Kako spremeniti svoja podzavestna prepričanja?

Da so prav podzavestna prepričanja tista, ki usmerjajo naše vedenje, verjetno ni več skrivnost. O njihovi pomembnosti in vplivu, ki ga imajo na naše življenje, je bilo zapisanega že mnogo.

Tudi med zapisi na tej spletni strani jih je mogoče najti kar nekaj, ki so namenjeni prepoznavanju podzavestnih prepričanj, med drugim tudi prepoznavanju prepričanja: »Nisem dovolj dobra in nisem pomembna

Prepoznavanje je prvi korak, ki ga moramo opraviti vsi, ki si želimo svoja prepričanja spremeniti. In pogosto se tu tudi ustavimo, saj ne najdemo načina, kako bi omejujoča prepričanja spremenili v takšna, ki nas bodo podpirala. Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, ki sem ju v procesu spreminjanja svojih prepričanj uspešno uporabila tudi sama.

A da bomo lažje razumeli delovanje obeh načinov, najprej poglejmo, kako prepričanja sploh nastanejo. Mnoga med njimi oblikujemo že v otroštvu, in sicer ob bolečih izkušnjah, ki nam omogočajo, da preko interpretacije vedenja nam pomembnih drugih ustvarimo sklepe o sebi.

Npr. kot otrok želimo pozornost mame ali očeta in to pogosto lahko dobimo tudi preko igre. A starša imata ob obilici obveznosti redko čas za igro. Otrok se ob tem počuti prizadetega, žalostnega in zavrnjenega, kar predstavlja bolečo izkušnjo. Ob tem na nezavedni ravni lahko pride do zaključka, da za starše ni pomemben, pogosto pa se tu zgodba ne ustavi, temveč otrok prepričanje posploši, čeprav to ni nujno. Če ga posploši, kmalu začne ugotavljati, da tudi za druge ni pomemben. Ne za brate ali sestre, ne za druge sorodnike, ne za prijatelje, ne za učiteljem itd.

Ker okolico zaznavamo selektivno, skladno s svojimi prepričanji, se nam ta stalno potrjujejo. Tako pogosto lahko opažamo, da se ljudem, ki nas obdajajo, ne zdimo pomembni, da jih naše potrebe in želje ne zanimajo, s čimer se prepričanje le še utrjuje in postaja vedno močnejše. A tudi še tako močna prepričanja lahko opustimo in nadomestimo z novimi.

1. Iskanje primerov, ki prepričanju nasprotujejo.podzavestna prepričanja

Prvi izmed načinov je usmerjen v to, da poiščemo čim več primerov iz preteklosti, ki nam jasno dokazujejo, da naše prepričanje ni resnično. Ker svet okrog sebe dojemamo selektivno oz. v skladu s tem, čemur dajemo fokus, bomo postopno začeli opažati, da se ljudem okrog nas zdijo pomembne tudi naše želje in potrebe, če se navežem na že uporabljeni primer prepričanja: «Nisem pomemben.«

V tem procesu iskanja se poskušamo spomniti čim večjega števila dogodkov, ob katerih nas je nekdo povabil, naj povemo svoje mnenje, ga morda tudi upošteval, ali nas prosil za nasvet in se nam zanj zahvalil, morda se nam je zahvalil za dobro družbo, nas povabil na izlet itd. Iščemo vse primere situacij, v katerih smo imeli občutek, da je nekomu mar za nas. Lahko se zgodi, da bomo v začetku imeli nekoliko več težav pri iskanju teh primerov, vendar izkušnje kažejo, da jih vedno lahko najdemo.

Ob razmišljanju o vseh teh primerih in doživljanju prijetnih čustev, ki ta proces spremljajo, postopno začnemo dvomiti v svoja prepričanja in jih nadomestimo z novimi. Ta proces lahko izvedemo tudi v sklopu meditacije.

2. Opustitev prepričanj z razrešitvijo čustvene bolečinepodzavestna prepričanja

Z omejujočimi prepričanji so pogosto povezana številna čustva. Leta bolečih izkušenj naša prepričanja okrepijo z veliko količino nerazrešene čustvene bolečine, ki nam onemogoča, da bi lahko kreirali nova prepričanja. Z enim prepričanjem pa običajno ni povezano le eno čustvo, temveč več. Svoje izkušnje, predvsem boleče, namreč doživljamo večplastno. Ob zavrnitvi od staršev, ki se nimajo časa igrati z nami, lahko doživljamo žalost, pozneje tudi jezo, razočaranje, morda celo sram, če je v interpretacijo njihovega vedenja vključeno tudi prepričanje, da nismo vredni, da bi nam drugi namenili svojo pozornost. Pomembno je torej opustiti vsa čustva, ki se skrivajo v ozadju prepričanja, če ga želimo v celoti opustiti. Slednje lahko storimo s HSE Coachingom, osnovni namen katerega je poiskati prav preteklo čustveno bolečino in jo razrešiti. To nam omogoči, da ne le pozabimo na stare zamere in boleče izkušnje, ampak tudi kreiramo nova prepričanja, takšna, ki nas v življenju ne bodo več omejevala, temveč podpirala.

Z ljubeznijo. ♥ podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

Petra podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

3 miti o motivaciji

Ko sem bila še gimnazijka, smo se pri psihologiji učili, da obstajata zunanja in notranja motivacija. Da je zunanja tista, ki prihaja od zunaj, torej od nekoga ali nečesa izven nas, notranja pa tista, ki prihaja iz nas. kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

To je le eden od mitov o motivaciji, v katerega sem dolgo verjela in ki mi je oteževal iskanje motivacije za doseganje včasih večjih, drugič pa manjših ciljev. Pogosto sem namreč, tako kot mnogi, ki jih srečujem pri svojem delu, motivacijo iskala zunaj, ne pa znotraj sebe. Nič koristnejša pa nista niti preostala dva mita, ki ju prav tako razbijam v tem zapisu.

1. mit: Obstajata zunanja in notranja motivacija.

Resnica: zunanja motivacija ne obstaja. Vse, kar počnemo, delamo zaradi in za sebe. Delamo tisto, v čemer, na zavedni ali nezavedni ravni, prepoznamo koristi zase.

Glavna dva motiva za naše delovanje sta izogibanje bolečini, neugodju in naporu ter iskanje ugodja in dobrega počutja. V čem bomo prepoznali prvo ali drugo, je seveda odvisno do nas. Tako nekateri v teku prepoznajo ugodje, drugi pa bolečino in neugodje, nekateri v redni zaposlitvi prepoznajo varnost, drugi pa ujetost. Prav to, v čem prepoznamo nekaj dobrega zase, je tisto, kar nas dela tako različne, bodisi ko govorimo o prehrani, športu, odnosih ali čem drugem. Ljudje imamo različne zamisli, kaj je dobro za nas, in te ideje seveda želimo realizirati. To je naš motiv za delovanje, ki torej vedno izhaja iz nas.

2. mit: Če se že na začetku dobro motiviraš, motivacija traja in traja.

Resnica: motivacija pogosto „izgine“, ko naletimo na ovire, zato se je treba motivirati (skoraj) vsak dan. Če želimo ostati motivirani, je treba v motivacijo vlagati.

Motivacija, ki bi trajala tedne in tedne, ne obstaja, razen morda le v primerih, ko na poti do cilja ne naletimo na nobeno oviro, kar pa običajno ni realno pričakovanje. Zato je vsekakor priporočljivo, da si zagotovimo dnevno dozo motivacije. Pri tem lahko uporabimo načine, naštete v naslednjem odstavku in si pomagamo tudi z branjem različnih motivacijskih zgodb in ogledom motivacijskih posnetkov. Najbolje pa je, če poskrbimo kar za razvoj navade samomotivacije. Strokovnjaki razvojne psihologije in kognitivnih ved so med opazovanjem vedenja dojenčkov prepoznali, da so ti pozornost namenjali dogajanju, ki je bilo ravno prav kompleksno glede na njihovo stopnjo dojemanja sveta. Ta princip je bil pozneje prenesen tudi na področje motivacije, kjer velja, da smo najbolj motivirani za opravljanje tistih nalog, ki jih dojemamo kot ravno prav zahtevne glede na svoje zmožnosti. Če se nam zdi naloga pretežka, se ustrašimo prevelikega truda, ki ga bo treba vložiti, ali tudi neuspeha. Če pa je naloga prelahka, nam ne predstavlja izziva oz. se nam zdi dolgočasna. Ne v enem ne v drugem primeru motivacija za izvedbo ne bo dovolj visoka. Izbira ravno prav zahtevnih izzivov v sozvočju z zadovoljstvom ob uspešno opravljenem izzivu je torej prava kombinacija, s katero bomo vsakodnevno skrbeli za zadostno mero motivacije. Kadar pa je bomo zaradi kakšne ovire potrebovali nekoliko več, jo lahko okrepimo s katerim od drugih naštetih načinov.

3. mit: najprej moram najti motivacijo, nato se bom lotil doseganja cilja.

Resnica: začetna motivacija pogosto pride šele z akcijo.

Čeprav si lahko pri začetni motivaciji pomagamo z različnimi tehnikami, pa tista prava motivacija pride šele z akcijo oz. s tem, ko začnemo opažati pozitivne rezultate svojih aktivnosti. Kar spomnimo se trenutka, ko smo npr. hujšali. Motivacija je z vsakim izgubljenim kilogramom postajala večja. Vsakodnevna akcija v smeri cilja je torej tista, s katero si bomo omogočali zadostno mero motivacije tudi v trenutkih, ko nas bo na poti do cilja pričakala kakšna ovira. Seveda si lahko pomagamo tudi na druge načine, npr. s tehniko NLP Krog odličnosti, z osmišljanjem cilja in iskanjem koristi, ki nam jih bo ta prinesel. Pri tem upoštevajmo tako materialne  kot tudi osebne koristi v obliki dobrega počutja, več samozavesti, občutek uspeha in ponosa, pa tudi koristi, ki jih ima doseženi cilj za naše najbližje. A ključna je vsekakor akcija, saj v nasprotnem primeru vse prehitro ostanemo le pri sanjarjenju, ki dolgoročne motivacije ne prinaša.

Z ljubeznijo. ♥  kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

Petra kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

Preprosta vaja za dobro počutje

Nevrolingvistično programiranje ali NLP sem v svojih zapisih že omenjala, a moram priznati, da nobena NLP tehnika ni naredila name tako močnega vtisa kot tehnika, imenovana Krog odličnosti.kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Prvič sem jo izvajala že skoraj pred desetletjem, ko sem se že spogledovala z željo biti samozavestnejša. Od takrat sem jo na svojih predavanjih omenila še neštetokrat, jo z marsikatero skupino udeležencev tudi izvedla, poleg ostalih koristnih tehnik pa jo vključujem tudi v meditacije in spletne programe.

Namen tehnike Krog odličnosti je hiter priklic prijetnih občutkov, takrat ko jih najbolj potrebujemo. Če tehniko izvajamo pravilno in dovolj pogosto, bomo katerikoli občutek lahko priklicali praktično v sekundi. Sama tehnika temelji na procesu, ki ga imenujemo sidranje. To je proces, ki ga na nezavedni ravni izvajamo vsi.

Če vam rečem, da se spomnite svojega najbolj norega dopusta, se bodo ob tem v vas začeli porajati prijetni občutki. V misli se vam bodo prikradle podobe kraja, kjer ste bili in ljudi, ki so vas takrat obdajali. Točno določen dogodek ali kraj in ljudi ste povezali s prijetnimi občutki in vedno, ko se boste spomnili na ta dopust, boste te prijetne občutke občutili. Večkrat boste to storili, močnejši bodo občutki.

In prav takšno povezavo med prijetnimi občutki in nekim predmetom, dotikom ali čim drugim, naredimo tudi pri tehniki Krog odličnosti, le da je tu proces popolnoma zavesten in načrten.kako se počutiti bolje

Da bomo tehniko naredili pravilno, preprosto sledimo nekaj korakom.

  1. Izberemo občutek, ki bi ga radi na hitro priklicali.
  2. Poiščemo najmanj tri, lahko pa tudi več dogodkov ali situacij iz preteklosti, v katerih smo ta občutek že močno občutili. Če smo npr. v prvem koraku izbrali samozavest, potem poiščemo dogodke ali situacije, v katerih smo se že počutili samozavestne.
  3. Predstavljamo si, da pred nami na tleh stoji krog poljubne barve, ki naj bo dovolj velik, da lahko vanj vstopimo. Med izvajanjem tehnike uporabimo vedno krog enake barve in velikosti.
  4. Vstopimo v krog in tam ostanemo nekaj sekund, nato pa iz kroga izstopimo. Tako bomo dobili občutek, kaj doživljamo, ko stojimo v njem. Ponovno vstopimo vanj, tam ostanemo nekaj sekund in nato izstopimo.
  5. Zapremo oči in v misli prikličemo prvi dogodek ali situacijo, v kateri smo doživeli močan občutek, ki smo si ga izbrali. Čim bolj živo se poskušamo vživeti v ta dogodek, kot da bi se dogajal prav zdaj. Opazujemo, kaj ob tem, ko smo vživeti v ta dogodek, vidimo, slišimo, vonjamo, okušamo, tipamo. Kaj razmišljamo? Kaj doživljamo? Kakšen občutek se v nas poraja ob misli na izbrani dogodek ali situacijo?
  6. Ko bodo občutena občutja najbolj intenzivna, vstopimo v krog svoje izbrane barve.
  7. Intenzivni občutek, ki je lahko tudi obarvan z barvo kroga, popeljemo vse od konic prstov na nogah pa do vrha glave, dokler nas ta prijeten občutek popolnoma ne preplavi.
  8. Ko se bo intenzivnost občutka začela zmanjševati, iz kroga izstopimo.
  9. Odpremo oči in naredimo nekaj korakov po prostoru, v katerem se nahajamo. Ob tem pomislimo na to, kar bomo jutri pripravili za kosilo.
  10. Postopek vživljanja v izbrani dogodek ali situacijo in vstopa v krog ponovimo najmanj trikrat, priporočljivo pa je, da tudi večkrat. Ponovimo torej korake od 5. do 9. točke, pri čemer se lahko vsakokrat vživljamo v isti dogodek, lahko tudi v novega, pomembno je le, da se resnično vživimo v dogodek in ob tem kar se da intenzivno občutimo prijetne občutke.
  11. Zdaj zapremo oči in vstopimo v krog svoje izbrane barve. Opazujemo, kaj se dogaja. V krog torej vstopimo brez predhodnega vživljanja v kakršen koli dogodek. Ob vstopu v krog se le prepustimo dogajanju, ne glede na to, kakšno je. Ko intenzivnost občutka začne popuščati, iz kroga izstopimo.
  12. Ko bomo hoteli priklicati ta izbrani občutek, si v mislih na tleh pred seboj le predstavljajmo krog svoje izbrane barve in stopimo vanj. Če smo tehniko izvajali temeljito in dovolj pogosto, bomo v hipu zaznali prijetne občutke. Kmalu bomo opazili, da niti ne bo več potreben vstop v krog, dovolj bo že, da si bomo krog predstavljali le v mislih ali pa nanj le bežno pomislili, in že nas bodo preplavili prijetni občutki.

Tehnika je resnično enostavna, predvsem pa učinkovita. Je eno takšnih orodij, ki ga je po mojih izkušnjah in izkušnjah ljudi, s katerimi sem jo v preteklosti že izvajala, vsekakor dobro imeti, saj nam velikokrat lahko koristi. Če bi jo radi v živo preizkusili tudi vi, mi pišite. Izkušnje kažejo, da jo ljudje v celoti osvojijo že po enem samem srečanju, nato pa jo izvajajo popolnoma samostojno v udobju svojega doma.

Z ljubeznijo. ♥ kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Petra kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Prvi november – dan mrtvih ali praznik življenja?

Prvi november se mi je vedno zdel žalosten praznik. Morda zato, ker je to dan, ki je posvečen spominu na tisto, česar nimamo več oz. bolje rečeno, na nam drage ljudi, ki jih ni več med nami.

A z leti sem žalost ob tem prazniku začela dojemati nekoliko drugače, predvsem v luči tega, kako malo znamo včasih ceniti ljudi takrat, ko so še med nami. Pa ne le ljudi, temveč tudi sebe, vse, kar smo in kar imamo.

Zato se sprašujem, ali ne bi bilo morda bolje, če bi namesto dneva mrtvih slavili praznik življenja. Praznik, ki je namenjen izključno temu, da si vzamemo čas in se poveselimo z vsemi, ki nam veliko pomenijo, z vsemi, ki jih imamo radi in jih morda med letom nismo uspeli videti toliko, kot bi si želeli. Zakaj ne bi bil to praznik, ko bi bili hvaležni za ljudi, ki so del našega življenja? In nenazadnje tudi praznik, ko bi slavili svoje življenje, ki ga, tako kot družino in prijatelje, pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega.ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Še vedno se namreč vse prepogosto zgodi, da tisto, kar imamo, resnično v polnosti zmoremo ceniti šele takrat, ko izgubimo. Pa naj gre za zdravje, dobre prijatelje ali pa zgolj sončno vreme. In morda nam prvi november v tem pogledu lahko služi tudi kot blag opomnik na to, da vse, kar imamo danes, z nami morda ne bo večno. Da je morda treba prevrednotiti svoje prioritete in narediti prav tisto, kar že tako dolgo odlašamo. Da se je treba vprašati, ali resnično živimo zadovoljno in izpolnjeno ali pa bi nas morda drobne spremembe lahko vodile v lepše življenje.ljubezen do sebe

Zakaj ne bi bil letošnji prvi november nekoliko drugačen? Zakaj ne bi tokrat sprejeli odločitve in poklicali nekoga, ki ga že dlje časa nismo videli? Zakaj ne bi koga presenetili s kosilom ali večerjo? Ali svojim dragim povedali, da so pomembni za nas? Zakaj si ne bi privoščili mirnega trenutka samo zase, se razvajali z nečim, za kar v hitrem tempu življenja ne najdemo časa? Zakaj si ne bi vzeli trenutka in razmislili, kako svoje življenje lahko naredimo še polnejše in na ta način počastimo tudi tiste, ki jih ni več med nami?ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Čeprav se včasih zdi, da to zahteva veliko sprememb in organizacije časa, ni treba, da je tako. Že z majhnimi koraki lahko naredimo zelo veliko. Za lažji začetek  v razmislek ponujam nekaj zamisli:

1. Pred spanjem naredite pregled dneva in se zahvalite za tri ljudi, ki so vam polepšali pretekli dan.

2. Pripravite seznam 5 knjig, ki jih že od nekdaj želite prebrati, in začnite. Dovolj je, če preberete nekaj strani na dan.

3. Naredite seznam dejavnosti, ki vas osrečujejo, in poiščite način, da vsaj katero izmed njih postopno vpeljete v svoje življenje.

4. Ste se čez dan spomnili na osebo, s katero si delite prijetne in zabavne spomine? Pokličite jo.

5. Poskrbite, da se boste vsaj enkrat v dnevu iz srca nasmejali. Spomnite se zabavnega dogodka iz preteklosti. Če imate domače živali ali majhne otroke, vam pripetljajev, ob katerih se lahko od srca nasmejete, gotovo ne manjka. Za vse ostale pa obstaja Youtube, kjer hecnim posnetkom ni ne konca ne kraja.

Z ljubeznijo. ♥ ljubezen do sebe ljubezen do sebe
Petra

Ko neprijetni spomini postanejo preteklost

Verjamem, da ima vsak v svoji preteklosti kakšen dogodek ali dva, ki se ga ne spominja radi in ob katerem ga preplavijo neprijetna čustva. Iz izkušenj pa vem tudi, da veliko ljudi ne ve, kako se s čustvi, povezanimi s tem dogodkom, soočiti in ga resnično pustiti za seboj.kako pozabiti

Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, kako to lahko uspešno storimo. Prvi način izhaja iz nevrolingvističnega programiranja, drugi iz metode HSE. Obe tehniki sta zelo enostavni, mnogi smo ju že prepoznali kot zelo učinkoviti, predvsem pa sta preizkušeni na meni in ljudeh, ki so izkusili NLP Coaching ali HSE Coaching.

Preoblikovanje spomina

  1. Izberite konkretno situacijo, ob spominu na katero se počutite neprijetno.
  2. Predstavljajte si, da sedite v kinu in na platnu gledate film, ki prikazuje vašo izbrano situacijo. Kot gledalec filma opazujete sebe v tej situaciji. Opazujte, kaj ste takrat počeli, kdo vse je bil ob vas in kaj se je dogajalo.
  3. Ob gledanju filma, ki prikazuje vašo izbrano situacijo, si predstavljajte, da barve posnetka počasi začnejo bledeti, vse dokler si ne ogledujete črno-belega posnetka filma.
  4. Nadaljujte z ogledom črno-belega filma in si ob tem predstavljajte, da se poveča hitrost predvajanja, tako kot če bi film prevrteli naprej.
  5. Posnetku filma dodajte še zabavno glasbo, kot na primer tole ali katero drugo po vašem izboru.
  6. Ob poslušanju glasbe si črno-beli hitri posnetek filma oglejte trikrat, lahko pa tudi večkrat.
  7. Ko boste pripravljeni, ugasnite glasbo in si predstavljajte, da se vaša izbrana situacija dogaja prav zdaj ter pri tem opazujte svoja čustva in občutke.
  8. Ponavljajte vajo, dokler neprijetna čustva in občutki popolnoma ne zbledijo.
  9. Običajno že po nekaj ponovitvah neprijetni občutki in čustva, povezana z izbrano situacijo, zbledijo. Koliko ponovitev je potrebnih, pa je seveda odvisno od intenzivnosti občutkov in čustev.

IN tehnika

Če ste ljubitelji fizike, potem veste, da je vse, kar obstaja, pravzaprav energija. No, tudi če niste ljubitelj fizike, ste verjetno to trditev že slišali. Vsa snov je sestavljena iz molekul, te iz atomov, atomi pa iz subatomskih delcev, za katere velja, da so pravzaprav energijsko valovanje, zato pravimo, da so vse snovne stvari, ki obstajajo, v bistvu energija. Enako pa velja tudi za nematerialne stvari, torej za naše misli, čustva, občutke ali želje.

Razlog, da ob misli na neprijetne pretekle situacije ne ostanemo ravnodušni, je energija čustva, ki je ob dogodku nismo v celoti razrešili, temveč smo se občutenju čustva poskusili izogniti. Energija čustva, ki je nismo v polnosti izkusili, ne izgine, temveč ostane v našem telesu in deluje kot nikoli zaceljena rana. Ob misli na ta neprijetni dogodek se energija »prebudi« in rana ponovno zaboli.

Namen IN tehnike je prav v tem, da energijo čustva v celoti občutimo in jo s tem tudi razrešimo. To je sicer nekaj, kar je v popolnem nasprotju s tem, česar smo vajeni, a vendar je učinkovit način, da preteklost pustimo za seboj. Vse, kar je treba storiti, je, da sledite nekaj prepustim korakom.

  1. V spomin prikličite preteklo situacijo, ob kateri se ne počutite prijetno. To so običajno situacije, ki so boleče, a nič za to, osnovni namen tehnike je namreč razrešiti prav to bolečino.
  2. Zelo kmalu po tem, ko se boste na izbrano situacijo spomnili in o njej razmišljali, boste v telesu začutili energijo čustva. Najpogosteje jo zaznamo v grlu, prsnem košu ali predelu pleksusa, lahko pa tudi kje drugje. Če si le dovolite opazovati svoje telo, boste v katerem od predelov telesa začutili neprijeten občutek, blago bolečino, napetost v obliki vozla ali kepe.
  3. Ko zaznate, kje v telesu je energija čustva, to energijsko polje le opazujte in pri tem bodite pozorni na to, da je v določenem predelu energijskega polja energija bolj intenzivna, močnejša. Običajno to lahko zaznamo proti sredini polja, ni pa nujno.
  4. Opazujte tisti del energijskega polja, kjer je energija najbolj intenzivna. Predstavljajte si, da se temu delu čim bolj približate, tako da ga lahko resnično v celoti občutite, hkrati pa ostajate dovolj oddaljeni, da vas občutek ne prevzame popolnoma.
  5. Ko ga tako opazujete, se bo energijsko polje počasi začelo zmanjševati in bo postajalo vedno manj intenzivno. To pomeni, da se energija čustva razrešuje.
  6. Ko boste to lahko zaznali, se še bolj približajte energiji, ki ostaja, in še naprej opazujte tisti del energijskega polja, kjer je najmočnejša. S tem procesom nadaljujte, vse dokler energije popolnoma ne razrešite, in ob misli na izbrano situacijo ne čutite več ničesar neprijetnega.

Tudi pri tej tehniki velja, da je intenzivnost občutka tista, od katere je odvisno, kako dolgo bo treba postopek ponavljati, preden se bo energija čustev, povezanih s posameznim dogodkom, v celoti razrešila.

Če bi tehniki radi preizkusili v živo, mi pišite. Moja izkušnja je, da sta obe zelo učinkoviti in nam v življenju pogosto lahko zelo koristita.

Z ljubeznijo. ♥ kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti

Petra kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti

Kako ohraniti partnerski odnos v konfliktnih situacijah?

Imeti prav ali ostati povezan je ključno vprašanje, ki si ga velja zastaviti vedno, ko se v partnerskem odnosu soočamo s konfliktno situacijo.

Prav odgovor nanj bo namreč močno vplival na to, ali bomo v tej situaciji upoštevali načela, ki bodo pripomogla k ohranjanju odnosa tudi v trenutkih, ko ni vse rožnato.

1. Vživljanje v partnerja in upoštevanje njegovih interesov

Za uspešno rešitev nesporazumov je pomembno, da sogovornika razumemo oz. skušamo spoznati tudi njegov zorni kot. To seveda mnogo lažje storimo, če partnerja poslušamo, se zanimamo za njegovo dojemanje celotne situacije in tudi rešitve, ki jih za nastalo situacijo ponudi. Bolj ko bomo razumeli njegovo razmišljanje, lažje se bomo vživeli vanj.

2. Ohranjanje skrbi za dobrobit drugega

Premalo se zavedamo, da je skrb za dobrobit partnerja pravzaprav tudi skrb za lastno dobrobit. Hočemo ali nočemo, partnerjevo zadovoljstvo ali nezadovoljstvo vpliva tudi na nas in na to, kako se ob njem počutimo.

3. Iskanje skupnih točk

Ne glede na to, kako nasprotujoča so si naša mnenja, vedno lahko najdemo tudi skupne točke. O katerih stvareh, povezanih s konfliktom, se s partnerjem strinjava? Kaj je tisto, kar je najin skupni višji cilj? Pogosto si tu lahko priznamo, da je višji cilj obeh ostati skupaj in se imeti dobro drug ob drugem. Kaj je tisto, kar je v dani situaciji partnerjev višji cilj, kaj je tisto, kar verjame, da bo dobil s tem, ko vztraja pri svojem mnenju, in kaj je naš višji cilj, kaj je tisto, kar mi verjamemo, da bomo pridobili s tem, ko vztrajamo pri svojem? Partner npr. vztraja, da kupimo nov avto, medtem ko jaz mislim, da je to potrata denarja, in želim, da kupimo rabljenega. Kako to, da partner vztraja pri novem avtomobilu? Kaj verjame, da bo z novim avtom pridobil? Več varnosti, zanesljivejši avto, več jamstva, da je vozilo res kakovostno? In kaj verjamem jaz, da bom pridobila z rabljenim avtom? Ravno tako kakovosten in varen izdelek, morda tudi prihranek financ, ki jih bomo lahko namenili čemu drugemu? Ko vemo, kaj je tisto, zaradi česar si nekaj sploh želimo, in najdemo skupno točno oz. cilj, bomo mnogo lažje iskali rešitve, ki bodo sprejemljive za oba.

4. Upoštevanje različnostipartnerski odnos partnerski odnos

Večina ljudi besedi različnost pripisuje negativen pomen, posledično pa v konfliktnih situacijah krivdo za nastali konflikt pripiše prav različnosti oz. partnerju, ki je drugačen kot mi. Ko partnerja in njegovo drugačnost razumemo kot krivca za nastalo situacijo in razmišljamo »če bi le on bil drugačen (oz. takšen, kot si želim jaz)« se bolj kot na iskanje ustrezne rešitve osredotočamo na dokazovanje tega, kdo ima prav in kdo ne. Logično je, da partner o nekaterih stvareh ne razmišlja enako kot mi, ima namreč svoje izkušnje, ki so drugačne od naših, njegova prepričanja in pričakovanja so verjetno drugačna od naših, njegov način delovanja prav tako. Nerealno je pričakovati, da različnosti med partnerjema ne obstajajo. Pomembno je, da se jih zavedamo in se o njih tudi pogovarjamo.

5. Iskanje alternativnih rešitevpartnerski odnos partnerski odnos

V konfliktnih situacijah se pogosto namesto v iskanje rešitev osredotočamo v iskanje podobnih preteklih situacij, ki jih v trenutkih največje jeze partnerju brez kančka slabe vesti očitamo. Da s tem ne pripomoremo ravno k rešitvi problema, verjetno ni treba poudarjati. Če želimo najti ustrezno rešitev, takšno, ki bo sprejemljiva za oba, se moramo k temu tudi zavezati. Pomagamo si lahko tudi tako, da vsak od partnerjev napiše nekaj sprejemljivih rešitev, ki jih nato skupaj pregledava.

6. Premor

Kadar presodimo, da reševanje konflikta pravzaprav ne vodi v rešitev, temveč zaostruje položaj, se je smiselno umakniti in reševanje nadaljevati, ko se strasti nekoliko umirijo. To je lahko čez deset minut, eno uro ali en dan, pomembno pa je, da se k pogovoru o konfliktu vračamo, vse dokler ne najdemo rešitve, ki bo sprejemljiva za oba.

Preberite tudi Kako komunicirati s težavnimi ljudmi?

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos

Kako prenehati z odlašanjem?

Si lahko predstavljate, kaj vse bi še lahko v življenju dosegli, če bi prenehali z odlašanjem? Kako drugačna bi bila naša življenja, če bi se namesto prelaganja na jutri nekaterih aktivnosti lotili že danes?Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

Ne le, da bi bile stvari narejene, odpadel bi tudi velik delež slabe vesti, ki nam jemlje energijo. Da jo bomo lahko uporabili v koristnejše namene, poglejmo nekaj načinov, ki nam bodo pomagali, da bomo prenehali z odlašanjem.

1. Zavedanje svojega notranjega dialoga

Vemo, da nam po glavi vsak trenutek roji nešteto misli in prav nekatere izmed njih so tiste, ki nas vodijo tudi k odlašanju. Če se jih zavemo, jih bomo lažje nadomestili ali pa morda prišli do spoznanja, da pravzaprav sploh niso realne. Pogosto si v glavi rišemo črne scenarije, ki nas odvračajo od tega, da bi se neke aktivnosti sploh lotili. Morda se nam zdi, da je prezahtevna in je ne bomo zmogli, da nam bo vzela preveč dragocenega časa, morda drugi ne bodo odobravali našega početja in nas bodo zavrnili ali zasmehovali. A že hiter pogled v preteklost nam lahko da nešteto primerov, ko se naši črni scenariji, pospremljeni s kopico strahov, niso uresničili ali ko smo se nečesa lotili vsem strahovom navkljub in bili pri tem še celo zelo uspešni. Ti spomini so lahko čudovita spodbuda za to, da se lotimo prav tistega, s čimer že tako dolgo odlašamo.

2. Razumevanje svojih vrednot

Ljudje se vedemo v skladu s tistim, kar se nam zdi pomembno. Zavedno ali nezavedno smo si postavili določene prioritete in dejavnostim, povezanim s prioritetami, ki so visoko na naši lestvici, dajemo prednost. Če že dlje časa odlašate z neko aktivnostjo, preverite, katero vrednoto z njo zasledujete. To lahko storite s preprostim vprašanjem »Kaj mi to prinese?« Npr. želite se več gibati, po drugi strani pa tega ne počnete. Če bi se več gibali, kaj dobrega bi vam to prineslo? Morda več energije, več fizične kondicije in vzdržljivosti. In če bi imeli več energije, fizične kondicije in vzdržljivosti, kaj bi vam to prineslo? Hitreje bi postorili nekatere opravke. In če bi hitreje postorili nekatere opravke, kaj bi vam to prineslo? Več časa zase in za družino. In če bi imeli več časa zase in za družino, kaj bi vam to prineslo? Morda več zadovoljstva, sreče. Na ta način si postavljate vprašanja, vse dokler ne pridete do končnega odgovora. Tako boste ne le osmislili svoje želje, temveč razumeli tudi razloge in koristi, ki vam jih prinaša odlašanje.

3. Postavite cilj

Postavljanje jasnih in časovno definiranih ciljev je prav tako eden od načinov, s katerimi skrbimo za svojo motivacijo in se izognemo pastem odlašanja. Več o tem, kako cilj pravilno oblikovati, lahko preberete v e-knjigi Ko jutri nikoli ne pride …, kjer boste našli tudi številne nasvete, ki vam bodo pomagali premagati odlašanje.

4. Osredotočenost na koristi doseženega cilja

Seveda zna biti pot do cilja naporna, a dejstvo je, da veliko bolj cenimo težko prigarane uspehe kakor pa tiste, ki so nam bili podarjeni. Zato naj nas strah pred naporom ne odvrne od tega, da bi vsaj poskusili. Da bi nas odlašanje ne zamikalo, se je koristno osredotočiti tudi na vse koristi, ki jih bo s seboj prinesla opravljena aktivnost, s katero že tako dolgo odlašamo, oz. dosežen cilj. Koristi so lahko tako materialne kot tudi nematerialne, predvsem v smislu dobrega počutja, občutkov samozavesti in samospoštovanja ipd. Koristi so lahko povezane tudi z našimi najbližjimi, morda s tem, da bomo lahko več časa preživeli z njimi ali imeli več energije za druženje s prijatelji. Razmišljajmo o dolgoročnih koristih ne le zase, temveč tudi za ljudi, ki so nam blizu.

5. Male spremembe

Ker je pogost razlog za odlašanje tudi želja po ugodju, se težko premaknemo izven svoje cone udobja. Ta je povsod tam, kjer se počutimo relativno dobro. Bolj ko jo širimo, več je okolij in situacij, v katerih se bomo počutili dobro, in manjša bo potreba, da z nečim odlašamo le zato, da bi se izognili neugodju. Odličen recept za širjenje svoje cone udobja je redno soočanje z majhnimi spremembami. Lahko za kosilo preizkusimo novo jed, poiščemo drugo pot, po kateri bomo šli v službo, poskusimo kombinirati kose oblačil, ki jih še nikoli nismo, lahko zamenjamo vrsti red jutranje rutine. Idej je neskončno in ko vam jih zmanjka, se vprašajte: »Kdaj sem zadnjič neko stvar naredil prvič? Katero stvar lahko danes naredim prvič?«

Z ljubeznijo. ♥ Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

Petra Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

5 razlogov, zaradi katerih odlašamo

Kdo izmed nas si ni že kdaj rekel: »Tole bom pa naredil jutri,« ali pa »Jutri pa res začnem,« in čez nekaj časa z grozo ugotovil, da ta jutri ni nikoli prišel? odlašanje

Odlašanje je nekaj, kar je vsem predobro znano, prav tako pa tudi neizogibna spremljevalka tega – slaba vest. Pa ste se kdaj vprašali, čemu pravzaprav odlašamo? Verjeli ali ne, kot vsa ostala naša vedenja, nam tudi odlašanje prinaša koristi, pa čeprav so te na prvi pogled nekoliko skrite. Pa poglejmo, katere so.

1. Izogibanje kritiki in neuspehu odlašanje

Kritike in neuspeha se mnogi bojijo, saj ju razumejo kot znak, da niso dovolj sposobni in kompetentni. To je nekaj, česar si o sebi seveda ne želimo misliti, zato se na vse pretege skušamo izogibati vsem aktivnostim, za katero verjamemo, da jih ne bomo uspešno opravili. Tako z odlašanjem in posledično izogibanjem kritiki in neuspehu pogosto skrbimo za ohranjanje svoje samopodobe. Pa vendar se ta dolgoročno kljub temu začne slabšati, saj nas nedokončane obveznosti in neuresničene želje vedno bolj preganjajo, slaba vest, ki jo ob tem čutimo, pa škoduje tudi našemu občutku notranjega miru.

2. Prelaganje odgovornosti na druge odlašanje

»Kaj bodo pa drugi rekli, če to naredim,« je vprašanje, s katerim pogosto začnemo proces svojega odlašanja. Ker se nam zdi, da neka naša dejavnost ne bo pospremljena z razumevanjem in odobravanjem, se je ne lotimo. Verjamemo, da je bolj kot to, kar si o sebi mislimi sami, pomembno to, kar bodo o nas govorili drugi. Čeprav na razumski ravni vemo, da je nemogoče, da bi ugajali vsem, hkrati pa ob tem tudi živeli življenje v skladu s svojimi željami, si še vedno želimo, da bi nas drugi podpirali, in tako v želji, da bi ugodili drugim, z uresničitvijo svojih sanj odlašamo. Preden se odločimo nekaj odložiti le zato, ker morda ne bo po godu drugim, se spomnimo, da ni večje ovire do našega notranjega miru in občutka izpolnjenosti, kot je prav življenje, v katerem nam gospodarijo drugi ljudje in njihove misli.

3. Izogibanje opravljanju neprijetnega opravilaodlašanje

V naravi človeka je, da se izogiba neprijetnim občutkom in naporu. S tem, ko odlašamo, torej skrbimo za svoje dobro počutje in za to, da svoj čas lahko namenjamo aktivnostim in ljudem, ob katerih se počutimo dobro in prijetno. Z enakim namenom se poleg neprijetnih opravil izogibamo tudi opravilom, ki jih doživljamo kot dolgočasna, prezahtevna in časovno zamudna, pa tudi opravilom, za katera ne vemo, kako bi se jih lotili.

4. Pridobivanje pozornostiodlašanje

Ko vam prvič povem šalo, se ji boste smejali, ko vam jo čez nekaj dni povem ponovno, se bosta morda ob tem le še nasmehnili, ko vam jo čez teden dni povem še tretjič, se ne boste več smejali, temveč se boste spraševali, zakaj vam vedno pripovedujem isti vic. Ko torej prvič potarnam, kako mi je hudo, ker ob vsej obilici dela ne vem, kje se me drži glava, in mi primanjkuje časa za kopico stvari, ki bi jih rada naredila, me boste poslušali in me morda celo poskusili malo potolažiti. Ko vam to isto stvar čez nekaj dni povem ponovno, me boste zopet tolažili, morda mi boste celo dali kakšen nasvet, kako naj svojo stisko rešim. Ko vam isto stvar ponovno povem čez teden dni, me boste še vedno poslušali in večina ljudi bo še vedno skupaj z mano iskala rešitev za nastalo situacijo. Če torej odlašam z nečim, kar si želim narediti, in tarnam, kako mi je ob tem hudo, dobivam vašo pozornost, vaš čas, vaše nasvete, če imam nekoliko sreče, morda sčasoma celo najdem nekoga, ki se bo ponudil, da kakšno opravilo naredi namesto mene.

5. Izogibanje uspehuodlašanje

Le zakaj bi se kdo izogibal uspehu, morda razmišljate. To nima smisla. Ali pač? Večkrat ko v nečem uspem, večja bodo pričakovanja, ki jih bom imela do sebe. Pa ne le jaz, temveč tudi moji bližnji. Večja kot so moja pričakovanja in pričakovanja drugih, večja je tudi možnost, da jih razočaram. Če z neko dejavnostjo odlašam, potem ni strahu, da bom sebe in druge razočarala, saj s svojim vedenjem pravzaprav kažem, kaj je tisto, kar lahko pričakujejo od mene. Bolj ko smo »neuspešni«, manj drugi pričakujejo in zahtevajo od nas.

Dejstvo je, da imamo vsak svoje razloge, zaradi katerih odlašamo. In prepričana sem, da jih je še mnogo več od teh petih, ki so zapisani tu. Če želimo z odlašanjem prenehati, je pomembno, da jih prepoznamo in se jih zavemo. Tako prehodimo že pol poti, o tem, kako prehoditi še preostalo polovico, pa preberite v zapisu Kako prenehati z odlašanjem.

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos

5 navad, s katerimi krepimo partnerski odnos

Če smo v prejšnjem zapisu govorili o navadah, ki razmerju škodujejo, pa v tokratnem poglejmo še, s katerimi navadami lahko odnos krepimo. kako do boljšega partnerskega odnosa

A preden zapišem nekaj o njih, morda le še namig – če se boste lotili ustvarjanja novih navad, se zavedajte, da to zahteva nekaj časa. Zato izberite eno navado, tisto, v kateri boste prepoznali največjo korist, in za katero verjamete, da jo lahko vpeljete v svoje življenje, ter začnite počasi, korak za korakom.

1. Komunikacija, komunikacija, komunikacija

Razmerja, v katerih med partnerjema ni komunikacije, so, po mojem mnenju, obsojena na propad ali vsaj na nezadovoljstvo enega ali obeh partnerjev. Iskrena in odprta komunikacija nas zbližuje, saj nam daje občutek, da lahko s partnerjem delimo svojo zasebnost. Prav tako pa je to tudi eden od pomembnih načinov, na katerega se spoznavamo in si ustvarjamo realno sliko o partnerju ali partnerki, o njegovih ali njenih razmišljanjih, pričakovanjih, ciljih za prihodnost, vrednotah in viziji skupnega življenja. Zanimanje za partnerja ali partnerko je ena boljših navad, s katerimi lahko krepimo odnos, hkrati pa nam olajša tudi kreiranje ostalih navad.

2. Hvaležnost

Ste hvaležni za partnerja ali partnerko? Za to, da sta se sploh našla in da sta izbrala drug drugega? Dejstvo je, da bi se kaj lahko zgodilo, da bi vi ali on izbrali koga drugega. A tega nista storila. Predvidevam, da z namenom. Drug ob drugem sta doživljala prijetne občutek, podlaga katerih je bilo vaše videnje partnerja ali partnerke. Morda ste ga videli kot prijaznega, ljubečega, spoštljivega, zabavnega, skratka kot nekoga, ob komer bi vam bilo lepo. Katere so bile tiste telesne in osebnostne lastnosti, ki so vas pritegnile? Katera tista njegova dejanja, ki so v vas vzbudila prijetne občutke? Kaj je tisto, kar ste se ob njem ali njej naučili? Vse to so stvari, na katere po nekaj letih radi pozabimo, a vendar jih velja sem in tja malce ozavestiti in biti zanje hvaležen. Kaj je tisto, kar pri partnerju ali partnerki cenite, zaradi česa ga oz. jo spoštujete, kaj ste se ob njem ali njej naučili? Vse to so vprašanja, ki pomagajo pri razvoju navade hvaležnosti.

3. Sprotno reševanje nesporazumov

Nesporazumi so del vsakega razmerja in v tem ni popolnoma nič napačnega. Pomembno pa je, da jih rešujemo sproti in z mislijo na ohranjanje odnosa. Pogosto namreč ob nesporazumih nezavedno vstopimo v igro moči, cilj katere je doseči, da obvelja naša beseda, ob čemer pa na ohranjanje povezanosti pozabimo. Rešujmo nesporazume z mislijo na to, kaj se nam zdi pomembneje – ostati povezani ali dokazati svoje? Prav odgovor na to vprašanje je namreč tisti, ki bo narekoval naša vedenja.

4. Ustvarjanje skupnih spominov

Ste bili kdaj v skupini dobrih prijateljev, ki imajo kopico skupnih spominov, ob katerih se iz srca nasmejijo? Če niste bili del te družbe, se vam je zdelo, kot da k pogovoru ne morete nič prispevati. Dejstvo je, da nas skupni spomini na prijetne ali pa manj prijetne dogodke povezujejo. Ne le takrat, ko jih ustvarjamo, temveč tudi takrat, ko nekaj časa nimamo tako pogostih stikov. Pa tudi v trenutkih, ki pride do nestrinjanja. Več ko imamo prijetnih skupnih spominov, spominov, v katerih smo si stali ob strani ob težkih preizkušnjah, ali trenutkov, ki nas kakorkoli povezujejo, večja je verjetnost, da bomo ob nesporazumih na prvo mesto postavili povezanost s partnerjem ali partnerko. Za ohranjanje in krepitev razmerja je zato smiselno poiskati skupne hobije ali aktivnosti, v katerih uživata oba in jim lahko namenita kakšno uro na teden. Pojdita na izlet, koncert, oglejta si dober film, privoščita si sproščujočo kopel, udeležita se plesnega tečaja … Idej je neskončno. Z nekaj kreativnosti pa lahko tudi pospravljanje stanovanja, urejanje vrta ali kuhanje postane dejavnost, ob kateri bosta ustvarjala skupne prijetne spomine.

5. Usmerjenost vase

Pogosto smo v razmerju usmerjeni v to, kaj lahko partner ali partnerka naredi, da bo odnos še boljši. Ker že vemo, da drugega ne moremo k ničemur prisiliti, še manj pa ga spremeniti, se je smiselno usmeriti vase in raziskati, kako lahko k boljšemu in trdnejšemu odnosu prispevamo sami. Kako lahko prispevam h krepitvi razmerja, kako lahko prispevam k temu, da bo razmerje takšno, kot si ga želim, da bo ljubeče, spoštljivo in varno? Vsa vprašanja, ki so v tem pogledu usmerjena nase, so mnogo koristnejša kot razmišljanje, ki je usmerjeno v partnerja. Na njegovo vedenje namreč nimamo 100-odstotnega vpliva, na svojega ga imamo.

Boljše odnose lahko ustvarjamo tudi z metodo HSE, ki nam bo pomagala pustiti v preteklosti pretekle boleče partnerske izkušnje ter opustiti nerealna pričakovanja, ki jih pogosto gojimo do partnerja in so vir marsikaterega spora.

Z ljubeznijo. ♥ kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa
Petra kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa

5 navad, s katerimi škodujemo partnerskemu odnosu

Partnerski odnos je nekaj, k čemur stremi večina. Pa ne kar h kakršnemu koli. Stremimo h kvalitetnemu, ljubečemu in spoštljivemu partnerskemu razmerju. Pa se v skladu s tem tudi vedemo? Večkrat ne kot ja.

Številna so vedenja, s katerimi razmerju prej škodimo kot koristimo. Če jih uporabljamo dovolj dolgo, preidejo v navado in izbiramo jih, ne da bi se tega sploh zavedali. Zato tokrat na kratko predstavljam 5 navad, s katerimi partnerskemu odnosu škodujemo.partnerski odnos

1. Neiskrenost v odnosu

Verjetno ni treba na dolgo in na široko razlagati, zakaj je iskrenost v odnosu pomembna. Poudarila bi le, da je pomembna ne le iskrenost do partnerja ali partnerke, temveč v prvi vrsti do sebe. Pogosto smo neiskreni že v začetku, ko je razmerje še v nastajanju. V glavi si kreiramo sliko idealnega partnerja ali partnerke, odmislimo vse slabosti in se slepimo, da bo tisto, kar nas morda že moti pri partnerju, samo od sebe izginilo. Prepričujemo se, da se bo spremenil, da ga bomo mi spremenili, a vse to ni nič drugega kot laž, ki jo vztrajno ponavljamo sebi v upanju, da se bo uresničila. A se ne bo. Če torej že v začetku vemo, da obstajajo nekatere razlike, ki bi morda znale biti nepremostljive, si jih priznajmo in se o njih s partnerjem pogovorimo.

2. Tekmovanje, kdo se je večkrat prilagodil

Večina ljudi se ne zaveda, da vse, kar počnejo, pravzaprav delajo zase. Tudi kadar ustrežemo partnerju ali partnerki, to naredimo zaradi sebe in ne zaradi njega ali nje. Tako se odločimo, ker v tej odločitvi prepoznamo določene koristi zase, ki pa običajno niso ozaveščene. In prav to je razlog, da imamo občutek prilagajanja in popuščanja. In seveda se nam zdi pošteno, da se v razmerju ne prilagajamo le mi, temveč tudi partner, saj če nas ima rad, kot imamo mi njega, bo to naredil za nas. In tako v mislih naredimo zaznamek vsakokrat, ko smo se prilagodili, in se jezimo na partnerja, če se on ne prilagodi nam. Da to vodi le v obtoževanje in pritoževanje, dve vedenji, s katerimi razmerju ne koristimo, je verjetno odveč pisati.

3. Izogibanje nesporazumom za vsako ceno

Včasih slišim koga reči, da s partnerjem nikoli nista v konfliktu. Zdi se, kot da je to nekaj, s čimer se ljudje pohvalijo, a moram priznati, da sama takšen stavek vidim prej kot opozorilo, da morda ni vse tako, kot bi želeli. Ljudje smo si različni, to je dejstvo. Imamo različne izkušnje, drugačne poglede na svet, različna pričakovanja in prepričanja, zato so nesporazumi neizogibni. Seveda pa je pomembno, da jih znamo tudi ustrezno rešiti. Zadrževanje svojega mnenja in občutkov z namenom, da se izognemo konfliktu, dolgoročno ni dobra strategija, saj se morda konfliktu s partnerjem res izognemo, ne moremo pa se izogniti konfliktu, ki se bije znotraj nas. Delček nas, ki pravi, da bi morali svoje mnenje in občutke izraziti, je namreč v nasprotju z delčkom, ki nas prepričuje, da moramo biti tiho. Tako nerešeni notranji kot tudi nerešeni zunanji konflikti pa prinašajo obilico nezadovoljstva in notranjega nemira. Smo v takšnem stanju res dobra družba partnerju ali partnerki.

4. Omejevanje svobodepartnerski odnos partnerski odnos

»Če je nekaj všeč meni, potem moraš to imeti rad tudi ti,« je razmišljanje, ki hitro vodi v omejevanje svobode. Seveda velja tudi obratno, ko se silimo v aktivnost, ki je všeč partnerju, le zato, da bomo skupaj preživeli prosti čas. Slednje je seveda pomembno, a le, če v skupnem preživljanju prostega časa oba uživava. Svoboda je ena od potreb, ki je skupna vsem ljudem in nihče ne mara občutka, da nekdo upravlja z nami ali nas kontrolira. Zato ne preseneča, da se, kadar ta občutek imamo, zelo hitro postavimo v bran. Siliti partnerja, da počne nekaj samo zato, ker je to všeč tudi nam, ali da neko svojo dejavnost opusti, ker mi v njej ne vidimo smisla, bo pogosto močno prispevalo k občutku, da nas hoče oseba, ki naj bi nas sprejemala takšne, kot smo, spremeniti. Če vas vprašam, ali si želite biti v razmerju z nekom, ki vas želi spremeniti, verjamem, da bo odgovor ne. Si torej res želimo biti oseba, s katero naš partner ne bo želel biti?partnerski odnos

5. Samoumevnost razmerja in partnerja

V začetku razmerja nam to še ni samoumevno. Vemo, da se je smiselno potruditi, če želimo, da se bo nadaljevalo. Po določenem času, ko vemo, da smo partnerja ali partnerko že osvojili in on ali ona nas, pa se v nas prikrade občutek, da nam ni treba ničesar več storiti, saj je ljubezen partnerja zagotovljena. S tem so povezana tudi pričakovanja, ki jih gojimo do partnerja ali partnerke in jih seveda nanj ali nanjo tudi naslavljamo. Kot na primer, pričakujem, da boš trikrat tedensko ti kuhal kosilo, da boš pomagal pri skrbi za hišnega ljubljenčka, da boš plačeval večji delež stroškov, ker imaš večjo plačo itd. Ker to pričakujemo, se nam zdi samoumevno, da bo partner to upošteval in se mu niti ne zahvalimo več, ko to res stori. Zakaj bi se mu, saj je vendar logično, da bo to storil. Ja, morda je logično, a pogosto je ta logika le v naših glavah, medtem ko partner morda razmišlja popolnoma drugače. A ne glede na to se je smiselno vprašati, kdaj smo mi sami bolj pripravljeni nekaj storiti oz. kdaj se počutimo bolje: kadar nekdo opazi delo, ki smo ga opravili, ali kadar ga ne? Nas res tako veliko stane, če sem in tja partnerju rečemo »hvala, ker si«?

Navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnosu škodujemo, je še veliko, veliko pa je tudi navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnos krepimo. A še preden se lotimo teh, je smiselno narediti evalvacijo partnerskega razmerja in najti tiste škodljive navade, ki bi jih lahko nadomestili z novimi. S katerimi? O tem pa preberite tu.

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos