Pasti branja knjig za osebnostno rast

Velikokrat slišim koga reči, da je prebral že nešteto knjig in člankov za osebnostno rast, rezultata pa kar ni in ni. Verjamem, kajti ni dovolj knjige in članke le prebrati, prebrano je potrebno prenesti tudi v prakso.

Predstavljajte si, da ste lačni in odprete eno izmed kuharskih knjig, ki jih imate doma. Listate in prebirate recepte, ob pogledu na slastne jedi se vam cedijo sline. Vi pa ste še vedno lačni. Še naprej listate in prebirate, lakota pa postaja vse hujša. Zato vzamete še drugu kuharsko knjigo in tudi v njej poiščete nekaj receptov, a lakote še vedno niste pregnali. Prižgete še televizor, poiščete kanal s kuharskimi oddajami in gledate oddajo za oddajo, v želji, da bi potešili svojo lakoto, ki pa še vedno ostaja.

Tako nekako pogosto zgleda branje knjig in člankov za osebnostno rast. Beremo, a prebranega ne prenesemo v prakso. Takšne ali drugačne vaje, ki jih najdemo v knjigah za samopomoč, pogosto kar preskočimo ali pa le preletimo, redko jih tudi izvedemo. Če pa se izvajanja dejansko lotimo, jih pogosto naredimo le enkrat ali dvakrat in potem nikoli več.

Enako nekoristno kot je branje receptov, kadar smo lačni, je nekoristno tudi branje knjig, kadar želimo osebnostno rasti.

Prebrano je tako v prvem kot v drugem primeru potrebno dati v prakso, če želimo, da bomo dosegli želeni rezultat. In tako kot ne zadostuje en obrok, da bi lahko živeli celo življenje, ne zadostuje niti ena ponovitev določene vaje ali tehnike, da bi dosegli korenite in želene spremembe. osebnostna rast  

Uvajanje sprememb v svoje življenje je tek na dolge proge. Tu ni bližnjic. Tako kot kondicije ne moremo pridobiti s tem, da bi o njej le brali, temveč se moramo njenega pridobivanja lotiti aktivno, tudi osebnostna rast ni nekaj, kar bi lahko pridobili zgolj z branjem. Pogosto pa verjamemo prav to – če bom prebrala dovolj knjig in člankov, poslušala dovolj predavanj in webinarjev, bom osebnostno rasla in se razvijala. Tako včasih brezglavo posegamo po vsem, kar nam je na voljo (in tega je danes res ogromno), pa vendar to počnemo malo s figo v žepu, saj se pogosto nismo pripravljeni aktivno lotiti sprememb. In dokler je tako, nam tudi branje takšnih ali drugačnih knjig in člankov ne bo veliko pomagalo. Morda si bomo s tem celo naredili nekaj škode, ko bomo razočarani ugotovili, da nekatere tehnike in vaje ne delujejo, ne da bi jih v resnici sploh konkretno preizkusili.

Spomnim se obdobja iz svojega življenja, ko sem si obupno želela spremembe. Požirala sem knjigo za knjigo, na prste ene roke pa lahko preštejem tiste, v katerih sem zapisane vaje in tehnike dejansko tudi enkrat ali dvakrat izvedla. Ko sem bila resnično pripravljena na spremembo, mi je v roke prišla prava knjiga; knjiga, ki je vključevala tudi kar nekaj tehnik, ki sem jih enkrat za spremembo celo začela izvajati. In tokrat ne le enkrat ali dvakrat, temveč redno, vse do danes. 

Z rednim izvajanjem so prišle tudi spremembe in dodaten zagon, da nadaljujem. Dobila pa sem tudi odgovor na vprašanje, ki sem si ga včasih po neuspešno vpeljani spremembi, kljub še eni prebrani knjigi, zastavljala tudi sama: Zakaj za hudiča pri drugih to deluje, pri meni pa ne? Odgovor se skriva v tem, da si pravzaprav niti nisem dala možnosti, da bi delovalo, saj sem ostajala le pri teoriji, medtem, ko se mi s prakso ni ljubilo ukvarjati. A žal eno brez drugega ne gre.  osebnostna rast

Danes imam na branje knjig za osebnostno rast nekoliko drugačen pogled (zaradi česar se moja skladovnica neprebranih knjig veča in veča). Držim se namreč načela, da je knjigo bolje izkusiti, kot le prebrati. Izkusiti predvsem v smislu, da vse, kar v njej prepoznam uporabnega in smiselnega, poskušam vpeljati v svoje življenje, zaradi česar je moje branje res počasnejše, a zato toliko bolj učinkovito. Kadar pa si resnično želim le branja brez razmišljanja, pa rajši kot po knjigi za osebnostno rast, posežem po dobrem romanu.  osebnostna rast

Z ljubeznijo. ♥ osebnostna rast  

Petra

Kako odpustiti?

Kako odpustiti, je vprašanje, ki si ga je že kdaj v življenju zastavilo mnogo izmed nas. Še predobro se namreč zavedamo, da je zamera nekaj, s čimer pravzaprav škodujemo le sebi. Pa vendar to še ne pomeni, da zmoremo ali celo želimo odpustiti.

Odpuščanje se še vedno pogosto enači z odobravanjem, o čemer sem že pisala v zapisu Sprejemanje in odpuščanje. Dokler ga razumemo tako, bomo težko našli moč, da odpustimo, saj verjamemo, da s tem pravzaprav potrjujemo oz. odobravamo vedenje osebe, do katere gojimo zamero. Da bomo lahko odpustili, je potrebno najprej spremeniti svoje razumevanje odpuščanja.

Kaj je vaša definicija odpuščanja? Kako ga razumete? Je odpuščanje dejanje šibkih ali močnih ljudi? Je odpuščanje dejanje slabiča ali pogumneža? O tem, da vsi, ki odpuščanje razumejo kot dejanje šibkih ljudi in slabičev, ne bodo zmogli oz. želeli odpustiti, verjetno ni treba pisati. Nihče si pač ne želi biti slabič.

Ko govorimo o odpuščanju pravzaprav govorimo o opustitvi pričakovanj, ki jih gojimo do drugih in sebe. Zato je pomembno, da pred iskanjem odgovora na vprašanje kako odpustiti, najprej preverimo svoja pričakovanja in tudi, v kolikšni meri so realna.

Vprašajmo pa se tudi, ali si to v resnici sploh želimo narediti. Namreč, noro kot se morda sliši, tudi gojenje zamer nam prinaša določene koristi, o čemer nekoliko več kasneje.

Vprašanje, kako odpustiti, se pogosto znajde na seznamu vprašanj, ki jih dobim na svetovanjih. Pri svojem delu se namreč vse večkrat srečujem s klienti, ki do staršev gojijo zamero, ker ti niso bili dovolj ljubeči, podpirajoči, ker jih niso sprejemali ali jim dali tistega, kar so v danem trenutku potrebovali. Vsem je skupno, da od staršev še vedno pričakujejo prav to, kar jim ti do sedaj niso zmogli ali znali dati.

Vzemimo na primer, da od staršev pričakujemo, da nas bodo podprli pri naših ciljih, nam povedali, da so ponosni na nas ipd. Če tega do sedaj nismo prejeli, se je smiselno vprašati, ali so ta pričakovanja, ki jih gojimo do njih res realna? Je res realno pričakovati, da mi bo nekdo, ki mi 30, 40 ali več let ni rekel, da je ponosen name, to rekel sedaj? Verjamem, da ne. Bi bilo lepo, da bi mi? Da, bi bilo, a vendar to glede na pretekle izkušnje, ni realno pričakovati.

Odpuščanje pa je tudi opustitev pričakovanj, ki jih gojimo do sebe. Verjamemo namreč, da lahko staršem (ali komur koli drugemu, do katerega gojimo zamero) s tem svojim vedenjem pokažemo, da se ne vedejo prav in jih pripravimo do tega, da se bodo spremenili. Če bi jim odpustili, bi se torej odpovedali naši predstavi o tem, da lahko s svojem vedenjem spremenimo druge ljudi, česar pa seveda ne želimo storiti. Zato vztrajamo v zameri, ki nam pogosto služi celo kot izgovor za naše vedenje. Z njo namreč opravičujemo, da se z nekom ne pogovarjamo, o njem govorimo grdo, to osebo kritiziramo, obtožujemo ali se pritožujemo nad njenim preteklim in sedanjim vedenjem. Zamera nam omogoča, da ostajamo v poziciji žrtve (s katero se po mojih izkušnjah vsaj ženske velikokrat identificiramo), da ostajamo pasivni in nemočni ter čakamo, da se bodo spremenili drugi. Čakamo pa tudi, da se bo spremenila naša preteklost in z njo krivice, za katere verjamemo, da so se nam dogodile. Ali je to realno pričakovati ali ne, pa je že popolnoma drugo poglavje.

Zato se ob vprašanju kako odpustiti, resnično velja vprašati ali sploh želimo odpustiti ali pa nam gojenje zamere morda le ne prinaša večjih koristi, kot verjamemo, da bi nam jih prineslo odpuščanje. Gojenje zamere nam poleg vsega že naštetega omogoča, da še naprej živimo na način, ki nam je blizu in znan, posledično pa tudi varen. Zato ne preseneča vprašanje ene od klientk, s katero sva opuščali čustva jeze, ki jih je čutila do obeh staršev in me je na koncu najinega srečanja vprašala, kako naj se sedaj vede do njiju. Njeno dosedanje vedenje je temeljilo na jezi, ki pa je po koncu svetovanja ni čutila več. Posledično je izgubila razlog za njeno predhodno vedenje, ki se ga je posluževala že zelo dolgo in se z njim na nek način že poistovetila. Bilo ji je sicer neprijetno, a kljub vsemu znano in varno.

Ljudje smo hecna bitja. Pogosto se lahko zgodi, da si na zavestnem nivoju nečesa močno želimo, še pogosteje pa, da si na nezavednem nivoji želimo nečesa popolnoma drugega. Zato v primeru, da resnično želite odpustiti, a ne zmorete, preverite ali ni morda ta želja le na zavedni ravni. V tem primeru je namreč potrebno najprej poiskati razloge na nezavedni ravni in odpraviti te. Ko bomo storili to, pa bomo presenečeni ugotovili, da je odpustiti mnogo bolj enostavno, kot se zdi na prvi pogled. 

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Ko uradna medicina odpove, iščemo alternative

To je nekaj, kar danes opažam vedno pogosteje. Niti ni nujno, da uradna medicina odpove, lahko nam samo ne da odgovora, s katerim bi bili v celoti zadovoljni ali s katerim bi se lahko »sprijaznili«. Zgodb ljudi, ki so odgovore zato iskali (in jih tudi našli) drugje, je malo morje. Ena izmed njih je tudi spodnja.

To je zgodba s srečnim koncem. Zgodba o človeku, ki mu je uradna medicina po strelu v prsi zakrpala njegovo fizično telo, a luknje, ki je ostala kot posledica psihične obremenitve niso mogli zakrpati. Ta je ostala. Zdravniki so jo imenovali posttravmatski stres sindrom. Diagnoza s katero se ni mogel sprijazniti. Ali rečeno bolje, ni se želel sprijazniti z mislijo, da se mora s to diagnozo naučiti živeti, saj se posttravmatskega stres sindroma, po mnenju njegovih zdravnikov, ni dalo v celoti ozdraviti. Odločen, da ne odneha, je iskal še druge možnosti in na koncu našel svojo alternativo, ki jo je poimenoval Human Software Engineering (HSE) oz. Programski inženiring za človeka, kot je metoda poimenovana v Sloveniji. Človek o katerem pišem je Tom Stone.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Zakaj ravno o njem in o tej metodi? Preprosto zato, ker je tudi meni spremenila življenje.

Z uporabo tehnik, ki so del HSE-ja, sem v kratkem času uspela opustiti številna globoko zakoreninjena prepričanja, med drugim tudi prepričanje, da nisem pomembna in prepričanje, da čustev ni dobro kazati. Uspela sem predelati stare zamere in končno v celoti odpustiti drugim, predvsem pa sebi. Z vsem tem je odpadlo tudi pretirano samokritiziranje, ki me je spremljajo večji del mojega življenja, odpadla je potreba po perfekcionizmu in nenazadnje, odpadli so tudi kilogrami, ki sem se jih pred tem neuspešno skušala znebiti. Počasi sem se začela zavedati svoje vrednosti, si končno upala postaviti meje in slediti sebi.

Med drugim sem prav s HSE-jem odpravila tudi strah pred letenjem in v lanskem letu po zelo dolgem času na letalo odšla popolnoma mirna in sproščena, brez stalnega siljenja na bruhanje, ki je bil prej stalnica mojih poletov.

Priznam, ne bi verjela, da je tako enostavno, če ne bi preizkusila na svoji koži. Hvaležna sem, da mi je Tomova knjiga prišla v roke ravno ob pravem trenutku. Univerzum že ve, bi rekel Tom. Morda je tale zapis tudi do vas prišel ravno ob pravem času in z namenom, da izkoristite priložnost brezplačnega HSE tretmaja, ki bo mogoča le omejen čas.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

HSE vključuje 12 temeljnih pogojnih odzivov, ki jih oblikujemo že v otroštvu, ti pa kasneje oblikujejo naše navade in 8 tehnik čiste zavesti, s katerimi se lahko osvobodimo delovanja pogojnih odzivov. Med najbolj pogostimi pogojnimi odzivi je želja oz. poizkus, da bi izsilili rezultat, saj nas je strah negotove prihodnosti. V glavi kreiramo takšne in drugačne scenarije za prihodnost, ki so bodisi zelo črnogledi in v nas vzbujajo skrb ali pa pretirano rožnati in nas vodijo v razočaranje. Pogost pogojni odziv je tudi upiranje temu, da bi v polnosti občutili svoja čustva. Izogibamo se življenju v sedanjosti, saj verjamemo, da se nam na ta način ne bo treba soočiti s tem kar čutimo tukaj in zdaj. 

Namen HSE tretmaja je tako predvsem:

  1. ozavestiti in odpraviti pogojne odzive, ki nas omejujejo,
  2. razrešiti travme in strahove ter skrbi za prihodnost,
  3. osvoboditev od odvisnosti,
  4. osvoboditev od čustev, ki nas vežejo na preteklost in hranijo naša prepričanja.

O tem kako učinkovito je tehniko prepoznala tudi ena od udeleženk osebnega svetovanja sem že pisala. Vabim pa vas, da se o tem prepričate tudi sami. 🙂

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kdo ima nadzor nad našimi mislimi?

Zelo pogosto slišim koga reči, da se mu negativne misli pojavijo kar same od sebe, da nad njimi nima nikakršnega nadzora. Kdo ima torej nadzor nad mislimi? Ali bolje rečeno – ali misli nadzorujejo nas ali mi njih?

Moje razmišljanje si lahko ogledate v spodnjem posnetku ali, če vam je ljubše, preberete v spodnjem zapisu.

Naslov: nadzor nad mislimi

Nadzor nad mislimi

Moram priznati, da sem dolgo časa verjela, da so misli tiste, ki nadzorujejo nas. A dejstvo je, da temu ni tako in da smo mi edini, ki imamo pravzaprav lahko nadzor nad svojimi mislimi. Zato vas danes vabim, da naredite kratko vajo, ki vam bo pokazala, nad čim pravzaprav imate nadzor in nad čim ga nimate.

Preberite vsako izmed spodnjih alinej in si vzemite nekaj trenutkov, da zapisano udejanjite. Za pomoč lahko poprosite tudi družinskega člana ali prijatelja, ki naj vam prebira zapisane alineje, vi pa zaprtih oči le sledite navodilom. 

  • Spomnite se dogodka iz svojih najljubših počitnic.
  • Predstavljajte si sonce.
  • Pomislite na limono.
  • Postanete jezni.
  • Bodite žalostni.
  • Bodite veseli.
  • Zvišajte svoj srčni utrip.
  • Začnite se potiti.
  • Ustavite pretakanje krvi po telesu.
  • Dvignite levo roko.
  • Dotaknite se svojih kolen.
  • Počasi odprite oči.

Upam si reči, da ste imeli z udejanjanjem prvih in zadnjih treh alinej najmanj težav, z vsemi tistimi vmes pa nekoliko več. Vaja nam na zelo lep način pokaže nad čim imamo popolno kontrolo – nad našimi mislimi in aktivnostmi oz. tistim, kar počnemo.

Res je, da so naše misli pogosto tako avtomatične, da se jih niti ne zavedamo. A takoj, ko se počutimo slabo, je to že znak, da smo verjetno razmišljali o čem neprijetnem. Ko se tega zavemo, je le od nas odvisno ali bomo misli preusmerili kam drugam oz. izbrali neko aktivnost, ob kateri se počutimo dobro ali pa bomo s svojim početjem nadaljevali in se še naprej počutili slabo.

Če so naše misli avtomatične, še ne pomeni, da nimamo nadzora nad njimi, pomeni le, da smo si tako dolgo ponavljali eno in isto, da so te misli že postale naša navada. Te pa, kot vemo, z nekaj truda in vaje lahko spremenimo tudi s pomočjo osebnega svetovanja.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razlog za negativno razmišljanje in kako ga odpraviti

»Bodi pozitiven, razmišljaj pozitivno, ponavljaj si afirmacije.« Tako nam pravijo različni motivacijski govorci in trenerji za življenje. In tako pogosto pravim ali zapišem tudi jaz. V zadnjem času pa vedno večkrat dobim vprašanje, kako odpraviti negativno razmišljanje in misliti bolj pozitivno, ko pa se nam v glavo nenehno vrivajo negativne misli.

Obstajajo takšni in drugačni razlogi, zaradi katerih se odločimo, da bomo iz svojega življenja odpravili negativno razmišljanje. A pri tem, v želji, da ga odpravimo čimprej, pogosto ostajamo le na nivoju odpravljanja posledic in ne pravih vzrokov. Tudi to je seveda bolje kot nič in za marsikoga je ta način še vedno veliko bolj privlačen, kot iskanje pravega vzroka negativnega razmišljanja.  A vendar je ta način odpravljanja negativnih misli zelo dolgotrajen. Zato je mnogo bolj koristno, da se odpravljanja težave lotimo tam, kjer je pravzaprav nastala. In to je pri naših prepričanjih in energiji čustev, s katero jih pravzaprav vzdržujemo.

Spomnim se trenutka iz pred let, ko smo nečaku pojasnjevali, zakaj v avtu ne sme sedeti brez otroškega sedeža. »Premajhen si še in te ne moremo dobro pripeti z varnostnim pasom,« smo mu rekli. Nekaj minut kasneje smo prišli v trgovino, kjer je zvedavo gledal igrače za dojenčke in hotel eno izmed njih tudi imeti. »Prevelik si za te igrače, te so za dojenčke,« smo mu rekli. In nato šokirani obstali ob tem, kar je on rekel nam: »Ja kaj sem zdaj, prevelik ali premajhen?«

Omejitve, ki nam jih v želji po naši varnosti postavijo starši, omejitve, ki nam jih narekuje sistem in družba, v nas ne spodbujajo ravno optimističnega in pozitivnega pogleda na svet. Besede staršev, ki nam res da želijo le dobro, žal, pogosto tudi ne. »Pazi, da se ne umažeš, pazi, da ne poliješ soka in razbiješ kozarca, pazi, da ne padeš, ne teci po stopnicah…« Vse to so stavki, ki so dobronamerni, a nas spodbujajo k temu, da razmišljamo o negativnih posledicah svojih dejanj in odločitev. Učijo nas, da ni dobro zaupati svoji intuiciji, saj to lahko s seboj prinese celo vrsto negativnih posledic. In tako se že zelo zgodaj kot otroci naučimo, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, temveč je bolje poslušati to, kar nam govori zunanja okolica.

Zgodi se, da imamo trenutek »šibkosti«, ko glas naše intuicije kljub vsemu preglasi zunanje glasove in odločimo se, da ji sledimo. Tečemo po blatni cesti, skačemo po lužah in preprosto uživamo. Ko pridemo domov pa slišimo: »Sem ti rekla, da ne tekaj po lužah, da se ne umažeš. Poglej se kakšen si zdaj.« Čez nekaj dni dobimo vročino in slišimo: »No vidiš, zdaj si pa še zbolel. Pa sem ti rekla, da ne skači po lužah.«

Tako se postopno naše prepričanje ali pogojni odziv, kot ga imenuje Tom Stone, avtor metode Human Software Engineering, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, le še utrdi. In ko se nam kasneje v življenju porodi kakšna ideja, jo pospremi tisoč in ena možna negativna posledica, ki bo nastala kot rezultat našega sledenja ideji. Razmišljanje o vseh negativnih posledicah spremlja tudi strah pred bolečino in trpljenjem, ki pa se jima seveda želimo izogniti.

Tako kot vsa naša vedenja, ima tudi negativno razmišljanje torej svoj namen. Skrbi za našo varnost, za naše preživetje in za naše dobro počutje. Na nek način nam služi, a vendar nam pogosteje kot to tudi škoduje, saj nas omejuje pri tem, da bi živeli radostno in izpolnjeno življenje, ki ga lahko živimo kadar sledimo sebi in svojim srčnim željam.

In prav pred bolečino in trpljenjem, so nas s svojimi opozorili skušali zaščititi tudi naši starši. Zavejmo se tega, preden jih z vsemi silami začnemo obtoževati za njihovo »slabo« vzgojo in kreiranje naših omejujočih prepričanj. Zavejmo pa se tudi, da je odgovornost za naše življenje sedaj le naša, kakor je le naša tudi moč, da se spremembe razmišljanja lotimo tam, kjer je njen izvor – v prepričanjih in čustvih, ki ta prepričanja podpirajo. Naše življenjenje namreč ne vodijo zavestne misli, kot pogosto zmotno verjamemo, temveč naši podzavestni vzorci razmišljanja, ki smo jih, v veliki meri, kreirali že kot otroci.

Metoda Human Software Engineering ali programski inženiring za človeka, kot se metoda imenuje pri nas, se loteva prav razreševanja energij čustev, s katerimi se hranijo naša prepričanja. In ko uspemo razrešiti ta, bodo prepričanja odpadla sama od sebe, s tem pa bo odpadlo tudi negativno razmišljanje, ki se pravzaprav »hrani« prav s prepričanji.

Metodo, ki jo omenjam lahko preizkusite tudi pri meni in se prepričate o njeni učinkovitosti. O tem se je že prepričala ena od njenih uporabnic, ki je po končani uri svetovanja rekla takole: »Prvič v letu in pol, od kar sem v tujini, sem se za trenutek počutila čisto mirno.« No, to pa je uspeh, mar ne? 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Nepotrpežljivost in instant rešitve

Danes želim z vami deliti nekaj besed o nepotrpežljivosti, predvsem v odnosu do dela na sebi oz. do sprememb, ki jih želimo doseči.

Moje razmišljanje si lahko ogledate v spodnjem posnetku ali, če vam je ljubše, ga preberete v spodnjem zapisu.

 

 

Zdi se mi, da si vsi včasih želimo čudežne tabletke, ki bi nam omogočila instant rezultate. To vedno pogosteje opažam tudi pri tistih, ki se odločijo za svetovanje. Ko razmišljam, čemu vsa ta nepotrpežljivost in želja po takojšnih rezultatih, ugotavljam, da razlog zanjo pravzaprav leži v strahu in v tihem dvomu, da mogoče rezultatov, ki si jih želimo, ne bomo dosegli ali pa bomo želene spremembe dosegli prepozno in posledično do takrat še trpeli nezadovoljstvo, bolečine ali kaj drugega. To so pogosto strahovi in dvomi, ki se jih niti ne zavedamo, se seveda posledično z njimi niti ne soočimo, temveč stalno iščemo nove in nove načine, ki bi nas hitro pripeljali do želenih rezultatov in sprememb.

A ob vsem tem hitenju pozabljamo na dve zelo pomembni stvari, in sicer prvič: nismo mi vedno mi tisti, ki vemo, kaj je v danem trenutku resnično najboljše za nas. Prepričana sem, da imamo kakšno izkušnjo, ko smo si nečesa res močno želeli in se nam želja ni uresničila. A ko smo čez nekaj časa na to svojo izkušnjo zmogli pogledati nekoliko bolj objektivno in z distance, smo si rekli: »Še dobro, da se mi želja ni uresničila«.

Obožujem stavek, ki sem ga slišala na enem od predavanj Toma Stona, avtorja čudovite metode Human Software Engineering, medote ki mi je spremenila življenje.  Takole pravi: »Vse je popolno. Univerzum (ali Vesolje ali Božanska inteligenca, kakorkoli  želite to poimenovati) ve najbolje.«

Vse je popolno. Univerzum ve najbolje.

Drugo, na kar zaradi naše nepotrpežljivosti, ki nas žene k iskanju instant rešitev, tudi pogosto pozabljamo pa je dejstvo, da je za trajne spremembe potrebno iti v globino in ne ostajati le na površju. Pomislimo na primer, ki je verjetno dobro znan mnogim izmed nas – hujšanje. Vsi poznamo osebe ali smo še celo sami eni izmed njih, ki poizkušajo različne diete, se jih nekaj časa držijo, izgubijo nekaj kilogramov, nato pa jim zmanjka motivacije in se vrnejo nazaj na stare tire, posledično pa ponovno pridobijo vse izgubljene kilograme. Kadar se v svojem življenju lotimo odpravljanja posledic in ne vzroka, je to pogosto nikoli končana zgodba. V takšnem primeru bomo vedno imeli občutek, da se proti nečemu borimo, pa naj gre za kilogrami, razne neželene razvade, zdravstvene težave ali karkoli drugega. Zato se nam dolgoročno veliko bolj splača poiskati osnovni vzrok, ki je v ozadju našega načina življenja, to pa so naša prepričanja in čustva povezana z njimi. Za soočenje z njimi oz. za dokončno spremembo prepričanj pa žal instant rešitev ni. Niti ni to nekaj  kar bi  namesto nas lahko naredil kdo drug.

Ko bomo naslednjič opazili nepotrpežljivost in željo po instant rezultatih, se vprašajmo, kaj bomo z njima pravzaprav dosegli. Začasno olajšanje ali res trajno spremembo? Namreč dejstvo je, da če bi čas, ki smo ga namenili nepotrpežljivosti in iskanju instant rešitev, namenili doseganju dolgotrajnih sprememb in temu, da resnično raziščemo in odpravimo vzroke, bi te želene spremembe verjetno že dosegli.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prvi november – dan mrtvih ali praznik življenja?

Že od kar pomnim, se mi je prvi november oz. dan mrtvih zdel žalosten praznik. Morda zato, ker je to dan, ki je posvečen spominu na to, česar nimamo več oz. bolje rečeno, na nam drage ljudi, ki jih ni več med nami. A z leti sem žalost ob tem prazniku začela dojemati nekoliko drugače, predvsem v luči tega, kako malo znamo včasih ceniti ljudi takrat, ko so še med nami. Pa ne le ljudi, temveč tudi sebe, vse kar smo in kar imamo.

Zato se sprašujem ali ne bi bilo morda bolje, da bi namesto dneva mrtvih slavili praznik življenja? Praznik, ki je namenjen izključno temu, da si vzamemo čas in se poveselimo z vsemi, ki nam veliko pomenijo, z vsemi, ki jih imamo radi in jih morda med letom nismo uspeli videti toliko, kot bi si želeli. Zakaj ne bi bil to praznik, ko bi bili hvaležni za ljudi, ki so del našega življenja? In nenazadnje tudi praznik, ko bi slavili svoje življenje, ki ga, tako kot družino in prijatelje, pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Še vedno se namreč vse prepogosto zgodi, da tisto kar imamo, resnično v polnosti zmoremo ceniti šele takrat, ko to izgubimo.

Pa naj gre za zdravje, dobre prijatelje ali pa zgolj sončno vreme. In morda nam dan mrtvih v tem pogledu lahko služi tudi kot blag opomnik na to, da vse, kar imamo danes, z nami morda ne bo večno. Da je morda potrebno prevrednotiti naše prioritete in narediti prav tisto, kar že tako dolgo odlašamo. Da se je potrebno vprašati ali resnično živimo zadovoljno in izpolnjeno življenje ali pa bi nas morda drobne spremembe lahko vodile do lepšega življenja.

Zakaj ne bi bil letošnji dan mrtvih nekoliko drugačen?

Zakaj ne bi tokrat sprejeli odločitve in poklicali nekoga, ki ga že dlje časa nismo videli? Zakaj ne bi koga presenetili s kosilom ali večerjo? Ali svojim dragim povedali, da so nam pomembni? Zakaj si ne bi privoščili mirnega trenutka samo zase, se razvajali z nečim, za kar v hitrem tempu življenja ne najdemo časa? Zakaj si ne bi vzeli trenutka in razmislili, kako svoje življenje lahko naredimo še bolj polno in na ta način počastili tudi tiste, ki jih ni več med nami?

Čeprav se včasih zdi, da to zahteva veliko sprememb in organizacije časa, ni treba, da je tako. Že z malimi koraki lahko naredite zelo veliko. Za lažji začetek vam jih v razmislek ponujam nekaj:

  1. Pred spanjem naredite pregled dneva in se zahvalite za tri ljudi, ki so vam polepšali dan, ki je za vami.
  2. Pripravite seznam 5 knjig, ki jih že od nekdaj želite prebrati in pričnite. Dovolj je, če preberete že nekaj strani na dan.
  3. Naredite seznam dejavnosti, ki vas osrečujejo in poiščite način, da vsaj katero izmed njih postopno vpeljete v svoje življenje.
  4. Ste se tekom dneva spomnili na osebo, s katero si delite prijetne in zabavne spomine? Pokličite jo.
  5. In kot sem zapisala že v zapisu 5 idej za lepši dan: poskrbite, da se boste vsaj enkrat v dnevu iz srca nasmejali. Spomnite se zabavnega dogodka iz preteklosti. Če imate domače živali ali majhne otroke vam pripetljajev, ob katerih se lahko iz srca nasmejete gotovo ne manjka. Za vse ostale pa obstaja Youtube, kjer hecnim posnetkom ni ne konca ne kraja.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

10 pravil dobre komunikacije

»Vem, da lahko hitro rečem kaj, kar bom kasneje obžalovala, a si včasih ne znam pomagati. Kako komunicirati z nekom v trenutku, ko si jezen nanj?« Tako se glasi del sporočila bralke, ki me je spodbudil, da sem pripravila današnji zapis, v katerem predstavljam pravila dobre komunikacije.

Hočeš nočeš je komunikacija nekaj, čemur se ne moremo izogniti. In je, glede na zapisano dejstvo, nekaj, čemur po mojem mnenju namenjamo občutno premalo pozornosti. O tem kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli, sem že pisala. Pa vendar je v trenutkih, ko se jezimo, včasih težko ohranjati dobro komunikacijo. Spodnja pravila dobre komunikacije nam bodo pri tem pomagala.

  1. Vedno in nikoli

Vedno in nikoli sta besedici, ki se pogosto pojavita v našem besednjaku. Sta pa tudi besedici, ki ju v jezni komunikaciji vse prevečkrat uporabljamo za posploševanje. Vedno te moram čakati. Vedno ti moram vse reči desetkrat. Nikoli me ne poslušaš. Nikoli ne pospraviš za seboj. Kolikokrat ste že slišali katerega izmed teh stavkov in se ob tem počutili prijetno? Verjamem, da ne prav velikokrat. Kolikokrat ste si ob slišanem stavku mislili to pa že ne drži in v mislih že našli nekaj primerov, ki so to vašo misel potrjevali? Izogibajmo se posploševanju – osredotočimo se na stvar zaradi katere se jezimo, ne na vse pretekle dogodke.

  1. Govorimo o dejanjih, ne o osebi

Ljudem pogosto dajemo etikete. Si neodgovoren je ena izmed njim. Namesto tega rajši povejmo katera so bila tista dejanja, ki jih je oseba naredila in so se nam zdela neodgovorna. Nekje sem nekoč slišala, da je pri dajanju povratne informacije pomembno, da smo v vlogi »kamere«. Kamera samo snema dejanja, jih ne sodi, ne analizira, ne kritizira, ampak samo opazuje in beleži. V mislih imejmo tudi to, da je oseba, ki se po našem mnenju vede »neodgovorno« še vedno čisto v redu oseba, tisto kar nam ni všeč so njena dejanja in ne oseba sama po sebi.

  1. Izognimo se prepričevanju

Ne skušajmo drugega prepričati, da imamo mi prav. Na svet okoli sebe gledamo vsak s svojimi očmi. Ljudje smo si med seboj različni. Imamo različne izkušnje, znanja, vrednote, prepričanja in pričakovanja. Iste besede lahko razumemo vsak po svoje, zato je čisto možno, da imata dve osebi o isti stvari popolnoma drugačno predstavo.

  1. Uporabljajmo jaz stavke

Besede drugih filtriramo skozi svoje predstave, zato je popolnoma logično, da si jih razlagamo po svoje. Med pravila dobre komunikacije tako spada tudi to, da v komunikaciji izhajajmo iz sebe in uporabljamo jaz stavke, tako imenovanim ti stavkom pa se izogibamo. Ti si rekel, da boš prišel domov ob 15.00 se sliši popolnoma drugače kot jaz sem razumela, da se vrneš ob 15.00, mar ne? Ob izgovorjavi besede ti se v naš um hitro prikrade misel na obtoževanje, za katero pa v dobri komunikaciji ni prostora.

  1. Preverjanje

Ker na svet okoli nas gledamo vsak skozi svoje oči, je pomembno, da preverimo kako je sogovornik razumel besede, ki smo jih izrekli. Preverjanje ali sva »na isti valovni dolžini« je eden izmed najboljših načinov, da se izognemo nesporazumu.

  1. Ne jemljimo dejanj drugih osebno

Utemeljitelj Realitetne terapije in teorije izbire, dr. William Glasser, pravi, da so vsa naša vedenja namenska, njihov namen pa zadovoljevanje naših potreb. Zato upoštevajmo, da tudi drugi, tako kot mi, v vsakem trenutku iščejo načine, s katerimi zadovoljujejo neko svojo potrebo, iščejo načine, da bi se počutili dobro. To torej pomeni, da vse kar počnejo, počnejo zase. Njihova vedenja tako niso usmerjena proti nam, temveč v zagotovitev svojega dobrega počutja.

  1. Izogibajmo se obtoževanju

Seveda je lahko reči, da so drugi krivi, da smo jezni. A dejstvo je, da se s tem postavimo v vlogo nemočne žrtve, ki v dani situaciji ne more storiti ničesar. S tem vso moč damo v roke drugega, česar pa si verjetno ne želimo. Ko se izognemo obtoževanju se običajno poglobimo vase in iščemo razloge za nastalo situacijo tudi pri sebi. Na ta način ponovno prevzemamo nadzor nad svojim življenjem. A bodimo pri tem prijazni do sebe. Namen tega, da ne obtožujemo drugih ni v tem, da bomo obtoževali sebe. Med pravila dobre komunikacije tako spada ne le to, da se izogibamo obtoževanju drugih, temveč tudi sebe.

  1. Umik

Morda se sliši hecno, da bi umik spadal med pravila dobre komunikacije, a vendar je včasih za izogib poglobitve konflikta potreben tudi ta. Ko začutimo, da svojih čustev ne moremo brzdati, se skušajmo iz situacije umakniti. To ne pomeni, da sogovornika ignoriramo, pomeni le, da si vzamemo trenutek, da se pomirimo in ponovno zberemo svoje misli, nato pa nadaljujemo pogovor. Sogovorniku povejmo, da potrebujemo nekaj minut za umik, saj smo preveč razburjeni, da bi lahko pogovor še nadaljevali.

  1. Vsi imamo svoje dobre lastnosti

Čeprav se zdi včasih težko, ne pozabimo, da imamo vsi svoje dobre lastnosti. Tudi osebe, s katerimi se nam zdi, da smo v konfliktu. Opomnimo se kdaj pa kdaj na vse, kar pri drugih občudujemo. Tako bomo tudi ob jezenju drugo osebo lažje videli kot to, kar je – tako kot mi, le človek s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi.

  1. Aktivno poslušanje

Kolikokrat ste se že zalotili, da vam je sogovornik nekaj razlagal, vi pa ste medtem že premišljevali o tem, kaj mu boste odgovorili in ga pravzaprav poslušali le z enim ušesom. Ja, tudi aktivno poslušanje spada v pravila dobre komunikacije. Še posebej je pomembno takrat, ko se jezimo, saj smo v tistih trenutkih še manj pripravljeni prisluhniti sogovorniku. Aktivno poslušanje pomeni dve stvari: 1. sogovornika pustimo, da pove, kar želi povedati in 2. osredotočimo se le nanj in ne na svoj odgovor. Ko sogovornik preneha govoriti, si lahko vzamemo nekaj sekund, da uredimo misli in pripravimo odgovor. Na ta način poskrbimo tudi za umiritev komunikacije in preprečimo vsesplošno vpitje eden čez drugega, ki ne koristi nikomur.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

10 načinov za krepitev samozavesti

Kako postati bolj samozavesten je pogosto vprašanje. In prav to je vprašanje, ki mi ga je poslala bralka blogov. Na njeno željo v današnjem blogu predstavljam še 10 enostavnih načinov za krepitev samozavesti.

Preberi tudi zapis Kako biti bolj samozavesten, kjer sta prav tako opisana dva načina za krepitev samozavesti.

  1. Seznam uspehov

Ne glede kako samozavestni ali nesamozavestni smo, vedno lahko najdemo dosežke, na katere smo ponosni. Verjamem, da so življenja čisto vseh izmed nas polna velikih in malih uspehov. Zapišimo si jih in jih večkrat preberimo. Ob pogledu na seznam vsega kar smo že dosegli je preprosto težko ostati ravnodušen.

  1. Postavljanje malih ciljev

Postavljanje malih ciljev je še eden od načinov kako postati bolj samozavesten. Pomembno pa je, da so cilji takšni, da zahtevajo od nas tudi nekaj truda. Če se nam za dosego cilja ne bo potrebno vsaj malo potruditi, občutka samozavesti ne bomo krepili.

  1. Kaj vam daje občutek moči, občutek, da zmorete?

To je odlično vprašanje na katerega si velja odgovoriti, če se sprašujete kako postati bolj samozavesten. Vas z občutkom, da zmorete napolnjuje pogled na vaš seznam uspehov? Super. Vzemite si čas in si ga večkrat oglejte. Vas misel na dogodek, ko ste nekaj proti vsem pričakovanjem narediti izvrstno, navdaja s samozavestjo? Odlično. Naj bo to nekaj, na kar boste pomislili večkrat tekom dneva. Vas s samozavestjo navdaja kateri izmed vaših hobijev? Prav tako odlično. Naj postane del vašega vsakdana. Vas z močjo navdaja vedenje, da ste se končno lotili nečesa, s čimer odlašate že dlje časa? Super, namenite si pohvalo za to gesto in naj vam služi kot opomnik kaj vse zmorete, če se le odločite.

  1. Opazujte svoj notranji dialog

Opazujte kaj o sebi razmišljate v novih in neznanih situacijah. Ne zmorem. Osramotila se bom. To bi morala znati, vedeti, saj je čisto preprosto. Drugi obvladajo, le jaz ne. V preteklosti sem že poskusila pa mi ni uspelo. Ne sliši se ravno vzpodbudno, mar ne? A vendar je prav to tisto, kar nam tako pogosto roji po glavi. V takšnih trenutkih se osredotočite na svoje pretekle uspehe. Ti so dokaz česa vse ste sposobni in kaj vse zmorete.

  1. Ozavestite svoja pričakovanja

Raziščite pričakovanja, ki jih gojite do sebe.  Morda pričakujete, da boste vse naredili popolno? Kaj sploh pomeni, da nekaj naredite popolno? Mogoče pričakujete, da boste vedno ravnali prav? Kaj sploh pomeni, da ravnate prav? Kaj pričakujete od sebe v novih in neznanih situacijah? Raziskujte in iščite odgovore na ta vprašanja. Namreč prav vaša pričakovanja so tista, ki narekujejo vaš notranji dialog.

  1. Raziščite svoja prepričanja

Prepričanja ležijo v ozadju pričakovanj, ki jih gojimo do sebe (in tudi do drugih) in so prav tako podlaga za naš samogovor. Pogost razlog za nizko samozavest leži ravno v prepričanjih. Poiščite tih in miren prosto, umirite svoj um in v mislih izgovorite vprašanje Kaj verjamem o sebi? Nato z radovednostjo in sprejemanjem opazujte odgovore, ki jih boste dobili. V pomoč pri tem vam je lahko tudi Vodena meditacija za spreminjanje prepričanj.

  1. Poze moči

Kako postati bolj samozavesten? Odgovor je preprost. Vadite in uporabljajte poze moči. Raziskave so pokazale, da naša drža telesa vpliva na naše počutje. Stopjte pokončno in dvignite roki visoko v zrak – tako kot to naredijo v športu zmagovalci. To je le ena od poz moči, raziskovalci pa so za namen raziskave uporabili kar 5 poz moči in 5 poz nemoči. Katere so in kakšna so bila odkritja raziskave si oglejte na posnetku govora Amy Cuddy.

  1. Hvaležnost

Prepričana sem, da imamo vsi vsaj nekatere telesne karakteristike, ki jih pri sebi občudujemo. Morda so to oči, naš nasmeh, lasje, naša telesna višina, … Osredotočite se na to, kar vam je pri sebi všeč in bodite hvaležni za te karakteristike. Raziščite tudi katere osebnostne lastnosti so tiste, ki jih pri sebi občudujete. Morda ste odlični v organizaciji, vedno priskočite na pomoč in ste darežljivi, morda imate odličen spomin, … Vadite hvaležnost za vse kar ste in kar imate. Pri tem si lahko pomagate z Vodeno meditacijo za krepitev hvaležnosti.

  1. Samopohvala

Kreirajte nov večerni ritual. Pred spanjem naredite kratek pregled dneva in se pohvalite za vse, kar ste lepega in dobrega storili in za vse, kar ste v preteklem dnevu dosegli.

  1. Pridružite se izzivu 7 korakov do samozavesti

Pridružite se nam na 7 tedenskem izzivu 7 korakov do samozavesti. Vsak teden boste stopili korak bližje k samozavesti in razvijali prijaznost in ljubeznivost do sebe, se učili odpuščanja sebi, sprejemanja sebe in povezovanja s svojim pravim jazom, ki ve, da ste že popolni, točno takšni kot ste.

Prejeli boste 7 avdio posnetkov vodenih meditacij, vizualizacij in NLP tehnik in izkusili načine in tehnike, ki sem jih na poti do razvoja samozavesti uporabljala tudi sama. Brezplačno boste prejeli še Vodeno meditacijo za spreminjanje prepričanj in eno uro osebnega svetovanja. Naročite program še danes in stopite na pot samozavesti.

Za konec pa le še to – brez akcije ne bo rezultata. Odgovor na vprašanje kako postati bolj samozavesten se ne skriva le v besedah, temveč v prvi vrsti v dejanjih. Zato razmislite kaj od napisanega boste naredili že danes?

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Klinc gleda perfekcionizem

Perfekcionizem je izraz, ki ga slišimo vedno pogosteje. Stremimo k popolnosti na vseh področjih, ne da bi čisto dobro vedeli, za čim pravzaprav sploh stremimo.

Sledimo idealom lepote, ki so jih postavili drugi, idealom dobre mame in očeta, žene in moža, hčerke in sina, partnerke in partnerja, sodelavke in sodelavca, podjetnice in podjetnika, prijateljice in prijatelja. Idealom, ki smo jih posvojili za svoje, ne da bi o njih pravzaprav sploh razmišljali. In prav zato nikoli nismo dovolj dobri. Ne moremo biti. A ker se tega ne zavedamo, nas v notranjosti še naprej tiho razjeda občutek, da nismo dovolj (dobri, lepi, pametni, uspešni …).

Sprejeti sebe takšne kot smo, je verjetno najtežja naloga. Perfekcionizem pa tisti, ki nam to nalogo močno otežuje. Pa vendar je to naloga, ki čaka vsakega izmed nas, če želimo, da bo naše življenje lepše in bolj izpolnjeno.

Prvi korak, ki ga lahko naredite takoj, je, da raziščete svoje kriterije in kaj hitro boste ugotovili kako nesmiselni so nekateri izmed njih in se začeli spraševati zakaj jim sploh sledite. Ob tem razmišljanju se ustavite tudi ob vprašanju , kaj perfekcionizem sploh je in kdo si je ta izraz izmislil? Razmislite še, kaj je vaša definicija dovolj dobre mame ali očeta, žene ali moža, hčerke ali sina, partnerke ali partnerja, sodelavke ali sodelavca, podjetnice ali podjetnika, prijateljice ali prijatelja? Kako boste vedeli kdaj ste dovolj dobri? Vzemite svinčnik in list papirja v roke in naredite pregled svojih kriterijev.

Drugi korak – evalvacija realnosti kriterijev. Je to kar ste zapisali v realnosti res izvedljivo ali pa morda ne? Je izvedljivo, da boste vedno imeli dovolj časa za otroke, partnerja, službo in nenazadnje tudi zase? Je izvedljivo, da boste vedno dobre volje, da boste vedno imeli odgovor na vsako vprašanje ali dilemo in da se boste vedno odločili prav? Je izvedljivo, da se boste čisto vsak dan držali stroge diete in telovadnega režima, kot bi to storila popolna ženska ali moški? Se morda kateri od kriterijev med seboj izključujejo? Vzemite si čas, preglejte kriterije in ocenite njihovo realnost, pri čemer pa ne pozabite dveh stvari: 1. dan ima samo 24 ur (ja, tudi vaš) in 2. tudi vi ste samo človek s svojimi dobrimi in slabimi trenutki. Kriterije, ki niso realni prečrtajte s svojega seznama.

V tretjem koraku preglejte kriterije, ki so vam še ostali in preverite kako se ob njih počutite. Se vam zdijo smiselni ali ne? Če dobro premislite o njih, jih še lahko vzamete za svoje ali ne? Lahko v njih prepoznate koga od ljudi, ki so vam blizu? Morda svoje starše, dobre prijatelje, znane osebe? Ali pa morda like glavnih junakov iz vaših priljubljenih knjig ali TV serij? Ste morda katerega izmed kriterijev posvojili za svojega, ne da bi o njegovi smiselnosti sploh dobro premislili? Jih morda lahko malce spremenite in prilagodite sebi in svoji situaciji? Prečrtajte vse kriterije, ki se vam ne zdijo smiselni, ki niso vaši in ob katerih se ne počutite dobro.

V četrtek koraku pa vam preostale le še to, da naredite seznam kriterijev, ki so ostali in po potrebi dodate še kakšnega, ki se vam zdi smiseln. Zapišite kriterije, ki so realno izvedljivi. Dodajte kakšnega, s katerim si dovoljujete biti nepopolni, npr. tudi dobra mama se kdaj zmoti, tudi dobra partnerka ima kdaj slab dan, itd. Dodajte kriterije s katerimi si boste dovolili biti človek.

V ozadju potrebe po perfekcionizmu je prepričanje nisem dovolj dobra oz. dober, ki vam lahko otežuje, da bi svoje kriterije oblikovali tako, da se boste ob njih še počutili dobro in preko njih lažje sebe sprejeli takšne kot ste – popolni v svoji nepopolnosti. A ne skrbite, prepričanja lahko spremenite, če se le odločite. Naročite Vodeno meditacijo za spreminjanje prepričanj in z njo recite klinc gleda perfekcionizem.

Z ljubeznijo. ♥

Petra