Splav – tema, o kateri se ne govori

Splav je tema, o kateri se ne govori rado. Pa naj gre za načrtovano, spontano ali umetno sproženo prekinitev nosečnosti. Roko na srce, to je tema, o kateri tudi sama nisem veliko govorila. Izkušnje s splavom nisem imela, prijateljic in znank, ki bi to izkušnjo imele in želele o njej govoriti, pa tudi ne. Vsaj tako sem mislila.

Nepremično zrem v monitor, ki prikazuje notranjost moje maternice in malo drobceno bitjece, ki raste v njej. Nestrpno čakam besede ginekologinje, ki bo potrdila, da ima to drobceno bitjece utrip in povedala, da nosečnost poteka tako, kot mora. A ona ne reče nič. Le obrača ultrazvočno sondo, zdaj levo, zdaj desno, povečuje sliko na monitorju, jo zmanjša, pa nato spet poveča in v tišini proučuje videno.

»Ne vidim utripa,« končno reče. Še naprej nepremično zrem v monitor in iščem besede, ki bi jih lahko izustila. Zdi se mi, da bi morala ob tej novici kaj reči, vprašati. A moj um je v tistem trenutku popolnoma prazen. Ona še naprej obrača sondo zdaj levo, zdaj desno in proučuje videno, nato pa pove, da tudi velikost bitjeca ne ustreza velikosti, ki bi jo pri teh tednih že moral imeti. »Morali boste narediti splav,« reče.

Ko vidi moj skrušeni pogled, ki sem ga končno uspela odlepiti od zaslona, mi reče: »Veste, saj tega je veliko. O tem se sicer ne govori, a mi tega vidimo ogromno.« Verjetno me je želela potolažiti. Ni me. Če sem iskrena, v tistem trenutku verjetno ni bilo besed, ob katerih bi se lahko počutila bolje.

Ko je moj um končno spet začel delovati, je bila moja prva misel, da se je verjetno zmotila. Ko mi je trikrat potrdila, da se ni, mi razlagala, kakšna bi moral biti velikost bitjeca in kakšna je, mi razložila, kako bi se na monitorju videl utrip, če bi ta bil, sem se vdala. Verjetno se res ni zmotila. Razložila mi je, kakšne so moje možnosti, povedala, kaj priporoča, odgovorila na moja vprašanja o samem postopku umetno sproženega splava, me tolažila, ko je videla moj objokani in prestrašeni pogled in me na koncu napotila v porodnišnico, kjer naj bi se dogovorila za poseg. Ko sem tudi tam dobila potrditev, da je malo bitjece res odmrlo, in izvedela, da je splav izkušnja vsake četrte nosečnice, sem se začela spraševati, zakaj za hudiča se o tem ne govori in zakaj ti tega nihče ne pove že prej.

Že udeleženci delavnic za iskalce zaposlitve so me večkrat vprašali, če živim v nekem svojem »LaLa lendu«, kjer je vse lepo. Ne vem. Morda. Priznam, dnevnik gledam zelo redko, ker ne vidim smisla, da bi poslušala o vsej tej negativnosti. Novic tudi ne berem redno. Razen tistih redkih dobrih. Morda bi me vse skupaj ne prizadelo toliko, če bi vedela, da je tega več. Čeprav nisem prepričana. Ko namreč omenim, da sem imela splav, pogosto slišim, da je tega veliko. Vsak pozna vsaj eno osebo s to izkušnjo. Veliko pa je tudi tistih, ki so za splav pogosteje slišali šele po tistem, ko so ga izkusili. To mi daje misliti, da se o tej temi kljub vsemu govori premalo.

Kako koristno bi bilo, če bi se o tem govorilo več, sem spoznala v času okrevanja, ko sem imela kopico vprašanj in nikakor nisem našla ustreznega sogovornika, ki bi mi lahko nanje odgovoril. Ljudje so se z zgodbami o podobnih izkušnjah začeli oglašati šele, ko sem jim sama povedala svojo. Ker se o tem ne govori, ljudje prvi hip, ko jim poveš, niti ne vedo, kaj bi rekli. Tako kot sem ob besedah ginekologinje: »Ne vidim utripa,« brez besed ostala jaz, brez besed ostanejo tudi oni. Nato končno izustijo nekaj od naslednjega: »Je že moralo tako biti,« »Verjetno je tako bolje,« in podobno. Vem, da so vse te besede izrečene dobronamerno, a moje mnenje je, da nikakor niso primerne. To je bilo nekaj, česar, vsaj jaz, v tistem trenutku nisem želela slišati. In v pogovoru z drugimi sem ugotovila, da nisem edina.

Da boste ob besedah »imela sem/sva splav«, ki vam ji bo izrekla prijateljica, prijatelj ali kdorkoli drug, tej osebi lažje stali ob strani, spodaj navajam nekaj stavkov tolažbe, ki jih je morda bolje ohraniti zase, kakor tudi to, kako lahko tej osebi kljub vsemu v težkih trenutkih stojite ob strani.

Lepo lepo vas prosim, nikar ji ne recite, da je tako bolje. Ne veste, kaj je zanjo v tem trenutku bolje. Ne recite ji: »Saj bosta še poskušala in vama bo naslednjič uspelo.« Morda bo, morda ne bo, a to ni bistvo. Bistvo je, da sta si želela tega otroka. Da, prav tega, ki ga zdaj ni več. Ne recite ji, da čas celi rane. Čas je v tistem trenutku lahko prej sovražnik kot pa prijatelj. Ne recite ji »Vse je za nekaj dobro.« Verjamem, da razumsko to ve tudi sama, a v tistem trenutku je to kljub vsemu težko sprejeti. In za božjo voljo ne recite ji: »Poskusi iti naprej s svojim življenjem.« Saj sama ve, da bo prej in slej morala naprej s svojim življenjem, a v tem trenutku tega ne zmore oz. niti morda ne ve kako.

Če ji res želite stati ob strani, boste več kot dovolj naredili že s tem, da jo poslušate, ne da bi ji ob tem dejali karkoli. Pustite ji, da pošlje vse v k***c, da joče ali da cepeta na mestu, če je to tisto, kar potrebuje. Pustite ji, da najde svoj način in izrazi svojo bolečino. Povejte ji, da ji stojite ob strani, da ji boste pomagali, če lahko to na kakršen koli način storite. Objemite jo. In če že mislite, da morate kaj reči, a so se prav v tistem trenutku vse vaše misli skrile v najbolj oddaljen kot vašega uma, ji preprosto recite, da ne veste, kaj reči.

A prav to je tisto, česar velika večina ljudi ne zmore. Hudo jim je, ko gledajo nekoga, ki trpi. In ker ne znajo ali pa morda ne zmorejo le biti v tišini ob trpljenju drugega, želijo pomagati. In dajo nasvet(e) ali povedo svoje mnenje, da le ne bi bilo tišine. Te mučne tišine. A prav ta »mučna tišina« je tisto, kar marsikdo potrebuje bolj kot karkoli drugega.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Zaradi tebe sem nesrečna

Pogosto se sprašujem, zakaj je tako težko prevzeti odgovornost za svoje počutje. Kako to, da za svojo slabo voljo in nezadovoljstvo še vedno krivimo starše, partnerje, morda celo stare starše, včasih otroke, pogosto nadrejene, včasih sodelavce, včasih tudi prijatelje in celo neznance. sem nesrečna

Priznam, vedno znova se malce namuznem, ko kliente potem, ko mi naštejejo vse svoje razloge za slabo počutje, vprašam, kako to, da moč nad svojim počutjem prepuščajo drugim. Izkušnje namreč kažejo, da so vedno znova prepričani, da tega ne delajo, še več, tega niti ne želijo početi. In to mi tudi vedno znova zatrjujejo, a s svojim vedenjem kljub vsemu kažejo drugačno zgodbo. »Ampak pravkar ste mi rekli, da ste jezni zato, ker se vaša mama vtika v vaše življenje,« rečem eni od klientk. »Jaz to razumem, kot da za svojo jezo krivite mamo, da verjamete, da je torej ona tista, ki lahko naredi nekaj, zaradi česar se boste vi razjezili. Torej je ona tista, ki določa, kdaj boste jezni in kdaj ne, in je v tem pogledu tudi ona tista, ki ima moč nad vašim počutjem,« še nadaljujem.sem nesrečna

Čeprav razumsko tega ne bi nikoli naredili, kontrolo nad svojim počutjem še vedno pogosto prelagamo v roke drugega, se nato nanj jezimo, a se ob tem ne zavedamo, da je prelaganje odgovornosti pravzaprav popolnoma namensko vedenje. Torej, v tem, da kontrolo nad svojim počutjem predam v roke drugega, se skriva korist tudi zame, v nasprotnem primeru tega ne bi počel/-a. Čeprav so te koristi pogosto precej skrite, pa prav gotovo obstajajo.

Če so za moje nezadovoljstvo krivi drugi, potem so oni tisti, ki se morajo spremeniti, da se bom jaz počutila bolje. To torej pomeni, da pravzaprav sama tu ne morem narediti nič. Lahko samo čakam in upam, da se bodo spremenili. Seveda, lahko iščem načine (med katere spada tudi jezljivost) in verjamem, da bom tako druge uspela pripraviti do tega, da bodo vendarle spregledali, da povzročajo moje slabo počutje, in se spremenili. Pri vsem tem obstaja le ena težava. In ta je, da se drugim ne da »nič dopovedati«, kot bi rekla omenjena klientka.sem nesrečna

Popolnoma se strinjam z njo. Drugim se res ne da nič dopovedati.  sem nesrečna

Predvsem zato, ker drugi ravno tako kot mi verjamejo, da lahko nekaj dopovedo nam. In tako se oni ukvarjajo z nami, mi pa z njimi. Poleg tega, da se nam ni treba ukvarjati s seboj, imamo torej oboji še dober izgovor za svojo slabo voljo. Čeprav je na prvi pogled videti, da nam prelaganje odgovornosti za svoje slabo počutje na druge ne prinaša nič dobrega, je jasno, da ni tako.em nesrečna

Ljudje vedno delujemo v skladu s tistim, kar v danem trenutku prepoznamo kot najboljše zase. Res je, da so v tem pogledu naša vedenja že zelo avtomatizirana, a kljub vsemu gre za vedenja, ki smo se jih nekoč naučili. Naučili smo se, da je lažje za svoje nezadovoljstvo kriviti druge, ker nam tako ni treba narediti spremembe pri sebi. Verjamemo, da je lažje spremeniti druge, in vso svojo energijo vlagamo v to. Naučili smo se tudi, da je lažje, če odgovornost za svoje odločitve preložimo na druge, ker nam tako ni treba sprejeti posledic, ki so jih te odločitve prinesle s seboj. Za vse slabe posledice lahko preprosto krivimo druge. In svojo energijo vlagamo v to, da sebe in druge prepričujemo, kako krivično je življenje do nas in kako smo pravzaprav le nemočna žrtev, nemi opazovalec, ki se mu življenje dogaja. Naučili smo se, da se je lažje vesti, kot da so se odločitve, ki smo jih sprejeli, sprejele same od sebe ali da so jih sprejeli drugi namesto nas. In pri tem pozabljamo, da je tudi odločitev prepustiti moč odločanja drugemu, pravzaprav naša odločitev.

Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi vso to energijo, ki jo usmerjamo v spreminjanje drugih in iskanje izgovorov za svoje počutje, preusmerili kam drugam. Na primer v spreminjanje sebe in sprejemanje odgovornosti za svoje življenje. Kdo ve. 

Z ljubeznijo.

Petra

Prav, bom pač ostala sama

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči. partnerski odnos

Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.partnerski odnos

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje celo življenje sama kot v odnosu, katerega glavna lastnost je čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

A vendarle se je želja po partnerskem odnosu, ki je za nekaj let izpuhtela, po določenem času vrnila, z njo pa tudi vsi strahovi in dvomi. Ali sploh obstajajo normalni in zreli moški? Bo sploh kdo želel biti z menoj zdaj, ko imam za seboj takšno izkušnjo? Bom jaz zmogla biti z nekom? Bom zmogla premagati strah? Bom znala presoditi, ali je oseba pred menoj dovolj zrela? Bom zmogla oditi, če bom prepoznala, da je to bolje zame? Bom to sploh znala prepoznati? Tudi v prejšnji zvezi mi je bilo že nekaj časa jasno, da odnos ni takšen, kot si ga želim, a nisem zmogla oditi. Kaj če se to ponovi? Vprašanjem ni bilo konca, a nekaj mi je bilo kristalno jasno – če se ne želim ponovno znajti v nezadovoljujočem odnosu, moram narediti korenito spremembo pri sebi. Dejstvo je namreč bilo, da sem bila jaz tista, ki sem v takšnem odnosu vztrajala in s tem dopuščala partnerjevo vedenje.

Delo na sebi zahteva proces, moja želja po partnerskem odnosu pa je počasi, a vztrajno naraščala. Vedno bolj me je skrbelo, ali bom sploh našla koga, s komer bom si bom želela biti v partnerski zvezi oz. bom sploh kdaj našla koga, ki si bo želel biti v zvezi z menoj. Strahovi in dvomi se kljub delu na sebi niso zmanjševali dovolj hitro, zato sem se lotila še uporabe afirmacij in vizualizacije.partnerski odnos

Ne eno ne drugo ni delovalo, saj sta bili v ozadju mojih strahov in dvomov podzavestni prepričanji, da nisem pomembna in da nisem vredna ljubezni, ki sta preprečevali, da bi afirmacije in vizualizacija delovale. Vedno znova sta me nase opozarjali s stiskanjem v trebuhu, ki se je pojavilo že ob sami misli na to, da bi bila ponovno v partnerskem odnosu. Čeprav sem ju vztrajno ignorirala, želenih rezultatov oz. partnerskega odnosa ni bilo na vidiku, kar ne preseneča, saj v boju med afirmacijami in vizualizacijo na eni strani in podzavestnimi prepričanji na drugi slednja vedno zmagajo. A takrat tega nisem vedela in sem vztrajala, vse dokler nisem imela vsega dovolj, saj o primerni osebi še vedno ni bilo ne duha ne sluha. »Prav, bom pač ostala sama,« sem si rekla. A med reči in to tudi resnično občutiti, je ogromna razlika. Ostati sam je namreč potrjevalo prav to, kar sem že tako dolgo vedela – da nisem vredna ljubezni. Tega resnično nisem želela potrditi. A šele ko je človek na dnu, se je pripravljen predati in sprejeti situacijo takšno, kot je, ne glede na to, kako neprijetna je. Prepričana, da mi ne preostane drugega, kot da sprejmem, da bom pač sama, sem se lotila dela.

Hvaležna sem, da sem poznala orodja, s katerimi sem lahko razrešila plasti čustev, ki so spremljala odločitev, da ostanem sama, če je to pač tisto, kar mi je namenjeno. Začelo se je seveda z žalostjo, saj se je na nek način zrušila moja predstava prihodnosti, nadaljevalo s sramom zaradi občutka nevrednosti, potem je na plan prišla jeza na vse, ki sem jih krivila za kreiranje prepričanja o nevrednosti, jeza na družbo, ki je ustvarila pričakovanja, da moraš v določeni starosti imeti partnerja in otroke, jeza nase, da sem ta pričakovanja oz. norme posvojila, končalo pa se je s ponovno žalostjo ob misli, da v mojem življenju ne bo nikogar, s komer bi lahko delila lepe in težke trenutke. A nato je prišlo olajšanje. Olajšanje ob spoznanju, da lahko živim tudi sama, ob zavedanju, da biti sam ne pomeni tudi biti osamljen ali biti nevreden ljubezni. To olajšanje je s seboj nosilo zavedanje, da je moje življenje lahko polno, tudi če sem sama. Da pravzaprav ni moja naloga, da iščem pravega moškega in se prilagajam le zato, da bi mu ugajala. Prvič v »karieri samskosti« sem bila resnično srečna in popolnoma zadovoljna s tem, da sem sama. In prvič v življenju sem začutila, da se mi ni treba pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem, le zato, da bi ugajala. Prvič sem bila v odnosu do moških lahko sproščena, saj mi je bilo jasno, da se mi ni treba prilagajati, in da če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da je z menoj kaj narobe (kar sem prej trdno verjela).

Šele takrat sem v celoti razumela, kaj je mišljeno z besedami »nenavezanost na rezultat«. Resnično mi je bilo vseeno, ali bom še kdaj v partnerski zvezi ali ne. Svoje življenje sem v tem pogledu predala Univerzumu. In ta mi je dragoceno namenil prav to, kar sem si tako dolgo želela – ljubeč partnerski odnos.partnerski odnos

Prijavite se na HSE Coaching in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Maja je stara nekaj več kot 30 let, na HSE Coaching pa je prišla, da bi razrešila svoj odnos z očetom. Še vedno je namreč živela v strahu pred njegovim neodobravanjem, zato je svoje odločitve o prihodnosti sprejemala z razmišljanjem o tem, v kolikšni meri jih bo odobraval in sprejemal.

V povedanem sem prepoznala enega od pogojnih odzivov, ki jih omenja avtor metode HSE Tom Stone, in sicer iskanje sebe tam, kjer nas ni. To je pogojni odziv, ki ga razvijemo vsi. Nastane namreč že v prvih nekaj tednih po rojstvu, ko se dojenček še vedno identificira z mamo in jo dojema kot del sebe – kot del, od katerega je popolnoma odvisen, saj mama predstavlja tisti del njega, ki skrbi za zadovoljitev njegovih potreb.

Kadar te niso zadovoljene dovolj hitro, sklepamo, da nam manjka pomemben del, tisti, ki skrbi za zadovoljitev naših potreb. To vodi k občutku, da takšni, kot smo, nismo popolni in celi, zato potrditev iščemo zunaj sebe.

Verjamemo, da jo bomo prejeli z zadostno količino ljubezni, pozornosti, s tem, ko bomo našli pravo zaposlitev ali pravega partnerja, morda tudi z zadostno količino denarja in materialnih dobrin. Svoje življenje tako preživimo v iskanju občutka celovitosti in popolnosti v drugih ljudeh in materialnih stvareh, ne zavedajoč se, da nam ga ne more dati nobena količina ljubezni, potrditev, denarja ipd.

Maja se je v opisanem prepoznala in povedala, da priznanje pogosto išče tudi pri drugih, ne le pri očetu, ter da jo je vedno strah, da ga ne bi prejela. Ta strah je sicer močnejši pri očetu, vendar jo spremlja tudi v odnosih z drugimi. Ko je povedala še malo več o sebi in odnosu z očetom, je ob tem že lahko občutila neprijetno napetost v predelu trebuha. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno začeti z razreševanjem te energije strahu, in dobila pozitiven odgovor. Vodila sem jo skozi tehniko in intenzivnost energije strahu se je postopno zmanjševala, še vedno pa jo je lahko občutila. Uporabila sem mišično testiranje in preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo strahu lahko razrešila, in dobila pozitiven odgovor. Povedala sem ji, da v njenem telesu obstaja še ena vrsta strahu, povezana s strahom pred neodobravanjem, ki ga je pravzaprav hotela razrešiti. Pogovarjali sva se o tem, katere so koristi tega, da išče načine, kako ugajati očetu, in prišla je do spoznanja, da si očetu želi ugoditi zato, da je ne bi zapustil. Povedala je, da verjame, da je to nekaj, česar ne bi preživela. S svojim ugajanjem očetu in iskanjem njegovega odobravanja je pravzaprav zasledovala cilj svojega preživetja, za katerega je verjela, da je odvisno od prisotnosti očeta v njenem življenju.

Vodila sem jo skozi tehniko in hitro je lahko prepoznala energijo tega strahu v spodnjem delu hrbta in jo tudi uspešno razrešila. Zdaj sva lahko nadaljevali tudi z razreševanjem energije strahu pred neodobravanjem, ki jo je ponovno zaznala v predelu trebuha. Tudi to energijo je uspešno razrešila.

Povabila sem jo, naj ponovno pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, pri čemer naj opazuje svoje občutke. Povedala je, da še vedno lahko občuti rahel strah pred tem, da bi jo oče zapustil. Vodila sem jo skozi tehniko in zelo hitro je lahko v prsnem košu zaznala energijo omenjenega strahu. Ko sem jo vodila k razreševanju, je opazila, da je strah postajal vedno močnejši. To je pogost pojav pri ljudeh, ki si določenih čustev zelo dolgo niso želeli priznati. A če si dovolimo čustvo občutiti, če ga opazujemo, se njegova intenzivnost prej ali slej začne zmanjševati in Maja ni bila izjema. Po kar nekajminutnem opazovanju energije strahu je ta popolnoma izginil.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je v Majinem telesu še kje energija strahu pred neodobravanjem ali zapuščenostjo, in dobila negativen odgovor. Majo sem nato ponovno povabila, naj pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, in opazuje, ali lahko zazna še karkoli neprijetnega. Povedala je, da ne zazna ničesar več, da si sicer še vedno želi, da bi oče podpiral njene odločitve, da pa njegovega odobravanja ne razume več kot nekaj, kar je nujno potrebno za njeno preživetje ali dobro počutje. Dodala je še, da bolj ko razmišlja, bolj razume, da njegovo neodobravanje nekaterih njenih odločitev ne pomeni nujno, da je ne sprejema. Konec koncev tudi ona ne odobrava vsega, kar počno njeni starši in prijatelji, a jih ima kljub temu rada in si želi svoj čas preživeti tudi z njimi.

Da so odnosi s starši pomembni, verjetno ni treba posebej poudarjati, zato ne preseneča, kako pogosto se pri svojem delu srečujem prav z ljudmi, ki jim ta odnos še vedno predstavlja sinonim za stisko, žalost, razočaranje, jezo ali strah. Verjamem, drage bralke in bralci, da boste v Majini zgodbi prepoznali kaj koristnega zase, zato, Maja, iskrena hvala tebi, ker mi dovoliš objavo svoje zgodbe.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih

Poznate koga, ki se nenehno pritožuje čez svojega partnerja ali partnerko, a v odnosu z njim ali njo še vedno vztraja? Poznate koga, ki vam v nekaj sekundah zna našteti vse, kar ga pri partnerju ali partnerki moti, težko pa najde lastnosti, ki jih pri njem ali njej ceni in spoštuje? Se ob tem morda kdaj vprašate, zakaj vendar vztraja v takšnem odnosu?

Vprašanje, čemu ostajamo v partnerskih odnosih, čeprav za nas niso zadovoljujoči, je bilo eno tistih, ki sem si ga velikokrat zastavljala tudi sama. Vedno z mislimi na druge, seveda, ne nase. Zato sem verjetno tudi ostajala tako dolgo v odnosu, ki ni bil samo nezadovoljujoč, temveč je bilo v njem prisotno tudi čustveno izsiljevanje, psihično nasilje, končalo pa se je celo s fizično agresijo. Ko sem pozneje razčlenila, zakaj sem v takšnem odnosu ostajala, sem spoznala, da je bilo razlogov več. To so razlogi, ki jih nisem prepoznala le pri sebi, temveč jih pogosto zaznam tudi pri ljudeh, s katerimi delam.

Marsikdo, ki v takšnem odnosu ostaja, bo kot razlog hitro navedel otroke, če jih ima. Med razlogi, ki jih bom navedla spodaj, jih ne boste našli. Verjamem namreč, da so otroci pogosto le prikladen izgovor, ki ga uporabimo, zato da se izognemo soočenju s seboj in svojimi strahovi. Če si namreč dovolimo res iskreno odgovoriti na vprašanje, ali je za otroke bolje, da živijo v nasilni družini ali v družini s samo enim staršem, verjamem, da lahko pridemo le do enega zaključka – bolje je živeti z enim staršem kot v nasilnem odnosu. A to je že tema za popolnoma nov zapis. V tokratnem pa si poglejmo 3 pogoste razloge, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

  1. Strah pred osamljenostjo

Strah pred osamljenostjo je eden najpogostejših razlogov za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Nihče si ne želi biti osamljen, malokdo pa se zaveda, da je osamljenost občutek, ki ni povezan s številom ljudi, ki nas obdajajo, temveč z lastnim razmišljanjem o sebi. Dejstvo je namreč, da se lahko počutimo osamljene, tudi kadar smo v družbi, ali kar je še huje, kadar imamo ob sebi partnerja ali partnerko. Vir osamljenosti ni odsotnost ljudi, temveč razmišljanje, da nismo pomembni in da nikomur ni mar za nas. In prav to razmišljanje je tisto, zaradi katerega slišimo izjave »Raje sem z njim, čeprav nisem zadovoljna, kot pa da bi bila sama.«

  1. Pomanjkanje samospoštovanja

Pomanjkanje samospoštovanja je prav tako pogost razlog za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. »Ljudje z nami ravnajo tako, kot smo jih naučili,« je stavek, ki sem ga pred mnogo leti slišala v oddaji The Oprah Show. Stavek, ki se mi je vtisnil v spomin in katerega pomen sem v celoti razumela šele mnogo pozneje. Ženske, ki doživijo nasilje v odnosu, pogosto razmišljajo, da so si ga zaslužile, saj so naredile nekaj, s čimer so partnerja razjezile. »Lahko bi vedela, da ne bi smela tega narediti ali reči,« pravijo. Kdor ne spoštuje sebe, ne zmore postaviti jasnih meja in je pogosto pripravljen prenašati skoraj vsako partnerjevo vedenje.

  1. Prepričanje, da nismo vredni ljubezni

Prepričanje, da nismo vredni ljubezni, se kaže v razmišljanju: »Lahko sem vesela, da si vsaj nekdo želi biti z menoj.« Prepričani, da nismo vredni ljubezni, smo pogosto prepričani tudi, da smo slabe osebe, ki so lahko hvaležne za vsak pogled, ki jim ga namenijo drugi. Vzeti moramo torej tisto, kar se nam ponudi, ne glede na to, kako slabo je. Zato pravzaprav ne izberemo partnerja, ki si ga želimo, temveč tistega, ki pokaže kanček zanimanja za nas. Verjamemo namreč, da drugega ne bomo našli, in prav to je še eden od pogostih razlogov, za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

Vem, da si vsak izbira svoje odnose in da se odloči prav za tiste, ki jih za svojo rast potrebuje. Kljub vsemu mi je hudo poslušati pripovedovanja ljudi, ki več kot očitno trpijo v odnosih, v katerih so, a vztrajno iščejo razloge in opravičila za svoje vedenje in vedenje partnerja ali partnerke.

Hudo predvsem zato, ker se lahko z njimi poistovetim in ker vem, da jih čaka nezadovoljujoče življenje, polno stiske in strahu, če iz odnosa ne bodo uspeli izstopiti ter bodo še naprej naivno verjeli, da se bo vse spremenilo, če se le sami dovolj potrudijo. Hudo mi je ob misli, da verjamejo, da je to najboljše, kar si zaslužijo, saj takšni, kot so, več niso vredni. Hudo, ker vem, kako zmotno je to razmišljanje, in ker vem, da je prav vsak od nas vreden odnosa, v katerem ne prevladuje strah, temveč ljubezen, spoštovanje in razumevanje.

Ko pomislim, da sem vse to nekoč verjela tudi sama, sem neizmerno hvaležna za odločnost, moč in pogum, da iz nezadovoljujočega odnosa odidem. Pot, ki je sledila, je bila zaznamovana prav z raziskovanjem vprašanja, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih, predvsem pa tudi z delom na sebi, s katerim sem najdene strahove in prepričanja razrešila. Zato ne verjamem, ko slišim ljudi reči, da se ne da. Niti ne verjamem, da je pretežko, da nimamo časa ali energije. Ko se odločimo, da smo vredni več, bomo našli način, da izgovore spremenimo v priložnosti in prekinili vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Kako vem? Vem preprosto zato, ker verjamem, da nisem nič bolj posebna kot kdorkoli drug. In če lahko s ponosom rečem, da sem zmogla v celoti pustiti preteklost za seboj in sem danes v partnerskem odnosu, za katerega še pred nekaj leti nisem verjela, da mi je namenjen, preprosto le zato, ker sem slaba oseba in ga nisem vredna, verjamem tudi, da je to nekaj, kar boste s ponosom jutri lahko rekli tudi vi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Bistveno je opustiti preteklo čustveno bolečino

Tom Stone je avtor metode HSE Coaching, ki je Petri Cvek pomagala prepoznati, da je čustvena bolečina v ozadju omejujočih prepričanj. Ko je razrešila svoja čustva iz preteklosti, je spoznala, da tudi določenih prepričanj o sebi nima več.

»Če se nekdo identificira z zgodbo, da so mu starši v otroštvu storili krivico, se morda zaradi tega do njih že več let obnaša zadirčno. Ko opusti svojo zgodbo o krivici iz otroštva, mora nato preoblikovati odnos do staršev. Številni se v resnici ne zmorejo spoprijeti z vprašanjem, kako naj po novem delujejo v tem odnosu, zato se nezavedno kar naprej oklepajo svojih zgodb,« meni andragoginja, ki ustvarja spletno stran Mesto znanja, deluje kot predavateljica ter osebna mentorica na področju kariernega in osebnega svetovanja. Pri Tomu Stonu je pridobila certifikat trenerke njegove metode HSE Coaching.

Najprej moramo prepoznati energijo čustev, ki je ustvarila našo zgodbo

V raziskovanje spreminjanja lastnega miselnega procesa jo je pahnila osebna stiska. Po koncu triletne zveze, ki se je končala z nasiljem, je dolgo živela v strahu. Bala se je, da bi se nasilje ponovilo, zato se je izogibala novi partnerski zvezi, ki si jo je sicer močno želela. Prav ta notranji konflikt med strahom pred vnovičnim nasiljem in željo po novi ljubezni jo je vodil v iskanje rešitve. Pod roke ji je prišla knjiga Kako?, v kateri avtor Tom Stone bralca vodi skozi praktične tehnike, s katerimi lahko ozavesti in razreši čustveno bolečino iz preteklosti.

Kaj je HSE Coaching?

HSE je okrajšava za Human Software Engineering, kar pomeni programski inženiring za človeka. »Prek teh tehnik sem prepoznala, da sem po koncu zveze živela v strahu, ker sem globoko v sebi verjela, da nisem vredna ljubezni, kar mi je potrdila izkušnja škodljivega odnosa. Zato sem se oklepala strahu pred novo čustveno bolečino. V mojem primeru me je ščitil pred novo bolečino, zato ga dolgo nisem mogla spustiti, čeprav sem si to želela,« razlaga.

Prepričanja oblikujemo na zgodbah iz otroštva

Tom Stone je prepričan, da smo že kot otroci razvili določene pogojne odzive. Nekateri so se na primer v otroštvu naučili, da ne smejo zaupati intuiciji ali se v polnosti predati čustvom, zato na ta način delujejo tudi kot odrasli. »Ljudje v sebi nosimo veliko neozaveščenih občutkov, ki so pravzaprav energija. Ko smo žalostni, to energijo denimo pogosto začutimo v grlu kot cmok,« pravi trenerka Stonove metode.

Tehnike HSE Coachinga so zasnovane tako, da nas s preprostimi koraki najprej vodijo do zaznavanja določene energije v telesu, denimo jeze ali strahu. »Tako oseba lahko prepozna energijo tega čustva in se je osvobodi. Nato lahko odpade čustvena zgodba in lahko oseba oblikuje nova prepričanja o sebi,« pojasnjuje.

Kako lahko spremenimo prepričanja?

Na kratko povzema eno od preprostih tehnik, s katero svojim strankam pomaga spreminjati prepričanja: »Če želimo spremeniti svoje prepričanje, si moramo najprej dovoliti občutiti čustvo, ki je v ozadju prepričanja, in nato opazujemo, kje v telesu lahko začutimo to energijo. Nato se poskušamo osredotočiti na točko, kjer je ta energija najmočnejša. S tem se ta začne postopno zmanjševati, dokler povsem ne izgine.«

Ko je spreminjala svoje prepričanje, da ni vredna ljubezni, je morala na neki točki tudi odpustiti sebi in drugim ljudem, ki so jo nekoč prizadeli. »Predelati sem morala sram, ki sem ga čutila ob misli, da nisem dovolj dobra ali pomembna. Kot veliko ljudi sem si tudi sama ustvarila predstave o tem, kako moje otroštvo ni bilo dovolj lepo in kako so se mi v šoli zgodile neke krivice. Vendar so bile to samo zgodbe, ki si jih ljudje napletamo sami,« priznava. Šele ko je opustila vsa ta čustva, je odpadlo tudi prepričanje, da ni vredna ljubezni. Kmalu za tem je spoznala sedanjega partnerja. »Takrat o sebi nisem več razmišljala kot o Petri z določenim otroštvom. Ostala je samo oseba, ki je šla v življenju skozi določene preizkušnje. Ko človek spusti predstave o tem, kdo naj bi bil, da dovoljenje življenju, da mu končno lahko prinese tisto, kar mu je namenjeno,« razmišlja.

HSE Coaching

Nihče ni žrtev svojega življenja

Petra Cvek trenutno študira psihoterapevt­sko smer realitetne terapije in teorije izbire, s čimer še nadgrajuje razumevanje ozadja našega vedenja. Pri osebnih svetovanjih se srečuje z ljudmi, ki odgovornost za svoje živ­ljenje pogosto prelagajo na druge. »Nekdo lahko verjame zgodbi, da svojemu otroku ne zmore izkazovati ljubezni, ker je njemu v otroštvu primanjkovalo ljubezni staršev. Številni lažje krivijo svoje starše, kot da bi prevzeli odgovornost za svoje izbire,« meni. Ko sprejmemo vlogo žrtve svojih okoliščin, lastno moč predamo v roke nekomu drugemu, verjame sama. »Občutek, da smo žrtve, izhaja iz prepričanja, da so okoliščine in drugi ljudje tisti, ki lahko povzročijo naše dobro ali slabo počutje. Zato se nam zdi, da nimamo dovolj moči za to, da bi lahko kaj spremenili.« In dodaja, da še tako učinkovita tehnika za spreminjaje našega delovanja ne more učinkovati, dokler si sami zares ne želimo spremembe in smo za to pripravljeni tudi nekaj narediti.

Članek je bil objavljen v reviji Jana in na spletni strani govori.se.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razočaranje oz. razočaral(a) me je

Ste že kdaj rekli, da vas je nekdo razočaral? Verjetno je odgovor da. Pa ste se kdaj vprašali, kaj to v resnici pomeni oz. kaj je razlog za vaše razočaranje?

Kadar rečemo, da smo razočarani, običajno razlog za to svoje počutje najdemo v drugih ljudeh ali pa v neki posebni situaciji. Razočarani smo, ker partner ni takšen, ko smo verjeli, da je. Za naše razočaranje je torej kriv on. Razočarani smo, ker nismo dobili zaposlitve, ki smo si jo želeli. Za naše razočaranje je torej kriva omenjena situacija ali pa kadrovik, ki v nas ni prepoznal dobrega kandidata. Razočarani smo, ker se otroci ne vedejo tako, kot smo jih učili, da se morajo. Za naše razočaranje so torej krivi oni.

Pa je res tako? So res za naš občutek razočaranosti krivi drugi ali neke situacije?

Vzemimo primer: s partnerjem praznujeva obletnico in odločim se, da nama pripravim večerjo. V mislih že pripravim jedilnik, si reorganiziram obveznosti, da bom lahko odšla po nakupih, in se veselim njegovega odziva, ko bo na mizi zagledal čudovit pogrinjek s svečami, steklenico svojega najljubšega vina in slastne jedi. Veselim se, saj vem, da si že kar nekaj časa nisva vzela trenutka le zase in obletnica bo kot nalašč za to. Vzhičena zaradi pričakovanja prijetne večerje partnerju povem, da sem razmišljala, da bi nama za obletnico pripravila večerjo, in pojasnim svojo idejo, da bi si ta večer vzela le zase. V pričakovanju njegovega navdušenja me nekoliko zaskrbi, ko ne dobim takojšnjega odgovora in ko vidim, da o nečem premišljuje. »Ravno takrat ima moj sodelavec poslovilno večerjo, saj je našel novo službo. Bi bilo v redu, če za en dan prestaviva?« Moje navdušenje v trenutku izpuhti in preplavi me razočaranje, ki se kmalu spremeni v jezo ob misli na njegovo brezbrižnost.

Kot je razvidno iz zgodbe, ima vsak partner določene ideje, kako preživeti določen večer in s temi zamislimi so povezana tudi pričakovanja. Ona ima idejo prijetnega ambienta, čudovitega pogrinjka, steklenico partnerjevega najljubšega vina in hrane, vse na točno določen dan – dan njune obletnice. On ima sliko druženja s sodelavci in večerje v izbrani restavraciji. Ona pričakuje romantičen večer s partnerjem, on poslovilno večerjo s sodelavci. Ona ima tako definirano idejo in pričakovanja, da lahko že samo ob misli na ta večer občuti veselje in srečo, kot bi ju doživela ob dejanski večerji. In prav to je razlog, da jo ob njegovem odgovoru preplavi razočaranje.

Njena slika idealne obletnice, ki si jo je kreirala v glavi, se je namreč v trenutku podrla. Vse njene ideje in pričakovanja, ki jih je gojila do partnerja in do samega večera, so šli po zlu. Jo je torej razočaral partner ali se je razočarala sama, s tem ko je delala račun brez krčmarja in si narisala sliko idealnega večera, ne da bi pred tem pri partnerju sploh preverila, ali je tisti večer prost? Bi bila enako razočarana, če bi na idejo večerje le pomislila, se odločila preveriti pri partnerju, ali mu njena ideja ustreza, in šele po njegovi potrditvi začela v mislih pripravljati jedilnik, reorganizirati svoj urnik in načrtovati pogrinjek? Verjamem, da ne. Njena pričakovanja bi bila v tem primeru popolnoma drugačna in idejo, da svojo izkušnjo večerje izvede dan pozneje, bi sprejela popolnoma drugače.

Ne gre za to, da bi bil za neuspelo večerjo na dan obletnice kriv kdorkoli od njiju. Ni namen iskati krivca. Pomembno pa je, da se zavedamo svojih pričakovanj. Kajti pričakovanja so nekaj, kar si v odnosu do drugih in do dogodkov vedno kreiramo. Tako imamo pričakovanja do sebe, do drugih, do tega, kako se bodo odvili posamezni dogodki in pričakovanja v življenju na splošno. Kadar se naša pričakovanja ujemajo s tem, kar zaznavamo v zunanjem svetu, smo zadovoljni, kadar se ne, smo jezni, žalostni ali razočarani. S pričakovanji samimi po sebi torej ni nič narobe, težava nastopi, ker so pogosto nerealna, a jih kljub vsemu gojimo in pri njih tudi vztrajamo.

Ko se bomo torej naslednjič zalotili ob misli, da nas je nekdo (spet) razočaral, se vprašajmo, kaj smo pravzaprav pričakovali od njega ali nje, ali so bili naša pričakovanja realna ali pa morda ne, ali so bila kreirana na podlagi dogovora in preteklih izkušenj s to osebo ali pa le na podlagi lastnih želja in idej. Kajti ni oseba tista, ki nas je razočarala. Razočaralo nas je dejstvo, da niso bila uresničena naša pričakovanja – pričakovanja, ki smo jih kreirali sami.

Z razočaranjem, ki ga čutimo do drugih ali do sebe, se lahko uspešno soočimo tudi s HSE Coachingom

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Tišina in samota – ju potrebujemo?

Verjamem, da sta tišina in samota nekaj, kar potrebuje vsak človek. A vem tudi, da ju v veliki večini nismo vajeni in sta nam neprijetni. Ko govorimo o samoti, pa ne govorimo le o neprijetnosti, temveč tudi o tem, da se je kar malo bojimo.

Ste se kdaj zalotili, da ste prižgali radio ali televizijo samo zato, da je v ozadju nekaj brnelo, medtem ko ste vi postorili gospodinjske opravke, ki ste si jih zadali za ta dan. Niti niste poslušali vsebine programa, potrebovali ste le nekaj, da ni bilo tišine. Ali pa, da niste imeli občutka, da ste sami?

Sama sem bila vrsto let ena izmed teh oseb. V mojem stanovanju se je vedno slišala glasba. Ne glede na to kaj sem počela. To je bil način, s katerim sem preglasila svoje misli. Nisem pa se zavedala, da s tem nisem storila čisto nič drugega, kot to, da so te misli prišle toliko bolj intenzivno na plano takrat, ko sem bila v tišini – če ne prej pa zvečer pred spanjem.

Ves ta zunanji in notranjih hrup je za telo zelo utrujajoč. Postopno postanemo vedno bolj izmozgani – ne fizično, temveč psihično. Naše možgane zaposlujemo in od njih zahtevamo, da nenehno predelujejo ne le informacije, ki smo jih dobili preko vidnih zaznav, temveč tudi preko slušnih. In seveda, predelujejo tudi informacije, ki prihajajo od znotraj — naše misli.

Redno vnašanje tišine v svoj vsakdan je pomembno

Zdi se, da tako včasih pozabljamo, da tudi naši možgani potrebujejo počitek. Tega pa jim nudi prav redno »vnašanje« tišine v svoj vsakdan. Seveda, tudi samota ne bo odveč. Predstavljate si, da bi morali cel dan nekoga poslušati govoriti. Tudi če ga imate še tako radi, se v določenem trenutku zaveste, da ob vsem tem govorjenju postajate vedno bolj nemirni in si zaželeli, da bi za nekaj sekund že prenehal govoriti. Upoštevajte to tudi v odnosu do sebe in si namenite trenutke tišine in samote.

Privoščite si danes ti, tako dragoceni dobrini. Zdi se namreč, da obe, tako tišina kot samota, dandanes postajata vedno redkejši. S to preprosto vajo pa ju lahko ponovno vnesete v svoje življenje.

Vzemite si trenutek časa in samo opazujte naravo. Lahko si izberete točno določeno točko, v katero boste usmerili pogled, lahko pa preprosto le opazujete pokrajino pred vami. Pustite, da ob tem vaše misli odplavajo, kot odplavajo oblaki na jasnem nebu ali kot odplava list, ki z drevesa pade v rečno strugo. Če se vam pojavi kakšna misel, ji ne namenjajte pozornosti. Pustite jo naj odplava stran in še naprej opazujte naravo. Namenite temu procesu nekaj minut in opazili boste, da se bodo vaše misli postopno začele umirjati. 

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Skrbi na zalogo

Že dolgo nisem prebrala misli, ki bi me tako streznila, kot je me misel Dereka Rydalla. »Če se to, kar imam namen izgovoriti, spremeni v realnost, je to realnost, ki si je želim?« se je spraševal. Priznam, moj odgovor na to vprašanje bi bil pogosto: »Ne.«

Še vedno sem namreč zvesta svoji navadi skrbeti na zalogo. Sicer je tega mnogo manj kot v preteklosti, a še vedno se zalotim, da rešujem probleme, ki še niso nastali. Še posebno v obdobjih, ko me življenje vodi po novih, še neuhojenih poteh. Takrat se mi zdi, da moram predvideti vse možne negativne scenarije in poiskati rešitve zanje.

Teorija izbire pravi, da vse kar počnemo, delamo z nekim namenom, torej imajo tudi skrbi na zalogo svoj namen. Spoznala sem, da imajo v mojem primeru pravzaprav le enega – morda se sliši hecno – dajejo mi občutek varnosti.

Čeprav me Življenje vztrajno uči, da se vse zgodi ob pravem času in na pravi način, če to le dovolim, sem se večkrat izkazala za zelo trmasto učenko, ki še vedno verjame, da je prav ona tista, ki ve najbolje. Raje ne naštevam, kako pogosto se je v preteklosti že izkazalo, da v resnici nimam pojma, kaj je dobro zame. Običajno sem to izkusila takrat, ko je bilo moje delovanje posledica ega ali strahu. Življenje me torej uči, da se prepuščam, da prisluhnem svoji intuiciji in da zaupam.

Vedno znova se spomnim na čas, ko sem še sanjarila o ideji skupnega domovanja z bivšim partnerjem. Srčno sem si želela dobiti zaposlitev za nedoločen čas, saj bi to pomenilo, da lahko pri banki dobim kredit in tako prispevam k nakupu skupnega domovanja. Besede ne morejo opisati, kako neizmerno hvaležna sem, da se te moje sanje niso uresničile in da sem tako dolgo želeno zaposlitev za nedoločen čas dobila šele po najinem razhodu.

Čeprav sem že leta nazaj v knjigi Učbenik življenja prebrala znameniti stavek Martina Kojca: »Ničesar ni moremo izsiliti,« imam še vedno trenutke, ko sem sveto prepričana, da sem prav jaz tista, ki vem, kaj je dobro zame, še več, poznam tudi idealen način, kako lahko to, kar je dobro zame, postane del moje realnosti. Svoje ideje dobrega zase je težko opustiti. In prav tu nastopijo tudi moje skrbi na zalogo.

Če namreč predvidim vse, kar lahko gre narobe na moji poti do cilja, potem lahko vnaprej predvidim tudi strategije, kako te ovire premagati in ohraniti predstavo tega, kar verjamem, da je dobro zame.

Zveni smiselno, mar ne? A težava kljub vsemu nastopi, ko človek naleti na v uvodu omenjeni stavek in se zamisli, koliko negativnih misli mu pravzaprav roji po glavi, ne da bi se jih sploh zavedal. In ko ugotovi, koliko časa porabi za pripravo vseh scenarijev za reševanje še ne nastalih problemov, do katerih morda niti ne bo prišlo, ugotovi, da gre pravzaprav za zapravljanje časa.

Ko sem razmišljala še dalje, sem prišla do spoznanja, da v ozadju pravzaprav leži nezaupanje. Tako v Življenje in v to, da se vse zgodi ob pravem času in na pravi način, kot tudi vase. Bi res potrebovala vse te skrbi, če bi verjela, da se resnično lahko uspešno spopadem z vsem, kar mi ima ponuditi življenje? Verjamem, da ne. Ker mi zadeva ne da miru, razmišljam naprej in brskam po svojih preteklih spominih. Ne spomnim se sicer, da bi to počela že kot najstnica ali pozneje v svojih dvajsetih. A nekoč sem s tem vendarle morala začeti. A kdaj? Takrat me prešine …

Ob fizičnem napadu partnerja sem otrpnila. Dobesedno. In se za to dolgo tudi močno krivila. Prepričana sem bila, da sem izbrala najslabšo možnost, da bi morala znati ravnati drugače in da bi bil vsak človek zmožen drugačnega odziva. Svojo otrplost sem razumela kot potrditev, da nepredvidljivim situacijam nisem kos. Zato je bolje imeti plan A, B, C in za vsak slučaj še D. In zato je tudi bolje predvideti tisoč in eno stvar, ki gre lahko narobe, in imeti vnaprej pripravljene rešitve. Tudi če jih ne bo treba nikoli uporabiti.

Šele nekaj let pozneje sem se zavedela, da sem takrat pravzaprav izkusila travmatični dogodek. In tudi, da edina dva naučena odziva na nevarnost nista boj ali beg, kot sem mislila predhodno, temveč tudi popolna otrplost. To je na primer način, na katerega nekatere živali skušajo svoje plenilce pretentati, da so mrtve, in včasih prav zaradi tega odziva preživijo. Takrat se je prvič z mojega hrbta začela kotaliti skala krivde, a nova navada skrbi na zalogo je bila kljub temu že kreirana.

Skrbi na zalogo so bile (in so še vedno) moje zaveznice, ki mi dajejo občutek varnosti. Vendar pa je čas, da jih nadomesti nova navada, s katero si bom ustvarjala varnost. Kakšna bo in kako jo bom uspela kreirati, pa poročam kdaj v prihodnje.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prilagajanje – se prilagajamo zaradi drugih ali zaradi sebe?

»Občutek imam, da se mu moram vedno podrejati, da moram vedno popustiti jaz. Vedno se jaz prilagajam njemu, ne vem, kdaj se je nazadnje on meni,« je vrelo iz ust ene mojih klientk.

Razumela sem jo. Še kako dobro. To je bil občutek, ki sem ga v odnosih, ne le partnerskih, temveč tudi na splošno, pogosto imela tudi jaz. In verjamem, da je to občutek, ki ga marsikdo prepozna pri sebi.

Spomnim sem, ko sem na izobraževanju za psihoterapevtko realitetne terapije in teorije izbire prvič slišala za koncept, ki pravi, da se pravzaprav ne prilagajamo zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Zdel se mi je popolnoma nesmiseln. Vedno sem namreč verjela, da je prilagajanje nekaj, kar počnemo zaradi drugih, zato da ne bodo užaljeni, jezni, razočarani. Prilagajanje sem na nek način razumela kot uslugo, ki jo delam drugim. Zakaj bi se prilagajala zaradi sebe? To nima nobenega smisla. Ali pač?

Povedano preprosto: teorija izbire pravi, da vse, kar počnemo, pravzaprav delamo zaradi sebe in zase. Vse, kar počnemo, nam prinaša neke koristi, čeprav se jih včasih ne zavedamo in bi morda celo rekli, da jih ni. 

V tem pogledu sem začela razmišljati, zakaj se v odnosih prilagajam, kaj je pravzaprav tisto, kar me žene, da »drugim delam uslugo«, čeprav sem ob tem pogosto nezadovoljna. Na prvi pogled se je tako zdelo, da je bila edina korist, ki sem jo od prilagajanja imela, nezadovoljstvo.

Vprašanje, ki mi je pomagalo priti do resničnih koristi, je bilo, kaj bi se zgodilo, če se ne bi prilagodila in bi vztrajala pri svojem. Kaj bi se zgodilo, če bi vztrajala pri tem, da preživim popoldne s knjigo v roki, namesto da bi se prilagodila partnerjevim željam? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da se s prijateljico dobim popoldne, kot ustreza meni, in ne zvečer, kot želi ona? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da s partnerjem dopust preživiva na morju in ne ob pohajkovanju po slovenskih hribih, kot si morda želi on?

Odgovor, ki sem ga dobila, je bil pogosto zelo podoben – lahko se zgodi, da me bodo osebe, ki se jim ne bom želela prilagoditi, zapustile. Lahko bo to vodilo v prepir ali slabo voljo, odtujitev, slabši odnos. Ničesar od naštetega si seveda nisem želela. Z osebami, ki so zame pomembne, sem si želela biti povezana in moje prilagajanje je bilo pravzaprav način, kako sem to povezanost ohranjala, ne da bi se tega sploh zavedala. Seveda povezanost lahko ohranjamo na različne načine, a moja definicija ohranjanja povezanosti vključuje tudi skupno preživljanje prostega časa. In prav to je tisto, kar sem s prilagajanjem dosegla, to je bila skrita korist, ki me je gnala, da sem delala usluge drugim. Ko na celotno situacijo pogledamo s tega stališča, se sliši precej hecno, ko rečemo, da se prilagajamo zaradi drugih. Kajti dejstvo je, da nas nihče ne sili, da se prilagodimo ali podredimo. To je odločitev, ki jo sprejmemo sami. Če bi nam bilo za odnos vseeno, ne bi niti za trenutek pomišljali, temveč bi vztrajali pri svojem, mar ne?

Dokler verjamemo, da stvari, ki jih počnemo, delamo zaradi drugih in za druge, bomo šteli, kolikokrat smo se morali prilagoditi mi in kolikokrat se je prilagodil partner. In želeli bomo, da sta ti dve številki izenačeni, saj če nas ima resnično rad, se nam bo prilagodil, tako kot se mi prilagajamo njemu. Verjamem, da ni treba posebej poudarjati, kako kakovosten oz. bolje rečeno nekakovosten bo v tem primeru naš odnos. Če se zavedamo, da so vsa naša vedenja namenska, usmerjena k skrbi zase in za svoje dobro počutje, potem vsako štetje odpade. Jasno nam je, da s tem, kar počnemo, pravzaprav sledimo sebi in ne drugemu. Pa naj bo to v odnosu s partnerjem, starši ali otroki, prijatelji, nadrejenimi ali sodelavci. Vse, kar počnemo, vedno počnemo le zaradi sebe in zase.  prilagajanje

Z ljubeznijo. ♥

Petra