Kaj je HSE Coaching?

HSE Coaching (Human Software Engineering oz. programski inženiring za človeka) je metoda, ki omogoča, da posameznik ozavesti in sprosti čustveno bolečino iz preteklosti. Prav ta namreč oblikuje naše vedenje in navade ter je vir vseh naših omejujočih prepričanj oz. pogojnih odzivov, kot jih poimenuje avtor metode Tom Stone.

Tako kot marsikatera metoda je tudi HSE Coaching nastal zaradi nuje. Avtor metode je bil namreč v nekem trenutku ustreljen v prsi, kar je med drugim vodilo tudi v posttravmatski stresni sindrom. Uradna medicina mu zadovoljive rešitve ni ponudila, zato je možnosti za rešitev iskal sam in jo tudi našel v obliki osmih tehnik za doseganje stanja čiste zavesti.

V našem telesu prebiva energija uporabnih in neuporabnih čustev. Prva so tista, ki nastanejo na podlagi obstoječe realnosti in nam koristijo. Če na primer vidim, da proti meni vozi vlak in ob tem občutim strah, je to čustvo v tem trenutku zelo koristno in spada v kategorijo uporabnih čustev. A če sedim doma in trepetam od strahu, da me bo nekoč v prihodnosti morda povozil vlak, je to strah, ki je neuporaben in temelji na zgodbi, ki mi jo je spretno ponudil moj um.

Neuporabna čustva so vsa pretekla čustva, ki si jih nismo dovolili v celoti občutiti in v obliki čustvenih bolečinskih teles, kot jih imenuje Eckhart Tolle, še vedno »prebivajo« v nas. Neuporabna čustva pa so tudi tista, ki nastanejo na podlagi neuresničenih pozitivnih pričakovanj (na primer razočaranje, ki ga doživim, ko ne dobim zaposlitve, ki si jo želim ali pričakujem) ali na podlagi pričakovanja negativnih situacij v prihodnosti (na primer strah pred javnim nastopom, tesnoba ob misli na negotovo prihodnost).

Vsa neuporabna čustva nas držijo v primežu svoje energije in nam onemogočajo, da bi živeli polno in svobodno. So kot nikoli dobro ozdravljena rana, ki zaboli vedno, ko pritisnemo nanjo, lahko bi jih poimenovali tudi kar sprožilci.

Vzemimo na primer vztrajanje v partnerskem odnos, čeprav v njem nismo zadovoljni, morda smo celo priča ali žrtev fizičnega ali psihičnega nasilja. V odnosu vztrajamo, čeprav razumsko vemo, da si s tem povzročamo veliko trpljenja, a moči, da bi izstopili, ne zmoremo. To le lep primer nezdravljene rane iz preteklosti, v kateri smo imeli izkušnjo nesprejetosti in neljubljenosti. Čustvena bolečina, ki takšno izkušnjo spremlja, je neopisljiva, še posebno, če do nje pride že zgodaj v otroštvu. Z njo se nismo zmožni soočiti, zato se energija te čustvene bolečine shrani v našem telesu in čeprav se je ne zavedamo, ima še kako močan vpliv na naše življenje. Eden od teh vplivov je tudi tičanje v nezdravem partnerskem odnosu le zato, ker nas je strah, da boljšega partnerja ne bomo našli, da bomo ostali sami in osamljeni, nesprejeti in neljubljeni, kot je že bilo nekoč v preteklosti. Nerazrešena čustvena bolečina je torej tista, ki je v ozadju nezmožnosti sprejetja odločitve, da poskrbimo zase, s tem da iz odnosa odidemo.

Na podoben način je nerazrešena čustvena bolečina tudi tista, ki je v ozadju odvisnosti od odnosov, hrane, pijače in drugih substanc, ostajanja v vlogi žrtve, v nezadovoljstvu, depresiji, fobijah in tesnobi, je hrana za naša omejujoča prepričanja in ponavljajoče se težave. HSE Coaching nagovori prav energijo nerazrešene čustvene bolečine in težave odpravi tam, kjer je njihov izvor. S tem poskrbimo za osvoboditev od omejujočih misli in navad, s katerimi si pravzaprav sami mečemo polena pod noge, ne da bi se tega sploh zavedali.

S HSE Coachingom lahko nagovorimo različne stiske:

  • premagovanje strahov, fobij, paničnih napadov, depresije, tesnobe;
  • premagovanje zamer, jeze, sramu in obžalovanj;
  • premagovanje fibromialgije;
  • reševanje posttravmatskega stresnega sindroma in nočnih mor;
  • premagovanje vseh vrst odvisnosti;
  • razreševanje preteklih travmatičnih dogodkov;
  • premagovanje slabe samopodobe in nizke samozavesti;
  • odpravljanje omejujočih prepričanj in navad, povezanih s partnerstvom, kariero, financami itd.;
  • premagovanje neodločnosti pri postavljanju ciljev in nezmožnosti najti motivacijo za njihovo uresničitev.

»Stranski produkt« HSE Coachinga je vedno bolj razvita sposobnost prisluhniti svoji intuiciji, saj njenega glasu ne omejujejo več na neuporabnih čustvih temelječe misli. S tem razvijemo navado prisluhniti sebi, svojim željam in potrebam, vrnemo se k iskanju odgovorov v sebi, ne več pri drugih, ter globoko v sebi razvijemo notranjo mirnost in gotovost.

HSE Coaching je pomagal tudi Anji odpraviti svojo potrebo po kritiziranju same sebe, preberite pa tudi zapis o moji izkušnji z odpravo strahu pred letenjem.

Imate vprašanje o HSE Coachingu? Pokličite nas na 031 535 776, nam pišite na petra@mestoznanja.si ali vprašanje pošljite preko kontaktnega obrazca in z veseljem vam bom odgovorila.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako škodimo drugim, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti?

»S pripisovanjem svoje sreče drugim nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje.« Tako sem zapisala v uvodu zapisa Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi? in v zapisu predstavila tri načine, na katere si s tem pričakovanjem škodimo, tokrat pa poglejmo, kako s tem razmišljanjem škodimo drugim.

