Prispevki

Vloga žrtve in zakaj ostajamo v njej?

Vloga žrtve je nekaj, s čimer se, zavedno ali nezavedno, kdaj pa kdaj identificira marsikdo. Težava nastopi, ko se z njo identificiramo do te mere, da ta prevzame vajeti nad našim življenjem.

Da bi lahko iz nje izstopili, se je moramo najprej zavedati, nato pa raziskati, katere koristi nam prinaša, saj so prav te tiste, zaradi katerih v tej vlogi vztrajamo. A pojdimo lepo po vrsti.

Vloga žrtve – kako jo prepoznati?

Če se sprašujete zakaj se to vedno dogaja meni, zakaj mi to delajo, zakaj se tako vedejo do mene, ste v vlogi žrtve. Verjamete, da se vam na vseh koncih in krajih godi krivica, da vas ljudje ne cenijo, ne spoštujejo dovolj in se do vas pogosto vedejo neprimerno. Morda celo verjamete, da to, kar počnejo, počnejo le zato, da bi vas namerno prizadeli. Ob tem se pogosto jezite na druge, občasno tudi na cel svet, vmes vas »popade« žalost in razočaranje ob misli na to, kako krivično je življenje do vas.

Če vam je zgornji opis bolj ali manj znan, ste vlogo žrtve zelo dobro prevzeli. Sedaj pa poglejmo še, kaj nam vloga žrtve prinese. Koristi sem strnila v tri kategorije: pozornost, izgovore in občutek varnosti.

1. Pozornost

Eni in isti šali se prav dolgo ne bomo smejali. Eno in isto jamranje ali tarnanje pa smo pripravljeni poslušati v nedogled. Vsaj tako se zdi. Ostajanje v vlogi žrtve nam v tem pogledu pogosto prinaša pozornost. Ne le družine, prijateljev in znancev temveč tudi popolnih neznancev. Dokler imamo težave, so nas ljudje pripravljeni poslušati, nam ponujati ideje za takšne in drugačne rešitve ali nam celo ponuditi konkretno pomoč. Imamo torej nekoga, ki svoj čas in svojo pozornost namenja nam in našim težavam, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Ljudem se smilimo, ponudijo na svoje sočutje, ramo na katero se lahko naslonimo in so se nam mnogo bolj, kot takrat, ko nam gre dobro, pripravljeni posvetiti.

2. Izgovori

Vloga žrtve nam pogosto ponuja celo vrsto izgovorov zakaj nečesa ne moremo storiti. Kako naj odpustim, ko pa se je tako grdo vedel do mene? Kako naj grem na sprehod, v kino ali v gledališče, če pa nimam časa? Kako naj to naredim, če pa ne znam? Kako naj, če pa nimam tega ali onega? Vedno bomo lahko našli razloge, da nečesa ne storimo. To je dejstvo. Vedno pa bomo lahko našli tudi rešitve. A iskanja slednjih se vsekakor ne bomo lotili, dokler bomo imeli občutek nemoči, ki je stalni spremljevalec vseh, ki se identificirajo z vlogo žrtve. Z izgovori nevede pravzaprav ohranjamo naslednjo korist – občutek varnosti.

3. Občutek varnosti

Vloga žrtve je nekaj, kar nam je znano. Čeprav ni vedno najbolj udobna, se v njej dobro znajdemo in vsaj približno vemo, kaj lahko pričakujemo. Zmerna in znana bolečina je za mnoge še vedno bolj sprejemljiva kot bolečina, ki jo s seboj nosi strah pred neznanim. Vloga žrtve nam omogoča, da na vseh področjih ostajamo znotraj svoje cone udobja in se ne izpostavljamo tveganjem, ki jih s seboj nosi korak v neznano in tveganju, da pademo. Paradoksalno, mar ne? Ostajanje v občutku nemoči nam prinaša varnosti, ko bi nam zdrava kmečka pamet vendar narekovala ravno obratno.

Vlogo žrtve poznam zelo dobro. Občutek nemoči in ostajanje v varni coni udobja tudi. Ne le v teoriji, temveč tudi v praksi. To je bil namreč zelo dolgo moj stil življenja, ki ga je spremljal stalen občutek, da se mi življenje dogaja popolnoma izven mojega nadzora. A ne glede na vse, je bila prav vloga žrtve tista, ki mi je omogočala, da sem ostajala skrita in neopažena. To je bila vloga, ki mi je omogočala, da se ne izpostavljam preveč in s tem ne tvegam zavrnitve ali neuspeha. Zato še kako dobro poznam vse tri koristi, ki jih naštevam. Poznam delovanje iz vloge žrtve in iz pozicije nemoči, kakor tudi delovanje iz vloge kreatorja svojega življenja in pozicije moči. Že res, da je slednje včasih lahko malce strašljivo, a vendar je vsaj meni mnogo bolj strašljiva misel na to, da bi zopet sprejela prepričanje, da je življenje nekaj, kar se preprosto dogaja brez mene. V takšnem življenju je namreč zelo veliko čakanja. Čakanja na boljši jutri, na boljše in bolj prijazne ljudi, na boljše življenjske okoliščine in še kaj.

Kdo bi si mislil, da nam je čakanje vendarle tako blizu, ko pa se nenehno pritožujemo nad tem, da moramo čakati v vrsti za blagajno, v prometu in še kje. 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako doseči notranji mir v 21 dneh?

Kako v svojem življenju doseči mir in harmonijo, če pa živimo v času, ko smo vedno prezaposleni?

To je vprašanje, ki si ga tako po tiho ali pa naglas kdaj pa kdaj zastavi marsikdo. Verjamem, da se ne zmotim veliko, če zapišem, da je notranji mir nekaj, česar si želimo vsi. Namreč, ko smo notranje mirni, se nam zdijo vse situacije obvladljive in vsak problem rešljiv. Takrat ni strahu in dvomov, temveč se zmoremo prepustiti toku življenja in preprosto samo biti tukaj in zdaj.

Kot vsako drugo stvar, lahko dosežemo tudi notranji mir, če smo temu le pripravljeni nameniti nekaj minut časa. In spletni program 21 dnevno popotovanje do notranjega miru omogoča prav to. Z 21 preprostimi koraki, ki bodo predstavljeni v programu, na enostaven način v svoje življenje ponovno vnesemo umirjenost in harmonijo. V programu boste prepoznali s čim se od notranjega miru oddaljujete, razvili načine za odstranitev teh dejavnikov in se naučili uporabljati kratke in enostavne tehnike, s katerimi boste notranji mir krepili na vsakem koraku.

Stopite na popotovanje do notranjega miru že danes.

Komu je spletni program namenjen?
• Vsem, ki jim je dovolj, da so stalno v stresu, utrujeni in brez energije,
• vsem, ki si želijo bolje razumeti sebe, svoje življenje in posledično izboljšati svoje odnose z bližnjimi,
• vsem, ki si želijo živeti bolj polno in notranje mirno življenje.

Prednosti programa:
• vsebino programa posameznega dne boste 21 dni vsako jutro prejeli v vaš e-poštni nabiralnik, zato program lahko izvajate kadarkoli in kjerkoli,
• za izvajanje programa potrebujete le 20 minut dnevno,
• program vključuje posnetke predavanj in meditacij ter številne praktične vaje in tehnike,
• posnetki predavanj in meditacij ostanejo vaši in jih lahko uporabite tudi kasneje v življenju,
• program vključuje NLP tehnike in tehnike spreminjanja prepričanj, ki jih lahko uporabite tudi na drugih področjih svojega življenja,
• vključen je tudi dnevnik v katerem so zbrane vse praktične vaje in v katerega boste lahko zapisovali
svoja spoznanja.

Kako naročim program?

Program lahko naročite v spletni trgoviniOb nakupu programa vas čaka še dodatno darilo – set za meditacijo.

Iz vsebine programa:
1. dan: Kako razumem notranji mir?
2. dan: Mišično testiranje
3. dan: Koristi, ki jih prinaša notranji mir
4. dan: Spreminjanje globoko zakoreninjenih zaznav
5. dan: Opuščanje čustvenih bremen
6. dan: Notranji mir – kje naj ga najdem?
7. dan: Tišina je prijateljica notranjega miru
8. dan: Skrbljenje na zalogo
9. dan: Pogled na prihodnost skozi rožnata očala
10. dan: Kdo je boljši?
11. dan: Oh, ta preteklost, ko bi jo le lahko spremenili
12. dan: Želim si …
13. dan: Ločevanje pomembnega od nepomembnega
14. dan: Možnosti so neomejene
15. dan: Hvaležnost
16. dan: Odpuščanje
17. dan: Afirmacije
18. dan: Krog odličnosti
19. dan: Zavestno dihanje
20. dan: Iskanje smisla in notranji mir
21. dan: Japa meditacija

 

Kako uresničiti novoletne zaobljube?

Marsikdo ob začetku novega leta razmišlja, katere spremembe bo uvedel v svojem življenju, da bo to končno takšno, kot si ga želi in se ob tem sprašuje kako uresničiti novoletne zaobljube. A marsikdo po začetnem zanosu, ki traja morda teden, v dobrih primerih pa celo dva, na novoletne zaobljube hitro pozabi in njegovo življenje se vrne nazaj na stare tire.

Kako torej poskrbeti, da bo leto 2018 v tem pogledu drugačno in bomo ob koncu leta s ponosom zrli nazaj na vse kar smo dosegli? V tokratnem zapisu podajam nekaj idej, ki vam bodo pomagale najti svoj odgovor na vprašanje kako uresničiti novoletne zaobljube.

1. Zmernost

Zmernost je prvi kriterij, ki ga je smiselno upoštevati pri oblikovanju novoletnih zaobljub. Če se odločimo, da bomo naenkrat v svoje življenje vpeljali veliko obsežnih sprememb, obstaja zelo velika verjetnost, da na koncu ne bomo vpeljali nobene. Izberimo torej eno ali dve novoletni zaobljubi, ki jih bomo vpeljali z začetkom leta. Ko bodo postale del našega vsakdana, lahko razmislimo še o vpeljevanju drugih sprememb.

2. Mali in postopni cilji

Kakor ni realno pričakovati, da bomo drastično spremenili svoje življenje na več področjih le zato, ker se je začelo novo leto, ni realno pričakovati, da bomo čez noč uvedli velike spremembe, četudi le na enem področju. Če na primer nikoli v življenju nismo imeli ravno veselja do teka ali druge športne aktivnosti, večinoma ni realno pričakovati, da se bomo od 1. januarja naprej vsak dan eno uro ukvarjali s športom. Postavimo si rajši male cilje – 10 minut joge vsak dan ali trikrat tedensko eno uro hoje ali enkrat tedensko izlet na bližnjih hrib. Takšne cilje bomo lažje dosegali, to pa bo zelo dobro vplivalo na našo motivacijo. Doseganje malih ciljev, ki nas bodo korak za korakom pripeljali do želene spremembe, nam bo pomagalo ostajati osredotočeni. Vsekakor pa je pomembno, da si zastavimo cilj, za katerega se zavedamo, da imamo vse pogoje, da ga dosežemo. Priporočljivo je, da postopno male cilje spreminjamo v vedno večje, dosedanje katerih pa bo še dodatno doprineslo k motivaciji za vztrajanje v začrtanih spremembah.

3. Bolečina in koristi

Vse dokler je bolečina sedanjega trenutka manjša, kot predvidevamo, da bo bolečina, ki jo bo s seboj prineslo kreiranje nove navade, koraka naprej ne bomo naredili, pravi Tony Robbins. In res, vedno znova se izkaže, da ta trditev še kako drži. Zato poskrbimo, da bomo sedanjemu neželenemu stanju pripisali čim več bolečine, v uresničitvi novoletne zaobljube pa našli čim več koristi.

