Kako reči ne brez občutka krivde?

Poznate tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo in čeprav si z vsem srcem želimo odkloniti, tega preprosto ne zmoremo, saj vemo, da bi nas glodal nevzdržljiv občutek krivde? Verjamem, da ga.

Prav nezmožnost reči ne in pretirana ustrežljivost drugim na škodo sebe je eno od ravnanj, s katerimi se pogosto soočam na svetovanjih. Zato sem se odločila, da tokratni zapis posvetim prav tej temi.

Z nezmožnostjo reči ne, ko bi bilo to glede na našo situacijo primerno ali zaželeno, se silimo v neželena dejanja in s tem pogosto nižamo svoje samospoštovanje. Kjer je vzrok za strah pred tem, da bi rekli ne?

Prvi razlog je moč iskati v našim prepričanjih. Mnogi, če ne kar večina, namreč verjamejo, da sta njihova sreča in zadovoljstvo nekaj, kar je odvisno od drugih ljudi in zunanjih okoliščin. »Če bi me imel rad, potem bi tudi ti kdaj pripravil kosilo,« »če bi bila dobra hči, bi pomagala očetu,« »tvoja dolžnost je skrbeti zame« itd. Vse to so stavki, ki jasno kažejo to prepričanje – če ti je mar zame in mi želiš dobro, potem moraš to pokazati z dejanji, ki jih zahtevam od tebe. Svojim bližnjim seveda želimo dobro, zato je ob prepričanju, da smo za njihovo dobro počutje odgovorni mi, uslugo težko, če ne že skoraj nemogoče odreči.kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde

Vzrok je delno tudi v dejstvu, da besedo »ne« pogosto občutimo kot zavrnitev nas samih. Ko nekdo reče, da nečesa, kar smo ga prosili, ne želi storiti, si to interpretiramo, kot da mu ni mar za nas, da nas je zavrnil, ne pa da je zavrnil le opravljanje nekega opravila. Ker se ne zavedamo razlike med odklonitvijo prošnje, ki nima nikakršne povezave s sprejemanjem ali ne sprejemanjem osebe, ki jo je izrekla, si besedo »ne« interpretiramo kot »nisem mu všeč« ali »ni mu mar zame«. Ob tem seveda doživljamo prizadetost, za katero verjamemo, da jo je povzročil sogovornik, ko ni želel ugoditi naši želji. Ne pomislimo pa, da je ta pravzaprav povezana z našim razmišljanjem oz. interpretacijo sogovornikove besede »ne«. Prav tako verjamemo, da bomo z zavrnitvijo prošnje sogovornika prizadeli. Tega ne želimo storiti, zato raje ugodimo, pa čeprav se ob tem pogosto jezimo.kako reči ne brez občutka krivde

Prepoznavanje razlike med zavrnitvijo osebe in prošnje, ki jo je ta izrekla, je prvi korak na poti do tega, da bomo lahko rekli ne brez občutka krivde. Tudi zavrnitev osebe je koncept, ki ima v naših mislih negativen pomen. V resnici pa gre le za to, da nam drugi sporočajo, kako nas doživljajo. In roko na srce, nekateri nas ne bodo nikoli doživljali pozitivno, ne glede na to, kaj naredimo.

Z zavedanjem o zgoraj omenjeni razliki si bomo pomagali premagati strah pred tem, da bi sploh rekli ne, v dodatno pomoč pa nam bo tudi poznavanje nekaterih tehnik asertivnega vedenja. Prva se imenuje reči ne, njeno bistvo pa je jasna postavitev mej brez dodatnega opravičevanja. Preprosto lahko rečemo: »Ne ustreza mi,« »Tega ne morem narediti.« Kadar pomoč sicer želimo ponuditi, ne ustreza pa nam izbrani čas, lahko rečemo: »Jutri ne morem, lahko pa se dogovoriva za pojutrišnjem.«kako reči ne brez občutka krivde

Verjamem, da ljudje ob nas delujejo tako, kot so se naučili, da lahko. In če smo njihovim željam in prošnjam vedno ugodili, so se naučili, da od nas lahko pričakujejo odgovor »da« in to bodo tudi pričakovali. Zato bodo ob tem, ko bomo končno zmogli reči ne, morda le začudeno pogledali, lahko pa še odločneje vztrajali pri svojem. To je nekaj, na kar bodimo pripravljeni. Zavedajmo se, da pravzaprav počno le to, kar so počeli že tako dolgo in bili pri tem tudi uspešni. Na nas pa je, da vztrajamo in se naučimo biti uspešni pri zavrnitvi prošenj, takrat ko jim resnično ne zmoremo ali ne želimo ugoditi.

Pri tem si bomo lahko pomagali s tehniko pokvarjene plošče. Že samo ime pove, kaj je njeno bistvo – mirno, vztrajno in jasno ponavljanje enega in istega sporočila. Če smo odločeni vztrajati pri svoji odločitvi, ni potrebe po razburjanju ali jezi, temveč na vsak ugovor ali ponovno prošnjo le ponovimo, da tega ne moremo ali ne želimo storiti.

Če bi se prosilec ob tem ujezil, si pomagajmo še s tehniko zameglitve. Namenjena je umiritvi pogovora, saj se z njeno uporabo ne zapletamo v neprimerno ali celo žaljivo komunikacijo, temveč sogovorniku nakažemo, da razumemo njegovo prošnjo in tudi njegovo jezo, vendar kljub vsemu ne moremo ustreči. »Razumem, da potrebuješ mojo pomoč in verjamem, da bi ti bilo tako lažje, vendar ne morem,« »Strinjam se, da je to pomembno opraviti, vendar zdaj ne morem,« sta le dve izjavi, ki ju lahko izberemo.

Čudežnih receptov, kako se naučiti reči ne brez slabe vesti, ni. Tako kot pri vsem ostalem, česar se želimo na novo naučiti, sta tudi tu pomembna trening in zavedanje koristi, ki nam jih prinaša postavljanje meja. Tudi dolgoročnim neprijetnim posledicam za našo samopodobo in počutje, če tega ne storimo, se tako izognemo. Bodimo prijazni do sebe in se zavedajmo, da sprva morda težko. Vsaka stvar po nekaj poskusih postane lažja, zato le vztrajajmo.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde

Kako prepoznati intuicijo?

Intuicija – notranji glas, glas naše podzavesti, glas naše duše, šesti čut. Vse to so imena, ki jih uporabljamo in pri tem mislimo eno in isto. Na tisto védenje, o katerem se nam ne sanja, kako smo do njega sploh prišli.kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

To me spominja na trenutke, ko sem razmišljala ali zapustiti udobje redne zaposlitve in se podati v samostojne vode. Logika in razum sta govorila, da je varneje ostati tam, kjer sem, notranji glas in želja po tem, da zajadram na samostojno pot, pa je bila vedno močnejša. Kako tudi ne, ko pa se je prvič oglasila že tam nekje pri mojih dvajsetih.

Preprosto vedela sem, da moram storiti ta korak. Čeprav sem poznala tveganja (no, v resnici ne čisto zares, saj jih niti ne moreš, dokler na to pot ne stopiš), sem vedela, da ta tihi glas, ki mi je prigovarjal, naj vendarle zapustim redno zaposlitev, ne bo kar tako utihnil. Takrat nisem razmišljala, ali je bila to intuicija ali kaj drugega, a danes sem prepričana, da je bila.

Mnogi bi radi k intuiciji pristopali z logiko. Tudi sama sem vrsto let tako razmišljala. Skušala sem najti čim več podatkov, jih analizirati, delala sem sezname plusov in minusov, uporabljala sem razum, logiko, čustva in še kaj – vse v želji po tem, da bi dobila intuitivno sporočilo, ki bi mi olajšalo odločitev. A intuicija ne deluje tako.

Kako pa deluje? Pravzaprav je težko razložiti, saj je bistvo intuicije res v tem, da določene stvari preprosto vemo. Ne znamo razložiti, kako smo do teh odgovorov prišli, in čeprav so morda včasih v nasprotju z vsako logiko, preprosto vemo, da so pravi. Zato ne preseneča vprašanje, kako v resnici vemo, da je neka misel intuitivna, ne pa misel, obarvana z razumom ali čustvi.kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

Intuitivna misel ni usmerjena v kritiko, obsojanje, ne spremljata je strah in dvom, ne vključuje zmedenosti, nelagodja in časovnih pritiskov. Lahko jo prepoznamo v obliki misli, občutkov, morda podob, vedno pa jo spremlja občutek popolnega miru, zaupanja in občutek »da, to je to«.

Vajeni nenehnega hrupa misli v svoji glavi jo pogosto preprosto spregledamo ali opustimo, saj ji nemalokrat lahko sledijo strah, dvom ali misel o tveganju. Naše misli in čustva so neločljivo povezani in skupaj z mislijo izkušamo tudi čustva. Spomnim se izkušnje, ko sem v začetkih samostojne poti razmišljala, kako ljudi opozoriti nase, in sem imela tudi idejo o izvajanju brezplačnih delavnic, na katerih bi tisti, ki bi želeli, lahko podarili prostovoljni prispevek. Takoj za to mislijo je razum ponudil tisoč in en razlog, zakaj to ni dobra ideja.

Na svojo srečo sem v tistem času vsak dan vsaj 20 minut namenila meditaciji in se tako naučila umiriti svoje misli. V takem položaju sem tako postavila vprašanje o pravilnosti zamisli o brezplačnih delavnicah in z vso jasnostjo dobila odgovor, da je moja odločitev prava. Občutka prepričanosti v to ne znam opisati, preprosto vedela sem, da je odločitev prava, čutila sem zaupanje v to, da se bo dobro izšlo, ob tem pa neizmeren občutek varnosti in mirnosti. To seveda ni trajalo dolgo, morda nekaj sekund, nato pa se je zopet oglasil moj razum. A bilo je dovolj, da sem vedela, da sem na pravi poti.

Albert Einstein je menda rekel: »Intuicija je sveti dar in razum je njen zvesti služabnik, a ustvarili smo družbo, ki časti služabnika in je pozabila na dar.« Ta dar imamo vsi, le naučiti se ga moramo najti. Z rednim meditiranjem si bomo pri tem lahko pomagali, saj se bomo naučili umiriti vsaj toliko, da bomo lahko ozavestili posamezne misli in prepoznali občutke, ki jih ob njih doživljamo. Marsikdo namreč svojo intuicijo lažje prepozna po občutkih, ki jih doživlja, kot pa po mislih, ki jih prepoznava, saj sta tako misel razuma kot misel intuicije oblikovani na enak način – obe sta misli in se na prvi pogled ne razlikujeta prav veliko.

Čudovita vaja, s kateri si prav tako lahko pomagamo, je, da za pomoč poprosimo svojo podzavest. V svoji knjigi Moč vaše podzavesti jo opiše dr. Joseph Murphy. Zvečer pred spanjem postavite jasno vprašanje in prosite svojo podzavest, naj vam da jasen odgovor, takšnega, ki ga boste lahko prepoznali in razumeli. Kadarkoli uporabim ta način, običajno dobim odgovor v obliki sanj, zato sem se že navadila, da vedno ob prošnji dodam tudi stavek: »Če bo odgovor prišel v obliki sanj, prosim, naj se jih zjutraj spomnim in jih znam tudi pravilno interpretirati.« O eni teh izkušenj in odgovoru, ki sem ga v sanjah dobila, sem že pisala v zapisu Danes ne več.

Pri prepoznavanju intuitivnih misli pa si lahko pomagamo tudi z mišičnim testiranjem, ki predstavlja način, da do odgovorov pridemo preko sporočil svojega telesa. Več o tej vrsti testiranja lahko preberete tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

Mišično testiranje – ključ do nezavednega

Predstavljajte si. Zaprete oči, v mislih izgovorite: »Moje ime je Petra,« in vaše telo se kar na enkrat, brez vaše pomoči ali prisile, rahlo nagne naprej. No, v vašem primeru se bo verjetno rahlo nagnilo nazaj, razen če je tudi vam ime Petra. A več o tem nekoliko pozneje.

To, kar opisujem v uvodu, je mišično testiranje. Z njim sem se prvič srečala pred leti ob branju knjige The emotion code, avtor katere je dr. Bradley Nelson. Čeprav že v postelji in pripravljena na spanje, sem ob prebranem planila pokonci in preverila, ali to, kar piše avtor, tudi drži, in ostala brez besed, ko se je moje telo res rahlo nagnilo naprej ob misli, da mi je ime Petra. Mnogo podrobneje sem mišično testiranje spoznala pozneje, ko sem se vključila v izobraževanje za HSE coacha, saj je prav ta vrsta testiranja pomemben del HSE coachinga.

Kaj mišično testiranje pravzaprav je in kako deluje? Mišično testiranje je način, preko katerega nam telo sporoča, kaj je tisto, v kar globoko v sebi verjamemo, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Pokaže nam, s katerimi mislimi in prepričanji smo usklajeni in s katerimi ne. Mišično testiranje „izkorišča“ elektromagnetno polje okoli telesa in okoli mišic. To se namreč spreminja glede na to, ali so naše besede resnične za nas oz. vanje verjamemo ali pa ne, kar lahko preizkušamo tudi z natančnimi elektromagnetnimi merilniki.

Kadar je tisto, kar govorimo, v skladu z nami oz. resnično za nas, nam bo to telo sporočilo, tako da se bo elektromagnetno polje okrog mišic ali okrog telesa okrepilo in premiki bodo težje izvedljivi. Mišično testiranje je tako odličen pripomoček, ki nam pomaga dostopati do vseh spominov, pozabljenih čustvenih bolečin in globoko zakoreninjenih prepričanj, do katerih z razumom ne moremo dostopati.

Obstaja več vrst mišičnega testiranja, najbolj poznan je način z iztegnjeno roko, njegova pomanjkljivost pa je v tem, da ga ne moremo izvajati sami, temveč le v paru. Če smo mi tisti, ki želimo biti testirani, iztegnemo roko stran od telesa, tako da je vodoravno s tlemi. Naš »pomočnik« nato postavi svojo dlan na sredino naše nadlahti in jo ob tem, ko imamo mi močno roko, poskuša potisniti proti tlom. S tem dobimo vpogled v to, kakšen bo občutek in kaj se bo zgodilo z roko, ko bomo izrekli misel, ki je skladna z nami. Enako naredimo še z mehko roko – naš »pomočnik« jo zopet skuša potisniti navzdol. Naša roka je mehka, zato mu bo tokrat to tudi uspelo. Enako se bo zgodilo vedno, kadar z izrečenim ne bomo skladni oz. v izrečeno ne bomo verjeli. Enak rezultat bi dobili, tudi če bi med tem, ko bi nam nekdo skušal potisniti roko navzdol, v mislih govorili besedo »ne«.

Veliko enostavneje in meni tudi mnogo ljubše pa je stoječe mišično testiranje. Njegova velika prednost je v tem, da ga lahko izvajamo sami in tako ni strahu, da bi nekdo izvedel naše najgloblje skrivnosti. Izvajamo ga tako, da stojimo pokončno, s stopali trdno na tleh in v širini bokov, roki pa sproščeno počivata ob telesu. V mislih izrečemo trditev, v katero verjamemo, npr. »Moje ime je Petra,« in opazujemo, kaj se zgodi s telesom; pri veliki večini se bo to rahlo nagnilo naprej. Nato v mislih izrečemo še trditev, v katero ne verjamemo, npr. »Moje ime je Matej,« in naše telo se bo rahlo nagnilo nazaj. Nekaj testnih trditev naredimo zato, da prepoznamo način delovanja svojega telesa, saj je pri nekaterih situacija lahko ravno obratna in bo telo neskladnost z izrečenim nakazalo z nagibom naprej. skladnost pa z nagibom nazaj.

Pomembno je, da ne skušamo izsiliti odgovora, temveč izjavo le izrečemo, nato pa damo telesu nekaj sekund do pol minute časa, da nam pokaže odgovor. Kadar ne zaupamo svoji intuiciji ali imamo navado dvomiti vase, bomo skušali izsiliti odgovor, za katerega mislimo, da je pravi, namesto da bi dali priložnost telesu, da nam odgovor pokaže.

Ob izvajanju mišičnega testiranja pri HSE coachingu sem velikokrat izkusila, da klienti dvomijo v odgovor, ker mislijo, da so ga izsilili oz. da so povzročili, da so dobili takšnega, kot so želeli. Ko imamo z mišičnim testiranjem že več izkušenj, se lahko zgodi, da izjave še niti ne izgovorimo v celoti, pa bomo že dobili odgovor, zato se morda zdi, da smo ga izsilili. Podobno izkušnjo imamo lahko, če razvijemo svojo kompetentnost na področju čustev in se naučimo prisluhniti svoji intuiciji. Takrat smo priča izkušnji, ko pravi odgovor začutimo, še preden izjavo sploh izrečemo. A to je le stranski produkt tega, da smo se naučili učinkovito in sproti soočati s čustvi.

Mišično testiranje je odlično orodje, s katerim si lahko pomagamo prepoznati svoje podzavestna prepričanja, s katerimi se omejujemo, ter pridobiti vpogled tudi v to, kar o sebi, drugih in svetu verjamemo dobrega. Prav tako je odličen način za učenje poslušanja in sledenja svoji intuiciji, o čemer pa lahko več preberete tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra mišično testiranje mišično testiranje mišično testiranje mišično testiranje

Kako biti hvaležen – razvijmo navado hvaležnosti

»Ena in edina največja stvar, ki jo lahko naredimo, da spremenimo svoje življenje že danes, je, da začnemo biti hvaležni za vse, kar v danem trenutku že imamo,« pravi Oprah Winfrey.

Zato v tokratnem zapisu predstavljam nekaj enostavnih načinov, s katerimi si lahko pomagamo k hvaležnosti že danes in s tem uživamo v vseh koristih, ki jih to prinaša s seboj.

1. Hvaležen/hvaležna sem …

Poiščimo tih in miren prostor, pripravimo si svinčnik in papir. Za vajo potrebujemo 10 minut časa. Zapišemo stavek Hvaležen/hvaležna sem … in ga dopolnjujemo z vsem, za kar smo hvaležni. Vključimo lahko materialne dobrine, osebe, situacije, osebnostne lastnosti, ki jih pri sebi ali drugih cenimo, drobne stvari, kot na primer to, da nam je zjutraj nekdo ustavil in smo lahko varno prečkali cesto. Cilj vaje ni napisati čim več stvari, temveč vztrajati 5 minut, ne glede na to, da se morda nekaj časa ne bomo ničesar spomnili. Dlje ko bomo zrli v zapisani uvodni stavek, večja je verjetnost, da se nam porodi še kakšna nova ideja. Na koncu celoten seznam pregledamo in si dovolimo ob vsaki zapisani stvari občutiti hvaležnost.biti hvaležen biti hvaležen

2. Plakat hvaležnosti

Ta vaja je namenjena kreativnim. Vse, kar potrebujemo zanjo, je velik list papirja, barvice, flomastre, lepilo, škarje in vse ostalo, kar nam pomaga plakat narediti zanimiv in privlačen. A še preden se lotimo plakata, naredimo pregled zadnjega tedna, meseca, leta, lahko svojega celotnega življenja, in poiščimo vse, za kar smo hvaležni. To nato v obliki misli, slik, kolažev itd. vključimo na svoj plakat in si ob tem dovolimo občutke hvaležnosti. Plakat nam lahko služi kot lep opomnik za vse blagoslove, ki smo jih deležni. Če ga pripravimo tako, da nanj vključimo spomine z ljubimi osebami, je plakat lahko tudi lepo darilo.biti hvaležen biti hvaležen

3. Zahvalno pismo

Zahvalno pismo je pismo, ki je namenjeno nam ljubi osebi. Vanj vključimo skupne izkušnje in spomine, za katere smo hvaležni, priložimo slike, zapišemo anekdote iz skupnih druženj in se ob tem predajamo tudi občutku hvaležnosti. V pismo lahko vključimo tudi osebnostne lastnosti, ki jih pri tej osebi cenimo, in zapišemo, kako je naše življenje boljše, ker je ta oseba v njem. Pismo lahko obdržimo ali pa podarimo osebi, ki ji je namenjeno. Včasih – še posebno, ko se nam zdi, da smo se s partnerjem oddaljili, pa lahko služi tudi kot lep opomnik, čemu smo si izbrali prav tega partnerja in ne katerega drugega. Tako se spodbudimo k ponovnemu povezovalnemu delovanju in krepitvi odnosa.

4. Kozarec hvaležnosti

Na majhne lističe dnevno zapisujemo stvari, za katere smo hvaležni. Vključimo lahko osebe, materialne dobrine, svoje kvalitete, darove iz narave, drobne dnevne radosti, kot na primer vstajanje brez budilke. Lističe nato zbiramo v zato namenjenem kozarcu, ki ga po želji lahko tudi okrasimo. Kozarec hvaležnosti lahko polnimo skupaj z družino. Lahko del dneva namenimo temu, da vsak napiše nekaj stvari, za katere je hvaležen. Lističe nato shranimo v kozarcu. Lahko to počnemo posamezno, vse listke zberemo v kozarcu in jih občasno preberemo. Kozarec hvaležnosti je lahko tudi odlično darilo – na lističe zapisujemo, kaj pri ljubi osebi cenimo, stvari, zaradi katerih smo hvaležni, da je del našega življenja, stvari, s katerimi nam dnevno polepša dan, lističe shranjujemo v kozarec in ga ob pravi priložnosti podarimo.

5. Seznam pozitivnih situacij

Pred spanjem namenimo nekaj minut pregledu dneva in se osredotočimo na vse tiste situacije, ki so se odvile v skladu z našimi željami. Poiščimo vsaj tri, v svoj dnevnik zapišimo, čemu se nam zdi pomembno, da se je situacija končala, kot se je, in se ob tem zahvalimo za vse dejavnike ali ljudi, ki so vplivali na to, da se je dobro izšla. Ob tem ne pozabimo niti nase in svoje vedenje znotraj situacije in kvalitet oz. osebnostnih karakteristik, s katerimi smo prispevali k temu, da se je rezultat situacije ujemal z našimi željami.biti hvaležen biti hvaležen

6. Meditacija

Odličen način za krepitev hvaležnosti je tudi meditacija. V sproščenem stanju naredimo pregled dneva in se zahvalimo za vse blagoslove, ki nas obdajajo. Pri tem si lahko pomagamo tudi z vodeno meditacijo, ki jo najdemo tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra biti hvaležen biti hvaležen biti hvaležen biti hvaležen

Ali tudi vi ostajate v preteklosti – kako spustiti preteklost?

Ali pogosto razmišljate o enem ali več dogodkih iz preteklosti? Morda razmišljate, da nikoli več ne boste tako srečni, zadovoljni, uspešni itd., kot ste bili v nekem določenem trenutku? Ali pa se morda v mislih nenehno vračate k preteklemu dogodku, ob misli na katerega še vedno izkušate žalost, razočaranje, jezo, strah?

Vse to so lahko načini za izogibanje življenju v sedanjosti. Čemu? Običajno z namenom, da bi pozabili na to, da s svojim sedanjim življenjem nismo zadovoljni, s tem pa se izognemo tudi temu, da bi naredili korenito spremembo.

Nič ni narobe, če se spominjamo preteklosti, obujamo spomine na prijetne dogodke in se spomnimo tudi tistih, ki smo jih doživljali kot neprijetne. Obstaja pa razlika med spominjanjem preteklosti in »življenju« v njej. V prvem primeru namreč prevzamemo odgovornost za svoje odločitve, prenehamo iskati izgovore in živimo polno v sedanjosti, brez ohranjanja zamer in nekoristnih čustev, ki jih doživljamo ob misli na pretekle dogodke. V drugem primeru pa gojimo zamero, jezo, žalost, razočaranje, sram in še kaj ter iščemo vzroke zanje v preteklih situacijah in ljudeh, ki so bili v njih prisotni. Iščemo krivce za svoje sedanje nezadovoljstvo in jih najdemo v preteklih dogodkih in ljudeh, ki so bili takrat zraven.

Kadar ostajamo v preteklosti, verjamemo, da je ta tista, ki določa našo sedanjost, ne pa, da jo kreiramo  in posledično lahko tudi vedno spremenimo sami. Kako? Tako, da se spremenimo mi. Da sprejmemo, da je preteklost minila in ne glede na to, kako vneto podoživljamo minule dogodke, se ti ne bodo spremenili. Vsa jeza in zamera tega sveta ne bosta spremenili tega, kar smo izkusili, in ne bosta dosegli, da bi dogodek, ki se ga tako vneto spominjamo, iz našega spomina izginil. Ravno nasprotno, s čustvi, s katerimi se nismo soočili, ga še naprej ohranjamo pri življenju. Če torej želimo polno živeti v sedanjosti, se je treba najprej soočiti s čustvi, ki jih izkušamo ob misli na preteklost. O tem, kako to storimo, sem že pisala; pri tem smo lahko uspešni sami ali pa ob podpori.kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Da bi to sploh želeli storiti, se je pomembno zavedati, da v preteklosti ostajamo le zato, ker nam to prinaša koristi, ki pa se jih pogosto ne zavedamo oz. smo celo prepričani, da jih sploh ni. Pa vendar so. Čemu bi drugače to počeli, ko pa vse, kar počnemo, delamo zato, ker od tega nekaj imamo. In če še vedno verjamete, da od ostajanja v preteklosti nimate koristi, potem se je smiselno vprašati, čemu to počnete. Le čemu bi počeli nekaj, od česar nimamo koristi?

Koristi, ki jih imamo od nenehnega obujanja enih in istih spominov, lahko najdemo. Poiščimo tih in miren prostor, nekaj minut namenimo zavestnemu dihanju, po umiritvi pa preprosto postavimo vprašanje: »Kaj imam od tega, da nenehno obujam spomin na ta dogodek? Kaj mi to prinaša?« Vzamemo svinčnik in papir in zapisujemo vse misli, ki se pojavijo kot odgovor na zastavljeno vprašanje.kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Poleg izogibanja sedanjemu nezadovoljstvu med pogoste koristi vračanja v preteklost spada tudi ostajanje v svoji coni udobja in izogibanje spremembam, ohranjanje izgovora za naše pomanjkljivosti oz. lastnosti, ki jih pri sebi ne maramo, nismo pa pripravljeni ničesar v zvezi z njimi storiti itd. V življenju npr. nismo tako uspešni, kot bi si želeli biti, vendar pa glede tega nismo pripravljeni veliko storiti. To bi namreč pomenilo, da moramo narediti spremembe, stopiti iz svoje cone udobja in se aktivirati. Namesto tega se raje nenehno spominjamo situacij iz otroštva, v katerih nismo prejeli podpore in ljubezni staršev na način, kot smo si želeli, spominjamo se vseh trenutkov, ko bi nam lahko rekli, da so ponosni na nas, pa tega niso storili ipd. Poleg obujanja takšnih spominov hitimo drugim ali sebi razlagati, da naša neuspešnost pravzaprav ne preseneča, ko pa nas straši pri ničemer niso podpirali ali nam dali vedeti, da nas imajo radi in so ponosni na nas.

Enako kot z ostajanjem v preteklosti pridobivamo določene koristi, pa ima to tudi kar nekaj negativnih posledic. Med najbolj očitnimi sta gotovo, da življenje teče mimo nas, ne da bi ga res živeli ter da čas in energijo namenjamo nečemu, česar ne moremo spremeniti. S tem se pripravljamo na prihodnost, ki ne bo nič drugačna, kot je naša sedanjost – na takšno torej, s katero ne bomo zadovoljni. Naj omenim še ohranjanje nerealnega upanja, da se bo situacija čudežno spremenila, tako da bomo dosegli zadovoljstvo, ne da bi ob tem naredili kakšno spremembo. Tudi to je namreč pogosta negativna posledica. In še kakšna bi se našla oz. jo na enak način kot prednosti poiščemo sami. Kaj bo na koncu pretehtalo – koristi ali negativne posledice, pa je tako, kot pri marsičem drugem, odvisno le od nas.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Kako se soočiti s strahom?

Ah, ja, strah. Čustvo, katerega nas je, kako ironično, prav tako strah. Pa vendar ta ni vedno slab, pravzaprav je lahko zelo koristen, saj ga doživljamo z namenom, da bi z njim poskrbeli za svoje dobro počutje, čeprav se včasih ne zdi tako.

Kljub vsemu bi lahko rekli, da poznamo dve vrsti strahovanja – koristnega in nekoristnega. Poglejmo najprej primer prvega. Predstavljajte si, da prečkate cesto na prehodu za pešce in opazite, da proti vam drvi tovornjak, za katerega presodite, da ne bo uspel ustaviti pravočasno. Ker seveda želite preživeti, je, glede na zaznano situacijo, strah zelo koristen, saj boste v skladu z njim hitro stekli s ceste na pločnik. Pa poglejmo še primer drugega. Predstavljajte si, da sedite doma na kavču, odločeni, da ne greste iz hiše, saj verjamete, da v nasprotnem primeru obstaja velika verjetnost, da vas pri prečkanju ceste povozi tovornjak. Takšno strahovanje je nekoriston, pa vendar z njim skrbimo za svoje počutje oz. si skušamo na ta način zagotoviti svojo varnost in preživetje.kako se soočiti s strahom

»Podlaga slehernemu od vaših strahov je preprosto bojazen, da ne boste kos vsemu, kar vam prinaša življenje. Vse, kar morate storiti za zmanjšanje svojega strahu, je, da bolj zaupate svojim sposobnostim za ravnanje v vseh možnih okoliščinah,« pravi Susan Jeffers, avtorica knjige Čar samozavesti. Samozavest je pomembne dejavnik, ko govorimo o strahovanju, vendar pa to ne pomeni, da samozavestnih ljudi ni nikoli strah. Res pa je, da se znajo z njim učinkovito soočiti.kako se soočiti s strahom

Prvi pogoj, ki ga za to moramo izpolniti, je, da strah sploh prepoznamo in si ga priznamo. Da se torej zavedamo, da ob misli na nekoga ali nekaj doživljamo strah in da v tem ni nič slabega, nič sramotnega.

Nato se lotimo raziskovanja ozadja strahu, saj je ta povezan z našim razmišljanjem. Katere so torej misli, ki jih mislimo, katere so negativne posledice, ki jih pričakujemo, kateri so pretekli dogodki, ki so z njimi povezani? Kaj razmišljamo o sebi – bom kos vsemu, kar mi bo ponudilo življenje, se bom znal soočiti z različnimi življenjskimi preizkušnjami ali pa bom v tem neuspešen, kot verjamem, da sem bil že tolikokrat v preteklosti? Pogosto že s tem, ko raziščemo ozadje čustev, naredimo veliko, saj o strahu spregovorimo, pa čeprav le sami s seboj. Ob tem namreč pogosto prepoznamo, da nekatere misli in pričakovanja negativnih posledic le niso tako resnični, kot se je zdelo na prvi pogled.

Obstajajo različne tehnike za soočanje s strahom, ki ga bomo po tem še doživljali. Eno takšnih sem v preteklosti uporabila tudi sama, našla sem jo v knjigi Ključ avtorja Joeja Vitala. Da bomo pri izvajanju tehnike učinkovitejši, je priporočljivo, da jo izvajamo zaprtih oči v tihem in mirnem prostoru.kako se soočiti s strahom

Najprej poskrbimo za umiritev, pri čemer si lahko pomagamo z zavestnim dihanjem. Ko bomo umirjeni, v misli prikličimo dogodek ali osebo, ob kateri izkušamo strah, in opazujmo občutke v svojem telesu. Se morda spremeni naša drža telesa, morda občutimo napetosti v nekaterih delih telesa ali pa kakšne druge neprijetne občutke? Opazujmo jih in ocenimo, kako močni so. Pri tem uporabimo kar lestvico od ena do deset, pri čemer ena pomeni, da so zelo rahli, deset pa, da so zelo močni.kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom

Vzemimo v roke svinčnik in se osredotočajmo na strah. Močneje kot ga občutimo, močneje stiskajmo svinčnik, kot bi si želeli predstavljati, da se strah iz nas pretaka v svinčnik. S tem nadaljujmo, vse dokler ne začutimo, da smo pripravljeni svinčnik in z njim tudi strah spustiti. Takrat iztegnimo roko predse, obrnimo dlan proti tlom in razprimo prste, da svinčnik pade na tla. Nato ponovno v misli prikličimo dogodek ali osebo, ob kateri izkušamo strah, in opazujmo občutke v svojem telesu ter tudi tokrat ocenimo njihovo intenzivnost. Ta bo verjetno zdaj manjša, cilj vaje pa je, da se zmanjša do ocene ena, še bolje pa do nič, kar pomeni, da strahu ne občutimo več. Vajo torej po potrebi večkrat ponovimo.

Kadar naši strahovi izhajajo iz preteklih izkušenj, pa se z njimi lahko učinkovito soočimo tudi s tehnikami nevrolingvističnega programiranja in tistimi, ki jih uporabljamo kot del HSE coachinga. To sta tehniki preoblikovanje spomina in IN tehnika, ki ju najdete tu. Za vse, ki se s svojimi strahovi kljub vsemu ne želite soočiti sami, pa sem tu tudi jaz. To, kje me najdete, pa tako ali tako že veste. 🙂

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom

Kako prepoznati smisel življenja?

Smisel življenja je tista skrivnostna stvar, ki jo v življenju iščemo vsi. Prepričana sem, da so le redki, ki se kdaj pa kdaj ne sprašujejo, kaj je smisel njihovega obstoja na tem čudovitem planetu.

Kaj je smisel mojega življenja, zakaj sem tu, kaj je moja naloga, kaj naj bi v tem življenju dosegel – vse to so različice enega in istega vprašanja.

Čemu je tako pomembno, da najdemo smisel svojega obstoja? Verjamem, da so tisti, ki so našli smisel svojega obstoja veliko bolj notranje mirni tudi v situacijah, ki jih drugi doživljajo kot krivične ali težke. Zelo dobro namreč vedo kam so namenjeni, kam si želijo priti in se po poti do svojega cilja ne ustavljajo predolgo ob morebitnih preprekah, niti se ne sprašujejo čemu morajo početi tisto, kar pač počnejo. Namen njihovih dejanj jim je jasen, v vsem kar počnejo vidijo smisel, saj so osmislili svoja življenja in svoja dejanja.

Pri prepoznavanju smisla svojega življenja si lahko pomagamo tudi z meditacijo in eno takšnih predstavljam v tokratnem zapisu. Lahko jo izvajate leže ali sede. Udobno se namestite, poskrbite da bo vaša hrbtenica čim bolj zravnana in dlani obrnjene navzgor.

Zavedajte se, da ni dobrih in slabih izidov meditacije, da ne obstaja nič, kar bi morali v njej doseči in se skušajte samo prepustiti. Zaupajte, da vam bo smisel življenja razkrit točno takrat, ko bo pravi čas. Vaše je le, da zastavite vprašanje in prisluhnete odgovoru. Ta vam bo morda  razkrit takoj, morda jutri ali v prihodnjih dneh.

Naredite nekaj globokih vdihov in izdihov. Svojo pozornost usmerite na nežno gibanje telesa. Opazujte kako vas vdihi in izdihi nežno zibajo v vedno večjo sproščenost. Predstavljajte si, da z vsakih vdihom vdihujete mir in z izdihom izdihujete napetosti iz vašega telesa.

Predstavljajte si, da ležite na vašem najljubšem kotičku v naravi in zrete v nebo. Opazujete kako se po njem počasi premikajo oblaki. Nežno, brez prisile in napora se premikajo dalje, v vaše vidno polje pa pride nov oblak, ki počasi zapusti vaše vidno polje. Tako opazujete oblak za oblakom. Enako lahkotno kot so prišli v vaše vidno polje, iz njega tudi odidejo.

Svojo pozornost zdaj usmerite na nebo, ki je v ozadju oblakov in ga samo opazujte. Če se med tem v vaš um prikradejo kakšne misli, jim ne posvečajte pozornosti temveč jo le nežno preusmerite nazaj na opazovanje sinje modrega neba.

Postajate vedno bolj sproščeni in umirjeni. Občutite kako se v vas postopno naseljuje tišina, ki jo s seboj prinaša opazovanje neba. Še nekaj trenutkov se samo prepuščajte tej blagodejni tišini, ki se je naselila v vas.

Ko boste pripravljeni, postavite vprašanje »Kaj je smisel mojega življenja, zakaj sem tu na tem svetu?« Nato se samo prepustite in prisluhnite odgovoru. Ne skušajte ga izsiliti. Zaupajte, da ga boste prejeli, ko bo pravi čas. Odgovor lahko pride v obliki slik ali podob, v obliki jasnega glasovnega sporočila ali v obliki občutkov. Prosite, naj vam bo odgovor podan na način, ki ga boste lahko razumeli in sprejeli.

Prisluhnite odgovoru. Vedeli boste kdaj je pravi in kdaj prihaja iz vaše notranjosti, saj bo pospremljen z občutki umirjenosti, radosti, notranjega zadovoljstva in miru.

Ko boste odgovor dobili se zanj zahvalite in v primeru, da ga niste dobili, zaupajte, da vam bo razkrit, ko bo pravi čas.

Z ljubeznijo. ♥

Petra smisel življenja smisel življenja smisel življenja smisel življenja smisel življenja

Kako razviti navado samomotivacije?

Na enem od predavanj sem udeležence vprašala, kaj menijo o motivaciji. Je motivacija nekaj, kar imamo vsi, je nekaterim prirojena in drugim pač ne, so jo nekaterim privzgojili in drugim ne?

Nekateri so bili mnenja, da imamo motivacijo vsi in da je pri enih močnejša, pri drugih pa šibkejša ter da na to vpliva tudi vzgoja. Drugi so menili, da je motivacija nekaterim prirojena, da je dedna in jo zato nekateri imajo in drugi ne.

Kaj pa menite vi? Kako bi opisali sebe – kot motivirane? Morda kot zelo ali pa kot malo manj motivirane?

Kaj če vam rečem, da smo vsi zelo motivirani? Bi mi verjeli? Prav to je namreč nekaj, v kar verjamem jaz.

Verjamem, da smo vsi zelo zelo motivirani in to celo motivirani, da dosežemo isto stvar – dobro počutje.

Vsi smo motivirani početi stvari, v katerih prepoznamo svoje dobro počutje, torej v različnih stvareh. Motivacija je nekaj, kar je prirojeno vsem. Vprašanje pa je ali v življenju ozavestimo, kaj je tisto, v čemer prepoznamo nekaj dobrega zase.

Nekateri so zelo motivirani za vsakodnevni jutranji tek – v tem prepoznajo koristi in način doseganja svojega dobrega počutja. Drugi so zelo motivirani za jutranje poležavanje – v tem prepoznajo koristi zase in način, kako začasno doseči svoje dobro počutje. A oboji so motivirani, celo zelo motivirani, razlika je le v aktivnosti, ki je v jedru njihove motivacije.

Če je to, kar pravim, res, kako to, da potem ne najdemo motivacije, da bi se lotili nečesa, s čimer že tako dolgo odlašamo. Kako to, da ne najdemo motivacije za nekaj, za kar na razumski ravni jasno vemo, da nam bo koristilo? Odgovor se skriva v tem, da v odlašanju prepoznamo korist. Čeprav ljudje trdijo, da jim odlašanje ne prinaša nič dobrega, pa ni tako. O tem sem že pisala.

A odlašanju se lahko zoperstavimo tudi tako, da razvijemo navado samomotivacije, pri kateri je ključno, da sledimo trem korakom. Prvi korak je postavljanje ravno pravih izzivov. To so izzivi, ki jih zaznavamo kot ravno prav zahtevne in pri katerih se zavedamo, da jih z nekaj truda lahko osvojimo. Če so izzivi preveč enostavni, če ne zahtevajo truda, jih bomo doživljali kot dolgočasne in nam pravzaprav niti ne bodo v izziv. Tako kot bodo negativno na motivacijo vplivali prelahki izzivi, bo enak rezultat tudi pri izzivih, ki jih bomo zaznavali kot pretežke. Če ne verjamemo, da nekaj lahko osvojimo, se tega ne bomo lotili. Izziv naj bo torej takšen, da bomo že vnaprej verjeli, da smo mu lahko kos, če mu le namenimo nekaj truda, časa in energije.

Drugi korak je zavedanje pozitivnih občutkov, ki jih pri sebi prepoznamo vsakokrat, ko izziv premagamo. Večina ljudi se bo strinjala, da vsak dosežen cilj s seboj prinaša določeno mero občutka uspeha, zadovoljstva, ponosa in tudi motivacije. Ko prepoznamo, da smo v nečem uspešni, nam to daje zagon za naprej. In ruši tudi enega od mitov o motivaciji – da moramo najprej najti motivacijo in se šele nato lotiti doseganja ciljev.

Tretji korak pa je namenjen ponavljanju prvih dveh korakov. Ko osvojimo zastavljeni izziv in prepoznamo prijetne občutke, ki ga spremljajo, si postavimo nov izziv. Tudi tokrat naj bo ravno dovolj zahteven. Ko osvojimo tudi tega, bomo dobili ponovni zagon, nov val motivacije, in si bomo postavili nov izziv. To je tudi odličen način, da kreiramo novo navado, s katero smo do zdaj nekoliko odlašali, in tako uporabimo motivacijo, ki je že od rojstva del vsakega izmed nas – motivacijo, usmerjeno v skrb za svoje dobro počutje.

kako biti motiviran kako biti motiviran
Z ljubeznijo. ♥

Petra kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran

3 stvari, ki jih moramo vedeti o čustvih

Tokratni zapis nekaj več pozornosti namenja čustvom. Razkrila bom 3 dejstva o čustvih, za katera verjamem, da pomembno vplivajo na naše razumevanje delovanja in čustvovanja. Pa poglejmo, katera so.

1. Čustva niso dobra ali slaba, temveč samo so.

Pogosto slišimo razlage v smislu, da obstajajo t. i. dobra ali pozitivna in slaba oz. negativna čustva. A to ne drži. Res je, da se ob nekaterih počutimo bolj, ob drugih pa manj prijetno, res je tudi, da so nekatera čustva v določeni situaciji lahko bolj, druga pa manj koristna, vsekakor pa smo mi tisti, ki jim dajemo vrednostni predznak. Tako je povsem mogoče, da nekega čustva, ki ga bom jaz v dani situaciji prepoznala kot koristno, nekdo drugi ne bo. Če na primer zaznavam, da želi nekdo škodovati mojemu otroku in ob tem doživljam jezo ter otroka tudi branim, bom sama to čustvo doživljala kot koristno, medtem ko nisem čisto prepričana, če se bo tudi »moj nasprotnik« strinjal s tem, da je bila moja jeza z njegovega vidika koristna.

2. Razlog za nastanek čustva ni izven nas, temveč v nas.

Razlog za nastanek večinoma pripisujemo nekomu ali nečemu izven sebe. Verjamemo, da so čustvo sprožili drugi ljudje ali neke okoliščine. A tudi to ne drži. Razlog za nastanek čustva je vedno v nas. Avtor realitetne terapije in teorije izbire dr. William Glasser pravi, da naše vedenje sestavljajo štiri med seboj nerazdružljivo povezane komponente:

  1. dejavnost oz. aktivnost, kot so na primer hoja, govorjenje, prehranjevanje itd., govorimo torej o premikanju vseh ali le nekaterih delov telesa;
  2. mišljenje, pri čemer govorimo o zavednem in nezavednem generiranju misli – vedno o čem razmišljamo;
  3. čustva, ki jih doživljamo vedno, kadar se vedemo – lahko občutimo različna čustva, kot na primer jezo, žalost, razočaranje, veselje itd.;
  4. fiziologija, ki predstavlja zavedne in nezavedne telesne mehanizme, kot na primer potenje, delovanje možganov itd.

Poglejmo primer. Ustavimo se pri rdeči luči na semaforju, pred nami pa že stoji eno vozilo. Ko se rdeča luč na semaforju že spremeni v zeleno, voznik pred nami ne spelje. Malo počakamo, a vozilo še vedno nepremično stoji. Počasi začnemo prepoznavati, da se v nas poraja napetost, nejevolja, morda se celo jezimo. Je razlog za to v vozniku pred nami? Ne. Verjeli ali ne, razlog je v tem, kako doživljamo voznika pred seboj oz. celotno situacijo. Če voznika doživljamo kot nesposobnega in se ob tem sprašujemo, kako je sploh uspel narediti vozniški izpit, če ga doživljamo kot nekoga, ki na cesti ni zbran in s svojim početjem ovira promet, kot nekoga, ki nam otežuje, da bi pravočasno prišli na pomemben sestanek, potem si težko predstavljam, da bomo ob takšnem razmišljanju povsem mirni, srečni in zadovoljni. Mnogo verjetneje je, da bomo nemirni, nejevoljni ali celo jezljivi. Naše dojemanje voznika in situacije je odvisno od nas, ne od situacije same. Le kako bi si drugače lahko razložili to, da bi nekdo drug, ki bi se znašel v popolnoma enaki situaciji, vse skupaj sprejemal s precej večjo mero mirnosti, predvsem pa s popolnoma drugačnimi čustvenimi stanji kot mi.

3. Ne glede na to, ali se nek dogodek dogaja zdaj ali pa o njem le razmišljamo, občutimo enaka čustva.

Če ste se ob prebiranju zgornjega odstavka spomnili konkretnega primera, v katerem ste to, kar opisujem, tudi izkusili, verjamem, da ste lahko priklicali tudi čustva, ki ste jih takrat doživljali. Lahko pa v spomin prikličete tudi kaj drugega. Spomnite se npr. prijetnega dogodka iz svoje preteklosti. Poroke, napredovanja v službi, fantastičnih počitnic, rojstva otroka, izleta s prijatelji ipd. Ni pomembno, na kaj pomislite, pomembno pa je, da se spomnite dogodka, ob misli na katerega vas preplavijo resnično zelo prijetni spomini. Se spomnite, kdo je bil v takrat ob vas? Lahko slišite, kaj ste se takrat pogovarjali oz. ali lahko slišite kakšne druge zvoke, ki ste jih takrat slišali? Morda se lahko spomnite, kaj ste v tisti situaciji razmišljali? Morda ob obujanju tega spomina celo lahko zaznate enake vonjave in okuse, kot ste jih takrat? Ali pa se spomnite dotika, ki je bil del vaše izkušnje.

Bolj ko se boste prepustili doživljanju te pretekle izkušnje, prijetnejši bodo občutki v vašem telesu in zazdelo se vam bo, da ste se vrnili v preteklost in izkusili dogodek, kot da se dogaja prav zdaj. Čeprav se ne. A če o njem dovolj močno razmišljamo – ne glede na to, ali razmišljamo o dogodku, na katerega imamo prijetne ali neprijetne spomine, ali pa morda razmišljamo o nekem prijetnem ali neprijetnem dogodku, za katerega domnevamo, da se bo zgodil v prihodnosti, bomo ob tem izkušali enaka čustva, kot če bi se ta dogodek odvijal prav zdaj.

Prav v tem je še ena potrditev, da čustva ne izhajajo iz nečesa ali nekoga zunaj nas, temveč so močno povezana s tem, o čemer razmišljamo. Zato je pomembno, da preden naslednjič nekomu zabrusimo, da smo jezni, žalostni ali razočarani zaradi nje ali njega, najprej pogledamo vase in preverimo, kako zaznavamo drugo osebo, kaj si o njej in o tem, kar počne, mislimo, kaj od nje in od sebe pričakujemo ipd., kajti prav v odgovorih na ta vprašanja se skriva tudi odgovor na vprašanje, čemu čutimo, tako kot čutimo.

Z ljubeznijo. ♥ zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim
Petra zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim
Članek lahko preberete tudi v zadnji številki revije Karma plus.

 

Kdaj rešiti konflikt – ga rešiti ali ne?

Rešiti ali ne rešiti konflikt – to je zdaj vprašanje. Tako bi se morda glasil znan Hamletov pomislek v katerem od novodobnih Shakespearovih zapisov.

A preden odgovorimo na naslovno vprašanje, raziščimo, kaj konflikt sploh je. Marsikdo ob besedi konflikt pomisli na prepir, kričanje, obtoževanje, na nasilje, sovraštvo, voljo. Zato ji pripiše negativen pomen in se mu na vsak način skuša izogniti. A vendar vse zapisno pravzaprav ni konflikt, temveč le naši načini, na katere skušamo konflikt rešiti, običajno seveda neuspešno.

Konflikt je vsaka situacija, v kateri sta prisotna dva dejavnika: navzkrižje interesov in soodvisnost. Na primer jaz želim zaviti levo, vi pa desno. To je navzkrižje interesov, saj vsak želimo nekaj svojega. Če dodamo temu še soodvisnost, kar pomeni, da lahko zavijem levo, le če na to pristanete tudi vi, in vi lahko zavijete desno, le če na to pristanem tudi jaz, potem smo se znašli v konfliktu. In takrat bomo iskali različne načine, da drug drugega pripravimo do tega, da bi ubral tisto pot, ki se nam zdi prava. Tako boste vi iskali različne načine, da me prepričate v svoj prav in v to, da je treba zaviti desno, jaz pa bom iskala načine, s katerimi bom poskušala doseči, da boste pristali na to, da lahko zavijemo levo.

Za konflikt je značilno tudi to, da v svojem sogovorniku prepoznavamo nekoga, ki nam preprečuje oz. nas ovira pri doseganju svojih ciljev. Če brez vašega privoljenja ne morem zaviti levo, vi pa tega ne daste, vas bom lahko kaj hitro zaznavala kot nekoga, ki me ovira na poti do mojega cilja. In vi boste enako doživljali mene. A vendar se je pomembno zavedati, da ne moj ne vaš osnovni cilj ni onemogočati kogarkoli pri doseganju njegovega cilja, temveč le stremimo k temu, da bi dosegli svoj cilj, za katerega verjamemo, da je dober. Ko sogovornika doživljamo na ta način, je manjša verjetnost, da bomo v njem prepoznali nasprotnika; ugotovili bomo, da smo si zelo podobni. Začeli bomo iskati načine, da konflikt tudi rešimo. Kajti uspešno rešen konflikt prinaša kopico pozitivnih posledic in ob zavedanju teh se prav gotovo ne bomo več spraševali, ali konflikt rešiti ali ne.

Preden nekaj besed namenimo pozitivnim posledicam konflikta, poglejmo, katere nekoliko manj pozitivne posledice prinaša konflikt, ki ga skušamo ignorirati in ga ne rešimo. Prva, ki jo velja omeniti, je kopičenje čustev, ob katerih se ne počutimo prijetno, in dlje ko konflikt skušamo ignorirati, več takšnih čustev bomo občutili. Ta občutja spremljajo tudi misli, v katerih običajno nismo najbolj naklonjeni sogovorniku, s katerim smo v konfliktu, zato se bo intenzivnost čustev le še stopnjevala, s tem pa tudi napetost med sogovornikom in nami.

Več napetosti običajno pomeni tudi manjšo sposobnost učinkovite komunikacije. Razlog za naša občutja, napetost in naraščajoče nezadovoljstvo pripisujemo sogovorniku in izbiramo vedenja, s katerim se od njega oddaljujemo, bodisi v obliki kritiziranja, obtoževanja, pritoževanja ali fizičnega umika ter s tem slabšamo medosebni odnos. Boljše vprašanje kot rešiti ali ne rešiti konflikt je tako vprašanje, ali je zame dober in povezan odnos s to osebo pomemben ali ne in kako s svojim vedenjem k tej povezanosti prispevam.

Prav ohranjanje povezanosti oz. celo krepitev odnosa pa je ena od pozitivnih posledic uspešno rešenega konflikta. V procesu reševanja konflikta ne le bolj spoznamo sebe in svoje delovanje, temveč tudi svojega sogovornika, njegov način razmišljanja in delovanja. Ob pogovoru, ki je nujen del procesa reševanja konflikta, spoznavamo vse, kar se zdi pomembno tako nam kot tudi sogovorniku in s tem povečujemo možnost, da bomo zmogli razumeti sogovornika, se vživeti v njegova občutja in vztrajati v iskanju rešitve, ki bo dobra za oba. Ob tem bomo krepili tako svoje komunikacijske veščine kot prispevali tudi h krepitvi samozavesti, saj se bomo zavedali, da smo kos neizogibnemu delu življenja – konfliktom.

Z ljubeznijo. ♥ kdaj rešiti konflikt kdaj rešiti konflikt kdaj rešiti konflikt
Petra kdaj rešiti konflikt kdaj rešiti konflikt kdaj rešiti konflikt kdaj rešiti konflikt