Pričakovanje, da nas bodo osrečili drugi, je eno tistih, ki nas spremljajo že od rojstva. Kot dojenčki smo namreč povsem odvisni od staršev in hitro se naučimo, da so prav oni tisti, ki poskrbijo za vsako našo potrebo. Ko smo lačni, nam dajo jesti, ko smo žejni, nam dajo piti, ko smo utrujeni, nas uspavajo, ko je treba zamenjati plenico, to uredijo. Nekako se nam začne dozdevati, da so ljudje okrog nas tam le zato, da skrbijo za zadovoljitev vseh naših potreb, zaradi česar smo zadovoljni in srečni. Težava nastopi, ko odrastemo, ne zavedajoč se, da smo zdaj sposobni svoje potrebe zadovoljiti sami in posledično tudi sami poskrbeti za svojo srečo. Tako še vedno vztrajamo v pričakovanju, da je to naloga drugih, s tem pa nevede škodujemo prav tistim, ki jih imamo najraje. Poglejmo, kako.

1. Občutki krivde

Občutke krivde spoznamo že kot otroci. Kadar se namreč ne obnašamo tako, kot si starši želijo, nam bodo hitro povedali, da sta »mamica in ati žalostna«. Zaključek, do katerega pogosto pridejo otroci, pa je: »Jaz sem odgovoren za srečo staršev in jaz sem kriv, da sta mamica in ati žalostna ali slabe volje.« Že kot otroci nezavedno pričakovanje staršev, da jih bomo osrečili, zelo hitro ponotranjimo in ga prenesemo tudi na druge osebe – brate in sestre, stare starše, učitelje, trenerje in tudi prijatelje. Tako je sklenjen začarani krog, v katerem se vrtimo, vse dokler verjamemo, da so drugi odgovorni za našo srečo, mi pa za njihovo. Trudimo se dobivati dobre ocene, da bodo starši in učitelji srečni, vpišemo se na šolo, ki so nam jo izbrali straši, zato da jih ne bomo razočarali, se trudimo ugajati prijateljem, sodelavcem in celo neznancem, le zato, da ne bodo slabe volje, in se borimo z občutki krivde, kadar nam kljub vsemu trudu ne uspe. Ob vsem tem nikoli niti ne pomislimo, da smo pa morda odgovorni le za svojo srečo, ne pa tudi za srečo drugih.

2. Moje potrebe in želje niso pomembne

Kadar smo ponotranjili pričakovanje, da moramo osrečiti druge, delamo stvari le zato, ker verjamemo, da jih moramo, njihov osnovni namen pa je osrečiti druge. Takrat se ne sprašujemo, kaj je tisto, kar se zdi pomembno nam, sebe, svoje potrebe in želje potisnemo na stranski tir, v ospredje pa postavimo druge in njihove želje. Če to počnemo dovolj dolgo, se bo prej ali slej v nas prebudil notranji nemir, ki nas bo opozarjal, da je čas, da pogled usmerimo tudi nase. Nič ni narobe, če si želimo ugoditi drugim, a če ob tem stalno čutimo pritisk in krivdo, kadar tega ne storimo, je to znak, da smo svoje potrebe zanemarili. Odlični pokazatelji, da smo sebe postavili na zadnje mesto, so tudi pogosto nezadovoljstvo, nezmožnost odgovoriti na vprašanje, kaj v tem trenutku potrebujem zase, da bom zadovoljna in srečna, ter stalna prezaposlenost z opravki, povezanimi s skrbjo za druge.

3.Nisem dovolj dober

Pogosti občutki krivde lahko privedejo do kreiranja prepričanja, da takšni kot smo, nismo dovolj dobri. Zato se še bolj trudimo ugajati in iščemo potrditve zunaj sebe, kajti le kadar dobimo pohvalo ali priznanje od drugih, nam to da zadoščenje, ki pa nikoli ne traja dolgo. Prepričanje, da nismo dovolj dobri, ni nič kaj lepa popotnica za življenje, saj v skladu z njim verjamemo, da so drugi tisti, ki določajo, kdaj smo dovolj dobri, lepi, uspešni … ter da je naša vrednost odvisna od mnenja in potrditve drugih. Naše življenje je polno dvomov in nezadovoljstva, saj karkoli naredimo, ne naredimo dovolj ali dovolj dobro. Vsako mnenje drugih, ki ni v skladu z našim, v nas zaseje nov dvom in poraja vprašanji, kaj pa če imajo prav, kaj pa če bi res moral/-a ravnati drugače.

Kako vedeti, ali smo ponotranjili pričakovanje, da so drugi odgovorni za našo srečo? Lep pokazatelj je razmišljanje v stilu: »Če bi me imel rad, bi se spremenil,« »Če bi bila pomembna zanj, bi naredil, kar ga prosim oz. želim.« Če se zalotite v tem razmišljanju, verjamete, da so drugi tisti, ki vas morajo osrečiti, kadar pa se zalotite v razmišljanju: »Moram to narediti zanj ali zanjo, to je moja dolžnost,« verjamete, da ste vi tisti, ki morate osrečiti druge. Obe pričakovanji nam lahko precej zagrenita življenje, a vendar se da obe tudi odpraviti. To, da se ju zaveste, je prvi korak, z nekaj dela na sebi pa bosta kmalu le še stvar preteklosti.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako sem opustila strah pred zavrnitvijo?

Strah pred zavrnitvijo je čustvo, s katerim se v svojem življenju slej ali prej srečamo vsi. Morda takrat, ko iščemo zaposlitev, ko se odpravimo »na lov« za novim partnerjem ali partnerko. Morda se z njim srečamo že kot otroci, ko ne dobimo tistega, kar si želimo od staršev, ali pa v šoli, ko nismo sprejeti v ekipo, del katere bi radi bili.

Strah pred zavrnitvijo mi je dobro znan, saj je bil velik del mojega življenje moj tesen spremljevalec. Nekoliko bolj sva se spoprijateljila v letu 2005, ko sem se preizkusila kot terenska prodajalka knjig v Angliji, kjer sem vsakodnevno doživela 60, 70 ali še celo več zavrnitev. Sčasoma sem se jih navadila in me res ni več kaj dosti ganilo, ko sem slišala še en ne več. Nisem jih več jemala osebno, videla sem, da se svet kljub enemu ne še vedno vrti in prepričana sem bila, da sem se s to izkušnjo strah pred zavrnitvijo premagala za vedno. O tem, kako zelo sem se motila, sem se prepričala nekaj let pozneje ob iskanju zaposlitve.

Prej ali slej se vsak iskalec zaposlitve, ki je aktiven že več mesecev, začne spraševati, ali je z njim morda kaj narobe, da ga nihče ne želi zaposliti, in sama nisem bila izjema. Kljub temu so bile to zavrnitve, ki sem jih relativno dobro prenašala, saj sem se hitro potolažila, da je zaposlitev pač dobil nekdo z zvezami in poznanstvi. A zavrnitev, pri kateri ni pomagala nobena samotolažba, je bila zavrnitev s strani moških.

Kaj je neuslišana ljubezen, sem občutila že v osnovni, nato pa še močneje srednji šoli. Saj poznate tisto najstniško zatrapanost, ko na tvojem princu na belem konju ne moreš in ne moreš najti nobene napake, ne glede na to, kako jo iščeš, razen te, da te on niti ne pogleda. A tudi te napake ne pripišeš njemu, temveč sebi. Nisem dovolj privlačna, vitka, zanimiva, pametna, pomembna in še bi lahko naštevala. Ne ukvarjam se s pravimi hobiji, nisem del prave družbe in sem preveč dolgočasna. Ni bilo treba dovolj, da sem ugotovila to, kar sem globoko v sebi že vedela – nisem vredna ljubezni. Ko se zaveš tega, je strah pred zavrnitvijo še toliko bolj strašljiv.

Nisem vreden ljubezni, je le eno od prepričanj, ki jih ljudje globoko v sebi nosimo s seboj. Če dodamo še dejstvo, da velika večina ljudi globoko v sebi verjame, da niso dovolj dobri, je jasno, zakaj smo pripravljeni narediti praktično vse, da bi se zavrnitvi izognili. Zavrnitev s strani drugih je namreč tista, ki ta naša prepričanja le še potrdi in doda sol na že tako bolečo rano.

Čeprav vsak razumen človek ve, da beseda ne, ki jo slišimo od drugih, pravzaprav ne pove veliko o nas, temveč le o njihovih željah in potrebah, pa ta razum ob misli na pretekle zavrnitve popolnoma odpove. Strah pred zavrnitvijo oz. pred čustveno bolečino, ki jo ta nosi s seboj, je namreč prevelik. V želji po samozaščiti se začnemo izogibati vsem situacijam, ki jih doživljamo kot grožnjo v obliki možne zavrnitve. Ne izrazimo svojega mnenja, ne pokažemo naklonjenosti ljubi osebi, ne postavimo vprašanja, ne predstavimo svojega znanja in izkušenj, ne pošljemo življenjepisa ali predstavitvenega pisma itd. Skrijemo se v svojo varno votlinico in čakamo, da nevarnost mine, ne zavedajoč se, da s tem mineva tudi življenje.

Situacij, v katerih sem se počutila zavrnjeno, se spomnim že iz otroštva. Ob učenju metode HSE sem nerazrešena čustva, ki so me še vezala na te situacije, postopno razreševala. Spuščala sem razočaranje in žalost, ki sem ju občutila ob teh dogodkih. Razreševala sem sram, ki sem ga občutila ob vsaki zavrnitvi, ob kateri se mi je potrdilo prepričanje, da nisem dovolj dobra. In spuščala sem tudi jezo na vse ljudi, ki so mi po mojem mnenju naredili krivico. S tehnikami, ki so del metode HSE, sem lahko razreševala čustvo za čustvom, ne da bi se morala osredotočati na vsako preteklo situacijo posebej, kar mi je ustrezalo, saj se vseh verjetno niti ne bi spomnila. Telo mi je preko napetosti in rahle bolečine vedno znova in znova pokazalo, kje se še zadržuje energija posameznega čustva, ki sem jo želela razrešiti. Z razreševanjem mi je postopno postajalo vedno bolj jasno, da sem pravzaprav čisto v redu oseba, da sem pomembna ne glede na to, kdo me sprejme in kdo ne, pa tudi to, da ljubezni niso vredni le tisti, ki so dovolj lepi in pametni, temveč smo je vredni vsi.

Po tem, ko sem spustila breme nerazrešenih čustev, ki so me vezala na preteklost, sem na zavrnitev zmogla pogledati popolnoma z nove perspektive. Jasno mi je postalo, da beseda ne, ki jo izrečejo drugi, resnično ne govori o meni. Še več, jasno mi je postalo tudi, da beseda ne ni tista, ki bi določala mojo vrednost ali jo kakorkoli zmanjševala. Če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da nisem vredna ljubezni. Če se nekdo ne strinja z menoj, ne pomeni, da ima on prav in jaz ne, da je on pameten in jaz neumna. Pomeni le, da smo si ljudje med seboj različni. To pa je precej manj strašljiva misel kot ta, da je z menoj nekaj hudo narobe.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Zakaj vizualizacija ne deluje vedno?

Velikokrat sem že dobila vprašanje, zakaj vizualizacija ne deluje vedno? In moram priznati, da sem se to včasih spraševala tudi sama.

Razlogov zakaj vizualizacija ne deluje je več. A eden vsekakor izstopa in to so čustvene blokade. Prav te so največji »krivec«, da vizualizacija ne deluje. Pa ne le vizualizacija, temveč tudi afirmacije. Ali so v našem telesu čustvene blokade, ki nam preprečujejo materializacijo vizualiziranega, je pravzaprav mnogo lažje odkriti, kot se zdi na prvi pogled. Naše telo in tudi um nam namreč na čudovit način sporočata, kadar z vsebino vizualizacije nismo popolnoma usklajeni.

Svojo izkušnjo z vizualizacijo srečnega in ljubečega partnerskega odnosa, ki se kljub moji vztrajnosti ni in ni materializiral, sem delila v včerajšnjem posnetku na Facebook-u. Spominjam se, da se je vprašanje zakaj vizualizacija ne deluje, takrat kar pogosto motalo po moji glavi. Čeprav mi je telo ves čas zelo jasno in glasno sporočalo odgovor, ga nisem slišala.  

Ne le telo, temveč tudi naš um, nam zelo glasno sporoča, kdaj smo s tistim, kar vizualiziramo v celoti usklajeni.

Zato, kadar uporabljamo vizualizacijo, prisluhnimo svojemu telesu. Napetost, neprijetni občutki, rahla bolečina ali pekoč občutek, običajno v predelu trebuha, prsnega koša ali grla, lahko pa tudi v drugih delih telesa, nakazujejo, da delovanje vizualizacije omejujejo čustvene blokade, ki so lahko povezane s preteklimi neprijetnimi izkušnjami ali s strahovi in skrbmi za prihodnost.

Vse misli dvoma, skrbi in strahu, ki se pojavijo med vizualizacijo, prav tako nakazujejo na obstoj čustvenih blokad. Če globoko v sebi dvomimo v možnost uresničitve ali če verjamemo, da smo nevredni uresničitve naših želja, bodo rezultati našega truda slabi. Vizualizacija bo tako mnogo bolj učinkovita, ko bomo s tistim, kar vizualiziramo, tudi resnično usklajeni. Zato poskrbimo najprej za odpravo čustvenih blokad. Pri tem je zelo učinkovita metoda HSE (Human Software Engineering), ki sem jo za odpravo blokad uporabila tudi sama, kot zelo učinkovita pa se je izkazala tudi pri tistih, ki so jo preizkusili v sklopu osebnega svetovanja.

Drugi razlog zakaj vizualizacija ne deluje so nejasno postavljeni cilji oz. ne dovolj jasno definirane želje. Če niti sami ne vemo, kaj si v resnici želimo, potem bomo to seveda težko vizualizirali. Zato je pomembno, da si vzamemo čas in razmislimo, kam si sploh želimo priti ter se uskladimo sami s seboj do te mere, da bomo na svoj izbrani cilj ali željo lahko pomislili brez kančka dvoma oz. spraševanja ali je res to tisto, česar si želim.

Kaj storiti, ko ne vemo natančno česa si želimo?

V tem primeru se lahko poslužujemo le vizualizacije občutkov, kar pomeni, da se osredotočimo na končni rezultat v obliki občutkov. Vprašajmo se, kako se želim počutiti, nato pa za lažje vživljanje v te občutke v spomin prikličimo dogodke ali situacije iz preteklosti, ki nas navdajajo z želenimi občutki. To je bil način, ki se ga uporabila pred 8 leti, ko sem iskala zaposlitev in takrat je vizualizacija delovala resnično hitro, o čemer sem že pisala.

Vživljanje v »končne« občutke oz. osredotočenost na končni rezultat s seboj nosi tudi določene prednosti. Univerzumu namreč omogoča, da kreira najbolj optimalno pot za dosego našega cilja, saj se nam v nasprotnem primeru pogosto dogaja, da se osredotočimo le na eno in se posledično ne odpiramo za vse ostale možnosti, ki bi nas prav tako lahko »pripeljale« na želeno destinacijo.

Ne pozabimo tudi, da vizualizacija ni le razmišljanje o izpolnitvi želje, temveč je pomembno, da se vživljamo v občutke, ki jih bomo občutili, ko bo naša želja uresničena. »Osredotočite se na to, kako se želite počutiti, ne na to, kako boste to počutje dosegli,« je misel neznanega avtorja, ki čudovito povzame bistvo vizualizacije.

Kako dolgo izvajati vizualizacijo?

Verjamem, da je potrebno vizualizacijo izvajati tako dolgo, dokler se ob misli na želeni rezultat ne bomo počutili res udobno, dobro, predvsem pa samozavestno in z vero, da bo rezultat v naše življenje prišel ob za to pravem času. Dokler vizualizacijo izvajamo le zato, da bomo z njo končno že dosegli želeni rezultat, ta ne bo učinkovita. Če jo izvajamo z nepotrpežljivostjo in dvomom v njeno učinkovitost, rezultata prav tako ne bo, ne glede na to, kako dolgo jo bomo izvajali. Ko enkrat dosežemo prej omenjene občutke in zaupanje v to, da se bo rezultat pokazal ob za to pravem času, z vizualizacijo lahko prenehamo.

Ne glede na to kako dolgo jo izvajamo, pa bodimo odprti za navodila naše intuicije, ki nam bo ponujala ideje s katerimi lahko pridemo do želenega cilja. Sledimo jim in bodimo aktivno. Samo vizualizacija brez naše akcije namreč prav tako ne bo dala želenega rezultata. 

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi?

S pripisovanjem svoje sreče drugim nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje. Verjamem, da smo se s tem v eni ali drugi vlogi srečali že vsi – lahko smo bili v vlogi tistega, ki je verjel, da nas bodo osrečili drugi, ali v vlogi tistega, ki je verjel, da mora druge osrečiti.

Tako ena kot druga vloga sta škodljivi, le načini, na katere si z njima škodimo, so različni. V današnjem zapisu poglejmo, kako škodimo sebi, kadar verjamemo, da nas morajo osrečiti drugi, v naslednjem zapisu pa se bom osredotočila na to, kako s tem pričakovanjem, škodimo prav tistim, ki jih imamo najraje, saj ti pogosto to naša pričakovanje ponotranjijo in posledično verjamejo, da so odgovorni za našo srečo ali nesrečo. A kot že zapisano, najprej poglejmo nekaj načinov razmišljanja s katerimi škodimo sebi, kadar verjamemo, da nas morajo drugi osrečiti.

1. Ni jim mar zame

Na osebnih svetovanjih sem neštetokrat že slišala eno od različic izjave »ni jim mar zame«. Tako si namreč razlagamo vedenje drugih, kadar ne želijo ali zmorejo narediti tistega, kar od njih pričakujemo oz. kadar ne naredijo tistega, kar verjamemo, da bi nas osrečilo. Ko nekdo ne pospravi za seboj, čeprav smo ga to že ničkolikokrat prosili, ko ne pomaga pri kuhanju kosila, ko se ne zahvali, ko ne pokliče in ne piše … vse to si razlagamo, kot da tej osebi ni mar za nas in se ob tem seveda ne počutimo nič kaj dobro. Kot da bi bil celoten namen obstoja drugih le ta, da skrbijo za našo srečo s tem, da se vedejo točno tako, kot mi od njih pričakujemo. S tem razmišljanjem torej produciramo le svojo nesrečo in nezadovoljstvo.

2. Le kaj si bodo mislili drugi

To razmišljanje je pogosto v odnosu starš in otrok. Le kaj si bodo misli drugi, če moj otrok ne bo pozdravil, če se ne bo zahvalil, ko nekaj prejme v dar, če ne bo sedel pri miru za mizo, ipd.  Seveda si vsak starš želi, da bi se otrok vedel v skladu z nekimi načeli lepih manir, a pričakovati, da se bo tako vedel vedno in povsod in temu pripisovati svojo srečo, je kljub vsemu malce utopično. Konec koncev smo bili tudi sami nekoč otroci. In upam si trditi, da smo bili mnogi izmed nas v vlogi tistega, ki verjame, da je sreča staršev odvisna od njega in občutki krivde, ki smo jih doživljali kadar starši z nami niso bili zadovoljni, niso bili prav nič prijetni. Torej s pripisovanjem svojo sreče ali nesreče vedenju otroka, delamo škodo ne le njemu, temveč tudi sebi, saj je prav to pričakovanje tisto, s katerim ravno tako produciramo svojo nesrečo in nezadovoljstvo in slabšamo odnos s tistimi, ki jih imamo najrajši. 

3. Nočem ga/jo/jih izgubiti

Ljudi, ki so nam pomembni, nočemo izgubiti. Konec koncev verjamemo, da so ključnega pomena za našo srečo in si posledično želimo, da ostanejo del našega življenja. Ironija pa je, da prav s tem svojim prepričanjem slabšamo odnose s tistimi, s katerimi si najbolj želimo biti povezani. Verjamem, da se večina izmed nas ne počuti ravno dobro ob ljudeh, ki nam pogosto govorijo kaj bi morali narediti, kako bi se morali vesti in kako bi se morali spremeniti. Slej ali prej se bomo od teh ljudi začeli umikati, saj se bo v nas čisto tiho prikradel občutek nesprejetosti. Enako bodo storili tudi tisti, od katerih vede ali nevede zahtevamo, da nas osrečijo. Nihče namreč ne mara občutka nesprejetosti. Prav tako nismo navdušeni nad ljudmi, ki jih doživljamo, kot da nas želijo spremeniti.

»Če se nehaš spreminjati, nehaš živeti,« je zapisal nemški pisatelj in teolog Rainer Haak. Rekla bi, da tudi med čakanjem na osrečitev s strani drugih nehamo živeti. Naše življenje postane neprestan boj, poln notranjega nezadovoljstva in nemira. Če smo s svojim življenjem nezadovoljni, je na nas, da ga spremenimo. Nikar ne pričakujmo, da se bodo spremenili drugi le zato, da bomo srečni mi. Konec koncev to ni njihova naloga, temveč naša.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Vloga žrtve in zakaj ostajamo v njej?

Vloga žrtve je nekaj, s čimer se, zavedno ali nezavedno, kdaj pa kdaj identificira marsikdo. Težava nastopi, ko se z njo identificiramo do te mere, da ta prevzame vajeti nad našim življenjem.

Da bi lahko iz nje izstopili, se je moramo najprej zavedati, nato pa raziskati, katere koristi nam prinaša, saj so prav te tiste, zaradi katerih v tej vlogi vztrajamo. A pojdimo lepo po vrsti.

Vloga žrtve – kako jo prepoznati?

Če se sprašujete zakaj se to vedno dogaja meni, zakaj mi to delajo, zakaj se tako vedejo do mene, ste v vlogi žrtve. Verjamete, da se vam na vseh koncih in krajih godi krivica, da vas ljudje ne cenijo, ne spoštujejo dovolj in se do vas pogosto vedejo neprimerno. Morda celo verjamete, da to, kar počnejo, počnejo le zato, da bi vas namerno prizadeli. Ob tem se pogosto jezite na druge, občasno tudi na cel svet, vmes vas »popade« žalost in razočaranje ob misli na to, kako krivično je življenje do vas.

Če vam je zgornji opis bolj ali manj znan, ste vlogo žrtve zelo dobro prevzeli. Sedaj pa poglejmo še, kaj nam vloga žrtve prinese. Koristi sem strnila v tri kategorije: pozornost, izgovore in občutek varnosti.

1. Pozornost

Eni in isti šali se prav dolgo ne bomo smejali. Eno in isto jamranje ali tarnanje pa smo pripravljeni poslušati v nedogled. Vsaj tako se zdi. Ostajanje v vlogi žrtve nam v tem pogledu pogosto prinaša pozornost. Ne le družine, prijateljev in znancev temveč tudi popolnih neznancev. Dokler imamo težave, so nas ljudje pripravljeni poslušati, nam ponujati ideje za takšne in drugačne rešitve ali nam celo ponuditi konkretno pomoč. Imamo torej nekoga, ki svoj čas in svojo pozornost namenja nam in našim težavam, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Ljudem se smilimo, ponudijo na svoje sočutje, ramo na katero se lahko naslonimo in so se nam mnogo bolj, kot takrat, ko nam gre dobro, pripravljeni posvetiti.

2. Izgovori

Vloga žrtve nam pogosto ponuja celo vrsto izgovorov zakaj nečesa ne moremo storiti. Kako naj odpustim, ko pa se je tako grdo vedel do mene? Kako naj grem na sprehod, v kino ali v gledališče, če pa nimam časa? Kako naj to naredim, če pa ne znam? Kako naj, če pa nimam tega ali onega? Vedno bomo lahko našli razloge, da nečesa ne storimo. To je dejstvo. Vedno pa bomo lahko našli tudi rešitve. A iskanja slednjih se vsekakor ne bomo lotili, dokler bomo imeli občutek nemoči, ki je stalni spremljevalec vseh, ki se identificirajo z vlogo žrtve. Z izgovori nevede pravzaprav ohranjamo naslednjo korist – občutek varnosti.

3. Občutek varnosti

Vloga žrtve je nekaj, kar nam je znano. Čeprav ni vedno najbolj udobna, se v njej dobro znajdemo in vsaj približno vemo, kaj lahko pričakujemo. Zmerna in znana bolečina je za mnoge še vedno bolj sprejemljiva kot bolečina, ki jo s seboj nosi strah pred neznanim. Vloga žrtve nam omogoča, da na vseh področjih ostajamo znotraj svoje cone udobja in se ne izpostavljamo tveganjem, ki jih s seboj nosi korak v neznano in tveganju, da pademo. Paradoksalno, mar ne? Ostajanje v občutku nemoči nam prinaša varnosti, ko bi nam zdrava kmečka pamet vendar narekovala ravno obratno.

Vlogo žrtve poznam zelo dobro. Občutek nemoči in ostajanje v varni coni udobja tudi. Ne le v teoriji, temveč tudi v praksi. To je bil namreč zelo dolgo moj stil življenja, ki ga je spremljal stalen občutek, da se mi življenje dogaja popolnoma izven mojega nadzora. A ne glede na vse, je bila prav vloga žrtve tista, ki mi je omogočala, da sem ostajala skrita in neopažena. To je bila vloga, ki mi je omogočala, da se ne izpostavljam preveč in s tem ne tvegam zavrnitve ali neuspeha. Zato še kako dobro poznam vse tri koristi, ki jih naštevam. Poznam delovanje iz vloge žrtve in iz pozicije nemoči, kakor tudi delovanje iz vloge kreatorja svojega življenja in pozicije moči. Že res, da je slednje včasih lahko malce strašljivo, a vendar je vsaj meni mnogo bolj strašljiva misel na to, da bi zopet sprejela prepričanje, da je življenje nekaj, kar se preprosto dogaja brez mene. V takšnem življenju je namreč zelo veliko čakanja. Čakanja na boljši jutri, na boljše in bolj prijazne ljudi, na boljše življenjske okoliščine in še kaj.

Kdo bi si mislil, da nam je čakanje vendarle tako blizu, ko pa se nenehno pritožujemo nad tem, da moramo čakati v vrsti za blagajno, v prometu in še kje. 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako odpraviti strah pred letenjem?

Moja prva izkušnja z letalom je bila dobra. Kaj dobra, fantastična. Še danes se je spomnim. Govorim o poletu na maturantski izlet. Tudi nekaj naslednjih je bilo dobrih. Vse dokler nisem leta 2005 letela v Anglijo. Takrat se je začelo.

Nekje na polovici ali tretjini poleta smo naleteli na turbulenco. Letalo se je vsake toliko precej hitro spustilo, kar me je spominjalo na hiter pad, ki ga doživimo na vlaku smrti. Medtem, ko je moja sopotnica na letalu ob tem uživala, kot da je res na vlakcu smrti v Gardalandu, sem jaz panično iskala vrečko za bruhanje. A njeno navdušenje je ob mojem polnjenju vrečke za bruhanje vseeno malce splahnelo. Ne vem kako dolgo smo leteli v območju turbulence, vem le, da so se mi sekunde zdele dolge kot ure. Nismo in nismo pristali, čeprav je pilot že zdavnaj napovedal pristanek na letališču. Medtem je letalo še vedno vsake toliko uprizorilo manjši prosti pad, jaz pa sem polnila že drugo vrečko.

Ne vem kaj je bilo bolj grozno – občutek ujetosti na letalu ali strah, povezan s tem, da se mi niti sanjalo ni, kdaj bo te muke konec. Po dolgih urah (dobro, malo pretiravam, ampak res sem imela občutek, da je šlo za ure in ne minute) smo končno pristali in medtem ko so ostali potniki navdušeno ploskali ob pristanku, sem jaz lahko le razmišljala o tem, kako naj čim hitreje pridem na sveži zrak.

Od takrat naprej sem vedno že dan pred poletom doživljala metuljčke v trebuhu. In to ne tiste prijetne, ki jih občutimo, kadar smo zaljubljeni, temveč takšne, ki so frfotali tako močno, da je moj želodček to prenašal precej precej slabo. Noč pred poletom običajno ni bila nič boljša. Nekaj minut nemirnega spanca in nekaj ur bedenja. Ne le bedenja, temveč razmišljanja v smislu kaj bo, če bo. Prihod na letališče je v meni že vzbudil slabost in iskanje stranišč. Vedno sem sicer vzela tableto proti slabosti, a prav velikega učinka ni bilo.

Tako sem našla drugačno taktiko in se, če se je le dalo, poletom izogibala, svoj dopust pa načrtovala tako, da sem na želeno destinacijo lahko prišla z drugim prevoznim sredstvom. Ko se je lansko leto najboljša prijateljica (tista, ki je na letu v Anglijo uživala na vlakcu smrti) preselila na Ciper in me povabila, da počitnice preživim pri njej, sem celo preverjala, kako bi tja prišla kar z avtom. Potrebovala bi samo 31 ur, kar se mi niti ni zdelo tako veliko in sem za trenutek resno pomislila na to možnost, a se na koncu vseeno odločila, da naredim tej muki z letali konec. Moja pot iskanja odgovora na vprašanje kako odpraviti strah pred letenjem, se je začela. Najprej s tehniko, ki mi je bila v tistem trenutku najbolj blizu, in sicer z nevro-lingvističnim programiranjem.

Že ob misli na letalo, me je stisnilo v trebuhu in potrebovala sem nekaj časa, da sem z NLP-jem prišla do stopnje, ko sem na izkušnjo poleta v Anglijo lahko pogledala z očmi zunanjega opazovalca, ki bi se mu, verjamem, vse skupaj zdelo zelo hecno. Pravzaprav bi lahko bil to super prizor za komedijo. Na eni strani obupano bitje, ki panično išče in pobira vrečke za bruhanje iz vseh sedežev v vrsti, na drugi navdušeno bitje, ki uživa na najbolj nori vožnji vlakca smrti. Takoj, ko sem na dogodek uspela pogledati s te perspektive, je del neprijetnega občutka iz trebuha izginil. O tem, da obstajajo načini kako odpraviti strah pred letenjem sedaj ni bilo več vprašanje, vprašanje je bilo le, koliko časa bom za ta proces potrebovala. A opogumljena s prvimi rezultati sem nadaljevala. Tokrat z metodo Human Software Engineering (HSE), metodo, s katero iz svojega telesa lahko učinkovito odstranjujemo zastalo energijo nekoristnih čustev – v mojem primeru strah. Z omenjeno metodo sem uspela spustiti vso energijo strahu, ki je spremljal vse pretekle polete in energijo strahu, povezanega s pričakovanjem negativnih posledic prihodnih poletov.

Polna pričakovanj sem tako lansko leto po dolgem času zopet sedla na letalo. Malce nervozna, a kljub vsemu optimistična. Navdušenje, ki sem ga doživljala znotraj sebe ob tem, ko sem se, ne le pred poletom, temveč tudi v času leta, počutila super, je bilo nepopisno. Prej prestrašeno bitje, ki na letališčih išče stranišča in sedeže, ki so v bližini, se je letošnje poletje že samozavestno sprehajalo po letališču in z veseljem čakalo vkrcanje na letalo. Noro. Kdo bi si mislil, da je mogoče odpraviti strah pred letenjem na tako hiter in učinkovit način.

Pa ne le strah pred letenjem, tudi pred neuspehom, samoto, čustveno bolečino, izgubo zaposlitve ter financ in še čim lahko odpravimo. Sem živ dokaz za to. 🙂 odpraviti strah pred letenjem

Če ste se odločili, da imate tudi vi dovolj življenja, ki ga vodi strah, se prijavite na osebno svetovanje in si s tem podarite dar bolj svobodnega življenja. Verjamem, da dolgoročno to najlepše darilo, ki si ga boste podarili.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

 

Kako uresničiti novoletne zaobljube?

Marsikdo ob začetku novega leta razmišlja, katere spremembe bo uvedel v svojem življenju, da bo to končno takšno, kot si ga želi in se ob tem sprašuje kako uresničiti novoletne zaobljube. A marsikdo po začetnem zanosu, ki traja morda teden, v dobrih primerih pa celo dva, na novoletne zaobljube hitro pozabi in njegovo življenje se vrne nazaj na stare tire.

Kako torej poskrbeti, da bo leto 2018 v tem pogledu drugačno in bomo ob koncu leta s ponosom zrli nazaj na vse kar smo dosegli? V tokratnem zapisu podajam nekaj idej, ki vam bodo pomagale najti svoj odgovor na vprašanje kako uresničiti novoletne zaobljube.

1. Zmernost

Zmernost je prvi kriterij, ki ga je smiselno upoštevati pri oblikovanju novoletnih zaobljub. Če se odločimo, da bomo naenkrat v svoje življenje vpeljali veliko obsežnih sprememb, obstaja zelo velika verjetnost, da na koncu ne bomo vpeljali nobene. Izberimo torej eno ali dve novoletni zaobljubi, ki jih bomo vpeljali z začetkom leta. Ko bodo postale del našega vsakdana, lahko razmislimo še o vpeljevanju drugih sprememb.

2. Mali in postopni cilji

Kakor ni realno pričakovati, da bomo drastično spremenili svoje življenje na več področjih le zato, ker se je začelo novo leto, ni realno pričakovati, da bomo čez noč uvedli velike spremembe, četudi le na enem področju. Če na primer nikoli v življenju nismo imeli ravno veselja do teka ali druge športne aktivnosti, večinoma ni realno pričakovati, da se bomo od 1. januarja naprej vsak dan eno uro ukvarjali s športom. Postavimo si rajši male cilje – 10 minut joge vsak dan ali trikrat tedensko eno uro hoje ali enkrat tedensko izlet na bližnjih hrib. Takšne cilje bomo lažje dosegali, to pa bo zelo dobro vplivalo na našo motivacijo. Doseganje malih ciljev, ki nas bodo korak za korakom pripeljali do želene spremembe, nam bo pomagalo ostajati osredotočeni. Vsekakor pa je pomembno, da si zastavimo cilj, za katerega se zavedamo, da imamo vse pogoje, da ga dosežemo. Priporočljivo je, da postopno male cilje spreminjamo v vedno večje, dosedanje katerih pa bo še dodatno doprineslo k motivaciji za vztrajanje v začrtanih spremembah.

3. Bolečina in koristi

Vse dokler je bolečina sedanjega trenutka manjša, kot predvidevamo, da bo bolečina, ki jo bo s seboj prineslo kreiranje nove navade, koraka naprej ne bomo naredili, pravi Tony Robbins. In res, vedno znova se izkaže, da ta trditev še kako drži. Zato poskrbimo, da bomo sedanjemu neželenemu stanju pripisali čim več bolečine, v uresničitvi novoletne zaobljube pa našli čim več koristi.

Ob iskanju odgovora na vprašanje, kako uresničiti novoletne zaobljube, zato velja premisliti ali je stalna bolečina sedanjega trenutka res manjša od bolečine, ki jo bomo doživljali ob uresničitvi zaobljube. To naredimo z zavedanjem, da bomo ob postopnem uresničevanju zaobljube dosegali tudi trenutke ponosa, krepili svojo samopodobo in samozavest. Prav tako ta premislek naredimo tudi z zavedanjem, da bo bolečina sedanjega postala tudi bolečina prihodnjega trenutka, če bomo z uresničevanjem zaobljube še naprej odlašali. Kje bomo čez nekaj let, če bomo nadaljevali tako, kot delujemo sedaj?

Z razlogom razmišljamo o spremembi in se sprašujemo kako uresničiti novoletne zaobljube. Obstaja torej področje, na katerem v tem trenutku nismo popolnoma zadovoljni. Naredimo seznam vseh »bolečin«, ki nam jih to prinaša in ki nam jih bo prineslo odlašanje oz. vztrajanje v sedanjem stanju. Vključimo tudi svoje razmišljanje o sebi, ko odlašamo. Kako se počutimo, katera čustva se nam ob tem porajajo, kaj si mislimo o sebi, ko se ne držimo obljub, ki smo si jih dali?

Naredimo pa tudi seznam koristi, ki jih bo s seboj prineslo uresničevanje novoletnih zaobljub. Upoštevajmo koristi, ki jih bomo imeli sami, lahko pa razmislimo tudi o koristih, ki jih bodo od uresničitve zaobljube imeli naši najbližji. Napišimo seznam, ki naj vključuje tako materialne kot osebne koristi, razmislimo pa tudi, kako se  bomo ob uresničitvi zaobljube počutili in kaj bomo takrat razmišljali o sebi.

Z ljubeznijo. ♥
Petra

3 ideje za drugačno božično ali novoletno darilo

Predpraznični čas v meni vzbuja mešane občutke. Po eni strani se ga neizmerno veselim, po drugi pa malo manj. Obožujem z lučkami okrašena mesta in domove, obožujem čas za srečanje z družino in prijatelji, obožujem obdarovanja. Malo manj pa se navdušujem nad gnečo v trgovskih centrih, ob katerih človek dobi občutek, da je pomembno le podarjanje materialnih daril.

A kot se vedno bolj zavedamo, ni vse le v denarju in materialnih dobrinah. Zato v tokratnem zapisu z vami delim nekaj idej za nekoliko drugačno božično ali novoletno darilo. Darilo, zaradi katerega vam ne bo treba v gnečo trgovskih centrov in darilo, ki bo tako vam, kot tistemu, kateremu ga boste podarili, ostalo v lepem spominu.

1. Čas

V obdobju, v katerem je »nimam časa« že skoraj postala mantra sodobnega človeka, je čas, posvečen nam ljubi osebi, lahko odlično božično ali novoletno darilo. Čas si namreč vedno vzamemo za stvari, ki so nam pomembne. Pokažimo torej ljudem okoli sebe, kako pomembni so nam in jim naklonimo to, česar nam najbolj primanjkuje – čas. Z otroci lahko pečemo piškote ali preživljamo popoldneve ob igranju družabnih iger, branju pravljic ali ob dejavnosti, ki jim je najljubša. Najstnikom se lahko pridružimo pri njihovem najljubšem športu ali drugi aktivnosti in namenimo nekaj časa druženju in pogovoru z njimi. Povabimo starše ali prijatelje na kosilo, ki ga lahko skupaj z njimi tudi pripravimo. Obujajmo spomine ob gledanju slik ali posnetkov iz skupnih počitnic ali pa organizirajmo družinski izlet ali izlet s prijatelji. Namenimo čas tudi partnerju – pridružimo se mu pri njegovi ali njeni najljubši aktivnosti, privoščimo si razvajanje v dvoje ali vročo penečo kopel v domači kopalnici.

2. Zbrane misli o tebi

Žal je tako, da se vse preveč pogosto osredotočamo na tisto, kar pri drugih opazimo kot njihovo pomanjkljivost, na vse njihove dobre lastnosti pa kar malo pozabimo. Oblikujte seznam vsega, kar cenite pri partnerju, otroku ali drugih osebah, ki so vam blizu. Misli lahko oblikujete v lepo knjižico, napišete na lično izrezljan papir, podarite v obliki plastificiranih kart ali jih puščate kot drobna sporočila pozornosti čez celo leto in tako poskrbite, da bo letošnje božično ali novoletno darilo vam drago osebo spremljalo tudi med letom.

3. Pomočnik za en dan

V obilici vseh vsakodnevnih opravkov in skrbi pogosto pozabimo pozornost nameniti najbolj pomembni osebi – sebi. In prav v tem se skriva še tretja ideja za drugačno božično ali novoletno darilo. Podarite nekomu možnost, da si vzame čas zase in namesto njega čuvajte otroke, zlikajte perilo, pripravite kosilo, peljite psa na sprehod, pospravite stanovanje, operite avto itd. To je pozornost, ki bo marsikoga razveselila mnogo bolj, kot kupljeno darilo.

Idej za čudovita in pomenljiva božična ali novoletna darila je še mnogo. Bodite kreativni. Razmislite o načinih, s katerimi bi lahko svoje najbližje najbolj razveselili. Kaj jim veliko pomeni, kaj jih radosti, kaj radi počno? Naj bodo odgovori na ta vprašanja tisti, ki vas bodo vodili pri izbiri letošnjega darila. In ne pozabimo, včasih marsikomu mnogo bolj kot materialno darilo, pomeni že en nasmeh ali objem.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

 

Življenje je dar

Preden danes pomisliš, da bi izgovoril neprijazno besedo, pomisli na nekoga, ki ne more govoriti.  

Preden se pritožiš nad okusom hrane, pomisli na nekoga, ki je nima.

Preden se pritožiš nad svojim možem ali ženo, pomisli na nekoga, ki prosi Boga, naj mu da življenjskega sopotnika.

Danes, preden se pritožiš nad življenjem, pomisli na nekoga, ki je prezgodaj odšel v nebesa. 

Preden se pritožiš čez svoje otroke, pomisli na nekoga, ki si jih želi, a jih ne more imeti.

Preden se pritožiš čez umazanijo v svoji hiši, čez nekoga, ki ni pospravil ali pometel, pomisli na ljudi, ki živijo na ulici. 

Preden se pritožiš nad razdaljo, ki jo moraš prevoziti, pomisli na nekoga, ki mora to enako razdaljo prehoditi. 

In ko si utrujen in se pritožuješ nad službo, pomisli na brezposelne, invalide in tiste, ki si želijo, da bi imeli tvojo službo.

A preden pomisliš, da bi s prstom pokazal na drugega ali ga obsojal, se spomni, da nihče med nami ni brez greha ter 
da vsi odgovarjamo Stvarniku. 

In ko te potrejo mračne misli, si nadeni nasmeh in se zahvali Stvarniku, da si še vedno živ in med nami.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Vir: https://academictips.org/blogs/moral-tale-the-story-of-a-blind-girl/