebe, je bila situacija popolnoma drugačna. Ob izgovorjavi so me preplavili topli in prijetni občutki, čutila sem, da je to nekaj, v kar verjamem, nekaj, kar je resnično. Zato, ko boste izbirali afirmacijo zase, bodite pozorni na notranje občutke, ki vas preplavijo ob njeni izgovorjavi. Sama sem na ta način postopno prišla tako daleč, da sem začela verjeti tudi v afirmacijo rada se imam in se cenim.

A ta postopno se ni zgodil sam po sebi, temveč je bil v veliki meri tudi posledica tega, da sem bila pripravljena iti v globino in odpraviti težavo tam, kjer je pravzaprav nastala. V jedru nje sta bili namreč globoko zakoreninjeni prepričanj, da takšna kot sem, nisem vredna ljubezni, ter da ne jaz, ne moje potrebe niso pomembne.

  1. Prepoznavanje in sprememba prepričanj

Prepričanja so nekaj, kar imamo vsi, brez izjeme, ne le o drugih, temveč tudi o sebi. Obstajajo takšna, ki jih z lahkoto prepoznamo npr. nisem talent za jezike ali matematiko in obstajajo takšna, ki jih pri sebi težje prepoznamo. Prav ta so običajno tista, ki nam povzročajo največ težav. In med njimi sta tudi prepričanji, da takšni kot smo, nismo vredni ljubezni in da mi in naše potrebe nismo pomembni. Prvi korak do spremembe prepričanj je torej, da jih prepoznamo. Ko smo to storili, v prepričanje poskušamo malce podvomiti. Vprašajmo se ali je resnično, ali pa ni morda le plod naše domišljije in iščimo primere in izkušnje iz preteklosti, v katerih se izbrano prepričanje ni izkazalo kot resnično. Sledi še zadnji korak, v katerem opuščamo vsa neuporabna čustva, ki nas vežejo na preteklost v povezavi z izbranim prepričanjem. Ko vsa neuporabna čustva učinkovito opustimo, se bo kreiranje novega prepričanja zgodilo praktično samo od sebe.

Več o načinih za opuščanje neuporabnih čustev pa preberite v naslednjem blogu.

Z ljubeznijo. ♥

Petra