Kako uporabljati afirmacije?

O afirmacijah je bilo že veliko zapisanega in povedanega, med drugim sem o tej temi spregovorila tudi v oddaji Jutro s kosmiko; posnetek oddaje si lahko ogledate na moji spletni strani v zavihku brezplačne vsebine.

Kljub vsemu pa naj izpostavim nekaj načel pravilnega oblikovanja in uporabe afirmacije.

Pri oblikovanju afirmacije bodimo pozorni na sledeče:

  • zapisana naj bo v sedanjiku in v prvi osebi ednine (jaz sem/sem; jaz imam/imam itd.),
  • afirmacija naj bo pozitivna, naj izraža to, česar si želimo, ne tistega, česar si ne,
  • naj bo kratka in jasna,
  • naj bo naša; ko jo izgovorimo, je pomembno, da verjamemo vanjo in se ob tem počutimo dobro.

Afirmacijo lahko večkrat dnevno izgovarjamo naglas, če želimo, lahko tudi pred ogledalom, lahko pa si jo ponavljamo tudi v mislih ali jo večkrat dnevno zapišemo. Izberimo način, ki nam najbolj ustreza, pazimo pa, da izgovarjanje afirmacije ne postane rutina oz. opravilo, ki ga »moramo še opraviti«. Afirmacijo si lahko tudi zapišemo na list in ga kot blag opomnik postavimo na nočno omarico, nalepimo na hladilnik, na ogledalo v kopalnici ali v prostor, kjer delamo. Lahko pa si jo nastavimo tudi kot ozadje na računalniku.

Afirmacija bo učinkovitejša, če ob izgovarjanju ali ob misli nanjo doživljamo prijetne občutke. Zato je zelo pomembno, da se ob afirmaciji počutimo dobro, da se nam ob njej ne pojavi misel dvoma ali samokritike. Kadar naša afirmacija ni prava in vanjo ne verjamemo, nam bo to naše telo zelo hitro pokazalo, če smo mu le pripravljeni prisluhniti. Zato velja vabilo, da s spodnjo vajo preverimo, ali je afirmacija ustrezno oblikovana.

Pojdimo v tih in miren prostor in zaprimo oči. Naredimo nekaj globokih vdihov in izdihov. Predstavljajmo si, da se ob vsakem izdihu sproščajo napetosti v vašem telesu. Ko bomo pripravljeni, v mislih ponovimo svojo afirmacijo, nato pa s sprejemanjem in radovednostjo opazujmo, kakšni občutki se ob tem porajajo v našem telesu. Znaki, da afirmacija ni prava, so lahko različni. Morda začutimo blag občutek neugodja v katerem delu telesa, morda neprijetno bolečino ali stiskanje v predelu trebuha ali grla. Vse to so znaki, da je treba afirmacijo preoblikovati. Bodimo pozorni tudi na misli, ki se nam porodijo ob tem, ko si ponovimo svojo afirmacijo. Kaj nam sporočajo? Se nam porodijo misli dvoma ali misli spodbude?

Če ne čutimo, da afirmacija v celoti drži, se bo zelo hitro pojavil notranji glasek, ki nam bo prišepnil, da je to, kar smo pravkar izgovorili, laž. V takem primeru afirmacija ne doseže svojega namena oz. lahko upočasnjuje manifestacijo, saj z njo oddajamo tudi negativne vibracije.

Michael Losier, avtor knjige Law of Attraction, predlaga, da pri oblikovanju afirmacije uporabimo stavek: »Sem v procesu …« Bistvo, ki ga lahko povzamemo iz omenjene knjige, je: če se ob izrečeni afirmaciji počutimo dobro, potem ta deluje, saj oddajamo pozitivne vibracije, v nasprotnem primeru ne deluje, saj so vibracije, ki jih oddajamo, negativne. Avtor torej poudarja prav pomembnost tega, da v izgovorjene besede verjamemo.kako uporabljati afirmacije

Ko izrazimo željo in vanjo usmerimo svojo pozornost, smo dejansko že v procesu uresničitve. Zato se nam afirmacija z uporabo stavka »Sem v procesu …« zdi resničnejša in posledično oddaja bolj pozitivne vibracije. Sama sem ugotovila, da mi je bilo na začetku pogosto lažje verjeti v afirmacije, ki so se začele ravno s tem, da sem v procesu nečesa, pozneje pa sem lahko verjela tudi v afirmacijo, ki tega začetnega dela ni več vključevala.kako uporabljati afirmacije

Vedno, kadar bomo afirmacijo preoblikovali, lahko uporabimo zgoraj zapisano vajo in z njo preverimo, ali je nova afirmacija resnično tista prava, resnično naša. Z nekaj vaje bomo že zelo hitro znali prisluhniti svojemu telesu do te mere, da bomo intuitivno vedeli, ali je prava za nas ali ne. Prav tako bomo pridobili občutek za prepoznavanje tistega, kar potrebujemo za svoje dobro počutje. Naše telo in naš um sta čudovita – ko spoznata, da smo jima pripravljeni prisluhniti, se s svojimi idejami dobrega za nas oglašata vedno pogosteje in nam tako olajšata pot k sebi in svojim potrebam.

Z ljubeznijo. ♥ kako uporabljati afirmacije kako uporabljati afirmacije
Petra kako uporabljati afirmacije kako uporabljati afirmacije kako uporabljati afirmacije

Naučimo se biti samemu sebi najboljši prijatelj

Svoje prijatelje poslušamo, mar ne? Jim skušamo ustreči, kadar le lahko, kajne? Včasih zato, ker verjamemo, da je to nekaj, kar bi dobri prijatelj naredil, včasih pa preprosto zato, ker jih imamo radi in želimo, da so srečni.

Lepo bi bilo, če bi imeli enak odnos tudi do sebe, mar ne? A kaj, ko ga pogosto nimamo. Odgovor na vprašanje, zakaj sebe tako pogosto postavimo na zadnje mesto, je pravzaprav le eden: prepričanje. Ne le eno, temveč več:

  • Dober starš, otrok, partner, prijatelj, sodelavec itd. vedno ustreže.
  • Le kadar ustrežem drugim, sem vreden/vredna ljubezni.
  • Le kadar ustrežem, me bodo ljudje sprejemali.
  • Jaz nisem pomemben/pomembna, pomembno je, da so zadovoljni drugi.
  • Če skrbim za druge, to pomeni, da sem dobra oseba.
  • Spodobi se, da drugemu ustrežeš, ko te prosi za uslugo.
  • Če ne ustrežem, bom razočaral/razočarala in prizadel/prizadela tiste, ki jih imam rad/rada.

V jedru teh prepričanj je še eno – jaz sem tista, ki lahko pri drugem povzročim dobro ali slabo razpoloženje, da me bo sprejemal ali zavračal, da me bo ljubil ali sovražil. In še eno – drugi so tisti, ki lahko pri meni povzročijo, da se počutim dobro ali slabo, da se čutim sprejeto ali pa zavrnjeno, ljubljeno ali osovraženo. Zato drugim želimo biti najboljši prijatelj, saj verjamemo, da bomo s tem dosegli nekaj, česar, verjamem, si želimo vsi – biti ljubljeni in sprejeti.

Potreba po ljubezni in pripadnosti je zapisana v naših genih. Še predobro se namreč zavedamo, da imamo povezani z drugimi mnogo večje možnosti preživetja. Pa vendar je pomembna tudi povezanost s seboj, pomembno je, da znamo prisluhniti tudi sebi, ne le drugim. Kajti dlje kot naša notranja sporočila ostajajo prezrta, bolj se bosta v nas kopičila notranji nemir in nezadovoljstvo. Vprašanje pa je, kako povezani si bodo drugi želeli biti z nami, če bomo kar naprej slabe volje in razdraženi.ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Bodimo pozorni na to, kaj nam šepeta notranji glas. Naslednjič, ko bomo čutili potrebo, da nekomu ugodimo, čeprav si tega ne bomo želeli, si dajmo dovoljenje, da ne odgovorimo takoj, temveč se najprej temeljito pogovorimo s seboj. Vprašajmo se po razlogih, zaradi katerih želimo ugoditi sogovorniku. Zato, ker verjamemo, da ga bomo v nasprotnem primeru razjezili, razžalostili ali razočarali? Zato, ker verjamemo, da je to eden od načinov, da si pridobimo njegovo naklonjenost in sprejemanje? Morda zato, ker verjamemo, da nismo dovolj dobri, če mu ne ugodimo? Ali pa zato, ker verjamemo, da je naša vrednost odvisna od pripravljenosti ustreči drugim? Kaj si bomo mislili o sebi, če sogovorniku ugodimo, in kaj, če mu ne? Raziščimo prepričanja, ki so v ozadju naše želje, da ustrežemo.

To seveda ne pomeni, da nikoli več nikomur ne ustrežemo. Pomeni le, da razumemo, čemu to počnemo, in si odgovorimo na vprašanje, ali pri tem poslušamo sebe ali pa, tako kot običajno, svoje občutke in želje potisnemo na stran, ker so želje drugih pomembnejše. Jasen pokazatelj, da smo naredili slednje, je jeza. Saj poznamo tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo, nas pa čaka cel kup drugih stvari, ki si jih želimo postoriti. A iz takšnih ali drugačnih razlogov privolimo, nato pa se še cel dan jezimo. V prvi vrsti na osebo, ki nas je za uslugo prosila, saj bi lahko vedela, da imamo cel kup drugih obveznosti. Jezimo pa se tudi nase, ker smo privolili, ker bomo svoje načrte zopet morali preložiti ipd. Takšno počutje je dober pokazatelj, da v uslugo nismo privolili iz pravih razlogov. Tudi občutek, da pravzaprav niti nimamo izbire in da sogovorniku moramo ugoditi, je jasen znak, da usluge ne delamo iz pravih razlogov. Občutek, da nekomu pomagamo, ker se čutimo nemočne, da bi se mu uprli, prav tako nakazuje, da razlog za uslužnost ni pravi. V vseh navedenih primerih bolj ali manj izhajamo iz vloge žrtve in dovoljujemo, da naše življenje narekujejo drugi in njihove želje, česar pa, verjamem, si ne želimo.

Namesto da se jezimo na druge ali nase, ta čas lahko uporabimo veliko koristneje: tako, da se naučimo, kako iz vloge žrtve izstopiti, postaviti jasne meje in prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Mar ni tudi to nekaj, kar bi želeli svojemu najboljšemu prijatelju?ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Z ljubeznijo. ♥ ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe
Petra ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Kako biti bolj notranje mirna ali miren?

Ste si tudi vi že kdaj zastavili to večno vprašanje – kje in kako naj najdem notranji mir? Kako naj se znebim vsakodnevnega stresa in se umirim?

Buda je rekel: »Mir pride od znotraj, ne iščite ga zunaj.« A večinoma ga iščemo prav tam – zunaj. Iščemo ga v drugih ljudeh, v materialnih dobrinah, v denarju in še kje, a ga redno ali skoraj nikoli ne najdemo. Razmišljamo, da bo notranji mir prišel takrat, ko bo v našem življenju vse tako, kot si želimo, tako, kot verjamemo, da mora biti. A pričakovati to je še kako nerealno.

Nikoli ne bo vse tako, kot si želimo. Delček nas namreč še vedno verjame, da takšni, kot smo, nismo dovolj, zato se nenehno primerjamo z drugimi in se opominjamo, kaj vse nam še manjka. Nove in nove želje se tako v nas porajajo kot po tekočem traku. Ko uresničimo eno, se pojavijo tri druge, po katerih močno hrepenimo in si s tem ustvarjamo nemir.

Drugi razlog, zakaj nikoli ne bo vse tako, kot si želimo mi, pa je, da se ljudje, ki nas obdajajo, nikoli ne bodo v celoti obnašali tako, kot mislimo, da bi se morali. Tako bomo nenehno stremeli k temu, da bi se spremenili, in to morda celo poskušali doseči. Pričakovati torej, da bomo notranji mir dosegli po tej poti, je utopija.

Verjamem v to, kar je rekel Buda. Notranji mir je nekaj, kar lahko pride le iz nas. Razumem ga kot nenavezanost na želje, kot sprejemanje tega, kar je, kot pomirjenost s tem, kar je. To ne pomeni, da smo vdani v usodo. Daleč od tega. Ko smo vdani v usodo, sprejmemo vlogo žrtve, sprejmemo, da z našim življenjem upravlja nekdo drug, mi pa smo le nemočne lutke, ki opazujemo življenje, ki se nam dogaja.

Naša vloga v življenje je proaktivna. To pomeni, da vedno izbiramo, kako bomo delovali – lahko delujemo v skladu s tem, da notranji mir izhaja iz zunanjih okoliščin, in iščemo načine, da te okoliščine uskladimo s svojimi pričakovanji, ali pa v skladu z razumevanjem, da notranji mir izhaja iz nas, in iščemo načine, da se uskladimo z okoliščinami. Bistvena razlika med enim in drugim načinom delovanja je, da v prvem primeru okoliščin ne sprejmemo in delujemo z namenom, da bi jih spremenili, v drugem pa okoliščine sprejmemo in iščemo načine, kako spremeniti sebe, da bi v danih okoliščinah lahko skrbeli zase.kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna

»Notranji mir se prične v trenutku, ko se odločite, da druge osebe ali dogodki nimajo nadzora nad vašimi čustvi,« pravi čudovita misel tibetanske budistke Peme Chodron, ki lepo ponazori moje razumevanje notranjega miru.kako biti bolj notranje mirna

Notranji mir je stanje zaupanja vase, v svojo notranjo sposobnost, da lahko v vsakem trenutku naredim vse, kar znam in zmorem ter tako poskrbim zase. Je tudi zaupanje v svojo pripravljenost na nenehno učenje in rast, zaupanje v svojo sposobnost nenehnega usklajevanja oz. prilagajanja zunanjim okoliščinam. Razumem ga tudi kot zaupanje v smiselnost svojega obstoja na Zemlji, v smiselnost preteklih izkušenj, zaradi katerih sem danes to, kar sem, in v smiselnost sedanjih izkušenj, ki mi morda včasih na meni nerazumljiv način omogočajo učenje in osebni razvoj. Razumem pa ga tudi kot stanje zaupanja v nevidno silo (Vesolje, Univerzum, Bog, imenujte jo, kakor želite), ki sodeluje z menoj in me vodi na poti do najvišjega dobrega.kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna

In ravno zaradi vsega naštetega verjamem, da težko iščemo notranji mir kje drugje kot le v sebi. Odločitev, da bomo zaupali v svoje sposobnosti, lahko sprejmemo le sami, odločitev, da drugi nimajo nadzora nad našimi čustvi, prav tako. Tudi odločitev, v kaj bomo verjeli, lahko sprejmemo le mi, nihče drug. Vprašanje, ki torej ostane, je le še – ali bomo te odločitve tudi sprejeli. Pri tem si lahko pomagamo tudi s programom 21 dnevno popotovanje do notranjega miru.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna kako biti bolj notranje mirna

Kako preprečimo konflikt?

Verjamem sicer, da so konflikti sestavni del našega življenja, verjamem pa tudi, da je marsikaterega možno preprečiti, če le upoštevamo nekaj praktičnih napotkov.

Ti napotki so seveda usmerjeni v nas – govorim torej o tem, da jih v komunikaciji upoštevamo mi, ne le da pričakujemo, naj jih upošteva sogovornik, in mu potem očitamo, da je konflikt nastal zaradi njega, ker jih ni upošteval. »Ja, seveda,« boste rekli, »to je pa ja logično.« Žal se marsikomu ne zdi tako. Poznam primere, ko so ljudje te napotke slišali, se z njimi strinjali, nato pa na naslednjem srečanju povedali, da se ne čudijo več, da imata s partnerjem ali partnerko toliko težav, če pa on oz. ona nikoli ne posluša, ne pohvali itd.

Pa poglejmo, kaj lahko storimo, da zmanjšamo možnost nastanka konfliktov.kako preprečimo konflikt

Skrbimo za učinkovito odprto in iskreno komunikacijo. kako preprečimo konflikt

Odprta in iskrena komunikacija je tista, s katero sporočilo povemo jasno. To pomeni, da se bistvo sporočila ne skriva med vrsticami povedanega in od sogovornika ne pričakujemo, da ga bo uspel razbrati, temveč ga jasno izrazimo. Pomeni tudi, da se zavedamo, da vsa naša sporočila govorijo o nas in našem doživljanju dogodkov, ne pa o sogovorniku, zato je pomembno, da uporabljamo t. i. jaz-stavke. Več o njih in o načelih učinkovite komunikacije pa preberite tu.

Naučimo se aktivno poslušati. kako preprečimo konflikt

Mnogo nesporazumov nastane zato, ker ne poslušamo aktivno. Čeprav je poslušanje nekaj, kar počnemo vsi in se nam zdi, da se tega ni treba učiti, pa pozabljamo, da sogovornika pogosto ne poslušamo z mislijo »slišati ga«, temveč »odgovoriti mu«. In tako smo z mislimi pri tem, kaj bomo povedali mi, ne pa pri tem, kar nam pripoveduje sogovornik. Še toliko bolj je to značilno za situacije, v katerih komuniciramo s sogovornikom, o katerem nimamo ravno najboljšega mnenja. Aktivna komunikacija vključuje 6 elementov in z uporabo že samo nekaterih od njih bomo močno prispevali k boljšemu sporazumevanju in manj nesporazumom.

Naučimo se podati povratne informacije. kako preprečimo konflikt

Neustrezno podana povratna informacija, ki se osredotoča na osebnostne lastnosti posameznika, ne pa na točno določeno vedenje, je pogosto uvod v konflikt. In žal to ni prav redek pojav. Prav tako k nastanku konflikta lahko prispevamo, če povratne informacije ne znamo pravilno sprejeti. Pogosto se zgodi, da sogovornika niti ne poslušamo, temveč začnemo iskati argumente in dokaze, s katerimi ga bomo skušali prepričati, da se moti. Povratna informacija je nujno potreben element dobrih medosebnih odnosov, zato poskrbimo, da jo bomo znali dati pravočasno in pravilno ter jo tako tudi sprejeti.

Razumimo svoje vedenje. kako preprečimo konflikt

Pogosto slišimo koga reči, da so naša vedenja avtomatična, da nekaj naredimo, ne da bi se tega sploh zavedali. To nam včasih služi kot dober izgovor, saj če je neko vedenje avtomatično, potem nad njim nimamo nadzora in tudi če bi ga želela spremeniti, ga ne morem. Čeprav se zdi, da so nekatera naša vedenja avtomatična, pa ni bilo vedno tako. Vzemimo vožnjo avtomobila – zdaj je avtomatična, ne razmišljamo več, kdaj in s kolikšno močjo pritisniti na plin, da nam avto ne bo ugasnil, kdaj prestaviti v višjo prestavo ipd. A vedno ni bilo tako. Vožnja avtomobila je torej naučeno vedenje, vedenje, ki je bilo v začetku zelo zavestno, postopno pa je postalo rutinirano. Enako velja tudi za ostala naša vedenja, tudi tista, ki jih izbiramo ob tem, ko se skušamo izogniti konfliktu, zato je pomembno, da jih ozavestimo. 

Naučimo se upravljati s svojimi čustvi. kako preprečimo konflikt

Neučinkovito ravnanje s svojimi čustvi je dejavnik, ki pogosto prispeva k nastanku in tudi stopnjevanju konflikta. Zato je pomembno, da svoja čustva prepoznamo in razumemo razloge za njihov nastanek. Vedno, kadar krivce za njihov nastanek iščemo v drugih ljudeh, pripravljamo teren za konflikt. Če verjamem, da je čustvo nastalo zaradi nečesa, kar je rekel ali naredil sogovornik, potem seveda od njega pričakujem spremembo vedenja, saj verjamem, da bo s tem izginilo tudi moje čustvo. Če sogovornik spremembe ni pripravljen narediti, se bo konflikt samo še poglobil. Zato je za preprečevanje konfliktov pomembno zavedanje, da razlog za nastanek naših čustev nikoli ni v drugih, temveč vedno izhaja iz nas.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt

Kaj nam sporoča nemir?

Nedelja zvečer. Občutim nemir. Ne vem, zakaj, vem pa, da mi nekaj manjka. Sprehodim se do hladilnika, vzamem jogurt in se vrnem pred televizijski zaslon. Nekaj minut pozneje ponovno občutim nemir.

Še vedno mi nekaj manjka. Grem v shrambo, pogledam v košaro s sladkimi priboljški. Nič mi ne pade v oči. Pogledam še v košaro s slanimi prigrizki. Vzamem čips in se vrnem na kavč. Čips mi tekne, a občutka, da mi nekaj manjka, se ne morem znebiti.

Vam zveni znano? Meni zelo. To se mi je namreč dogajalo zelo pogosto. Ne le ob nedeljah, temveč tudi ostale dneve v tednu in ne le zvečer, temveč že čez dan. Vajeni, da nam nekdo od zunaj pove, kaj potrebujemo, zato da bi se dobro počutili, niti ne pomislimo, da bi se odgovor lahko skrival v nas. A ta občutek nemira ni nič drugega kot glas telesa, ki nam skuša povedati, da nekaj ni v redu, a mu pogosto ne znamo prisluhniti.

Ko bomo naslednjič imeli občutek, da nam nekaj manjka in se ne mogli domisliti, kaj je to, se umaknimo v tih in miren prostor, naredimo nekaj globokih vdihov in izdihov, nato pa v mislih postavimo vprašanje Kaj potrebujem? Z radovednostjo in sprejemanjem prisluhnimo odgovoru. Morda je vse kar potrebujemo, nekaj minut svežega zraka, mogoče daljši sprehod. Morda potrebujemo nekaj trenutkov tišine, morda čas za branje knjige ali pa skodelico toplega čaja. Mogoče je vse, kar potrebujemo, kratek klepet s prijateljico, kratka meditacijo ali pa le to, da vstanemo, se malo pretegnemo in naredimo nekaj korakov po prostoru, v katerem se nahajamo. Prisluhnimo, kaj nam sporoča telo in kadar le lahko, poiščimo način, da mu ugodimo.

Svojim potrebam in željam ne moremo dajati pomembnosti, če jih ne poznamo. Zato, ko v sebi občutimo nemir, preverimo, kaj je tisto, kar pravzaprav sploh potrebujemo in presenečeni bomo, v koliko primerih, ko se nam je zdelo, da potrebujemo hrano, v resnici potrebujemo nekaj popolnoma drugega.

Dovolimo si resnično prisluhniti sebi. Ne poslušajmo drugih, ki nam bodo dajali vse mogoče nasvete in ideje, kaj potrebujemo, da se bomo počutili bolje. Nihče nas ne pozna bolje kot mi sami. Naučimo se zaupati sebi, kajti odgovori so že v nas. Če potrebujemo počitek, si ga privoščimo. Če potrebujemo večer s prijateljicami, najdimo način, da ga organiziramo. Če potrebujemo masažo, si jo privoščimo ali pa zanjo poprosimo svojega partnerja. Če potrebujemo sproščujočo penečo kopel, si jo naredimo.

Spoznali bomo, kako malo je včasih potrebno, da lahko prisluhnemo sebi in si tisto, kar potrebujemo, tudi damo. Presenečena sem bila, ko sem pri sebi prepoznala, da običajno res ni bilo potrebno veliko, včasih le nekaj globokih vdihov in izdihov ali nekaj minut sprehoda na svežem zraku. Večkrat ko bomo prisluhnili svojemu telesu, lažje bomo prepoznavali, kaj za svoje dobro počutje v resnici potrebujemo. In kaj kmalu bomo začeli opažati, da že intuitivno čutimo, katera so tista drobna dejanja, s katerimi bomo odločilno pripomogli k spremembi našega počutja.

Prepoznavanje lastnih potreb je odličen način, da se izognemo energiji stresa in nemira, ki se v nasprotnem primeru začne kopičiti v našem telesu. Spoznali bomo, da lahko z majhnimi spremembami v svoje življenje vnesemo veliko več miru in se tako lažje soočamo z vsakodnevnimi aktivnostmi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran

Znate poslušati aktivno?

Poslušanje je nekaj, kar počnemo praktično že vse svoje življenje, vendar se pogosto izkaže, da v resnici ne znamo poslušati.aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Razlogov za to je več, med najpogostejšimi pa je glasnost misli v našem umu ter cilj poslušanja, ki je pogosto usmerjen v »dati odgovor ali protiargument«, ne pa v »slišati«. Prav pasivnost poslušanja je pogost razlog za nesporazume in konflikte, zato v tokratnem zapisu predstavljam 6 elementov aktivnega poslušanje, ki bodo močno olajšali naše sporazumevanje.

1. Osredotočenost na sogovornika

Že nekaj tako preprostega, kot je ohranjanje očesnega stika s sogovornikom, lahko močno pripomore k temu, da bomo poslušali veliko bolj osredotočeno, kot bi, če očesnega stika ne bi bilo. Naše telo naj bo usmerjeno v sogovornika, osredotočenost nanj in na povedano pa lahko izražamo tudi z neverbalno komunikacijo v obliki občasnih prikimavanj in mimike, ki izražajo zanimanje. Zehanje, gledanje stran in zavijanje z očmi torej odpadejo.

2. Vprašanja

Postavljajmo odprta vprašanja, to so vsa tista, na katera sogovornik ne more odgovoriti le z »da« ali »ne«, temveč zahtevajo daljši odgovor. S postavljanjem vprašanj izražamo zanimanje, hkrati pa s tem ohranjamo tudi osredotočenost na povedano. Pomembno pa je, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanja postavimo takrat, ko z govorjenjem preneha.

3. Spodbujanje pojasnjevanja

Spodbujajmo sogovornika, da pove več oz. dodatno pojasni, če česa nismo razumeli. Tudi pri tem velja, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanje zastavimo, ko z govorjenjem preneha. Vprašanja, ki spodbujajo pojasnjevanje, so v veliki meri odprta, kot na primer, kaj se je zgodilo po tem, kako si se počutil, kaj si hotel prej povedati, ne vem, če sem dobro razumela ipd.

4. Parafraziranje

Parafraziranje pomeni, da bistvo, ki ga razberemo iz sogovornikove pripovedi, povemo s svojimi besedami. To je seveda težko storiti, če ne poslušamo aktivno, temveč med njegovo pripovedjo razmišljamo o številnih drugih stvareh. S parafraziranjem že preverjamo, ali smo sogovornika sploh pravilno razumeli, saj so prav razlike med tem, kar sogovornik pove, in tem, kar jaz slišim, pogost razlog za nesporazum. Naj za lažjo predstavo navedem primer parafraziranja. Sogovornik reče: »Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem, kar mi je povedal.« Primer parafraziranja povedanega bi bil: »Si ostal kar malo brez besed.«

5. Zrcaljenje čustev

Za aktivno poslušanje je značilno, da lahko zelo dobro prepoznamo občutja, ki jih sogovornik doživlja ob pripovedovanju. To je včasih nekoliko lažje storiti, če se poskušamo vživeti v občutja sogovornika oz. če smo že doživeli podobno izkušnjo. Vsekakor pa je ob tem pomembno, da se v mislih ne vrnemo v svojo izkušnjo, temveč še vedno poslušamo sogovornika, ter preverimo, ali njegova občutja razumemo pravilno. V ta namen lahko uporabimo tudi povzemanje.

6. Povzemanje

Povzemanje je prav tako način, na katerega preverjamo, ali smo bistvo sogovornikove pripovedi pravilno razumeli. Sogovornik nam na primer pove: »Vse sem že poskusil, pa ni bilo uspeha, težko mi je, ko se nikakor ne znam premakniti naprej. Včasih imam občutek, da se je cel svet zarotil proti meni.« Njegove besede lahko povzamemo in ob tem zrcalimo tudi čustva, s tem da rečemo: »Če razumem prav, ti trenutno v življenju ni ravno najlažje?«

Nekateri opisani elementi so morda v vsakdanjem življenju manj pogosto uporabljeni, a zato niso nič manj pomembni. Aktivno poslušanje je veščina, ki se je lahko naučimo, vendar pa kot ostale veščine tudi ta zahteva svoj čas. Zato kot uvod v proces poslušanja lahko vključimo le katerega od predstavljenih elementov. Že s tem bomo namreč dosegli, da bo naše poslušanje mnogo bolj učinkovito, s postopnim vključevanjem ostalih elementov pa bomo to učinkovitost le še povečevali.

Z ljubeznijo. ♥ aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Petra aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

3 vaje za krepitev partnerskega odnosa

Tokratni prispevek si lahko preberete v reviji Karma plus ali pa v spodnjem zapisu. 🙂

Kako ustvariti ljubeč in spoštljiv partnerski odnos, je eno od vprašanj, ki ga na svetovanjih dobim zelo pogosto. Največkrat ga postavijo posamezniki, ki z razmerjem, v katerem so, niso najbolj zadovoljni, občasno pa tudi od tistih, ki si želijo razmerje krepiti preventivno, z namenom, da do poslabšanja odnosa sploh ne bi prišlo.

Če sem v enem preteklih zapisov predstavila vedenja, s katerimi lahko sami poskrbimo za krepitev odnosa, pa so v tokratnem zapisu vključene vaje, ki jih izvajata oba partnerja.

1. Pogled v dušo

Pogled v dušo je vaja, s katero bomo poskrbeli za nekaj smeha in hkrati tudi za poglobitev odnosa. Je zelo preprosta. Vse, kar zanjo potrebujete, je tri do pet minut časa.

S partnerjem sedita, tako da sta obrnjena drug proti drugemu, in ker vemo, da so oči ogledalo duše, si gledata v oči. Nič posebnega, boste rekli, to sva naredila že velikokrat. Verjamem, a tokrat si zreta v oči v tišini, brez pogovarjanja. To zna biti na začetku za enega ali oba nekoliko nelagodno, zato se pogosto začnemo smejati in vneto razmišljati, kaj bi rekli, da bi prekinili mučno in neprijetno tišino. A če se prepustimo, se neprijetna tišina spremeni v prijetno, še več, partnerja ob tem lahko začutimo na popolnoma drugem nivoju in izkusimo drugačno raven povezanosti. Če vam je v tišini resnično preveč neprijetno, lahko uporabita tudi glasbeno podlago. Priporočljivo je, da ta ne vsebuje besedila, saj se bo v nasprotnem primeru vaša osredotočenost hitro lahko usmerila na sporočilo glasbe in ne na kreiranje povezanosti s partnerjem. Vajo izvajajte nekajkrat tedensko in zelo hitro boste spoznali, da se je vaše razmerje poglobilo, vaš občutek povezanosti s partnerjem pa močno okrepil.

2. Poslušaj me

Občutek, da smo slišani, je za dober partnerski odnos izjemno pomemben. V to sem trdno prepričana. Ta vaja nam omogoča prav to. S partnerjem se dogovorita, da si bosta namenila pet minut v dnevu, ko bo prvi lahko govoril o nečem, kar ga teži, drugi pa bo ob tem le poslušal. Nato se zamenjata in drugi pet minut govori o svoji stiski ali razmišljanjih, prvi pa ga le posluša.

Ta vaja je čudovit način učenja učinkovitega poslušanja, saj pogosto radi dajemo nasvete in iščemo rešitve za sogovornikove stiske, ne da bi nas ta za to v resnici tudi prosil. Ob tem seveda naša pozornost ni usmerjena v poslušanje sogovornika, temveč v iskanje idej, kako bi mu pomagali. Pri tej vaji je pomembno, da partnerja poslušamo v tišini, lahko pa ga pri pripovedovanju podpiramo z neverbalno komunikacijo, npr. s sočutnim pogledom, nasmehom itd.

3. Dnevi medsebojne skrbi

To čudovito vajo v svoji knjigi Najina ljubezen ponudi dr. Harville Hendrix in doda, da so pari, ki so jo izvajali vsakodnevno, njene učinke videli že po enem samem tednu.

S partnerjem sestavita seznam stvari, ki vaju razveseljujejo. Napišeta vsak svoj seznam, ki si ga nato izmenjata. Vi boste npr. na seznam napisali masažo rok, zajtrk v posteljo, pomito posoda po kosilu, skupni sprehod v gozd itd. Napišite čim več stvari in seznam dajte partnerju. Enak seznam napiše tudi partner in ga preda vam. Oba se zavežeta, da bosta vsak dan drug za drugega naredila nekaj z zapisanega seznama. Partner bo tako en dan pomil posodo po kosilu namesto vas, vam en dan zmasiral roke, vi pa boste storili nekaj z njegovega seznama.

Pomembno je, da se zavežeta, da bosta na ta način skrbela drug za drugega vsak dan, ne glede na to, kako se bosta drug ob drugem počutila, torej tudi v dnevih, ko bosta v nekoliko slabši koži zaradi morebitnega nesporazuma. Ker nam takšne vaje hitro lahko preidejo v rutino, dr. Hendrix priporoča občasna presenečenja, ko vsak od partnerjev naredi nekaj, za kar ve, da bo drugemu veliko pomenilo, čeprav ta aktivnost na osnovnem seznamu ni zapisana.

Ne glede na to, katero vajo izberemo, je pomembno, da to ne postane rutina ali obveznost, ki jo »moramo« še opraviti, saj bo s tem izgubila svoj pomen. Temu se lahko izognemo tudi tako, da nekaj časa izvajamo eno vajo, nato drugo, pa tretjo itn. Da boste imeli idej še več, pa preberite tudi zapis o navadah, s katerimi partnerski odnos krepimo.

Z ljubeznijo. ♥ kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Petra kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Tehnike sproščanja

Sem in tja pride trenutek, ko potrebujemo malo sprostitve. Pa ne mislim le sprostitve v obliki gledanja televizije, temveč nekaj drugačnega.

V tokratnem zapisu tako predstavljam 4 tehnike sproščanja, v uporabi katerih sem že pred leti prepoznala kar nekaj koristi. To so: zavestno dihanje, japa meditacija, hitra sprostitvena tehnika in vizualizacijska meditacija.

1. Zavestno dihanje

To je preprosta tehnika, ki jo v svoji knjigi Mir na vsakem koraku ponudi zen mojster Thich Nhat Hanh. Pomaga nam umiriti svoj um, saj svojo pozornost namesto na nenehen hrup misli osredotočimo na dihanje. Avtor svetuje, da ob vsakem vdihu ponovimo misel: »Vdihujem in vem, da vdihujem,« ob vsakem izdihu pa: »Izdihujem in vem, da izdihujem.« Kadar uporabljam zavestno dihanje, ga nekoliko prilagodim, in sicer namesto celih povedi uporabim le besedi »vdih« in »izdih«, saj mi je tako lažje, koristi te tehnike sproščanja pa se zaradi tega ne zmanjšajo.

2. Japa meditacija

Japa meditacija ali meditacija z uporabo mantre je tehnika, ki naj bi bila po nekaterih zapisih ena od najstarejših oblik meditacije. Njeno bistvo je, kot pove že ime, v ponavljanju manter, kar posameznik počne delni ali celotni čas trajanja meditacije. Beseda mantra pomeni »orodje uma«. Kadar govorimo o mantrah, imamo običajno v mislih besede, ki jih uporabljamo z namenom, da bi nekaj dosegli. Mantra, ki jo lahko npr. uporabljamo za namen sproščanja, je Om, shanti om, ki v nas krepi občutek notranjega miru.

3. Hitra sprostitvena tehnika

Hitro sprostitveno tehniko resnično lahko izvajamo kjerkoli in kadarkoli, ne da bi drugi to sploh opazili. Lahko jo izvajamo v stoječem, sedečem ali ležečem položaju in ker jo izvajamo odprtih oči, jo npr. lahko izvajamo tudi, medtem ko stojimo pred rdečo lučjo na semaforju. Vse, kar moramo storiti, je, da skozi nos globoko vdihnemo zrak s trebušno prepono in ob tem močno napnemo vse mišice v telesu, dih in napete mišice zadržimo od 10 do 15 sekund, nato pa počasi izdihnemo skozi usta in ob tem tudi sprostimo vse mišice.

4. Vizualizacija

Naše telo doživlja enake spremembe ne glede na to, ali smo priča nekim dogodkom v resničnem življenju ali pa si jih le zelo živo predstavljamo. Zato se nam npr. v ustih začne nabirati slina, če zapremo oči, in si predstavljamo, da v rokah držimo košček sočne limone, ki jo nesemo k svojim ustom, zaznamo njen vonj, nato pa ugriznemo vanjo. To lahko s pridom izkoristimo, tudi kadar si želimo sprostitve. Vse, kar potrebujemo, je miren in tih prostor, idejo kraja ali situacije, v kateri se počutimo najbolj sproščeno, in nekaj domišljije. Začnemo lahko z nekaj globokimi dihi, s katerimi začnemo umirjati telo in um, nato pa se prepustimo objemom izbranega kraja. Vživimo se v okolico, ki nas obdaja, v zvoke, ki jih na izbranem kraju slišimo, vonje, ki jih tam vonjamo, in se prepustimo sproščanju. Da nam bo lažje začeti, si lahko pomagamo tudi z vodeno vizualizacijsko meditacijo, ki jo najdete tu.

Z ljubeznijo. ♥

Petra tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja

Znamo pohvaliti?

»Skromnost je lepa čednost,« je eden tistih rekov, s katerim se zelo težko strinjam. Verjamem namreč, da je prav, da izrečemo tudi pohvalo, kadar presodimo, da je upravičena. Ne le drugim, temveč tudi sebi.

O tej prvi, torej o pohvali, ki jo izrečemo sebi, sem že pisala. Tokrat pa želim izpostaviti nekaj načel, ki jih velja upoštevati, kadar želimo pohvalo nameniti drugim.

1. Pohvalimo iskreno in odkrito.

Pohvala v smislu: »Daj ti to naredi, ker ti to res dobro narediš,« je po mojem mnenju vse prej kot iskrena, a izkušnje kažejo, da je žal tudi zelo pogosta. Zdi se mi, da je njen skriti namen  preložiti nalogo, ki bi jo morali opraviti sami, na nekoga drugega, kar pa prav gotovo ne bi smel biti osnovni namen pohvale. Prav tako je pomembno, da pohvale ne izrekamo iz občutka dolžnosti ali ob nečem, česar se nam ne zdi vredno pohvaliti, saj obstaja velika verjetnost, da bo sogovornik to prepoznal. Če se ne bomo izdali z besedno komunikacijo, se bomo prav gotovo z nebesedno, in pohvala bo imela negativni prizvok.

2. Pohvalimo točno določeno vedenje.

Tako kot je pri podajanju kritike pomembno, da se osredotočimo na točno določeno vedenje, velja to tudi pri pohvali. Bodimo čim bolj konkretni, pohvalo navežimo na konkretno situacijo in pohvalimo vedenje, ki smo ga res prepoznali kot pohvale vredno. Pomembno je tudi, da ne izrekamo pohvale le z namenom poznejše graje drugega vedenja, temveč z namenom izpostaviti nekaj, kar pri sogovorniku cenimo. V izrekanje pohvale lahko vključimo tudi svoje razumevanje vedenja, ki ga izpostavljamo. Npr. »Cenim, da si mi pustil povedati svoje mnenje, kljub temu da vem, da se z njim ne strinjaš. Ob tem sem se počutila slišano in sprejeto.«

3. Izrecimo pohvalo, takoj ko opazimo želeno vedenje.

Verjetnost, da bo sogovornik pohvalo dobro sprejel, lahko povečamo s tem, da jo izrečemo takoj, ko opazimo želeno vedenje. Pohvala, ki jo izpostavimo dolgo po tem, ko je bilo vedenje opaženo, ima lahko manjši učinek, če se oseba tega vedenja ali konkretne situacije, v kateri je bilo prisotno, niti ne spomni več. Poleg tega povečamo možnost, da bo oseba pohvalo sprejela kot priznanje za svoj trud, kar bo morda tudi pozitivno vplivalo na nivo njene motivacije.

4. Izberimo pravi čas in kraj.

Osebe, ki o sebi nimajo dobrega mnenja, ki o sebi verjamejo, da pohvale niso vredne, jo bodo velikokrat težko sprejele oz. se bodo ob tem, ko bo izrečena, počutile nelagodno, morda se bodo celo sramovale. Zato je pomembno, da znamo presoditi, ali je pohvalo bolje izreči pred drugimi ali pa morda na samem. Ne želimo namreč, da bi se oseba ob naši pohvali počutila nelagodno.

5. Sogovornik lahko pohvalo sprejme ali zavrne.

Žal živimo v kulturi, kjer pohvale nismo vajeni dajati, še manj pa prejeti. Zato tudi ne preseneča, da je pogosto ne znamo sprejeti. Saj poznamo primere, ko nekdo pohvali naše oblačilo, mi pa mu hitimo razlagati, da je staro že sto let in smo ga po naključju potegnili z dna omare. Ko dajemo pohvalo, je pomembno, da smo pripravljeni na to, da različni ljudje pohvalo razumejo različno. Če jo razumem kot uvod v kritiko, kot da imaš nekaj za bregom in jo izrekaš le zato, potem jo bom težko sprejela. Če jo razumem kot neiskreno, ker o sebi mislim, da je nisem vredna, bom pri njenem sprejemanju ravno tako imela težave. Če prepoznam, da sogovornik pohvale ni sprejel, mu lahko povem, s kakšnim namenom jo izrekam, ter tudi, čemu se mi zdi pomembno, da jo sprejme in s tem prevzame odgovornost za dobro opravljeno delo.

Z ljubeznijo. ♥ kako pohvaliti

Petra kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti

Ali res lahko motiviramo druge?

