Kako podati kritiko na konstruktiven način?

Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste želeli nekomu povedati, da vas njegovo vedenje moti, da vam ni všeč način njegovega delovanja, pa niste vedeli, kako?

Že ob sami misli, da bi morali to storiti, ste občutili neprijeten občutek in stiskanje v trebuhu. Razmišljali ste, kako bi se temu izognili in morda vam je kdaj celo uspelo, a vendar vedno to ni mogoče. Za te primere velja upoštevati nekaj načel podajanja konstruktivne kritike.

Pripravimo se.

Vnaprej si določimo namen srečanja, ki ga jasno ubesedimo že takoj na začetku. Pri tem bodimo konkretni in ne ovinkarimo. To bomo lahko storili le, če bomo vnaprej zbrali dovolj dejstev in informacij in vadili to, kar želimo povedati, oz. predvsem način, na katerega želimo konstruktivno kritiko podati. Tako si bomo povečali možnost, da se izognemo obtoževanju, obsojanju in poudarjanju negativnega. Konstruktivna kritika bo bolje sprejeta oz. bo imela pozitivne rezultate.

Osredotočenost na vedenje, ne na osebnost.

Vedenje je tisto, ki ga lahko spreminjamo, osebnostne lastnosti sicer tudi, vendar mnogo težje, zato naj bo poudarek vedno na vedenjih. Pri tem izhajajmo iz sebe in povejmo, kako smo doživljali neko situacijo, kako smo razumeli izrečene besede ali narejena dejanja. Uporabljajmo t. i. jaz-stavke in se izogibajmo ti-stavkom. Pri podajanju konstruktivne kritike se poskusimo vživeti tudi v sogovornika, ki morda sploh ne ve, da je karkoli naredil narobe ali rekel nekaj, ob čemer se nismo počutili dobro.

Pojasnimo, zakaj neko vedenje ni zaželeno.konstruktivna kritika

Namesto da bi obtoževali in obsojali, sogovorniku raje pojasnimo, zakaj neko vedenje ni zaželeno oz. kakšne so njegove posledice. A še bolj kot izpostavljanje negativnih posledic vedenja je pomembno, da poudarimo pozitivne posledice novega vedenja oz. spremembe. Če namreč sogovornik ne vidi smisla v spremembi vedenja, te ne bo naredil.

Izogibajmo se posploševanju in primerjanju.konstruktivna kritika

Pri podajanju konstruktivne kritike bodimo čim bolj konkretni in se izogibajmo uporabi besed: vedno, nikoli, dobro, slabo … Prav tako se izognimo primerjanju ljudi med seboj v smislu: »On to naredi zelo dobro, poskusi delati tako kot on.«

Dajmo sogovorniku možnost odgovoriti.konstruktivna kritika

Konstruktivna kritika temelji na dvosmerni komunikaciji, zato dajmo sogovorniku dovolj časa, da pove svoje mnenje, tudi če to pomeni, da bo med pogovorom nekaj trenutkov tišine. Običajno nam je tišina neprijetna, zato začnemo govoriti. Vendar sogovornik včasih potrebuje nekoliko več časa, da nam lahko odgovori oz. da sploh oblikuje svoj odgovor. Pomagamo mu lahko s postavljanjem spodbujajočih vprašanj.

Bodimo pripravljeni na čustveni odziv sogovornika.

Ljudje kritiko, tudi konstruktivno, sprejemamo na različne načine, zato bodimo pripravljeni na jezo, žalost, celo solze sogovornika. Pomembno je, da ostanemo zbrani in mirni, predvsem pa profesionalni. Tudi če sogovornik uporablja žaljive opazke, ohranjajmo asertivno komunikacijo. Če pogovor kljub vsemu postane preveč čustven, predlagajmo odlog na poznejši čas.

Pustimo sogovorniku možnost, da sam išče rešitve. konstruktivna kritika

Kadar sami najdemo rešitev, nimamo občutka, da nam je bila ta vsiljena in jo lažje sprejmemo ter implementiramo. Če sogovornik rešitve ne najde, mu pri tem pomagamo z raznimi vprašanji ali razmišljanji, lahko pa kakšno idejo podamo tudi mi, nato pa sogovornika povabimo, naj kakšno pove tudi sam.

Dogovorimo se za konkretne, merljive in časovno določene ukrepe.

Prednost jasnih ukrepov je lažja sledljivost, ali je ukrep dosežen. Tako bo tudi oseba, ki smo ji dali konstruktivno kritiko, natančno vedela, kaj od nje pričakujemo. Lažje bo sledila svojemu napredku, prav to pa pogosto deluje motivacijsko. Preverimo tudi, ali sva oba s sogovornikom ukrepe razumela enako, zato srečanje zaključimo s povzetkom pričakovanj in nadaljnjih ukrepov.

Za konec pa le še to – med podajanjem konstruktivne kritike ohranjajmo zavedanje, da njeno bistvo ni v merjenju moči. Ne gre torej za to, kdo ima prav in kdo ne, kdo bo zmagovalec in kdo poraženec. Prav tako se zavedajmo, da namen podajanja konstruktivne kritike ni prisiliti sogovornika, da se spremeni. Njen namen je ozavestiti in ubesediti vedenje, ki je moteče, ter poiskati skupne rešitve, pri čemer je pomembno zavedanje, da drugega ne moremo prisiliti v spremembo.

Z ljubeznijo. ♥

Petra konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika

5 mitov o strahu

O strahu je bilo že veliko povedanega in napisanega. Strah je čustvo, s katerim smo se srečali že vsi, zato to pravzaprav ne preseneča. A kljub vsem zapisom o strahu še vedno ostaja veliko mitov.strah me je strah me je strah me je strah me je

Mit št. 1: Strah je negativno čustvo.

Negativna čustva ne obstajajo. Tudi pozitivna ne. Obstajajo pa čustva, ob doživljanju katerih se počutimo bolj ali manj prijetno. In obstajajo čustva, ki so bolj ali pa manj koristna. In verjeli ali ne, strah je lahko tudi koristno čustvo. Če z avtom obstanem na železniških tirih, je prav strah tisti, ki me bo spodbudil, da ukrepam in se umaknem iz nevarnega položaja. Verjamem, da strah ni nič drugega kot pokazatelj naših notranjih ran, ozdravitev katerih nam bo močno olajšala naše življenje. Strah, če se ga zavemo in ga znamo pravilno razrešiti, je tako v vsakem primeru zelo koristno čustvo.

Mit št. 2: Strah doživljam samo jaz.

Strah je stalni spremljevalec vseh ljudi. Tisti, ki reče, da ga ni nikoli strah, laže. Ne le vam, temveč morda tudi sebi. Naj razložim, zakaj. Strah je močno povezan s pričakovanji, ki jih imamo do sebe, do ljudi, ki nas obdajajo, in do življenja nasploh. Obstajata dve vrsti pričakovanj.

Prva so tista, ki so nastala na podlagi ideje, da naša prihodnost ne bo ravno rožnata, druga pa tista, ki so nastala na podlagi naše ideje, kakšna bi naša prihodnost morala biti. Ob prvih nas je tako strah, da bi se naša pričakovanja uresničila in da bi se kaj slabega res zgodilo. Strah nas je seveda tudi tega, kako bomo v takšni situaciji preživeli in poskrbeli zase ter svoje bližnje. Primer takšnega pričakovanja je, da bomo prej ali slej prisiljeni iskati novo zaposlitev, pa bodo otroci, ko bodo začeli hoditi v vrtec ali šolo, zboleli itd. Vse to so sicer lahko popolnoma realna pričakovanja, a ob njih lahko kljub temu začutimo strah in se začnemo spraševati, kje, če sploh, bomo torej našli novo službo, kdo bo skrbel za bolne otroke, ali bo delodajalec tolerirali naše bolniške in kako dolgo.

V primeru drugih pa nas je strah, da se življenje ne bo izšlo v skladu z našimi pričakovanji in zopet se ponovi tudi strah, kako bomo v takšnih okoliščinah poskrbeli zase ali tudi za bližnje. Primer takšnega strahu je strah ob novi zaposlitvi, za katero si predstavljamo, da bo izpolnjujoča, da bomo prejemali redno plačilo in se s sodelavci dobro razumeli. Toda ko se znajdemo v situaciji, ki ni takšna, kot smo si jo zamislili, se zelo hitro prebudi kopica strahov. Podobno je tudi ob vstopu v novo partnersko razmerje.

Mit št. 3: Uspešni ljudje ne čutijo strahu.

Uspešnejši ko smo, večja so naša pričakovanja, več je običajno tudi strahov. Tudi uspešne ljudi je strah, vendar so se naučili s strahom soočiti ali ga na drugačen način obvladati, ne pa dovoljevati, da obvlada njih in njihova življenja.

Mit št. 4: Le šibki ljudje pokažejo, da jih je strah.

Pokazati strah pomeni pokazati ranljivost. Zato si strah upajo pokazati in izraziti le močni in samozavestni ljudje. Ko povemo, da nas je strah, tvegamo, da bomo zasmehovani, da bodo drugi naš strah izkoristili sebi v prid, tvegamo, da bomo zavrnjeni ali da se bodo drugi norčevali iz nas in naših strahov. Le pogumni in močni ljudje upajo ta tveganja prevzeti in zato brez zadržkov izraziti tudi svoje strahove, dvome in pomisleke.

Mit št. 5: Moj strah je tako močan, da se ga ne da premagati.

Čeprav so nekateri strahovi z nami že iz otroških let in v sebi združujejo kopico neprijetnih izkušenj, pa noben strah ni tako velik in močan, da bi se ga ne dalo premagati. Morda do zdaj le še nismo našli pravega načina ali pa nismo dovolj dolgo vztrajali. Res je, da intenzivnejši in globlji strahovi v sebi skrivajo več moči, s katero nas držijo v preteklosti, a z nekaj vztrajnosti in morda tudi podpore nam bo zagotovo uspelo. Glede na kopico strahov, ki sem jih v zadnjih dveh letih uspešno premagala z metodo HSE, verjamem, da ni strahu, ki bi se ga ne dalo premagati.

O premagovanju strahov je objavljenih tudi že kar nekaj zapisov, ki jih najdete na spodnjih povezavah.

Kako sem opustila strah pred zavrnitvijo?

Strah pred uspehom

Kako odpraviti strah pred letenjem? astrah me je strah me je strah me je

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Znate sprejeti kritiko?

Sem in tja se znajdemo v situaciji, ko dobimo kritiko. Nekateri ji rečejo povratna informacija, drugi konstruktivna kritika, tretji le kritika.

Večina ljudi besedo kritika razume kot nekaj negativnega, tudi če je konstruktivna. Pa vendar je konstruktivna kritika, podana v pravilni obliki oz. v obliki povratne informacije, lahko lepa spodbuda k spremembi. Ni torej pomembno, kako jo poimenujemo, pomembno je, kako jo podamo. Konstruktivna kritika, ki lahko deluje spodbudno, je tista, ki poudarja naša pozitivna vedenja, temelji na dvosmerni komunikaciji in iskanju skupnih rešitev. Lahko bo delovala motivacijsko in nas spodbudila k napredku, saj je specifična in govori o vedenjih, ki jih dejansko lahko spremenimo.

Kritika, pogosto imenovana tudi nekonstruktivna, pa deluje ravno obratno, saj je zelo splošna, poudarek je na negativnih vedenjih in je podana v obliki enosmerne komunikacije. To običajno pomeni, da drugim povemo, kaj nas pri njih moti, vendar ne govorimo o vedenju, temveč o osebnostnih lastnostih, pri čemer sogovorniku ne damo možnosti, da bi izrazil svoje mnenje, niti nismo pripravljeni iskati skupnih rešitev za nastalo situacijo.

Ne glede na način podajanja kritike, če je konstruktivni ali nekonstruktivni, motivacijski ali demotivacijski, se jo lahko naučimo sprejeti asertivno in učinkovito, pri čemer si lahko pomagamo z načeli, navedenimi v tem zapisu.

Kritike ne jemljimo osebno.

Dobiti konstruktivno (ali nekonstruktivno) kritiko ne pomeni, da je z nami nekaj narobe, da nismo dovolj dobri ali kompetentni, da smo slaba oseba. Niti to ne pomeni, da nas sogovornik ne mara ali zavrača. Pomeni le, da mu nekatera naša vedenja niso všeč, kar zna izraziti na bolj ali manj ustrezen način. Zavedajmo se torej, da sogovornik govori o vedenjih, ne o nas kot osebi, tudi kadar se spusti na bolj osebno raven. Če se bomo zavedali, da kritika govori o nekem našem specifičnem vedenju ali dogodku in ne o nas samih, jo bomo lažje sprejeli.

Poskušajmo se vživeti sogovornika.

Poskušajmo razumeti stališče sogovornika. Vprašajmo se, iz česa izhaja, kaj razmišlja, kaj je v ozadju njegovih besed, in iščimo odgovore tudi pri sogovorniku.

Zavedajmo se, da s kritiko sogovornik govori o sebi.

Sogovornik s podano kritiko izraža svoje mnenje, svoje želje in pričakovanja. Govori torej o sebi, o tem, kakšna vedenja so mu ljubša. Ne govori o nas. Če nekdo reče, da mora biti hrana bolj začinjena, govori o tem, kakšna je njegova predstava okusne hrane. Ne govori o tem, da moje kosilo ni dobro, ali še več, da sem jaz slaba kuharica ali celo oseba. Govori le o svojih preferencah. To torej ne pomeni, da je moj način priprave hrane napačen, pomeni le, da ni v skladu s pričakovanji sogovornika.

Postavljajmo odprta vprašanja.

Poskusimo izvedeti čim več o tem, kar je povedal sogovornik. Kaj je tisto, kar pričakuje od nas, katero vedenje ga moti, o kateri specifični situaciji ali dogodku govori, kaj bi želel, da bi prihodnjič naredili drugače. S temi vprašanji se bomo že sami usmerili na to, da ni nekaj narobe z nami oz. da kritika ne leti na nas, temveč na neko naše vedenje. S tem pokažemo tudi zanimanje za sogovornika in za to, kar ima povedati.

Zavedajmo se, da so napake sestavni del življenja.

Nemogoče je, da bi vedno naredili vse prav ali v skladu s tem, kar drugi pričakujejo od nas. Razlog za to leži tudi v tem, da svoja pričakovanja pogosto zelo nejasno izražamo, še večkrat pa jih zamolčimo, ker sklepamo, da enako kot mi razmišljajo tudi vsi ostali ter da je to, kar je pomembno za nas, pomembno tudi za druge. Zato so napake neizogibne, prav tako pa tudi konstruktivne kritike.

Krepimo svojo samozavest in optimizem.

Samozavestni in optimistični ljudje iz kritike ne bodo naredili drame. Vzeli jo bodo kot mnenje drugega, iz katerega se lahko nekaj naučijo in pridobijo nekaj zase. Zavedajo se namreč, da vedenje, ki drugim ni všeč, ne pomeni, da niso dobri, temveč le to, da počnejo nekaj, kar drugim ni všeč. Prav to zavedanje jim omogoča, da lažje sprejmejo kritiko in iščejo rešitve, ki so v dobro vseh.

Vedno se bo našel nekdo, ki mu naše vedenje ne bo všeč.

Nemogoče je ugoditi vsem, zato tega niti ne poskušajmo. Presodimo smiselnost vsake kritike in premislimo, ali lahko najdemo rešitev, ki bo vsem v zadovoljstvo. Če je ne moremo, to tudi iskreno povejmo.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko

4 ovire na poti do uspeha

Ste kdaj pomislili, da bi lahko dosegli mnogo več, če bi se le zavzeli? Ali se spraševali, kako uspe uspešnim ljudem premagati vse ovire, ki na poti do uspeha bremenijo vas? Jih oni morda nimajo?kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Prepričana sem, da jih imajo. Včasih malo za hec, malo pa čisto zares rada rečem, da življenje na poti do uspeha občasno preizkuša našo trdno voljo in odločnost, ko nam nasproti pripelje še kakšno dodatno in nepričakovano oviro. In večji ko so naši cilji, več ovir je možnih. A če uspemo premagati te, ki so opisane v tokratnem zapisu, bomo tiste, ki nam jih nepričakovano prinese življenje, mnogo lažje premagali.

Katere ovire je torej treba premagati?

1. Strah pred spremembo

Ljudje smo bitja ugodja. Ostajamo tam, kjer nam je znano, kjer vemo, kaj lahko pričakujemo, in kjer se počutimo varno. Postopno se tako začnemo počutiti relativno dobro tudi v neprijetnih situacijah, še posebej, če smo nagnjeni k razmišljanju »lahko bi bilo še slabše«. Spremembo večina ljudi povezuje z nečim nepredvidljivim, nepredvidljivega pa jih je strah. Kadar ne želimo, da bi nas ta strah ohromil, lahko naredimo dvoje. Prvič, osredotočimo se na pozitivne koristi spremembe in se vprašajmo, kaj dobrega bo ta prinesla ne le nam, temveč tudi našim bližnjim. In drugič, pomislimo na to, kje bomo čez nekaj let, če spremembe ne naredimo. Če že danes nismo zadovoljni, bomo verjetno čez nekaj let še manj. Beg pred neugodjem in tek k ugodju sta dva glavna motiva za naše delovanje in z opisanim načinom neugodje nekoliko potenciramo, ko pomislimo na svojo nezadovoljujočo prihodnost, hkrati pa potenciramo tudi ugodje, ko pomislimo na vse koristi, ki jih bo sprememba prinesla s seboj.

2. Pomanjkanje discipline

Oh ja, disciplina. Če bi se jo le dalo kupiti v trgovini, potem bi bilo včasih tudi meni lažje. A ker to ni mogoče, je dobro, da znamo poiskati druge načine, da samodisciplino razvijemo. Pri tem nam lahko pomaga, da najprej razvijemo navado samomotivacije. Za razvijanje te strokovnjaki priporočajo uporabo Zlatolaskinega pravila, ki pravi, da smo ljudje zelo motivirani za opravljanje izzivov, ki jih doživljamo kot ravno prav zahtevne. Če so namreč preveč zahtevni, se jih ustrašimo in začnemo odlašati, če so premalo zahtevni, se ob njih dolgočasimo. Prav dolgočasna opravila pa prav tako sodijo na seznam opravil, s katerimi odlašamo. Pomembno je tudi, da so izzivi oblikovani, tako da nam omogočajo merjenje svojega lastnega uspeha. Tako bomo dobili nov zagon vsakokrat, ko bomo videli, da smo izziv uspešno rešili. Prav ta zagon pa nam bo dal motiv, da si postavimo nov izziv, saj bomo postopno razvijali občutek zadovoljstva ob svojih uspehih. Ta pa bo tisti, ki nas bo gnal naprej.

3. Veliko govorite, malo naredite

Ljudje, ki na veliko razlagajo vse svoje načrte, pogosto izdelane v detajle, vse prevečkrat ostajajo le pri govorjenju in načrtovanju. Čeprav so odločeni, da bodo naredili korak do spremembe, ki si je želijo, pa tej odločitvi manjka ključna sestavina – akcija. Nič ni narobe, če imamo dodelan načrt, kako bomo nekaj dosegli, to pogosto lahko naš uspeh še celo olajša. Prav tako ne s tem, da svoje načrte delimo z drugim. Celo nasprotno, raziskave kažejo, da je večja verjetnost, da bomo cilj dosegli, če o njem pripovedujemo drugim. A vendar je dejstvo, da je prej ali slej treba narediti tudi konkretne korake in aktivnosti, ki nas bodo do uspeha pripeljali. Če se zavedate, da veliko govorite o svojih ciljih, ne storite pa konkretnih korakov do njih, se vprašajte, kaj konkretnega lahko v tem trenutku storim, da bom korak bližje svojemu cilju. In ta korak tudi storite.

4. Nepotrpežljivost

Ker živimo v času, ko nam je marsikaj na dosegu roke in nekatere svoje želje praktično lahko uresničimo takoj, smo pozabili, da dolgoročne spremembe zahtevajo svoj čas, določeno mero vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko se rezultati ne pokažejo dovolj hitro, in priznajmo si, redko se po našem mnenju pokažejo dovolj hitro, vse prevečkrat obupamo in se zadovoljimo z obstoječim, pa čeprav ne ravno najbolj zadovoljujočim stanjem. Željo po takojšnih rezultatih lahko zadovoljimo tudi s tem, da se naučimo postavljati si majhne cilje in se veseliti manjših uspehov, ob zavedanju, da nas bodo prav ti postopno privedli tudi do večjega. Prav to nam bo pomagalo ohranjati potrpežljivost.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Želim spremembe, kje naj začnem?

Sem in tja razmišljamo o tem, da bi bilo v svoje življenje dobro vnesti kakšno spremembo. Morda prepoznamo, da smo večino časa nezadovoljni, utrujeni, slabo razpoloženi, morda že nekaj časa odlašamo z uresničitvijo nekega cilja, morda sanjarimo o nekem prihodnjem trenutku, v katerem bomo srečni.

Vse to so jasni znaki, da bi bilo dobro nekaj narediti. In morda se tega celo zavedamo, a se ustavimo ob vprašanjih kaj, kdaj in tudi kako.

Pri iskanju odgovora na vprašanje kaj si lahko pomagamo z vajo krog življenja, pri kateri ocenimo posamezno področje svojega življenja z oceno med 1 in 10, pri čemer 10 pomeni, da smo s svojim delovanjem na tem področju popolnoma zadovoljni, 1 pa, da smo popolnoma nezadovoljni. Dobljene točke med seboj povežemo in na ta način dobimo predstavo tega, katerim področjem smo namenjali najmanj pozornosti oz. so naš največji vir nezadovoljstva. Tako dobimo tudi odgovor na vprašanje, kje sploh začeti. Nižja ko je ocena, bolj se je smiselno lotiti vpeljevanja sprememb na tem področju.

Namenimo reševanju vaje dovolj časa in za vsako od navedenih področjih premislimo naslednje.

• Življenjsko okolje – v kolikšni meri sem zadovoljen/-a z okoljem, v katerem živim (mesto, vas, hiša, stanovanje …), v kolikšni meri v njem najdem možnosti za zadovoljitev svojih interesnih dejavnosti itd.

Kariera – ali delo, ki ga opravljam, opravljam z veseljem, ali na področju kariere napredujem v skladu s svojimi željami in cilji, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a s področjem kariere itd.

• Finance – ali s svojimi mesečnimi prihodki lahko pokrivam vse izdatke, ali mi mesečni prihodki zadoščajo za uresničitev dolgoročnih načrtov (varčevanje, investiranje v izobraževanja, v nakup stanovanja …), ali sem zadovoljen/-a z višino mesečnih prihodkov itd.

• Zdravje – v kakšni fizični kondiciji sem, ali imam zdravstvene težave, ki bi jih bilo moč odpraviti ali omiliti z drugačnim stilom življenja, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a s prehranjevalnimi navadami, časom, ki ga porabim za športne aktivnosti itd.

• Družina in prijatelji – ali mi čas, ki ga preživim z družino in prijatelji, zadošča, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a z nivojem povezanosti, ki ga imam z družino in prijatelji itd.

Partnerstvo – ali mi čas, ki ga preživim s partnerjem, zadošča, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a z nivojem povezanosti, ki ga imam s partnerjem, ali sem zadovoljen/-a z načinom, na katerega mu pokažem, da ga cenim, sem zadovoljen/-a z nivojem intimnosti, ki ga doživljam s partnerjem itd.

• Osebna rast – ali znam prevzeti odgovornost za svoje življenje, v kolikšni meri se zavedam, da smo sami odgovorni za svoje počutje, ali sem zadovoljen/-a s količino časa, ki ga namenim osebnostni rasti in z aktivnostmi, ki jih v ta namen izvajam oz. se jih udeležujem itd.

• Hobiji in čas zase – ali imam hobije oz. aktivnosti, ob katerih se lahko popolnoma sprostim, v kolikšni meri namenim čas sebi, ali se ukvarjam s prostočasnimi aktivnostmi, ki me izpolnjujejo itd.

Če katero od zapisanih področij za nas ni pomembno, ga lahko tudi spustimo in nadomestimo z drugimi. Nekatera področja lahko razdelimo. Tako bi npr. področje družine in prijateljev lahko razdelili na dve področji in podrobneje opredelili tudi področje zdravja.

Ko vemo, kje je smiselno začeti oz. katero področje zaznavamo kot najbolj nezadovoljujoče, potrebujemo le še odgovora na vprašanji, kdaj začeti in kako. Odgovor na prvo vprašanje je enostaven: takoj. Namreč dlje ko odlašamo, manjša je možnost, da bomo spremembe res naredili. Merilo prave odločitve je vedno akcija, pravi Anthony Robbins. Priznam, s tem se strinjam. Dokler naša odločitev ostane le v glavi ali na papirju, gre pravzaprav le za sanjarjenje, ne pa za resnično odločitev.

Ostane nam le še odgovor na vprašanje, kako začeti. Pri tem si lahko pomagate z informacijami, ki jih najdete v e-knjigi Ko jutri nikoli ne pride …, v kateri boste lahko prebrali o tem, kako si postaviti cilje, nekaj informacij pa boste našli tudi v zapisu Kako spremeniti svoje navade, v katerem odgovarjam na vprašanje, kako opustiti stare in v svoje življenje vpeljati nove navade.

Z ljubeznijo. ♥
Petra sprememba sprememba sprememba sprememba sprememba sprememba sprememba

Uživajmo v prazničnih dneh tudi, če smo sami

Nekatere ob misli, da bi praznične dni preživeli sami, spreleti nelagodje, morda celo strah. Drugi se ob tej isti misli vzradostijo in se neskončno veselijo prihajajočih prazničnih dni. V čem je razlika? Kako to, da prvi ob misli na samoto občutijo nelagodje, drugi pa ugodje?

Razlog se skriva v naši razlagi dejstva, da bomo praznike preživeli sami. Pa tudi v tem, kako razumemo samoto – kot osamljenost ali kot preprosto to, kar je – samota. Biti sam in biti osamljen namreč nikakor nista sinonima.

Ko rečem, da sem sama, temu ne pripisujem neke negativne vrednosti ali pomena, temveč le navajam dejstvo. Morda se za besedno zvezo biti sam celo skriva interpretacija: kočno si bom lahko vzela čas zase; v miru se bom razvajala v peneči kopeli; nalila si bom kozarec vina, se zavila v toplo odejo in brala do onemoglosti. Ob misli na vse to se človek težko počuti neprijetno.

Ko pa rečem, da sem osamljena, je zgodba popolnoma drugačna. V besedici osamljenost se namreč skrivajo povsem drugačne interpretacije: nikomur ni toliko mar zame, da bi me prišel obiskat; za nikogar nisem dovolj pomembna, da bi me kam povabil; nihče me nima rad; nisem vredna, da bi bila v družbi drugih ljudi; če bi jim bilo mar, bi se spomnili name. To je le nekaj interpretacij, ki se skrivajo v jedru osamljenosti in seveda se ob misli nanje težko počutimo dobro. Še posebno v prazničnih dneh, ko so pričakovanja, da moramo biti obkroženi z ljudmi, toliko večja.

Če smo torej v situaciji, ko bomo praznične dni preživeli sami in nam je ob misli na to neprijetno, razmislimo, kako si samoto interpretiramo. Kako ob misli na to, da bomo sami, razmišljamo o sebi, pa tudi o drugih? Prav to so namreč tiste misli, ki so tesno povezane s tem, v kakšnem vzdušju bomo preživeli dneve do konca leta. Vzdušje namreč ni odvisno od praznikov in ljudi, temveč od nas oz. tega, kako v dani situaciji razmišljamo in kako si jo interpretiramo. Morda pa so prav ti trenutki priložnost, da se ob razmišljanju, kako drugim nismo pomembni, saj bi nas v nasprotnem primeru obiskali ali povabili na obisk, vprašamo, kako pomembnost kažemo sami sebi.

Kako lahko praznične dni izkoristimo in naredimo nekaj, s čimer si bomo pokazali, da smo pomembni zase? Kako lahko poskrbimo za svoje dobro počutje prav mi sami, ne glede na to, ali praznike preživljamo v družbi drugih ali ne? Kako lahko čas, ki ga povezujemo z obdarovanjem, širjenjem ljubezni in hvaležnostjo, preživimo tako, da se obdarimo sami, da širimo ljubezen do sebe in smo hvaležni za vse blagoslove, s katerimi nas obdarja Življenje? Kako lahko čas, ko smo sami, izkoristimo, da obdarujemo druge ljudi v stiski ali širimo ljubezen s tistimi, ki so na te praznične dni prav tako sami?

Ključno vprašanje, ki bo doprineslo k prijetnemu preživljanju prihajajočih dni, tako ni zakaj smo sami, temveč kako si lahko pričaramo praznične dni v družbi samih sebe. Kdo ve, morda bomo celo presenečeni ob tem, kako zelo bomo uživali v svoji družbi, če le opustimo razmišljanje, da je biti sam nekaj slabega in da za svojo srečo in zadovoljstvo vedno potrebujemo fizično prisotnost drugih ljudi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki

Kako postati dober gospodar svojega življenja?

Verjamem, da si vsi želimo verjeti, da smo gospodarji svojega življenja oz. ne le, da smo gospodarji, temveč da smo pri tem tudi učinkoviti.

Bolj ko se zavedamo, da smo za svoje dobro ali slabo počutje odgovorni sami, učinkovitejši smo. Bolj ko znamo poskrbeti za dobro počutje kljub neprijetnim situacijam, ki jih izkušamo, učinkovitejši smo in bolj ko se zavedamo, da je treba za svoje dobro počutje skrbeti na način, s katerim to skrb olajšamo tudi drugim, učinkovitejši smo.

Učinkovito gospodarjenje s svojim življenjem pa si olajšamo tudi z upoštevanjem naslednjih načel.

1. Vse, kar počnemo, delamo z namenom ohranjati dobro počutje. Torej vse, kar počnemo, delamo zato, ker v tem prepoznamo način, kako si zagotoviti dobro počutje. Res pa je, da to prepoznamo v različnih stvareh. Nekateri npr. kot učinkovit način za dobro počutje prepoznajo šport, drugi branje, tretji pa mogoče uporabo droge ali alkohola. Vsem pa je skupna težnja po tem, da skrbijo za svoje dobro počutje.

2. Ljudje iščemo načine, da bi zadovoljili eno ali več od svojih petih potreb: potrebo po preživetju, ljubezni in pripadnosti, moči, svobodi in zabavi. Pomembno je, da je zadovoljitev teh potreb uravnotežena, če želimo ohranjati dobro počutje. To pomeni, da ne moremo skrbeti samo za zadovoljitev ene potrebe, ostale pa dati na stran. Intenzivnost posamezne potrebe je od človeka do človeka drugače izražena, tudi načini, kako jih zadovoljujemo, so različni. Nekdo ima npr. močno izraženo potrebo po moči, zato kar naprej tekmuje sam s seboj in si skuša dokazati, da je lahko vedno boljši in boljši, medtem ko nekdo drug to potrebo morda zadovoljuje tako, da skuša vedno imeti prav in ne popusti v konfliktu, tudi ko ve, da obstaja velika verjetnost, da se moti.

3. Izbira načinov za zadovoljitev potreb je odvisna preteklih izkušenj. Te so lahko posredne ali pa neposredne. Pogosto se sicer ne zavedamo, katero potrebo zadovoljujemo s posameznim vedenjem oz. aktivnostjo, vemo pa, kako se ob njenem izvajanju počutimo. Če smo tako v neki svoji pretekli dejavnosti prepoznali, da smo se ob izvajanju počutili dobro, potem jo bomo po vsej verjetnosti uporabljali tudi v prihodnje. V tem primeru gre za neposredno oz. našo lastno izkušnjo. Izkušnje pa so lahko tudi posredne. Prijateljica mi npr. pove, da se je po masaži počutila res dobro in sproščeno, ob čemer tudi sama prepoznam, da bi bil to lahko dober način sprostitve oz. način, kako poskrbeti za dobro počutje, čeprav neposredne izkušnje z masažo še nimam.

4. Če v neki aktivnosti prepoznam nekaj dobrega zase, ni nujno, da bodo drugi tudi. Ni nujno, da mi bo ideja masaže, potem ko jo izkusim, še vedno všeč. Prav tako ni nujno, da bo nekomu všeč ideja teka kot načina za sprostitev, čeprav meni je. Bolj ko se tega zavedamo, lažje razumemo in sprejmemo, da smo si ljudje resnično zelo različni, da v tem ni nič napačnega in zato ni smiselno drugega prepričevati, da imamo mi prav, medtem ko se on moti.

5. Univerzalna želja ljudi je biti sprejet takšen, kot sem. Morda v tem tiči razlog, da se tako zelo hitro postavimo po robu nekomu, ki ga doživljamo, kot da nas skuša spremeniti.

6. Spremenimo lahko samo sebe. Ko to sprejmemo in resnično ponotranjimo, bo odpadla ogromna količina stresa, ki si ga povzročamo z vztrajanjem v želji, da bi spremenili druge ljudi ali neke zunanje okoliščine in situacije. Pri tem vztrajamo, ker še vedno verjamemo v zunanjo motivacijo, v to, da je vse, kar prepoznamo kot dobro zase, dobro tudi za druge, in v to, da lahko druge pripravimo do tega, da se bodo vedli v skladu z našimi pričakovanji. Zato še vedno tako pogosto pričakujemo, da bodo drugi narediti to in ono, zato da bomo mi srečni.

7. Vsako živo bitje želi kontrolirati svet okrog sebe v želji, da bo točno takšen, kot se mu zdi, da je prav. To počnemo mi, pozabljamo pa, da to vedno počnejo tudi drugi. In tako kot so drugi odgovorni za vse, kar počnejo v želji, da bi zunanji svet približali svoji notranji predstavi »popolnega« sveta oz. sveta, v katerem prepoznajo, da bodo lahko poskrbeli za svojo srečo, nosimo to odgovornost tudi mi. Vsak sam in vsak zase. Pri tem ne gre pozabiti, da zunanjega sveta ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo sebe in pri sebi iščemo odgovor na vprašanje: »Kaj lahko naredim za to, da se bom počutila bolje?« neprijetnim situacijam in temu, da se drugi ljudje ne vedejo vedno v skladu z mojimi željami, navkljub. To je vprašanje, ki nas vodi, da se ozremo vase. Učinkovit gospodar svojega življenja dobro ve, da se odgovori vedno skrivajo prav v njem samem.

Z ljubeznijo. ♥ kako postati gospodar svojega življenja

Petra kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja

Kako opustiti stare in kreirati nove navade?

Imate morda kakšno navado ali bolje rečeno razvado in že nekaj časa razmišljate, da bi jo bilo smiselno opustiti? Morda ste tudi že poskušali, pa ni šlo. Ali pa ste jo za nekaj časa že celo opustili, nato pa znova vzeli za svojo?

Verjamem, da smo vsi že kdaj želeli kakšno navado opustiti, a smo pri tem pozabili na nekaj pomembnega – navad običajno ne opuščamo, temveč jih zamenjujemo z drugimi. Kako torej opustiti staro navado in jo zamenjati z drugo?

1. Prepoznajte razvado.

Prvi korak je seveda povezan s tem, da prepoznamo, katero razvado bi želeli opustiti. Za svojo začetno motivacijo pri opuščanju lahko poskrbimo, tako da se osredotočimo na vse neprijetnosti, ki jih ob misli nanjo občutimo. Morda škoduje našemu zdravju, vsesplošnemu počutju, morda ima škodljive vplive na naše razpoloženje ali pa se ob misli nanjo oglasi naša slaba vest. Mogoče ne vpliva pozitivno na našo samopodobo, na medsebojne odnose ali na razvoj našega osebnega potenciala. Več neprijetnih stvari, povezanih s to navado bomo našli, večja bo naša motivacija za njeno opustitev.

2. Veliki in mali cilj.

Nova navada je pravzaprav nekoliko večji dolgoročni cilj. In kot velja za vsak velik cilj, ga dosežemo z uresničevanjem manjših ciljev. Če si npr. želimo kreirati novo navado vsakodnevnega enournega sprehoda, lahko začnemo z vsakodnevnim 15-minutnim sprehodom, dvakrat tedenskim enournim sprehodom, dokler postopno ne bomo prišli do svojega dolgoročnega cilja. Vsak večji cilj, razdeljen na manjše, ki jih prepoznamo kot dosegljive in realne, je za mnoge precej učinkovitejša motivacija kot le ohranjanje osredotočenosti na večji cilj.

3. Vključenost v rutino.

Navade, ki postanejo del naše rutine, so tiste, ki jih običajno najlažje obdržimo, saj o njih ne premišljujemo. Tako kot npr. pri utečeni jutranji rutni ne razmišljamo, ali bomo umili zobe ali ne, lahko tudi novo navado umestimo v del svoje redne dnevne rutine. Raziskave namreč kažejo, da marsikdo ta sistem prepozna kot mnogo učinkovitejši od preprostega zanašanja na svojo voljo in disciplino. Če želimo kreirati novo navado jutranje telovadbe, jo vključimo v del ostale jutranje rutine. Npr. ko vstanem, si umijem zobe, nato namenim 15 minut jutranji vadbi, si pripravim kavo, pojem zajtrk in se odpravim v službo. Novo navado oz. male cilje umestimo v del rutine in tako poskrbimo za manj izgovorov. Pomagamo si lahko tudi s preventivnimi ukrepi, ki jih uporabimo, kadar se nam resnično ne ljubi. Npr. če izjemoma ne telovadim zjutraj, bom to naredila, takoj ko se vrnem iz službe.

4. Bolečina in koristi.

Zavedanje bolečine oz. vsega, kar v stari razvadi prepoznamo kot nekoristno in neprijetno, ter zavedanje vseh koristi, ki jih prepoznamo v novo razviti navadi, nam lahko pomaga, da bomo pri kreiranju navade oz. doseganju malih vsakodnevnih ali tedenskih ciljev vztrajali. Marsikdaj si lahko pomagamo s tem, da si pripravimo seznam »bolečine in koristi«, v katerega sproti vpisujemo tisto, česar se spomnimo v povezavo z neprijetnostmi stare in koristmi nove navade. To je pravzaprav lahko tudi neke vrste preventivni ukrep za vse tiste trenutke, ko se bomo spraševali: »Kaj je meni tega treba?« S pogledom na ta seznam bomo dobili še kako jasen odgovor na to vprašanje.

5. Vztrajnost.

Pogosto slišimo, da je za kreiranje nove navade potrebnih 21 dni. To sem dolgo tudi sama verjela, pred kratkim pa sem ugotovila, da sploh ne drži. Maxwell Maltz, plastični kirurg, je sicer res opazil, da se njegovi pacienti po približno 21 dneh že navadijo novega videza. Opazil je tudi, da so pacienti, ki so jim amputirali nogo ali roko, po približno 21 dneh prenehali čutiti odstranjeni ud. Ko je ta svoja opažanja zapisal, so hitro postala vsesplošna resnica. Mit, da novo navado kreiramo v 21 dneh, je bil rojen. Poznejše raziskave pa so pokazale, da to ni nujno res. Angleška raziskovalka Phillippa Lally je v svoji raziskavi ugotovila, da za kreiranje nove navade v povprečju potrebujemo 66 dni, čas, potreben za osvojitev nove navade, pa je lahko tudi krajši ali daljši, odvisno od zahtevnosti navade. Udeleženci njene študije so tako za kreiranje nove navade potrebovali med 18 in 254 dnevi. Ne glede na to, koliko časa bomo potrebovali, je pomembno, da vztrajamo. Kako vztrajati, pa preberite v zapisu, ki ga najdete tukaj.

Z Ljubeznijo. ♥
Petra

Kako vztrajati?

Kako si pomagati, da bomo ohranjali motivacijo in vztrajali na poti do cilja, je vprašanje, ki si ga je zagotovo postavil že marsikdo, ki se je v nekem trenutku svojega življenja odločil postaviti cilj in zakorakati po poti do njegove uresničitve.

Načinov, kako si pomagati, da ohranjamo motivacijo in vztrajamo, je seveda veliko, vendar pa je od nas odvisno, katere bomo prepoznali kot učinkovite oz. kot tiste, »ki delujejo«. Meni so pogosto pomagali pristopi, ki jih predstavljam v današnjem zapisu.

1. Postavitev dnevnih ciljev in prioritet

Brian Tracy v številnih svojih knjigah poudarja pomembnost postavljanja ciljev. Ne le dnevnih, temveč tudi tedenskih in mesečnih. Na dnevne cilje gledam kot na nakupovalni listek. Če grem z njim v trgovino, obstaja večja verjetnost, da bom domov prinesla res tisto, kar potrebujem. Če si svoje dnevne obveznosti zapišemo, obstaja večja verjetnost, da jih bomo res tudi izvedli. Poleg tega s tem skrbimo za svojo motivacijo, saj občutimo vsaj kanček zadovoljstva vsakokrat, ko naredimo kljukico ob uspešno dokončani nalogi na svojem seznamu. Pomembno je, da razmislimo tudi o učinku posamezne naloge, ki smo jo na seznam uvrstili. Čemu jo želimo izvesti, kakšne koristi bomo imeli od nje, pa morda ne le mi, temveč tudi drugi. Večje ko so koristi posamezne naloge, bolj je ta lahko prioritetna, še posebej če za njeno dokončanje ne bo treba nameniti veliko časa. Med prioritetne naloge pa seveda spadajo tudi tiste, ki jih želimo opraviti do točno določenega vnaprej postavljenega roka.

2. Postavljanje uspeha

Richard Wiseman, avtor knjige 59 sekund, opisuje raziskavo, ki je pokazala, da so bili udeleženci raziskave pri doseganju ciljev uspešnejši, če so se za dobro opravljeno delo tudi nagradili. Nagrade so bile lahko malenkostne, pomembno pa je, da so takšne, da v njih najdemo motivacijo. Nagradimo se lahko za uspešno izvedene dnevne cilje, za dokončanje tistih nalog, ki smo jih doživljali kot še prav posebno neprijetne ali zahtevne, pa tudi za uspešno izvedene tedenske cilje. Na ta način proslavimo svoje uspehe in skrbimo za nadaljnjo motivacijo. Proslavljanje malih uspehov je lahko tudi način, na katerega skrbimo za to, da v poti do cilja uživamo, ne pa, da nam predstavlja mučno obdobje, skozi katerega se moramo nekako prebiti. Lažje bomo vztrajali tudi, če bomo ohranjali osredotočenost na iskanje razlogov ali dokazov, v katerih prepoznamo potrditev, da bomo zmogli. Kaj je tisto, zaradi česar verjamete, da vam bo uspelo?

3. Hvaležnost

Mnogi v hvaležnosti prepoznajo način, na katerega skrbijo za svoje dobro počutje, pozitivno naravnanost in optimizem. Uporabimo pa jo lahko tudi za krepitev motivacije in vztrajnosti. Vedno znova smo lahko hvaležnost za vse, kar smo že dosegli, za osebnostne lastnosti, znanja in veščine, ki jih imamo in s katerimi si pomagamo na poti do cilja, za vse priložnosti, ki smo si jih ustvarili in jih tudi izkoristili. Vsak dan smo lahko hvaležni za notranjo moč, da smo opravili nekaj korakov do končnega cilja, čeprav se nam ni ljubilo ali smo težko našli čas, pa tudi za vso pomoč in podporo, ki nam jo morda nudijo naši družinski člani ali prijatelji. Mimogrede, avtor prej omenjene knjige je ugotovil tudi, da ljudje mnogo bolj vztrajamo pri svojih ciljih, če svoje načrte razkrijemo tudi drugim. Pri tem se mi zdi pomembno poudariti, da je to smiselno razkriti predvsem tistim, v katerih prepoznamo, da bi nas na naši poti morda lahko podprli.

4. Ohranjanje osredotočenosti na koristi cilja

Močan motiv za vztrajanje je lahko tudi osredotočenost na koristi našega cilja. Kaj nam bo prineslo to, če v nečem vztrajamo, kakšni bodo učinki neke aktivnosti, kakšne bodo koristi doseženega cilja. To je nekaj, o čemer velja razmišljati tudi že pri postavljanju prioritet, vsekakor pa je to odličen način, da se spravimo v pogon, takrat ko bi lahko našli tisoč in en izgovor, zakaj nečesa ne moremo storiti. Pomembno je, da se v predvidene koristi poskušamo čim bolj vživeti, da se vživimo ne le v koristi, ki jih bomo imeli mi, temveč tudi v tiste, ki jih bodo imeli naši najbližji. Tu ne govorimo le o materialnih koristih, temveč predvsem o koristih, povezanih s svojim  počutjem. Kako se bomo počutili in kaj bomo mislili o sebi, ko bomo cilj dosegli, kako se bo to odražalo na našem razpoloženju, na odnosu do drugih. Kot način za ohranjanje pozornosti na koristi cilja lahko uporabimo tudi tehniko nevrolingvističnega programiranja Krog odličnosti. Več o njej lahko preberete tukaj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati

Kako spremeniti svoja podzavestna prepričanja?

Da so prav podzavestna prepričanja tista, ki usmerjajo naše vedenje, verjetno ni več skrivnost. O njihovi pomembnosti in vplivu, ki ga imajo na naše življenje, je bilo zapisanega že mnogo.

Tudi med zapisi na tej spletni strani jih je mogoče najti kar nekaj, ki so namenjeni prepoznavanju podzavestnih prepričanj, med drugim tudi prepoznavanju prepričanja: »Nisem dovolj dobra in nisem pomembna

Prepoznavanje je prvi korak, ki ga moramo opraviti vsi, ki si želimo svoja prepričanja spremeniti. In pogosto se tu tudi ustavimo, saj ne najdemo načina, kako bi omejujoča prepričanja spremenili v takšna, ki nas bodo podpirala. Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, ki sem ju v procesu spreminjanja svojih prepričanj uspešno uporabila tudi sama.

A da bomo lažje razumeli delovanje obeh načinov, najprej poglejmo, kako prepričanja sploh nastanejo. Mnoga med njimi oblikujemo že v otroštvu, in sicer ob bolečih izkušnjah, ki nam omogočajo, da preko interpretacije vedenja nam pomembnih drugih ustvarimo sklepe o sebi.

Npr. kot otrok želimo pozornost mame ali očeta in to pogosto lahko dobimo tudi preko igre. A starša imata ob obilici obveznosti redko čas za igro. Otrok se ob tem počuti prizadetega, žalostnega in zavrnjenega, kar predstavlja bolečo izkušnjo. Ob tem na nezavedni ravni lahko pride do zaključka, da za starše ni pomemben, pogosto pa se tu zgodba ne ustavi, temveč otrok prepričanje posploši, čeprav to ni nujno. Če ga posploši, kmalu začne ugotavljati, da tudi za druge ni pomemben. Ne za brate ali sestre, ne za druge sorodnike, ne za prijatelje, ne za učiteljem itd.

Ker okolico zaznavamo selektivno, skladno s svojimi prepričanji, se nam ta stalno potrjujejo. Tako pogosto lahko opažamo, da se ljudem, ki nas obdajajo, ne zdimo pomembni, da jih naše potrebe in želje ne zanimajo, s čimer se prepričanje le še utrjuje in postaja vedno močnejše. A tudi še tako močna prepričanja lahko opustimo in nadomestimo z novimi.

1. Iskanje primerov, ki prepričanju nasprotujejo.podzavestna prepričanja

Prvi izmed načinov je usmerjen v to, da poiščemo čim več primerov iz preteklosti, ki nam jasno dokazujejo, da naše prepričanje ni resnično. Ker svet okrog sebe dojemamo selektivno oz. v skladu s tem, čemur dajemo fokus, bomo postopno začeli opažati, da se ljudem okrog nas zdijo pomembne tudi naše želje in potrebe, če se navežem na že uporabljeni primer prepričanja: «Nisem pomemben.«

V tem procesu iskanja se poskušamo spomniti čim večjega števila dogodkov, ob katerih nas je nekdo povabil, naj povemo svoje mnenje, ga morda tudi upošteval, ali nas prosil za nasvet in se nam zanj zahvalil, morda se nam je zahvalil za dobro družbo, nas povabil na izlet itd. Iščemo vse primere situacij, v katerih smo imeli občutek, da je nekomu mar za nas. Lahko se zgodi, da bomo v začetku imeli nekoliko več težav pri iskanju teh primerov, vendar izkušnje kažejo, da jih vedno lahko najdemo.

Ob razmišljanju o vseh teh primerih in doživljanju prijetnih čustev, ki ta proces spremljajo, postopno začnemo dvomiti v svoja prepričanja in jih nadomestimo z novimi. Ta proces lahko izvedemo tudi v sklopu meditacije.

2. Opustitev prepričanj z razrešitvijo čustvene bolečinepodzavestna prepričanja

Z omejujočimi prepričanji so pogosto povezana številna čustva. Leta bolečih izkušenj naša prepričanja okrepijo z veliko količino nerazrešene čustvene bolečine, ki nam onemogoča, da bi lahko kreirali nova prepričanja. Z enim prepričanjem pa običajno ni povezano le eno čustvo, temveč več. Svoje izkušnje, predvsem boleče, namreč doživljamo večplastno. Ob zavrnitvi od staršev, ki se nimajo časa igrati z nami, lahko doživljamo žalost, pozneje tudi jezo, razočaranje, morda celo sram, če je v interpretacijo njihovega vedenja vključeno tudi prepričanje, da nismo vredni, da bi nam drugi namenili svojo pozornost. Pomembno je torej opustiti vsa čustva, ki se skrivajo v ozadju prepričanja, če ga želimo v celoti opustiti. Slednje lahko storimo s HSE Coachingom, osnovni namen katerega je poiskati prav preteklo čustveno bolečino in jo razrešiti. To nam omogoči, da ne le pozabimo na stare zamere in boleče izkušnje, ampak tudi kreiramo nova prepričanja, takšna, ki nas v življenju ne bodo več omejevala, temveč podpirala.

Z ljubeznijo. ♥ podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

Petra podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja