Prispevki

Kaj je HSE Coaching?

HSE Coaching (Human Software Engineering oz. programski inženiring za človeka) je metoda, ki omogoča, da posameznik ozavesti in sprosti čustveno bolečino iz preteklosti. Prav ta namreč oblikuje naše vedenje in navade ter je vir vseh naših omejujočih prepričanj oz. pogojnih odzivov, kot jih poimenuje avtor metode Tom Stone.

Tako kot marsikatera metoda je tudi HSE Coaching nastal zaradi nuje. Avtor metode je bil namreč v nekem trenutku ustreljen v prsi, kar je med drugim vodilo tudi v posttravmatski stresni sindrom. Uradna medicina mu zadovoljive rešitve ni ponudila, zato je možnosti za rešitev iskal sam in jo tudi našel v obliki osmih tehnik za doseganje stanja čiste zavesti.

V našem telesu prebiva energija uporabnih in neuporabnih čustev. Prva so tista, ki nastanejo na podlagi obstoječe realnosti in nam koristijo. Če na primer vidim, da proti meni vozi vlak in ob tem občutim strah, je to čustvo v tem trenutku zelo koristno in spada v kategorijo uporabnih čustev. A če sedim doma in trepetam od strahu, da me bo nekoč v prihodnosti morda povozil vlak, je to strah, ki je neuporaben in temelji na zgodbi, ki mi jo je spretno ponudil moj um.

Neuporabna čustva so vsa pretekla čustva, ki si jih nismo dovolili v celoti občutiti in v obliki čustvenih bolečinskih teles, kot jih imenuje Eckhart Tolle, še vedno »prebivajo« v nas. Neuporabna čustva pa so tudi tista, ki nastanejo na podlagi neuresničenih pozitivnih pričakovanj (na primer razočaranje, ki ga doživim, ko ne dobim zaposlitve, ki si jo želim ali pričakujem) ali na podlagi pričakovanja negativnih situacij v prihodnosti (na primer strah pred javnim nastopom, tesnoba ob misli na negotovo prihodnost).

Vsa neuporabna čustva nas držijo v primežu svoje energije in nam onemogočajo, da bi živeli polno in svobodno. So kot nikoli dobro ozdravljena rana, ki zaboli vedno, ko pritisnemo nanjo, lahko bi jih poimenovali tudi kar sprožilci.

Vzemimo na primer vztrajanje v partnerskem odnos, čeprav v njem nismo zadovoljni, morda smo celo priča ali žrtev fizičnega ali psihičnega nasilja. V odnosu vztrajamo, čeprav razumsko vemo, da si s tem povzročamo veliko trpljenja, a moči, da bi izstopili, ne zmoremo. To le lep primer nezdravljene rane iz preteklosti, v kateri smo imeli izkušnjo nesprejetosti in neljubljenosti. Čustvena bolečina, ki takšno izkušnjo spremlja, je neopisljiva, še posebno, če do nje pride že zgodaj v otroštvu. Z njo se nismo zmožni soočiti, zato se energija te čustvene bolečine shrani v našem telesu in čeprav se je ne zavedamo, ima še kako močan vpliv na naše življenje. Eden od teh vplivov je tudi tičanje v nezdravem partnerskem odnosu le zato, ker nas je strah, da boljšega partnerja ne bomo našli, da bomo ostali sami in osamljeni, nesprejeti in neljubljeni, kot je že bilo nekoč v preteklosti. Nerazrešena čustvena bolečina je torej tista, ki je v ozadju nezmožnosti sprejetja odločitve, da poskrbimo zase, s tem da iz odnosa odidemo.

Na podoben način je nerazrešena čustvena bolečina tudi tista, ki je v ozadju odvisnosti od odnosov, hrane, pijače in drugih substanc, ostajanja v vlogi žrtve, v nezadovoljstvu, depresiji, fobijah in tesnobi, je hrana za naša omejujoča prepričanja in ponavljajoče se težave. HSE Coaching nagovori prav energijo nerazrešene čustvene bolečine in težave odpravi tam, kjer je njihov izvor. S tem poskrbimo za osvoboditev od omejujočih misli in navad, s katerimi si pravzaprav sami mečemo polena pod noge, ne da bi se tega sploh zavedali.

S HSE Coachingom lahko nagovorimo različne stiske:

  • premagovanje strahov, fobij, paničnih napadov, depresije, tesnobe;
  • premagovanje zamer, jeze, sramu in obžalovanj;
  • premagovanje fibromialgije;
  • reševanje posttravmatskega stresnega sindroma in nočnih mor;
  • premagovanje vseh vrst odvisnosti;
  • razreševanje preteklih travmatičnih dogodkov;
  • premagovanje slabe samopodobe in nizke samozavesti;
  • odpravljanje omejujočih prepričanj in navad, povezanih s partnerstvom, kariero, financami itd.;
  • premagovanje neodločnosti pri postavljanju ciljev in nezmožnosti najti motivacijo za njihovo uresničitev.

»Stranski produkt« HSE Coachinga je vedno bolj razvita sposobnost prisluhniti svoji intuiciji, saj njenega glasu ne omejujejo več na neuporabnih čustvih temelječe misli. S tem razvijemo navado prisluhniti sebi, svojim željam in potrebam, vrnemo se k iskanju odgovorov v sebi, ne več pri drugih, ter globoko v sebi razvijemo notranjo mirnost in gotovost.

HSE Coaching je pomagal tudi Anji odpraviti svojo potrebo po kritiziranju same sebe, o čemer bom več zapisala v prihodnjem zapisu, do takrat pa preberite zapis o moji izkušnji z odpravo strahu pred letenjem.

Imate vprašanje o HSE Coachingu? Pokličite nas na 031 535 776, nam pišite na petra@mestoznanja.si ali vprašanje pošljite preko kontaktnega obrazca in z veseljem vam bom odgovorila.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako škodimo drugim, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti?

»S pripisovanjem svoje sreče drugim nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje.« Tako sem zapisala v uvodu zapisa Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi? in v zapisu predstavila tri načine, na katere si s tem pričakovanjem škodimo, tokrat pa poglejmo, kako s tem razmišljanjem škodimo drugim.

Pričakovanje, da nas bodo osrečili drugi, je eno tistih, ki nas spremljajo že od rojstva. Kot dojenčki smo namreč povsem odvisni od staršev in hitro se naučimo, da so prav oni tisti, ki poskrbijo za vsako našo potrebo. Ko smo lačni, nam dajo jesti, ko smo žejni, nam dajo piti, ko smo utrujeni, nas uspavajo, ko je treba zamenjati plenico, to uredijo. Nekako se nam začne dozdevati, da so ljudje okrog nas tam le zato, da skrbijo za zadovoljitev vseh naših potreb, zaradi česar smo zadovoljni in srečni. Težava nastopi, ko odrastemo, ne zavedajoč se, da smo zdaj sposobni svoje potrebe zadovoljiti sami in posledično tudi sami poskrbeti za svojo srečo. Tako še vedno vztrajamo v pričakovanju, da je to naloga drugih, s tem pa nevede škodujemo prav tistim, ki jih imamo najraje. Poglejmo, kako.

1. Občutki krivde

Občutke krivde spoznamo že kot otroci. Kadar se namreč ne obnašamo tako, kot si starši želijo, nam bodo hitro povedali, da sta »mamica in ati žalostna«. Zaključek, do katerega pogosto pridejo otroci, pa je: »Jaz sem odgovoren za srečo staršev in jaz sem kriv, da sta mamica in ati žalostna ali slabe volje.« Že kot otroci nezavedno pričakovanje staršev, da jih bomo osrečili, zelo hitro ponotranjimo in ga prenesemo tudi na druge osebe – brate in sestre, stare starše, učitelje, trenerje in tudi prijatelje. Tako je sklenjen začarani krog, v katerem se vrtimo, vse dokler verjamemo, da so drugi odgovorni za našo srečo, mi pa za njihovo. Trudimo se dobivati dobre ocene, da bodo starši in učitelji srečni, vpišemo se na šolo, ki so nam jo izbrali straši, zato da jih ne bomo razočarali, se trudimo ugajati prijateljem, sodelavcem in celo neznancem, le zato, da ne bodo slabe volje, in se borimo z občutki krivde, kadar nam kljub vsemu trudu ne uspe. Ob vsem tem nikoli niti ne pomislimo, da smo pa morda odgovorni le za svojo srečo, ne pa tudi za srečo drugih.

2. Moje potrebe in želje niso pomembne

Kadar smo ponotranjili pričakovanje, da moramo osrečiti druge, delamo stvari le zato, ker verjamemo, da jih moramo, njihov osnovni namen pa je osrečiti druge. Takrat se ne sprašujemo, kaj je tisto, kar se zdi pomembno nam, sebe, svoje potrebe in želje potisnemo na stranski tir, v ospredje pa postavimo druge in njihove želje. Če to počnemo dovolj dolgo, se bo prej ali slej v nas prebudil notranji nemir, ki nas bo opozarjal, da je čas, da pogled usmerimo tudi nase. Nič ni narobe, če si želimo ugoditi drugim, a če ob tem stalno čutimo pritisk in krivdo, kadar tega ne storimo, je to znak, da smo svoje potrebe zanemarili. Odlični pokazatelji, da smo sebe postavili na zadnje mesto, so tudi pogosto nezadovoljstvo, nezmožnost odgovoriti na vprašanje, kaj v tem trenutku potrebujem zase, da bom zadovoljna in srečna, ter stalna prezaposlenost z opravki, povezanimi s skrbjo za druge.

3.Nisem dovolj dober

Pogosti občutki krivde lahko privedejo do kreiranja prepričanja, da takšni kot smo, nismo dovolj dobri. Zato se še bolj trudimo ugajati in iščemo potrditve zunaj sebe, kajti le kadar dobimo pohvalo ali priznanje od drugih, nam to da zadoščenje, ki pa nikoli ne traja dolgo. Prepričanje, da nismo dovolj dobri, ni nič kaj lepa popotnica za življenje, saj v skladu z njim verjamemo, da so drugi tisti, ki določajo, kdaj smo dovolj dobri, lepi, uspešni … ter da je naša vrednost odvisna od mnenja in potrditve drugih. Naše življenje je polno dvomov in nezadovoljstva, saj karkoli naredimo, ne naredimo dovolj ali dovolj dobro. Vsako mnenje drugih, ki ni v skladu z našim, v nas zaseje nov dvom in poraja vprašanji, kaj pa če imajo prav, kaj pa če bi res moral/-a ravnati drugače.

Kako vedeti, ali smo ponotranjili pričakovanje, da so drugi odgovorni za našo srečo? Lep pokazatelj je razmišljanje v stilu: »Če bi me imel rad, bi se spremenil,« »Če bi bila pomembna zanj, bi naredil, kar ga prosim oz. želim.« Če se zalotite v tem razmišljanju, verjamete, da so drugi tisti, ki vas morajo osrečiti, kadar pa se zalotite v razmišljanju: »Moram to narediti zanj ali zanjo, to je moja dolžnost,« verjamete, da ste vi tisti, ki morate osrečiti druge. Obe pričakovanji nam lahko precej zagrenita življenje, a vendar se da obe tudi odpraviti. To, da se ju zaveste, je prvi korak, z nekaj dela na sebi pa bosta kmalu le še stvar preteklosti.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Vloga žrtve in zakaj ostajamo v njej?

Vloga žrtve je nekaj, s čimer se, zavedno ali nezavedno, kdaj pa kdaj identificira marsikdo. Težava nastopi, ko se z njo identificiramo do te mere, da ta prevzame vajeti nad našim življenjem.

Da bi lahko iz nje izstopili, se je moramo najprej zavedati, nato pa raziskati, katere koristi nam prinaša, saj so prav te tiste, zaradi katerih v tej vlogi vztrajamo. A pojdimo lepo po vrsti.

Vloga žrtve – kako jo prepoznati?

Če se sprašujete zakaj se to vedno dogaja meni, zakaj mi to delajo, zakaj se tako vedejo do mene, ste v vlogi žrtve. Verjamete, da se vam na vseh koncih in krajih godi krivica, da vas ljudje ne cenijo, ne spoštujejo dovolj in se do vas pogosto vedejo neprimerno. Morda celo verjamete, da to, kar počnejo, počnejo le zato, da bi vas namerno prizadeli. Ob tem se pogosto jezite na druge, občasno tudi na cel svet, vmes vas »popade« žalost in razočaranje ob misli na to, kako krivično je življenje do vas.

Če vam je zgornji opis bolj ali manj znan, ste vlogo žrtve zelo dobro prevzeli. Sedaj pa poglejmo še, kaj nam vloga žrtve prinese. Koristi sem strnila v tri kategorije: pozornost, izgovore in občutek varnosti.

1. Pozornost

Eni in isti šali se prav dolgo ne bomo smejali. Eno in isto jamranje ali tarnanje pa smo pripravljeni poslušati v nedogled. Vsaj tako se zdi. Ostajanje v vlogi žrtve nam v tem pogledu pogosto prinaša pozornost. Ne le družine, prijateljev in znancev temveč tudi popolnih neznancev. Dokler imamo težave, so nas ljudje pripravljeni poslušati, nam ponujati ideje za takšne in drugačne rešitve ali nam celo ponuditi konkretno pomoč. Imamo torej nekoga, ki svoj čas in svojo pozornost namenja nam in našim težavam, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Ljudem se smilimo, ponudijo na svoje sočutje, ramo na katero se lahko naslonimo in so se nam mnogo bolj, kot takrat, ko nam gre dobro, pripravljeni posvetiti.

2. Izgovori

Vloga žrtve nam pogosto ponuja celo vrsto izgovorov zakaj nečesa ne moremo storiti. Kako naj odpustim, ko pa se je tako grdo vedel do mene? Kako naj grem na sprehod, v kino ali v gledališče, če pa nimam časa? Kako naj to naredim, če pa ne znam? Kako naj, če pa nimam tega ali onega? Vedno bomo lahko našli razloge, da nečesa ne storimo. To je dejstvo. Vedno pa bomo lahko našli tudi rešitve. A iskanja slednjih se vsekakor ne bomo lotili, dokler bomo imeli občutek nemoči, ki je stalni spremljevalec vseh, ki se identificirajo z vlogo žrtve. Z izgovori nevede pravzaprav ohranjamo naslednjo korist – občutek varnosti.

3. Občutek varnosti

Vloga žrtve je nekaj, kar nam je znano. Čeprav ni vedno najbolj udobna, se v njej dobro znajdemo in vsaj približno vemo, kaj lahko pričakujemo. Zmerna in znana bolečina je za mnoge še vedno bolj sprejemljiva kot bolečina, ki jo s seboj nosi strah pred neznanim. Vloga žrtve nam omogoča, da na vseh področjih ostajamo znotraj svoje cone udobja in se ne izpostavljamo tveganjem, ki jih s seboj nosi korak v neznano in tveganju, da pademo. Paradoksalno, mar ne? Ostajanje v občutku nemoči nam prinaša varnosti, ko bi nam zdrava kmečka pamet vendar narekovala ravno obratno.

Vlogo žrtve poznam zelo dobro. Občutek nemoči in ostajanje v varni coni udobja tudi. Ne le v teoriji, temveč tudi v praksi. To je bil namreč zelo dolgo moj stil življenja, ki ga je spremljal stalen občutek, da se mi življenje dogaja popolnoma izven mojega nadzora. A ne glede na vse, je bila prav vloga žrtve tista, ki mi je omogočala, da sem ostajala skrita in neopažena. To je bila vloga, ki mi je omogočala, da se ne izpostavljam preveč in s tem ne tvegam zavrnitve ali neuspeha. Zato še kako dobro poznam vse tri koristi, ki jih naštevam. Poznam delovanje iz vloge žrtve in iz pozicije nemoči, kakor tudi delovanje iz vloge kreatorja svojega življenja in pozicije moči. Že res, da je slednje včasih lahko malce strašljivo, a vendar je vsaj meni mnogo bolj strašljiva misel na to, da bi zopet sprejela prepričanje, da je življenje nekaj, kar se preprosto dogaja brez mene. V takšnem življenju je namreč zelo veliko čakanja. Čakanja na boljši jutri, na boljše in bolj prijazne ljudi, na boljše življenjske okoliščine in še kaj.

Kdo bi si mislil, da nam je čakanje vendarle tako blizu, ko pa se nenehno pritožujemo nad tem, da moramo čakati v vrsti za blagajno, v prometu in še kje. 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Ko uradna medicina odpove, iščemo alternative

To je nekaj, kar danes opažam vedno pogosteje. Niti ni nujno, da uradna medicina odpove, lahko nam samo ne da odgovora, s katerim bi bili v celoti zadovoljni ali s katerim bi se lahko »sprijaznili«. Zgodb ljudi, ki so odgovore zato iskali (in jih tudi našli) drugje, je malo morje. Ena izmed njih je tudi spodnja.

To je zgodba s srečnim koncem. Zgodba o človeku, ki mu je uradna medicina po strelu v prsi zakrpala njegovo fizično telo, a luknje, ki je ostala kot posledica psihične obremenitve niso mogli zakrpati. Ta je ostala. Zdravniki so jo imenovali posttravmatski stres sindrom. Diagnoza s katero se ni mogel sprijazniti. Ali rečeno bolje, ni se želel sprijazniti z mislijo, da se mora s to diagnozo naučiti živeti, saj se posttravmatskega stres sindroma, po mnenju njegovih zdravnikov, ni dalo v celoti ozdraviti. Odločen, da ne odneha, je iskal še druge možnosti in na koncu našel svojo alternativo, ki jo je poimenoval Human Software Engineering (HSE) oz. Programski inženiring za človeka, kot je metoda poimenovana v Sloveniji. Človek o katerem pišem je Tom Stone.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Zakaj ravno o njem in o tej metodi? Preprosto zato, ker je tudi meni spremenila življenje.

Z uporabo tehnik, ki so del HSE-ja, sem v kratkem času uspela opustiti številna globoko zakoreninjena prepričanja, med drugim tudi prepričanje, da nisem pomembna in prepričanje, da čustev ni dobro kazati. Uspela sem predelati stare zamere in končno v celoti odpustiti drugim, predvsem pa sebi. Z vsem tem je odpadlo tudi pretirano samokritiziranje, ki me je spremljajo večji del mojega življenja, odpadla je potreba po perfekcionizmu in nenazadnje, odpadli so tudi kilogrami, ki sem se jih pred tem neuspešno skušala znebiti. Počasi sem se začela zavedati svoje vrednosti, si končno upala postaviti meje in slediti sebi.

Med drugim sem prav s HSE-jem odpravila tudi strah pred letenjem in v lanskem letu po zelo dolgem času na letalo odšla popolnoma mirna in sproščena, brez stalnega siljenja na bruhanje, ki je bil prej stalnica mojih poletov.

Priznam, ne bi verjela, da je tako enostavno, če ne bi preizkusila na svoji koži. Hvaležna sem, da mi je Tomova knjiga prišla v roke ravno ob pravem trenutku. Univerzum že ve, bi rekel Tom. Morda je tale zapis tudi do vas prišel ravno ob pravem času in z namenom, da izkoristite priložnost brezplačnega HSE tretmaja, ki bo mogoča le omejen čas.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

HSE vključuje 12 temeljnih pogojnih odzivov, ki jih oblikujemo že v otroštvu, ti pa kasneje oblikujejo naše navade in 8 tehnik čiste zavesti, s katerimi se lahko osvobodimo delovanja pogojnih odzivov. Med najbolj pogostimi pogojnimi odzivi je želja oz. poizkus, da bi izsilili rezultat, saj nas je strah negotove prihodnosti. V glavi kreiramo takšne in drugačne scenarije za prihodnost, ki so bodisi zelo črnogledi in v nas vzbujajo skrb ali pa pretirano rožnati in nas vodijo v razočaranje. Pogost pogojni odziv je tudi upiranje temu, da bi v polnosti občutili svoja čustva. Izogibamo se življenju v sedanjosti, saj verjamemo, da se nam na ta način ne bo treba soočiti s tem kar čutimo tukaj in zdaj. 

Namen HSE tretmaja je tako predvsem:

  1. ozavestiti in odpraviti pogojne odzive, ki nas omejujejo,
  2. razrešiti travme in strahove ter skrbi za prihodnost,
  3. osvoboditev od odvisnosti,
  4. osvoboditev od čustev, ki nas vežejo na preteklost in hranijo naša prepričanja.

O tem kako učinkovito je tehniko prepoznala tudi ena od udeleženk osebnega svetovanja sem že pisala. Vabim pa vas, da se o tem prepričate tudi sami. 🙂

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Klinc gleda perfekcionizem

Perfekcionizem je izraz, ki ga slišimo vedno pogosteje. Stremimo k popolnosti na vseh področjih, ne da bi čisto dobro vedeli, za čim pravzaprav sploh stremimo.

Sledimo idealom lepote, ki so jih postavili drugi, idealom dobre mame in očeta, žene in moža, hčerke in sina, partnerke in partnerja, sodelavke in sodelavca, podjetnice in podjetnika, prijateljice in prijatelja. Idealom, ki smo jih posvojili za svoje, ne da bi o njih pravzaprav sploh razmišljali. In prav zato nikoli nismo dovolj dobri. Ne moremo biti. A ker se tega ne zavedamo, nas v notranjosti še naprej tiho razjeda občutek, da nismo dovolj (dobri, lepi, pametni, uspešni …).

Sprejeti sebe takšne kot smo, je verjetno najtežja naloga. Perfekcionizem pa tisti, ki nam to nalogo močno otežuje. Pa vendar je to naloga, ki čaka vsakega izmed nas, če želimo, da bo naše življenje lepše in bolj izpolnjeno.

Prvi korak, ki ga lahko naredite takoj, je, da raziščete svoje kriterije in kaj hitro boste ugotovili kako nesmiselni so nekateri izmed njih in se začeli spraševati zakaj jim sploh sledite. Ob tem razmišljanju se ustavite tudi ob vprašanju , kaj perfekcionizem sploh je in kdo si je ta izraz izmislil? Razmislite še, kaj je vaša definicija dovolj dobre mame ali očeta, žene ali moža, hčerke ali sina, partnerke ali partnerja, sodelavke ali sodelavca, podjetnice ali podjetnika, prijateljice ali prijatelja? Kako boste vedeli kdaj ste dovolj dobri? Vzemite svinčnik in list papirja v roke in naredite pregled svojih kriterijev.

Drugi korak – evalvacija realnosti kriterijev. Je to kar ste zapisali v realnosti res izvedljivo ali pa morda ne? Je izvedljivo, da boste vedno imeli dovolj časa za otroke, partnerja, službo in nenazadnje tudi zase? Je izvedljivo, da boste vedno dobre volje, da boste vedno imeli odgovor na vsako vprašanje ali dilemo in da se boste vedno odločili prav? Je izvedljivo, da se boste čisto vsak dan držali stroge diete in telovadnega režima, kot bi to storila popolna ženska ali moški? Se morda kateri od kriterijev med seboj izključujejo? Vzemite si čas, preglejte kriterije in ocenite njihovo realnost, pri čemer pa ne pozabite dveh stvari: 1. dan ima samo 24 ur (ja, tudi vaš) in 2. tudi vi ste samo človek s svojimi dobrimi in slabimi trenutki. Kriterije, ki niso realni prečrtajte s svojega seznama.

V tretjem koraku preglejte kriterije, ki so vam še ostali in preverite kako se ob njih počutite. Se vam zdijo smiselni ali ne? Če dobro premislite o njih, jih še lahko vzamete za svoje ali ne? Lahko v njih prepoznate koga od ljudi, ki so vam blizu? Morda svoje starše, dobre prijatelje, znane osebe? Ali pa morda like glavnih junakov iz vaših priljubljenih knjig ali TV serij? Ste morda katerega izmed kriterijev posvojili za svojega, ne da bi o njegovi smiselnosti sploh dobro premislili? Jih morda lahko malce spremenite in prilagodite sebi in svoji situaciji? Prečrtajte vse kriterije, ki se vam ne zdijo smiselni, ki niso vaši in ob katerih se ne počutite dobro.

V četrtek koraku pa vam preostale le še to, da naredite seznam kriterijev, ki so ostali in po potrebi dodate še kakšnega, ki se vam zdi smiseln. Zapišite kriterije, ki so realno izvedljivi. Dodajte kakšnega, s katerim si dovoljujete biti nepopolni, npr. tudi dobra mama se kdaj zmoti, tudi dobra partnerka ima kdaj slab dan, itd. Dodajte kriterije s katerimi si boste dovolili biti človek.

V ozadju potrebe po perfekcionizmu je prepričanje nisem dovolj dobra oz. dober, ki vam lahko otežuje, da bi svoje kriterije oblikovali tako, da se boste ob njih še počutili dobro in preko njih lažje sebe sprejeli takšne kot ste – popolni v svoji nepopolnosti. A ne skrbite, prepričanja lahko spremenite, če se le odločite. Naročite Vodeno meditacijo za spreminjanje prepričanj in z njo recite klinc gleda perfekcionizem.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Pozitivna prepričanja – kako jih krepiti?

V zadnjih nekaj blogih sem veliko pozornosti posvetila temu, kako pri sebi prepoznati omejujoča prepričanja, še posebej tista najbolj pogosta. Pa vendar je treba priznati, da poleg omejujočih prepričanj obstajajo tudi tista, ki nas v našem življenju podpirajo oz. kot jim radi rečemo t. i. pozitivna prepričanja. Tudi ta je pomembno prepoznati in jih krepiti.

Preberite kako pri sebi prepoznati omejujoča prepričanja, kako prepoznati prepričanje nisem pomemben oz. pomembna, prepričanje nisem dovolj dober oz. dobra ter prepričanje čustev ni dobro kazati.

Katera so pozitivna prepričanja?

Preprosto rečeno so to vsa tista prepričanja, ki nas spodbujajo, da sledimo svojim srčnim željam in nam pomagajo, da se na poti do uresničitve cilja ali želje počutimo dobro. To so vsa prepričanja, ki govorijo dobro o nas in naših sposobnostih. Pa tudi o drugih ljudeh in svetu okoli nas.

Za lažje prepoznavanje pozitivnih prepričanj pri sebi vas vabim, da naredite preprosto vajo. Poskrbite, da boste vajo izvajali v prostoru, kjer boste imeli mir in tišino, nato pa sledite spodaj opisanim korakom.

1. Udobno se namestite; lahko sedite ali ležite, poskrbite le, da bo vaša hrbtenica zravnana in nato zaprite oči.

2. Naredite nekaj počasnih in globokih vdihov in izdihov. Predstavljajte si, da z vsakih izdihom iz telesa izdihujete napetosti in skrbi.

3. Vizualizirajte si, da vas objema krog sproščujoče energije, ki počasi pronica v vaše telo in ga sprošča.

4. Ko boste pripravljeni v mislih izrecite vprašanje Kaj dobrega verjamem o sebi? in z radovednostjo in sprejemanjem opazujte dogajanje v telesu in v umu. Brez pričakovanj sprejmite odgovore, ki jih dobite.

5. V mislih izrecite še vprašanje Katere lastnosti cenim pri sebi? in bodite tudi tokrat radovedno odprti za odgovore.

Zavedajte se, da ni pravih ali napačnih odgovorov. Namen vaje ni, da bi sodili, kaj je dobro ali slabo, temveč le to, da prejmete odgovor. 

6. Vzemite si nekaj minut in si zapišite, na kakšen način lahko ta pozitivna prepričanja še dodatno krepite. Pri tem bodite pozorni, da vas ne bo zaneslo v razmišljanje o tem, kako bi lahko za krepitev vaših prepričanj poskrbeli drugi. Razmišljajte le o tem, kaj lahko za krepitev pozitivnih prepričanj naredite sami. Če na primer o sebi verjamete, da ste odličen poslušalec, lahko prisluhnete prijatelju v stiski in tako krepite zavedanje o pozitivnem prepričanju, ki ga imate.

Pozitivna prepričanja vedno krepimo tako, da si ustvarjamo izkušnje, ki jih bodo še ojačale in nas stalno opominjale na to, da imamo nekaj, na kar se lahko opremo pri spreminjanju omejujočih prepričanj. Marsikatero neprijetno stvar namreč mnogo lažje »potrpimo«, če vemo, da nas na koncu čaka nekaj prijetnega. In prav močno razvita pozitivna prepričanja nas stalno opominjajo na to, da je življenje lahko tudi drugačno.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prepričanje: Čustev ni dobro kazati

Kot otroci smo svobodno izražali čustva, a če ljudem, ki so nam bili pomembni naše izražanje čustev ni bilo všeč, smo lahko prišli do zaključka, da čustev ni dobro kazati ali da se jih morda celo ne sme, saj v nasprotnem primeru tvegamo, da ne bomo sprejeti ali ljubljeni.

Tako smo se lahko kaj hitro naučili, da kadar smo jezni, smo tečni in grozni, če nas je strah, smo mevže, če smo žalostni in jokamo, smo cmere, ki jih nihče noče poslušati. Zato ne preseneča, da nas je večina že zgodaj razvila prepričanje, da čustev ni dobro kazati oz. jih izražati. Ker je tudi to prepričanje eno od najbolj pogostih, si v tokratnem blogu preberite, kako ga lahko prepoznate pri sebi.

  1. Zatiranje čustev

Zatiranje čustev je pogost način na katerega se kaže globoko zakoreninjeno prepričanje, da čustev ne smemo kazati. Ker verjamemo, da so čustva nekaj slabega, si jih ne dovolimo občutiti, ta način delovanja pa skušamo spodbuditi tudi pri drugih. Morda se spomnite primera, ko ste hoteli zajokati, a si tega preprosto niste mogli dovoliti. Bilo vas je strah, kaj si bodo o vas mislili drugi, bali ste se zavrnitve, morda vas je bilo celo sram ob misli na to, da bi zajokali pred drugimi. Ali situacije ob kateri ste začutili jezo, pa si je niste upali izraziti, ker je to nekaj kar pridne punce ali fantje ne počnejo. Morda vas je bilo kdaj strah, pa tega niste upali povedati, da ne bi bili zasmehovani. Vse to so primeri, ko ste svoja čustva zatrli in potlačili, ne vedoč, da energija teh čustev še vedno ostaja v vas in bo slej ali prej našla način, da se izrazi. Že res, da obstajajo trenutki in situacije, ko morda določenega čustva ni primerno izraziti, a vendar mu je prostor in možnost, da pride na plano, treba dati. Če ne drugače, to lahko storimo v varnem okolju svojega doma ali, kot v mojem primeru, avta.

Spomnim se primera, ko sem občutila neizmerno žalost. Solze so kar same hotele priti na plano, jaz pa sem jih vztrajno in z veliko truda zadrževala. Prepoznala sem žalost in rekla sem ji: »Žalost, vidim te, vem da bi rada prišla na plano, ampak v tem trenutku si tega ne morem dovoliti. Ko pridem do avta, takrat pa lahko.« Moram priznati, da sem na poti do avta na celoten dogodek že kar malo pozabila, a v trenutku, ko sem sedla v avto, so pritekle solze. Takrat sem spoznala, da se s čustvi lahko pogovarjamo. Oz. bolje rečeno lahko se pogovarjamo s tistim delom sebe, ki določeno čustvo občuti, kar je odličen način, da si čustva ne le priznamo, temveč si damo tudi možnost, da jih izrazimo.

  1. Neobčutljivost za stisko drugih

Kadar verjamemo, da čustev ne smemo izražati, se bomo od ljudeh, ki to počno, počutili zelo neprijetno. Saj poznate tisti občutek, ko nekdo ob vas zajoka, vi pa kar ne veste kaj bi sami s seboj. Najrajši bi se umaknili, tako neprijetno vam je. V takšnih situacijah osebo hitro skušamo potolažiti z besedami »Ah, daj, saj ni vredno.« Bodite pozorni na besede tolažbe, ki jih izrečete drugim (in tudi sebi). »Ne smeš jokati, ne sekiraj se, ni vredno, ni prav, da si jezna, ne bodi no žalosten, saj bo vse v redu.« To je le nekaj izjav s katerimi zmanjšujemo vrednost čustev, ki jih občutijo drugi (ali mi). In dlje kot to počnemo, bolj bomo postali neobčutljivi za stisko drugih.

  1. Molk in umik

V situacijah, ki jih doživljamo kot neprijetne in ob katerih pri sebi zaznamo čustva jeze, žalosti ali katerokoli drugo čustvo, za katerega verjamemo, da ga ne smemo izraziti, se pogosto odločimo za umik in molk. Ker verjamemo, da čustev ni dobro kazati, se jih nikoli nismo naučili izražati na primeren način. Umik in »tiha maša«, sta tako eden od načinov, s katerima nadomestimo besedno izražanje čustev. Čeprav v sebi besnimo od jeze in jočemo od žalosti in razočaranja, se umaknemo in v mislih premlevamo situacijo še ure (ali celo dneve) po tem, ko je že zdavnaj minila. S tem pa kopičimo energijo nepredelanih čustev v svojem telesu in ustvarjamo energijske blokade, ki se bodo slej ali prej začele kazati tudi v fizični obliki.

Zapisani načini so le trije od mnogih, na katere lahko pri sebi prepoznamo prepričanje, da čustev ni dobro kazati. Čeprav smo ga verjetno razvili že zelo zgodaj, ga lahko spremenimo (tudi z meditacijo) in si dovolimo na čustva pogledati tudi drugače. Na primer tako, kot razumevanje čustev čudovito opiše Mooji, ki pravi: »Čustva kot obiskovalci. Pustite jih, da pridejo in da odidejo.«

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako pri sebi prepoznati prepričanje, da nisem dovolj dobra?

Prepričanje nisem dovolj dobra je po besedah nekaterih psihoterapevtov in piscev knjig za osebno rast najbolj razširjeno globoko zakoreninjeno prepričanje. Prav prepričanje nisem dovolj dobra je tisto, ki nas žene k perfekcionizmu, kar spretno izkoriščajo tudi marketinški strokovnjaki in trgovci.

Kako pri sebi prepoznati prepričanje nisem dovolj dobra? Obstaja več načinov na katere se omenjeno prepričanje lahko odraža, zato je možnosti, da ga pri sebi prepoznamo in spremenimo kar nekaj.

  1. Perfekcionizem

Želja po tem, da bi bili vedno 100 %, da bi se vedno odločili prav, da nikoli ne bi naredili nobene napake, da bi 100 % obvladali vse svoje vloge (mama, hči, partnerka, prijateljica, …), da bi bili perfektni v vsem česar se lotimo, da bi bilo naše stanovanje vedno sterilno čisto in mi brezhibno urejeni, je želja, ki jo žene prepričanje nisem dovolj dobra oz. dober. Kadar presodimo, da ta naša želja ni izpolnjena, se znotraj nas oglasi tisti tihi glasek, ki nam pripoveduje, kje vse smo naredili napako, kaj vse bi lahko storili drugače in boljše in nas kot majhnega otroka hiti oštevati in primerjati z drugimi, ki so v naših očeh popolni in dovolj dobri.

  1. Stalna prisotnost dvoma

Kritičen notranji glas v nas poraja dvom – kaj pa, če res nisem naredila dovolj, kaj pa, če bi res lahko naredila boljše? Kaj pa, če bi se morala več gibati in jesti še bolj zdravo? Kaj pa, če vsa moja znanja niso dovolj in bi morala pridobiti nova? Kaj pa, če res obstajajo ljudje, ki zmorejo vse – biti dober starš, partner, biti v dobri formi in imeti še odlično kariero? Kaj pa, če res obstajajo ljudje, ki nikoli niso slabe volje, ki nikoli ne odlašajo ali ne odnehajo tik pred ciljem? Zakaj njim to uspe, meni pa ne? Kaj pa, če bi meni tudi lahko, če bi se le bolj trudila? To so vprašanja, ki nas razjedajo, v nas širijo dvom in se vedno, brez izjeme, končajo z razočaranjem. Če namreč globoko v sebi verjamemo, da nismo dovolj dobri, lahko naredimo še tako veliko in še tako dobro, a nikoli ne bo dovolj.

  1. Odlašanje

Razmišljanje v stilu, ko bom dovolj vitka in privlačna, bom našla svojega življenjskega sopotnika, je razmišljanje, ki nakazuje, da globoko v sebi verjamemo, da takšni kot smo, še nismo dovolj dobri. Ko bom znala odlično govoriti angleško in še nemško, bom dovolj usposobljena, da dobim zaposlitev. Ko bom imela še ta certifikat ali potrdilo, bom imela dovolj znanja in poguma, da stopim na samostojno podjetniško pot. Tovrstno razmišljanje izhaja iz prepričanj, da takšni kot smo, nismo dovolj in nas žene k temu, da odlašamo z življenjem, saj verjamemo, da bo vse dobro in lepo v naše življenje vstopilo šele, ko bomo po našem mnenju dovolj dobri.

  1. Pripisovanje vrednosti

V jedru občutka, da takšni kot smo, nismo vredni ljubezni, uspeha, prijateljstva, zdravja in obilja se prav tako skriva prepričanje, da nismo dovolj dobri. Verjamemo, da si ne zaslužimo biti srečni, radostni in zadovoljni, da si ne zaslužimo, da bi nas kdo imel rad, da bi bili sprejeti takšni, kot smo, ali da bi bili uspešni. Ne verjamemo, da si zaslužimo prejeti pošteno plačilo ali da smo vredni dobre zaposlitve. Tega so vredni le tisti, ki so dovolj dobri in prav je, da se cenijo. Tudi mi se bomo, ko bo dovolj dobri.

Dokler globoko v sebi verjamemo, da nismo dovolj dobri, bo naše življenje polno dvomov, notranjega nemira in nezadovoljstva. Imeli bomo občutek, da je življenje naporno, saj se preprosto ne bomo znali prepustiti njegovemu toku. Pa vendar ni treba, da je tako. Vsako prepričanje, ko ga enkrat prepoznamo, lahko začnemo spreminjati in si na ta način tlakovati pot za lepši danes in jutri. Naročite Vodeno meditacijo za spreminjanje prepričanj in se odprite za možnost, da je vaše življenja lahko tudi drugačno.

Preberite tudi kako pri sebi prepoznate prepričanje nisem pomembna, ki je tesno povezano s prepričanjem nisem dovolj dobra.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Omejujoča prepričanja – kako jih prepoznati?

»V enem prejšnjih blogov ste zapisali, da je za spremembo prepričanj pomembno, da se jih zavedamo, da jih ozavestimo. Kako prepoznati omejujoča prepričanja? Obstajajo kakšni načini?«

Draga gospa A., hvala za odlično vprašanje. Na vašo pobudo v tokratnem blogu predstavim nekaj splošnih načinov kako prepoznati omejujoča prepričanja pri sebi, v nekaj naslednjih blogih pa bom predstavila kako lahko pri sebi prepoznamo še nekaj najbolj pogostih omejujočih prepričanj in načine za prepoznavanje in krepitev prepričanj, ki nas podpirajo.

A najprej nekaj besed o tem, kako prepričanja sploh nastanejo. Ko govorimo o prepričanjih, pravzaprav govorimo o predstavah, ki smo si jih o sebi in drugih ustvarili s tem, da smo ponotranjili našo interpretacijo sporočil, ki smo jih dobili iz zunanjega sveta. S tem začnemo že kot otroci, ko ponotranjimo našo interpretacijo sporočil, ki nam jih dajejo pomembni drugi (npr. starši, učitelji, vrstniki ipd.).

Že kot zelo majhni otroci opazujemo vedenje odraslih in se na ta način učimo, kaj naj si mislimo o sebi ter o ljudeh in svetu, ki nas obdaja. Zato ne čudi, da prepričanja običajno oblikujemo že v otroštvu, kasneje pa jih samo še utrjujemo. Posledično so prav ta prepričanja najmočnejša in včasih zakoreninjena tako globoko v nas, da jih niti ne prepoznamo oz. se ne zavedamo njihovega vpliva na naše življenje. Seveda pa lahko prepričanja nastanejo tudi kasneje, ko smo že odrasli.

Ne glede na to, kdaj so omejujoča prepričanja nastala, jih lahko spremenimo. Le prepoznati jih moramo. 

Kako prepoznati omejujoča prepričanja?

Svoja omejujoča prepričanja lahko prepoznamo na tri načine. 

  1. Samorefleksija

Prvi od načinov kako prepoznati omejujoča prepričanja je iskren pogovor s seboj. Že ta je včasih dovolj, da pridemo do spoznanja o kakšnem svojih prepričanj. Vprašajmo se s kakšnim razlogom smo nekaj naredili? Kako to, da čutimo tako kot čutimo? Kaj nam naša dejanja ali razmišljanja povedo o sebi? Zakaj čutimo frustracijo?

Npr. zelo težko rečemo ne, kadar nas nekdo nekaj prosi. Tudi če si želimo reči ne, tega ne zmoremo. V tem primeru se je koristno vprašati, s kakšnim razlogom ugodimo sogovorniku? Kaj si bomo mislili o sebi, če mu ugodimo in kaj v primeru, da mu ne? Kako se bomo počutili, če mu ugodimo in kako, če mu ne? Iz katerega prepričanja bodo izhajali ti občutki? S takšnim načinom samoizpraševanja lahko ugotovimo, da mu ugodimo zato, ker verjamemo, da drugače ne bomo sprejeti. Morda zato, ker je po našem mnenju to tisto, kar se spodobi. Ali pa zato, da sogovornika ne bomo razočarali. Morda zato, ker svojo vrednost pripisujemo temu, da smo pripravljeni pomagati drugim. In kadar naredimo nekaj za drugega smo dobri, smo vredni ljubezni. In še bi lahko naštevala. V vseh teh odgovorim se  lahko skrivajo omejujoča prepričanja o sebi.

  1. Prepoznavanje občutka, da nimamo izbire.

Drugi od načinov kako prepoznati omejujoča prepričanja je prepoznavanje občutka, da nimamo izbire. Npr. morda banalen primer, a kljub vsemu. Recimo, da imamo občutek, da mora biti kosilo na mizi vedno ob isti uri. Enostavno si ne moremo pomagati in vse svoje aktivnosti prilagodimo tako, da bo kosilo na mizi vedno ob isti uri. V takem primeru se zopet lahko vprašamo, kaj se bo zgodilo, če jutri kosilo ne bo ob 12.00 ampak ob 13.00? Kaj pove o nas to, da smo nekaj takšnega dopustili?

Ali pa drug primer. Opravljamo delo, ki nam ni všeč, ampak vztrajamo, ker verjamemo, da nimamo izbire. Recesija je, podjetja ne zaposlujejo, lahko smo veseli, da službo sploh imamo. Kaj torej odločitev, da pustimo delo, kljub naštetim oviram pove o nas? Da smo neresni, leni, problematični, da smo nehvaležni, itd. ? Ne, takšni pa že nismo. In če nismo takšni, potem seveda nimamo izbire. Moramo vztrajati pri delu, ki nam ni všeč. In drugi sklop vprašanj, ki se pojavlja – ali verjamemo, da zmoremo dobiti novo službo? Ali pa si tega ne znamo predstavljati, ker so vsi drugi boljši kot mi, imajo več znanja, boljše kompetence ipd.

  1. Mišično testiranje

Tretji način kako prepoznati omejujoča prepričanja je mišično testiranje. V naši podzavesti se skrivajo odgovori na vsa naša vprašanja, tam so shranjene vse naše pretekle izkušnje. In prav to védenje je tisto, ki ga pri mišičnem testiranju uporabimo.

Vse kar je v skladu z našo podzavestjo oz. kar naša podzavest zaznava kot resnično, ojača elektromagnetno polje okoli telesa in mišic. Te so tako močnejše in to lahko preizkušamo s preprostimi fizičnimi testiranji mišic. Ena od bolj enostavnih oblik mišičnega testiranja je stoječe mišično testiranje, pri katerem je pomembno, da stojimo pokončno in naravnost. Stopala so obrnjena naravnost, noge so v širini ramen.

Pred pričetkom testiranja postavimo nekaj testnih trditev za katere vemo, da so resnične, in nekaj za katere vemo, da so lažne. Na ta način bomo ugotovili kako se odziva naše telo. Za večino oseb velja, da kadar je izjava v skladu s podzavestjo, se bo telo rahlo nagnilo naprej, kadar pa izjava ni v skladu s podzavestjo, se bo telo nagnilo rahlo nazaj. Ker pa obstajajo tudi izjeme, pri katerih se telo odzove ravno obratno, je dobro za začetek narediti nekaj testnih izjav. Na enak način kot testiramo resničnost testnih izjav, lahko testiramo tudi resničnost prepričanj, ki jih imamo o sebi.

Prepričanja, ki smo jih prepoznali kot omejujoča, lahko z nekaj truda spremenimo in v svoje življenje povabimo nova, takšna, ki nas bodo podpirala. Pri tem vam je lahko v pomoč Vodena meditacija za spreminjanje prepričanj, ki jo lahko naročite tu.

Z ljubeznijo. ♥

Petra