Iščem nekoga, ki bi prevzel odgovornost za moje življenje.
Iščem nekoga, ki bi prevzel odgovornost za vse moje napake. Poleg dodam še vse neuspehe in vse trenutke žalosti. Pa še vsa neodgovorna dejanja. In tiste trenutke, ki jih obžalujem. Plačilo po dogovoru. Pričetek dela: takoj.
Tako bi se lahko glasil oglas. No, roko na srce, tako večkrat se glasi oglas. Le da ga ne zapišemo ali izgovorimo naglas, temveč ostane le v naših glavah. Morda predstavljen z drugimi besedami, a kljub temu. In brez plačila, seveda.
Nič ne rečem. Lepo bi bil najti nekoga, ki bi prevzel odgovornost za naše življenje. Priznam, tudi meni bi kdaj pa kdaj ugajalo imeti dežurnega krivca, ki bi ga lahko okrivila za vse, kar v mojem življenju ni tako, kot bi si želela; preložiti odgovornost za izbiro svojih odločitev in vedenja nanj, in pričakovati, da bo stvari spravil v red. A kaj, ko vem, da mi prelaganje odgovornosti na pleča drugega ne bo prineslo želenih rezultatov. Moje življenje za to ne bo nič boljše. A prepričanje, da so včasih drugi odgovorni za naše odločitve, je močno. Kako le ne bi bilo, saj smo ga osvojili že kot otroci, pa tudi tega, da smo mi odgovorni za vedenje drugega. Se ju da spremeniti? Vsekakor. Kako? Korak za korakom. Začenši z zavedanjem, da to prepričanja obstaja in smo ga »posvojili« v vseh svojih oblikah. Vprašajmo se, ali nam to prepričanje resnično koristi. Že res, da se s prelaganjem odgovornosti izognem potrebi po spremembi sebe, vendar ali je res to tisto, kar mi dolgoročno prinaša koristi? Ameriški pisatelj Walter Anderson pravi: »Naše življenje s e lahko spremeni na bolje le, kadar tvegamo. Prvo in najtežje tveganje, ki ga lahko sprejmemo, je iskrenost do sebe.« Torej, bodimo iskreni do sebe in si priznajmo, da se s prelaganjem odgovornosti postavimo v vlogo nemočne žrtve. Je res to vloga, ki nam dolgoročno koristi? Si to res želimo biti? Verjamem, da ne.
Ko smo naredili prvi korak, sledi analiza svojega vedenja. Zavedanja svojih čustev, kot na primer občutka krivde, kadar verjamemo, da se je nekdo razjezil zaradi nečesa, kar smo mi rekli ali naredili. Vedeti, da imamo takšno moč nad drugimi, je lahko dober občutek, kajne? Ali pa je veliko breme. Odvisno od tega, kaj verjamemo o sebi in drugih. So pa naša prepričanja pomembna za razumevanje našega vedenja in ozaveščanje tega, kako bi v enakih ali podobnih situacijah lahko ravnali drugače.
Ob redni uporabi prvih dveh korakov uspeh ne more izostati. Res pa je, da bo pestrost našega življenja poskrbela, da bomo imeli tako z enim kot drugim polne roke dela. Pa nič zato. Saj smo tu zato, da se učimo, mar ne? In učitelj pride vedno, ko smo učenci pripravljeni 🙂
