5 razlogov, zaradi katerih odlašamo

Kdo izmed nas si ni že kdaj rekel: »Tole bom pa naredil jutri,« ali pa »Jutri pa res začnem,« in čez nekaj časa z grozo ugotovil, da ta jutri ni nikoli prišel? odlašanje

Odlašanje je nekaj, kar je vsem predobro znano, prav tako pa tudi neizogibna spremljevalka tega – slaba vest. Pa ste se kdaj vprašali, čemu pravzaprav odlašamo? Verjeli ali ne, kot vsa ostala naša vedenja, nam tudi odlašanje prinaša koristi, pa čeprav so te na prvi pogled nekoliko skrite. Pa poglejmo, katere so.

1. Izogibanje kritiki in neuspehu odlašanje

Kritike in neuspeha se mnogi bojijo, saj ju razumejo kot znak, da niso dovolj sposobni in kompetentni. To je nekaj, česar si o sebi seveda ne želimo misliti, zato se na vse pretege skušamo izogibati vsem aktivnostim, za katero verjamemo, da jih ne bomo uspešno opravili. Tako z odlašanjem in posledično izogibanjem kritiki in neuspehu pogosto skrbimo za ohranjanje svoje samopodobe. Pa vendar se ta dolgoročno kljub temu začne slabšati, saj nas nedokončane obveznosti in neuresničene želje vedno bolj preganjajo, slaba vest, ki jo ob tem čutimo, pa škoduje tudi našemu občutku notranjega miru.

2. Prelaganje odgovornosti na druge odlašanje

»Kaj bodo pa drugi rekli, če to naredim,« je vprašanje, s katerim pogosto začnemo proces svojega odlašanja. Ker se nam zdi, da neka naša dejavnost ne bo pospremljena z razumevanjem in odobravanjem, se je ne lotimo. Verjamemo, da je bolj kot to, kar si o sebi mislimi sami, pomembno to, kar bodo o nas govorili drugi. Čeprav na razumski ravni vemo, da je nemogoče, da bi ugajali vsem, hkrati pa ob tem tudi živeli življenje v skladu s svojimi željami, si še vedno želimo, da bi nas drugi podpirali, in tako v želji, da bi ugodili drugim, z uresničitvijo svojih sanj odlašamo. Preden se odločimo nekaj odložiti le zato, ker morda ne bo po godu drugim, se spomnimo, da ni večje ovire do našega notranjega miru in občutka izpolnjenosti, kot je prav življenje, v katerem nam gospodarijo drugi ljudje in njihove misli.

3. Izogibanje opravljanju neprijetnega opravilaodlašanje

V naravi človeka je, da se izogiba neprijetnim občutkom in naporu. S tem, ko odlašamo, torej skrbimo za svoje dobro počutje in za to, da svoj čas lahko namenjamo aktivnostim in ljudem, ob katerih se počutimo dobro in prijetno. Z enakim namenom se poleg neprijetnih opravil izogibamo tudi opravilom, ki jih doživljamo kot dolgočasna, prezahtevna in časovno zamudna, pa tudi opravilom, za katera ne vemo, kako bi se jih lotili.

4. Pridobivanje pozornostiodlašanje

Ko vam prvič povem šalo, se ji boste smejali, ko vam jo čez nekaj dni povem ponovno, se bosta morda ob tem le še nasmehnili, ko vam jo čez teden dni povem še tretjič, se ne boste več smejali, temveč se boste spraševali, zakaj vam vedno pripovedujem isti vic. Ko torej prvič potarnam, kako mi je hudo, ker ob vsej obilici dela ne vem, kje se me drži glava, in mi primanjkuje časa za kopico stvari, ki bi jih rada naredila, me boste poslušali in me morda celo poskusili malo potolažiti. Ko vam to isto stvar čez nekaj dni povem ponovno, me boste zopet tolažili, morda mi boste celo dali kakšen nasvet, kako naj svojo stisko rešim. Ko vam isto stvar ponovno povem čez teden dni, me boste še vedno poslušali in večina ljudi bo še vedno skupaj z mano iskala rešitev za nastalo situacijo. Če torej odlašam z nečim, kar si želim narediti, in tarnam, kako mi je ob tem hudo, dobivam vašo pozornost, vaš čas, vaše nasvete, če imam nekoliko sreče, morda sčasoma celo najdem nekoga, ki se bo ponudil, da kakšno opravilo naredi namesto mene.

5. Izogibanje uspehuodlašanje

Le zakaj bi se kdo izogibal uspehu, morda razmišljate. To nima smisla. Ali pač? Večkrat ko v nečem uspem, večja bodo pričakovanja, ki jih bom imela do sebe. Pa ne le jaz, temveč tudi moji bližnji. Večja kot so moja pričakovanja in pričakovanja drugih, večja je tudi možnost, da jih razočaram. Če z neko dejavnostjo odlašam, potem ni strahu, da bom sebe in druge razočarala, saj s svojim vedenjem pravzaprav kažem, kaj je tisto, kar lahko pričakujejo od mene. Bolj ko smo »neuspešni«, manj drugi pričakujejo in zahtevajo od nas.

Dejstvo je, da imamo vsak svoje razloge, zaradi katerih odlašamo. In prepričana sem, da jih je še mnogo več od teh petih, ki so zapisani tu. Če želimo z odlašanjem prenehati, je pomembno, da jih prepoznamo in se jih zavemo. Tako prehodimo že pol poti, o tem, kako prehoditi še preostalo polovico, pa preberite v zapisu Kako prenehati z odlašanjem.

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos

5 navad, s katerimi krepimo partnerski odnos

Če smo v prejšnjem zapisu govorili o navadah, ki razmerju škodujejo, pa v tokratnem poglejmo še, s katerimi navadami lahko odnos krepimo. kako do boljšega partnerskega odnosa

A preden zapišem nekaj o njih, morda le še namig – če se boste lotili ustvarjanja novih navad, se zavedajte, da to zahteva nekaj časa. Zato izberite eno navado, tisto, v kateri boste prepoznali največjo korist, in za katero verjamete, da jo lahko vpeljete v svoje življenje, ter začnite počasi, korak za korakom.

1. Komunikacija, komunikacija, komunikacija

Razmerja, v katerih med partnerjema ni komunikacije, so, po mojem mnenju, obsojena na propad ali vsaj na nezadovoljstvo enega ali obeh partnerjev. Iskrena in odprta komunikacija nas zbližuje, saj nam daje občutek, da lahko s partnerjem delimo svojo zasebnost. Prav tako pa je to tudi eden od pomembnih načinov, na katerega se spoznavamo in si ustvarjamo realno sliko o partnerju ali partnerki, o njegovih ali njenih razmišljanjih, pričakovanjih, ciljih za prihodnost, vrednotah in viziji skupnega življenja. Zanimanje za partnerja ali partnerko je ena boljših navad, s katerimi lahko krepimo odnos, hkrati pa nam olajša tudi kreiranje ostalih navad.

2. Hvaležnost

Ste hvaležni za partnerja ali partnerko? Za to, da sta se sploh našla in da sta izbrala drug drugega? Dejstvo je, da bi se kaj lahko zgodilo, da bi vi ali on izbrali koga drugega. A tega nista storila. Predvidevam, da z namenom. Drug ob drugem sta doživljala prijetne občutek, podlaga katerih je bilo vaše videnje partnerja ali partnerke. Morda ste ga videli kot prijaznega, ljubečega, spoštljivega, zabavnega, skratka kot nekoga, ob komer bi vam bilo lepo. Katere so bile tiste telesne in osebnostne lastnosti, ki so vas pritegnile? Katera tista njegova dejanja, ki so v vas vzbudila prijetne občutke? Kaj je tisto, kar ste se ob njem ali njej naučili? Vse to so stvari, na katere po nekaj letih radi pozabimo, a vendar jih velja sem in tja malce ozavestiti in biti zanje hvaležen. Kaj je tisto, kar pri partnerju ali partnerki cenite, zaradi česa ga oz. jo spoštujete, kaj ste se ob njem ali njej naučili? Vse to so vprašanja, ki pomagajo pri razvoju navade hvaležnosti.

3. Sprotno reševanje nesporazumov

Nesporazumi so del vsakega razmerja in v tem ni popolnoma nič napačnega. Pomembno pa je, da jih rešujemo sproti in z mislijo na ohranjanje odnosa. Pogosto namreč ob nesporazumih nezavedno vstopimo v igro moči, cilj katere je doseči, da obvelja naša beseda, ob čemer pa na ohranjanje povezanosti pozabimo. Rešujmo nesporazume z mislijo na to, kaj se nam zdi pomembneje – ostati povezani ali dokazati svoje? Prav odgovor na to vprašanje je namreč tisti, ki bo narekoval naša vedenja.

4. Ustvarjanje skupnih spominov

Ste bili kdaj v skupini dobrih prijateljev, ki imajo kopico skupnih spominov, ob katerih se iz srca nasmejijo? Če niste bili del te družbe, se vam je zdelo, kot da k pogovoru ne morete nič prispevati. Dejstvo je, da nas skupni spomini na prijetne ali pa manj prijetne dogodke povezujejo. Ne le takrat, ko jih ustvarjamo, temveč tudi takrat, ko nekaj časa nimamo tako pogostih stikov. Pa tudi v trenutkih, ki pride do nestrinjanja. Več ko imamo prijetnih skupnih spominov, spominov, v katerih smo si stali ob strani ob težkih preizkušnjah, ali trenutkov, ki nas kakorkoli povezujejo, večja je verjetnost, da bomo ob nesporazumih na prvo mesto postavili povezanost s partnerjem ali partnerko. Za ohranjanje in krepitev razmerja je zato smiselno poiskati skupne hobije ali aktivnosti, v katerih uživata oba in jim lahko namenita kakšno uro na teden. Pojdita na izlet, koncert, oglejta si dober film, privoščita si sproščujočo kopel, udeležita se plesnega tečaja … Idej je neskončno. Z nekaj kreativnosti pa lahko tudi pospravljanje stanovanja, urejanje vrta ali kuhanje postane dejavnost, ob kateri bosta ustvarjala skupne prijetne spomine.

5. Usmerjenost vase

Pogosto smo v razmerju usmerjeni v to, kaj lahko partner ali partnerka naredi, da bo odnos še boljši. Ker že vemo, da drugega ne moremo k ničemur prisiliti, še manj pa ga spremeniti, se je smiselno usmeriti vase in raziskati, kako lahko k boljšemu in trdnejšemu odnosu prispevamo sami. Kako lahko prispevam h krepitvi razmerja, kako lahko prispevam k temu, da bo razmerje takšno, kot si ga želim, da bo ljubeče, spoštljivo in varno? Vsa vprašanja, ki so v tem pogledu usmerjena nase, so mnogo koristnejša kot razmišljanje, ki je usmerjeno v partnerja. Na njegovo vedenje namreč nimamo 100-odstotnega vpliva, na svojega ga imamo.

Boljše odnose lahko ustvarjamo tudi z metodo HSE, ki nam bo pomagala pustiti v preteklosti pretekle boleče partnerske izkušnje ter opustiti nerealna pričakovanja, ki jih pogosto gojimo do partnerja in so vir marsikaterega spora.

Z ljubeznijo. ♥ kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa
Petra kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa

5 navad, s katerimi škodujemo partnerskemu odnosu

Partnerski odnos je nekaj, k čemur stremi večina. Pa ne kar h kakršnemu koli. Stremimo h kvalitetnemu, ljubečemu in spoštljivemu partnerskemu razmerju. Pa se v skladu s tem tudi vedemo? Večkrat ne kot ja.

Številna so vedenja, s katerimi razmerju prej škodimo kot koristimo. Če jih uporabljamo dovolj dolgo, preidejo v navado in izbiramo jih, ne da bi se tega sploh zavedali. Zato tokrat na kratko predstavljam 5 navad, s katerimi partnerskemu odnosu škodujemo.partnerski odnos

1. Neiskrenost v odnosu

Verjetno ni treba na dolgo in na široko razlagati, zakaj je iskrenost v odnosu pomembna. Poudarila bi le, da je pomembna ne le iskrenost do partnerja ali partnerke, temveč v prvi vrsti do sebe. Pogosto smo neiskreni že v začetku, ko je razmerje še v nastajanju. V glavi si kreiramo sliko idealnega partnerja ali partnerke, odmislimo vse slabosti in se slepimo, da bo tisto, kar nas morda že moti pri partnerju, samo od sebe izginilo. Prepričujemo se, da se bo spremenil, da ga bomo mi spremenili, a vse to ni nič drugega kot laž, ki jo vztrajno ponavljamo sebi v upanju, da se bo uresničila. A se ne bo. Če torej že v začetku vemo, da obstajajo nekatere razlike, ki bi morda znale biti nepremostljive, si jih priznajmo in se o njih s partnerjem pogovorimo.

2. Tekmovanje, kdo se je večkrat prilagodil

Večina ljudi se ne zaveda, da vse, kar počnejo, pravzaprav delajo zase. Tudi kadar ustrežemo partnerju ali partnerki, to naredimo zaradi sebe in ne zaradi njega ali nje. Tako se odločimo, ker v tej odločitvi prepoznamo določene koristi zase, ki pa običajno niso ozaveščene. In prav to je razlog, da imamo občutek prilagajanja in popuščanja. In seveda se nam zdi pošteno, da se v razmerju ne prilagajamo le mi, temveč tudi partner, saj če nas ima rad, kot imamo mi njega, bo to naredil za nas. In tako v mislih naredimo zaznamek vsakokrat, ko smo se prilagodili, in se jezimo na partnerja, če se on ne prilagodi nam. Da to vodi le v obtoževanje in pritoževanje, dve vedenji, s katerimi razmerju ne koristimo, je verjetno odveč pisati.

3. Izogibanje nesporazumom za vsako ceno

Včasih slišim koga reči, da s partnerjem nikoli nista v konfliktu. Zdi se, kot da je to nekaj, s čimer se ljudje pohvalijo, a moram priznati, da sama takšen stavek vidim prej kot opozorilo, da morda ni vse tako, kot bi želeli. Ljudje smo si različni, to je dejstvo. Imamo različne izkušnje, drugačne poglede na svet, različna pričakovanja in prepričanja, zato so nesporazumi neizogibni. Seveda pa je pomembno, da jih znamo tudi ustrezno rešiti. Zadrževanje svojega mnenja in občutkov z namenom, da se izognemo konfliktu, dolgoročno ni dobra strategija, saj se morda konfliktu s partnerjem res izognemo, ne moremo pa se izogniti konfliktu, ki se bije znotraj nas. Delček nas, ki pravi, da bi morali svoje mnenje in občutke izraziti, je namreč v nasprotju z delčkom, ki nas prepričuje, da moramo biti tiho. Tako nerešeni notranji kot tudi nerešeni zunanji konflikti pa prinašajo obilico nezadovoljstva in notranjega nemira. Smo v takšnem stanju res dobra družba partnerju ali partnerki.

4. Omejevanje svobodepartnerski odnos partnerski odnos

»Če je nekaj všeč meni, potem moraš to imeti rad tudi ti,« je razmišljanje, ki hitro vodi v omejevanje svobode. Seveda velja tudi obratno, ko se silimo v aktivnost, ki je všeč partnerju, le zato, da bomo skupaj preživeli prosti čas. Slednje je seveda pomembno, a le, če v skupnem preživljanju prostega časa oba uživava. Svoboda je ena od potreb, ki je skupna vsem ljudem in nihče ne mara občutka, da nekdo upravlja z nami ali nas kontrolira. Zato ne preseneča, da se, kadar ta občutek imamo, zelo hitro postavimo v bran. Siliti partnerja, da počne nekaj samo zato, ker je to všeč tudi nam, ali da neko svojo dejavnost opusti, ker mi v njej ne vidimo smisla, bo pogosto močno prispevalo k občutku, da nas hoče oseba, ki naj bi nas sprejemala takšne, kot smo, spremeniti. Če vas vprašam, ali si želite biti v razmerju z nekom, ki vas želi spremeniti, verjamem, da bo odgovor ne. Si torej res želimo biti oseba, s katero naš partner ne bo želel biti?partnerski odnos

5. Samoumevnost razmerja in partnerja

V začetku razmerja nam to še ni samoumevno. Vemo, da se je smiselno potruditi, če želimo, da se bo nadaljevalo. Po določenem času, ko vemo, da smo partnerja ali partnerko že osvojili in on ali ona nas, pa se v nas prikrade občutek, da nam ni treba ničesar več storiti, saj je ljubezen partnerja zagotovljena. S tem so povezana tudi pričakovanja, ki jih gojimo do partnerja ali partnerke in jih seveda nanj ali nanjo tudi naslavljamo. Kot na primer, pričakujem, da boš trikrat tedensko ti kuhal kosilo, da boš pomagal pri skrbi za hišnega ljubljenčka, da boš plačeval večji delež stroškov, ker imaš večjo plačo itd. Ker to pričakujemo, se nam zdi samoumevno, da bo partner to upošteval in se mu niti ne zahvalimo več, ko to res stori. Zakaj bi se mu, saj je vendar logično, da bo to storil. Ja, morda je logično, a pogosto je ta logika le v naših glavah, medtem ko partner morda razmišlja popolnoma drugače. A ne glede na to se je smiselno vprašati, kdaj smo mi sami bolj pripravljeni nekaj storiti oz. kdaj se počutimo bolje: kadar nekdo opazi delo, ki smo ga opravili, ali kadar ga ne? Nas res tako veliko stane, če sem in tja partnerju rečemo »hvala, ker si«?

Navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnosu škodujemo, je še veliko, veliko pa je tudi navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnos krepimo. A še preden se lotimo teh, je smiselno narediti evalvacijo partnerskega razmerja in najti tiste škodljive navade, ki bi jih lahko nadomestili z novimi. S katerimi? O tem pa preberite tu.

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos

Ali brezpogojna ljubezen res obstaja?

Kaj bi vi odgovorili na naslovno vprašanje? Ali brezpogojna ljubezen obstaja le v teoriji ali pa morda tudi v praksi? Ste jo že doživeli? Morda nanjo še čakate? Morda ste bili vi tisti, ki ste brezpogojno ljubili?

V zadnjem času srečujem veliko ljudi, ki imajo svoje partnerje zelo radi. Celo tako, da bi vse storili za partnerja/partnerko, oz. kot pravijo, to že počnejo. Bi jih imeli pa še raje, če bi se samo čisto čisto malo spremenili. Ampak tudi takšne, kot so, jih imajo zelo radi, mi hitijo razlagati, kot da bi imeli občutek, da me morajo prepričati o tem, da jih brezpogojno ljubijo.

To mi je dalo misliti, da je za marsikoga brezpogojna ljubezen le mit. Nekaj, o čemer vsi govorijo, da obstaja, a le malo je tistih, ki so jo prav zares izkusili. Rekla bi, da je razlog za to tudi v našem razumevanju partnerskega razmerja.

Večina ljudi ga namreč razume kot razmerje, v katerega mora vsak partner vlagati 50 odstotkov energije. Dolgo sem tudi sama tako razmišljala.  Predpostavljala sem, da v odnos vložim polovico jaz, polovico pa ti. In dokler daješ, te imam srčno rada, ko prenehaš, te nimam več. Dokler daješ ravno to, kar si želim jaz, te imam še raje, ko prenehaš, se začnem pritoževati. Ali, kot slišimo pogosto, danes sem se prilagodila jaz, jutri se daj ti.

Tako razmerje je kot tržnica, na kateri se pogajamo za ljubezen. Jaz naredim nekaj, da ti pokažem, kako zelo te imam rada, a pričakujem, da boš v zameno tudi ti naredil nekaj, s čimer mi boš pokazal, da me imaš rad. To je razmerje, ki deluje po principu »ti si odgovoren za mojo srečo ali nesrečo« in obratno, jaz sem odgovorna za tvojo. V to je koncept brezpogojne ljubezni kar nekako težko stlačiti, mar ne?

Na drugi strani imamo manjšino, ki razume, da je razmerje nekaj, v kar vlagava vsak svojih 100 odstotkov. In ne dajeva le takrat, ko to stori tudi drugi, temveč vedno. Zakaj? Zato, ker se zavedava, da je ostajanje v razmerju nekaj, kar je v interesu obeh. Pa ne ostajanje v kakršnem koli razmerju, temveč v razmerju, v katerem se oba počutiva dobro in lahko zadovoljujeva tiste svoje potrebe, ki jih imava. Če se torej zavedam, da določene potrebe lahko učinkovito zadovoljujem le v partnerskem razmerju, potem se tudi zavedam, da je v mojem interesu brezpogojno ljubiti partnerja. To je namreč pot k mojemu dobremu počutju. In jasno mi je, da se bolje počutim ob nekom, ki ga brezpogojno sprejemam, kot pa ob nekom, ki si ga na vso moč želim spremeniti, običajno seveda neuspešno.

A da ne bo pomote, brezpogojno sprejemanje ne pomeni, da se strinjam z vsem, kar reče ali naredi partner. Niti ne pomeni, da se mora on strinjati z vsem, kar rečem ali naredim jaz. Ne pomeni niti, da moram jaz delati stvari, ki jih dela partner, čeprav se ob tem ne počutim dobro, ali obratno. Pomeni pa, da spoštujeva različnost drug drugega, iščeva načine, da to različnost razumeva in ji dovoliva, da naju bogati. Pomeni tudi, da ne omejujeva svobode drug drugega, temveč drug drugemu dovoljujeva, da sva to, kar sva, a se hkrati tudi zavedava jasnih meja, ki jih ne smeva prestopiti, če želiva razmerje ohraniti.

Brezpogojno sprejemanje sama enačim z brezpogojno ljubeznijo. Mnogi pa ga razumejo kot dovoljenje, da partner počne karkoli se mu zljubi, tudi če to pomeni, da se psihično ali fizično znaša nad menoj. Saj če ga brezpogojno sprejemam, potem moram sprejeti tudi to, mar ne? Nikakor. Sprejemanje tega, da partner izbira za nas nesprejemljiva vedenja, pomeni le to, da ga ne skušajmo spreminjati, saj ga verjetno niti ne bomo uspeli. Kajti kadar verjamem, da ga lahko spremenim, takrat vztrajam. Ker verjamem, da ga nihče ni imel tako rad, kot ga imam lahko jaz, in če ga bom le imela dovolj rada, bo to opazil in spremenil svoje vedenje.

To razmišljanje je daleč od pravilnega razumevanja brezpogojne ljubezni tako v odnosu do njega, še manj pa do sebe. Šele ko ga sprejmem takšnega, kot je, z vsemi njegovimi prijetnimi in neprijetnimi lastnostmi, se lahko iskreno pogovorim sama s seboj. Ali ob njem, točno takšnem, kot je v tem trenutku, lahko zadovoljujem svoje potrebe in skrbim za svoje dobro počutje? Če tega ne morem, se je dobro vprašati, kako v takšnem razmerju skrbim za brezpogojno ljubezen do sebe. A to je vprašanje, ki si ga pogosto ne želimo zastaviti, saj že vnaprej poznamo odgovor. Zato vztrajamo v razmišljanju, da bo naše življenje lepše, če in ko se bo partner spremenil (po naši zaslugi, seveda).

Če bi imeli brezpogojno radi sebe, bi namesto tega nadaljevali svojo pot in življenje preživeli ob nekom, ki nas sprejema takšne, kot smo, in ki nas ne skuša stlačiti s svoje okvirje. Nekom, ki razume, da se za mojo srečo tebi ni treba spremeniti. Nekom, ki ve, da sva lahko srečna drug ob drugem le, ko spoštujeva različnost in drug drugemu dopuščava svobodo, ki obema omogoča dobro počutje in zadovoljstvo. Nekoga, ki ve, da sva lahko srečna tudi, ko nisva skupaj, pa tudi če to pomeni, da eden preživi počitnice na morju, ker mu to veliko pomeni, drugi pa doma ali v hribih.

Z ljubeznijo. ♥ brezpogojna ljubezen brezpogojna ljubezen brezpogojna ljubezen

Petra

Čemu si ne upamo izraziti svojih čustev?

O prepričanju, da čustev ni dobro kazati, ki nas »sili«, da svoja čustva skrivamo, sem že pisala. Pri mnogih ljudeh je prav to prepričanje tisto, ki je v ozadju neustreznega ravnanja s čustvi. Kaj pa je v ozadju tega prepričanja? No, tam pa pri večini kraljuje strah.

Hecno, ne samo, da zatiramo t. i. neprijetna čustva, zatiramo tudi čustva, ob katerih se počutimo dobro. Pa ste se kdaj vprašali, čemu je tako? Kaj pravzaprav z odsotnostjo izražanja čustev zasledujemo? Kaj koristnega zase dobimo s tem, ko ne povemo, kar čutimo? Verjeli ali ne, običajno je v ozadju zatiranja čustev želja po tem, da nas drugi vidijo kot dobre, vredne spoštovanja in ljubezni. Pogosto namreč verjamemo, da bomo, če ne bomo izražali čustev, pri drugih dosegli prav to.

Poglejmo nekaj osnovnih čustev, ob katerih se običajno ne počutimo prijetno, in razloge, zaradi katerih si jih ne upamo izraziti.

Jeza je pogosto čustvo, ki jo zadržimo zase, še posebej v odnosu do nadrejenih. Strah nas je namreč, da bomo izrekli kaj, kar bomo pozneje obžalovali in kar bo s seboj prineslo neželene posledice v smislu izgube zaposlitve, »maščevanja« nadrejenega v obliki dodatnega dela ipd. Strah, da bomo v navalu jeze rekli ali naredili nekaj, kar bomo pozneje obžalovali, je pogost razlog tudi v partnerskih ali drugih odnosih, predvsem v tistih, ki si jih želimo ohraniti in v katerih ne želimo, da bi se drugi počutili prizadete. Včasih pa je razlog za ne izražanje jeze moč najti tudi v razmišljanja, da to počno le primitivni in nevzgojeni ljudje, med katere mi seveda ne spadamo, zato jezo zadržimo zase, pa tudi v strahu pred tem, da svoje jeze, ko jo bomo začeli izražati, ne bomo več znali kontrolirati.

Podobne razloge lahko najdemo tudi za ne izražanje žalosti. Nekateri razmišljajo, da bodo s tem, ko si bodo dovolili začutiti in izraziti svojo žalost, odprli vrata joku, ki jih nato ne bodo znali ali zmogli zapreti. Nekatere je strah, da jih bodo drugi videli kot šibke, če bodo izrazili svojo žalost. Predvsem pri moških še vedno velja stereotip, da moški pač ne jokajo in da je jok znak šibkosti. Z jokom sicer res pokažemo, kje smo ranljivi, česar v skrbi za svojo varnost običajno ne želimo storiti, a prav zaradi te ranljivosti je jok v mojih očeh dejanje pogumnih. Le močni in pogumni ljudje si dovolijo pokazati, kje so šibki. A ker večina ne razmišlja tako, je mnoge žalost še vedno strah izraziti tudi zaradi bojazni pred zasmehovanjem.

Enako je tudi s strahom. Ne izrazimo ga, ker ne želimo, da bi nas drugi videli kot strahopetne, ne želimo, da bi nas zasmehovali ali pa nas morda imeli za panične. Verjamemo, da bomo z izražanjem strahu pri drugih povzročili, da nam bodo na takšen ali drugačen način pokazali, da nas ne sprejemajo, česar pa si seveda ne želimo. Zato o strahu raje molčimo. Molčimo pa tudi o ljubezni. Tudi o njej le zato, ker si ne želimo biti ranljivi in nas je strah zavrnitve ali drugega neprijetnega odziva.

Zatiranje čustev oz. odrekanje dovoljenja, da jih izrazimo, je le eden ob načinov ravnanja s čustvi. Drugi, ki je popolno nasprotje prvega, je odsotnost nadzora nad čustvi, zaradi česar čustva pogosto izražamo na neustrezen način, tretji način pa je upravljanje s čustvi. Ta je tisti, ki nam omogoča ne le čustva izraziti, temveč jih ustrezno verbalno (in tudi neverbalno) posredovati, izraziti jih ob ustreznem času in predvsem v odnosu do osebe, ob kateri jih doživljamo. To je nekaj, kar lahko storimo le, če si jih naprej dovolimo začutiti, zato je smiselno pri sebi raziskati, kdaj, v odnosu do koga in čemu svojih čustev ne izrazimo.

Z ljubeznijo. ♥                    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva

Petra                       kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva

Preberite tudi zapis 8 stvari, ki bi jih o čustvih morali vedeti že kot otroci.

6 navad, s katerimi poskrbimo zase

Kako poskrbeti zase je vprašanje, ki si ga zastavlja marsikdo, ki se zaveda, da lahko dajemo le to, kar imamo. Jasno je torej, kaj prenašamo na svoje bližnje, kadar smo nezadovoljni in utrujeni. In tudi kaj takrat, ko smo zadovoljni, notranje mirni in polni energije.

Da bomo svojim najbližjim lahko dali največ, poskrbimo zase in za svoje dobro počutje s katero od 6 navad, ki jih predstavljam v tokratnem zapisu.

1. Preživite nekaj minut v tišini

Že zjutraj, ko se zbudite, preživite nekaj minut v tišini. Lahko se ob tem osredotočite na svoj dih in na trenutke tišine in popolne mirnosti, ki nastopijo med izdihom in novim vdihom. S tem si boste zagotovili, da boste v nov dan vstopili mirni.

2. Določite del dneva, ki bo namenjen le vam

»Kot da si to lahko privoščim,« je verjetno misel, ki je švignila v glavo mnogih, ki ste prebrali drugo navado, s katero poskrbimo zase. Verjamem, da čas vedno najdemo za stvari, ki se nam zdijo pomembne. Vprašanje je torej le: ste si pomembni ali ne? Svoj del dneva lahko preživite ob branju, na sprehodu ali teku v naravi, klepetu s prijatelji, ob igri z otrokom ali v tišini. Ni pomembno, kaj delate, pomembno je le, da se ob tem počutite popolnoma sproščene in notranje mirne.

3. Poskrbite za zadostno količino spanja

To je navada, ki se verjetno marsikomu zdi popolnoma neizvedljiva. Vendar pa so koristi zadostne količine spanca številne. Spanje omogoči možganom oddih od celodnevnega napora, izboljšuje koncentracijo in spomin, krepi imunski sistem in splošno dobro počutje. Zadostna količina spanca vpliva tudi na naš nivo potrpežljivosti in zadovoljstva, česar bodo še posebej veseli naši najbližji.

4. Pišite dnevnik bogastva in obilja

Kamorkoli se obrnemo, lahko opazimo bogastvo in obilje. Obilje naravnih darov, ki nam jih tako darežljivo poklanja narava, bogastvo znanja, ki ga lahko prejmemo preko številnih virov, obilje pripomočkov, ki nam lajšajo življenje in omogočajo prihranek časa, bogastvo ljudi, ki nam stojijo ob strani v težkih trenutkih … Šele ko se osredotočimo na bogastvo in obilje v svojem življenju, spoznamo, kako veliko nam je pravzaprav dano. In ob tem zavedanju je človek res težko nezadovoljen.

5. Privoščite si branje

Ljubezenski roman, fantazijske zgodbe, kriminalke ali knjige za osebno rast – izberite svojo najljubšo knjigo v svojem najljubšem kotičku v stanovanju ali v naravi in preprosto uživajte.

6. Postanite svoj največji navijač

Žal je tako, da smo ljudje sami sebi največji sovražnik in kritik. Si predstavljate, kako drugačno bi bilo lahko vaše življenje, če bi postali sami svoj največji privrženec. Če bi navijali za svoje uspehe kot spodbujate svoje najljubše športnike. Če bi verjeli vase, kot verjamete v svoje otroke, partnerje, prijatelje. Če bi sebi namenili toliko besed spodbude, kot jih namenite drugim. Če bi bili prizanesljivi do sebe, kot ste prizanesljivi do drugih, ko jim ne gre vse po načrtu. In še bi lahko naštevala. Razmislite, na katerem področju potrebujete največ podpore in postanite svoj največji navijač.

Z ljubeznijo. ♥    kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase

Petra                                           kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase  

Kako komunicirati s težavnimi ljudmi?

Pred kratkim sem dobila povabilo k pripravi predavanja na temo kako komunicirati s težavnim sogovornikom. Najprej sem se spomnila besed, ki nam jih je pred nekaj leti ponudila mentorica na izobraževanju za realitetno terapijo in teorijo izbire.

Takrat smo sicer govorili o vzgoji otrok in o »problematičnih« otrocih, vendar pa sem njeno misel z lahkoto prenesla tudi na razmišljanje o težavnem sogovorniku. Njeno vprašanje je bilo, ali bi se do problematičnega otroka vedli drugače kot do otroka s problemom. Odgovor je bil seveda pritrdilen. Otroku, ki ima problem, je vendar treba pomagati, problematičnega otroka pa disciplinirati.

Jasno je, da naša zaznava posameznika močno vpliva na izbiro našega vedenja v odnosu do te osebe. Ne le, ko govorimo o otroku, temveč tudi, ko govorimo o odraslih.

Kako komunicirati s težavnim sogovornikom, je vprašanje, ki si ga je kdaj v preteklosti že zastavil marsikdo izmed nas. Pa smo se res tudi kdaj vprašali, kako to, da to osebo doživljamo kot težavno in kaj ob tem o njej sploh razmišljamo? Če npr. posameznika doživljam kot težavnega sogovornika, običajno o njem razmišljam, da takšen pač je. »Ima težek karakter,« »je težek,« »je težak,« radi rečemo. Razmišljamo, da je ta »težavnost« del njegove osebnosti, ki ga spremlja vedno in povsod. Bi na enak način razmišljali o sogovorniku, ki ima težavo? Verjamem, da ne.

Vsi smo v očeh drugih kdaj pa kdaj videti težavni. Če se mi je pokvaril avto, ki ga nujno potrebujem, avtomehanik pa mi pove, da bo popravilo končano šele čez teden dni in jaz vztrajam pri tem, da avto nujno potrebujem in mora biti popravilo opravljeno že prej, se bo lahko kakšnemu avtomehaniku zazdelo, da ima opravka s težavno sogovornico in ne s sogovornico, ki je trenutno v veliki stiski, ker se ji ne sanja, kako bo uspešno in pravočasno opravila vse svoje obveznosti brez prevoznega sredstva, saj sredstva javnega prevoza v oddaljeni kraj, kjer živi, ne zaidejo prav pogosto. Morda malce banalen primer, a verjamem, da ste lahko prepoznali bistvo. V tem smislu verjamem, da se kdaj pa kdaj zazdimo težavni kakšnemu zdravniku, ko vztrajamo pri dodatnih pregledih, ki se njemu zdijo nepotrebni, kakšni prodajalki, ko vztrajamo, da nam zamenjajo kupljeno blago, čeprav nam zatrjuje, da napaka na blagu ni njihova krivda ipd.

V vseh naštetih primerih gre pravzaprav za to, da imamo težavo – nekaj v življenju ne poteka tako, kot smo si zamislili, da bi moralo. Ta težava ne pomeni, da smo že po naravi pač težavni in da smo takšni vedno in povsod. Pomeni le, da se ob tej težavi vedemo tako kot vemo in znamo, v želji, da bi našli rešitev. In pomeni tudi, da se naše vedenje spreminja v skladu z našim dojemanjem situacij, saj se bomo verjetno v situaciji, ki je ne zaznavamo kot »težavne«, vedli popolnoma drugače.

Če se zavedamo, da je težaven sogovornik v resnici sogovornik s težavo, se bomo lažje zavedali tudi, da sogovornik išče rešitev zase, ne pa, kot pogosto mislimo, da je njegov namen nam povzročati težavo. Ob tem bomo seveda do sogovornika lahko pristopili na drugačen način in v komunikaciji lažje izbirali miren in asertiven pristop.

Ko bomo naslednjič ob nekem sogovorniku pomislili, da je težaven, se spomnimo, da težavna oseba, bodisi odrasli ali otrok, ni nič drugega kot otrok ali odrasli s težavo oz. oseba, ki je v stiski. Ob tem se poskušajmo ustaviti in razmisliti, kaj ta oseba pravzaprav sploh potrebuje in ali je njen namen res le to, da bi s svojo težavnostjo še nam povzročila neko težavo. Bodimo odprti za razmišljanje, da gre pravzaprav le za sogovornika, ki ima težavo in potrebuje le kanček razumevanja in nekoga, ki mu bo prisluhnil. Pa ne prisluhnil v smislu dajanja nasvetov, temveč iskreno le prisluhnil temu, kar doživlja, kaj ga teži, ne da bi v svojim mislih že iskal odgovore, ki mu jih bo ponudil kot rešitev za njegovo stisko (kar, roko na srce, tudi zelo radi počnemo).

Z ljubeznijo. ♥                              kako komunicirati s težavnimi ljudmi   kako komunicirati s težavnimi ljudmi

Petra                              kako komunicirati s težavnimi ljudmi   kako komunicirati s težavnimi ljudmi   

5 koristi samozavesti

Spomnim se, da sem leti zavidala ljudem, ki sem jih doživljala kot samozavestne. Prepričana sem bila, da je njihovo življenje mnogo lažje kot moje, da so mnogo srečnejši in zadovoljnejši, kot sem bila jaz. Zdelo se mi je, da jim gre vse kot po maslu, da jim nikoli v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega. Vse bi dala, da bi bila lahko takšna, kot so bili oni.

Danes, nekaj let po tem, ko sem se odločila svoji nesamozavesti narediti konec, lahko rečem, da samozavest s seboj nosi številne koristi. Žal se moje prepričanje, da gre samozavestnim ljudem vedno vse kot po maslu, da jim v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega, ni uresničilo. A kljub temu sem v svojem življenju prepoznala številne koristi samozavesti. Pet jih predstavljam v tokratnem zapisu.

Postavitev realnih in dosegljivih ciljev                          kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje imajo jasno zavedanje o svojih močnih in šibkih točkah, zato si lahko postavijo realne in dosegljive cilje. Prav realnost ciljev in zaupanje v svoje sposobnosti sta dva dejavnika, ki na posameznika delujeta motivacijsko in samozavestnim ljudem omogočata, da po poti do cilja nadaljujejo tudi ob morebitnih neuspehih. Vsak uspešno dosežen cilj predstavlja spodbudo za nadaljnje postavljanje ciljev in hkrati krepi njihovo samozavest.

Prepričanje, da smo gospodarji svojega življenja                      kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje se zavedajo, da niso nemočne žrtve okoliščin in življenja, temveč da lahko svoje življenje upravljajo. Zaupajo v svoje notranje sposobnosti in verjamejo, da sta uspeh in zadovoljstvo odvisna od njihovega truda in ne zunanjih dejavnikov. Zato tudi prevzemajo odgovornost za svoje dobro ali slabo počutje in v primeru slednjega iščejo rešitve pri sebi, ne pa v spremembah okoliščin ali drugih ljudi.

Pozitivna naravnanost                    kako postati samozavesten

Sami sebi smo lahko najhujši kritik ali najboljši prijatelj. Samozavestni ljudje so vsekakor slednje. Ker verjamejo vase, v svoje sposobnosti, hkrati pa se zavedajo tudi svojih šibkih točk in tega, da lahko na njih delajo, če se le tako odločijo, se ne zasujejo s plazom kritik vsakokrat, ko naredijo napako. Zavedajo se, da so te del življenja in učenja ter jih kot takšne tudi sprejemajo. Zavedajo se tudi, da storjena napaka ne pomeni neuspeha in ni znak njihove nekompetentnosti, temveč je priložnost za osvojitev nove lekcije.

Sproščenost v komunikaciji z drugimi              kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje ne potrebujejo potrditve s strani drugih, zato da bi vedeli, da so dovolj dobri. To jim omogoča, da so v komunikaciji z drugimi mnogo bolj sproščeni, saj jim ni treba nikogar očarati. Posledično se jim ni treba pretvarjati, da so nekaj, kar niso. Zavedajo se, da ne morejo biti vsem všeč, zato tega niti ne poskušajo. Ker jih ni strah zavrnitve, so v navezovanju novih stikov veliko bolj sproščeni, posledično pa tudi uspešni, k čemur pa pripomore tudi njihova pozitivna naravnanost.

Konstruktivno spoprijemanje s težavami                         kako postati samozavesten  

Za svoje težave ne krivijo drugih ljudi, niti okoliščin, zato ne čakajo, da bo njihove težave rešila neka tretja oseba, temveč stvari vzamejo v svoje roke in začnejo iskati rešitev. Zavedanje, da so za svoje življenje najbolj odgovorni sami, jim daje občutek notranje moči, kar jih opogumlja, da se s težavami soočijo. Ker jih ni strah priznati svojih slabosti in prositi za pomoč, to storijo, kadar prepoznajo, da jo potrebujejo, in ne čakajo na usmiljenje drugih, da bi jim pomoč ponudili. Vse to jim omogoča, da se s težavami soočijo hitreje, predvsem pa brez odvečne drame.

Z ljubeznijo. ♥  

Petra

Znate ločiti pomembno od nepomembnega?

Sama dolgo časa nisem. In če sem iskrena, še vedno kdaj ne znam. Še vedno se kdaj pa kdaj zalotim, kako vneto vztrajam pri nejevolji ob stvareh, ki resnično niso življenjskega pomena.kako do boljšega počutja

Kot na primer ob tem, ko ima partner še vedno hrano, ki ji je že zdavnaj potekel rok, ker je, kot pravi, še vedno dobra in jo bo (nekoč) porabil. Ker je moje delovanje v tem pogledu popolnoma drugačno in za hrano, ki je pred potekom roka, iščem tisoč in en način, da jo do roka tudi porabim, se mi partnerjevo vedenje ne zdi ravno logično.

Če pomislimo na take drobne in malo večje situacije, ob katerih se jezimo ali stresamo svojo nejevoljo, in seštejemo dragocene minute, ki smo jih ob tem porabili, verjamem, da bi se v dnevu ali morda tednu teh minut nabralo kar nekaj. Če bi se vprašali, ali smo vse te minute porabili na najboljši možen način ali pa bi jih morda lahko namenili nečemu prijetnejšemu, predvsem pa koristnejšemu, verjamem, da bi marsikdaj morali, čeprav morda neradi, priznati, da bi ta čas lahko preživeli tudi drugače.kako do boljšega počutja

Poleg ločevanja med pomembnim in nepomembnim bo našemu počutju blagodejno koristilo tudi ločevanje med tem, nad čemer imamo kontrolo, in tem, nad čemer je nimamo.

Ko sem pred nekaj leti v obdobju hudega stresa začela iskati rešitve zase, sem prebrala knjigo 7 navad zelo uspešnih ljudi avtorja Stephena R. Coveyja, v kateri piše tudi o območju vplivanja. Pravi, da nad določenimi stvarmi nimamo nikakršnega resničnega nadzora, v zvezi z drugimi pa lahko kaj storimo. Ko sem se vprašala, katerim stvarem namenjam večino svojega časa in energije, sem začenjala razumeti, da se osredotočam na popolnoma napačne stvari. Namesto da bi trud vlagala na področja, kjer lahko nekaj storim, sem se zapletala v razmišljanja o situacijah, nad katerimi nisem imela popolnoma nobenega neposrednega nadzora. Rezultat ukvarjanja s tem, nad čemer nimamo kontrole, je običajno občutek notranje nemoči, občutek nemira, pa tudi razdraženost, jeza, razočaranje, žalost in strah.kako do boljšega počutja

Da bomo lažje ločevati med pomembnim in nepomembnim ter med tem, nad čimer imamo kontrolo, in tem, nad čimer je nimamo, si lahko pomagamo z nekaj vprašanji.

  • Ali je stvar, oseba ali dogodek, ob katerem se vznemirjam, res življenjskega pomena?

  • Kako razumem stvar, osebo ali dogodek, ob katerem se vznemirjam? Ali verjamem, da nekdo nekaj počne nalašč, le da bi me jezil? Ali pa morda počne le tisto, kar sam prepozna kot smiselno?

  • Ali imam kontrolo nad stvarmi, ljudmi ali dogodki, ob katerih se vznemirjam? Ali verjamem, da lahko dosežem, da se bodo te stvari, ljudje in dogodki spremenili?

  • Kje je v dani situaciji moje območje vplivanja – se ukvarjam s stvarmi, nad katerimi nimam nikakršnega nadzora ali s stvarmi, v zvezi s katerimi lahko nekaj storim?

  • Osredotočenost na katero stvar je tista, ki me bo vodila do boljšega razpoloženja?

Odgovori na ta vprašanja nam bodo pomagali vsako situacijo osvetliti še z druge perspektive, s čimer se bomo izognili precejšnji količini slabe volje, svojo energijo in dragoceni čas pa namenili stvarem, ki so resnično pomembne.

Prav kreiranje navade ločevanja med nepomembnim in pomembnim je ena izmed številnih navad, ki nas vodi do ponovne vzpostavitev ravnovesja znotraj nas, posledično pa tudi do večjega zavedanja notranjega miru. Vas zanimajo tudi druge navade, s katerimi lahko poskrbimo za vnos notranjega miru v naše življenje? Preverite tukaj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra                                kako do boljšega počutjakako do boljšega počutjakako do boljšega počutjakako do boljšega počutja

Koliko je vredno vaše dobro počutje?

Preden berete naprej, odgovorite na preprosto vprašanje: »Koliko je vredno moje dobro počutje?« Ovrednotite to vrednost s časom, denarjem ali s čim drugim, če vam je lažje. Morda vam bo lažje odgovoriti na vprašanje »Kaj sem pripravljen/-a narediti za to, da se bom v svoji koži počutil/-a dobro?«

Tisti, ki se v svoji koži že dlje časa ne počutijo dobro, bodo rekli: »Vse.« Žal se bodo mnogi med njimi zlagali. V prvi vrsti sebi, seveda. Tisti, ki jim še ne teče voda v grlo, bodo malo premislili in odgovorili, da marsikaj. Glede na to, da jim ne teče voda v grlo in da smo ljudje bitja, ki iščemo udobje ter smo se posledično pripravljeni premakniti šele, ko je bolečina sedanjega trenutka neznosna, nisem prepričana, da so odgovorili popolnoma iskreno. In potem ostanejo še tisti, ki bodo začeli seštevati vse ure in finance, ki so jih že namenili delu na sebi v obliki športa, obiskovanja raznih delavnic ali svetovanj, prebiranju literature ali drugim aktivnostim, s katerimi že skrbijo za svoje dobro počutje.

Pred leti sem imela priložnost spoznati eno slovenskih coachinj, ki je izbranemu številu ljudi ponudila priložnost za brezplačni coaching. Povabila nas je k reševanju vprašalnika, da bi izvedela več o nas in spremembah, ki si jih želimo, nato pa smo se z njo dogovorili za spletno srečanje, na katerem smo se pogovarjali tudi o možnosti nadaljnjega brezplačnega sodelovanja.

Eno od vprašanj se je glasilo »Na lestvici od ena do deset označi, kako močno si želiš spremembe.« Označila sem osem. Ker mi ni tekla voda v grlo, je bila pa že zelo blizu, sem vedela, da sem za spremembo pripravljena narediti marsikaj, ne pa vsega. Ob pogledu na mojo oceno je takoj povedala, da z menoj ne želi delati. Ko je zagledala moj presenečeni izraz na obrazu, je dodala, da išče le ljudi, ki so res močno motivirani, saj verjame, da bodo le ti pripravljeni za spremembo narediti vse, kar je potrebno, tudi stopiti izven svoje cone udobja.

Priznam, takrat se mi je zdel njen odgovor nekoliko krivičen, a danes jo popolnoma razumem. Pogosto namreč srečujem ljudi, ki si močno želijo sprememb, a so zanje pripravljeni narediti zelo malo ali pa celo sploh nič. Vse, kar si želijo, je boljše počutje. In tega si želijo takoj. Zato iščejo ideje in nasvete, ki bi jim ponudili instant rešitev in zagotovili takojšnje dobro počutje. Ko jim omenim, da pri meni tega žal ne bodo dobili, ker v instant rešitve, ki bi prinašale dolgoročno spremembo, ne verjamem, predvsem pa ne verjamem v rešitve, ki bi padle z neba, ne da bi zahtevale tudi nekaj našega dela, se mnogim na obrazu prikaže izraz razočaranja.

Ne morem reči, da jih ne razumem. Bila sem v njihovi koži. Želela sem si, da bi mi nekdo dal nasvet in idejo, kako lahko svoje počutje spremenim z danes na jutri. Želela sem si, da bi nekdo v moje življenje vcepil spremembo, za katero mi ne bi bilo treba nič delati. Razumem, da si želijo tega, a vem tudi, da tako pač ne gre, in verjamem, da je mnogo koristneje čas in energijo, ki jo namenimo iskanju instant rešitev, nameniti korakom, ki nas bodo vodili k trajni spremembi. A še preden se tega resnično lotite, si iskreno odgovorite na vprašanje, koliko je vredno vaše dobro počutje in kaj ste pripravljeni zanj narediti. In ob tem ne pozabimo, da se odgovor na to vprašanje mnogo bolj kot v besedah skriva v naših dejanjih.

Z ljubeznijo. ♥

Petra