Kako razviti navado samomotivacije?

Na enem od predavanj sem udeležence vprašala, kaj menijo o motivaciji. Je motivacija nekaj, kar imamo vsi, je nekaterim prirojena in drugim pač ne, so jo nekaterim privzgojili in drugim ne?

Nekateri so bili mnenja, da imamo motivacijo vsi in da je pri enih močnejša, pri drugih pa šibkejša ter da na to vpliva tudi vzgoja. Drugi so menili, da je motivacija nekaterim prirojena, da je dedna in jo zato nekateri imajo in drugi ne.

Kaj pa menite vi? Kako bi opisali sebe – kot motivirane? Morda kot zelo ali pa kot malo manj motivirane?

Kaj če vam rečem, da smo vsi zelo motivirani? Bi mi verjeli? Prav to je namreč nekaj, v kar verjamem jaz.

Verjamem, da smo vsi zelo zelo motivirani in to celo motivirani, da dosežemo isto stvar – dobro počutje.

Vsi smo motivirani početi stvari, v katerih prepoznamo svoje dobro počutje, torej v različnih stvareh. Motivacija je nekaj, kar je prirojeno vsem. Vprašanje pa je ali v življenju ozavestimo, kaj je tisto, v čemer prepoznamo nekaj dobrega zase.

Nekateri so zelo motivirani za vsakodnevni jutranji tek – v tem prepoznajo koristi in način doseganja svojega dobrega počutja. Drugi so zelo motivirani za jutranje poležavanje – v tem prepoznajo koristi zase in način, kako začasno doseči svoje dobro počutje. A oboji so motivirani, celo zelo motivirani, razlika je le v aktivnosti, ki je v jedru njihove motivacije.

Če je to, kar pravim, res, kako to, da potem ne najdemo motivacije, da bi se lotili nečesa, s čimer že tako dolgo odlašamo. Kako to, da ne najdemo motivacije za nekaj, za kar na razumski ravni jasno vemo, da nam bo koristilo? Odgovor se skriva v tem, da v odlašanju prepoznamo korist. Čeprav ljudje trdijo, da jim odlašanje ne prinaša nič dobrega, pa ni tako. O tem sem že pisala.

A odlašanju se lahko zoperstavimo tudi tako, da razvijemo navado samomotivacije, pri kateri je ključno, da sledimo trem korakom. Prvi korak je postavljanje ravno pravih izzivov. To so izzivi, ki jih zaznavamo kot ravno prav zahtevne in pri katerih se zavedamo, da jih z nekaj truda lahko osvojimo. Če so izzivi preveč enostavni, če ne zahtevajo truda, jih bomo doživljali kot dolgočasne in nam pravzaprav niti ne bodo v izziv. Tako kot bodo negativno na motivacijo vplivali prelahki izzivi, bo enak rezultat tudi pri izzivih, ki jih bomo zaznavali kot pretežke. Če ne verjamemo, da nekaj lahko osvojimo, se tega ne bomo lotili. Izziv naj bo torej takšen, da bomo že vnaprej verjeli, da smo mu lahko kos, če mu le namenimo nekaj truda, časa in energije.

Drugi korak je zavedanje pozitivnih občutkov, ki jih pri sebi prepoznamo vsakokrat, ko izziv premagamo. Večina ljudi se bo strinjala, da vsak dosežen cilj s seboj prinaša določeno mero občutka uspeha, zadovoljstva, ponosa in tudi motivacije. Ko prepoznamo, da smo v nečem uspešni, nam to daje zagon za naprej. In ruši tudi enega od mitov o motivaciji – da moramo najprej najti motivacijo in se šele nato lotiti doseganja ciljev.

Tretji korak pa je namenjen ponavljanju prvih dveh korakov. Ko osvojimo zastavljeni izziv in prepoznamo prijetne občutke, ki ga spremljajo, si postavimo nov izziv. Tudi tokrat naj bo ravno dovolj zahteven. Ko osvojimo tudi tega, bomo dobili ponovni zagon, nov val motivacije, in si bomo postavili nov izziv. To je tudi odličen način, da kreiramo novo navado, s katero smo do zdaj nekoliko odlašali, in tako uporabimo motivacijo, ki je že od rojstva del vsakega izmed nas – motivacijo, usmerjeno v skrb za svoje dobro počutje.

kako biti motiviran kako biti motiviran
Z ljubeznijo. ♥

Petra kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran

3 stvari, ki jih moramo vedeti o čustvih

Tokratni zapis nekaj več pozornosti namenja čustvom. Razkrila bom 3 dejstva o čustvih, za katera verjamem, da pomembno vplivajo na naše razumevanje delovanja in čustvovanja. Pa poglejmo, katera so.

1. Čustva niso dobra ali slaba, temveč samo so.

Pogosto slišimo razlage v smislu, da obstajajo t. i. dobra ali pozitivna in slaba oz. negativna čustva. A to ne drži. Res je, da se ob nekaterih počutimo bolj, ob drugih pa manj prijetno, res je tudi, da so nekatera čustva v določeni situaciji lahko bolj, druga pa manj koristna, vsekakor pa smo mi tisti, ki jim dajemo vrednostni predznak. Tako je povsem mogoče, da nekega čustva, ki ga bom jaz v dani situaciji prepoznala kot koristno, nekdo drugi ne bo. Če na primer zaznavam, da želi nekdo škodovati mojemu otroku in ob tem doživljam jezo ter otroka tudi branim, bom sama to čustvo doživljala kot koristno, medtem ko nisem čisto prepričana, če se bo tudi »moj nasprotnik« strinjal s tem, da je bila moja jeza z njegovega vidika koristna.

2. Razlog za nastanek čustva ni izven nas, temveč v nas.

Razlog za nastanek večinoma pripisujemo nekomu ali nečemu izven sebe. Verjamemo, da so čustvo sprožili drugi ljudje ali neke okoliščine. A tudi to ne drži. Razlog za nastanek čustva je vedno v nas. Avtor realitetne terapije in teorije izbire dr. William Glasser pravi, da naše vedenje sestavljajo štiri med seboj nerazdružljivo povezane komponente:

  1. dejavnost oz. aktivnost, kot so na primer hoja, govorjenje, prehranjevanje itd., govorimo torej o premikanju vseh ali le nekaterih delov telesa;
  2. mišljenje, pri čemer govorimo o zavednem in nezavednem generiranju misli – vedno o čem razmišljamo;
  3. čustva, ki jih doživljamo vedno, kadar se vedemo – lahko občutimo različna čustva, kot na primer jezo, žalost, razočaranje, veselje itd.;
  4. fiziologija, ki predstavlja zavedne in nezavedne telesne mehanizme, kot na primer potenje, delovanje možganov itd.

Poglejmo primer. Ustavimo se pri rdeči luči na semaforju, pred nami pa že stoji eno vozilo. Ko se rdeča luč na semaforju že spremeni v zeleno, voznik pred nami ne spelje. Malo počakamo, a vozilo še vedno nepremično stoji. Počasi začnemo prepoznavati, da se v nas poraja napetost, nejevolja, morda se celo jezimo. Je razlog za to v vozniku pred nami? Ne. Verjeli ali ne, razlog je v tem, kako doživljamo voznika pred seboj oz. celotno situacijo. Če voznika doživljamo kot nesposobnega in se ob tem sprašujemo, kako je sploh uspel narediti vozniški izpit, če ga doživljamo kot nekoga, ki na cesti ni zbran in s svojim početjem ovira promet, kot nekoga, ki nam otežuje, da bi pravočasno prišli na pomemben sestanek, potem si težko predstavljam, da bomo ob takšnem razmišljanju povsem mirni, srečni in zadovoljni. Mnogo verjetneje je, da bomo nemirni, nejevoljni ali celo jezljivi. Naše dojemanje voznika in situacije je odvisno od nas, ne od situacije same. Le kako bi si drugače lahko razložili to, da bi nekdo drug, ki bi se znašel v popolnoma enaki situaciji, vse skupaj sprejemal s precej večjo mero mirnosti, predvsem pa s popolnoma drugačnimi čustvenimi stanji kot mi.

3. Ne glede na to, ali se nek dogodek dogaja zdaj ali pa o njem le razmišljamo, občutimo enaka čustva.

Če ste se ob prebiranju zgornjega odstavka spomnili konkretnega primera, v katerem ste to, kar opisujem, tudi izkusili, verjamem, da ste lahko priklicali tudi čustva, ki ste jih takrat doživljali. Lahko pa v spomin prikličete tudi kaj drugega. Spomnite se npr. prijetnega dogodka iz svoje preteklosti. Poroke, napredovanja v službi, fantastičnih počitnic, rojstva otroka, izleta s prijatelji ipd. Ni pomembno, na kaj pomislite, pomembno pa je, da se spomnite dogodka, ob misli na katerega vas preplavijo resnično zelo prijetni spomini. Se spomnite, kdo je bil v takrat ob vas? Lahko slišite, kaj ste se takrat pogovarjali oz. ali lahko slišite kakšne druge zvoke, ki ste jih takrat slišali? Morda se lahko spomnite, kaj ste v tisti situaciji razmišljali? Morda ob obujanju tega spomina celo lahko zaznate enake vonjave in okuse, kot ste jih takrat? Ali pa se spomnite dotika, ki je bil del vaše izkušnje.

Bolj ko se boste prepustili doživljanju te pretekle izkušnje, prijetnejši bodo občutki v vašem telesu in zazdelo se vam bo, da ste se vrnili v preteklost in izkusili dogodek, kot da se dogaja prav zdaj. Čeprav se ne. A če o njem dovolj močno razmišljamo – ne glede na to, ali razmišljamo o dogodku, na katerega imamo prijetne ali neprijetne spomine, ali pa morda razmišljamo o nekem prijetnem ali neprijetnem dogodku, za katerega domnevamo, da se bo zgodil v prihodnosti, bomo ob tem izkušali enaka čustva, kot če bi se ta dogodek odvijal prav zdaj.

Prav v tem je še ena potrditev, da čustva ne izhajajo iz nečesa ali nekoga zunaj nas, temveč so močno povezana s tem, o čemer razmišljamo. Zato je pomembno, da preden naslednjič nekomu zabrusimo, da smo jezni, žalostni ali razočarani zaradi nje ali njega, najprej pogledamo vase in preverimo, kako zaznavamo drugo osebo, kaj si o njej in o tem, kar počne, mislimo, kaj od nje in od sebe pričakujemo ipd., kajti prav v odgovorih na ta vprašanja se skriva tudi odgovor na vprašanje, čemu čutimo, tako kot čutimo.

Z ljubeznijo. ♥ zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim
Petra zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim
Članek lahko preberete tudi v zadnji številki revije Karma plus.

 

Kdaj rešiti konflikt – ga rešiti ali ne?

Rešiti ali ne rešiti konflikt – to je zdaj vprašanje. Tako bi se morda glasil znan Hamletov pomislek v katerem od novodobnih Shakespearovih zapisov.

A preden odgovorimo na naslovno vprašanje, raziščimo, kaj konflikt sploh je. Marsikdo ob besedi konflikt pomisli na prepir, kričanje, obtoževanje, na nasilje, sovraštvo, voljo. Zato ji pripiše negativen pomen in se mu na vsak način skuša izogniti. A vendar vse zapisno pravzaprav ni konflikt, temveč le naši načini, na katere skušamo konflikt rešiti, običajno seveda neuspešno.

Konflikt je vsaka situacija, v kateri sta prisotna dva dejavnika: navzkrižje interesov in soodvisnost. Na primer jaz želim zaviti levo, vi pa desno. To je navzkrižje interesov, saj vsak želimo nekaj svojega. Če dodamo temu še soodvisnost, kar pomeni, da lahko zavijem levo, le če na to pristanete tudi vi, in vi lahko zavijete desno, le če na to pristanem tudi jaz, potem smo se znašli v konfliktu. In takrat bomo iskali različne načine, da drug drugega pripravimo do tega, da bi ubral tisto pot, ki se nam zdi prava. Tako boste vi iskali različne načine, da me prepričate v svoj prav in v to, da je treba zaviti desno, jaz pa bom iskala načine, s katerimi bom poskušala doseči, da boste pristali na to, da lahko zavijemo levo.

Za konflikt je značilno tudi to, da v svojem sogovorniku prepoznavamo nekoga, ki nam preprečuje oz. nas ovira pri doseganju svojih ciljev. Če brez vašega privoljenja ne morem zaviti levo, vi pa tega ne daste, vas bom lahko kaj hitro zaznavala kot nekoga, ki me ovira na poti do mojega cilja. In vi boste enako doživljali mene. A vendar se je pomembno zavedati, da ne moj ne vaš osnovni cilj ni onemogočati kogarkoli pri doseganju njegovega cilja, temveč le stremimo k temu, da bi dosegli svoj cilj, za katerega verjamemo, da je dober. Ko sogovornika doživljamo na ta način, je manjša verjetnost, da bomo v njem prepoznali nasprotnika; ugotovili bomo, da smo si zelo podobni. Začeli bomo iskati načine, da konflikt tudi rešimo. Kajti uspešno rešen konflikt prinaša kopico pozitivnih posledic in ob zavedanju teh se prav gotovo ne bomo več spraševali, ali konflikt rešiti ali ne.

Preden nekaj besed namenimo pozitivnim posledicam konflikta, poglejmo, katere nekoliko manj pozitivne posledice prinaša konflikt, ki ga skušamo ignorirati in ga ne rešimo. Prva, ki jo velja omeniti, je kopičenje čustev, ob katerih se ne počutimo prijetno, in dlje ko konflikt skušamo ignorirati, več takšnih čustev bomo občutili. Ta občutja spremljajo tudi misli, v katerih običajno nismo najbolj naklonjeni sogovorniku, s katerim smo v konfliktu, zato se bo intenzivnost čustev le še stopnjevala, s tem pa tudi napetost med sogovornikom in nami.

Več napetosti običajno pomeni tudi manjšo sposobnost učinkovite komunikacije. Razlog za naša občutja, napetost in naraščajoče nezadovoljstvo pripisujemo sogovorniku in izbiramo vedenja, s katerim se od njega oddaljujemo, bodisi v obliki kritiziranja, obtoževanja, pritoževanja ali fizičnega umika ter s tem slabšamo medosebni odnos. Boljše vprašanje kot rešiti ali ne rešiti konflikt je tako vprašanje, ali je zame dober in povezan odnos s to osebo pomemben ali ne in kako s svojim vedenjem k tej povezanosti prispevam.

Prav ohranjanje povezanosti oz. celo krepitev odnosa pa je ena od pozitivnih posledic uspešno rešenega konflikta. V procesu reševanja konflikta ne le bolj spoznamo sebe in svoje delovanje, temveč tudi svojega sogovornika, njegov način razmišljanja in delovanja. Ob pogovoru, ki je nujen del procesa reševanja konflikta, spoznavamo vse, kar se zdi pomembno tako nam kot tudi sogovorniku in s tem povečujemo možnost, da bomo zmogli razumeti sogovornika, se vživeti v njegova občutja in vztrajati v iskanju rešitve, ki bo dobra za oba. Ob tem bomo krepili tako svoje komunikacijske veščine kot prispevali tudi h krepitvi samozavesti, saj se bomo zavedali, da smo kos neizogibnemu delu življenja – konfliktom.

Z ljubeznijo. ♥ kdaj rešiti konflikt kdaj rešiti konflikt kdaj rešiti konflikt
Petra kdaj rešiti konflikt kdaj rešiti konflikt kdaj rešiti konflikt kdaj rešiti konflikt

Pozitivna naravnanost – kako jo razviti?

Da ima pozitivna naravnost številne koristne posledice, verjetno ni več skrivnost. Optimizem, lažje soočanje z izzivi, višja raven zadovoljstva, boljša samozavest in samopodoba, boljši medosebni odnosi, manj stresa je le nekaj teh pozitivnih posledic.

Seveda ima posledice tudi t. i. negativna naravnost, ki običajno na posameznika ne delujejo tako blagodejno kot te, naštete v zgornjem odstavku. Zato poglejmo, kako lahko pozitivno naravnost pri sebi še dodatno razvijemo.

1. Prevzemimo odgovornost za svoje življenje.

Prenehajmo iskati krivce za vse, kar se v našem življenju ne odvija v skladu z našim načrtom, temveč sprejmimo odgovornost za svoje delovanje. Saj poznamo tisto misel – ni pomembno, kakšne karte si dobil, temveč kako boš z njimi igral. Ni realno pričakovati, da bomo v življenju izkušali samo prijetne stvari. Ni realno pričakovati, da nikoli ne bomo padli. A vendar je ob vsakem padcu le na nas, ali bomo ostali na tleh ali pa vstali in nadaljevali svojo pot. Zato prevzemimo odgovorno za to, kar lahko naredimo sami v sedanjem trenutku.

2. Prevzemimo odgovornost za svoje počutje.

Prenehajmo iskati krivce za svoje slabo počutje in razpoloženje. Prevzemimo odgovornost za vse, kar čutimo, in se zavedajmo, da vsa čustva izhajajo iz nas in ne iz drugih ali okoliščin. Mi smo tisti, ki ljudem, stvarem in dogodkom pripisujemo pomen in prav ta je tisti, ki vpliva na naša čustva in razpoloženje.

3. Opustimo primerjanje z drugimi.

Ego je tisti, ki nas stalno žene, da se primerjamo z drugimi. Delček nas verjame, da takšni, kot smo, nismo dovolj dobri in da potrebujemo nekaj izven sebe, da bi to bili. Zato hrepenimo po tem, da bi bili najlepši, najboljši, da bi imeli največjo hišo, najimenitnejše obleke, najboljši avto, največ denarja. Ta delček nas je tisti, ki se oglasi in pravi, da je življenje krivično, ker ima drugi več kot mi, ker je lepši, pametnejši in uspešnejši kot mi in nas prepričuje, da moramo v boj za mesto najboljšega. Ampak v tekmi primerjanja z drugimi ne moremo zmagati. Dokler bomo občutek, da smo dovolj dobri, iskali izven sebe, bomo vedno našli nekoga, ob komer se bomo doživljali kot slabšega ali manjvrednega.

4. Opustimo pretekle zamere.

Dokler bomo verjeli, da je odpuščanje nekaj, s čimer našemu »nasprotniku« naredimo uslugo, bomo vztrajali v zameri. Ko bomo razumeli, da je odpuščanje usluga, ki jo naredimo sebi, bomo stopili na pot odpuščanja.

5. Osredotočimo se na to, kar imamo.

Že velikokrat slišano, a po mojih izkušnjah (pre)malokrat realizirano. Še vedno mnogi večji del svoje pozornosti namenjajo stvarem, ki jih nimajo, in pri tem pozabljajo na blagoslove, ki jih imajo. Ob tem se spomnim dogodka, ko sem bila priča pogovoru dveh znancev. Malodane tekmovala sta, komu je v življenju težje, in ob tem oba pozabila na vse blagoslove, ki jih imata. Prav takrat, ko se zdi, da gre vse narobe, je pomembno, da ne pozabimo na vse, kar gre v pravo smer. In verjemite mi, vedno lahko najdemo nekaj, kar je prav, vedno lahko najdemo blagoslove, ki bogatijo naše življenje, in se zanje lahko zahvalimo. Ti blagoslovi so lahko v obliki zaposlitve, zdravja, otrok, družine, hišnega ljubljenčka, prijateljev, sončnega popoldneva, hrane in pijače, ki jo zaužijemo, stanovanja, zakladnice znanja v obliki knjig, dokumentarnih filmov in še bi lahko naštevala.

Z ljubeznijo. ♥ pozitivna naravnanost pozitivna naravnanost

Petra pozitivna naravnanost pozitivna naravnanost pozitivna naravnanost

Kako uporabljati afirmacije?

O afirmacijah je bilo že veliko zapisanega in povedanega, med drugim sem o tej temi spregovorila tudi v oddaji Jutro s kosmiko; posnetek oddaje si lahko ogledate na moji spletni strani v zavihku brezplačne vsebine.

Kljub vsemu pa naj izpostavim nekaj načel pravilnega oblikovanja in uporabe afirmacije.

Pri oblikovanju afirmacije bodimo pozorni na sledeče:

  • zapisana naj bo v sedanjiku in v prvi osebi ednine (jaz sem/sem; jaz imam/imam itd.),
  • afirmacija naj bo pozitivna, naj izraža to, česar si želimo, ne tistega, česar si ne,
  • naj bo kratka in jasna,
  • naj bo naša; ko jo izgovorimo, je pomembno, da verjamemo vanjo in se ob tem počutimo dobro.

Afirmacijo lahko večkrat dnevno izgovarjamo naglas, če želimo, lahko tudi pred ogledalom, lahko pa si jo ponavljamo tudi v mislih ali jo večkrat dnevno zapišemo. Izberimo način, ki nam najbolj ustreza, pazimo pa, da izgovarjanje afirmacije ne postane rutina oz. opravilo, ki ga »moramo še opraviti«. Afirmacijo si lahko tudi zapišemo na list in ga kot blag opomnik postavimo na nočno omarico, nalepimo na hladilnik, na ogledalo v kopalnici ali v prostor, kjer delamo. Lahko pa si jo nastavimo tudi kot ozadje na računalniku.

Afirmacija bo učinkovitejša, če ob izgovarjanju ali ob misli nanjo doživljamo prijetne občutke. Zato je zelo pomembno, da se ob afirmaciji počutimo dobro, da se nam ob njej ne pojavi misel dvoma ali samokritike. Kadar naša afirmacija ni prava in vanjo ne verjamemo, nam bo to naše telo zelo hitro pokazalo, če smo mu le pripravljeni prisluhniti. Zato velja vabilo, da s spodnjo vajo preverimo, ali je afirmacija ustrezno oblikovana.

Pojdimo v tih in miren prostor in zaprimo oči. Naredimo nekaj globokih vdihov in izdihov. Predstavljajmo si, da se ob vsakem izdihu sproščajo napetosti v vašem telesu. Ko bomo pripravljeni, v mislih ponovimo svojo afirmacijo, nato pa s sprejemanjem in radovednostjo opazujmo, kakšni občutki se ob tem porajajo v našem telesu. Znaki, da afirmacija ni prava, so lahko različni. Morda začutimo blag občutek neugodja v katerem delu telesa, morda neprijetno bolečino ali stiskanje v predelu trebuha ali grla. Vse to so znaki, da je treba afirmacijo preoblikovati. Bodimo pozorni tudi na misli, ki se nam porodijo ob tem, ko si ponovimo svojo afirmacijo. Kaj nam sporočajo? Se nam porodijo misli dvoma ali misli spodbude?

Če ne čutimo, da afirmacija v celoti drži, se bo zelo hitro pojavil notranji glasek, ki nam bo prišepnil, da je to, kar smo pravkar izgovorili, laž. V takem primeru afirmacija ne doseže svojega namena oz. lahko upočasnjuje manifestacijo, saj z njo oddajamo tudi negativne vibracije.

Michael Losier, avtor knjige Law of Attraction, predlaga, da pri oblikovanju afirmacije uporabimo stavek: »Sem v procesu …« Bistvo, ki ga lahko povzamemo iz omenjene knjige, je: če se ob izrečeni afirmaciji počutimo dobro, potem ta deluje, saj oddajamo pozitivne vibracije, v nasprotnem primeru ne deluje, saj so vibracije, ki jih oddajamo, negativne. Avtor torej poudarja prav pomembnost tega, da v izgovorjene besede verjamemo.kako uporabljati afirmacije

Ko izrazimo željo in vanjo usmerimo svojo pozornost, smo dejansko že v procesu uresničitve. Zato se nam afirmacija z uporabo stavka »Sem v procesu …« zdi resničnejša in posledično oddaja bolj pozitivne vibracije. Sama sem ugotovila, da mi je bilo na začetku pogosto lažje verjeti v afirmacije, ki so se začele ravno s tem, da sem v procesu nečesa, pozneje pa sem lahko verjela tudi v afirmacijo, ki tega začetnega dela ni več vključevala.kako uporabljati afirmacije

Vedno, kadar bomo afirmacijo preoblikovali, lahko uporabimo zgoraj zapisano vajo in z njo preverimo, ali je nova afirmacija resnično tista prava, resnično naša. Z nekaj vaje bomo že zelo hitro znali prisluhniti svojemu telesu do te mere, da bomo intuitivno vedeli, ali je prava za nas ali ne. Prav tako bomo pridobili občutek za prepoznavanje tistega, kar potrebujemo za svoje dobro počutje. Naše telo in naš um sta čudovita – ko spoznata, da smo jima pripravljeni prisluhniti, se s svojimi idejami dobrega za nas oglašata vedno pogosteje in nam tako olajšata pot k sebi in svojim potrebam.

Z ljubeznijo. ♥ kako uporabljati afirmacije kako uporabljati afirmacije
Petra kako uporabljati afirmacije kako uporabljati afirmacije kako uporabljati afirmacije

Naučimo se biti samemu sebi najboljši prijatelj

Svoje prijatelje poslušamo, mar ne? Jim skušamo ustreči, kadar le lahko, kajne? Včasih zato, ker verjamemo, da je to nekaj, kar bi dobri prijatelj naredil, včasih pa preprosto zato, ker jih imamo radi in želimo, da so srečni.

Lepo bi bilo, če bi imeli enak odnos tudi do sebe, mar ne? A kaj, ko ga pogosto nimamo. Odgovor na vprašanje, zakaj sebe tako pogosto postavimo na zadnje mesto, je pravzaprav le eden: prepričanje. Ne le eno, temveč več:

  • Dober starš, otrok, partner, prijatelj, sodelavec itd. vedno ustreže.
  • Le kadar ustrežem drugim, sem vreden/vredna ljubezni.
  • Le kadar ustrežem, me bodo ljudje sprejemali.
  • Jaz nisem pomemben/pomembna, pomembno je, da so zadovoljni drugi.
  • Če skrbim za druge, to pomeni, da sem dobra oseba.
  • Spodobi se, da drugemu ustrežeš, ko te prosi za uslugo.
  • Če ne ustrežem, bom razočaral/razočarala in prizadel/prizadela tiste, ki jih imam rad/rada.

V jedru teh prepričanj je še eno – jaz sem tista, ki lahko pri drugem povzročim dobro ali slabo razpoloženje, da me bo sprejemal ali zavračal, da me bo ljubil ali sovražil. In še eno – drugi so tisti, ki lahko pri meni povzročijo, da se počutim dobro ali slabo, da se čutim sprejeto ali pa zavrnjeno, ljubljeno ali osovraženo. Zato drugim želimo biti najboljši prijatelj, saj verjamemo, da bomo s tem dosegli nekaj, česar, verjamem, si želimo vsi – biti ljubljeni in sprejeti.

Potreba po ljubezni in pripadnosti je zapisana v naših genih. Še predobro se namreč zavedamo, da imamo povezani z drugimi mnogo večje možnosti preživetja. Pa vendar je pomembna tudi povezanost s seboj, pomembno je, da znamo prisluhniti tudi sebi, ne le drugim. Kajti dlje kot naša notranja sporočila ostajajo prezrta, bolj se bosta v nas kopičila notranji nemir in nezadovoljstvo. Vprašanje pa je, kako povezani si bodo drugi želeli biti z nami, če bomo kar naprej slabe volje in razdraženi.ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Bodimo pozorni na to, kaj nam šepeta notranji glas. Naslednjič, ko bomo čutili potrebo, da nekomu ugodimo, čeprav si tega ne bomo želeli, si dajmo dovoljenje, da ne odgovorimo takoj, temveč se najprej temeljito pogovorimo s seboj. Vprašajmo se po razlogih, zaradi katerih želimo ugoditi sogovorniku. Zato, ker verjamemo, da ga bomo v nasprotnem primeru razjezili, razžalostili ali razočarali? Zato, ker verjamemo, da je to eden od načinov, da si pridobimo njegovo naklonjenost in sprejemanje? Morda zato, ker verjamemo, da nismo dovolj dobri, če mu ne ugodimo? Ali pa zato, ker verjamemo, da je naša vrednost odvisna od pripravljenosti ustreči drugim? Kaj si bomo mislili o sebi, če sogovorniku ugodimo, in kaj, če mu ne? Raziščimo prepričanja, ki so v ozadju naše želje, da ustrežemo.

To seveda ne pomeni, da nikoli več nikomur ne ustrežemo. Pomeni le, da razumemo, čemu to počnemo, in si odgovorimo na vprašanje, ali pri tem poslušamo sebe ali pa, tako kot običajno, svoje občutke in želje potisnemo na stran, ker so želje drugih pomembnejše. Jasen pokazatelj, da smo naredili slednje, je jeza. Saj poznamo tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo, nas pa čaka cel kup drugih stvari, ki si jih želimo postoriti. A iz takšnih ali drugačnih razlogov privolimo, nato pa se še cel dan jezimo. V prvi vrsti na osebo, ki nas je za uslugo prosila, saj bi lahko vedela, da imamo cel kup drugih obveznosti. Jezimo pa se tudi nase, ker smo privolili, ker bomo svoje načrte zopet morali preložiti ipd. Takšno počutje je dober pokazatelj, da v uslugo nismo privolili iz pravih razlogov. Tudi občutek, da pravzaprav niti nimamo izbire in da sogovorniku moramo ugoditi, je jasen znak, da usluge ne delamo iz pravih razlogov. Občutek, da nekomu pomagamo, ker se čutimo nemočne, da bi se mu uprli, prav tako nakazuje, da razlog za uslužnost ni pravi. V vseh navedenih primerih bolj ali manj izhajamo iz vloge žrtve in dovoljujemo, da naše življenje narekujejo drugi in njihove želje, česar pa, verjamem, si ne želimo.

Namesto da se jezimo na druge ali nase, ta čas lahko uporabimo veliko koristneje: tako, da se naučimo, kako iz vloge žrtve izstopiti, postaviti jasne meje in prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Mar ni tudi to nekaj, kar bi želeli svojemu najboljšemu prijatelju?ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Z ljubeznijo. ♥ ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe
Petra ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Kako biti bolj notranje mirna ali miren?

Ste si tudi vi že kdaj zastavili to večno vprašanje – kje in kako naj najdem notranji mir? Kako naj se znebim vsakodnevnega stresa in se umirim?

Buda je rekel: »Mir pride od znotraj, ne iščite ga zunaj.« A večinoma ga iščemo prav tam – zunaj. Iščemo ga v drugih ljudeh, v materialnih dobrinah, v denarju in še kje, a ga redno ali skoraj nikoli ne najdemo. Razmišljamo, da bo notranji mir prišel takrat, ko bo v našem življenju vse tako, kot si želimo, tako, kot verjamemo, da mora biti. A pričakovati to je še kako nerealno.

Nikoli ne bo vse tako, kot si želimo. Delček nas namreč še vedno verjame, da takšni, kot smo, nismo dovolj, zato se nenehno primerjamo z drugimi in se opominjamo, kaj vse nam še manjka. Nove in nove želje se tako v nas porajajo kot po tekočem traku. Ko uresničimo eno, se pojavijo tri druge, po katerih močno hrepenimo in si s tem ustvarjamo nemir.

Drugi razlog, zakaj nikoli ne bo vse tako, kot si želimo mi, pa je, da se ljudje, ki nas obdajajo, nikoli ne bodo v celoti obnašali tako, kot mislimo, da bi se morali. Tako bomo nenehno stremeli k temu, da bi se spremenili, in to morda celo poskušali doseči. Pričakovati torej, da bomo notranji mir dosegli po tej poti, je utopija.

Verjamem v to, kar je rekel Buda. Notranji mir je nekaj, kar lahko pride le iz nas. Razumem ga kot nenavezanost na želje, kot sprejemanje tega, kar je, kot pomirjenost s tem, kar je. To ne pomeni, da smo vdani v usodo. Daleč od tega. Ko smo vdani v usodo, sprejmemo vlogo žrtve, sprejmemo, da z našim življenjem upravlja nekdo drug, mi pa smo le nemočne lutke, ki opazujemo življenje, ki se nam dogaja.

Naša vloga v življenje je proaktivna. To pomeni, da vedno izbiramo, kako bomo delovali – lahko delujemo v skladu s tem, da notranji mir izhaja iz zunanjih okoliščin, in iščemo načine, da te okoliščine uskladimo s svojimi pričakovanji, ali pa v skladu z razumevanjem, da notranji mir izhaja iz nas, in iščemo načine, da se uskladimo z okoliščinami. Bistvena razlika med enim in drugim načinom delovanja je, da v prvem primeru okoliščin ne sprejmemo in delujemo z namenom, da bi jih spremenili, v drugem pa okoliščine sprejmemo in iščemo načine, kako spremeniti sebe, da bi v danih okoliščinah lahko skrbeli zase.kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna

»Notranji mir se prične v trenutku, ko se odločite, da druge osebe ali dogodki nimajo nadzora nad vašimi čustvi,« pravi čudovita misel tibetanske budistke Peme Chodron, ki lepo ponazori moje razumevanje notranjega miru.kako biti bolj notranje mirna

Notranji mir je stanje zaupanja vase, v svojo notranjo sposobnost, da lahko v vsakem trenutku naredim vse, kar znam in zmorem ter tako poskrbim zase. Je tudi zaupanje v svojo pripravljenost na nenehno učenje in rast, zaupanje v svojo sposobnost nenehnega usklajevanja oz. prilagajanja zunanjim okoliščinam. Razumem ga tudi kot zaupanje v smiselnost svojega obstoja na Zemlji, v smiselnost preteklih izkušenj, zaradi katerih sem danes to, kar sem, in v smiselnost sedanjih izkušenj, ki mi morda včasih na meni nerazumljiv način omogočajo učenje in osebni razvoj. Razumem pa ga tudi kot stanje zaupanja v nevidno silo (Vesolje, Univerzum, Bog, imenujte jo, kakor želite), ki sodeluje z menoj in me vodi na poti do najvišjega dobrega.kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna

In ravno zaradi vsega naštetega verjamem, da težko iščemo notranji mir kje drugje kot le v sebi. Odločitev, da bomo zaupali v svoje sposobnosti, lahko sprejmemo le sami, odločitev, da drugi nimajo nadzora nad našimi čustvi, prav tako. Tudi odločitev, v kaj bomo verjeli, lahko sprejmemo le mi, nihče drug. Vprašanje, ki torej ostane, je le še – ali bomo te odločitve tudi sprejeli. Pri tem si lahko pomagamo tudi s programom 21 dnevno popotovanje do notranjega miru.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna

Kako preprečimo konflikt?

Verjamem sicer, da so konflikti sestavni del našega življenja, verjamem pa tudi, da je marsikaterega možno preprečiti, če le upoštevamo nekaj praktičnih napotkov.

Ti napotki so seveda usmerjeni v nas – govorim torej o tem, da jih v komunikaciji upoštevamo mi, ne le da pričakujemo, naj jih upošteva sogovornik, in mu potem očitamo, da je konflikt nastal zaradi njega, ker jih ni upošteval. »Ja, seveda,« boste rekli, »to je pa ja logično.« Žal se marsikomu ne zdi tako. Poznam primere, ko so ljudje te napotke slišali, se z njimi strinjali, nato pa na naslednjem srečanju povedali, da se ne čudijo več, da imata s partnerjem ali partnerko toliko težav, če pa on oz. ona nikoli ne posluša, ne pohvali itd.

Pa poglejmo, kaj lahko storimo, da zmanjšamo možnost nastanka konfliktov.kako preprečimo konflikt

Skrbimo za učinkovito odprto in iskreno komunikacijo. kako preprečimo konflikt

Odprta in iskrena komunikacija je tista, s katero sporočilo povemo jasno. To pomeni, da se bistvo sporočila ne skriva med vrsticami povedanega in od sogovornika ne pričakujemo, da ga bo uspel razbrati, temveč ga jasno izrazimo. Pomeni tudi, da se zavedamo, da vsa naša sporočila govorijo o nas in našem doživljanju dogodkov, ne pa o sogovorniku, zato je pomembno, da uporabljamo t. i. jaz-stavke. Več o njih in o načelih učinkovite komunikacije pa preberite tu.

Naučimo se aktivno poslušati. kako preprečimo konflikt

Mnogo nesporazumov nastane zato, ker ne poslušamo aktivno. Čeprav je poslušanje nekaj, kar počnemo vsi in se nam zdi, da se tega ni treba učiti, pa pozabljamo, da sogovornika pogosto ne poslušamo z mislijo »slišati ga«, temveč »odgovoriti mu«. In tako smo z mislimi pri tem, kaj bomo povedali mi, ne pa pri tem, kar nam pripoveduje sogovornik. Še toliko bolj je to značilno za situacije, v katerih komuniciramo s sogovornikom, o katerem nimamo ravno najboljšega mnenja. Aktivna komunikacija vključuje 6 elementov in z uporabo že samo nekaterih od njih bomo močno prispevali k boljšemu sporazumevanju in manj nesporazumom.

Naučimo se podati povratne informacije. kako preprečimo konflikt

Neustrezno podana povratna informacija, ki se osredotoča na osebnostne lastnosti posameznika, ne pa na točno določeno vedenje, je pogosto uvod v konflikt. In žal to ni prav redek pojav. Prav tako k nastanku konflikta lahko prispevamo, če povratne informacije ne znamo pravilno sprejeti. Pogosto se zgodi, da sogovornika niti ne poslušamo, temveč začnemo iskati argumente in dokaze, s katerimi ga bomo skušali prepričati, da se moti. Povratna informacija je nujno potreben element dobrih medosebnih odnosov, zato poskrbimo, da jo bomo znali dati pravočasno in pravilno ter jo tako tudi sprejeti.

Razumimo svoje vedenje. kako preprečimo konflikt

Pogosto slišimo koga reči, da so naša vedenja avtomatična, da nekaj naredimo, ne da bi se tega sploh zavedali. To nam včasih služi kot dober izgovor, saj če je neko vedenje avtomatično, potem nad njim nimamo nadzora in tudi če bi ga želela spremeniti, ga ne morem. Čeprav se zdi, da so nekatera naša vedenja avtomatična, pa ni bilo vedno tako. Vzemimo vožnjo avtomobila – zdaj je avtomatična, ne razmišljamo več, kdaj in s kolikšno močjo pritisniti na plin, da nam avto ne bo ugasnil, kdaj prestaviti v višjo prestavo ipd. A vedno ni bilo tako. Vožnja avtomobila je torej naučeno vedenje, vedenje, ki je bilo v začetku zelo zavestno, postopno pa je postalo rutinirano. Enako velja tudi za ostala naša vedenja, tudi tista, ki jih izbiramo ob tem, ko se skušamo izogniti konfliktu, zato je pomembno, da jih ozavestimo. 

Naučimo se upravljati s svojimi čustvi. kako preprečimo konflikt

Neučinkovito ravnanje s svojimi čustvi je dejavnik, ki pogosto prispeva k nastanku in tudi stopnjevanju konflikta. Zato je pomembno, da svoja čustva prepoznamo in razumemo razloge za njihov nastanek. Vedno, kadar krivce za njihov nastanek iščemo v drugih ljudeh, pripravljamo teren za konflikt. Če verjamem, da je čustvo nastalo zaradi nečesa, kar je rekel ali naredil sogovornik, potem seveda od njega pričakujem spremembo vedenja, saj verjamem, da bo s tem izginilo tudi moje čustvo. Če sogovornik spremembe ni pripravljen narediti, se bo konflikt samo še poglobil. Zato je za preprečevanje konfliktov pomembno zavedanje, da razlog za nastanek naših čustev nikoli ni v drugih, temveč vedno izhaja iz nas.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt

Kaj nam sporoča nemir?

Nedelja zvečer. Občutim nemir. Ne vem, zakaj, vem pa, da mi nekaj manjka. Sprehodim se do hladilnika, vzamem jogurt in se vrnem pred televizijski zaslon. Nekaj minut pozneje ponovno občutim nemir.

Še vedno mi nekaj manjka. Grem v shrambo, pogledam v košaro s sladkimi priboljški. Nič mi ne pade v oči. Pogledam še v košaro s slanimi prigrizki. Vzamem čips in se vrnem na kavč. Čips mi tekne, a občutka, da mi nekaj manjka, se ne morem znebiti.

Vam zveni znano? Meni zelo. To se mi je namreč dogajalo zelo pogosto. Ne le ob nedeljah, temveč tudi ostale dneve v tednu in ne le zvečer, temveč že čez dan. Vajeni, da nam nekdo od zunaj pove, kaj potrebujemo, zato da bi se dobro počutili, niti ne pomislimo, da bi se odgovor lahko skrival v nas. A ta občutek nemira ni nič drugega kot glas telesa, ki nam skuša povedati, da nekaj ni v redu, a mu pogosto ne znamo prisluhniti.

Ko bomo naslednjič imeli občutek, da nam nekaj manjka in se ne mogli domisliti, kaj je to, se umaknimo v tih in miren prostor, naredimo nekaj globokih vdihov in izdihov, nato pa v mislih postavimo vprašanje Kaj potrebujem? Z radovednostjo in sprejemanjem prisluhnimo odgovoru. Morda je vse kar potrebujemo, nekaj minut svežega zraka, mogoče daljši sprehod. Morda potrebujemo nekaj trenutkov tišine, morda čas za branje knjige ali pa skodelico toplega čaja. Mogoče je vse, kar potrebujemo, kratek klepet s prijateljico, kratka meditacijo ali pa le to, da vstanemo, se malo pretegnemo in naredimo nekaj korakov po prostoru, v katerem se nahajamo. Prisluhnimo, kaj nam sporoča telo in kadar le lahko, poiščimo način, da mu ugodimo.

Svojim potrebam in željam ne moremo dajati pomembnosti, če jih ne poznamo. Zato, ko v sebi občutimo nemir, preverimo, kaj je tisto, kar pravzaprav sploh potrebujemo in presenečeni bomo, v koliko primerih, ko se nam je zdelo, da potrebujemo hrano, v resnici potrebujemo nekaj popolnoma drugega.

Dovolimo si resnično prisluhniti sebi. Ne poslušajmo drugih, ki nam bodo dajali vse mogoče nasvete in ideje, kaj potrebujemo, da se bomo počutili bolje. Nihče nas ne pozna bolje kot mi sami. Naučimo se zaupati sebi, kajti odgovori so že v nas. Če potrebujemo počitek, si ga privoščimo. Če potrebujemo večer s prijateljicami, najdimo način, da ga organiziramo. Če potrebujemo masažo, si jo privoščimo ali pa zanjo poprosimo svojega partnerja. Če potrebujemo sproščujočo penečo kopel, si jo naredimo.

Spoznali bomo, kako malo je včasih potrebno, da lahko prisluhnemo sebi in si tisto, kar potrebujemo, tudi damo. Presenečena sem bila, ko sem pri sebi prepoznala, da običajno res ni bilo potrebno veliko, včasih le nekaj globokih vdihov in izdihov ali nekaj minut sprehoda na svežem zraku. Večkrat ko bomo prisluhnili svojemu telesu, lažje bomo prepoznavali, kaj za svoje dobro počutje v resnici potrebujemo. In kaj kmalu bomo začeli opažati, da že intuitivno čutimo, katera so tista drobna dejanja, s katerimi bomo odločilno pripomogli k spremembi našega počutja.

Prepoznavanje lastnih potreb je odličen način, da se izognemo energiji stresa in nemira, ki se v nasprotnem primeru začne kopičiti v našem telesu. Spoznali bomo, da lahko z majhnimi spremembami v svoje življenje vnesemo veliko več miru in se tako lažje soočamo z vsakodnevnimi aktivnostmi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran

Znate poslušati aktivno?

Poslušanje je nekaj, kar počnemo praktično že vse svoje življenje, vendar se pogosto izkaže, da v resnici ne znamo poslušati.aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Razlogov za to je več, med najpogostejšimi pa je glasnost misli v našem umu ter cilj poslušanja, ki je pogosto usmerjen v »dati odgovor ali protiargument«, ne pa v »slišati«. Prav pasivnost poslušanja je pogost razlog za nesporazume in konflikte, zato v tokratnem zapisu predstavljam 6 elementov aktivnega poslušanje, ki bodo močno olajšali naše sporazumevanje.

1. Osredotočenost na sogovornika

Že nekaj tako preprostega, kot je ohranjanje očesnega stika s sogovornikom, lahko močno pripomore k temu, da bomo poslušali veliko bolj osredotočeno, kot bi, če očesnega stika ne bi bilo. Naše telo naj bo usmerjeno v sogovornika, osredotočenost nanj in na povedano pa lahko izražamo tudi z neverbalno komunikacijo v obliki občasnih prikimavanj in mimike, ki izražajo zanimanje. Zehanje, gledanje stran in zavijanje z očmi torej odpadejo.

2. Vprašanja

Postavljajmo odprta vprašanja, to so vsa tista, na katera sogovornik ne more odgovoriti le z »da« ali »ne«, temveč zahtevajo daljši odgovor. S postavljanjem vprašanj izražamo zanimanje, hkrati pa s tem ohranjamo tudi osredotočenost na povedano. Pomembno pa je, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanja postavimo takrat, ko z govorjenjem preneha.

3. Spodbujanje pojasnjevanja

Spodbujajmo sogovornika, da pove več oz. dodatno pojasni, če česa nismo razumeli. Tudi pri tem velja, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanje zastavimo, ko z govorjenjem preneha. Vprašanja, ki spodbujajo pojasnjevanje, so v veliki meri odprta, kot na primer, kaj se je zgodilo po tem, kako si se počutil, kaj si hotel prej povedati, ne vem, če sem dobro razumela ipd.

4. Parafraziranje

Parafraziranje pomeni, da bistvo, ki ga razberemo iz sogovornikove pripovedi, povemo s svojimi besedami. To je seveda težko storiti, če ne poslušamo aktivno, temveč med njegovo pripovedjo razmišljamo o številnih drugih stvareh. S parafraziranjem že preverjamo, ali smo sogovornika sploh pravilno razumeli, saj so prav razlike med tem, kar sogovornik pove, in tem, kar jaz slišim, pogost razlog za nesporazum. Naj za lažjo predstavo navedem primer parafraziranja. Sogovornik reče: »Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem, kar mi je povedal.« Primer parafraziranja povedanega bi bil: »Si ostal kar malo brez besed.«

5. Zrcaljenje čustev

Za aktivno poslušanje je značilno, da lahko zelo dobro prepoznamo občutja, ki jih sogovornik doživlja ob pripovedovanju. To je včasih nekoliko lažje storiti, če se poskušamo vživeti v občutja sogovornika oz. če smo že doživeli podobno izkušnjo. Vsekakor pa je ob tem pomembno, da se v mislih ne vrnemo v svojo izkušnjo, temveč še vedno poslušamo sogovornika, ter preverimo, ali njegova občutja razumemo pravilno. V ta namen lahko uporabimo tudi povzemanje.

6. Povzemanje

Povzemanje je prav tako način, na katerega preverjamo, ali smo bistvo sogovornikove pripovedi pravilno razumeli. Sogovornik nam na primer pove: »Vse sem že poskusil, pa ni bilo uspeha, težko mi je, ko se nikakor ne znam premakniti naprej. Včasih imam občutek, da se je cel svet zarotil proti meni.« Njegove besede lahko povzamemo in ob tem zrcalimo tudi čustva, s tem da rečemo: »Če razumem prav, ti trenutno v življenju ni ravno najlažje?«

Nekateri opisani elementi so morda v vsakdanjem življenju manj pogosto uporabljeni, a zato niso nič manj pomembni. Aktivno poslušanje je veščina, ki se je lahko naučimo, vendar pa kot ostale veščine tudi ta zahteva svoj čas. Zato kot uvod v proces poslušanja lahko vključimo le katerega od predstavljenih elementov. Že s tem bomo namreč dosegli, da bo naše poslušanje mnogo bolj učinkovito, s postopnim vključevanjem ostalih elementov pa bomo to učinkovitost le še povečevali.

Z ljubeznijo. ♥ aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Petra aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje