Ali brezpogojna ljubezen res obstaja?

Kaj bi vi odgovorili na naslovno vprašanje? Ali brezpogojna ljubezen obstaja le v teoriji ali pa morda tudi v praksi? Ste jo že doživeli? Morda nanjo še čakate? Morda ste bili vi tisti, ki ste brezpogojno ljubili?

V zadnjem času srečujem veliko ljudi, ki imajo svoje partnerje zelo radi. Celo tako, da bi vse storili za partnerja/partnerko, oz. kot pravijo, to že počnejo. Bi jih imeli pa še raje, če bi se samo čisto čisto malo spremenili. Ampak tudi takšne, kot so, jih imajo zelo radi, mi hitijo razlagati, kot da bi imeli občutek, da me morajo prepričati o tem, da jih brezpogojno ljubijo.

To mi je dalo misliti, da je za marsikoga brezpogojna ljubezen le mit. Nekaj, o čemer vsi govorijo, da obstaja, a le malo je tistih, ki so jo prav zares izkusili. Rekla bi, da je razlog za to tudi v našem razumevanju partnerskega razmerja.

Večina ljudi ga namreč razume kot razmerje, v katerega mora vsak partner vlagati 50 odstotkov energije. Dolgo sem tudi sama tako razmišljala.  Predpostavljala sem, da v odnos vložim polovico jaz, polovico pa ti. In dokler daješ, te imam srčno rada, ko prenehaš, te nimam več. Dokler daješ ravno to, kar si želim jaz, te imam še raje, ko prenehaš, se začnem pritoževati. Ali, kot slišimo pogosto, danes sem se prilagodila jaz, jutri se daj ti.

Tako razmerje je kot tržnica, na kateri se pogajamo za ljubezen. Jaz naredim nekaj, da ti pokažem, kako zelo te imam rada, a pričakujem, da boš v zameno tudi ti naredil nekaj, s čimer mi boš pokazal, da me imaš rad. To je razmerje, ki deluje po principu »ti si odgovoren za mojo srečo ali nesrečo« in obratno, jaz sem odgovorna za tvojo. V to je koncept brezpogojne ljubezni kar nekako težko stlačiti, mar ne?

Na drugi strani imamo manjšino, ki razume, da je razmerje nekaj, v kar vlagava vsak svojih 100 odstotkov. In ne dajeva le takrat, ko to stori tudi drugi, temveč vedno. Zakaj? Zato, ker se zavedava, da je ostajanje v razmerju nekaj, kar je v interesu obeh. Pa ne ostajanje v kakršnem koli razmerju, temveč v razmerju, v katerem se oba počutiva dobro in lahko zadovoljujeva tiste svoje potrebe, ki jih imava. Če se torej zavedam, da določene potrebe lahko učinkovito zadovoljujem le v partnerskem razmerju, potem se tudi zavedam, da je v mojem interesu brezpogojno ljubiti partnerja. To je namreč pot k mojemu dobremu počutju. In jasno mi je, da se bolje počutim ob nekom, ki ga brezpogojno sprejemam, kot pa ob nekom, ki si ga na vso moč želim spremeniti, običajno seveda neuspešno.

A da ne bo pomote, brezpogojno sprejemanje ne pomeni, da se strinjam z vsem, kar reče ali naredi partner. Niti ne pomeni, da se mora on strinjati z vsem, kar rečem ali naredim jaz. Ne pomeni niti, da moram jaz delati stvari, ki jih dela partner, čeprav se ob tem ne počutim dobro, ali obratno. Pomeni pa, da spoštujeva različnost drug drugega, iščeva načine, da to različnost razumeva in ji dovoliva, da naju bogati. Pomeni tudi, da ne omejujeva svobode drug drugega, temveč drug drugemu dovoljujeva, da sva to, kar sva, a se hkrati tudi zavedava jasnih meja, ki jih ne smeva prestopiti, če želiva razmerje ohraniti.

Brezpogojno sprejemanje sama enačim z brezpogojno ljubeznijo. Mnogi pa ga razumejo kot dovoljenje, da partner počne karkoli se mu zljubi, tudi če to pomeni, da se psihično ali fizično znaša nad menoj. Saj če ga brezpogojno sprejemam, potem moram sprejeti tudi to, mar ne? Nikakor. Sprejemanje tega, da partner izbira za nas nesprejemljiva vedenja, pomeni le to, da ga ne skušajmo spreminjati, saj ga verjetno niti ne bomo uspeli. Kajti kadar verjamem, da ga lahko spremenim, takrat vztrajam. Ker verjamem, da ga nihče ni imel tako rad, kot ga imam lahko jaz, in če ga bom le imela dovolj rada, bo to opazil in spremenil svoje vedenje.

To razmišljanje je daleč od pravilnega razumevanja brezpogojne ljubezni tako v odnosu do njega, še manj pa do sebe. Šele ko ga sprejmem takšnega, kot je, z vsemi njegovimi prijetnimi in neprijetnimi lastnostmi, se lahko iskreno pogovorim sama s seboj. Ali ob njem, točno takšnem, kot je v tem trenutku, lahko zadovoljujem svoje potrebe in skrbim za svoje dobro počutje? Če tega ne morem, se je dobro vprašati, kako v takšnem razmerju skrbim za brezpogojno ljubezen do sebe. A to je vprašanje, ki si ga pogosto ne želimo zastaviti, saj že vnaprej poznamo odgovor. Zato vztrajamo v razmišljanju, da bo naše življenje lepše, če in ko se bo partner spremenil (po naši zaslugi, seveda).

Če bi imeli brezpogojno radi sebe, bi namesto tega nadaljevali svojo pot in življenje preživeli ob nekom, ki nas sprejema takšne, kot smo, in ki nas ne skuša stlačiti s svoje okvirje. Nekom, ki razume, da se za mojo srečo tebi ni treba spremeniti. Nekom, ki ve, da sva lahko srečna drug ob drugem le, ko spoštujeva različnost in drug drugemu dopuščava svobodo, ki obema omogoča dobro počutje in zadovoljstvo. Nekoga, ki ve, da sva lahko srečna tudi, ko nisva skupaj, pa tudi če to pomeni, da eden preživi počitnice na morju, ker mu to veliko pomeni, drugi pa doma ali v hribih.

Z ljubeznijo. ♥ brezpogojna ljubezen brezpogojna ljubezen brezpogojna ljubezen

Petra

Čemu si ne upamo izraziti svojih čustev?

O prepričanju, da čustev ni dobro kazati, ki nas »sili«, da svoja čustva skrivamo, sem že pisala. Pri mnogih ljudeh je prav to prepričanje tisto, ki je v ozadju neustreznega ravnanja s čustvi. Kaj pa je v ozadju tega prepričanja? No, tam pa pri večini kraljuje strah.

Hecno, ne samo, da zatiramo t. i. neprijetna čustva, zatiramo tudi čustva, ob katerih se počutimo dobro. Pa ste se kdaj vprašali, čemu je tako? Kaj pravzaprav z odsotnostjo izražanja čustev zasledujemo? Kaj koristnega zase dobimo s tem, ko ne povemo, kar čutimo? Verjeli ali ne, običajno je v ozadju zatiranja čustev želja po tem, da nas drugi vidijo kot dobre, vredne spoštovanja in ljubezni. Pogosto namreč verjamemo, da bomo, če ne bomo izražali čustev, pri drugih dosegli prav to.

Poglejmo nekaj osnovnih čustev, ob katerih se običajno ne počutimo prijetno, in razloge, zaradi katerih si jih ne upamo izraziti.

Jeza je pogosto čustvo, ki jo zadržimo zase, še posebej v odnosu do nadrejenih. Strah nas je namreč, da bomo izrekli kaj, kar bomo pozneje obžalovali in kar bo s seboj prineslo neželene posledice v smislu izgube zaposlitve, »maščevanja« nadrejenega v obliki dodatnega dela ipd. Strah, da bomo v navalu jeze rekli ali naredili nekaj, kar bomo pozneje obžalovali, je pogost razlog tudi v partnerskih ali drugih odnosih, predvsem v tistih, ki si jih želimo ohraniti in v katerih ne želimo, da bi se drugi počutili prizadete. Včasih pa je razlog za ne izražanje jeze moč najti tudi v razmišljanja, da to počno le primitivni in nevzgojeni ljudje, med katere mi seveda ne spadamo, zato jezo zadržimo zase, pa tudi v strahu pred tem, da svoje jeze, ko jo bomo začeli izražati, ne bomo več znali kontrolirati.

Podobne razloge lahko najdemo tudi za ne izražanje žalosti. Nekateri razmišljajo, da bodo s tem, ko si bodo dovolili začutiti in izraziti svojo žalost, odprli vrata joku, ki jih nato ne bodo znali ali zmogli zapreti. Nekatere je strah, da jih bodo drugi videli kot šibke, če bodo izrazili svojo žalost. Predvsem pri moških še vedno velja stereotip, da moški pač ne jokajo in da je jok znak šibkosti. Z jokom sicer res pokažemo, kje smo ranljivi, česar v skrbi za svojo varnost običajno ne želimo storiti, a prav zaradi te ranljivosti je jok v mojih očeh dejanje pogumnih. Le močni in pogumni ljudje si dovolijo pokazati, kje so šibki. A ker večina ne razmišlja tako, je mnoge žalost še vedno strah izraziti tudi zaradi bojazni pred zasmehovanjem.

Enako je tudi s strahom. Ne izrazimo ga, ker ne želimo, da bi nas drugi videli kot strahopetne, ne želimo, da bi nas zasmehovali ali pa nas morda imeli za panične. Verjamemo, da bomo z izražanjem strahu pri drugih povzročili, da nam bodo na takšen ali drugačen način pokazali, da nas ne sprejemajo, česar pa si seveda ne želimo. Zato o strahu raje molčimo. Molčimo pa tudi o ljubezni. Tudi o njej le zato, ker si ne želimo biti ranljivi in nas je strah zavrnitve ali drugega neprijetnega odziva.

Zatiranje čustev oz. odrekanje dovoljenja, da jih izrazimo, je le eden ob načinov ravnanja s čustvi. Drugi, ki je popolno nasprotje prvega, je odsotnost nadzora nad čustvi, zaradi česar čustva pogosto izražamo na neustrezen način, tretji način pa je upravljanje s čustvi. Ta je tisti, ki nam omogoča ne le čustva izraziti, temveč jih ustrezno verbalno (in tudi neverbalno) posredovati, izraziti jih ob ustreznem času in predvsem v odnosu do osebe, ob kateri jih doživljamo. To je nekaj, kar lahko storimo le, če si jih naprej dovolimo začutiti, zato je smiselno pri sebi raziskati, kdaj, v odnosu do koga in čemu svojih čustev ne izrazimo.

Z ljubeznijo. ♥                    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva

Petra                       kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva

Preberite tudi zapis 8 stvari, ki bi jih o čustvih morali vedeti že kot otroci.

6 navad, s katerimi poskrbimo zase

Kako poskrbeti zase je vprašanje, ki si ga zastavlja marsikdo, ki se zaveda, da lahko dajemo le to, kar imamo. Jasno je torej, kaj prenašamo na svoje bližnje, kadar smo nezadovoljni in utrujeni. In tudi kaj takrat, ko smo zadovoljni, notranje mirni in polni energije.

Da bomo svojim najbližjim lahko dali največ, poskrbimo zase in za svoje dobro počutje s katero od 6 navad, ki jih predstavljam v tokratnem zapisu.

1. Preživite nekaj minut v tišini

Že zjutraj, ko se zbudite, preživite nekaj minut v tišini. Lahko se ob tem osredotočite na svoj dih in na trenutke tišine in popolne mirnosti, ki nastopijo med izdihom in novim vdihom. S tem si boste zagotovili, da boste v nov dan vstopili mirni.

2. Določite del dneva, ki bo namenjen le vam

»Kot da si to lahko privoščim,« je verjetno misel, ki je švignila v glavo mnogih, ki ste prebrali drugo navado, s katero poskrbimo zase. Verjamem, da čas vedno najdemo za stvari, ki se nam zdijo pomembne. Vprašanje je torej le: ste si pomembni ali ne? Svoj del dneva lahko preživite ob branju, na sprehodu ali teku v naravi, klepetu s prijatelji, ob igri z otrokom ali v tišini. Ni pomembno, kaj delate, pomembno je le, da se ob tem počutite popolnoma sproščene in notranje mirne.

3. Poskrbite za zadostno količino spanja

To je navada, ki se verjetno marsikomu zdi popolnoma neizvedljiva. Vendar pa so koristi zadostne količine spanca številne. Spanje omogoči možganom oddih od celodnevnega napora, izboljšuje koncentracijo in spomin, krepi imunski sistem in splošno dobro počutje. Zadostna količina spanca vpliva tudi na naš nivo potrpežljivosti in zadovoljstva, česar bodo še posebej veseli naši najbližji.

4. Pišite dnevnik bogastva in obilja

Kamorkoli se obrnemo, lahko opazimo bogastvo in obilje. Obilje naravnih darov, ki nam jih tako darežljivo poklanja narava, bogastvo znanja, ki ga lahko prejmemo preko številnih virov, obilje pripomočkov, ki nam lajšajo življenje in omogočajo prihranek časa, bogastvo ljudi, ki nam stojijo ob strani v težkih trenutkih … Šele ko se osredotočimo na bogastvo in obilje v svojem življenju, spoznamo, kako veliko nam je pravzaprav dano. In ob tem zavedanju je človek res težko nezadovoljen.

5. Privoščite si branje

Ljubezenski roman, fantazijske zgodbe, kriminalke ali knjige za osebno rast – izberite svojo najljubšo knjigo v svojem najljubšem kotičku v stanovanju ali v naravi in preprosto uživajte.

6. Postanite svoj največji navijač

Žal je tako, da smo ljudje sami sebi največji sovražnik in kritik. Si predstavljate, kako drugačno bi bilo lahko vaše življenje, če bi postali sami svoj največji privrženec. Če bi navijali za svoje uspehe kot spodbujate svoje najljubše športnike. Če bi verjeli vase, kot verjamete v svoje otroke, partnerje, prijatelje. Če bi sebi namenili toliko besed spodbude, kot jih namenite drugim. Če bi bili prizanesljivi do sebe, kot ste prizanesljivi do drugih, ko jim ne gre vse po načrtu. In še bi lahko naštevala. Razmislite, na katerem področju potrebujete največ podpore in postanite svoj največji navijač.

Z ljubeznijo. ♥    kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase

Petra                                           kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase  kako poskrbeti zase  

Kako komunicirati s težavnimi ljudmi?

Pred kratkim sem dobila povabilo k pripravi predavanja na temo kako komunicirati s težavnim sogovornikom. Najprej sem se spomnila besed, ki nam jih je pred nekaj leti ponudila mentorica na izobraževanju za realitetno terapijo in teorijo izbire.

Takrat smo sicer govorili o vzgoji otrok in o »problematičnih« otrocih, vendar pa sem njeno misel z lahkoto prenesla tudi na razmišljanje o težavnem sogovorniku. Njeno vprašanje je bilo, ali bi se do problematičnega otroka vedli drugače kot do otroka s problemom. Odgovor je bil seveda pritrdilen. Otroku, ki ima problem, je vendar treba pomagati, problematičnega otroka pa disciplinirati.

Jasno je, da naša zaznava posameznika močno vpliva na izbiro našega vedenja v odnosu do te osebe. Ne le, ko govorimo o otroku, temveč tudi, ko govorimo o odraslih.

Kako komunicirati s težavnim sogovornikom, je vprašanje, ki si ga je kdaj v preteklosti že zastavil marsikdo izmed nas. Pa smo se res tudi kdaj vprašali, kako to, da to osebo doživljamo kot težavno in kaj ob tem o njej sploh razmišljamo? Če npr. posameznika doživljam kot težavnega sogovornika, običajno o njem razmišljam, da takšen pač je. »Ima težek karakter,« »je težek,« »je težak,« radi rečemo. Razmišljamo, da je ta »težavnost« del njegove osebnosti, ki ga spremlja vedno in povsod. Bi na enak način razmišljali o sogovorniku, ki ima težavo? Verjamem, da ne.

Vsi smo v očeh drugih kdaj pa kdaj videti težavni. Če se mi je pokvaril avto, ki ga nujno potrebujem, avtomehanik pa mi pove, da bo popravilo končano šele čez teden dni in jaz vztrajam pri tem, da avto nujno potrebujem in mora biti popravilo opravljeno že prej, se bo lahko kakšnemu avtomehaniku zazdelo, da ima opravka s težavno sogovornico in ne s sogovornico, ki je trenutno v veliki stiski, ker se ji ne sanja, kako bo uspešno in pravočasno opravila vse svoje obveznosti brez prevoznega sredstva, saj sredstva javnega prevoza v oddaljeni kraj, kjer živi, ne zaidejo prav pogosto. Morda malce banalen primer, a verjamem, da ste lahko prepoznali bistvo. V tem smislu verjamem, da se kdaj pa kdaj zazdimo težavni kakšnemu zdravniku, ko vztrajamo pri dodatnih pregledih, ki se njemu zdijo nepotrebni, kakšni prodajalki, ko vztrajamo, da nam zamenjajo kupljeno blago, čeprav nam zatrjuje, da napaka na blagu ni njihova krivda ipd.

V vseh naštetih primerih gre pravzaprav za to, da imamo težavo – nekaj v življenju ne poteka tako, kot smo si zamislili, da bi moralo. Ta težava ne pomeni, da smo že po naravi pač težavni in da smo takšni vedno in povsod. Pomeni le, da se ob tej težavi vedemo tako kot vemo in znamo, v želji, da bi našli rešitev. In pomeni tudi, da se naše vedenje spreminja v skladu z našim dojemanjem situacij, saj se bomo verjetno v situaciji, ki je ne zaznavamo kot »težavne«, vedli popolnoma drugače.

Če se zavedamo, da je težaven sogovornik v resnici sogovornik s težavo, se bomo lažje zavedali tudi, da sogovornik išče rešitev zase, ne pa, kot pogosto mislimo, da je njegov namen nam povzročati težavo. Ob tem bomo seveda do sogovornika lahko pristopili na drugačen način in v komunikaciji lažje izbirali miren in asertiven pristop.

Ko bomo naslednjič ob nekem sogovorniku pomislili, da je težaven, se spomnimo, da težavna oseba, bodisi odrasli ali otrok, ni nič drugega kot otrok ali odrasli s težavo oz. oseba, ki je v stiski. Ob tem se poskušajmo ustaviti in razmisliti, kaj ta oseba pravzaprav sploh potrebuje in ali je njen namen res le to, da bi s svojo težavnostjo še nam povzročila neko težavo. Bodimo odprti za razmišljanje, da gre pravzaprav le za sogovornika, ki ima težavo in potrebuje le kanček razumevanja in nekoga, ki mu bo prisluhnil. Pa ne prisluhnil v smislu dajanja nasvetov, temveč iskreno le prisluhnil temu, kar doživlja, kaj ga teži, ne da bi v svojim mislih že iskal odgovore, ki mu jih bo ponudil kot rešitev za njegovo stisko (kar, roko na srce, tudi zelo radi počnemo).

Z ljubeznijo. ♥                              kako komunicirati s težavnimi ljudmi   kako komunicirati s težavnimi ljudmi

Petra                              kako komunicirati s težavnimi ljudmi   kako komunicirati s težavnimi ljudmi   

5 koristi samozavesti

Spomnim se, da sem leti zavidala ljudem, ki sem jih doživljala kot samozavestne. Prepričana sem bila, da je njihovo življenje mnogo lažje kot moje, da so mnogo srečnejši in zadovoljnejši, kot sem bila jaz. Zdelo se mi je, da jim gre vse kot po maslu, da jim nikoli v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega. Vse bi dala, da bi bila lahko takšna, kot so bili oni.

Danes, nekaj let po tem, ko sem se odločila svoji nesamozavesti narediti konec, lahko rečem, da samozavest s seboj nosi številne koristi. Žal se moje prepričanje, da gre samozavestnim ljudem vedno vse kot po maslu, da jim v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega, ni uresničilo. A kljub temu sem v svojem življenju prepoznala številne koristi samozavesti. Pet jih predstavljam v tokratnem zapisu.

Postavitev realnih in dosegljivih ciljev                          kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje imajo jasno zavedanje o svojih močnih in šibkih točkah, zato si lahko postavijo realne in dosegljive cilje. Prav realnost ciljev in zaupanje v svoje sposobnosti sta dva dejavnika, ki na posameznika delujeta motivacijsko in samozavestnim ljudem omogočata, da po poti do cilja nadaljujejo tudi ob morebitnih neuspehih. Vsak uspešno dosežen cilj predstavlja spodbudo za nadaljnje postavljanje ciljev in hkrati krepi njihovo samozavest.

Prepričanje, da smo gospodarji svojega življenja                      kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje se zavedajo, da niso nemočne žrtve okoliščin in življenja, temveč da lahko svoje življenje upravljajo. Zaupajo v svoje notranje sposobnosti in verjamejo, da sta uspeh in zadovoljstvo odvisna od njihovega truda in ne zunanjih dejavnikov. Zato tudi prevzemajo odgovornost za svoje dobro ali slabo počutje in v primeru slednjega iščejo rešitve pri sebi, ne pa v spremembah okoliščin ali drugih ljudi.

Pozitivna naravnanost                    kako postati samozavesten

Sami sebi smo lahko najhujši kritik ali najboljši prijatelj. Samozavestni ljudje so vsekakor slednje. Ker verjamejo vase, v svoje sposobnosti, hkrati pa se zavedajo tudi svojih šibkih točk in tega, da lahko na njih delajo, če se le tako odločijo, se ne zasujejo s plazom kritik vsakokrat, ko naredijo napako. Zavedajo se, da so te del življenja in učenja ter jih kot takšne tudi sprejemajo. Zavedajo se tudi, da storjena napaka ne pomeni neuspeha in ni znak njihove nekompetentnosti, temveč je priložnost za osvojitev nove lekcije.

Sproščenost v komunikaciji z drugimi              kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje ne potrebujejo potrditve s strani drugih, zato da bi vedeli, da so dovolj dobri. To jim omogoča, da so v komunikaciji z drugimi mnogo bolj sproščeni, saj jim ni treba nikogar očarati. Posledično se jim ni treba pretvarjati, da so nekaj, kar niso. Zavedajo se, da ne morejo biti vsem všeč, zato tega niti ne poskušajo. Ker jih ni strah zavrnitve, so v navezovanju novih stikov veliko bolj sproščeni, posledično pa tudi uspešni, k čemur pa pripomore tudi njihova pozitivna naravnanost.

Konstruktivno spoprijemanje s težavami                         kako postati samozavesten  

Za svoje težave ne krivijo drugih ljudi, niti okoliščin, zato ne čakajo, da bo njihove težave rešila neka tretja oseba, temveč stvari vzamejo v svoje roke in začnejo iskati rešitev. Zavedanje, da so za svoje življenje najbolj odgovorni sami, jim daje občutek notranje moči, kar jih opogumlja, da se s težavami soočijo. Ker jih ni strah priznati svojih slabosti in prositi za pomoč, to storijo, kadar prepoznajo, da jo potrebujejo, in ne čakajo na usmiljenje drugih, da bi jim pomoč ponudili. Vse to jim omogoča, da se s težavami soočijo hitreje, predvsem pa brez odvečne drame.

Z ljubeznijo. ♥  

Petra

Znate ločiti pomembno od nepomembnega?

Sama dolgo časa nisem. In če sem iskrena, še vedno kdaj ne znam. Še vedno se kdaj pa kdaj zalotim, kako vneto vztrajam pri nejevolji ob stvareh, ki resnično niso življenjskega pomena.kako do boljšega počutja

Kot na primer ob tem, ko ima partner še vedno hrano, ki ji je že zdavnaj potekel rok, ker je, kot pravi, še vedno dobra in jo bo (nekoč) porabil. Ker je moje delovanje v tem pogledu popolnoma drugačno in za hrano, ki je pred potekom roka, iščem tisoč in en način, da jo do roka tudi porabim, se mi partnerjevo vedenje ne zdi ravno logično.

Če pomislimo na take drobne in malo večje situacije, ob katerih se jezimo ali stresamo svojo nejevoljo, in seštejemo dragocene minute, ki smo jih ob tem porabili, verjamem, da bi se v dnevu ali morda tednu teh minut nabralo kar nekaj. Če bi se vprašali, ali smo vse te minute porabili na najboljši možen način ali pa bi jih morda lahko namenili nečemu prijetnejšemu, predvsem pa koristnejšemu, verjamem, da bi marsikdaj morali, čeprav morda neradi, priznati, da bi ta čas lahko preživeli tudi drugače.kako do boljšega počutja

Poleg ločevanja med pomembnim in nepomembnim bo našemu počutju blagodejno koristilo tudi ločevanje med tem, nad čemer imamo kontrolo, in tem, nad čemer je nimamo.

Ko sem pred nekaj leti v obdobju hudega stresa začela iskati rešitve zase, sem prebrala knjigo 7 navad zelo uspešnih ljudi avtorja Stephena R. Coveyja, v kateri piše tudi o območju vplivanja. Pravi, da nad določenimi stvarmi nimamo nikakršnega resničnega nadzora, v zvezi z drugimi pa lahko kaj storimo. Ko sem se vprašala, katerim stvarem namenjam večino svojega časa in energije, sem začenjala razumeti, da se osredotočam na popolnoma napačne stvari. Namesto da bi trud vlagala na področja, kjer lahko nekaj storim, sem se zapletala v razmišljanja o situacijah, nad katerimi nisem imela popolnoma nobenega neposrednega nadzora. Rezultat ukvarjanja s tem, nad čemer nimamo kontrole, je običajno občutek notranje nemoči, občutek nemira, pa tudi razdraženost, jeza, razočaranje, žalost in strah.kako do boljšega počutja

Da bomo lažje ločevati med pomembnim in nepomembnim ter med tem, nad čimer imamo kontrolo, in tem, nad čimer je nimamo, si lahko pomagamo z nekaj vprašanji.

  • Ali je stvar, oseba ali dogodek, ob katerem se vznemirjam, res življenjskega pomena?

  • Kako razumem stvar, osebo ali dogodek, ob katerem se vznemirjam? Ali verjamem, da nekdo nekaj počne nalašč, le da bi me jezil? Ali pa morda počne le tisto, kar sam prepozna kot smiselno?

  • Ali imam kontrolo nad stvarmi, ljudmi ali dogodki, ob katerih se vznemirjam? Ali verjamem, da lahko dosežem, da se bodo te stvari, ljudje in dogodki spremenili?

  • Kje je v dani situaciji moje območje vplivanja – se ukvarjam s stvarmi, nad katerimi nimam nikakršnega nadzora ali s stvarmi, v zvezi s katerimi lahko nekaj storim?

  • Osredotočenost na katero stvar je tista, ki me bo vodila do boljšega razpoloženja?

Odgovori na ta vprašanja nam bodo pomagali vsako situacijo osvetliti še z druge perspektive, s čimer se bomo izognili precejšnji količini slabe volje, svojo energijo in dragoceni čas pa namenili stvarem, ki so resnično pomembne.

Prav kreiranje navade ločevanja med nepomembnim in pomembnim je ena izmed številnih navad, ki nas vodi do ponovne vzpostavitev ravnovesja znotraj nas, posledično pa tudi do večjega zavedanja notranjega miru. Vas zanimajo tudi druge navade, s katerimi lahko poskrbimo za vnos notranjega miru v naše življenje? Preverite tukaj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra                                kako do boljšega počutjakako do boljšega počutjakako do boljšega počutjakako do boljšega počutja

Koliko je vredno vaše dobro počutje?

Preden berete naprej, odgovorite na preprosto vprašanje: »Koliko je vredno moje dobro počutje?« Ovrednotite to vrednost s časom, denarjem ali s čim drugim, če vam je lažje. Morda vam bo lažje odgovoriti na vprašanje »Kaj sem pripravljen/-a narediti za to, da se bom v svoji koži počutil/-a dobro?«

Tisti, ki se v svoji koži že dlje časa ne počutijo dobro, bodo rekli: »Vse.« Žal se bodo mnogi med njimi zlagali. V prvi vrsti sebi, seveda. Tisti, ki jim še ne teče voda v grlo, bodo malo premislili in odgovorili, da marsikaj. Glede na to, da jim ne teče voda v grlo in da smo ljudje bitja, ki iščemo udobje ter smo se posledično pripravljeni premakniti šele, ko je bolečina sedanjega trenutka neznosna, nisem prepričana, da so odgovorili popolnoma iskreno. In potem ostanejo še tisti, ki bodo začeli seštevati vse ure in finance, ki so jih že namenili delu na sebi v obliki športa, obiskovanja raznih delavnic ali svetovanj, prebiranju literature ali drugim aktivnostim, s katerimi že skrbijo za svoje dobro počutje.

Pred leti sem imela priložnost spoznati eno slovenskih coachinj, ki je izbranemu številu ljudi ponudila priložnost za brezplačni coaching. Povabila nas je k reševanju vprašalnika, da bi izvedela več o nas in spremembah, ki si jih želimo, nato pa smo se z njo dogovorili za spletno srečanje, na katerem smo se pogovarjali tudi o možnosti nadaljnjega brezplačnega sodelovanja.

Eno od vprašanj se je glasilo »Na lestvici od ena do deset označi, kako močno si želiš spremembe.« Označila sem osem. Ker mi ni tekla voda v grlo, je bila pa že zelo blizu, sem vedela, da sem za spremembo pripravljena narediti marsikaj, ne pa vsega. Ob pogledu na mojo oceno je takoj povedala, da z menoj ne želi delati. Ko je zagledala moj presenečeni izraz na obrazu, je dodala, da išče le ljudi, ki so res močno motivirani, saj verjame, da bodo le ti pripravljeni za spremembo narediti vse, kar je potrebno, tudi stopiti izven svoje cone udobja.

Priznam, takrat se mi je zdel njen odgovor nekoliko krivičen, a danes jo popolnoma razumem. Pogosto namreč srečujem ljudi, ki si močno želijo sprememb, a so zanje pripravljeni narediti zelo malo ali pa celo sploh nič. Vse, kar si želijo, je boljše počutje. In tega si želijo takoj. Zato iščejo ideje in nasvete, ki bi jim ponudili instant rešitev in zagotovili takojšnje dobro počutje. Ko jim omenim, da pri meni tega žal ne bodo dobili, ker v instant rešitve, ki bi prinašale dolgoročno spremembo, ne verjamem, predvsem pa ne verjamem v rešitve, ki bi padle z neba, ne da bi zahtevale tudi nekaj našega dela, se mnogim na obrazu prikaže izraz razočaranja.

Ne morem reči, da jih ne razumem. Bila sem v njihovi koži. Želela sem si, da bi mi nekdo dal nasvet in idejo, kako lahko svoje počutje spremenim z danes na jutri. Želela sem si, da bi nekdo v moje življenje vcepil spremembo, za katero mi ne bi bilo treba nič delati. Razumem, da si želijo tega, a vem tudi, da tako pač ne gre, in verjamem, da je mnogo koristneje čas in energijo, ki jo namenimo iskanju instant rešitev, nameniti korakom, ki nas bodo vodili k trajni spremembi. A še preden se tega resnično lotite, si iskreno odgovorite na vprašanje, koliko je vredno vaše dobro počutje in kaj ste pripravljeni zanj narediti. In ob tem ne pozabimo, da se odgovor na to vprašanje mnogo bolj kot v besedah skriva v naših dejanjih.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Splav – tema, o kateri se ne govori

Splav je tema, o kateri se ne govori rado. Pa naj gre za načrtovano, spontano ali umetno sproženo prekinitev nosečnosti. Roko na srce, to je tema, o kateri tudi sama nisem veliko govorila. Izkušnje s splavom nisem imela, prijateljic in znank, ki bi to izkušnjo imele in želele o njej govoriti, pa tudi ne. Vsaj tako sem mislila.

Nepremično zrem v monitor, ki prikazuje notranjost moje maternice in malo drobceno bitjece, ki raste v njej. Nestrpno čakam besede ginekologinje, ki bo potrdila, da ima to drobceno bitjece utrip in povedala, da nosečnost poteka tako, kot mora. A ona ne reče nič. Le obrača ultrazvočno sondo, zdaj levo, zdaj desno, povečuje sliko na monitorju, jo zmanjša, pa nato spet poveča in v tišini proučuje videno.

»Ne vidim utripa,« končno reče. Še naprej nepremično zrem v monitor in iščem besede, ki bi jih lahko izustila. Zdi se mi, da bi morala ob tej novici kaj reči, vprašati. A moj um je v tistem trenutku popolnoma prazen. Ona še naprej obrača sondo zdaj levo, zdaj desno in proučuje videno, nato pa pove, da tudi velikost bitjeca ne ustreza velikosti, ki bi jo pri teh tednih že moral imeti. »Morali boste narediti splav,« reče.

Ko vidi moj skrušeni pogled, ki sem ga končno uspela odlepiti od zaslona, mi reče: »Veste, saj tega je veliko. O tem se sicer ne govori, a mi tega vidimo ogromno.« Verjetno me je želela potolažiti. Ni me. Če sem iskrena, v tistem trenutku verjetno ni bilo besed, ob katerih bi se lahko počutila bolje.

Ko je moj um končno spet začel delovati, je bila moja prva misel, da se je verjetno zmotila. Ko mi je trikrat potrdila, da se ni, mi razlagala, kakšna bi moral biti velikost bitjeca in kakšna je, mi razložila, kako bi se na monitorju videl utrip, če bi ta bil, sem se vdala. Verjetno se res ni zmotila. Razložila mi je, kakšne so moje možnosti, povedala, kaj priporoča, odgovorila na moja vprašanja o samem postopku umetno sproženega splava, me tolažila, ko je videla moj objokani in prestrašeni pogled in me na koncu napotila v porodnišnico, kjer naj bi se dogovorila za poseg. Ko sem tudi tam dobila potrditev, da je malo bitjece res odmrlo, in izvedela, da je splav izkušnja vsake četrte nosečnice, sem se začela spraševati, zakaj za hudiča se o tem ne govori in zakaj ti tega nihče ne pove že prej.

Že udeleženci delavnic za iskalce zaposlitve so me večkrat vprašali, če živim v nekem svojem »LaLa lendu«, kjer je vse lepo. Ne vem. Morda. Priznam, dnevnik gledam zelo redko, ker ne vidim smisla, da bi poslušala o vsej tej negativnosti. Novic tudi ne berem redno. Razen tistih redkih dobrih. Morda bi me vse skupaj ne prizadelo toliko, če bi vedela, da je tega več. Čeprav nisem prepričana. Ko namreč omenim, da sem imela splav, pogosto slišim, da je tega veliko. Vsak pozna vsaj eno osebo s to izkušnjo. Veliko pa je tudi tistih, ki so za splav pogosteje slišali šele po tistem, ko so ga izkusili. To mi daje misliti, da se o tej temi kljub vsemu govori premalo.

Kako koristno bi bilo, če bi se o tem govorilo več, sem spoznala v času okrevanja, ko sem imela kopico vprašanj in nikakor nisem našla ustreznega sogovornika, ki bi mi lahko nanje odgovoril. Ljudje so se z zgodbami o podobnih izkušnjah začeli oglašati šele, ko sem jim sama povedala svojo. Ker se o tem ne govori, ljudje prvi hip, ko jim poveš, niti ne vedo, kaj bi rekli. Tako kot sem ob besedah ginekologinje: »Ne vidim utripa,« brez besed ostala jaz, brez besed ostanejo tudi oni. Nato končno izustijo nekaj od naslednjega: »Je že moralo tako biti,« »Verjetno je tako bolje,« in podobno. Vem, da so vse te besede izrečene dobronamerno, a moje mnenje je, da nikakor niso primerne. To je bilo nekaj, česar, vsaj jaz, v tistem trenutku nisem želela slišati. In v pogovoru z drugimi sem ugotovila, da nisem edina.

Da boste ob besedah »imela sem/sva splav«, ki vam ji bo izrekla prijateljica, prijatelj ali kdorkoli drug, tej osebi lažje stali ob strani, spodaj navajam nekaj stavkov tolažbe, ki jih je morda bolje ohraniti zase, kakor tudi to, kako lahko tej osebi kljub vsemu v težkih trenutkih stojite ob strani.

Lepo lepo vas prosim, nikar ji ne recite, da je tako bolje. Ne veste, kaj je zanjo v tem trenutku bolje. Ne recite ji: »Saj bosta še poskušala in vama bo naslednjič uspelo.« Morda bo, morda ne bo, a to ni bistvo. Bistvo je, da sta si želela tega otroka. Da, prav tega, ki ga zdaj ni več. Ne recite ji, da čas celi rane. Čas je v tistem trenutku lahko prej sovražnik kot pa prijatelj. Ne recite ji »Vse je za nekaj dobro.« Verjamem, da razumsko to ve tudi sama, a v tistem trenutku je to kljub vsemu težko sprejeti. In za božjo voljo ne recite ji: »Poskusi iti naprej s svojim življenjem.« Saj sama ve, da bo prej in slej morala naprej s svojim življenjem, a v tem trenutku tega ne zmore oz. niti morda ne ve kako.

Če ji res želite stati ob strani, boste več kot dovolj naredili že s tem, da jo poslušate, ne da bi ji ob tem dejali karkoli. Pustite ji, da pošlje vse v k***c, da joče ali da cepeta na mestu, če je to tisto, kar potrebuje. Pustite ji, da najde svoj način in izrazi svojo bolečino. Povejte ji, da ji stojite ob strani, da ji boste pomagali, če lahko to na kakršen koli način storite. Objemite jo. In če že mislite, da morate kaj reči, a so se prav v tistem trenutku vse vaše misli skrile v najbolj oddaljen kot vašega uma, ji preprosto recite, da ne veste, kaj reči.

A prav to je tisto, česar velika večina ljudi ne zmore. Hudo jim je, ko gledajo nekoga, ki trpi. In ker ne znajo ali pa morda ne zmorejo le biti v tišini ob trpljenju drugega, želijo pomagati. In dajo nasvet(e) ali povedo svoje mnenje, da le ne bi bilo tišine. Te mučne tišine. A prav ta »mučna tišina« je tisto, kar marsikdo potrebuje bolj kot karkoli drugega.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Zaradi tebe sem nesrečna

Pogosto se sprašujem, zakaj je tako težko prevzeti odgovornost za svoje počutje. Kako to, da za svojo slabo voljo in nezadovoljstvo še vedno krivimo starše, partnerje, morda celo stare starše, včasih otroke, pogosto nadrejene, včasih sodelavce, včasih tudi prijatelje in celo neznance. sem nesrečna

Priznam, vedno znova se malce namuznem, ko kliente potem, ko mi naštejejo vse svoje razloge za slabo počutje, vprašam, kako to, da moč nad svojim počutjem prepuščajo drugim. Izkušnje namreč kažejo, da so vedno znova prepričani, da tega ne delajo, še več, tega niti ne želijo početi. In to mi tudi vedno znova zatrjujejo, a s svojim vedenjem kljub vsemu kažejo drugačno zgodbo. »Ampak pravkar ste mi rekli, da ste jezni zato, ker se vaša mama vtika v vaše življenje,« rečem eni od klientk. »Jaz to razumem, kot da za svojo jezo krivite mamo, da verjamete, da je torej ona tista, ki lahko naredi nekaj, zaradi česar se boste vi razjezili. Torej je ona tista, ki določa, kdaj boste jezni in kdaj ne, in je v tem pogledu tudi ona tista, ki ima moč nad vašim počutjem,« še nadaljujem.sem nesrečna

Čeprav razumsko tega ne bi nikoli naredili, kontrolo nad svojim počutjem še vedno pogosto prelagamo v roke drugega, se nato nanj jezimo, a se ob tem ne zavedamo, da je prelaganje odgovornosti pravzaprav popolnoma namensko vedenje. Torej, v tem, da kontrolo nad svojim počutjem predam v roke drugega, se skriva korist tudi zame, v nasprotnem primeru tega ne bi počel/-a. Čeprav so te koristi pogosto precej skrite, pa prav gotovo obstajajo.

Če so za moje nezadovoljstvo krivi drugi, potem so oni tisti, ki se morajo spremeniti, da se bom jaz počutila bolje. To torej pomeni, da pravzaprav sama tu ne morem narediti nič. Lahko samo čakam in upam, da se bodo spremenili. Seveda, lahko iščem načine (med katere spada tudi jezljivost) in verjamem, da bom tako druge uspela pripraviti do tega, da bodo vendarle spregledali, da povzročajo moje slabo počutje, in se spremenili. Pri vsem tem obstaja le ena težava. In ta je, da se drugim ne da »nič dopovedati«, kot bi rekla omenjena klientka.sem nesrečna

Popolnoma se strinjam z njo. Drugim se res ne da nič dopovedati.  sem nesrečna

Predvsem zato, ker drugi ravno tako kot mi verjamejo, da lahko nekaj dopovedo nam. In tako se oni ukvarjajo z nami, mi pa z njimi. Poleg tega, da se nam ni treba ukvarjati s seboj, imamo torej oboji še dober izgovor za svojo slabo voljo. Čeprav je na prvi pogled videti, da nam prelaganje odgovornosti za svoje slabo počutje na druge ne prinaša nič dobrega, je jasno, da ni tako.em nesrečna

Ljudje vedno delujemo v skladu s tistim, kar v danem trenutku prepoznamo kot najboljše zase. Res je, da so v tem pogledu naša vedenja že zelo avtomatizirana, a kljub vsemu gre za vedenja, ki smo se jih nekoč naučili. Naučili smo se, da je lažje za svoje nezadovoljstvo kriviti druge, ker nam tako ni treba narediti spremembe pri sebi. Verjamemo, da je lažje spremeniti druge, in vso svojo energijo vlagamo v to. Naučili smo se tudi, da je lažje, če odgovornost za svoje odločitve preložimo na druge, ker nam tako ni treba sprejeti posledic, ki so jih te odločitve prinesle s seboj. Za vse slabe posledice lahko preprosto krivimo druge. In svojo energijo vlagamo v to, da sebe in druge prepričujemo, kako krivično je življenje do nas in kako smo pravzaprav le nemočna žrtev, nemi opazovalec, ki se mu življenje dogaja. Naučili smo se, da se je lažje vesti, kot da so se odločitve, ki smo jih sprejeli, sprejele same od sebe ali da so jih sprejeli drugi namesto nas. In pri tem pozabljamo, da je tudi odločitev prepustiti moč odločanja drugemu, pravzaprav naša odločitev.

Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi vso to energijo, ki jo usmerjamo v spreminjanje drugih in iskanje izgovorov za svoje počutje, preusmerili kam drugam. Na primer v spreminjanje sebe in sprejemanje odgovornosti za svoje življenje. Kdo ve. 

Z ljubeznijo.

Petra

Prav, bom pač ostala sama

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči. partnerski odnos

Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.partnerski odnos

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje celo življenje sama kot v odnosu, katerega glavna lastnost je čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

A vendarle se je želja po partnerskem odnosu, ki je za nekaj let izpuhtela, po določenem času vrnila, z njo pa tudi vsi strahovi in dvomi. Ali sploh obstajajo normalni in zreli moški? Bo sploh kdo želel biti z menoj zdaj, ko imam za seboj takšno izkušnjo? Bom jaz zmogla biti z nekom? Bom zmogla premagati strah? Bom znala presoditi, ali je oseba pred menoj dovolj zrela? Bom zmogla oditi, če bom prepoznala, da je to bolje zame? Bom to sploh znala prepoznati? Tudi v prejšnji zvezi mi je bilo že nekaj časa jasno, da odnos ni takšen, kot si ga želim, a nisem zmogla oditi. Kaj če se to ponovi? Vprašanjem ni bilo konca, a nekaj mi je bilo kristalno jasno – če se ne želim ponovno znajti v nezadovoljujočem odnosu, moram narediti korenito spremembo pri sebi. Dejstvo je namreč bilo, da sem bila jaz tista, ki sem v takšnem odnosu vztrajala in s tem dopuščala partnerjevo vedenje.

Delo na sebi zahteva proces, moja želja po partnerskem odnosu pa je počasi, a vztrajno naraščala. Vedno bolj me je skrbelo, ali bom sploh našla koga, s komer bom si bom želela biti v partnerski zvezi oz. bom sploh kdaj našla koga, ki si bo želel biti v zvezi z menoj. Strahovi in dvomi se kljub delu na sebi niso zmanjševali dovolj hitro, zato sem se lotila še uporabe afirmacij in vizualizacije.partnerski odnos

Ne eno ne drugo ni delovalo, saj sta bili v ozadju mojih strahov in dvomov podzavestni prepričanji, da nisem pomembna in da nisem vredna ljubezni, ki sta preprečevali, da bi afirmacije in vizualizacija delovale. Vedno znova sta me nase opozarjali s stiskanjem v trebuhu, ki se je pojavilo že ob sami misli na to, da bi bila ponovno v partnerskem odnosu. Čeprav sem ju vztrajno ignorirala, želenih rezultatov oz. partnerskega odnosa ni bilo na vidiku, kar ne preseneča, saj v boju med afirmacijami in vizualizacijo na eni strani in podzavestnimi prepričanji na drugi slednja vedno zmagajo. A takrat tega nisem vedela in sem vztrajala, vse dokler nisem imela vsega dovolj, saj o primerni osebi še vedno ni bilo ne duha ne sluha. »Prav, bom pač ostala sama,« sem si rekla. A med reči in to tudi resnično občutiti, je ogromna razlika. Ostati sam je namreč potrjevalo prav to, kar sem že tako dolgo vedela – da nisem vredna ljubezni. Tega resnično nisem želela potrditi. A šele ko je človek na dnu, se je pripravljen predati in sprejeti situacijo takšno, kot je, ne glede na to, kako neprijetna je. Prepričana, da mi ne preostane drugega, kot da sprejmem, da bom pač sama, sem se lotila dela.

Hvaležna sem, da sem poznala orodja, s katerimi sem lahko razrešila plasti čustev, ki so spremljala odločitev, da ostanem sama, če je to pač tisto, kar mi je namenjeno. Začelo se je seveda z žalostjo, saj se je na nek način zrušila moja predstava prihodnosti, nadaljevalo s sramom zaradi občutka nevrednosti, potem je na plan prišla jeza na vse, ki sem jih krivila za kreiranje prepričanja o nevrednosti, jeza na družbo, ki je ustvarila pričakovanja, da moraš v določeni starosti imeti partnerja in otroke, jeza nase, da sem ta pričakovanja oz. norme posvojila, končalo pa se je s ponovno žalostjo ob misli, da v mojem življenju ne bo nikogar, s komer bi lahko delila lepe in težke trenutke. A nato je prišlo olajšanje. Olajšanje ob spoznanju, da lahko živim tudi sama, ob zavedanju, da biti sam ne pomeni tudi biti osamljen ali biti nevreden ljubezni. To olajšanje je s seboj nosilo zavedanje, da je moje življenje lahko polno, tudi če sem sama. Da pravzaprav ni moja naloga, da iščem pravega moškega in se prilagajam le zato, da bi mu ugajala. Prvič v »karieri samskosti« sem bila resnično srečna in popolnoma zadovoljna s tem, da sem sama. In prvič v življenju sem začutila, da se mi ni treba pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem, le zato, da bi ugajala. Prvič sem bila v odnosu do moških lahko sproščena, saj mi je bilo jasno, da se mi ni treba prilagajati, in da če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da je z menoj kaj narobe (kar sem prej trdno verjela).

Šele takrat sem v celoti razumela, kaj je mišljeno z besedami »nenavezanost na rezultat«. Resnično mi je bilo vseeno, ali bom še kdaj v partnerski zvezi ali ne. Svoje življenje sem v tem pogledu predala Univerzumu. In ta mi je dragoceno namenil prav to, kar sem si tako dolgo želela – ljubeč partnerski odnos.partnerski odnos

Prijavite se na HSE Coaching in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra