Vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih

Poznate koga, ki se nenehno pritožuje čez svojega partnerja ali partnerko, a v odnosu z njim ali njo še vedno vztraja? Poznate koga, ki vam v nekaj sekundah zna našteti vse, kar ga pri partnerju ali partnerki moti, težko pa najde lastnosti, ki jih pri njem ali njej ceni in spoštuje? Se ob tem morda kdaj vprašate, zakaj vendar vztraja v takšnem odnosu?

Vprašanje, čemu ostajamo v partnerskih odnosih, čeprav za nas niso zadovoljujoči, je bilo eno tistih, ki sem si ga velikokrat zastavljala tudi sama. Vedno z mislimi na druge, seveda, ne nase. Zato sem verjetno tudi ostajala tako dolgo v odnosu, ki ni bil samo nezadovoljujoč, temveč je bilo v njem prisotno tudi čustveno izsiljevanje, psihično nasilje, končalo pa se je celo s fizično agresijo. Ko sem pozneje razčlenila, zakaj sem v takšnem odnosu ostajala, sem spoznala, da je bilo razlogov več. To so razlogi, ki jih nisem prepoznala le pri sebi, temveč jih pogosto zaznam tudi pri ljudeh, s katerimi delam.

Marsikdo, ki v takšnem odnosu ostaja, bo kot razlog hitro navedel otroke, če jih ima. Med razlogi, ki jih bom navedla spodaj, jih ne boste našli. Verjamem namreč, da so otroci pogosto le prikladen izgovor, ki ga uporabimo, zato da se izognemo soočenju s seboj in svojimi strahovi. Če si namreč dovolimo res iskreno odgovoriti na vprašanje, ali je za otroke bolje, da živijo v nasilni družini ali v družini s samo enim staršem, verjamem, da lahko pridemo le do enega zaključka – bolje je živeti z enim staršem kot v nasilnem odnosu. A to je že tema za popolnoma nov zapis. V tokratnem pa si poglejmo 3 pogoste razloge, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

  1. Strah pred osamljenostjo

Strah pred osamljenostjo je eden najpogostejših razlogov za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Nihče si ne želi biti osamljen, malokdo pa se zaveda, da je osamljenost občutek, ki ni povezan s številom ljudi, ki nas obdajajo, temveč z lastnim razmišljanjem o sebi. Dejstvo je namreč, da se lahko počutimo osamljene, tudi kadar smo v družbi, ali kar je še huje, kadar imamo ob sebi partnerja ali partnerko. Vir osamljenosti ni odsotnost ljudi, temveč razmišljanje, da nismo pomembni in da nikomur ni mar za nas. In prav to razmišljanje je tisto, zaradi katerega slišimo izjave »Raje sem z njim, čeprav nisem zadovoljna, kot pa da bi bila sama.«

  1. Pomanjkanje samospoštovanja

Pomanjkanje samospoštovanja je prav tako pogost razlog za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. »Ljudje z nami ravnajo tako, kot smo jih naučili,« je stavek, ki sem ga pred mnogo leti slišala v oddaji The Oprah Show. Stavek, ki se mi je vtisnil v spomin in katerega pomen sem v celoti razumela šele mnogo pozneje. Ženske, ki doživijo nasilje v odnosu, pogosto razmišljajo, da so si ga zaslužile, saj so naredile nekaj, s čimer so partnerja razjezile. »Lahko bi vedela, da ne bi smela tega narediti ali reči,« pravijo. Kdor ne spoštuje sebe, ne zmore postaviti jasnih meja in je pogosto pripravljen prenašati skoraj vsako partnerjevo vedenje.

  1. Prepričanje, da nismo vredni ljubezni

Prepričanje, da nismo vredni ljubezni, se kaže v razmišljanju: »Lahko sem vesela, da si vsaj nekdo želi biti z menoj.« Prepričani, da nismo vredni ljubezni, smo pogosto prepričani tudi, da smo slabe osebe, ki so lahko hvaležne za vsak pogled, ki jim ga namenijo drugi. Vzeti moramo torej tisto, kar se nam ponudi, ne glede na to, kako slabo je. Zato pravzaprav ne izberemo partnerja, ki si ga želimo, temveč tistega, ki pokaže kanček zanimanja za nas. Verjamemo namreč, da drugega ne bomo našli, in prav to je še eden od pogostih razlogov, za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

Vem, da si vsak izbira svoje odnose in da se odloči prav za tiste, ki jih za svojo rast potrebuje. Kljub vsemu mi je hudo poslušati pripovedovanja ljudi, ki več kot očitno trpijo v odnosih, v katerih so, a vztrajno iščejo razloge in opravičila za svoje vedenje in vedenje partnerja ali partnerke.

Hudo predvsem zato, ker se lahko z njimi poistovetim in ker vem, da jih čaka nezadovoljujoče življenje, polno stiske in strahu, če iz odnosa ne bodo uspeli izstopiti ter bodo še naprej naivno verjeli, da se bo vse spremenilo, če se le sami dovolj potrudijo. Hudo mi je ob misli, da verjamejo, da je to najboljše, kar si zaslužijo, saj takšni, kot so, več niso vredni. Hudo, ker vem, kako zmotno je to razmišljanje, in ker vem, da je prav vsak od nas vreden odnosa, v katerem ne prevladuje strah, temveč ljubezen, spoštovanje in razumevanje.

Ko pomislim, da sem vse to nekoč verjela tudi sama, sem neizmerno hvaležna za odločnost, moč in pogum, da iz nezadovoljujočega odnosa odidem. Pot, ki je sledila, je bila zaznamovana prav z raziskovanjem vprašanja, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih, predvsem pa tudi z delom na sebi, s katerim sem najdene strahove in prepričanja razrešila. Zato ne verjamem, ko slišim ljudi reči, da se ne da. Niti ne verjamem, da je pretežko, da nimamo časa ali energije. Ko se odločimo, da smo vredni več, bomo našli način, da izgovore spremenimo v priložnosti in prekinili vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Kako vem? Vem preprosto zato, ker verjamem, da nisem nič bolj posebna kot kdorkoli drug. In če lahko s ponosom rečem, da sem zmogla v celoti pustiti preteklost za seboj in sem danes v partnerskem odnosu, za katerega še pred nekaj leti nisem verjela, da mi je namenjen, preprosto le zato, ker sem slaba oseba in ga nisem vredna, verjamem tudi, da je to nekaj, kar boste s ponosom jutri lahko rekli tudi vi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Bistveno je opustiti preteklo čustveno bolečino

Tom Stone je avtor metode HSE Coaching, ki je Petri Cvek pomagala prepoznati, da je čustvena bolečina v ozadju omejujočih prepričanj. Ko je razrešila svoja čustva iz preteklosti, je spoznala, da tudi določenih prepričanj o sebi nima več.

»Če se nekdo identificira z zgodbo, da so mu starši v otroštvu storili krivico, se morda zaradi tega do njih že več let obnaša zadirčno. Ko opusti svojo zgodbo o krivici iz otroštva, mora nato preoblikovati odnos do staršev. Številni se v resnici ne zmorejo spoprijeti z vprašanjem, kako naj po novem delujejo v tem odnosu, zato se nezavedno kar naprej oklepajo svojih zgodb,« meni andragoginja, ki ustvarja spletno stran Mesto znanja, deluje kot predavateljica ter osebna mentorica na področju kariernega in osebnega svetovanja. Pri Tomu Stonu je pridobila certifikat trenerke njegove metode HSE Coaching.

Najprej moramo prepoznati energijo čustev, ki je ustvarila našo zgodbo

V raziskovanje spreminjanja lastnega miselnega procesa jo je pahnila osebna stiska. Po koncu triletne zveze, ki se je končala z nasiljem, je dolgo živela v strahu. Bala se je, da bi se nasilje ponovilo, zato se je izogibala novi partnerski zvezi, ki si jo je sicer močno želela. Prav ta notranji konflikt med strahom pred vnovičnim nasiljem in željo po novi ljubezni jo je vodil v iskanje rešitve. Pod roke ji je prišla knjiga Kako?, v kateri avtor Tom Stone bralca vodi skozi praktične tehnike, s katerimi lahko ozavesti in razreši čustveno bolečino iz preteklosti.

Kaj je HSE Coaching?

HSE je okrajšava za Human Software Engineering, kar pomeni programski inženiring za človeka. »Prek teh tehnik sem prepoznala, da sem po koncu zveze živela v strahu, ker sem globoko v sebi verjela, da nisem vredna ljubezni, kar mi je potrdila izkušnja škodljivega odnosa. Zato sem se oklepala strahu pred novo čustveno bolečino. V mojem primeru me je ščitil pred novo bolečino, zato ga dolgo nisem mogla spustiti, čeprav sem si to želela,« razlaga.

Prepričanja oblikujemo na zgodbah iz otroštva

Tom Stone je prepričan, da smo že kot otroci razvili določene pogojne odzive. Nekateri so se na primer v otroštvu naučili, da ne smejo zaupati intuiciji ali se v polnosti predati čustvom, zato na ta način delujejo tudi kot odrasli. »Ljudje v sebi nosimo veliko neozaveščenih občutkov, ki so pravzaprav energija. Ko smo žalostni, to energijo denimo pogosto začutimo v grlu kot cmok,« pravi trenerka Stonove metode.

Tehnike HSE Coachinga so zasnovane tako, da nas s preprostimi koraki najprej vodijo do zaznavanja določene energije v telesu, denimo jeze ali strahu. »Tako oseba lahko prepozna energijo tega čustva in se je osvobodi. Nato lahko odpade čustvena zgodba in lahko oseba oblikuje nova prepričanja o sebi,« pojasnjuje.

Kako lahko spremenimo prepričanja?

Na kratko povzema eno od preprostih tehnik, s katero svojim strankam pomaga spreminjati prepričanja: »Če želimo spremeniti svoje prepričanje, si moramo najprej dovoliti občutiti čustvo, ki je v ozadju prepričanja, in nato opazujemo, kje v telesu lahko začutimo to energijo. Nato se poskušamo osredotočiti na točko, kjer je ta energija najmočnejša. S tem se ta začne postopno zmanjševati, dokler povsem ne izgine.«

Ko je spreminjala svoje prepričanje, da ni vredna ljubezni, je morala na neki točki tudi odpustiti sebi in drugim ljudem, ki so jo nekoč prizadeli. »Predelati sem morala sram, ki sem ga čutila ob misli, da nisem dovolj dobra ali pomembna. Kot veliko ljudi sem si tudi sama ustvarila predstave o tem, kako moje otroštvo ni bilo dovolj lepo in kako so se mi v šoli zgodile neke krivice. Vendar so bile to samo zgodbe, ki si jih ljudje napletamo sami,« priznava. Šele ko je opustila vsa ta čustva, je odpadlo tudi prepričanje, da ni vredna ljubezni. Kmalu za tem je spoznala sedanjega partnerja. »Takrat o sebi nisem več razmišljala kot o Petri z določenim otroštvom. Ostala je samo oseba, ki je šla v življenju skozi določene preizkušnje. Ko človek spusti predstave o tem, kdo naj bi bil, da dovoljenje življenju, da mu končno lahko prinese tisto, kar mu je namenjeno,« razmišlja.

HSE Coaching

Nihče ni žrtev svojega življenja

Petra Cvek trenutno študira psihoterapevt­sko smer realitetne terapije in teorije izbire, s čimer še nadgrajuje razumevanje ozadja našega vedenja. Pri osebnih svetovanjih se srečuje z ljudmi, ki odgovornost za svoje živ­ljenje pogosto prelagajo na druge. »Nekdo lahko verjame zgodbi, da svojemu otroku ne zmore izkazovati ljubezni, ker je njemu v otroštvu primanjkovalo ljubezni staršev. Številni lažje krivijo svoje starše, kot da bi prevzeli odgovornost za svoje izbire,« meni. Ko sprejmemo vlogo žrtve svojih okoliščin, lastno moč predamo v roke nekomu drugemu, verjame sama. »Občutek, da smo žrtve, izhaja iz prepričanja, da so okoliščine in drugi ljudje tisti, ki lahko povzročijo naše dobro ali slabo počutje. Zato se nam zdi, da nimamo dovolj moči za to, da bi lahko kaj spremenili.« In dodaja, da še tako učinkovita tehnika za spreminjaje našega delovanja ne more učinkovati, dokler si sami zares ne želimo spremembe in smo za to pripravljeni tudi nekaj narediti.

Članek je bil objavljen v reviji Jana in na spletni strani govori.se.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razočaranje oz. razočaral(a) me je

Ste že kdaj rekli, da vas je nekdo razočaral? Verjetno je odgovor da. Pa ste se kdaj vprašali, kaj to v resnici pomeni oz. kaj je razlog za vaše razočaranje?

Kadar rečemo, da smo razočarani, običajno razlog za to svoje počutje najdemo v drugih ljudeh ali pa v neki posebni situaciji. Razočarani smo, ker partner ni takšen, ko smo verjeli, da je. Za naše razočaranje je torej kriv on. Razočarani smo, ker nismo dobili zaposlitve, ki smo si jo želeli. Za naše razočaranje je torej kriva omenjena situacija ali pa kadrovik, ki v nas ni prepoznal dobrega kandidata. Razočarani smo, ker se otroci ne vedejo tako, kot smo jih učili, da se morajo. Za naše razočaranje so torej krivi oni.

Pa je res tako? So res za naš občutek razočaranosti krivi drugi ali neke situacije?

Vzemimo primer: s partnerjem praznujeva obletnico in odločim se, da nama pripravim večerjo. V mislih že pripravim jedilnik, si reorganiziram obveznosti, da bom lahko odšla po nakupih, in se veselim njegovega odziva, ko bo na mizi zagledal čudovit pogrinjek s svečami, steklenico svojega najljubšega vina in slastne jedi. Veselim se, saj vem, da si že kar nekaj časa nisva vzela trenutka le zase in obletnica bo kot nalašč za to. Vzhičena zaradi pričakovanja prijetne večerje partnerju povem, da sem razmišljala, da bi nama za obletnico pripravila večerjo, in pojasnim svojo idejo, da bi si ta večer vzela le zase. V pričakovanju njegovega navdušenja me nekoliko zaskrbi, ko ne dobim takojšnjega odgovora in ko vidim, da o nečem premišljuje. »Ravno takrat ima moj sodelavec poslovilno večerjo, saj je našel novo službo. Bi bilo v redu, če za en dan prestaviva?« Moje navdušenje v trenutku izpuhti in preplavi me razočaranje, ki se kmalu spremeni v jezo ob misli na njegovo brezbrižnost.

Kot je razvidno iz zgodbe, ima vsak partner določene ideje, kako preživeti določen večer in s temi zamislimi so povezana tudi pričakovanja. Ona ima idejo prijetnega ambienta, čudovitega pogrinjka, steklenico partnerjevega najljubšega vina in hrane, vse na točno določen dan – dan njune obletnice. On ima sliko druženja s sodelavci in večerje v izbrani restavraciji. Ona pričakuje romantičen večer s partnerjem, on poslovilno večerjo s sodelavci. Ona ima tako definirano idejo in pričakovanja, da lahko že samo ob misli na ta večer občuti veselje in srečo, kot bi ju doživela ob dejanski večerji. In prav to je razlog, da jo ob njegovem odgovoru preplavi razočaranje.

Njena slika idealne obletnice, ki si jo je kreirala v glavi, se je namreč v trenutku podrla. Vse njene ideje in pričakovanja, ki jih je gojila do partnerja in do samega večera, so šli po zlu. Jo je torej razočaral partner ali se je razočarala sama, s tem ko je delala račun brez krčmarja in si narisala sliko idealnega večera, ne da bi pred tem pri partnerju sploh preverila, ali je tisti večer prost? Bi bila enako razočarana, če bi na idejo večerje le pomislila, se odločila preveriti pri partnerju, ali mu njena ideja ustreza, in šele po njegovi potrditvi začela v mislih pripravljati jedilnik, reorganizirati svoj urnik in načrtovati pogrinjek? Verjamem, da ne. Njena pričakovanja bi bila v tem primeru popolnoma drugačna in idejo, da svojo izkušnjo večerje izvede dan pozneje, bi sprejela popolnoma drugače.

Ne gre za to, da bi bil za neuspelo večerjo na dan obletnice kriv kdorkoli od njiju. Ni namen iskati krivca. Pomembno pa je, da se zavedamo svojih pričakovanj. Kajti pričakovanja so nekaj, kar si v odnosu do drugih in do dogodkov vedno kreiramo. Tako imamo pričakovanja do sebe, do drugih, do tega, kako se bodo odvili posamezni dogodki in pričakovanja v življenju na splošno. Kadar se naša pričakovanja ujemajo s tem, kar zaznavamo v zunanjem svetu, smo zadovoljni, kadar se ne, smo jezni, žalostni ali razočarani. S pričakovanji samimi po sebi torej ni nič narobe, težava nastopi, ker so pogosto nerealna, a jih kljub vsemu gojimo in pri njih tudi vztrajamo.

Ko se bomo torej naslednjič zalotili ob misli, da nas je nekdo (spet) razočaral, se vprašajmo, kaj smo pravzaprav pričakovali od njega ali nje, ali so bili naša pričakovanja realna ali pa morda ne, ali so bila kreirana na podlagi dogovora in preteklih izkušenj s to osebo ali pa le na podlagi lastnih želja in idej. Kajti ni oseba tista, ki nas je razočarala. Razočaralo nas je dejstvo, da niso bila uresničena naša pričakovanja – pričakovanja, ki smo jih kreirali sami.

Z razočaranjem, ki ga čutimo do drugih ali do sebe, se lahko uspešno soočimo tudi s HSE Coachingom

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Tišina in samota – ju potrebujemo?

Verjamem, da sta tišina in samota nekaj, kar potrebuje vsak človek. A vem tudi, da ju v veliki večini nismo vajeni in sta nam neprijetni. Ko govorimo o samoti, pa ne govorimo le o neprijetnosti, temveč tudi o tem, da se je kar malo bojimo.

Ste se kdaj zalotili, da ste prižgali radio ali televizijo samo zato, da je v ozadju nekaj brnelo, medtem ko ste vi postorili gospodinjske opravke, ki ste si jih zadali za ta dan. Niti niste poslušali vsebine programa, potrebovali ste le nekaj, da ni bilo tišine. Ali pa, da niste imeli občutka, da ste sami?

Sama sem bila vrsto let ena izmed teh oseb. V mojem stanovanju se je vedno slišala glasba. Ne glede na to kaj sem počela. To je bil način, s katerim sem preglasila svoje misli. Nisem pa se zavedala, da s tem nisem storila čisto nič drugega, kot to, da so te misli prišle toliko bolj intenzivno na plano takrat, ko sem bila v tišini – če ne prej pa zvečer pred spanjem.

Ves ta zunanji in notranjih hrup je za telo zelo utrujajoč. Postopno postanemo vedno bolj izmozgani – ne fizično, temveč psihično. Naše možgane zaposlujemo in od njih zahtevamo, da nenehno predelujejo ne le informacije, ki smo jih dobili preko vidnih zaznav, temveč tudi preko slušnih. In seveda, predelujejo tudi informacije, ki prihajajo od znotraj — naše misli.

Redno vnašanje tišine v svoj vsakdan je pomembno

Zdi se, da tako včasih pozabljamo, da tudi naši možgani potrebujejo počitek. Tega pa jim nudi prav redno »vnašanje« tišine v svoj vsakdan. Seveda, tudi samota ne bo odveč. Predstavljate si, da bi morali cel dan nekoga poslušati govoriti. Tudi če ga imate še tako radi, se v določenem trenutku zaveste, da ob vsem tem govorjenju postajate vedno bolj nemirni in si zaželeli, da bi za nekaj sekund že prenehal govoriti. Upoštevajte to tudi v odnosu do sebe in si namenite trenutke tišine in samote.

Privoščite si danes ti, tako dragoceni dobrini. Zdi se namreč, da obe, tako tišina kot samota, dandanes postajata vedno redkejši. S to preprosto vajo pa ju lahko ponovno vnesete v svoje življenje.

Vzemite si trenutek časa in samo opazujte naravo. Lahko si izberete točno določeno točko, v katero boste usmerili pogled, lahko pa preprosto le opazujete pokrajino pred vami. Pustite, da ob tem vaše misli odplavajo, kot odplavajo oblaki na jasnem nebu ali kot odplava list, ki z drevesa pade v rečno strugo. Če se vam pojavi kakšna misel, ji ne namenjajte pozornosti. Pustite jo naj odplava stran in še naprej opazujte naravo. Namenite temu procesu nekaj minut in opazili boste, da se bodo vaše misli postopno začele umirjati. 

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Skrbi na zalogo

Že dolgo nisem prebrala misli, ki bi me tako streznila, kot je me misel Dereka Rydalla. »Če se to, kar imam namen izgovoriti, spremeni v realnost, je to realnost, ki si je želim?« se je spraševal. Priznam, moj odgovor na to vprašanje bi bil pogosto: »Ne.«

Še vedno sem namreč zvesta svoji navadi skrbeti na zalogo. Sicer je tega mnogo manj kot v preteklosti, a še vedno se zalotim, da rešujem probleme, ki še niso nastali. Še posebno v obdobjih, ko me življenje vodi po novih, še neuhojenih poteh. Takrat se mi zdi, da moram predvideti vse možne negativne scenarije in poiskati rešitve zanje.

Teorija izbire pravi, da vse kar počnemo, delamo z nekim namenom, torej imajo tudi skrbi na zalogo svoj namen. Spoznala sem, da imajo v mojem primeru pravzaprav le enega – morda se sliši hecno – dajejo mi občutek varnosti.

Čeprav me Življenje vztrajno uči, da se vse zgodi ob pravem času in na pravi način, če to le dovolim, sem se večkrat izkazala za zelo trmasto učenko, ki še vedno verjame, da je prav ona tista, ki ve najbolje. Raje ne naštevam, kako pogosto se je v preteklosti že izkazalo, da v resnici nimam pojma, kaj je dobro zame. Običajno sem to izkusila takrat, ko je bilo moje delovanje posledica ega ali strahu. Življenje me torej uči, da se prepuščam, da prisluhnem svoji intuiciji in da zaupam.

Vedno znova se spomnim na čas, ko sem še sanjarila o ideji skupnega domovanja z bivšim partnerjem. Srčno sem si želela dobiti zaposlitev za nedoločen čas, saj bi to pomenilo, da lahko pri banki dobim kredit in tako prispevam k nakupu skupnega domovanja. Besede ne morejo opisati, kako neizmerno hvaležna sem, da se te moje sanje niso uresničile in da sem tako dolgo želeno zaposlitev za nedoločen čas dobila šele po najinem razhodu.

Čeprav sem že leta nazaj v knjigi Učbenik življenja prebrala znameniti stavek Martina Kojca: »Ničesar ni moremo izsiliti,« imam še vedno trenutke, ko sem sveto prepričana, da sem prav jaz tista, ki vem, kaj je dobro zame, še več, poznam tudi idealen način, kako lahko to, kar je dobro zame, postane del moje realnosti. Svoje ideje dobrega zase je težko opustiti. In prav tu nastopijo tudi moje skrbi na zalogo.

Če namreč predvidim vse, kar lahko gre narobe na moji poti do cilja, potem lahko vnaprej predvidim tudi strategije, kako te ovire premagati in ohraniti predstavo tega, kar verjamem, da je dobro zame.

Zveni smiselno, mar ne? A težava kljub vsemu nastopi, ko človek naleti na v uvodu omenjeni stavek in se zamisli, koliko negativnih misli mu pravzaprav roji po glavi, ne da bi se jih sploh zavedal. In ko ugotovi, koliko časa porabi za pripravo vseh scenarijev za reševanje še ne nastalih problemov, do katerih morda niti ne bo prišlo, ugotovi, da gre pravzaprav za zapravljanje časa.

Ko sem razmišljala še dalje, sem prišla do spoznanja, da v ozadju pravzaprav leži nezaupanje. Tako v Življenje in v to, da se vse zgodi ob pravem času in na pravi način, kot tudi vase. Bi res potrebovala vse te skrbi, če bi verjela, da se resnično lahko uspešno spopadem z vsem, kar mi ima ponuditi življenje? Verjamem, da ne. Ker mi zadeva ne da miru, razmišljam naprej in brskam po svojih preteklih spominih. Ne spomnim se sicer, da bi to počela že kot najstnica ali pozneje v svojih dvajsetih. A nekoč sem s tem vendarle morala začeti. A kdaj? Takrat me prešine …

Ob fizičnem napadu partnerja sem otrpnila. Dobesedno. In se za to dolgo tudi močno krivila. Prepričana sem bila, da sem izbrala najslabšo možnost, da bi morala znati ravnati drugače in da bi bil vsak človek zmožen drugačnega odziva. Svojo otrplost sem razumela kot potrditev, da nepredvidljivim situacijam nisem kos. Zato je bolje imeti plan A, B, C in za vsak slučaj še D. In zato je tudi bolje predvideti tisoč in eno stvar, ki gre lahko narobe, in imeti vnaprej pripravljene rešitve. Tudi če jih ne bo treba nikoli uporabiti.

Šele nekaj let pozneje sem se zavedela, da sem takrat pravzaprav izkusila travmatični dogodek. In tudi, da edina dva naučena odziva na nevarnost nista boj ali beg, kot sem mislila predhodno, temveč tudi popolna otrplost. To je na primer način, na katerega nekatere živali skušajo svoje plenilce pretentati, da so mrtve, in včasih prav zaradi tega odziva preživijo. Takrat se je prvič z mojega hrbta začela kotaliti skala krivde, a nova navada skrbi na zalogo je bila kljub temu že kreirana.

Skrbi na zalogo so bile (in so še vedno) moje zaveznice, ki mi dajejo občutek varnosti. Vendar pa je čas, da jih nadomesti nova navada, s katero si bom ustvarjala varnost. Kakšna bo in kako jo bom uspela kreirati, pa poročam kdaj v prihodnje.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prilagajanje – se prilagajamo zaradi drugih ali zaradi sebe?

»Občutek imam, da se mu moram vedno podrejati, da moram vedno popustiti jaz. Vedno se jaz prilagajam njemu, ne vem, kdaj se je nazadnje on meni,« je vrelo iz ust ene mojih klientk.

Razumela sem jo. Še kako dobro. To je bil občutek, ki sem ga v odnosih, ne le partnerskih, temveč tudi na splošno, pogosto imela tudi jaz. In verjamem, da je to občutek, ki ga marsikdo prepozna pri sebi.

Spomnim sem, ko sem na izobraževanju za psihoterapevtko realitetne terapije in teorije izbire prvič slišala za koncept, ki pravi, da se pravzaprav ne prilagajamo zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Zdel se mi je popolnoma nesmiseln. Vedno sem namreč verjela, da je prilagajanje nekaj, kar počnemo zaradi drugih, zato da ne bodo užaljeni, jezni, razočarani. Prilagajanje sem na nek način razumela kot uslugo, ki jo delam drugim. Zakaj bi se prilagajala zaradi sebe? To nima nobenega smisla. Ali pač?

Povedano preprosto: teorija izbire pravi, da vse, kar počnemo, pravzaprav delamo zaradi sebe in zase. Vse, kar počnemo, nam prinaša neke koristi, čeprav se jih včasih ne zavedamo in bi morda celo rekli, da jih ni. 

V tem pogledu sem začela razmišljati, zakaj se v odnosih prilagajam, kaj je pravzaprav tisto, kar me žene, da »drugim delam uslugo«, čeprav sem ob tem pogosto nezadovoljna. Na prvi pogled se je tako zdelo, da je bila edina korist, ki sem jo od prilagajanja imela, nezadovoljstvo.

Vprašanje, ki mi je pomagalo priti do resničnih koristi, je bilo, kaj bi se zgodilo, če se ne bi prilagodila in bi vztrajala pri svojem. Kaj bi se zgodilo, če bi vztrajala pri tem, da preživim popoldne s knjigo v roki, namesto da bi se prilagodila partnerjevim željam? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da se s prijateljico dobim popoldne, kot ustreza meni, in ne zvečer, kot želi ona? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da s partnerjem dopust preživiva na morju in ne ob pohajkovanju po slovenskih hribih, kot si morda želi on?

Odgovor, ki sem ga dobila, je bil pogosto zelo podoben – lahko se zgodi, da me bodo osebe, ki se jim ne bom želela prilagoditi, zapustile. Lahko bo to vodilo v prepir ali slabo voljo, odtujitev, slabši odnos. Ničesar od naštetega si seveda nisem želela. Z osebami, ki so zame pomembne, sem si želela biti povezana in moje prilagajanje je bilo pravzaprav način, kako sem to povezanost ohranjala, ne da bi se tega sploh zavedala. Seveda povezanost lahko ohranjamo na različne načine, a moja definicija ohranjanja povezanosti vključuje tudi skupno preživljanje prostega časa. In prav to je tisto, kar sem s prilagajanjem dosegla, to je bila skrita korist, ki me je gnala, da sem delala usluge drugim. Ko na celotno situacijo pogledamo s tega stališča, se sliši precej hecno, ko rečemo, da se prilagajamo zaradi drugih. Kajti dejstvo je, da nas nihče ne sili, da se prilagodimo ali podredimo. To je odločitev, ki jo sprejmemo sami. Če bi nam bilo za odnos vseeno, ne bi niti za trenutek pomišljali, temveč bi vztrajali pri svojem, mar ne?

Dokler verjamemo, da stvari, ki jih počnemo, delamo zaradi drugih in za druge, bomo šteli, kolikokrat smo se morali prilagoditi mi in kolikokrat se je prilagodil partner. In želeli bomo, da sta ti dve številki izenačeni, saj če nas ima resnično rad, se nam bo prilagodil, tako kot se mi prilagajamo njemu. Verjamem, da ni treba posebej poudarjati, kako kakovosten oz. bolje rečeno nekakovosten bo v tem primeru naš odnos. Če se zavedamo, da so vsa naša vedenja namenska, usmerjena k skrbi zase in za svoje dobro počutje, potem vsako štetje odpade. Jasno nam je, da s tem, kar počnemo, pravzaprav sledimo sebi in ne drugemu. Pa naj bo to v odnosu s partnerjem, starši ali otroki, prijatelji, nadrejenimi ali sodelavci. Vse, kar počnemo, vedno počnemo le zaradi sebe in zase.  prilagajanje

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Je že čas za spremembo?

Neštetokrat srečam ljudi, ki si želijo spremembe. Res močno. Pravijo, da imajo vsega dovolj, da je čas za spremembo, da je čas, da se začnejo bolj ceniti, postavljati meje in se naučiti reči ne. Pravijo tudi, da je čas, da začnejo opravljati delo, ki jih bo izpolnjevalo. In da je čas, da odidejo iz partnerske zveze, v kateri doživljajo več bolečine kot ljubezni. Pa tudi, da je čas, da se spravijo v red, poskrbijo za redno rekreacijo in zdravo prehrano.

Neštetokrat srečam ljudi, ki si spremembe ne le želijo, temveč imajo v mislih tudi načrt, kako bodo to spremembo dosegli. V mislih imajo datume, kdaj bodo začeli z rekreacijo, do kdaj bodo še počakali, preden se bodo od zdajšnjega bolečega odnosa dokončno poslovili in kdaj bodo začeli iskati novo zaposlitev. Človek bi rekel, da imajo vse. A vendar nimajo tistega ključnega – volje sprejeti odločitev in narediti prvi korak v smeri spremembe.

Kako vem? Ker imajo ti ljudje v mislih tudi ideje, kaj so še pripravljeni potrpeti, preden bodo imeli vsega dovolj. Vedo, koliko možnosti so še pripravljeni dati partnerju, ker verjamejo, da se bo spremenil on ali pa morda še celo odnos, v katerem so. Vedo tudi, koliko dni, tednov ali mesecev še lahko zdržijo na nezadovoljujočem delovnem mestu, preden bodo dokončno pregoreli. Vedo tudi, da če z rekreacijo in zdravo prehrano ne začnejo danes, je tu še vedno jutri in takrat bodo začeli. Ker se dobro zavedajo, da lahko in da je odločitev le njihova. Kot odvisniki, ki se prepričujejo, da lahko z uživanjem droge ali alkohola prenehajo, kadar želijo, čeprav globoko v sebi tega ne verjamejo. Tako se prepričujejo tudi množice ljudi, ki si resnično želijo spremembe, a prvega koraka niso pripravljeni narediti.

Odločitev, da je čas za spremembo, ker imam vsega dovolj in da sem pripravljena narediti vse, kar je potrebno, da spremembo dosežem, je ena izmed najtežjih odločitev, ki jih sprejmemo v življenju. Zakaj? Iz dveh razlogov – če se odločim, da bom naredila v življenju spremembo, si s tem priznam, da s svojim življenjem (in morda tudi s seboj) nisem zadovoljna, česar pa ne želim storiti. S tem si namreč priznam, da nisem uspešna, prav neuspeh pa je nekaj, česar se večina še vedno boji in se izogiba vsaki situaciji, v kateri bi ga morda lahko doživeli. Priznati si torej, da smo nezadovoljni in posledično neuspešni, je nekaj, kar je v popolnem nasprotju z našim razumevanjem, kako skrbeti za svoje dobro počutje. Drugi razlog, zakaj tako težko sprejmemo odločitev, da je čas za spremembo, pa je strah. Tudi tokrat se izogibamo tako neuspehu kot bolečini (čustveni ali fizični), samoti, zavrnitvi in še čemu. Zato vztrajamo in se pritožujemo. Čakamo, da se bodo spremenili ljudje in okoliščine. Čakamo na boljše čase in boljše priložnosti. Čakamo, življenje pa medtem teče mimo nas.

Morda se sliši klišejsko, a vendar prav zato velja, da smo s sprejemom odločitve, da naredimo spremembo, najtežje delo že opravili. Kajti s sprejetjem odločitve smo si priznali, da smo nezadovoljni ter da smo s svojimi dotedanjih odločitvami dosegli manj uspeha, kot bi si želeli. Priznali smo si, da smo »na dnu«. To je priznanje, ki zahteva veliko poguma, a ta pogum bo bogato nagrajen. Že res, da nagrada ne bo prišla sama od sebe in da bo tudi zanjo treba prehoditi pot, a ta lahko vodi le navzgor.

Ko pogledam svojo prehojeno pot, se včasih vprašam, kakšno bi bilo moje življenje, če se ne bi odločila za spremembo, in zdi se mi, da ne bi bilo ravno zavidanja vredno. Verjetno bi še vedno verjela, da nisem dovolj dobra, da sem nepomembna, nevredna ljubezni in vsega dobrega, kar mi lahko ponudi življenje. Verjetno bi še vedno vztrajala pri delu, ki sem ga sicer rada opravljala, a mi z leti ni več nudilo tiste kreativnosti in svobode, ki sem si ju želela. Verjetno bi še vedno trepetala pred osamljenostjo in neuspehom. In verjetno bi še vedno živela iz vloge žrtve. Zato, ko dobim vprašanje, ali je vredno delati na sebi, lahko odgovorim le: DA. Absolutno je. Je lahko? Ne vedno, a so rezultati vsekakor vredni vsakega truda. Glavno vprašanje tako ni, ali je že čas za spremembo, temveč kakšno življenje si želim in kaj lahko storim že danes, da se mu približam. Odgovor se morda skriva tudi v HSE Coachingu.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan

Že kot študentka sem sanjarila o tem, da bom nekoč sama svoj šef. Čeprav nisem imela jasne ideje, kaj bi delala, pa je bila želja o samostojnem podjetništvu tako močno, da sem že takrat hodila na razna predavanja, ki so jih imeli uspešni podjetniki in se tako srečala z idejo, ki mi je v zadnjem letu in pol kar močno zagrenila življenje.

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan. To je misel, ki sem jo poslušala vrsto let in se niti ne zavedala, kako močno se je usidrala vame. Z leti se je tiho naselila v čisto vsako celico mojega telesa in čakala na priložnost, da se pokaže v vsej svoji veličini.

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan je stavek, ki bi ga najrajši prepovedala. Kajti to torej pomeni, da draga ženska, ki bi nekoč želela biti tudi mama, pozabi na to, da boš uspešna v podjetništvu, ali pa se odpovej želji po otroku. Izbira je tvoja, a oboje skupaj pač ne gre. Če želiš biti uspešna, moraš delati noč in dan, za vse ostalo ti bo torej zmanjkalo časa. Enako dragi moški, velja tudi za zate – izberi ali boš uspešen podjetnik ali pa družinski človek. Oboje žal ne gre.

V skladu z naslovom zapisa je uspešen podjetnik torej oseba, ki je sama, brez družine, partnerja in prijateljev, razen, če si je te našla v sklopu svojega posla in jim torej lahko že med delom nameni kakšno minutko svojega dragocenega časa. Uspešen podjetnik nima stanovanja, saj nima časa skrbeti zanj. Kdo bo pospravljal, pral in pomival, ne tega nima časa, zato živi kar v svoji pisarni. Uspešen podjetnik tudi ne spi (razen izjemoma kar sede ob svojem računalniku, a še ta rahel spanec spremlja slaba vest).

Ne bom nadaljevala, saj verjamem, da že lahko razberete kako nesmiselna je izjava, da mora uspešen podjetnik delati noč in dan, pa o tem, kaj je definicija uspešnosti in da imamo pravzaprav vsak svojo, niti še nisem začela pisati.

Ko sem še kot študentka zrla v vse te uspešne podjetnike, kot da so na pol bogovi, in srkala vase vse informacije, ki so jih dali, se nisem zavedala kako močno sem ponotranjila to misel. Vodila je moje življenje, ne da bi se tega sploh zavedala. Tiho je prilivala olje na plamen moje slabe vesti, ki sem jo občutila vsakič, ko se mi je zdelo, da nisem naredila dovolj. In glede na to, da sem dolgo časa verjela, da nisem dovolj dobra, si lahko predstavljate kako pogosto se je oglasila.

Tako sem v želji, da bi uspešno zagnala svoje novoustanovljeno podjetje delala in delala in se kritizirala, kadar nisem delala, pa potem spet malo delala in se spet kritizirala. Vse dokler moje telo temu ni naredilo konca in me položilo v posteljo s tako hudo vrtoglavico, da sem lahko le ležala, pa še to le zaprtih oči. Vrtoglavica in slabost, ki jo je spremljala, sta me »prisilili«, da sem svoje ideje o uspešnem podjetniku, ki dela noč in dan, dala na stran in se posvetila svojemu zdravju. Telo in um, ki sta zahtevala počitek, a ga nista pravočasno dobila, sta bila odločena, da imata dovolj, jaz pa sem se soočila s svojo najhujšo moro. 5 tednov sem bolj ali manj preležala, saj energije za kaj drugega nisem imela. Zdravil, ki bi mi pomagala nisem imela, saj zdravniki vzroka za mojo vrtoglavico niso našli. Če sem iskrena, niti nisem pričakovala, da ga bodo, saj sem sama pri sebi zelo dobro vedela, da vzrok tiči v fizični in psihični izčrpanosti.

Sem in tja sem opravila kakšno manjšo in nujno delo, preostali čas pa počivala in bila notranji boj med idejo o uspešnem podjetniku in željo po tem, da poskrbim za svoje zdravje. Čeprav sem razumsko vedela, da moram poskrbeti zase in si nameniti počitek, ki sem ga potrebovala, pa slaba vest ni in ni hitela utihniti. Ko sem bila dovolj pri močeh, sem se lotila dela na sebi, tudi tokrat z metodo HSE. Vsakič znova, ko se je oglasila slaba vest, sem poiskala energijo čustva, ki je bilo v ozadju in jo razrešila. Našla sem vse – od jeze, žalosti, razočaranja do strahu. Postopno je bila slaba vest vedno tišja, dvomi o tem, da mora uspešen podjetnik delati noč in dan pa vedno glasnejši. Danes v to pravilo ne verjamem več in poskušam poslušati svoje telo ter si privoščiti oddih, ko ga potrebujem. Verjamem, da si dolgoročno s tem delam veliko večjo uslugo, kot z neprestanim delom. Zato dragi uspešni podjetniki in uspešne podjetnice ne pozabimo, uspeh je lahko tudi v tem, da zmoremo najti ravnovesje med delom, družino in skrbjo zase.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Strah pred uspehom

Na vprašanje, ali vas je strah uspeha, bi marsikdo zelo odločno odgovoril, da ga ni. Dejstvo je, da je strah pred uspehom kljub vsemu pogosto čustvo, s katerim pa se večina ne sooči, saj se ga ne zaveda. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da nas vseeno ovira na poti do našega uspeha.

Ko sem pred leti prvič slišala za strah pred uspehom, sem iskreno pomislila, da se oseba, ki je te tri besede izgovorila, malce norčuje. A se ni. Kako resničen je lahko ta strah, sem spoznala hitro po tem, ko sem stopila na podjetniško pot.

O tem, da mora vsak uspešen podjetnik delati dneve in noči brez prestanka, čivkajo že vrabci. O tem, kaj to razmišljanje povzroči v nas, pa malo manj. Priznajmo, nihče od nas noče delati dneve in noči, ne glede na to, kako močno uživamo v tistem, kar smo si izbrali kot svoj vir dohodka. Če nič drugega, vsake toliko časa potrebujemo konkreten spanec, prav tako si sem in tja želimo privoščiti miren obrok, odmik od računalniškega zaslona in brnenja telefona. Pride tudi trenutek, ko se želimo preprosto le zlekniti na kavč in samo biti ali pa nameniti čas sproščanju v družbi svojih najbližjih. Življenje, ki si ga večina predstavlja kot normalnega, torej ne vključuje  koncepta »delam noč in dan«. Sama nisem nobena izjema.

Ko sem se tako v nekem trenutku začela spraševali, ali si sploh želim biti uspešna, se je pojavila vrsta s tem povezanih vprašanj in dvomov. Bom potem res morala delati noč in dan? Bom sploh še imela kaj časa zase? Bom sploh še uživala v delu ali pa ga bom zaradi preobilice zasovražila? Bo s takim uspehom povezan tudi hiter tempo in nenehen stres, ki to običajno spremlja? Kdaj bom imela čas za partnerja, za študijske obveznosti in za psa? Kako se bo ta hiter tempo skladal z mojo idejo, da bi pa nekoč kljub vsemu želela imeti tudi družino in otroke? In ponovno, kdaj bom sploh imela čas zase? Nisem bila več čisto prepričana, če je to uspeh, ki si ga želim.

Potem se je tem mojim vprašanjem pridružilo še eno – ali to pomeni, da bom morala nenehno stopati izven svoje cone udobja in tvegati neuspehe? No, to pa je nekaj, česar si prav gotovo ne želim. Stopati iz svoje cone udobja namreč prinaša tveganja in nevarnosti. In potem se je pojavilo še tretje vprašanje – kako bodo moj uspeh sprejeli drugi? Se me bodo izogibali? Bodo nevoščljivi? Mi bodo metali polena pod noge?

Vse to so tveganja, ki jih je v mojih glavi s seboj nosil uspeh in zato ne čudi, da sem se resno spraševala, ali si tega res želim. Odgovor je bil kljub vsemu pritrdilen, zato sem se lotila odpravljanja ovir v obliki strahov, ki so me omejevali na moji poti. Najprej sem naredila seznam vsega, česar me je strah – da bi morala delati dan in noč, da ne bi imela časa zase, da bi izgubila prijatelje itd. Moram priznati, da je bil seznam kar obsežen, a zavedanje, da poznam način za odpravo teh strahov, me je opogumilo, da sem nadaljevala. Z mišičnim testiranjem sem preverila vsakega od strahov s seznama in ugotavljala, ali je povezan s preteklo izkušnjo, ki s seboj še nosi čustveni naboj v obliki nerazrešene energije v mojem telesu ali pa gre za projekcijo negativnega dogodka v prihodnosti. Energiji prvega in drugega čustva sta namreč različni, zato se za njuno razreševanje uporabljata različni tehniki.

Opremljena s temi informacijami sem se lotila razreševanja posameznih strahov. Prvi je bil strah pred tem, da bi morala delati noč in dan, ki je v sebi skrival tako energijo jeze zaradi specifične pretekle izkušnje, kot tudi energijo strahu, da bi se ta izkušnja ponovila. Z uporabo metode HSE sem najprej razrešila energijo jeze, nato pa še energijo strahu, in ko sem zaključila, me je prešinila ideja, da bi lahko moja ponudba vključevala tudi spletne programe. To se mi je zdela odlična ideja – ne le, da spletni programi ne zahtevajo moje fizične prisotnosti, njihova prednost je tudi v tem, da jih vsak lahko izvaja kar doma in v času, ki mu najbolj ustreza.

Optimistično sem se lotila naslednjega strahu – strahu pred tem, da ne bom imela časa zase, za počitek in sprostitev. Tudi tokrat je strah s seboj nosil dve različni energiji, eno, vezano na neprijeten spomin iz otroštva, in drugo, v obliki strahu, da bi se ta pretekla izkušnja ponovno uresničila v prihodnosti. Tudi tokrat sem uporabila metodo HSE in najprej razrešila žalost, nato pa še razočaranje, ki me je prevzelo ob misli na pretekli dogodek, pozneje pa tudi energijo strahu, ki sem jo začutila v trenutku, ko sem pomislila na možnost, da bi se kaj takšnega ponovilo. Na ta način sem razrešila še ostale »male« strahove, s tem pa odpravila tudi strah pred uspehom. In kot vedno, se je tudi tokrat izkazalo, da odprava strahov odpravi tudi miselne blokade ter odpre prosto pot novim idejam in priložnostim, ki nas bodo na poti do naših ciljev podpirale.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kritiziranje sebe – Anjina zgodba

Anja je prišla na HSE Coaching z eno samo željo – opustiti kritiziranje sebe in se sprejeti takšno, kot je. 

Povedala je, da se ne spomni, da bi si bila kdaj všeč. Vedno je mislila, da ima kar precej kilogramov preveč in ne glede na to, katere diete se je lotila, se je vedno končalo neuspešno. Čeprav je za nekaj časa kilograme izgubila, so se kmalu vrnili. Njen boj s kilogrami je spremljala tudi slaba vest, ki se ji je oglasila vsakič, ko se ji je zdelo, da je pojedla preveč ali da je bila hrana, ki jo je zaužila, nezdrava. Sledil je naval samokritike, nato odločitev, da se bo spremenila, kmalu pa nov naval dodatne samokritike, ki si jo je namenila vsakič, ko svoje odločitve ni uresničila. Kritiziranje sebe je bilo v njenem življenju močno prisotna in tega se je zavedala, ni pa vedela, kako ga opustiti.

Ko sem jo vprašala, na kaj najprej pomisli, ko pogleda svoje telo, je kot iz topa izstrelila, da sram. Sramuje se svojega telesa, sramuje se tega, da ne skrbi zanj tako, kot ve, da bi morala, sramuje se svoje nemotiviranosti in neodločnosti, sramuje se številnih neuspelih poskusov diet. Sram jo je celo jesti v družbi, saj si predstavlja, da jo ljudje opazujejo in obsojajo, tako kot se obsoja sama.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno nagovoriti vsak omenjeni sram ločeno in razrešiti energijo, ki je v ozadju, a sem prejela negativen odgovor. Tako sva se lotili kar reševanja energije sramu, energije, ki jo je že ob pripovedovanju začutila tako v trebuhu kot v grlu. V skladu z odgovorom, ki sva ga prejeli s pomočjo mišičnega testiranja, sva se najprej lotili razreševanja energije sramu, ki jo je občutila v trebuhu. Vodila sem jo skozi tehniko in postopno se je napetost v trebuhu zmanjševala, kar je bil lep pokazatelj, da uspešno razrešuje energijo sramu. Kljub temu pa se je to razreševanje na neki točki ustavilo in imela je občutek, da ne more nadaljevati. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo sramu v celoti razrešila in spustila. Dobila sem pritrdilen odgovor in preko pogovora sva z Anjo hitro prišli do odgovora, ki sva ga iskali. Povedala je, da je sram čustva, ki je z njo že vse, od kar pomni. Če bi morala izbrati le eno čustvo, ki ga je v svojem življenju občutila največkrat, bi na prvem mestu vsekakor vladal sram.

Sram je bil torej tisti, s katerim se je identificirala, sebe pa opisovala kot sramežljivo in tiho dekle. Ob tem se ji je porajalo vprašanje, kdo pravzaprav je, če ta sram spusti. Imela je namreč občutek, kot da bo s tem izgubila del sebe, da se bo ob odsotnosti sramu začela bolj izpostavljati, kar pa se ji ni zdelo ravno varno.

Občutek, da izgubljamo delčke sebe, je ob razreševanju energije nepredelanih čustev, ki so z nami že zelo dolgo, pogost. Z leti namreč postanejo del nas, z njimi se identificiramo in temu, s čimer se identificiramo, se ne želimo kar tako odpovedati. 

A dejstvo je, da nam takšne identifikacijo pogosto le škodujejo. Identificiranje s sramežljivostjo kratkoročno sicer lahko prinaša varnost, a dolgoročno ne prinaša ravno veliko koristi, pač pa ogromno zamujenih priložnosti in neizkoriščenega potenciala.

Ko je Anja to razumela, sva nadaljevali. Vodila sem jo skozi tehniko, s katero je v svojem telesu lahko našla energijo strahu pred izgubo delčka sebe, nato pa še skozi tehniko, s katero je to energijo tudi uspešno razrešila. Z odstranitvijo ovire je popolnoma enostavno lahko razrešila tudi energijo sramu, ki jo je občutila v predelu trebuha, nato pa še energijo, ki jo je občutila v grlu. 

Preverili sva, ali je v njenem telesu še kje skrita energija sramu, in dobili negativen odgovor. Energijo sramu je Anja tako uspešno razrešila. Povabila sem jo, naj pomisli na najin začetni pogovor, na svoj odnos do telesa in do hrane, ter preveri, kako se ob tem počuti. Povedala je, da se ji zdi hecno, a da si sedaj težko razlaga, da je bila tako kruta do sebe. Ni se ji več zdelo, da je njen videz tako slab, kot je mislila prej. Res si morda želi, da bi izgubila kakšen kilogram, a toliko obsojanja, kot si ga je namenila, vseeno ni bilo na mestu. Njena potreba po kritiziranju sebe se je občutno zmanjšala. Obžalovala je, da je bila tako kruta do sebe in ob tem so se ji oči napolnile s solzami. Občutila je žalost za vse grde besede, ki si jih je izrekla, žalost, ker s seboj ni ravnala lepše in ker je tudi drugim dovoljevala, da so z njo ravnali grdo, pa tudi žalost za vse neizkoriščene priložnosti in nedoživete zgodbe, ki se jim je odrekla le zato, ker je verjela, da jih takšna, kot je, ni vredna.

Razreševanje te energije žalosti in odpuščanje sebi sta procesa, ki se ju bova lotili na enem od najinih naslednjih srečanj, s čimer bo Anja naredila še korak bližje k svojemu cilju – opustiti kritiziranje sebe in se sprejeti takšno, kot je.

Anja, hvala, ker si me izbrala, da ti s HSE Coachingom na tej poti stojim ob strani. In hvala, ker dovoliš, da objavim tvojo zgodbo, ki je tako zelo podobna ne le moji, temveč tudi zgodbam številnih žensk, s katerimi se srečujem v svojem vsakdanjem in poslovnem življenju.

Z ljubeznijo. ♥

Petra potreba po samokritiziranju