Ob iskanju odgovora na vprašanje, kako uresničiti novoletne zaobljube, zato velja premisliti ali je stalna bolečina sedanjega trenutka res manjša od bolečine, ki jo bomo doživljali ob uresničitvi zaobljube. To naredimo z zavedanjem, da bomo ob postopnem uresničevanju zaobljube dosegali tudi trenutke ponosa, krepili svojo samopodobo in samozavest. Prav tako ta premislek naredimo tudi z zavedanjem, da bo bolečina sedanjega postala tudi bolečina prihodnjega trenutka, če bomo z uresničevanjem zaobljube še naprej odlašali. Kje bomo čez nekaj let, če bomo nadaljevali tako, kot delujemo sedaj?

Z razlogom razmišljamo o spremembi in se sprašujemo kako uresničiti novoletne zaobljube. Obstaja torej področje, na katerem v tem trenutku nismo popolnoma zadovoljni. Naredimo seznam vseh »bolečin«, ki nam jih to prinaša in ki nam jih bo prineslo odlašanje oz. vztrajanje v sedanjem stanju. Vključimo tudi svoje razmišljanje o sebi, ko odlašamo. Kako se počutimo, katera čustva se nam ob tem porajajo, kaj si mislimo o sebi, ko se ne držimo obljub, ki smo si jih dali?

Naredimo pa tudi seznam koristi, ki jih bo s seboj prineslo uresničevanje novoletnih zaobljub. Upoštevajmo koristi, ki jih bomo imeli sami, lahko pa razmislimo tudi o koristih, ki jih bodo od uresničitve zaobljube imeli naši najbližji. Napišimo seznam, ki naj vključuje tako materialne kot osebne koristi, razmislimo pa tudi, kako se  bomo ob uresničitvi zaobljube počutili in kaj bomo takrat razmišljali o sebi.

Z ljubeznijo. ♥
Petra

Pasti branja knjig za osebnostno rast

Velikokrat slišim koga reči, da je prebral že nešteto knjig in člankov za osebnostno rast, rezultata pa kar ni in ni. Verjamem, kajti ni dovolj knjige in članke le prebrati, prebrano je potrebno prenesti tudi v prakso.

Predstavljajte si, da ste lačni in odprete eno izmed kuharskih knjig, ki jih imate doma. Listate in prebirate recepte, ob pogledu na slastne jedi se vam cedijo sline. Vi pa ste še vedno lačni. Še naprej listate in prebirate, lakota pa postaja vse hujša. Zato vzamete še drugu kuharsko knjigo in tudi v njej poiščete nekaj receptov, a lakote še vedno niste pregnali. Prižgete še televizor, poiščete kanal s kuharskimi oddajami in gledate oddajo za oddajo, v želji, da bi potešili svojo lakoto, ki pa še vedno ostaja.

Tako nekako pogosto zgleda branje knjig in člankov za osebnostno rast. Beremo, a prebranega ne prenesemo v prakso. Takšne ali drugačne vaje, ki jih najdemo v knjigah za samopomoč, pogosto kar preskočimo ali pa le preletimo, redko jih tudi izvedemo. Če pa se izvajanja dejansko lotimo, jih pogosto naredimo le enkrat ali dvakrat in potem nikoli več.

Enako nekoristno kot je branje receptov, kadar smo lačni, je nekoristno tudi branje knjig, kadar želimo osebnostno rasti.

Prebrano je tako v prvem kot v drugem primeru potrebno dati v prakso, če želimo, da bomo dosegli želeni rezultat. In tako kot ne zadostuje en obrok, da bi lahko živeli celo življenje, ne zadostuje niti ena ponovitev določene vaje ali tehnike, da bi dosegli korenite in želene spremembe. osebnostna rast  

Uvajanje sprememb v svoje življenje je tek na dolge proge. Tu ni bližnjic. Tako kot kondicije ne moremo pridobiti s tem, da bi o njej le brali, temveč se moramo njenega pridobivanja lotiti aktivno, tudi osebnostna rast ni nekaj, kar bi lahko pridobili zgolj z branjem. Pogosto pa verjamemo prav to – če bom prebrala dovolj knjig in člankov, poslušala dovolj predavanj in webinarjev, bom osebnostno rasla in se razvijala. Tako včasih brezglavo posegamo po vsem, kar nam je na voljo (in tega je danes res ogromno), pa vendar to počnemo malo s figo v žepu, saj se pogosto nismo pripravljeni aktivno lotiti sprememb. In dokler je tako, nam tudi branje takšnih ali drugačnih knjig in člankov ne bo veliko pomagalo. Morda si bomo s tem celo naredili nekaj škode, ko bomo razočarani ugotovili, da nekatere tehnike in vaje ne delujejo, ne da bi jih v resnici sploh konkretno preizkusili.

Spomnim se obdobja iz svojega življenja, ko sem si obupno želela spremembe. Požirala sem knjigo za knjigo, na prste ene roke pa lahko preštejem tiste, v katerih sem zapisane vaje in tehnike dejansko tudi enkrat ali dvakrat izvedla. Ko sem bila resnično pripravljena na spremembo, mi je v roke prišla prava knjiga; knjiga, ki je vključevala tudi kar nekaj tehnik, ki sem jih enkrat za spremembo celo začela izvajati. In tokrat ne le enkrat ali dvakrat, temveč redno, vse do danes. 

Z rednim izvajanjem so prišle tudi spremembe in dodaten zagon, da nadaljujem. Dobila pa sem tudi odgovor na vprašanje, ki sem si ga včasih po neuspešno vpeljani spremembi, kljub še eni prebrani knjigi, zastavljala tudi sama: Zakaj za hudiča pri drugih to deluje, pri meni pa ne? Odgovor se skriva v tem, da si pravzaprav niti nisem dala možnosti, da bi delovalo, saj sem ostajala le pri teoriji, medtem, ko se mi s prakso ni ljubilo ukvarjati. A žal eno brez drugega ne gre.  osebnostna rast

Danes imam na branje knjig za osebnostno rast nekoliko drugačen pogled (zaradi česar se moja skladovnica neprebranih knjig veča in veča). Držim se namreč načela, da je knjigo bolje izkusiti, kot le prebrati. Izkusiti predvsem v smislu, da vse, kar v njej prepoznam uporabnega in smiselnega, poskušam vpeljati v svoje življenje, zaradi česar je moje branje res počasnejše, a zato toliko bolj učinkovito. Kadar pa si resnično želim le branja brez razmišljanja, pa rajši kot po knjigi za osebnostno rast, posežem po dobrem romanu.  osebnostna rast

Z ljubeznijo. ♥ osebnostna rast  

Petra

Kako odpustiti?

Kako odpustiti, je vprašanje, ki si ga je že kdaj v življenju zastavilo mnogo izmed nas. Še predobro se namreč zavedamo, da je zamera nekaj, s čimer pravzaprav škodujemo le sebi. Pa vendar to še ne pomeni, da zmoremo ali celo želimo odpustiti.

Odpuščanje se še vedno pogosto enači z odobravanjem, o čemer sem že pisala v zapisu Sprejemanje in odpuščanje. Dokler ga razumemo tako, bomo težko našli moč, da odpustimo, saj verjamemo, da s tem pravzaprav potrjujemo oz. odobravamo vedenje osebe, do katere gojimo zamero. Da bomo lahko odpustili, je potrebno najprej spremeniti svoje razumevanje odpuščanja.

Kaj je vaša definicija odpuščanja? Kako ga razumete? Je odpuščanje dejanje šibkih ali močnih ljudi? Je odpuščanje dejanje slabiča ali pogumneža? O tem, da vsi, ki odpuščanje razumejo kot dejanje šibkih ljudi in slabičev, ne bodo zmogli oz. želeli odpustiti, verjetno ni treba pisati. Nihče si pač ne želi biti slabič.

Ko govorimo o odpuščanju pravzaprav govorimo o opustitvi pričakovanj, ki jih gojimo do drugih in sebe. Zato je pomembno, da pred iskanjem odgovora na vprašanje kako odpustiti, najprej preverimo svoja pričakovanja in tudi, v kolikšni meri so realna.

Vprašajmo pa se tudi, ali si to v resnici sploh želimo narediti. Namreč, noro kot se morda sliši, tudi gojenje zamer nam prinaša določene koristi, o čemer nekoliko več kasneje.

Vprašanje, kako odpustiti, se pogosto znajde na seznamu vprašanj, ki jih dobim na svetovanjih. Pri svojem delu se namreč vse večkrat srečujem s klienti, ki do staršev gojijo zamero, ker ti niso bili dovolj ljubeči, podpirajoči, ker jih niso sprejemali ali jim dali tistega, kar so v danem trenutku potrebovali. Vsem je skupno, da od staršev še vedno pričakujejo prav to, kar jim ti do sedaj niso zmogli ali znali dati.

Vzemimo na primer, da od staršev pričakujemo, da nas bodo podprli pri naših ciljih, nam povedali, da so ponosni na nas ipd. Če tega do sedaj nismo prejeli, se je smiselno vprašati, ali so ta pričakovanja, ki jih gojimo do njih res realna? Je res realno pričakovati, da mi bo nekdo, ki mi 30, 40 ali več let ni rekel, da je ponosen name, to rekel sedaj? Verjamem, da ne. Bi bilo lepo, da bi mi? Da, bi bilo, a vendar to glede na pretekle izkušnje, ni realno pričakovati.

Odpuščanje pa je tudi opustitev pričakovanj, ki jih gojimo do sebe. Verjamemo namreč, da lahko staršem (ali komur koli drugemu, do katerega gojimo zamero) s tem svojim vedenjem pokažemo, da se ne vedejo prav in jih pripravimo do tega, da se bodo spremenili. Če bi jim odpustili, bi se torej odpovedali naši predstavi o tem, da lahko s svojem vedenjem spremenimo druge ljudi, česar pa seveda ne želimo storiti. Zato vztrajamo v zameri, ki nam pogosto služi celo kot izgovor za naše vedenje. Z njo namreč opravičujemo, da se z nekom ne pogovarjamo, o njem govorimo grdo, to osebo kritiziramo, obtožujemo ali se pritožujemo nad njenim preteklim in sedanjim vedenjem. Zamera nam omogoča, da ostajamo v poziciji žrtve (s katero se po mojih izkušnjah vsaj ženske velikokrat identificiramo), da ostajamo pasivni in nemočni ter čakamo, da se bodo spremenili drugi. Čakamo pa tudi, da se bo spremenila naša preteklost in z njo krivice, za katere verjamemo, da so se nam dogodile. Ali je to realno pričakovati ali ne, pa je že popolnoma drugo poglavje.

Zato se ob vprašanju kako odpustiti, resnično velja vprašati ali sploh želimo odpustiti ali pa nam gojenje zamere morda le ne prinaša večjih koristi, kot verjamemo, da bi nam jih prineslo odpuščanje. Gojenje zamere nam poleg vsega že naštetega omogoča, da še naprej živimo na način, ki nam je blizu in znan, posledično pa tudi varen. Zato ne preseneča vprašanje ene od klientk, s katero sva opuščali čustva jeze, ki jih je čutila do obeh staršev in me je na koncu najinega srečanja vprašala, kako naj se sedaj vede do njiju. Njeno dosedanje vedenje je temeljilo na jezi, ki pa je po koncu svetovanja ni čutila več. Posledično je izgubila razlog za njeno predhodno vedenje, ki se ga je posluževala že zelo dolgo in se z njim na nek način že poistovetila. Bilo ji je sicer neprijetno, a kljub vsemu znano in varno.

Ljudje smo hecna bitja. Pogosto se lahko zgodi, da si na zavestnem nivoju nečesa močno želimo, še pogosteje pa, da si na nezavednem nivoji želimo nečesa popolnoma drugega. Zato v primeru, da resnično želite odpustiti, a ne zmorete, preverite ali ni morda ta želja le na zavedni ravni. V tem primeru je namreč potrebno najprej poiskati razloge na nezavedni ravni in odpraviti te. Ko bomo storili to, pa bomo presenečeni ugotovili, da je odpustiti mnogo bolj enostavno, kot se zdi na prvi pogled. 

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kdo ima nadzor nad našimi mislimi?

Zelo pogosto slišim koga reči, da se mu negativne misli pojavijo kar same od sebe, da nad njimi nima nikakršnega nadzora. Kdo ima torej nadzor nad mislimi? Ali bolje rečeno – ali misli nadzorujejo nas ali mi njih?

Moje razmišljanje si lahko ogledate v spodnjem posnetku ali, če vam je ljubše, preberete v spodnjem zapisu.

Naslov: nadzor nad mislimi

Nadzor nad mislimi

Moram priznati, da sem dolgo časa verjela, da so misli tiste, ki nadzorujejo nas. A dejstvo je, da temu ni tako in da smo mi edini, ki imamo pravzaprav lahko nadzor nad svojimi mislimi. Zato vas danes vabim, da naredite kratko vajo, ki vam bo pokazala, nad čim pravzaprav imate nadzor in nad čim ga nimate.

Preberite vsako izmed spodnjih alinej in si vzemite nekaj trenutkov, da zapisano udejanjite. Za pomoč lahko poprosite tudi družinskega člana ali prijatelja, ki naj vam prebira zapisane alineje, vi pa zaprtih oči le sledite navodilom. 

  • Spomnite se dogodka iz svojih najljubših počitnic.
  • Predstavljajte si sonce.
  • Pomislite na limono.
  • Postanete jezni.
  • Bodite žalostni.
  • Bodite veseli.
  • Zvišajte svoj srčni utrip.
  • Začnite se potiti.
  • Ustavite pretakanje krvi po telesu.
  • Dvignite levo roko.
  • Dotaknite se svojih kolen.
  • Počasi odprite oči.

Upam si reči, da ste imeli z udejanjanjem prvih in zadnjih treh alinej najmanj težav, z vsemi tistimi vmes pa nekoliko več. Vaja nam na zelo lep način pokaže nad čim imamo popolno kontrolo – nad našimi mislimi in aktivnostmi oz. tistim, kar počnemo.

Res je, da so naše misli pogosto tako avtomatične, da se jih niti ne zavedamo. A takoj, ko se počutimo slabo, je to že znak, da smo verjetno razmišljali o čem neprijetnem. Ko se tega zavemo, je le od nas odvisno ali bomo misli preusmerili kam drugam oz. izbrali neko aktivnost, ob kateri se počutimo dobro ali pa bomo s svojim početjem nadaljevali in se še naprej počutili slabo.

Če so naše misli avtomatične, še ne pomeni, da nimamo nadzora nad njimi, pomeni le, da smo si tako dolgo ponavljali eno in isto, da so te misli že postale naša navada. Te pa, kot vemo, z nekaj truda in vaje lahko spremenimo tudi s pomočjo osebnega svetovanja.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razlog za negativno razmišljanje in kako ga odpraviti

»Bodi pozitiven, razmišljaj pozitivno, ponavljaj si afirmacije.« Tako nam pravijo različni motivacijski govorci in trenerji za življenje. In tako pogosto pravim ali zapišem tudi jaz. V zadnjem času pa vedno večkrat dobim vprašanje, kako odpraviti negativno razmišljanje in misliti bolj pozitivno, ko pa se nam v glavo nenehno vrivajo negativne misli.

Obstajajo takšni in drugačni razlogi, zaradi katerih se odločimo, da bomo iz svojega življenja odpravili negativno razmišljanje. A pri tem, v želji, da ga odpravimo čimprej, pogosto ostajamo le na nivoju odpravljanja posledic in ne pravih vzrokov. Tudi to je seveda bolje kot nič in za marsikoga je ta način še vedno veliko bolj privlačen, kot iskanje pravega vzroka negativnega razmišljanja.  A vendar je ta način odpravljanja negativnih misli zelo dolgotrajen. Zato je mnogo bolj koristno, da se odpravljanja težave lotimo tam, kjer je pravzaprav nastala. In to je pri naših prepričanjih in energiji čustev, s katero jih pravzaprav vzdržujemo.

Spomnim se trenutka iz pred let, ko smo nečaku pojasnjevali, zakaj v avtu ne sme sedeti brez otroškega sedeža. »Premajhen si še in te ne moremo dobro pripeti z varnostnim pasom,« smo mu rekli. Nekaj minut kasneje smo prišli v trgovino, kjer je zvedavo gledal igrače za dojenčke in hotel eno izmed njih tudi imeti. »Prevelik si za te igrače, te so za dojenčke,« smo mu rekli. In nato šokirani obstali ob tem, kar je on rekel nam: »Ja kaj sem zdaj, prevelik ali premajhen?«

Omejitve, ki nam jih v želji po naši varnosti postavijo starši, omejitve, ki nam jih narekuje sistem in družba, v nas ne spodbujajo ravno optimističnega in pozitivnega pogleda na svet. Besede staršev, ki nam res da želijo le dobro, žal, pogosto tudi ne. »Pazi, da se ne umažeš, pazi, da ne poliješ soka in razbiješ kozarca, pazi, da ne padeš, ne teci po stopnicah…« Vse to so stavki, ki so dobronamerni, a nas spodbujajo k temu, da razmišljamo o negativnih posledicah svojih dejanj in odločitev. Učijo nas, da ni dobro zaupati svoji intuiciji, saj to lahko s seboj prinese celo vrsto negativnih posledic. In tako se že zelo zgodaj kot otroci naučimo, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, temveč je bolje poslušati to, kar nam govori zunanja okolica.

Zgodi se, da imamo trenutek »šibkosti«, ko glas naše intuicije kljub vsemu preglasi zunanje glasove in odločimo se, da ji sledimo. Tečemo po blatni cesti, skačemo po lužah in preprosto uživamo. Ko pridemo domov pa slišimo: »Sem ti rekla, da ne tekaj po lužah, da se ne umažeš. Poglej se kakšen si zdaj.« Čez nekaj dni dobimo vročino in slišimo: »No vidiš, zdaj si pa še zbolel. Pa sem ti rekla, da ne skači po lužah.«

Tako se postopno naše prepričanje ali pogojni odziv, kot ga imenuje Tom Stone, avtor metode Human Software Engineering, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, le še utrdi. In ko se nam kasneje v življenju porodi kakšna ideja, jo pospremi tisoč in ena možna negativna posledica, ki bo nastala kot rezultat našega sledenja ideji. Razmišljanje o vseh negativnih posledicah spremlja tudi strah pred bolečino in trpljenjem, ki pa se jima seveda želimo izogniti.

Tako kot vsa naša vedenja, ima tudi negativno razmišljanje torej svoj namen. Skrbi za našo varnost, za naše preživetje in za naše dobro počutje. Na nek način nam služi, a vendar nam pogosteje kot to tudi škoduje, saj nas omejuje pri tem, da bi živeli radostno in izpolnjeno življenje, ki ga lahko živimo kadar sledimo sebi in svojim srčnim željam.

In prav pred bolečino in trpljenjem, so nas s svojimi opozorili skušali zaščititi tudi naši starši. Zavejmo se tega, preden jih z vsemi silami začnemo obtoževati za njihovo »slabo« vzgojo in kreiranje naših omejujočih prepričanj. Zavejmo pa se tudi, da je odgovornost za naše življenje sedaj le naša, kakor je le naša tudi moč, da se spremembe razmišljanja lotimo tam, kjer je njen izvor – v prepričanjih in čustvih, ki ta prepričanja podpirajo. Naše življenjenje namreč ne vodijo zavestne misli, kot pogosto zmotno verjamemo, temveč naši podzavestni vzorci razmišljanja, ki smo jih, v veliki meri, kreirali že kot otroci.

Metoda Human Software Engineering ali programski inženiring za človeka, kot se metoda imenuje pri nas, se loteva prav razreševanja energij čustev, s katerimi se hranijo naša prepričanja. In ko uspemo razrešiti ta, bodo prepričanja odpadla sama od sebe, s tem pa bo odpadlo tudi negativno razmišljanje, ki se pravzaprav »hrani« prav s prepričanji.

Metodo, ki jo omenjam lahko preizkusite tudi pri meni in se prepričate o njeni učinkovitosti. O tem se je že prepričala ena od njenih uporabnic, ki je po končani uri svetovanja rekla takole: »Prvič v letu in pol, od kar sem v tujini, sem se za trenutek počutila čisto mirno.« No, to pa je uspeh, mar ne? 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Nepotrpežljivost in instant rešitve

Danes želim z vami deliti nekaj besed o nepotrpežljivosti, predvsem v odnosu do dela na sebi oz. do sprememb, ki jih želimo doseči.

Moje razmišljanje si lahko ogledate v spodnjem posnetku ali, če vam je ljubše, ga preberete v spodnjem zapisu.

 

 

Zdi se mi, da si vsi včasih želimo čudežne tabletke, ki bi nam omogočila instant rezultate. To vedno pogosteje opažam tudi pri tistih, ki se odločijo za svetovanje. Ko razmišljam, čemu vsa ta nepotrpežljivost in želja po takojšnih rezultatih, ugotavljam, da razlog zanjo pravzaprav leži v strahu in v tihem dvomu, da mogoče rezultatov, ki si jih želimo, ne bomo dosegli ali pa bomo želene spremembe dosegli prepozno in posledično do takrat še trpeli nezadovoljstvo, bolečine ali kaj drugega. To so pogosto strahovi in dvomi, ki se jih niti ne zavedamo, se seveda posledično z njimi niti ne soočimo, temveč stalno iščemo nove in nove načine, ki bi nas hitro pripeljali do želenih rezultatov in sprememb.

A ob vsem tem hitenju pozabljamo na dve zelo pomembni stvari, in sicer prvič: nismo mi vedno mi tisti, ki vemo, kaj je v danem trenutku resnično najboljše za nas. Prepričana sem, da imamo kakšno izkušnjo, ko smo si nečesa res močno želeli in se nam želja ni uresničila. A ko smo čez nekaj časa na to svojo izkušnjo zmogli pogledati nekoliko bolj objektivno in z distance, smo si rekli: »Še dobro, da se mi želja ni uresničila«.

Obožujem stavek, ki sem ga slišala na enem od predavanj Toma Stona, avtorja čudovite metode Human Software Engineering, medote ki mi je spremenila življenje.  Takole pravi: »Vse je popolno. Univerzum (ali Vesolje ali Božanska inteligenca, kakorkoli  želite to poimenovati) ve najbolje.«

Vse je popolno. Univerzum ve najbolje.

Drugo, na kar zaradi naše nepotrpežljivosti, ki nas žene k iskanju instant rešitev, tudi pogosto pozabljamo pa je dejstvo, da je za trajne spremembe potrebno iti v globino in ne ostajati le na površju. Pomislimo na primer, ki je verjetno dobro znan mnogim izmed nas – hujšanje. Vsi poznamo osebe ali smo še celo sami eni izmed njih, ki poizkušajo različne diete, se jih nekaj časa držijo, izgubijo nekaj kilogramov, nato pa jim zmanjka motivacije in se vrnejo nazaj na stare tire, posledično pa ponovno pridobijo vse izgubljene kilograme. Kadar se v svojem življenju lotimo odpravljanja posledic in ne vzroka, je to pogosto nikoli končana zgodba. V takšnem primeru bomo vedno imeli občutek, da se proti nečemu borimo, pa naj gre za kilogrami, razne neželene razvade, zdravstvene težave ali karkoli drugega. Zato se nam dolgoročno veliko bolj splača poiskati osnovni vzrok, ki je v ozadju našega načina življenja, to pa so naša prepričanja in čustva povezana z njimi. Za soočenje z njimi oz. za dokončno spremembo prepričanj pa žal instant rešitev ni. Niti ni to nekaj  kar bi  namesto nas lahko naredil kdo drug.

Ko bomo naslednjič opazili nepotrpežljivost in željo po instant rezultatih, se vprašajmo, kaj bomo z njima pravzaprav dosegli. Začasno olajšanje ali res trajno spremembo? Namreč dejstvo je, da če bi čas, ki smo ga namenili nepotrpežljivosti in iskanju instant rešitev, namenili doseganju dolgotrajnih sprememb in temu, da resnično raziščemo in odpravimo vzroke, bi te želene spremembe verjetno že dosegli.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prvi november – dan mrtvih ali praznik življenja?

Že od kar pomnim, se mi je prvi november oz. dan mrtvih zdel žalosten praznik. Morda zato, ker je to dan, ki je posvečen spominu na to, česar nimamo več oz. bolje rečeno, na nam drage ljudi, ki jih ni več med nami. A z leti sem žalost ob tem prazniku začela dojemati nekoliko drugače, predvsem v luči tega, kako malo znamo včasih ceniti ljudi takrat, ko so še med nami. Pa ne le ljudi, temveč tudi sebe, vse kar smo in kar imamo.

Zato se sprašujem ali ne bi bilo morda bolje, da bi namesto dneva mrtvih slavili praznik življenja? Praznik, ki je namenjen izključno temu, da si vzamemo čas in se poveselimo z vsemi, ki nam veliko pomenijo, z vsemi, ki jih imamo radi in jih morda med letom nismo uspeli videti toliko, kot bi si želeli. Zakaj ne bi bil to praznik, ko bi bili hvaležni za ljudi, ki so del našega življenja? In nenazadnje tudi praznik, ko bi slavili svoje življenje, ki ga, tako kot družino in prijatelje, pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Še vedno se namreč vse prepogosto zgodi, da tisto kar imamo, resnično v polnosti zmoremo ceniti šele takrat, ko to izgubimo.

Pa naj gre za zdravje, dobre prijatelje ali pa zgolj sončno vreme. In morda nam dan mrtvih v tem pogledu lahko služi tudi kot blag opomnik na to, da vse, kar imamo danes, z nami morda ne bo večno. Da je morda potrebno prevrednotiti naše prioritete in narediti prav tisto, kar že tako dolgo odlašamo. Da se je potrebno vprašati ali resnično živimo zadovoljno in izpolnjeno življenje ali pa bi nas morda drobne spremembe lahko vodile do lepšega življenja.

Zakaj ne bi bil letošnji dan mrtvih nekoliko drugačen?

Zakaj ne bi tokrat sprejeli odločitve in poklicali nekoga, ki ga že dlje časa nismo videli? Zakaj ne bi koga presenetili s kosilom ali večerjo? Ali svojim dragim povedali, da so nam pomembni? Zakaj si ne bi privoščili mirnega trenutka samo zase, se razvajali z nečim, za kar v hitrem tempu življenja ne najdemo časa? Zakaj si ne bi vzeli trenutka in razmislili, kako svoje življenje lahko naredimo še bolj polno in na ta način počastili tudi tiste, ki jih ni več med nami?

Čeprav se včasih zdi, da to zahteva veliko sprememb in organizacije časa, ni treba, da je tako. Že z malimi koraki lahko naredite zelo veliko. Za lažji začetek vam jih v razmislek ponujam nekaj:

  1. Pred spanjem naredite pregled dneva in se zahvalite za tri ljudi, ki so vam polepšali dan, ki je za vami.
  2. Pripravite seznam 5 knjig, ki jih že od nekdaj želite prebrati in pričnite. Dovolj je, če preberete že nekaj strani na dan.
  3. Naredite seznam dejavnosti, ki vas osrečujejo in poiščite način, da vsaj katero izmed njih postopno vpeljete v svoje življenje.
  4. Ste se tekom dneva spomnili na osebo, s katero si delite prijetne in zabavne spomine? Pokličite jo.
  5. In kot sem zapisala že v zapisu 5 idej za lepši dan: poskrbite, da se boste vsaj enkrat v dnevu iz srca nasmejali. Spomnite se zabavnega dogodka iz preteklosti. Če imate domače živali ali majhne otroke vam pripetljajev, ob katerih se lahko iz srca nasmejete gotovo ne manjka. Za vse ostale pa obstaja Youtube, kjer hecnim posnetkom ni ne konca ne kraja.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Klinc gleda perfekcionizem

Perfekcionizem je izraz, ki ga slišimo vedno pogosteje. Stremimo k popolnosti na vseh področjih, ne da bi čisto dobro vedeli, za čim pravzaprav sploh stremimo.

Sledimo idealom lepote, ki so jih postavili drugi, idealom dobre mame in očeta, žene in moža, hčerke in sina, partnerke in partnerja, sodelavke in sodelavca, podjetnice in podjetnika, prijateljice in prijatelja. Idealom, ki smo jih posvojili za svoje, ne da bi o njih pravzaprav sploh razmišljali. In prav zato nikoli nismo dovolj dobri. Ne moremo biti. A ker se tega ne zavedamo, nas v notranjosti še naprej tiho razjeda občutek, da nismo dovolj (dobri, lepi, pametni, uspešni …).

Sprejeti sebe takšne kot smo, je verjetno najtežja naloga. Perfekcionizem pa tisti, ki nam to nalogo močno otežuje. Pa vendar je to naloga, ki čaka vsakega izmed nas, če želimo, da bo naše življenje lepše in bolj izpolnjeno.

Prvi korak, ki ga lahko naredite takoj, je, da raziščete svoje kriterije in kaj hitro boste ugotovili kako nesmiselni so nekateri izmed njih in se začeli spraševati zakaj jim sploh sledite. Ob tem razmišljanju se ustavite tudi ob vprašanju , kaj perfekcionizem sploh je in kdo si je ta izraz izmislil? Razmislite še, kaj je vaša definicija dovolj dobre mame ali očeta, žene ali moža, hčerke ali sina, partnerke ali partnerja, sodelavke ali sodelavca, podjetnice ali podjetnika, prijateljice ali prijatelja? Kako boste vedeli kdaj ste dovolj dobri? Vzemite svinčnik in list papirja v roke in naredite pregled svojih kriterijev.

Drugi korak – evalvacija realnosti kriterijev. Je to kar ste zapisali v realnosti res izvedljivo ali pa morda ne? Je izvedljivo, da boste vedno imeli dovolj časa za otroke, partnerja, službo in nenazadnje tudi zase? Je izvedljivo, da boste vedno dobre volje, da boste vedno imeli odgovor na vsako vprašanje ali dilemo in da se boste vedno odločili prav? Je izvedljivo, da se boste čisto vsak dan držali stroge diete in telovadnega režima, kot bi to storila popolna ženska ali moški? Se morda kateri od kriterijev med seboj izključujejo? Vzemite si čas, preglejte kriterije in ocenite njihovo realnost, pri čemer pa ne pozabite dveh stvari: 1. dan ima samo 24 ur (ja, tudi vaš) in 2. tudi vi ste samo človek s svojimi dobrimi in slabimi trenutki. Kriterije, ki niso realni prečrtajte s svojega seznama.

V tretjem koraku preglejte kriterije, ki so vam še ostali in preverite kako se ob njih počutite. Se vam zdijo smiselni ali ne? Če dobro premislite o njih, jih še lahko vzamete za svoje ali ne? Lahko v njih prepoznate koga od ljudi, ki so vam blizu? Morda svoje starše, dobre prijatelje, znane osebe? Ali pa morda like glavnih junakov iz vaših priljubljenih knjig ali TV serij? Ste morda katerega izmed kriterijev posvojili za svojega, ne da bi o njegovi smiselnosti sploh dobro premislili? Jih morda lahko malce spremenite in prilagodite sebi in svoji situaciji? Prečrtajte vse kriterije, ki se vam ne zdijo smiselni, ki niso vaši in ob katerih se ne počutite dobro.

V četrtek koraku pa vam preostale le še to, da naredite seznam kriterijev, ki so ostali in po potrebi dodate še kakšnega, ki se vam zdi smiseln. Zapišite kriterije, ki so realno izvedljivi. Dodajte kakšnega, s katerim si dovoljujete biti nepopolni, npr. tudi dobra mama se kdaj zmoti, tudi dobra partnerka ima kdaj slab dan, itd. Dodajte kriterije s katerimi si boste dovolili biti človek.

V ozadju potrebe po perfekcionizmu je prepričanje nisem dovolj dobra oz. dober, ki vam lahko otežuje, da bi svoje kriterije oblikovali tako, da se boste ob njih še počutili dobro in preko njih lažje sebe sprejeli takšne kot ste – popolni v svoji nepopolnosti. A ne skrbite, prepričanja lahko spremenite, če se le odločite. Naročite Vodeno meditacijo za spreminjanje prepričanj in z njo recite klinc gleda perfekcionizem.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Dogodki

Kako doseči notranji mir v 21 dneh?

Kako v svojem življenju doseči mir in harmonijo, če pa živimo v času, ko smo vedno prezaposleni?

To je vprašanje, ki si ga tako po tiho ali pa naglas kdaj pa kdaj zastavi marsikdo. Verjamem, da se ne zmotim veliko, če zapišem, da je notranji mir nekaj, česar si želimo vsi. Namreč, ko smo notranje mirni, se nam zdijo vse situacije obvladljive in vsak problem rešljiv. Takrat ni strahu in dvomov, temveč se zmoremo prepustiti toku življenja in preprosto samo biti tukaj in zdaj.

Kot vsako drugo stvar, lahko dosežemo tudi notranji mir, če smo temu le pripravljeni nameniti nekaj minut časa. In spletni program 21 dnevno popotovanje do notranjega miru omogoča prav to. Z 21 preprostimi koraki, ki bodo predstavljeni v programu, na enostaven način v svoje življenje ponovno vnesemo umirjenost in harmonijo. V programu boste prepoznali s čim se od notranjega miru oddaljujete, razvili načine za odstranitev teh dejavnikov in se naučili uporabljati kratke in enostavne tehnike, s katerimi boste notranji mir krepili na vsakem koraku.

Stopite na popotovanje do notranjega miru že danes.

Komu je spletni program namenjen?
• Vsem, ki jim je dovolj, da so stalno v stresu, utrujeni in brez energije,
• vsem, ki si želijo bolje razumeti sebe, svoje življenje in posledično izboljšati svoje odnose z bližnjimi,
• vsem, ki si želijo živeti bolj polno in notranje mirno življenje.

Prednosti programa:
• vsebino programa posameznega dne boste 21 dni vsako jutro prejeli v vaš e-poštni nabiralnik, zato program lahko izvajate kadarkoli in kjerkoli,
• za izvajanje programa potrebujete le 20 minut dnevno,
• program vključuje posnetke predavanj in meditacij ter številne praktične vaje in tehnike,
• posnetki predavanj in meditacij ostanejo vaši in jih lahko uporabite tudi kasneje v življenju,
• program vključuje NLP tehnike in tehnike spreminjanja prepričanj, ki jih lahko uporabite tudi na drugih področjih svojega življenja,
• vključen je tudi dnevnik v katerem so zbrane vse praktične vaje in v katerega boste lahko zapisovali
svoja spoznanja.

Kako naročim program?

Program lahko naročite v spletni trgoviniOb nakupu programa vas čaka še dodatno darilo – set za meditacijo.

Iz vsebine programa:
1. dan: Kako razumem notranji mir?
2. dan: Mišično testiranje
3. dan: Koristi, ki jih prinaša notranji mir
4. dan: Spreminjanje globoko zakoreninjenih zaznav
5. dan: Opuščanje čustvenih bremen
6. dan: Notranji mir – kje naj ga najdem?
7. dan: Tišina je prijateljica notranjega miru
8. dan: Skrbljenje na zalogo
9. dan: Pogled na prihodnost skozi rožnata očala
10. dan: Kdo je boljši?
11. dan: Oh, ta preteklost, ko bi jo le lahko spremenili
12. dan: Želim si …
13. dan: Ločevanje pomembnega od nepomembnega
14. dan: Možnosti so neomejene
15. dan: Hvaležnost
16. dan: Odpuščanje
17. dan: Afirmacije
18. dan: Krog odličnosti
19. dan: Zavestno dihanje
20. dan: Iskanje smisla in notranji mir
21. dan: Japa meditacija