»Dajte me vi motivirati,« ali »Jaz bi tako rada naredila to in ono stvar, pa kar naprej odlašam. Me lahko vi motivirate?« mi pogosto rečejo tisti, ki pridejo na svetovanje ali coaching.

Bi, z veseljem. A čarobne paličice, ki bi čudežno poskrbela za motivacijo drugih, nimam. Niti je nima nihče od tistih, ki nam hitijo obljubljati, da nas bodo tako ali drugače motivirali, da bomo končno prenehali z odlašanjem in se lotili uresničitve svojih sanj.

Trditev, da lahko motiviramo drug drugega, je eden bolj trdovratnih mitov, o čemer sem že pisala. Je mit, ki sem mu dolga leta verjela tudi sama. Spomnim se časov, ko sem še vodila delavnice za iskalce zaposlitve. Jasno mi je bilo povedano, kaj se pričakuje od mene – motivirati iskalce zaposlitve, da zaposlitev najdejo. Temu sem nekaj časa slepo sledila in celo verjela, da jih res lahko motiviram. Kako zelo sem se motila.

O tem, kako sem frustrirala vedno, ko sem prepoznala, da mi ni uspelo, ker še vedno niso bili motivirani, mi verjetno ni treba pisati. Dokler nisem spoznala, kaj je v resnici moja naloga. Ni šlo za motiviranje drugih, temveč za posredovanje vseh tistih informacij, ki bi jim pri iskanju zaposlitve lahko koristile. Moja naloga je bila, da sem se zanimala zanje in preverjala, čemu počnejo vse tisto, kar delajo, jim stala ob strani pri ozaveščanju koristi, ki jih prinaša redna zaposlitev, in še bi lahko naštevala.

Že takrat sem spoznala, da drugih ne moremo motivirati, lahko pa vplivamo na njihov nivo motivacije, vendar pa je odločitev, da bo naredil korak na poti spremembe, še vedno v rokah posameznika. Na drugih je, da iščemo načine, s katerimi lahko poskušamo na nivo motivacije posameznika zgolj vplivati. Pri tem se moramo zavedati in sprejeti, da je nemogoče vnaprej predvideti, kakšen ta vpliv pravzaprav bo.

Poglejmo torej nekaj načinov, na katere lahko skušamo vplivati na nivo motivacije posameznika.

1. Zanimanje za posameznika

Ljudje počnemo tisto, v čemer na zavedni ali nezavedni ravni prepoznamo koristi. Če torej želimo vplivati na nivo motivacije posameznika, je pomembno, da razumemo, v čem ta prepozna koristi zase, kaj se mu zdi pomembno, kakšne so njegove vrednote. To lahko prepoznamo s tem, da ga preprosto vprašamo ali pa opazujemo in preverjamo, ali smo to, kar smo opazili, tudi pravilno razumeli. Če smo npr. v vlogi nadrejenega in nam sodelavec večkrat omeni, da bi mu veliko pomenilo, če bi lahko nadure izkoristil in odšel kakšno uro prej domov, da bi bil več z otrokom, je to za nas lahko informacija o tem, kaj ga motivira. Če se nekdo v popoldanskem času veliko izobražuje, je morda to nekaj, kar ga motivira. Preverimo lahko, ali bi bil pripravljen prevzeti neko dodatno odgovornost, podjetje pa mu bo omogočilo udeležbo na nekem izobraževanju. Enako seveda velja tudi v partnerskih razmerjih, odnosu med starši in otroki itd. Povsod lahko opazujemo, aktivno poslušamo in preverjamo, ali smo si vse tisto, kar smo opazili, tudi pravilno interpretirali. Pri tem imejmo v mislih lepo misel iz knjige Pljusk pohval, ki pravi: »Nikoli ne predvidevaj, da veš, kaj drugega motivira.« Zato vedno preverjajmo.

2. Podpora pri osmišljanju ciljev posameznika

Ni pomembno, ali govorimo o zaposlitvi, učenju, sodelovanju pri opravljanju gospodinjskih opravil, reševanju konfliktov, ohranjanju povezanosti s partnerjem, vedno velja: večje ko so koristi, ki jih v nečem prepoznam, bolj sem to pripravljena opravljati. Večji smisel, ki je seveda močno povezan s prepoznavanjem koristi, vidim v opravljanju neke dejavnosti, bolj sem motivirana, da to dejavnost opravljam. Na motivacijo drugega torej lahko vplivamo tudi tako, da prispevamo k osmišljanju ciljev oz. se s posameznikom pogovarjamo o koristih ciljev, ki si jih je zastavil sam, ali pa o koristih tistih dejavnosti, ki jih sami prepoznamo kot dobre, in si želimo, da bi jih vzljubili tudi naši bližnji.

3. Iskrena pohvala in zahvala

Nekaj tako preprostega, kot sta pohvala in zahvala, ima lahko velik vpliv na motivacijo posameznika, če ju ta seveda prepozna kot iskreni. Zato ne razmišljamo, da bomo s preveč pohvale in zahvale druge razvadili, zaradi česar se ne bodo več trudili, temveč se vprašajmo, kdaj smo mi bolj pripravljeni oz. motivirani nekaj narediti. Običajno takrat, ko prepoznamo, da bo nekdo naša dajanja cenil, da bodo dosegla svoj namen, manj pa takrat, ko se nam zdi, da to, kar bomo storili, ne bo niti opaženo. O pomembnosti iskrene pohvale sem že pisala, kakor tudi o tem, kako pohvalo dati. Pogost razlog, zakaj jo podajamo tako redko, je samoumevnost. Kadar se nam zdi samoumevno, da bo mora partner, otrok ali sodelavec nekaj storiti, takrat to dejanje pogosto ostane neopaženo in necenjeno, saj je vedno znova potrditev, da stvari začnemo ceniti šele takrat, ko jih izgubimo. Odlično zdravilo proti samoumevnosti je hvaležnost, o kateri lahko berete v enem preteklih zapisov.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako motivirati kako motivirati kako motivirati kako motivirati kako motivirati kako motivirati kako motivirati