Sprejemanje in odpuščanje

Odpuščanje pogosto zamenjujemo z odobravanjem. Če odpustim nekomu, potem priznam, da je ravnal prav. Tega pa seveda ne želim narediti, zato mi dvigne pritisk že samo misel na to, da bi nekomu odpustila. Resnično žalostno pa je, da z gojenjem zamere najbolj škodujemo prav sebi.

Odpuščanje tudi ne pomeni, da na neprijetno izkušnjo z določeno osebo pozabim, jo potlačim in si ne dovolim čutiti bolečine in čustev, ki jo spremljajo. Potlačena čustva bodo prej ali slej prišla na plano, poleg tega je za polno življenje pomembno, da si dovolimo občutiti celo paleto čustev. Prav tako odpuščanje ne pomeni, da moram z osebo, ki ji odpustim, ostati prijateljica ali imeti z njo kakršen koli stik. Namen odpuščanja tudi ni v tem, da drugemu dokažemo, da smo boljši od njega, češ, jaz sem ti odpustila, poglej, kako sem velikodušna in duhovno razvita. To ni pravo odpuščanje, temveč odpuščanje, ki izhaja iz ega.

“Bog ni rekel, da bo lahko, rekel je, da se splača.” Neznani avtor

In Bog je imel prav. Odpuščanje je lahko dolgotrajen proces, ki se začne s tem, da si dovolimo občutiti bolečino, da si dovolimo biti jezni, žalostni, razočarani. V tem stanju težko ločujemo osebo kot bitje od njenega dejanja. Čustva so usmerjena v osebo, ki je objekt naše prizadetosti. Dovolimo si jih, saj so del procesa zdravljenja. Sčasoma se skušajmo vživeti v drugega in raziskovati možnosti, ki so pripeljale nekoga do tega, da je storil, kar je. Sočutje in razumevanje drugega in njegovega vedenja je pomemben korak na poti k odpuščanju. To, da vedenje nekoga skušam razumeti, nikakor ne pomeni, da ga odobravam. Pomeni pa, da se postopno začnem zavedati, da v vsakem trenutku ravnam tako, kot najbolje znam in zmorem. Tudi vi se morda zavedate, da z gojenjem zamere do drugega pogosto občutite neprijetna čustva in nezadovoljstvo, nekaj, česar si zavestno ne bi izbral nihče pri zdravi pameti, a to še ne pomeni, da boste v tem trenutku zmogli razumeti vedenje drugega. Dovolite si vzeti čas.

Morda si lahko pomagate s prej omenjeno tehniko Ho’oponopono, avtor katere je psihiater dr. Ihaleakala Hew Len. Tehniko sestavlja izgovarjanje preprostih 4 povedi »rada te imam«, »hvala«, »žal mi je«, »prosim, oprosti mi«, ki jih izgovarjamo Življenju (Bogu, Božanstvu, Univerzumu, imenujte ga kakor želite). Moja izkušnja je, da z izgovarjanjem besed ponovno pridobivam prijetne občutke, tudi kadar jih izgovarjam sebi ali ob misli na osebo, ki ji želim odpustiti. Besede lahko izgovarjate na glas ali le v mislih. Lahko jih izgovarjate pred ogledalom ali medtem ko čakate zeleno luč na semaforju. Izgovarjajte pa jih z občutkom in ne iz navade.

Oprah pravi, da smo nekomu odpustili takrat, ko mu lahko rečemo: »Hvala za izkušnjo, ki si mi jo podaril.« Ne vem, ali je mislila, da to povemo osebno nekomu v obraz ali da izgovorimo le v mislih. Pa tudi ni pomembno. Če verjamemo, da so besede energija, potem je oboje dobro.

Odpuščanje po mojem mnenju pomeni tudi, da sprejmemo izkušnjo, ki je bila del našega življenja. Proces odpuščanja bo potemtakem precej lažji, kadar zaupamo, kot piše dr. Wayne W. Dyer v knjigi Resnično čarodejstvo, da »je v vesolju popoln red«, ki ga mi »kot del človeštva lahko razumemo« in se odločimo, da se z njim uglasimo.

“Odpuščanje je darilo, ki ga podarite sebi.” Anthony Robbins

Želim vam, da si dovolite podariti darilo odpuščanja in si povrnete notranji mir, ki si ga zaslužite.

Vse dobro.

Petra


Iz knjige Notranji mir in kako ga doseči.

 

8 knjig, ki jih je vredno prebrati

V knjigarni se počutim kot otrok v trgovini z igračami. Tam lahko ostanem ure in ure in iz njih težko izstopim praznih rok. Enak učinek imajo name tudi knjižnice. In pisarna društva, ki jo že bogati kar lepo število knjig. Vsi pa imamo svoje najljubše knjige, ki jih vsakomur priporočamo v branje. Jaz priporočam v branje naslednjih:

1. Ti povem zgodbo? (Jorge Bucay)

Knjiga Ti povem zgodbo? je še vedno moja najljubša knjiga. S pripovedovanjem čudovitih in poučnih zgodb, ki jih psihoterapevt Jorge pripoveduje Demianu, knjiga bralcu podarilo čudovito darilo – možnost, da se v vsaki zgodbi poistoveti z enim od likov in iz nje potegne nauk, ki ga v tistem trenutku potrebuje. To je knjiga, ki se je še vedno spominjam kot knjige, za katero sem si želela, da bi se nadaljevala in nadaljevala in se nikoli končala.

2. 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo (Bronnie Ware)

Avtorica v svoji knjigi zbere ganljive zgodbe umirajočih, ki so ji v zadnjih trenutkih svojega življenja pripovedovali o svojih obžalovanjih, neuresničenih sanjah in strahovih. Knjiga bralca nežno spodbudi k zavedanju o minljivosti življenja. Ob branju se namreč zavemo kako neprecenljiv dar je življenje, ne moremo pa tudi mimo razmisleka o stvareh, ki bi jih obžalovali mi, če bi vedeli, da je našemu bivanju na zemlji odmerjen le še zelo kratek čas.

3. Življenje kot igra (dr. Wayne W. Dyer)

Življenje kot igra je knjiga, ki bi preprosto morala biti del naše knjižne zbirke. Knjiga, napisana v obliki priročnika, predstavlja različne vzorce našega vedenja, pojasnjuje vzroke za izbrana vedenja, tipične načine na katere se izbrana vedenja kažejo, ponuja pa tudi ideje in strategije za spremembo razmišljanja, čustvovanja in vedenja. Bralcu pokaže, da je odgovornost za lastno srečo v njegovih rokah in ga spodbudi k prevzemanju odgovornosti za svoje življenje.

4. Učbenik življenja (Martin Kojc)

Če bi morala povzeti sporočilo knjige v nekaj stavkih bi se glasilo takole: Ničesar ne moremo izsiliti, niti ni smiselno, da bi to skušali početi. Takoj ko želimo nekaj izsiliti namreč sporočamo, da pravzaprav ne verjamemo, da se bo želeno uresničilo. Če bi verjeli, ne bi imeli potrebe po izsiljevanju. Vse se zgodi z namenom in v skladu z vesoljno prasilo, ki je vsemogočna in del katere je v vsakem izmed nas. Zato zaupajmo.

5. Biologija prepričanj (dr. Bruce H. Lipton)

Dr. Lipton je celični biolog in predavatelj, ki trdi, da našega življenja ne določajo naši geni, temveč naša prepričanja. Pravi, da nismo žrtve genov temveč kreatorji svojega življenja. V knjigi na preprost in bralcu razumljiv način razloži kako naše misli, prepričanja in čustva vplivajo na delovanje celic, svoje trditve pa podkrepi s številnimi raziskavami. Biologija prepričanj je knjiga, ki bralca spodbudi k razmisleku o svojih prepričanjih in o vplivu, ki ga imajo ta na njegovo življenje.

6. PSI (Eros)

Knjigo sem dobila v dar za 30. rojstni dan. Veselila sem se je enako kot se majhen otrok veseli božičnega večera. In jo brala počasi, premišljeno, poglavje za poglavje. Knjiga predstavlja 12 različnih svetov, v katerih se znajde glavni junak Eros, 12 svetov, del katerih smo tudi mi in celotna družba. Zgodbe bralca preko raziskovanja svojih misli, čustev in prepričanj popeljejo v svet v odkrivanje sebe in svoje resnice.

7. Neizmeren pogum (Brené Brown)

Sram in strah pred ranljivostjo sta temi, ki sta del življenja vseh ljudi. Kateri so sprožilci sramu, kako sram obvladuje naša življenja in kaj je njegov največji »sovražnik«, je le nekaj vprašanj s katerimi se v knjigi Neizmeren pogum ukvarja avtorica. Piše o svojih »vzponih in padcih« in o pogumu, ki je potreben zato, da si dovolimo biti ranljivi, pa tudi o svobodi, ki jo ranljivost prinese s seboj. Knjiga nas uči, da ranljivost ni lastnost šibkih, temveč močnih in pogumnih ljudi.

8. Še en krog na vrtiljaku (Tizziano Terzani)

Ne znam povedati zakaj mi je knjiga Še en krog na vrtiljaku tako pri srcu. Morda zaradi iskrenosti avtorjevega pripovedovanja o njegovem boju z rakom. Morda zaradi odprtosti za raziskovanje alternativnih oblik zdravljenja, ki se jih je v želji po zmagi nad boleznijo poslužil. Morda zaradi načina avtorjevega odkrivanja samega sebe, svojega bistva. Morda zaradi slikovitega a kritičnega pogleda na razvoj Ameriške in Indijske družbe. Ne vem, vem pa, da je knjiga vsekakor vredna branja.

Pa veliko užitkov ob branju želim. 🙂

Petra

Z jutrišnjim dnem …

Pesem, ki ujame bistvo odnosa do življenja in je zapisna v čudoviti knjigi Prvi sončni žarek (Peter O’Connor).

 

Z jutrišnjim dnem …

Bom boljši oče in več časa bom preživel z otroki,
družino bom postavil na prvo mesto.
Jedel bom zdravo in se gibal,
kakor vem, da bi se moral.
Manj se bom družil s prijatelji in
se več pogovarjal z ženo.

Telefoniral bom starim staršem
in se učil strpnosti do drugih.
Opustim bom kajenje in pil manj alkohola.

Naučil se bom leteti, kar sem si od nekdaj želel,
in se zavedal, da je vse mogoče, če se bom trudil
uresničiti svoje sanje.
Vsak dan bom naredil kaj dobrega,
da bo svet boljši.
Govoril bom resnico,
čeprav me bo drago stala.

Vendar ne danes.

Danes moram plačati še toliko računov
in preveč dodatnega dela moram opraviti.
Otroci so bili nagajivi in potrebujem cigareto,
da si pomirim živce.
Danes res ne utegnem.

Toda jutri
bom naredil vse, kar vem, da bi moral,
in vse bo boljše.

Jutri bom našel čas za vse,
kajti globoko v sebi vem,
da česar ne naredim takoj,
ne naredim nikoli,
kajti jutrišnjega dne … ni.

Vendar ne danes.


Odlašanje lahko prekinete že danes, pri čemer vam lahko z osebnim svetovanjem in NLP coachingom pomagamo tudi mi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Ko sem se resnično začel imeti rad

Za 70. rojstni dan si je Charlie Chaplin podaril pesem z naslovom Ko sem se začel resnično imeti rad. Danes jo mi podarjamo vam.

Ko sem se resnično začel imeti rad 

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in v pravem času,
in da je vse kar se dogaja pravilno –
od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem si prenehal krasti prosti čas,
in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval „zdravi egoizem“,
a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem prenehal imeti vedno prav,
tako sem bil manj v zmoti.
Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se odrekel življenju v preteklosti,
in da skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.
Ko pa sem spet našel moči svojega srca,
je razum dobil pomembnega partnerja.
To vez danes imenujem MODROST SRCA.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.

prevedel: Janez Kozamernik

Prisluhnite sporočilom vašega telesa

Na prvi pogled nepomemben dogodek v meni pusti neprijeten občutek v telesu. Ne znam ga opisati z besedami, rečem lahko le, da se ne počutim dobro. Spoznala sem, da mi takšni občutki vedno želijo nekaj sporočiti in tudi, kako tem sporočilom prisluhniti.

Zaprem oči in z mislijo na omenjeni občutek ljubeznivo in radovedno postavim vprašanje »Kaj mi želiš sporočiti?« Prepustim se odgovoru, ki pride: »Nisi vredna. Ne zaslužiš si.« Odgovor me popelje nazaj v otroštvo. V bolečo izkušnjo, v kateri sem sprejela, da drugi odločajo o moji vrednosti, o moji pomembnosti. V izkušnjo, v kateri sem sprejela prepričanje, da drugi določajo kaj si oz. si ne zaslužim. V izkušnjo, v kateri sem sprejela, da je moja naloga le ta, da se trudim in delam za druge, da se spreminjam za druge in da je le pohvala drugih tista, ki nekaj šteje. Da je le ta tista, ki govori o moji vrednosti in pomembnosti.

Preplavi me žalost. Žalost zaradi misli na pretekli dogodek, zaradi bolečine, ki jo vidim v očeh deklice, ki ne razume kaj je naredila narobe. Žalost zaradi nje, ki se počuti nesprejeto, zasmehovano. Žalost zaradi zavedanja, da sem ta deklica jaz in da to bolečino še vedno nosim nekje v sebi. In žalost zaradi dejstva, da imajo ljudje, ki jih že toliko let ni več v mojem življenju, še vedno takšno moč nad njim. Moč, ki si je ne zaslužijo. Moč, ki bi morala biti moja. Samo moja. Ko žalost izzveni me preplavi občutek hvaležnosti. Ponovno odprta čustvena rana mi daje možnost, da jo ozdravim in me počasi, a nežno spodbuja k ponovnemu razmisleku o svoji vrednosti in o tem kdo pravzaprav sploh sem. Omogoča mi, da ponovno pogledam na dogodek, tokrat z distance in z razumom. Omogoča mi, da podvomim o globoko zakoreninjenih prepričanjih, ki so bila vsa leta del mene. Spodbudi me, da se lotim iskanja preteklih izkušenj, ki mi dokazujejo, da si svojo vrednost v prvi vrsti določam sama, izkušenj, ki me učijo, da si moram svojo pomembnost v prvi vrsti pokazati sama s svojim odnosom do sebe, s svojim razmišljanjem o sebi, s svojo skrbjo za telo in um. Spodbudi me, da pomislim na svoje pretekle uspehe, na trenutke, ki so bili fizično in psihično naporni, a sem jih uspela ne le preživeti, temveč iz njih priti še močnejša, še bolj odločna. Spodbudi me, da si dam pohvalo in si dovolim biti ponosna na svoje pretekle dosežke. Spodbudi me, da ovrednotim svoj odnos do sebe. In nenazadnje, omogoči mi, da si podarim objem in tolažbo, za katero kot majhna deklica nisem znala in zmogla prositi.

Zato »na prvi pogled nepomemben dogodek« hvala ti. Hvala za priložnost raziskovanja mojih prepričanj, hvala za darilo spremembe prepričanj. In tebi telo, hvala, ker me opozarjaš na sporočila, ki jih moram slišati, zato da lahko rastem.

Z ljubeznijo.
Petra

8 stvari, ki bi jih o čustvih morali vedeti že kot otroci

Čustva so nekaj vsakdanjega. So nekaj s čimer se začnemo srečevati že kot dojenčki in so nekaj, kar ostaja z nami celo življenje. Naše razumevanje čustev pa je tisto, ki močno vpliva na kvaliteto našega življenja. Zato je nekaj stvari, ki bi jih o čustvih morali vedeti že kot otroci.

1. Slaba čustva ne obstajajo.

Jeza, dvom, strah, sram in razočaranje niso slaba čustva. Slaba čustva namreč ne obstajajo. Mi smo tisti, ki čustvu damo pozitivni ali negativni predznak. Zato je dovoljeno čutiti čisto vsa čustva. In ne, če nas je strah, nismo mevže, če smo žalostni, nismo cmere in občutljivci, če smo jezni, nismo tečni in ne trmarimo, ampak smo čisto običajno človeško bitje, ki se ob nečem ne počuti dobro in to izrazi na svoj način.

2. Čustva nosijo vsak svoje sporočilo in pomembno je, da ga razumemo.

Čustva so zemljevid do stvari, ki v nas zbujajo dobre in malo manj dobre občutke. Kadar se ob nečem ne počutimo dobro se vprašajmo zakaj. Kako razumemo neko situacijo, vedenje ali besede druge osebe, da se ob njih počutimo slabo? V odgovoru na to vprašanje se skriva sporočilo čustva in ko ga prepoznamo lahko čustvo spustimo.

3. Čustva ne padejo iz neba, temveč jih ustvarjamo s svojim razmišljanjem.

Naša interpretacija vedenja drugih in okoliščin je tista, ki povzroči nastanek čustva. In ne drugi ali okoliščine sami po sebi.

4. Drugi nas ne morejo osrečiti.

Uf, še dobro. V nasprotnem primeru bi bili pravzaprav sužnji dobre volje drugih, prepuščeni na milost in nemilost njihovi prijaznosti in dobroti. Svoja čustva kreiramo sami. Lahko mi podarite cel svet, pa ne bom srečna, če bom ob tem razmišljala, da ste mi ga podarili samo zato, ker nekaj želite od mene. Jaz sem tista, ki se odločim kako se bom ob tem počutila.

5. Sami smo gospodarji svojega počutja.

Vsako čustvo lahko na enostaven način povabimo v svoje življenje. In to tudi delamo, a pogosto ne namenoma. V službi se je zgodil neljubi dogodek iz katerega ste odšli jezni. Koliko osebam potem o tem dogodku poveste? In kako se ob tem počutite? Vsakič, ko pripovedujemo o njem, doživljamo jezo in se ob tem seveda slabo počutimo. Čigava je odgovornost za naše nenehno razlaganje o neljubem dogodku? Samo naša. Mi smo gospodarji svojih čustev in počutja.

6. Svet vidimo vsak skozi svoja očala.

Vzgoja, naša prepričanja in interpretacije preteklih izkušenj oblikujejo naš pogled na svet. Zato je logično, da ne moremo imeti vsi enakega. In zato tudi ni smiselno prepričevati drugega, da imamo mi prav. Čisto možno je, da imava prav oba. In tudi če nimava, je res moja dolžnost, da drugega prepričam, da imam prav? In če smo gospodarji svojih čustev in razmišljanj, ali sploh imam moč, da drugega prepričam v svoj prav? Sposobnost sprejemanja različnih mnenje je pot do boljšega počutja.

7. Opravičilo in odpuščanje nista znak šibkosti in ponižnosti.

Opravičiti se in odpustiti je težko. Vsaj dokler verjamemo, da je to znak šibkosti, da je to znak, da smo drugemu priznali premoč. Sposobnost iskrenega opravičila in odpuščanja sta kvaliteti močnih in pogumnih ljudi.

8. Tudi to kar govorimo o sebi je pomembno.

Besede imajo svojo moč. Vse kar pogosto avtomatsko, v mislih ali na glas, govorimo sebi in o sebi vpliva na nastanek čustev in na naše dobro ali slabo počutje. Nekje sem nekoč prebrala, da naših prijateljev že zdavnaj ne bi več prenašali, če bi z nami govorili tako, kot mi včasih govorimo sami s seboj. Dobri gospodarji svojega počutja so pozorni tudi na to in so prijazni ne le do drugih, temveč v prvi vrsti do sebe.

Sproščeno na zaposlitveni razgovor?

Čeprav besede sproščeno in zaposlitveni razgovor marsikomu ne gredo ravno skupaj, pa ni treba, da je tako. Če le razumemo, kako si pogosto po nepotrebnem sami povzročamo stres.

Eden od zaposlitvenih razgovorov, ki se ga še danes živo spominjam, je potekal nekako takole: prišla sem v podjetje, se predstavila, kadrovnica mi je 10 minut razlagala kakšno delo bo opravljal izbrani kandidat in povedala, da potrebujejo nekoga, ki lahko z delom prične takoj, dodala še, da me bodo o izbiri pravočasno obvestili in se poslovila. Jaz pa sem za nekaj trenutkov najprej zmedeno obsedela, nato pa odšla proti avtu. Na poti domov sem razmišljala, da me pravzaprav sploh ni nič vprašala, da o meni nič ne ve in se začela spraševati kaj hudiča je šlo narobe. Ugotovila pa sledeče (ne isti dan, temveč nekaj let kasneje):

1. Sproščenost in zaposlitveni razgovor so bile takrat še besede, ki mi nikakor niso šle skupaj.

Na razgovor sem odšla z mislijo, da moram nujno dobiti to zaposlitev, saj se bo v nasprotnem primeru zgodil predčasni konec sveta in vse to samo po moji krivdi. Življenje kot ga poznam se bo končalo, zemljo bodo prekrili temni oblaki in sonce ne bo nikoli več sijalo. Da naj bom sproščena? Kako že, ko pa je usoda celega sveta odvisna od mene?! Pretiravam, a verjamem, da razumete bistvo. Posameznemu razgovoru pogosto pripisujemo mnogo več pomena kot je treba in tako nad seboj vršimo dodaten pritisk. Po nepotrebnem, seveda. Mimogrede, ko danes z distance pogledam nazaj, si lahko priznam, da ta služba zaradi narave dela tako ali tako ni bila prava zame. Zato hvala kadrovnici, ker mi je naredila uslugo in me ni zaposlila.

2. Verjela sem, da lahko spregovorim le, ko in če me kaj vprašajo.

Zaposlitveni razgovor je namenjen spoznavanju kandidata za zaposlitev. Že res, da marsikaj o človeku lahko izvemo na podlagi prvega vtisa, a kljub vsemu je za bolj poglobljeno razumevanje kandidatovega razmišljanja potreben pogovor in ne monolog kadrovnika oz. v mojem primeru kadrovnice. Z razmišljanjem, da lahko spregovorimo le kadar smo vprašani, se postavimo v podrejen položaj, ki pa nam prav gotovo ne vzbuja občutka sproščenosti. Ne pozabimo, da ima podjetje v trenutku, ko objavi oglas za prosto delovno mesto, pravzaprav problem – nimajo dovolj zaposlenih, ki bi lahko opravili vse delo – in mi smo tisti, ki so ga povabili, da jim ta problem rešimo. In naša naloga na razgovoru je, da jim zagotovimo, da smo ga sposobni rešiti. Ne glede na to ali nas kaj vprašajo ali nič. Če ne gre drugače, si bomo svojih 5 minut izborili tik pred koncem razgovora. Ne veste kako? Pridite na brezplačno delavnico Zaposlitveni razgovor – nočna mora ali sproščen klepet in izvedeli boste.

3. Mislila sem, da se na zaposlitveni razgovor ni treba nič pripraviti.

V 6 letih dela z iskalci zaposlitve sem ugotovila, da je to ena izmed najpogostejših napak, ki jih kandidati naredijo pred razgovorom. Vedo, da so vprašanja, ki si jih na razgovoru ne želijo dobiti, ali pa ne vedo kako bi na njih odgovorili in potem do zadnjega upajo, da se jim bo nekako izšlo, da se jih bo kadrovnik usmilil in ne bo postavil njim neljubega vprašanja. Zveni stresno? Zame je vsekakor bilo. In še nekaj drži kot pribito. V večini primerov, se jih kadrovnik ne usmili. No, mene se »moja« kadrovnica je. A to srečo sem imela le enkrat. Za večjo sproščenost je priprava na zaposlitveni razgovor nujna. Treba je preveriti podjetje, njihovo spletno stran, pobrskati po spletu za podatki o izpraševalcu in razmisliti tudi kaj in kako bomo odgovorili na morebitna vprašanja kadrovnika. Večina vprašanj je precej standardnih zato skoraj ni izgovora, da na njih ne znamo odgovoriti. Da ga ne boste potrebovali, pridite na brezplačno delavnico, kjer boste imeli priložnost dobiti dober trening za odgovarjanje na neprijetna vprašanja. Povedali pa bomo tudi kaj storiti v primeru, ko vas kadrovnik kljub temeljiti pripravi preseneti s kakšnim vprašanjem.

Do zaposlitve z uporabo afirmacij

Pred dobrimi 6 leti sem bila kot iskalka prve zaposlitve prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Opravljanje tipičnih opravil iskalcev zaposlitve je hitro postalo del mojega vsakdana. 

Čeprav sem zelo dobro vedela kakšno delo si želim opravljati, pa sem imela to smolo (ki se je kasneje izkazala za srečo), da oglasov, kjer bi iskali univerzitetno diplomirano andragoginjo, ki želi voditi delavnice s področja motivacije in postavljanja ciljev, praktično ni bilo. Tako sem se prijavljala na delovna mesta v administraciji, čeprav mi je bilo že vnaprej jasno, da me bo delo v nekaj mesecih začelo dolgočasiti. A na tem področju sem imela precej izkušenj, zato se mi je zdelo vredno poskusiti. Povabljena sem bila na kar nekaj razgovorov, kjer pa so iz mojih odgovorov zelo hitro ugotovili, da mi je bližje področje poučevanja kot pa administracije.

Ko sem nad iskanjem zaposlitve že skoraj obupala, sem izvedela za delovno mesto, pisano meni na kožo. V podjetju blizu mojega kraja bivanja so iskali sodelavca za vodenje delavnic za iskalce zaposlitve. Brez razmišljanja sem poklicala in se dogovorila, da pošljem prijavo na prosto delovno mesto. Z velik pričakovanjem sem čakala povabilo na razgovor, ki pa ga ni bilo. Čez nekaj časa je prišlo le obvestilo, da so izbrali drugega kandidata in da verjamejo, da bom s svojimi referencami uspela zaposlitev dobiti kje drugje. Hladen tuš. Ne samo hladen, leden. Trohica optimizma, ki sem se ga v dneh od poslane prijave tako krčevito oklepala, je v trenutku izginila. Še danes se živo spomnim, kako obupano sem se v tistem trenutku počutila.

Knjige so bile že od nekdaj moja tolažba in moje zatočišče. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. V roke mi je prišla knjiga A happy pocket full of money in v meni ponovno oživela zanimanje za informacije, ki sem jih nekaj let nazaj že slišala – informacije o pozitivni naravnanosti, afirmacijah in vizualizaciji. »No, pa poskusimo,« sem si mislila, »slabše tako ali tako ne more biti.«

Čeprav v mislih nisem imela konkretnega podjetja, v katerem sem se želela zaposliti, pa sem imela zelo jasno predstavo o tem, kako se želim na delovnem mestu in med bodočimi sodelavci počutiti. Vsako jutro in vsak večer sem tako 10-15 minut namenila manifestiranju občutkov, ki bi jih imela ob opravljanju dela, ki mi je v veselje, in v kolektivu sodelavcev, s katerimi se dobro razumem. Na začetku je bilo težko. Zdelo se mi je, kot da se pretvarjam. Vsakič, ko sem si v mislih ponovila afirmacijo »Imam zaposlitev,« se je pojavila misel »Ne, jo pa nimaš.« Hitro sem se naučila, da moram afirmacijo preoblikovati in nadaljevala z vživljanjem v občutke nekoga, ki uživa pri opravljanju svojega dela. Še vedno vsako jutri in vsak večer.

14 dni kasneje sem nepričakovano prejela telefonski klic iz prej omenjenega podjetja. Izkazalo se je, da se je izbrana kandidatka delu odpovedala in so se spomnili name ter me povabili na razgovor. Brez razmišljanja sem pristala in tri dni kasneje prvič stala pred skupino iskalcev zaposlitve. 🙂

Ne verjamem v naključja, zato tudi ne verjamem, da je naključje igralo kakšno vlogo pri moji zaposlitvi. Verjamem pa, da v življenje privabljamo to, o čemer zavestno ali manj zavestno razmišljamo. Verjamem, da z izbiro svojega počutja kreiramo počutje svoje prihodnosti. In verjamem, da se tudi s pomočjo afirmacij da marsikaj doseči.

Vsi, ki bi se v to radi prepričali tudi sami, vabljeni na delavnico Afirmacije – pot do uspeha.

Sreča je izbira

Stavek, ki sem ga prebrala ali slišala že neštetokrat. In prepričana sem, da nisem edina. Kako to, da je potem na svetu še vedno toliko ljudi nesrečnih, ko pa je za srečo potrebno narediti tako malo? 

Počnite svari, ki vas osrečujejo.

Še vedno težko verjamem koliko ljudi ne zna odgovoriti na vprašanje, kaj je tisto kar jih osrečuje. Če pa odgovor imajo, mu sledi cela vrsta razlogov zakaj tega, kar jih osrečuje, ne morejo delati. Nimajo časa, nimajo ljudi, ki bi hoteli delati enako, nimajo sredstev, ne živijo v primernem okolju, nimajo dovolj sposobnosti, itd. Zavedajmo se, da smo tudi v tem primeru izbrali. V življenju si vedno postavljamo prioritete. Če je sreča visoko na naši lestvici prioritet, bomo poiskali stvari, ki nas osrečujejo in ki jih lahko počnemo vsem okoliščinam navkljub.

Bodite prijazni do sebe.

Žalostno, a včasih se mi zdi, da smo sami sebi najhujši sovražnik. Vse kritike in dvomi, ki jih v mislih izrečemo sami sebi, vse obsodbe in vsi občutki krivde so posledica razmišljanja, ki smo ga posvojili od drugih. So navodila, ki smo si jih dopustili vsiliti s strani zunanjega sveta. Od tega kakšen mora biti naš vizualni izgled, kako se moramo obnašati do drugih, do tega kako mora potekati naše življenje in kaj vse »moramo« imeti – službo, družino, materialne dobrine – in še bi lahko naštevala. Če s svojim bivanjem in delovanjem upoštevam preprosto dejstvo, da ne škodujem drugim in jih ne omejujem v njihovih prepričanjih in delovanjih, potem res ne vidim razloga, da ne bi smela imeti svojih pravil, svojih navodil za življenje. Poskušati upoštevati vse »moral bi« zunanjega sveta, je najhitrejša pot do nesrečnega življenja.

Smejte se.

Kaj vas spravi v smeh? Morda kakšna fotografija ali video posnetek z lanskega dopusta? Morda kakšna misel, šala? Mogoče kakšna knjiga ali televizijska oddaja? Razmislite in si dovolite v svoj vsakdan vključiti tudi smeh.

Pojdite v naravo.

»Sreča je čudežni prah, ki ga narava iz svojih angelskih rok strese v naše naročje,« je misel, ki sem jo nekoč prebrala na spletu. Ne vem kdo je avtor, a sem mu zanjo hvaležna. Težko bi se namreč sama izrazila bolje. Verjamem, da vsi, ki vam je narava blizu, razumete njen pomen. Ob opazovanju vseh lepot narave, ob občudovanju njene raznolikosti, čudovitih barv in oblik, ob zavedanju kako se nam nesebično razdaja, je res težko biti kaj drugega kot srečen.

Dovolite si biti srečni.

Morda se sliši hecno, a nekaterim se zdi kar malce nepošteno ali vase zagledano, da bi bili ob vseh grozotah, ki se dogajajo pri nas in po svetu, srečni. Ne verjamem, da bom s tem, da sem nesrečna še jaz, kaj dosti pripomogla h pozitivnim spremembam. Prepričana sem, da imajo srečni ljudje več energije, so bolj aktivni in predvsem pa bolj strpni.

Čisto vsi imamo vsak trenutek svojega življenja možnost izbire. Kaj lepega si boste izbrali za današnji dan?