Mojih 5 razlogov za meditacijo

Meditirati sem začela pred približno 4 leti. Razlog: meditacija naj bi blagodejno vplivala na sposobnost koncentracije. Moja je bila takrat grozljivo nizka. Dobesedno v sekundi sem pozabila kaj sem hotela narediti, kar me je sčasoma začelo močno strašiti. Vedno sem namreč verjela, da se to začne dogajati šele kasneje, ne pa pri 30-ih. Stresni dogodki, ki so se, vsaj tako se mi je zdelo, vsakodnevno trumoma zgrinjali name, so zahtevali svoj davek ne le v pomanjkanju koncentracije, temveč tudi v povečani razdražljivosti, nervozi in različnih telesnih simptomih.

Polna pričakovanj sem enkrat tedensko začela hodila na organizirane in vodene meditacije. Včasih se mi je zgodilo, da se nisem in nisem mogla umiriti, včasih sem med meditacijo zaspala, enkrat se mi je zdela strašansko dolga, spet drugič občutno prekratka. A ne glede na vse, sem vedno imela občutek, da se po meditaciji počutim dobro.

Kasneje sem vodene in vizualizacijske meditacije, ki sem jih našla na spletu ali v knjigah, pogosto prakticirala v udobju svojega doma. Od tistih za manifestiranje želja, opuščanje čustev in različnih negativnih vzorcev, pa do zdravilnih in tistih, ki so namenjene manifestiranju obilja – čustvenega in materialnega. Prednost meditacije je v tem, da obstaja nešteto oblik in možnosti, kar omogoča, da vsak najde nekaj zase.

Disciplina ni ena od mojih močnih vrlin, zato priznam, da sem malo dvomila v to, da se bo meditacija obdržala kot eno od mojih pogostejših opravil. A se je. In čeprav ne meditiram vsakodnevno, občutim mnoge koristi:

  1. Zavedanje sedanjega trenutka

Ko v meditaciji pozornost usmerim na dihanje, sem tukaj in zdaj. Ne obremenjujem se s preteklimi dogodki ali s skrbmi prihodnosti. No, roko na srce, vsake toliko se vrine tudi kakšna misel povezana s vsakodnevnimi obveznostmi, a sem se navadila, da se s tem ne obremenjujem več, temveč pozornost preusmerim nazaj na dihanje. Ob vdihu spremljam tok zraka, širjenje pljuč in se zavem dragocenosti vsakega diha. Preplavi me občutek hvaležnosti za to, da sem, kjer sem in da sem, to kar sem. Tukaj in zdaj. Zavem se, da je vse tako kot mora biti. Da sem del popolnega Univerzuma, v katerem ni napak in ni naključij. To me navdaja s sproščenostjo, notranjim mirom in radostjo. Kar vodi do naslednje koristi.

  1. Manifestiranje prijetnih čustev

V umirjenem in sproščenem stanju, s pozornostjo usmerjeno na sedanji trenutek, v svoje misli lahko zelo hitro prikličem vse tisto, kar me navdaja z občutki radosti, miru, ljubezni, predvsem pa hvaležnosti. Hvaležnosti za vse kar sem in za vse kar imam. Ne le v materialnem pomenu besede, saj verjamem, da če smo hvaležni le za materialne dobrine, bomo precej nesrečni, ko bomo katero izmed njih izgubili. Ko razmišljam o vsem kar imam, razmišljam o sebi in o svojih sposobnostih, o lastnostih, ki jih pri sebi cenim. In ob tem se res težko počutim slabo. Poleg tega pa precej lažje opazim tudi lepoto v drobnih malenkostih, v naravi, ipd. Lepoto, ki je bila dolgo časa zaradi obilice nemira v meni, spregledana.

  1. Sprostitev

Meditacija mi ponuja hiter in enostaven način za sproščanje celotnega telesa, pa tudi uma. Je kot mini dopust, ki mi je vedno na dosegu roke. Pa še brezplačen je. Energija sledi mislim in pogosto je za sprostitev dovolj že to, da pozornost za nekaj sekund usmerim na posamezen del telesa in si predstavljam, da z vsakim vdihom vdihujem mir in sproščenost in izdihujem napetosti iz telesa.

  1. Povezava s svojim telesom

Meditacija mi omogoča odličen način za prepoznavanje občutkov v telesu. V vsej svoji miselni zatopljenosti pogosto pozabimo na telo in ne slišimo njegovih sporočil. Ne znamo razbrati kaj v nekem trenutku pravzaprav potrebuje. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se počutili nelagodno in niste vedeli zakaj? Za trenutek se vam je zazdelo, da ste lačni, odšli ste do hladilnika in ugotovili, da to ni to. Mogoče žejni? Ne, tudi to ni to. S še vedno neprijetnim občutkom ste se usedli pred računalnik in brskali po internetu, a občutek je ostal. Kot, da bi bili malo nervozni pa ne veste zakaj. Vzemite si trenutek in se vprašajte kaj pravzaprav sploh potrebujete. Morda potrebujete malo gibanja, mogoče glasbe, možnost, da ste kreativni ali pa le nekajminutno poležavanje na spomladanskem soncu. Če povzamem: z meditacijo sem se naučila prisluhniti sebi in svojim potrebam. Verjamem, da se tega lahko nauči čisto vsak.

  1. Povečanje koncentracije

Čeprav so se moji začetki meditacije pričeli prav zaradi želje po povečanju koncentracije, mi meditacija prinaša veliko več. Kljub vsemu pa se je moja zbranost občutno izboljšala, kar delno pripisujem tudi temu, da sem se naučila poslušati svoje telo in ga upoštevati. Marsikatera misel, ki je bila prej namenjena ugibanju o tem, kaj mi v določenem trenutku manjka, je sedaj odveč. S tem pa je izginil tudi nemir, za katerega prej nisem vedela iz kje izhaja.

Želite začeti meditirati kar takoj? Preverite katere meditacije so vam na voljo

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli?

Komunikacija je del našega vsakdana. Ne glede na to kaj počnemo, ves čas komuniciramo oz. nekaj sporočamo.

Včasih se iz užaljenosti zatečemo v molk in s tem sogovorniku poskušamo svojo užaljenost pokazati, namesto, da bi o svojih čustvih spregovorili. Včasih naš sogovornik tega molka ne razume kot užaljenost, temveč kot našo potrebo po umiku in razmisleku. Zgodi se, da ga razume kot znak, da ima on prav. Včasih pa kot kuhanje mule ali trmarjenje. V nekaterih primerih bo morda celo vedel, da smo užaljeni, a to nam ne zadostuje. Pričakujemo, da bo uganil, kaj je bil povod za našo užaljenost in nam naslednjič tega povoda ne bo več dal. V vseh primerih pa je jasno eno – oba sogovornika za nastalo situacijo krivita drugega.

Morda banalen, a vsakdanji primer – žena pravi možu: »Ne morem verjeti kako hitro napolnimo vrečo s smetmi.« Mož nič. »Skoraj vsak drugi dan jo je treba zamenjati,« nadaljuje. Mož še vedno nič. Poskusi še v tretje: »Veš, sodelavka mi je rekla, da pri njih mož odnaša smeti.« A on še vedno ne dojame, da ga žena s tem prosi naj vendar odnese smeti. Ona pa, namesto, da bi svoje želje jasno izrazila, sama pri sebi premišljuje: »Vse moram narediti sama. Če bi me imel rad, bi vsake toliko odnesel smeti.« Ima pač to smolo, da njen mož nima telepatskih sposobnosti. Če bi jih imel, bi vedel, da ona njegovo ljubezen do nje, vrednoti na podlagi dejanj, med katerimi je tudi dejanje izpraznitve koša za smeti. Ko bi le obstajal način, da bi mu to lahko sporočila tako, da bi razumel.

Da ne bo pomote – velja tudi obratno. Primer: mož se vrne z nogometa, preznojeno majico vrže v pralni stroj in reče: »Ta teden imamo trening še v petek.« Žena v mislih že dela načrt, kako bo uskladila vse petkove obveznosti. Nekaj minut kasneje se zasliši iz kopalnice: »Majico sem vrgel kar v pralni stroj,« kar je koda za »operi majico«, ki pa je žena ne razume. Tudi ona, tako kot on, nima telepatskih sposobnosti. Zato obstaja velika verjetnost, da bo moževa najljubša majica do petka ostala neoprana, kar bo povod za slabo voljo najprej na njegovi, nato pa še na njeni strani. Če bi le obstajal način, da bi se tej slabi volji lahko izognila …

Komunikacija je umetnost, pravijo nekateri. Kadar drug od drugega pričakujemo, da si bomo znali brati misli, to prav gotovo drži. Pogosto govorimo v šifrah, ki jih razumemo le sami, drugim pa se niti sanja ne, kaj jim pravzaprav želimo sporočiti. Zato bodimo v svojih sporočilih jasni. Če nekaj želimo, to povejmo. Ne »po ovinkih«, temveč direktno. Če še nismo prepričani, da nas je sogovornik razumel, preverimo ali je slišal to, kar smo želeli sporočiti. Če nas nekaj zanima, vprašajmo. Če odgovora ne razumemo ali ga morda sploh nismo dobili, vprašajmo ponovno. Prosimo za dodatno pojasnilo. Prevzemimo odgovornost za zadovoljitev svojih potreb in ne pričakujmo, da bodo drugi uganili kaj potrebujemo.

Kadar komuniciramo na ta način, komunikacija ni umetnost. Je le skupek jasnih potreb, izraženih v besedni in nebesedni komunikaciji, ter aktivnega poslušanja, kamor spada tudi preverjanje pravilnega razumevanja sogovornikovih besed. Na življenje namreč gledamo vsak s svoje perspektive, obarvane s preteklimi izkušnjami, razumevanjem sebe, ljudi in sveta, ki nas obdaja. Kakšna je ta perspektiva vemo samo mi, drugi imajo drugačno. Zato jim, če želite, da vas bodo bolje razumeli, svojo perspektivo predstavite. Jasno in brez ovinkarjenja. A se hkrati zavedajte, da sogovornikovo razumevanje vaše perspektive še ne pomeni nujno uklonitve vsaki vaši želji. Enačenje razumevanja z »naredil/a bo, kot želim,« ni nič drugega, kot nov povod za slabo voljo.

Poslovno mreženje ali iskanje osebnih koristi?

»Saj se boš navadila,« mi je odvrnila kolegica, ko sem glasno nasprotovala vzpostavljanju poslovnih stikov izključno zaradi koristi. Se bom res?

Zgodba je naslednja. Znanec, ki mi je bolj anti- kot simpatičen, me pokliče in prosi za sestanek, na katerem naj bi se dogovorila o prihodnjem poslovnem sodelovanju, ki bi mi koristilo. Poudarjam, da bi mi koristilo, saj sicer na sestanek ne bi pristala niti po naključju. Toda – sem pripravljena priti na srečanje, vzklikniti, da sem ga vesela, se objeti, izmenjati darilo in se družiti … v nedogled, da bom speljala posel, se razširila, da bodo zame izvedeli drugi in bom več zaslužila? Ali bom ostala »zvesta sebi«, se odrekla srečanju in iskala posel z ljudmi, ki jih imam rada in ob katerih se imam lepo?

Poslovno mreženje je izraz, ki ga v poslovnem okolju pogosto uporabljamo. Tudi sama sem kot svetovalka iskalcem zaposlitve pogosto rekla, naj se ne obremenjujejo s tem, kakšen prvi vtis naredi delodajalec, saj ne bomo živeli z njim, le delali bomo; ne nujno z ramo ob rami. Pogosto so me vprašali, kje je meja med mreženjem in prilizovanjem oziroma iskanjem kratkotrajnih osebnih koristi. Tu nastopi samozavest. Če veš, kaj je razlog, si se mu pripravljen podrediti. Torej – ko iščeš samega sebe, je dobro spoznati čim več ljudi in se zrcaliti v njih, pridobivati samozavest in se brusiti. Spoznati tudi čim več delodajalcev in z njihovo »pomočjo« spoznati samega sebe. Ko samozavest pridobiš, ni več dvoma – treba je biti iskren. Če si iskren do sebe, si lahko pošten do drugih. Če si pošten do drugih, ne boš iskal poslovnih vezi v okolju, v katerem se ne počutiš dobro, niti na račun večjega zaslužka. Takrat se naučiš reči ne. Tudi preračunljivosti. Ne vem, če lahko pristanem na kar koli drugega.

Pa naj mi še kdo reče, da je denar najboljši motivator.

V to, da je denar najboljši motivator, so me hoteli prepričati pred 10 leti. V Angliji. Priznam, da jim je uspelo. A le dokler smo o tem govorili v teoriji. V praksi? No, tam pa je ta teorija zelo hitro zbledela. Vsaj pri meni.

S polnim nahrbtnikom knjig stojim pred vrati hiše. Pogumno pozvonim. Medtem ko čakam, da mi kdo odpre, razmišljam o vseh materialnih dobrinah, ki si jih bom lahko privoščila s težko prisluženim denarjem. Nekaj časa počakam, a nihče ne odpre. »Ni problema,« si rečem in grem naprej. Pozvonim pri naslednji hiši. Nekdo odpre. V angleščini pozdravim, se predstavim in na hitro zdrdram svoj vnaprej naučeni govor, v katerem povem, da prodajam knjige. »Me ne zanima,« odgovori glas med napol priprtimi vrati, ki se, že trenutek zatem, s treskom zaprejo. »Ni ravno dober začetek, ampak saj bo. Saj so rekli, da se da veliko zaslužiti, če si pripravljen delati. In jaz sem.« Tako se bodrim in odločno korakam naprej proti naslednjim vratom.

Ne bom dolgovezila. Verjamem, da si potek moje zgodbe lahko sami naslikate naprej. A verjemite mi, ko že tretji ali četrti dan zapored ne prodate nič in vas vse boli od vožnje s kolesom od ulice do ulice (ker težko prisluženi denar raje kot za vožnjo z avtobusom porabite za najemnino in hrano) in ste premočeni do kože, ker se je iz jasnega neba ulila ploha – takrat vam govorjenje o tem, kako je denar najboljši motivator, ne pomeni nič. Takrat spoznate, kdo ste in kaj je v življenju pomembno. In ne, denar ni na prvem mestu. In zato ni in ne more biti najboljši motivator. Vsaj zame ne.

Cilji ali jutri pa čisto zares začnem …

… jesti zdravo. Teči. Več brati. Vsakodnevno meditirati. Raziskovati svoja negativna prepričanja. Se uriti v boljši komunikaciji. Izboljševati svoje odnose z drugimi. In razmišljati o svojih željah in ciljih. No, ker se ravno bliža novo leto, lahko ta jutri spremenim v 1. 1. 2016. 14 dni »gor ali dol«. Mar ne?

Ja, najbolje bo tako. Začnem 1. 1. 2016. Novo leto, nov začetek. Zadnjih nekaj dni starega leta si še lahko privoščim malo razvajanja. Saj pravijo, da tako kot se leto začne, tako se konča. Torej res začnem takrat. Disciplinirano.

Verjetno bo v prvih nekaj dneh novega leta še veliko obiskov. Vprašanje, ali bom imela čas in priložnosti, da se držim postavljenih ciljev in zaobljub. Mogoče bo najbolje da začnem s ponedeljkom. Ja, 4. 1. 2016 bom začela. Takrat pa res.

Tako nekako poteka moj notranji dialog. Kako pa vaš?

Naše misli švigajo sem in tja. Včasih tako hitro, da se jih sploh ne zavedamo. Ustavimo se za trenutek ob njih. Vzemimo si čas, papir in svinčnik in jih beležimo. Čim večkrat. Ni treba veliko. Nekaj minut. Na ta način se jih bomo počasi, a vztrajno zavedeli. In ugotovili, kako hitro lahko sklenemo dogovor sami s seboj o odlašanju. In s tem potrdimo, da je na naše cilje še vredno malo počakati. Je res?

Kdor pozna druge, ima znanje, kdor pozna sebe, ima modrost.

Tako je mnogo let pred našim štetjem zapisal kitajski filozof Lao Tzu. In zdi se mi, da ta misel velja še danes. Poznavanje sebe resnično predstavlja modrost. A spoznavanje sebe predstavlja tudi težjo pot,  pot, ki nas lahko pripelje do notranjega miru in zadovoljstva.

Ste se kdaj, ko vas je popadla jeza, vprašali, kaj je bilo tisto, kar vas je v dani situaciji razjezilo? »No, to pa res ni težko vprašanje,« boste rekli. Partner je bil. Ali sodelavka. Morda šef. Ali pa gneča na cesti. Pa še kaj bi se našlo.

Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem bila včasih precej nestrpna voznica. Priznam, še danes imam kakšen trenutek slabosti, ko me potegne v stare vzorce. A resnici na ljubo ni bila gneča tista, ki me je razjezila. Niti ne »nesposobni« vozniki. Za masko jeze se je skrival strah. Strah pred tem, kakšne bodo posledice, če ne bom nekam prišla pravočasno. Strah pred tem, kaj si bodo ljudje v tem primeru mislili o meni. Pa tudi strah pred tem, kako varna sem na cesti ob tistih, ki so po mojem mnenju spadali v kategorijo nesposobnih voznikov. Včasih pa se je za masko jeze na gnečo skrivala tudi jeza nase. Ker se spet nisem uspela spraviti pravočasno na pot.

Za maskami nekaterih čustev se pogosto skriva drugačna resnica, kot pa je ta, ki jo kažemo navzven. Odkrit pogovor s seboj in priznanje svojih čustev zna biti včasih zahtevna naloga. Poskus izstopa iz ustaljenih vzorcev prav tako. Seveda je lažje razmišljati o drugih in o tem, kako bi bili mi bolj zadovoljni, če bi se le drugi vedli tako, kot se »morajo«. Popolnoma jasno nam je, kaj morajo storiti, da se bomo ob njih počutili dobro. A kaj, ko vedno znova pozabljamo, da smo edina oseba, na katero imamo brezpogojni vpliv le mi sami. Poznavanje in razumevanje sebe, svojega vedenja, čustev in razpoloženj je tisto, ki prinaša napredek. A terja tudi napor. Sicer pa, saj ni nihče rekel, da nam bodo vse modrosti razkrite na enostaven način, mar ne? Verjemite, ta je ena izmed takšnih, za katero se je vredno potruditi.

Pogled na svet skozi moja očala

Pred nekaj leti sem slišala zanimivo zgodbo. Priznam, ne spomnim se več, kje in od koga. A zgodba mi je ostala v spominu.

Govori o dveh prijateljih, ki sedita na travniku in se pogovarjata. Nosita očala, eden z zelenimi stekli, drugi z rdečimi. Pogovor nanese na prelepo marjetico, ki jo vidita v bližini. “Kako je lepa,” pravi prvi. “Poglej, kako živo rdeče barve je,” nadaljuje. “Misliš zelene?” vpraša drugi. “Ne, rdeče. Je ne vidiš?” reče prvi. “Seveda jo. Zelena je,” ga prepričuje drugi. Kdo ima prav? Oba. Saj gledata vsak skozi svoja očala. Resnica pa je, tako kot običajno, nekje vmes.

Tako tudi mi gledamo na svet okoli sebe skozi svoja očala. Ta odsevajo naše izkušnje, naša prepričanja in strahove. Oziroma – odsevajo našo resnico. Ki pa ni vedno enaka resnici drugih. Včasih je težko sprejeti, da drugi nimajo enakega mišljenja kot mi, da sveta okoli sebe ne vidijo enako kot mi. A ko to razumemo in sprejmemo, se lahko tudi samo strinjamo, da se o nečem pač ne strinjamo. Ni potrebe po prepričevanju drugega v svoj prav. Ni potrebe po obsojanju. Ni potrebe po prepiru.

Dr. Wayne Dyer pravi: »Kadar lahko izbirate med prijaznostjo in tem, da imate prav, izberite prijaznost.« Lepa misel. Ki naj bo spodbuda za prihajajoči vikend. Odločimo se in tokrat izberimo prijaznost.

V enem dnevu do terapevta in v 3 urah do novih prepričanj.

Instant rešitve. Si jih želimo? Seveda. Danes hočemo vse imeti takoj. Ta trenutek. A instant rešitve, ki bi delovala dolgoročno, ni.

Ko sem se prvič zavedela, da si želim delati kot terapevtka, sem iskala izobraževanje, ki bi me kar najhitreje popeljalo do želenega cilja. Iskala sem in iskala in našla nekaj takšnih, ki so mi obljubljali, da bom po nekajdnevnem izobraževanju že usposobljena za delo terapevtke. V enem primeru bi me do tega naziva pripeljali že v enem dnevu. A se nekako nisem mogla pripraviti do tega, da bi v to verjela. Kljub temu pa sem še vedno iskala izobraževanje, ki bo kratko. A takšnega, pri katerem bi dobila občutek, da bom resnično usposobljena, nisem našla. Vsi študiji, ki so me navdajali z občutki zaupanja v usposobljenost, so zahtevali, da opraviš več letnikov. Kar posledično pomeni večletni študij. Šolanje realitetne terapije in teorije izbire, ki sem ga na koncu izbrala, traja 5 let. Priznam, ni mi bilo najbolj po godu, a filozofija teorije izbire mi je bila že dlje časa blizu, zato sem se odločila, da se vpišem. Kljub negodovanju zaradi trajanja študija. Danes mi postaja vedno bolj jasno, zakaj je študij dolgotrajen.

Delo na sebi je proces. Tu ni instant rešitev. Prepričanja, ki smo jim slepo sledili 20, 30 ali več let, ne izginejo čez noč. Čustev, ki smo jih več let zatirali, verjetno ne bomo v celoti sprejeli v nekaj urah. Prav tako ni realno pričakovati, da bomo z danes na jutri naredili miselni preskok in kar naenkrat mislili samo še lepe misli. A če si spremembe želimo, bo nekje treba začeti. In storiti prvi korak. In biti ponosen nase, tudi če prepričanja nismo v celoti spremenili, temveč smo ga le nekoliko omajali. Ali če smo si le za nekaj minut dovolili, da nas preplavijo čustva. In se veseliti tudi tega, da zvečer pred spanjem po dolgem času ne razmišljamo o napornem dnevu, ki je za nami, temveč o vseh blagoslovih, ki nas obdajajo. In biti ponosni nase, ker smo naredili prvi korak. Potem, ko bomo pripravljeni, pa bomo naredili še drugega in tretjega in četrtega …

Ko bom velik, bom … migrant

Priznam, težko si predstavljam, da bi se otroški stavek »Ko bom velik, bom …« končal tako, kot se konča v naslovu zapiska. A vendarle ob omembi migrantov danes dobim občutek, da bi nekateri dali roko v ogenj, da bi dokazali neresničnost moje trditve.

Morda sem naivna, a trdno verjamem, da si vsi želimo le nečesa. Sreče. O kateri ima sicer vsak svojo predstavo. Eni bodo srečni, če bodo imeli okoli sebe ljubečo družino. Drugi, če bodo uspeli v poslu. In tretji, če bodo notranje mirni. Težko pa si predstavljam, da obstajajo takšni, ki bodo svojo srečo dosegli s širjenjem nestrpnosti.

Česa se pravzaprav bojimo? Da nam bodo odvzeli možnost najti svojo srečo? S tem, ko nam bodo vzeli službe in onemogočili, da se družimo na svojih priljubljenih kotičkih? Ali morda s tem, ko nam bodo uničili naravo in opustošili mesta, ki so na njihovi poti? No, če je tako, vas moram kar hitro potolažiti. Za našo nesrečo namreč niso krivi migranti. Veste, ogromno je ljudi, ki imajo službo in so nesrečni. Kar nekaj je tudi takšnih, ki so se včasih družili na svojih priljubljenih kotičkih, pa se danes ne več. Pa ne zaradi migrantov. Temveč, ker »nimajo časa«. Da o tistih, ki ne poskrbijo niti za naravo pred svojim lastnim pragom, niti ne govorim.

Čas si najdemo za stvari in ljudi, ki se nam zdijo pomembni. Če bi polovico časa, ki je bil v bližnji preteklosti namenjen nestrpnim opazkam proti migrantom, namenili delu na sebi, iskanju blagoslovov, za katere smo lahko hvaležni, razmisleku o stvareh in ljudeh, ki nas osrečujejo, in o tem, kako jih čim pogosteje vključiti v naše življenje, bi bil svet precej lepši. In mi precej srečnejši. Izbira je pa tako kot vedno, zgolj in samo, naša. In da, tudi sreča je izbira.

Iščem nekoga, ki bi prevzel odgovornost za moje življenje.

Iščem nekoga, ki bi prevzel odgovornost za vse moje napake. Poleg dodam še vse neuspehe in vse trenutke žalosti. Pa še vsa neodgovorna dejanja. In tiste trenutke, ki jih obžalujem. Plačilo po dogovoru. Pričetek dela: takoj.

Tako bi se lahko glasil oglas. No, roko na srce, tako večkrat se glasi oglas. Le da ga ne zapišemo ali izgovorimo naglas, temveč ostane le v naših glavah. Morda predstavljen z drugimi besedami, a kljub temu. In brez plačila, seveda.

Nič ne rečem. Lepo bi bil najti nekoga, ki bi prevzel odgovornost za naše življenje. Priznam, tudi meni bi kdaj pa kdaj ugajalo imeti dežurnega krivca, ki bi ga lahko okrivila za vse, kar v mojem življenju ni tako, kot bi si želela; preložiti odgovornost za izbiro svojih odločitev in vedenja nanj, in pričakovati, da bo stvari spravil v red. A kaj, ko vem, da mi prelaganje odgovornosti na pleča drugega ne bo prineslo želenih rezultatov. Moje življenje za to ne bo nič boljše. A prepričanje, da so včasih drugi odgovorni za naše odločitve, je močno. Kako le ne bi bilo, saj smo ga osvojili že kot otroci, pa tudi tega, da smo mi odgovorni za vedenje drugega. Se ju da spremeniti? Vsekakor. Kako? Korak za korakom. Začenši z zavedanjem, da to prepričanja obstaja in smo ga »posvojili« v vseh svojih oblikah. Vprašajmo se, ali nam to prepričanje resnično koristi. Že res, da se s prelaganjem odgovornosti izognem potrebi po spremembi sebe, vendar ali je res to tisto, kar mi dolgoročno prinaša koristi? Ameriški pisatelj Walter Anderson pravi: »Naše življenje s e lahko spremeni na bolje le, kadar tvegamo. Prvo in najtežje tveganje, ki ga lahko sprejmemo, je iskrenost do sebe.« Torej, bodimo iskreni do sebe in si priznajmo, da se s prelaganjem odgovornosti postavimo v vlogo nemočne žrtve. Je res to vloga, ki nam dolgoročno koristi? Si to res želimo biti? Verjamem, da ne.

Ko smo naredili prvi korak, sledi analiza svojega vedenja. Zavedanja svojih čustev, kot na primer občutka krivde, kadar verjamemo, da se je nekdo razjezil zaradi nečesa, kar smo mi rekli ali naredili. Vedeti, da imamo takšno moč nad drugimi, je lahko dober občutek, kajne? Ali pa je veliko breme. Odvisno od tega, kaj verjamemo o sebi in drugih. So pa naša prepričanja pomembna za razumevanje našega vedenja in ozaveščanje tega, kako bi v enakih ali podobnih situacijah lahko ravnali drugače.

Ob redni uporabi prvih dveh korakov uspeh ne more izostati. Res pa je, da bo pestrost našega življenja poskrbela, da bomo imeli tako z enim kot drugim polne roke dela. Pa nič zato. Saj smo tu zato, da se učimo, mar ne? In učitelj pride vedno, ko smo učenci pripravljeni 🙂