Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Kdo sem, če nisem mama? 2. del 

Prišla sem v laboratorij, v skladu z navodili, ki sem jih prejela od tamkajšnjega osebja. Ko sem že hotela vstopiti, sem opazila, da so vhodna vrata zaklenjena, na vratih pa napis, da laboratorij danes izjemoma ne deluje.

»Odlično,« sem si mislila. »Spet bom poslušala, da se mi mudi, zakaj sem tako dolgo čakala itd.« Ko sem že hotela oditi, je prišla en od zaposlenih v laboratoriju in povedala, da so že cel dan brez elektrike, saj so blizu njih delavci pri delu na cesti pretrgali kabel za električno energijo. Tudi če mi kri vzamejo, je nimajo kje pregledati ali shraniti, je pojasnila.

Ker sem imela navodilo, da moram priti na pregled na točno določen dan menstrualnega cikla, sem poklicala specialista in preverila, ali morda kljub vsemu kri lahko dam kakšen drug dan oz. ga prosila za njegov nasvet. Nisem ga dobila. Namesto tega sva ponovila dialog iz ordinacije – Koliko ste stari? 36. Zakaj ste pa tako dolgo čakali? Mudi se vam, zdaj smo izgubili en mesec, ker niste šli prej na odvzem krvi itd. Razlage, da sem na odvzem krvi prišla v skladu s prejetimi navodili, ni poslušal, jaz pa sem bila tako zelo besna, da bi ga najraje treščila kar preko telefonske slušalke, če bi ta to le dopuščala. Celoten pogovor sem doživela kot oštevanje za nekaj, kar se mi v resnici ni zdelo moja napaka. In res nisem potrebovala oštevanja, potrebovala sem spodbudo.vloga mame vloga mame

Ko sem se uspela nekoliko umiriti in se odpeljati domov, me je kar na enkrat preplavil močen občutek, da je vse tako, kot mora biti. Da pretrgani kabel za električno energijo ravno na dan, ko bi morala dati kri, nikakor ni naključje. Ne vprašajte me, kako sem vedela, preprosto sem. Bila je misel intuicije. Vedela sem tudi, da se mi s tem zdravnikom ne bo več treba srečati. Nisem vedela, ali zato, ker bom že prej zanosila po naravni poti ali pa zato, ker se bo moje življenje obrnilo v smer, v kateri o materinstvu ne bom razmišljala. In iskreno, bilo mi je vseeno. Bilo mi je dovolj, da sem vedela, da je vse tako, kot mora biti, da mi ni treba o ničemer skrbeti.vloga mame vloga mame

Nekako hkrati s to prigodo sem začela tudi redno hoditi k bioenergetičarki, na akupunkturo in se držati programa Fertility care. Čisto spontano sem se začela več družiti s prijatelji, početi stvari, v katerih sem uživala, ponovno sem dobivala navdih za kreiranje poslovnih priložnosti, skratka, svoje življenje sem postavila nazaj na stare tirnice, v čas, ko o materinstvu nisem razmišljala. Več časa sem lahko posvečala tudi študiju realitetne terapije in teorije izbire, vključena sem bila v osebno terapijo, ki je bila del študija, in lahko bi rekla, da sem ponovno zaživela.

Sprejela sem, da so stvari, ki resnično niso v moji kontroli, ne glede na to, kako močno si želim. Vedno znova sem si postavljala vprašanje, ki mi ga je na terapiji velikokrat zastavila moja terapevtka Olga: »Ali zmoreš to sprejeti?« In ja, končno sem lahko iskreno rekla, da zmorem sprejeti. Zmorem sprejeti, da prihodnosti ne morem kontrolirati. Zmorem sprejeti, da morda nikoli ne bom mama. Zmorem sprejeti, da bo ob teh dejstvih morda to vplivalo tudi na prekinitev zveze s partnerjem. In zmorem sprejeti sebe z otroki ali brez, s partnerjem ali brez, v bolečini, strahovih, neuresničenih pričakovanjih in še čem.vloga mame vloga mame

Kdo ve, ali je prav vse to sprejemanje vsega, kar je, vplivalo na to, da se danes ne sprašujem, kdo sem, če nisem mama, temveč, kdo sem, čeprav sem oz. bom mama. Slab mesec po dokončnem sprejetju situacije, takšne kot je bila, brez fig v žepu in brez pričakovanj, sem namreč zanosila. Ko pišem te besede, še nisem na porodniški, zdaj, ko jih berete vi, sem že. In zdaj tudi vem, da sem mnogo več kot le mama. Sem tudi ženska, partnerka, prijateljica, podjetnica, teta, hči, lastnica psa, pa specializantka psihoterapije, HSE coach in tudi strastna bralka knjig, ljubiteljica komedij in narave in še in še in še.

Vlog v življenju imamo lahko toliko, kot smo jih pripravljeni sprejeti. Imamo vse tiste, v katerih prepoznamo, da preko njih lahko živimo izpolnjeno življenje. Tudi mame smo lahko, čeprav morda ne čisto v takšnem smislu besede, kot smo je vajene. Pa vendar smo lahko neke vrste mame otrokom, ki potrebujejo pomoč, starejšim, ki jih nihče ne obiskuje, ali pa zapuščenim hišnim ljubljenčkom. Lahko smo vse, kar želimo. Takoj ko smo pripravljeni spustiti pričakovanja in ideje o tem, kakšna bi posamezna vloga v sladu s pričakovanji družbe morala biti, in si dovolimo kreirati svoje vloge in svoje predstave teh vlog.vloga mame vloga mame

Z ljubeznijo. ♥
Petra vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame

Kdo sem, če nisem mama? 2. del

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Ko sem si nekoliko opomogla od šoka, je na plan spet prišlo vprašanje, kaj pa, če mi ni namenjeno? Poskusiš potlačiti, pozabiti, ignorirati takšne misli, a vztrajajo. Z namenom, seveda. Da se z njimi soočiš, da se znova soočiš s svojimi pričakovanji do sebe in drugih ter z občutji, ki jih ob tem doživljaš. Da spoznaš, da še vedno na vso moč skušaš kontrolirati stvari, ki jih pravzaprav ne moreš.

Ja, zdaj že veste, spet sem se lotila spuščanja. Tudi tokrat z metodami HSE coachinga, a ne da bi se tega res zavedala, tokrat s figo v žepu. Prepričana, da se bo želeni rezultat pokazal takoj, ko bom spustila pričakovanje po ponovni zanositvi, sem se opuščanja pričakovanj lotila ne z namenom, da jih res opustim, temveč z namenom, da na ta način dosežem zanositev. Pričakovanega rezultata seveda ni bilo. Univerzuma pač ne moreš ukaniti, sebe za nekaj časa lahko.

Ko je moja nepotrpežljivost kljub nenehnemu soočenju s pričakovanji naraščala, sem spoznala, kaj pravzaprav počnem. Navidezno spuščam nekaj, česar v resnici ne želim spustiti, še več, za vsako ceno se tega poskušam okleniti. Razmišljala sem, kaj vse bi še lahko naredila, da povečam možnost zanositve, iskala odgovore, vse z namenom, da bi, kot pravi Martin Kojc v knjigi Učbenik življenja, izsilila rezultat. A ko hočeš nekaj izsiliti, se ti to vztrajno izmika.

To dobro vedo tvoji prijatelji in znanci, zato ti vsi po vrsti hitijo svetovati, da se moraš samo sprostiti in potem bo. Oni vedo. Sami sicer niso imeli takšne izkušnje, ampak oni vedo. In v resnici veš tudi sami. A kaj, ko je med vedeti in storiti tako velik prepad. Roko na srce, marsikdaj vemo, kaj je dobro za nas, pripravljeni smo to tudi storiti, pa ne vemo, kako.

S tem v mislih sem preusmerila svojo osredotočenost z vprašanja, kaj storiti, da povečam možnost zanositve, na vprašanje, kaj storiti, da si omogočim srečno in izpolnjeno življenje tukaj in zdaj. Sita sem bila namreč nenehnega razmišljanja, bo ali ne bo, kdaj bo, kaj pa, če je že, pa jaz še ne vem in bom z nečim, kar bom naredila, pojedla, razmišljala itd. povzročila, da se bo slabo končalo. S temi mislimi sem se psihično izčrpavala. Pa ne le sebe, temveč je  to vplivalo tudi na partnerja. Da se je vse to poznalo na odnosu, verjetno ni treba razlagati. Tisti, ki ste to izkusili, dobro veste, da ni lahko in ste se ob tem verjetno soočili z mnogi izzivi. Zato občudujem vse, ki zmorete prestati številne postopke umetne oploditve, vse trenutke upanja in razočaranja. Vsa čast. Ne verjamem, da bi jaz to zmogla.biti mama biti mama

Iskreno, si v tistem trenutku niti nisem želela, da bi zmogla. Vsega skupaj sem imela dovolj, dovolj pritiska, ki sem ga nenehno usmerjala nase, dovolj kreiranja negativnih scenarijev za prihodnost, dovolj ugibanja, dovolj nasvetov. Želela sem si, da bi se življenje vrnilo nazaj v čas, ko se z razmišljanjem o materinstvu sploh nisem ukvarjala. Hkrati pa sem globoko v sebi vedela, da bom, le če v resnici spustim pričakovanje po vlogi mame, ponovno lahko srečna, predvsem pa bom ponovno našla tisto sproščenost in notranji mir, po katerem sem tako zelo hrepenela. In sem spet spuščala – prepričanja, zgodbe, pričakovanja, čustva. Tokrat iskreno, brez fige v žepu.biti mama biti mama

Zanimivo, kako sem potem lahko kar na enkrat popolnoma neobremenjeno sprejemala nasvete drugih. Nisem se več jezila, nisem več pričakovala, da bodo delovali. Razumela sem jih kot dobronamerno gesto, nekatere sem upoštevala, drugih ne. Vse, kar sem počela, nisem več počela z namenom, da dosežem želen rezultat, temveč preprosto iz razmišljanja poskusiti ni greh in kar bo, pa bo.biti mama biti mama

S tem razmišljanjem sem iskala pomoč tudi v uradni medicini, pri specialistu, kamor je me napotil moj ginekolog. Težko z besedami opišem, kako neverjetno hvaležna sem, da sem še pred prihodom k njemu uspela opustiti pričakovanje po vlogi mame. V nasprotnem primeru bi se na prvem (in hvala bogu tudi zadnjem) pregledu pri njemu popolnoma sesula. Verjamem, da je strokovnjak na svojem področju, a kakšen tečaj (morda dva, tudi trije) asertivne komunikacije in empatičnega poslušanja mu nikakor ne bi škodil.

»Koliko ste stari,« me je vprašal hitro potem, ko sva s partnerjem vstopila v njegovo ordinacijo. »36,« mu povem. »Zakaj ste pa tako dolgo čakali? Mudi se vam,« nadaljuje. Razmišljam, ali naj mu povem celo svojo življenjsko zgodbo in izpostavim vse odločitve, ki so vplivale na to, ali naj vprašanje preprosto ignoriram ali pa mu povem, da pač tako je. Odločim se za slednje. Opravi pregled in mi hitro pove, da v primeru nezmožnosti zanositve običajno težava ni v moških, temveč pri ženskah. Res? Prvič slišim. Načeloma statistika kaže drugačno sliko. A ne rečem ničesar. Ne vidim smisla v tem, da bi.

Domov odidem z grenkim priokusom, a hkrati neskončno hvaležna za svojo sproščenost in mirnost, predvsem pa z razmišljanjem, kako takšen pregled doživljajo vsi tisti, ki pričakovanj po vlogi mame niso uspeli opustiti. Iskreno mi je hudo ob misli nanje. Ob misli, da v tako intimnih in težkih trenutkih, ko potrebuješ nekoga, ki ti bo prisluhnil, te razumel, morda povedal kakšno spodbudno besedo, naletiš na nekoga, čigar način komunikacije je tako nesočuten.

Priznam, iz vsega srca sem si želela, da se mi nikoli več ne bi bilo treba vrniti v to ordinacijo in tokrat me je Univerzum uslišal. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem zelo odprta za alternativne oblike pomoči, morda sem jim na trenutke naklonjena celo nekoliko bolj kot uradni medicini. Sprejela sem sicer napotnico za pregled hormonov, ki sem jo dobila, in nameravala pregled tudi opraviti, hkrati pa sem se odločila, da raziščem, kako se težav z zanositvijo loteva alternativa. Tako sem prišla v stik z bioenergijo, akupunkturo in programom Fertility care.

Ko razmišljam o preteklosti, se še vedno čudim temu, s kakšno neobremenjenostjo, predvsem pa z iskrenim zanimanjem sem brala in raziskovala o teh stvareh. Popolnoma drugačen občutek kot takrat, ko sem iskala informacije, jih takoj preizkusila in potem živčno preverjala, ali so dale želeni rezultat. Vsa ta sproščenost in neobremenjenost sta pozitivno vplivali name, pa tudi na odnos s partnerjem. Zdelo se je, da je najhuje za mano oz. za nama. Da je res tako, sem se dokončno zavedela na dan, ko sem se morala zglasiti na odvzem krvi za pregled hormonov.

Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Z ljubeznijo. ♥
Petra biti mama biti mama biti mama biti mama biti mama biti mama

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Povedano iskreno, sebe nikoli nisem videla kot mamo. Vrsto let si nisem predstavljala, da bi kdaj vstopila v to vlogo, zdelo se mi je, da preprosto ne znam z otroki. Opazovala sem druge, ki so tako spontano vedeli, kako se ob njih vesti, kako se jim približati. Jaz nisem.

Potem je v moje življenje vstopil nečak. Oseba, ki jo imam neskončno rada. In prvi otrok, ob katerem sem spontano vedela, kako se mu približati. Ne le to, zdi se mi, da sem ob njem tudi jaz zopet postala otrok. Kot teta sem si lahko dovolila početi lumparije, ki si jih kot mama zagotovo ne bi. Saj veste, starši vzgajajo, dedki, babice, strici in tete razvajamo. No, v mojem primeru to vsekakor drži.

Čeprav sem vedno občudovala vse, ki so starši, in se spraševala, kako zmorejo ohranjati prištevnost ob vseh neprespanih nočeh in izzivih vzgoje, sem v nekem trenutku tudi sama začutila željo, da bi bila mama. Nisem se dolgo ukvarjala z njo, saj sem bila takrat samska in pod vplivom vseh omejujočih prepričanj v smislu »nisi dovolj dobra, nisi vredna ljubezni« prepričana, da bo tako tudi ostalo. Morda me tudi zato niso motila vprašanja in komentarji v smislu »ti si pa še kar brez otrok,« »ja, zdaj bi pa že počasi bil čas,« »kdaj pa boš« itd.

Prijateljice in znanke so druga za drugo začele postajati mame. Čas, ki smo ga prej lahko preživljale skupaj, je tako postal zelo omejen, saj je bil večinoma namenjen družini. In postopno sem prepoznavala, da postajam osamljena. Ni bila samota tista, ki je vplivala na naraščajoči občutek osamljenosti, temveč razmišljanje, ali bom celo življenje sama ter ali mi je sploh namenjeno najti partnerja in imeti otroke. In več sem razmišljala o tem, bolj sem bila prepričana, da mi ni. Bolečina in žalost, ki sem jo občutila ob teh mislih, je bila neopisljiva. Hvaležna sem, da sem takrat že poznala metode HSE coachinga in nešteto ur sem presedela v predelovanju vseh čustev in občutkov, od že omenjene žalosti pa do jeze, razočaranja in sramu. Vedela sem, da si bom najbolj pomagala, če sprejmem, da bom ostala sama in spustim potrebo po tem, da za srečo in izpolnjenost potrebujem družino. A to sprejeti ni tako enostavno.

Šele takrat sem spoznala, kako močno in kako globoko je v naši družbi in v večini od nas zasidrano prepričanje, da moraš imeti otroke, da moraš izkusiti starševstvo in kot ženska torej tudi vlogo mame. Prepričanje, da le kot mati nekaj veljaš, da si le kot mati normalna. In vse, ki to niso, so za nekatere egoistične, za druge preprosto le čudne. Šele takrat sem tudi spoznala, kako močno je bilo kljub vsemu to razmišljanje zasidrano v meni.

Sčasoma sem se uspešno otresla vseh teh prepričanj in tudi potrebe po tem, da za svojo srečo in izpolnjenost potrebujem družino. In kot običajno, ko spustimo navezanost na željo, se ta uresniči. Ko sem ravno dobro začela uživati v svoji samskosti, sem spoznala sedanjega partnerja, a imeti otroke je bilo nekaj, s čimer se v tistem obdobju v resnici nisem ukvarjala. Odpirala sem namreč tudi podjetje, zato je bila vsa moja pozornost usmerjena tja. Poleg tega se mi je zdelo, da sem sprejela možnost, da otrok morda ne bo in s to možnostjo sem bila popolnoma pomirjena.

Del razvijajoče se zveze je gotovo tudi pogovor o otrocih in v nekem trenutku tudi midva nisva bila izjema. Partner si jih je želel, jaz sem bila odprta za to idejo, a ne obremenjena s tem, da bi jih morala imeti. Vedela sem namreč, da svojo srečo in izpolnjenost lahko najdem drugje. Prenehala sem se spraševati, kdo sem, če nisem mama. Vedela sem, da obstaja še tisoč drugih vlog, v katerih bi našla izpolnjenost. Konec koncev sem dve takšni vlogi že imela – bila sem podjetnica in lastnica psa in v obeh sem našla veliko tistega, kar me je osrečevalo.

Ko sva se odločila, da poskusiva srečo, sem v bila ob tem popolnoma sproščena in neobremenjena. A glej ga zlomka, kako hitro so se ponovno pokazala pričakovanja. Tokrat pričakovanja o tem, kako hitro bi morala zanositi. Ko bereš statistiko, ki pravi eno, in opazuješ svojo situacijo, ki se s to statistiko ne ujema, se začneš spraševati, ali je kaj narobe. In spet so na plan prišla razmišljanja v smislu, kaj pa če mi ni namenjeno.

Razmišljala sem, da je to morda znak, da je bolje, da čas namenim podjetju, ne pa materinstvu, a pričakovanja o tem, kako hitro bi morala zanositi, so kljub vsemu naraščala. Pa sem se znova lotila tega, kar imenujem spuščanje oz. opuščanje pričakovanj in soočenje s čustvi, ki sem jih ob tem doživljala. Ker sem to v preteklosti že uspešno storila z metodami HSE coachinga, sem izbrala enak postopek. Osvobojena pričakovanj sem prosila Univerzum, naj mi jasno pokaže, kaj je tisto, kar je v tem trenutku najbolje zame. Bila sem odprta za vse možnosti – za materinstvo, podjetništvo ali kaj drugega.

Dobra dva tedna pozneje se je na testu nosečnosti pokazal moder plus. Še enkrat se je potrdilo, da ko spustimo navezanost na željo, se ta uresniči. Bila sem vesela, hkrati pa tudi prestrašena ob misli, kako bom usklajevala materinstvo, podjetništvo in še ostale obveznosti. Po eni strani sem ob misli, da se mi nekaj časa ne bo več treba ukvarjati s tem, kje bom dobila nove posle, čutila olajšanje, po drugi strani sem se spraševala, ali ne bom morda prav zaradi tega po zaključku porodniške potrebovala precej časa, da ponovno opozorim nase in zaženem podjetje.

Postopno sem te misli uspela dati na stran, se osvobodila dvomov in strahov in se preprosto prepustila. Sledil pa je šok na prvem pregledu. Diagnoza: odmrtje ploda in zadržani splav.

Kdo sem, če nisem mama? 2. del 

Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Z ljubeznijo. ♥
Petra materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo

Obžalovanje – ko bi le lahko zavrtela čas nazaj

1. november je za marsikoga čas obžalovanja, čas, ko morda v sebi znova začuti kanček občutka krivde. Čas, ko se sprašuje, zakaj nisem že prej …, kaj bi bilo, če bi … itd. Zato želim v tokratnem zapisu ponuditi v razmislek, kako lahko živimo drugače ob ljudeh, ko so še z nami, da nas pozneje ne bosta razjedala obžalovanje in krivda.

Obžalovanje in krivda pa nas ne spremljata le ob 1. novembru, ampak tudi ob razhodih. Takrat se v trenutku spomnimo le lepih dogodkov, znamo našteti tisoč in eno kvaliteto osebe, ki je odšla, in kar naenkrat se zavemo, kaj vse smo pri njej cenili in kako hudo nam je, da ni več z nami.obžalovanje

Takrat se zavemo, kako smo se pogosto prerekali o nepomembnih stvareh in se začnemo spraševati, čemu nismo tega časa namenili čemu drugemu. Takrat se tudi zavemo, da smo bili včasih res pikolovski in da smo ob tem povezanost z osebo postavili na stranski tir.obžalovanje

Potreba po ljubezni in pripadnosti ter potreba po moči sta dve od osnovnih človeških potreb. V začetku, ko osebo šele spoznavamo, dajemo prednost potrebi po ljubezni in pripadnosti. Zavestno delamo vse tisto, kar verjamemo, da nas bo zbližalo – se pogovarjamo, poslušamo, občudujemo drug drugega, se navdušujemo drug nad drugim in na sploh se nam zdi, da je naš sogovornik krasna oseba. A po določenem času v ospredje pride potreba po moči. Takrat ne poslušamo več, da bi  slišali, temveč hočemo podati argumente, s katerimi bomo dokazali, da imamo prav. To dokazovanje se sprevrže v igro moči, v kateri pa kratki konec potegneva oba, saj se zapletava v nove in nove konflikte, medtem pa popolnoma pozabiva na odnos.obžalovanje obžalovanje

To je zgodba, ki je očitna v marsikaterem partnerskem razmerju. Hkrati se s tem lahko poistoveti marsikdo od tistih, ki ga na dan mrtvih prevevata obžalovanje in krivda.

Dr. Wayne Dyer pravi: »Ko lahko izbirate med tem, da imate prav in med prijaznostjo, izberite prijaznost.« Kako čudovita misel, predvsem pa pravo vodilo za to, da čas, namenjen ljudem, ki so za nas pomembni, spremenimo v lepo doživetje. Ko izbiramo med povezanostjo in dokazovanjem, kdo ima prav, izberimo povezanost.

Ko se zalotimo, da želimo nekomu na vsak način dokazati, da imamo prav, se vprašajmo, kaj bomo pravzaprav s tem pridobili. Kaj bomo pridobili, če nekomu dokažemo, da se moti? Občutek moči, večvrednosti, občutek, da smo boljši kot on? Morda verjamemo, da vemo, kaj je dobro za drugo osebo, kaj potrebuje, in zato vztrajamo pri dokazovanju? Res lahko mi vemo, kaj je dobro za drugega, ko pa, če smo čisto iskreni, včasih niti zase ne znamo presoditi, kaj potrebujemo? Dvomim.

Pa tudi vprašanje, kako bo naše dokazovanje vplivalo na povezanost s to osebo, je na mestu. Bomo s tem poglobili povezanost? Verjamem, da bolj ne kot ja. In če je tako, kaj torej lahko naredimo, da bomo poglobili povezanost z dotično osebo, da bomo povečali možnost, da se drug ob drugem počutimo dobro? Kajti to bodo trenutki, ki se jih bomo spominjali, ko osebe ne bo več z nami. In to bodo trenutki, ko bomo svoja dejanja obžalovali ali pa se s hvaležnostjo ozrli na preteklosti in iskreno lahko rekli: »Hvala za čas, ki sva ga delila. Lepo je bilo.«

Z ljubeznijo. ♥
Petra obžalovanje obžalovanje obžalovanje obžalovanje obžalovanje

Kako reči ne brez občutka krivde?

Poznate tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo in čeprav si z vsem srcem želimo odkloniti, tega preprosto ne zmoremo, saj vemo, da bi nas glodal nevzdržljiv občutek krivde? Verjamem, da ga.

Prav nezmožnost reči ne in pretirana ustrežljivost drugim na škodo sebe je eno od ravnanj, s katerimi se pogosto soočam na svetovanjih. Zato sem se odločila, da tokratni zapis posvetim prav tej temi.

Z nezmožnostjo reči ne, ko bi bilo to glede na našo situacijo primerno ali zaželeno, se silimo v neželena dejanja in s tem pogosto nižamo svoje samospoštovanje. Kjer je vzrok za strah pred tem, da bi rekli ne?

Prvi razlog je moč iskati v našim prepričanjih. Mnogi, če ne kar večina, namreč verjamejo, da sta njihova sreča in zadovoljstvo nekaj, kar je odvisno od drugih ljudi in zunanjih okoliščin. »Če bi me imel rad, potem bi tudi ti kdaj pripravil kosilo,« »če bi bila dobra hči, bi pomagala očetu,« »tvoja dolžnost je skrbeti zame« itd. Vse to so stavki, ki jasno kažejo to prepričanje – če ti je mar zame in mi želiš dobro, potem moraš to pokazati z dejanji, ki jih zahtevam od tebe. Svojim bližnjim seveda želimo dobro, zato je ob prepričanju, da smo za njihovo dobro počutje odgovorni mi, uslugo težko, če ne že skoraj nemogoče odreči.kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde

Vzrok je delno tudi v dejstvu, da besedo »ne« pogosto občutimo kot zavrnitev nas samih. Ko nekdo reče, da nečesa, kar smo ga prosili, ne želi storiti, si to interpretiramo, kot da mu ni mar za nas, da nas je zavrnil, ne pa da je zavrnil le opravljanje nekega opravila. Ker se ne zavedamo razlike med odklonitvijo prošnje, ki nima nikakršne povezave s sprejemanjem ali ne sprejemanjem osebe, ki jo je izrekla, si besedo »ne« interpretiramo kot »nisem mu všeč« ali »ni mu mar zame«. Ob tem seveda doživljamo prizadetost, za katero verjamemo, da jo je povzročil sogovornik, ko ni želel ugoditi naši želji. Ne pomislimo pa, da je ta pravzaprav povezana z našim razmišljanjem oz. interpretacijo sogovornikove besede »ne«. Prav tako verjamemo, da bomo z zavrnitvijo prošnje sogovornika prizadeli. Tega ne želimo storiti, zato raje ugodimo, pa čeprav se ob tem pogosto jezimo.kako reči ne brez občutka krivde

Prepoznavanje razlike med zavrnitvijo osebe in prošnje, ki jo je ta izrekla, je prvi korak na poti do tega, da bomo lahko rekli ne brez občutka krivde. Tudi zavrnitev osebe je koncept, ki ima v naših mislih negativen pomen. V resnici pa gre le za to, da nam drugi sporočajo, kako nas doživljajo. In roko na srce, nekateri nas ne bodo nikoli doživljali pozitivno, ne glede na to, kaj naredimo.

Z zavedanjem o zgoraj omenjeni razliki si bomo pomagali premagati strah pred tem, da bi sploh rekli ne, v dodatno pomoč pa nam bo tudi poznavanje nekaterih tehnik asertivnega vedenja. Prva se imenuje reči ne, njeno bistvo pa je jasna postavitev mej brez dodatnega opravičevanja. Preprosto lahko rečemo: »Ne ustreza mi,« »Tega ne morem narediti.« Kadar pomoč sicer želimo ponuditi, ne ustreza pa nam izbrani čas, lahko rečemo: »Jutri ne morem, lahko pa se dogovoriva za pojutrišnjem.«kako reči ne brez občutka krivde

Verjamem, da ljudje ob nas delujejo tako, kot so se naučili, da lahko. In če smo njihovim željam in prošnjam vedno ugodili, so se naučili, da od nas lahko pričakujejo odgovor »da« in to bodo tudi pričakovali. Zato bodo ob tem, ko bomo končno zmogli reči ne, morda le začudeno pogledali, lahko pa še odločneje vztrajali pri svojem. To je nekaj, na kar bodimo pripravljeni. Zavedajmo se, da pravzaprav počno le to, kar so počeli že tako dolgo in bili pri tem tudi uspešni. Na nas pa je, da vztrajamo in se naučimo biti uspešni pri zavrnitvi prošenj, takrat ko jim resnično ne zmoremo ali ne želimo ugoditi.

Pri tem si bomo lahko pomagali s tehniko pokvarjene plošče. Že samo ime pove, kaj je njeno bistvo – mirno, vztrajno in jasno ponavljanje enega in istega sporočila. Če smo odločeni vztrajati pri svoji odločitvi, ni potrebe po razburjanju ali jezi, temveč na vsak ugovor ali ponovno prošnjo le ponovimo, da tega ne moremo ali ne želimo storiti.

Če bi se prosilec ob tem ujezil, si pomagajmo še s tehniko zameglitve. Namenjena je umiritvi pogovora, saj se z njeno uporabo ne zapletamo v neprimerno ali celo žaljivo komunikacijo, temveč sogovorniku nakažemo, da razumemo njegovo prošnjo in tudi njegovo jezo, vendar kljub vsemu ne moremo ustreči. »Razumem, da potrebuješ mojo pomoč in verjamem, da bi ti bilo tako lažje, vendar ne morem,« »Strinjam se, da je to pomembno opraviti, vendar zdaj ne morem,« sta le dve izjavi, ki ju lahko izberemo.

Čudežnih receptov, kako se naučiti reči ne brez slabe vesti, ni. Tako kot pri vsem ostalem, česar se želimo na novo naučiti, sta tudi tu pomembna trening in zavedanje koristi, ki nam jih prinaša postavljanje meja. Tudi dolgoročnim neprijetnim posledicam za našo samopodobo in počutje, če tega ne storimo, se tako izognemo. Bodimo prijazni do sebe in se zavedajmo, da sprva morda težko. Vsaka stvar po nekaj poskusih postane lažja, zato le vztrajajmo.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde

Kako prepoznati intuicijo?

Intuicija – notranji glas, glas naše podzavesti, glas naše duše, šesti čut. Vse to so imena, ki jih uporabljamo in pri tem mislimo eno in isto. Na tisto védenje, o katerem se nam ne sanja, kako smo do njega sploh prišli.kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

To me spominja na trenutke, ko sem razmišljala ali zapustiti udobje redne zaposlitve in se podati v samostojne vode. Logika in razum sta govorila, da je varneje ostati tam, kjer sem, notranji glas in želja po tem, da zajadram na samostojno pot, pa je bila vedno močnejša. Kako tudi ne, ko pa se je prvič oglasila že tam nekje pri mojih dvajsetih.

Preprosto vedela sem, da moram storiti ta korak. Čeprav sem poznala tveganja (no, v resnici ne čisto zares, saj jih niti ne moreš, dokler na to pot ne stopiš), sem vedela, da ta tihi glas, ki mi je prigovarjal, naj vendarle zapustim redno zaposlitev, ne bo kar tako utihnil. Takrat nisem razmišljala, ali je bila to intuicija ali kaj drugega, a danes sem prepričana, da je bila.

Mnogi bi radi k intuiciji pristopali z logiko. Tudi sama sem vrsto let tako razmišljala. Skušala sem najti čim več podatkov, jih analizirati, delala sem sezname plusov in minusov, uporabljala sem razum, logiko, čustva in še kaj – vse v želji po tem, da bi dobila intuitivno sporočilo, ki bi mi olajšalo odločitev. A intuicija ne deluje tako.

Kako pa deluje? Pravzaprav je težko razložiti, saj je bistvo intuicije res v tem, da določene stvari preprosto vemo. Ne znamo razložiti, kako smo do teh odgovorov prišli, in čeprav so morda včasih v nasprotju z vsako logiko, preprosto vemo, da so pravi. Zato ne preseneča vprašanje, kako v resnici vemo, da je neka misel intuitivna, ne pa misel, obarvana z razumom ali čustvi.kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

Intuitivna misel ni usmerjena v kritiko, obsojanje, ne spremljata je strah in dvom, ne vključuje zmedenosti, nelagodja in časovnih pritiskov. Lahko jo prepoznamo v obliki misli, občutkov, morda podob, vedno pa jo spremlja občutek popolnega miru, zaupanja in občutek »da, to je to«.

Vajeni nenehnega hrupa misli v svoji glavi jo pogosto preprosto spregledamo ali opustimo, saj ji nemalokrat lahko sledijo strah, dvom ali misel o tveganju. Naše misli in čustva so neločljivo povezani in skupaj z mislijo izkušamo tudi čustva. Spomnim se izkušnje, ko sem v začetkih samostojne poti razmišljala, kako ljudi opozoriti nase, in sem imela tudi idejo o izvajanju brezplačnih delavnic, na katerih bi tisti, ki bi želeli, lahko podarili prostovoljni prispevek. Takoj za to mislijo je razum ponudil tisoč in en razlog, zakaj to ni dobra ideja.

Na svojo srečo sem v tistem času vsak dan vsaj 20 minut namenila meditaciji in se tako naučila umiriti svoje misli. V takem položaju sem tako postavila vprašanje o pravilnosti zamisli o brezplačnih delavnicah in z vso jasnostjo dobila odgovor, da je moja odločitev prava. Občutka prepričanosti v to ne znam opisati, preprosto vedela sem, da je odločitev prava, čutila sem zaupanje v to, da se bo dobro izšlo, ob tem pa neizmeren občutek varnosti in mirnosti. To seveda ni trajalo dolgo, morda nekaj sekund, nato pa se je zopet oglasil moj razum. A bilo je dovolj, da sem vedela, da sem na pravi poti.

Albert Einstein je menda rekel: »Intuicija je sveti dar in razum je njen zvesti služabnik, a ustvarili smo družbo, ki časti služabnika in je pozabila na dar.« Ta dar imamo vsi, le naučiti se ga moramo najti. Z rednim meditiranjem si bomo pri tem lahko pomagali, saj se bomo naučili umiriti vsaj toliko, da bomo lahko ozavestili posamezne misli in prepoznali občutke, ki jih ob njih doživljamo. Marsikdo namreč svojo intuicijo lažje prepozna po občutkih, ki jih doživlja, kot pa po mislih, ki jih prepoznava, saj sta tako misel razuma kot misel intuicije oblikovani na enak način – obe sta misli in se na prvi pogled ne razlikujeta prav veliko.

Čudovita vaja, s kateri si prav tako lahko pomagamo, je, da za pomoč poprosimo svojo podzavest. V svoji knjigi Moč vaše podzavesti jo opiše dr. Joseph Murphy. Zvečer pred spanjem postavite jasno vprašanje in prosite svojo podzavest, naj vam da jasen odgovor, takšnega, ki ga boste lahko prepoznali in razumeli. Kadarkoli uporabim ta način, običajno dobim odgovor v obliki sanj, zato sem se že navadila, da vedno ob prošnji dodam tudi stavek: »Če bo odgovor prišel v obliki sanj, prosim, naj se jih zjutraj spomnim in jih znam tudi pravilno interpretirati.« O eni teh izkušenj in odgovoru, ki sem ga v sanjah dobila, sem že pisala v zapisu Danes ne več.

Pri prepoznavanju intuitivnih misli pa si lahko pomagamo tudi z mišičnim testiranjem, ki predstavlja način, da do odgovorov pridemo preko sporočil svojega telesa. Več o tej vrsti testiranja lahko preberete tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

Mišično testiranje – ključ do nezavednega

Predstavljajte si. Zaprete oči, v mislih izgovorite: »Moje ime je Petra,« in vaše telo se kar na enkrat, brez vaše pomoči ali prisile, rahlo nagne naprej. No, v vašem primeru se bo verjetno rahlo nagnilo nazaj, razen če je tudi vam ime Petra. A več o tem nekoliko pozneje.

To, kar opisujem v uvodu, je mišično testiranje. Z njim sem se prvič srečala pred leti ob branju knjige The emotion code, avtor katere je dr. Bradley Nelson. Čeprav že v postelji in pripravljena na spanje, sem ob prebranem planila pokonci in preverila, ali to, kar piše avtor, tudi drži, in ostala brez besed, ko se je moje telo res rahlo nagnilo naprej ob misli, da mi je ime Petra. Mnogo podrobneje sem mišično testiranje spoznala pozneje, ko sem se vključila v izobraževanje za HSE coacha, saj je prav ta vrsta testiranja pomemben del HSE coachinga.

Kaj mišično testiranje pravzaprav je in kako deluje? Mišično testiranje je način, preko katerega nam telo sporoča, kaj je tisto, v kar globoko v sebi verjamemo, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Pokaže nam, s katerimi mislimi in prepričanji smo usklajeni in s katerimi ne. Mišično testiranje „izkorišča“ elektromagnetno polje okoli telesa in okoli mišic. To se namreč spreminja glede na to, ali so naše besede resnične za nas oz. vanje verjamemo ali pa ne, kar lahko preizkušamo tudi z natančnimi elektromagnetnimi merilniki.

Kadar je tisto, kar govorimo, v skladu z nami oz. resnično za nas, nam bo to telo sporočilo, tako da se bo elektromagnetno polje okrog mišic ali okrog telesa okrepilo in premiki bodo težje izvedljivi. Mišično testiranje je tako odličen pripomoček, ki nam pomaga dostopati do vseh spominov, pozabljenih čustvenih bolečin in globoko zakoreninjenih prepričanj, do katerih z razumom ne moremo dostopati.

Obstaja več vrst mišičnega testiranja, najbolj poznan je način z iztegnjeno roko, njegova pomanjkljivost pa je v tem, da ga ne moremo izvajati sami, temveč le v paru. Če smo mi tisti, ki želimo biti testirani, iztegnemo roko stran od telesa, tako da je vodoravno s tlemi. Naš »pomočnik« nato postavi svojo dlan na sredino naše nadlahti in jo ob tem, ko imamo mi močno roko, poskuša potisniti proti tlom. S tem dobimo vpogled v to, kakšen bo občutek in kaj se bo zgodilo z roko, ko bomo izrekli misel, ki je skladna z nami. Enako naredimo še z mehko roko – naš »pomočnik« jo zopet skuša potisniti navzdol. Naša roka je mehka, zato mu bo tokrat to tudi uspelo. Enako se bo zgodilo vedno, kadar z izrečenim ne bomo skladni oz. v izrečeno ne bomo verjeli. Enak rezultat bi dobili, tudi če bi med tem, ko bi nam nekdo skušal potisniti roko navzdol, v mislih govorili besedo »ne«.

Veliko enostavneje in meni tudi mnogo ljubše pa je stoječe mišično testiranje. Njegova velika prednost je v tem, da ga lahko izvajamo sami in tako ni strahu, da bi nekdo izvedel naše najgloblje skrivnosti. Izvajamo ga tako, da stojimo pokončno, s stopali trdno na tleh in v širini bokov, roki pa sproščeno počivata ob telesu. V mislih izrečemo trditev, v katero verjamemo, npr. »Moje ime je Petra,« in opazujemo, kaj se zgodi s telesom; pri veliki večini se bo to rahlo nagnilo naprej. Nato v mislih izrečemo še trditev, v katero ne verjamemo, npr. »Moje ime je Matej,« in naše telo se bo rahlo nagnilo nazaj. Nekaj testnih trditev naredimo zato, da prepoznamo način delovanja svojega telesa, saj je pri nekaterih situacija lahko ravno obratna in bo telo neskladnost z izrečenim nakazalo z nagibom naprej. skladnost pa z nagibom nazaj.

Pomembno je, da ne skušamo izsiliti odgovora, temveč izjavo le izrečemo, nato pa damo telesu nekaj sekund do pol minute časa, da nam pokaže odgovor. Kadar ne zaupamo svoji intuiciji ali imamo navado dvomiti vase, bomo skušali izsiliti odgovor, za katerega mislimo, da je pravi, namesto da bi dali priložnost telesu, da nam odgovor pokaže.

Ob izvajanju mišičnega testiranja pri HSE coachingu sem velikokrat izkusila, da klienti dvomijo v odgovor, ker mislijo, da so ga izsilili oz. da so povzročili, da so dobili takšnega, kot so želeli. Ko imamo z mišičnim testiranjem že več izkušenj, se lahko zgodi, da izjave še niti ne izgovorimo v celoti, pa bomo že dobili odgovor, zato se morda zdi, da smo ga izsilili. Podobno izkušnjo imamo lahko, če razvijemo svojo kompetentnost na področju čustev in se naučimo prisluhniti svoji intuiciji. Takrat smo priča izkušnji, ko pravi odgovor začutimo, še preden izjavo sploh izrečemo. A to je le stranski produkt tega, da smo se naučili učinkovito in sproti soočati s čustvi.

Mišično testiranje je odlično orodje, s katerim si lahko pomagamo prepoznati svoje podzavestna prepričanja, s katerimi se omejujemo, ter pridobiti vpogled tudi v to, kar o sebi, drugih in svetu verjamemo dobrega. Prav tako je odličen način za učenje poslušanja in sledenja svoji intuiciji, o čemer pa lahko več preberete tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra mišično testiranje mišično testiranje mišično testiranje mišično testiranje

Kako biti hvaležen – razvijmo navado hvaležnosti

»Ena in edina največja stvar, ki jo lahko naredimo, da spremenimo svoje življenje že danes, je, da začnemo biti hvaležni za vse, kar v danem trenutku že imamo,« pravi Oprah Winfrey.

Zato v tokratnem zapisu predstavljam nekaj enostavnih načinov, s katerimi si lahko pomagamo k hvaležnosti že danes in s tem uživamo v vseh koristih, ki jih to prinaša s seboj.

1. Hvaležen/hvaležna sem …

Poiščimo tih in miren prostor, pripravimo si svinčnik in papir. Za vajo potrebujemo 10 minut časa. Zapišemo stavek Hvaležen/hvaležna sem … in ga dopolnjujemo z vsem, za kar smo hvaležni. Vključimo lahko materialne dobrine, osebe, situacije, osebnostne lastnosti, ki jih pri sebi ali drugih cenimo, drobne stvari, kot na primer to, da nam je zjutraj nekdo ustavil in smo lahko varno prečkali cesto. Cilj vaje ni napisati čim več stvari, temveč vztrajati 5 minut, ne glede na to, da se morda nekaj časa ne bomo ničesar spomnili. Dlje ko bomo zrli v zapisani uvodni stavek, večja je verjetnost, da se nam porodi še kakšna nova ideja. Na koncu celoten seznam pregledamo in si dovolimo ob vsaki zapisani stvari občutiti hvaležnost.biti hvaležen biti hvaležen

2. Plakat hvaležnosti

Ta vaja je namenjena kreativnim. Vse, kar potrebujemo zanjo, je velik list papirja, barvice, flomastre, lepilo, škarje in vse ostalo, kar nam pomaga plakat narediti zanimiv in privlačen. A še preden se lotimo plakata, naredimo pregled zadnjega tedna, meseca, leta, lahko svojega celotnega življenja, in poiščimo vse, za kar smo hvaležni. To nato v obliki misli, slik, kolažev itd. vključimo na svoj plakat in si ob tem dovolimo občutke hvaležnosti. Plakat nam lahko služi kot lep opomnik za vse blagoslove, ki smo jih deležni. Če ga pripravimo tako, da nanj vključimo spomine z ljubimi osebami, je plakat lahko tudi lepo darilo.biti hvaležen biti hvaležen

3. Zahvalno pismo

Zahvalno pismo je pismo, ki je namenjeno nam ljubi osebi. Vanj vključimo skupne izkušnje in spomine, za katere smo hvaležni, priložimo slike, zapišemo anekdote iz skupnih druženj in se ob tem predajamo tudi občutku hvaležnosti. V pismo lahko vključimo tudi osebnostne lastnosti, ki jih pri tej osebi cenimo, in zapišemo, kako je naše življenje boljše, ker je ta oseba v njem. Pismo lahko obdržimo ali pa podarimo osebi, ki ji je namenjeno. Včasih – še posebno, ko se nam zdi, da smo se s partnerjem oddaljili, pa lahko služi tudi kot lep opomnik, čemu smo si izbrali prav tega partnerja in ne katerega drugega. Tako se spodbudimo k ponovnemu povezovalnemu delovanju in krepitvi odnosa.

4. Kozarec hvaležnosti

Na majhne lističe dnevno zapisujemo stvari, za katere smo hvaležni. Vključimo lahko osebe, materialne dobrine, svoje kvalitete, darove iz narave, drobne dnevne radosti, kot na primer vstajanje brez budilke. Lističe nato zbiramo v zato namenjenem kozarcu, ki ga po želji lahko tudi okrasimo. Kozarec hvaležnosti lahko polnimo skupaj z družino. Lahko del dneva namenimo temu, da vsak napiše nekaj stvari, za katere je hvaležen. Lističe nato shranimo v kozarcu. Lahko to počnemo posamezno, vse listke zberemo v kozarcu in jih občasno preberemo. Kozarec hvaležnosti je lahko tudi odlično darilo – na lističe zapisujemo, kaj pri ljubi osebi cenimo, stvari, zaradi katerih smo hvaležni, da je del našega življenja, stvari, s katerimi nam dnevno polepša dan, lističe shranjujemo v kozarec in ga ob pravi priložnosti podarimo.

5. Seznam pozitivnih situacij

Pred spanjem namenimo nekaj minut pregledu dneva in se osredotočimo na vse tiste situacije, ki so se odvile v skladu z našimi željami. Poiščimo vsaj tri, v svoj dnevnik zapišimo, čemu se nam zdi pomembno, da se je situacija končala, kot se je, in se ob tem zahvalimo za vse dejavnike ali ljudi, ki so vplivali na to, da se je dobro izšla. Ob tem ne pozabimo niti nase in svoje vedenje znotraj situacije in kvalitet oz. osebnostnih karakteristik, s katerimi smo prispevali k temu, da se je rezultat situacije ujemal z našimi željami.biti hvaležen biti hvaležen

6. Meditacija

Odličen način za krepitev hvaležnosti je tudi meditacija. V sproščenem stanju naredimo pregled dneva in se zahvalimo za vse blagoslove, ki nas obdajajo. Pri tem si lahko pomagamo tudi z vodeno meditacijo, ki jo najdemo tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra biti hvaležen biti hvaležen biti hvaležen biti hvaležen

Ali tudi vi ostajate v preteklosti – kako spustiti preteklost?

Ali pogosto razmišljate o enem ali več dogodkih iz preteklosti? Morda razmišljate, da nikoli več ne boste tako srečni, zadovoljni, uspešni itd., kot ste bili v nekem določenem trenutku? Ali pa se morda v mislih nenehno vračate k preteklemu dogodku, ob misli na katerega še vedno izkušate žalost, razočaranje, jezo, strah?

Vse to so lahko načini za izogibanje življenju v sedanjosti. Čemu? Običajno z namenom, da bi pozabili na to, da s svojim sedanjim življenjem nismo zadovoljni, s tem pa se izognemo tudi temu, da bi naredili korenito spremembo.

Nič ni narobe, če se spominjamo preteklosti, obujamo spomine na prijetne dogodke in se spomnimo tudi tistih, ki smo jih doživljali kot neprijetne. Obstaja pa razlika med spominjanjem preteklosti in »življenju« v njej. V prvem primeru namreč prevzamemo odgovornost za svoje odločitve, prenehamo iskati izgovore in živimo polno v sedanjosti, brez ohranjanja zamer in nekoristnih čustev, ki jih doživljamo ob misli na pretekle dogodke. V drugem primeru pa gojimo zamero, jezo, žalost, razočaranje, sram in še kaj ter iščemo vzroke zanje v preteklih situacijah in ljudeh, ki so bili v njih prisotni. Iščemo krivce za svoje sedanje nezadovoljstvo in jih najdemo v preteklih dogodkih in ljudeh, ki so bili takrat zraven.

Kadar ostajamo v preteklosti, verjamemo, da je ta tista, ki določa našo sedanjost, ne pa, da jo kreiramo  in posledično lahko tudi vedno spremenimo sami. Kako? Tako, da se spremenimo mi. Da sprejmemo, da je preteklost minila in ne glede na to, kako vneto podoživljamo minule dogodke, se ti ne bodo spremenili. Vsa jeza in zamera tega sveta ne bosta spremenili tega, kar smo izkusili, in ne bosta dosegli, da bi dogodek, ki se ga tako vneto spominjamo, iz našega spomina izginil. Ravno nasprotno, s čustvi, s katerimi se nismo soočili, ga še naprej ohranjamo pri življenju. Če torej želimo polno živeti v sedanjosti, se je treba najprej soočiti s čustvi, ki jih izkušamo ob misli na preteklost. O tem, kako to storimo, sem že pisala; pri tem smo lahko uspešni sami ali pa ob podpori.kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Da bi to sploh želeli storiti, se je pomembno zavedati, da v preteklosti ostajamo le zato, ker nam to prinaša koristi, ki pa se jih pogosto ne zavedamo oz. smo celo prepričani, da jih sploh ni. Pa vendar so. Čemu bi drugače to počeli, ko pa vse, kar počnemo, delamo zato, ker od tega nekaj imamo. In če še vedno verjamete, da od ostajanja v preteklosti nimate koristi, potem se je smiselno vprašati, čemu to počnete. Le čemu bi počeli nekaj, od česar nimamo koristi?

Koristi, ki jih imamo od nenehnega obujanja enih in istih spominov, lahko najdemo. Poiščimo tih in miren prostor, nekaj minut namenimo zavestnemu dihanju, po umiritvi pa preprosto postavimo vprašanje: »Kaj imam od tega, da nenehno obujam spomin na ta dogodek? Kaj mi to prinaša?« Vzamemo svinčnik in papir in zapisujemo vse misli, ki se pojavijo kot odgovor na zastavljeno vprašanje.kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Poleg izogibanja sedanjemu nezadovoljstvu med pogoste koristi vračanja v preteklost spada tudi ostajanje v svoji coni udobja in izogibanje spremembam, ohranjanje izgovora za naše pomanjkljivosti oz. lastnosti, ki jih pri sebi ne maramo, nismo pa pripravljeni ničesar v zvezi z njimi storiti itd. V življenju npr. nismo tako uspešni, kot bi si želeli biti, vendar pa glede tega nismo pripravljeni veliko storiti. To bi namreč pomenilo, da moramo narediti spremembe, stopiti iz svoje cone udobja in se aktivirati. Namesto tega se raje nenehno spominjamo situacij iz otroštva, v katerih nismo prejeli podpore in ljubezni staršev na način, kot smo si želeli, spominjamo se vseh trenutkov, ko bi nam lahko rekli, da so ponosni na nas, pa tega niso storili ipd. Poleg obujanja takšnih spominov hitimo drugim ali sebi razlagati, da naša neuspešnost pravzaprav ne preseneča, ko pa nas straši pri ničemer niso podpirali ali nam dali vedeti, da nas imajo radi in so ponosni na nas.

Enako kot z ostajanjem v preteklosti pridobivamo določene koristi, pa ima to tudi kar nekaj negativnih posledic. Med najbolj očitnimi sta gotovo, da življenje teče mimo nas, ne da bi ga res živeli ter da čas in energijo namenjamo nečemu, česar ne moremo spremeniti. S tem se pripravljamo na prihodnost, ki ne bo nič drugačna, kot je naša sedanjost – na takšno torej, s katero ne bomo zadovoljni. Naj omenim še ohranjanje nerealnega upanja, da se bo situacija čudežno spremenila, tako da bomo dosegli zadovoljstvo, ne da bi ob tem naredili kakšno spremembo. Tudi to je namreč pogosta negativna posledica. In še kakšna bi se našla oz. jo na enak način kot prednosti poiščemo sami. Kaj bo na koncu pretehtalo – koristi ali negativne posledice, pa je tako, kot pri marsičem drugem, odvisno le od nas.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Kako se soočiti s strahom?

Ah, ja, strah. Čustvo, katerega nas je, kako ironično, prav tako strah. Pa vendar ta ni vedno slab, pravzaprav je lahko zelo koristen, saj ga doživljamo z namenom, da bi z njim poskrbeli za svoje dobro počutje, čeprav se včasih ne zdi tako.

Kljub vsemu bi lahko rekli, da poznamo dve vrsti strahovanja – koristnega in nekoristnega. Poglejmo najprej primer prvega. Predstavljajte si, da prečkate cesto na prehodu za pešce in opazite, da proti vam drvi tovornjak, za katerega presodite, da ne bo uspel ustaviti pravočasno. Ker seveda želite preživeti, je, glede na zaznano situacijo, strah zelo koristen, saj boste v skladu z njim hitro stekli s ceste na pločnik. Pa poglejmo še primer drugega. Predstavljajte si, da sedite doma na kavču, odločeni, da ne greste iz hiše, saj verjamete, da v nasprotnem primeru obstaja velika verjetnost, da vas pri prečkanju ceste povozi tovornjak. Takšno strahovanje je nekoriston, pa vendar z njim skrbimo za svoje počutje oz. si skušamo na ta način zagotoviti svojo varnost in preživetje.kako se soočiti s strahom

»Podlaga slehernemu od vaših strahov je preprosto bojazen, da ne boste kos vsemu, kar vam prinaša življenje. Vse, kar morate storiti za zmanjšanje svojega strahu, je, da bolj zaupate svojim sposobnostim za ravnanje v vseh možnih okoliščinah,« pravi Susan Jeffers, avtorica knjige Čar samozavesti. Samozavest je pomembne dejavnik, ko govorimo o strahovanju, vendar pa to ne pomeni, da samozavestnih ljudi ni nikoli strah. Res pa je, da se znajo z njim učinkovito soočiti.kako se soočiti s strahom

Prvi pogoj, ki ga za to moramo izpolniti, je, da strah sploh prepoznamo in si ga priznamo. Da se torej zavedamo, da ob misli na nekoga ali nekaj doživljamo strah in da v tem ni nič slabega, nič sramotnega.

Nato se lotimo raziskovanja ozadja strahu, saj je ta povezan z našim razmišljanjem. Katere so torej misli, ki jih mislimo, katere so negativne posledice, ki jih pričakujemo, kateri so pretekli dogodki, ki so z njimi povezani? Kaj razmišljamo o sebi – bom kos vsemu, kar mi bo ponudilo življenje, se bom znal soočiti z različnimi življenjskimi preizkušnjami ali pa bom v tem neuspešen, kot verjamem, da sem bil že tolikokrat v preteklosti? Pogosto že s tem, ko raziščemo ozadje čustev, naredimo veliko, saj o strahu spregovorimo, pa čeprav le sami s seboj. Ob tem namreč pogosto prepoznamo, da nekatere misli in pričakovanja negativnih posledic le niso tako resnični, kot se je zdelo na prvi pogled.

Obstajajo različne tehnike za soočanje s strahom, ki ga bomo po tem še doživljali. Eno takšnih sem v preteklosti uporabila tudi sama, našla sem jo v knjigi Ključ avtorja Joeja Vitala. Da bomo pri izvajanju tehnike učinkovitejši, je priporočljivo, da jo izvajamo zaprtih oči v tihem in mirnem prostoru.kako se soočiti s strahom

Najprej poskrbimo za umiritev, pri čemer si lahko pomagamo z zavestnim dihanjem. Ko bomo umirjeni, v misli prikličimo dogodek ali osebo, ob kateri izkušamo strah, in opazujmo občutke v svojem telesu. Se morda spremeni naša drža telesa, morda občutimo napetosti v nekaterih delih telesa ali pa kakšne druge neprijetne občutke? Opazujmo jih in ocenimo, kako močni so. Pri tem uporabimo kar lestvico od ena do deset, pri čemer ena pomeni, da so zelo rahli, deset pa, da so zelo močni.kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom

Vzemimo v roke svinčnik in se osredotočajmo na strah. Močneje kot ga občutimo, močneje stiskajmo svinčnik, kot bi si želeli predstavljati, da se strah iz nas pretaka v svinčnik. S tem nadaljujmo, vse dokler ne začutimo, da smo pripravljeni svinčnik in z njim tudi strah spustiti. Takrat iztegnimo roko predse, obrnimo dlan proti tlom in razprimo prste, da svinčnik pade na tla. Nato ponovno v misli prikličimo dogodek ali osebo, ob kateri izkušamo strah, in opazujmo občutke v svojem telesu ter tudi tokrat ocenimo njihovo intenzivnost. Ta bo verjetno zdaj manjša, cilj vaje pa je, da se zmanjša do ocene ena, še bolje pa do nič, kar pomeni, da strahu ne občutimo več. Vajo torej po potrebi večkrat ponovimo.

Kadar naši strahovi izhajajo iz preteklih izkušenj, pa se z njimi lahko učinkovito soočimo tudi s tehnikami nevrolingvističnega programiranja in tistimi, ki jih uporabljamo kot del HSE coachinga. To sta tehniki preoblikovanje spomina in IN tehnika, ki ju najdete tu. Za vse, ki se s svojimi strahovi kljub vsemu ne želite soočiti sami, pa sem tu tudi jaz. To, kje me najdete, pa tako ali tako že veste. 🙂

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom