Ko sem se resnično začel imeti rad

Za 70. rojstni dan si je Charlie Chaplin podaril pesem z naslovom Ko sem se začel resnično imeti rad. Danes jo mi podarjamo vam.

Ko sem se resnično začel imeti rad 

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in v pravem času,
in da je vse kar se dogaja pravilno –
od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem si prenehal krasti prosti čas,
in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval „zdravi egoizem“,
a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem prenehal imeti vedno prav,
tako sem bil manj v zmoti.
Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se odrekel življenju v preteklosti,
in da skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.
Ko pa sem spet našel moči svojega srca,
je razum dobil pomembnega partnerja.
To vez danes imenujem MODROST SRCA.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.

prevedel: Janez Kozamernik

Prisluhnite sporočilom vašega telesa

Na prvi pogled nepomemben dogodek v meni pusti neprijeten občutek v telesu. Ne znam ga opisati z besedami, rečem lahko le, da se ne počutim dobro. Spoznala sem, da mi takšni občutki vedno želijo nekaj sporočiti in tudi, kako tem sporočilom prisluhniti.

Zaprem oči in z mislijo na omenjeni občutek ljubeznivo in radovedno postavim vprašanje »Kaj mi želiš sporočiti?« Prepustim se odgovoru, ki pride: »Nisi vredna. Ne zaslužiš si.« Odgovor me popelje nazaj v otroštvo. V bolečo izkušnjo, v kateri sem sprejela, da drugi odločajo o moji vrednosti, o moji pomembnosti. V izkušnjo, v kateri sem sprejela prepričanje, da drugi določajo kaj si oz. si ne zaslužim. V izkušnjo, v kateri sem sprejela, da je moja naloga le ta, da se trudim in delam za druge, da se spreminjam za druge in da je le pohvala drugih tista, ki nekaj šteje. Da je le ta tista, ki govori o moji vrednosti in pomembnosti.

Preplavi me žalost. Žalost zaradi misli na pretekli dogodek, zaradi bolečine, ki jo vidim v očeh deklice, ki ne razume kaj je naredila narobe. Žalost zaradi nje, ki se počuti nesprejeto, zasmehovano. Žalost zaradi zavedanja, da sem ta deklica jaz in da to bolečino še vedno nosim nekje v sebi. In žalost zaradi dejstva, da imajo ljudje, ki jih že toliko let ni več v mojem življenju, še vedno takšno moč nad njim. Moč, ki si je ne zaslužijo. Moč, ki bi morala biti moja. Samo moja. Ko žalost izzveni me preplavi občutek hvaležnosti. Ponovno odprta čustvena rana mi daje možnost, da jo ozdravim in me počasi, a nežno spodbuja k ponovnemu razmisleku o svoji vrednosti in o tem kdo pravzaprav sploh sem. Omogoča mi, da ponovno pogledam na dogodek, tokrat z distance in z razumom. Omogoča mi, da podvomim o globoko zakoreninjenih prepričanjih, ki so bila vsa leta del mene. Spodbudi me, da se lotim iskanja preteklih izkušenj, ki mi dokazujejo, da si svojo vrednost v prvi vrsti določam sama, izkušenj, ki me učijo, da si moram svojo pomembnost v prvi vrsti pokazati sama s svojim odnosom do sebe, s svojim razmišljanjem o sebi, s svojo skrbjo za telo in um. Spodbudi me, da pomislim na svoje pretekle uspehe, na trenutke, ki so bili fizično in psihično naporni, a sem jih uspela ne le preživeti, temveč iz njih priti še močnejša, še bolj odločna. Spodbudi me, da si dam pohvalo in si dovolim biti ponosna na svoje pretekle dosežke. Spodbudi me, da ovrednotim svoj odnos do sebe. In nenazadnje, omogoči mi, da si podarim objem in tolažbo, za katero kot majhna deklica nisem znala in zmogla prositi.

Zato »na prvi pogled nepomemben dogodek« hvala ti. Hvala za priložnost raziskovanja mojih prepričanj, hvala za darilo spremembe prepričanj. In tebi telo, hvala, ker me opozarjaš na sporočila, ki jih moram slišati, zato da lahko rastem.

Z ljubeznijo.
Petra

8 stvari, ki bi jih o čustvih morali vedeti že kot otroci

Čustva so nekaj vsakdanjega. So nekaj s čimer se začnemo srečevati že kot dojenčki in so nekaj, kar ostaja z nami celo življenje. Naše razumevanje čustev pa je tisto, ki močno vpliva na kvaliteto našega življenja. Zato je nekaj stvari, ki bi jih o čustvih morali vedeti že kot otroci.

1. Slaba čustva ne obstajajo.

Jeza, dvom, strah, sram in razočaranje niso slaba čustva. Slaba čustva namreč ne obstajajo. Mi smo tisti, ki čustvu damo pozitivni ali negativni predznak. Zato je dovoljeno čutiti čisto vsa čustva. In ne, če nas je strah, nismo mevže, če smo žalostni, nismo cmere in občutljivci, če smo jezni, nismo tečni in ne trmarimo, ampak smo čisto običajno človeško bitje, ki se ob nečem ne počuti dobro in to izrazi na svoj način.

2. Čustva nosijo vsak svoje sporočilo in pomembno je, da ga razumemo.

Čustva so zemljevid do stvari, ki v nas zbujajo dobre in malo manj dobre občutke. Kadar se ob nečem ne počutimo dobro se vprašajmo zakaj. Kako razumemo neko situacijo, vedenje ali besede druge osebe, da se ob njih počutimo slabo? V odgovoru na to vprašanje se skriva sporočilo čustva in ko ga prepoznamo lahko čustvo spustimo.

3. Čustva ne padejo iz neba, temveč jih ustvarjamo s svojim razmišljanjem.

Naša interpretacija vedenja drugih in okoliščin je tista, ki povzroči nastanek čustva. In ne drugi ali okoliščine sami po sebi.

4. Drugi nas ne morejo osrečiti.

Uf, še dobro. V nasprotnem primeru bi bili pravzaprav sužnji dobre volje drugih, prepuščeni na milost in nemilost njihovi prijaznosti in dobroti. Svoja čustva kreiramo sami. Lahko mi podarite cel svet, pa ne bom srečna, če bom ob tem razmišljala, da ste mi ga podarili samo zato, ker nekaj želite od mene. Jaz sem tista, ki se odločim kako se bom ob tem počutila.

5. Sami smo gospodarji svojega počutja.

Vsako čustvo lahko na enostaven način povabimo v svoje življenje. In to tudi delamo, a pogosto ne namenoma. V službi se je zgodil neljubi dogodek iz katerega ste odšli jezni. Koliko osebam potem o tem dogodku poveste? In kako se ob tem počutite? Vsakič, ko pripovedujemo o njem, doživljamo jezo in se ob tem seveda slabo počutimo. Čigava je odgovornost za naše nenehno razlaganje o neljubem dogodku? Samo naša. Mi smo gospodarji svojih čustev in počutja.

6. Svet vidimo vsak skozi svoja očala.

Vzgoja, naša prepričanja in interpretacije preteklih izkušenj oblikujejo naš pogled na svet. Zato je logično, da ne moremo imeti vsi enakega. In zato tudi ni smiselno prepričevati drugega, da imamo mi prav. Čisto možno je, da imava prav oba. In tudi če nimava, je res moja dolžnost, da drugega prepričam, da imam prav? In če smo gospodarji svojih čustev in razmišljanj, ali sploh imam moč, da drugega prepričam v svoj prav? Sposobnost sprejemanja različnih mnenje je pot do boljšega počutja.

7. Opravičilo in odpuščanje nista znak šibkosti in ponižnosti.

Opravičiti se in odpustiti je težko. Vsaj dokler verjamemo, da je to znak šibkosti, da je to znak, da smo drugemu priznali premoč. Sposobnost iskrenega opravičila in odpuščanja sta kvaliteti močnih in pogumnih ljudi.

8. Tudi to kar govorimo o sebi je pomembno.

Besede imajo svojo moč. Vse kar pogosto avtomatsko, v mislih ali na glas, govorimo sebi in o sebi vpliva na nastanek čustev in na naše dobro ali slabo počutje. Nekje sem nekoč prebrala, da naših prijateljev že zdavnaj ne bi več prenašali, če bi z nami govorili tako, kot mi včasih govorimo sami s seboj. Dobri gospodarji svojega počutja so pozorni tudi na to in so prijazni ne le do drugih, temveč v prvi vrsti do sebe.

Sproščeno na zaposlitveni razgovor?

Čeprav besede sproščeno in zaposlitveni razgovor marsikomu ne gredo ravno skupaj, pa ni treba, da je tako. Če le razumemo, kako si pogosto po nepotrebnem sami povzročamo stres.

Eden od zaposlitvenih razgovorov, ki se ga še danes živo spominjam, je potekal nekako takole: prišla sem v podjetje, se predstavila, kadrovnica mi je 10 minut razlagala kakšno delo bo opravljal izbrani kandidat in povedala, da potrebujejo nekoga, ki lahko z delom prične takoj, dodala še, da me bodo o izbiri pravočasno obvestili in se poslovila. Jaz pa sem za nekaj trenutkov najprej zmedeno obsedela, nato pa odšla proti avtu. Na poti domov sem razmišljala, da me pravzaprav sploh ni nič vprašala, da o meni nič ne ve in se začela spraševati kaj hudiča je šlo narobe. Ugotovila pa sledeče (ne isti dan, temveč nekaj let kasneje):

1. Sproščenost in zaposlitveni razgovor so bile takrat še besede, ki mi nikakor niso šle skupaj.

Na razgovor sem odšla z mislijo, da moram nujno dobiti to zaposlitev, saj se bo v nasprotnem primeru zgodil predčasni konec sveta in vse to samo po moji krivdi. Življenje kot ga poznam se bo končalo, zemljo bodo prekrili temni oblaki in sonce ne bo nikoli več sijalo. Da naj bom sproščena? Kako že, ko pa je usoda celega sveta odvisna od mene?! Pretiravam, a verjamem, da razumete bistvo. Posameznemu razgovoru pogosto pripisujemo mnogo več pomena kot je treba in tako nad seboj vršimo dodaten pritisk. Po nepotrebnem, seveda. Mimogrede, ko danes z distance pogledam nazaj, si lahko priznam, da ta služba zaradi narave dela tako ali tako ni bila prava zame. Zato hvala kadrovnici, ker mi je naredila uslugo in me ni zaposlila.

2. Verjela sem, da lahko spregovorim le, ko in če me kaj vprašajo.

Zaposlitveni razgovor je namenjen spoznavanju kandidata za zaposlitev. Že res, da marsikaj o človeku lahko izvemo na podlagi prvega vtisa, a kljub vsemu je za bolj poglobljeno razumevanje kandidatovega razmišljanja potreben pogovor in ne monolog kadrovnika oz. v mojem primeru kadrovnice. Z razmišljanjem, da lahko spregovorimo le kadar smo vprašani, se postavimo v podrejen položaj, ki pa nam prav gotovo ne vzbuja občutka sproščenosti. Ne pozabimo, da ima podjetje v trenutku, ko objavi oglas za prosto delovno mesto, pravzaprav problem – nimajo dovolj zaposlenih, ki bi lahko opravili vse delo – in mi smo tisti, ki so ga povabili, da jim ta problem rešimo. In naša naloga na razgovoru je, da jim zagotovimo, da smo ga sposobni rešiti. Ne glede na to ali nas kaj vprašajo ali nič. Če ne gre drugače, si bomo svojih 5 minut izborili tik pred koncem razgovora. Ne veste kako? Pridite na brezplačno delavnico Zaposlitveni razgovor – nočna mora ali sproščen klepet in izvedeli boste.

3. Mislila sem, da se na zaposlitveni razgovor ni treba nič pripraviti.

V 6 letih dela z iskalci zaposlitve sem ugotovila, da je to ena izmed najpogostejših napak, ki jih kandidati naredijo pred razgovorom. Vedo, da so vprašanja, ki si jih na razgovoru ne želijo dobiti, ali pa ne vedo kako bi na njih odgovorili in potem do zadnjega upajo, da se jim bo nekako izšlo, da se jih bo kadrovnik usmilil in ne bo postavil njim neljubega vprašanja. Zveni stresno? Zame je vsekakor bilo. In še nekaj drži kot pribito. V večini primerov, se jih kadrovnik ne usmili. No, mene se »moja« kadrovnica je. A to srečo sem imela le enkrat. Za večjo sproščenost je priprava na zaposlitveni razgovor nujna. Treba je preveriti podjetje, njihovo spletno stran, pobrskati po spletu za podatki o izpraševalcu in razmisliti tudi kaj in kako bomo odgovorili na morebitna vprašanja kadrovnika. Večina vprašanj je precej standardnih zato skoraj ni izgovora, da na njih ne znamo odgovoriti. Da ga ne boste potrebovali, pridite na brezplačno delavnico, kjer boste imeli priložnost dobiti dober trening za odgovarjanje na neprijetna vprašanja. Povedali pa bomo tudi kaj storiti v primeru, ko vas kadrovnik kljub temeljiti pripravi preseneti s kakšnim vprašanjem.

Do zaposlitve z uporabo afirmacij

Pred dobrimi 6 leti sem bila kot iskalka prve zaposlitve prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Opravljanje tipičnih opravil iskalcev zaposlitve je hitro postalo del mojega vsakdana. 

Čeprav sem zelo dobro vedela kakšno delo si želim opravljati, pa sem imela to smolo (ki se je kasneje izkazala za srečo), da oglasov, kjer bi iskali univerzitetno diplomirano andragoginjo, ki želi voditi delavnice s področja motivacije in postavljanja ciljev, praktično ni bilo. Tako sem se prijavljala na delovna mesta v administraciji, čeprav mi je bilo že vnaprej jasno, da me bo delo v nekaj mesecih začelo dolgočasiti. A na tem področju sem imela precej izkušenj, zato se mi je zdelo vredno poskusiti. Povabljena sem bila na kar nekaj razgovorov, kjer pa so iz mojih odgovorov zelo hitro ugotovili, da mi je bližje področje poučevanja kot pa administracije.

Ko sem nad iskanjem zaposlitve že skoraj obupala, sem izvedela za delovno mesto, pisano meni na kožo. V podjetju blizu mojega kraja bivanja so iskali sodelavca za vodenje delavnic za iskalce zaposlitve. Brez razmišljanja sem poklicala in se dogovorila, da pošljem prijavo na prosto delovno mesto. Z velik pričakovanjem sem čakala povabilo na razgovor, ki pa ga ni bilo. Čez nekaj časa je prišlo le obvestilo, da so izbrali drugega kandidata in da verjamejo, da bom s svojimi referencami uspela zaposlitev dobiti kje drugje. Hladen tuš. Ne samo hladen, leden. Trohica optimizma, ki sem se ga v dneh od poslane prijave tako krčevito oklepala, je v trenutku izginila. Še danes se živo spomnim, kako obupano sem se v tistem trenutku počutila.

Knjige so bile že od nekdaj moja tolažba in moje zatočišče. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. V roke mi je prišla knjiga A happy pocket full of money in v meni ponovno oživela zanimanje za informacije, ki sem jih nekaj let nazaj že slišala – informacije o pozitivni naravnanosti, afirmacijah in vizualizaciji. »No, pa poskusimo,« sem si mislila, »slabše tako ali tako ne more biti.«

Čeprav v mislih nisem imela konkretnega podjetja, v katerem sem se želela zaposliti, pa sem imela zelo jasno predstavo o tem, kako se želim na delovnem mestu in med bodočimi sodelavci počutiti. Vsako jutro in vsak večer sem tako 10-15 minut namenila manifestiranju občutkov, ki bi jih imela ob opravljanju dela, ki mi je v veselje, in v kolektivu sodelavcev, s katerimi se dobro razumem. Na začetku je bilo težko. Zdelo se mi je, kot da se pretvarjam. Vsakič, ko sem si v mislih ponovila afirmacijo »Imam zaposlitev,« se je pojavila misel »Ne, jo pa nimaš.« Hitro sem se naučila, da moram afirmacijo preoblikovati in nadaljevala z vživljanjem v občutke nekoga, ki uživa pri opravljanju svojega dela. Še vedno vsako jutri in vsak večer.

14 dni kasneje sem nepričakovano prejela telefonski klic iz prej omenjenega podjetja. Izkazalo se je, da se je izbrana kandidatka delu odpovedala in so se spomnili name ter me povabili na razgovor. Brez razmišljanja sem pristala in tri dni kasneje prvič stala pred skupino iskalcev zaposlitve. 🙂

Ne verjamem v naključja, zato tudi ne verjamem, da je naključje igralo kakšno vlogo pri moji zaposlitvi. Verjamem pa, da v življenje privabljamo to, o čemer zavestno ali manj zavestno razmišljamo. Verjamem, da z izbiro svojega počutja kreiramo počutje svoje prihodnosti. In verjamem, da se tudi s pomočjo afirmacij da marsikaj doseči.

Vsi, ki bi se v to radi prepričali tudi sami, vabljeni na delavnico Afirmacije – pot do uspeha.

Sreča je izbira

Stavek, ki sem ga prebrala ali slišala že neštetokrat. In prepričana sem, da nisem edina. Kako to, da je potem na svetu še vedno toliko ljudi nesrečnih, ko pa je za srečo potrebno narediti tako malo? 

Počnite svari, ki vas osrečujejo.

Še vedno težko verjamem koliko ljudi ne zna odgovoriti na vprašanje, kaj je tisto kar jih osrečuje. Če pa odgovor imajo, mu sledi cela vrsta razlogov zakaj tega, kar jih osrečuje, ne morejo delati. Nimajo časa, nimajo ljudi, ki bi hoteli delati enako, nimajo sredstev, ne živijo v primernem okolju, nimajo dovolj sposobnosti, itd. Zavedajmo se, da smo tudi v tem primeru izbrali. V življenju si vedno postavljamo prioritete. Če je sreča visoko na naši lestvici prioritet, bomo poiskali stvari, ki nas osrečujejo in ki jih lahko počnemo vsem okoliščinam navkljub.

Bodite prijazni do sebe.

Žalostno, a včasih se mi zdi, da smo sami sebi najhujši sovražnik. Vse kritike in dvomi, ki jih v mislih izrečemo sami sebi, vse obsodbe in vsi občutki krivde so posledica razmišljanja, ki smo ga posvojili od drugih. So navodila, ki smo si jih dopustili vsiliti s strani zunanjega sveta. Od tega kakšen mora biti naš vizualni izgled, kako se moramo obnašati do drugih, do tega kako mora potekati naše življenje in kaj vse »moramo« imeti – službo, družino, materialne dobrine – in še bi lahko naštevala. Če s svojim bivanjem in delovanjem upoštevam preprosto dejstvo, da ne škodujem drugim in jih ne omejujem v njihovih prepričanjih in delovanjih, potem res ne vidim razloga, da ne bi smela imeti svojih pravil, svojih navodil za življenje. Poskušati upoštevati vse »moral bi« zunanjega sveta, je najhitrejša pot do nesrečnega življenja.

Smejte se.

Kaj vas spravi v smeh? Morda kakšna fotografija ali video posnetek z lanskega dopusta? Morda kakšna misel, šala? Mogoče kakšna knjiga ali televizijska oddaja? Razmislite in si dovolite v svoj vsakdan vključiti tudi smeh.

Pojdite v naravo.

»Sreča je čudežni prah, ki ga narava iz svojih angelskih rok strese v naše naročje,« je misel, ki sem jo nekoč prebrala na spletu. Ne vem kdo je avtor, a sem mu zanjo hvaležna. Težko bi se namreč sama izrazila bolje. Verjamem, da vsi, ki vam je narava blizu, razumete njen pomen. Ob opazovanju vseh lepot narave, ob občudovanju njene raznolikosti, čudovitih barv in oblik, ob zavedanju kako se nam nesebično razdaja, je res težko biti kaj drugega kot srečen.

Dovolite si biti srečni.

Morda se sliši hecno, a nekaterim se zdi kar malce nepošteno ali vase zagledano, da bi bili ob vseh grozotah, ki se dogajajo pri nas in po svetu, srečni. Ne verjamem, da bom s tem, da sem nesrečna še jaz, kaj dosti pripomogla h pozitivnim spremembam. Prepričana sem, da imajo srečni ljudje več energije, so bolj aktivni in predvsem pa bolj strpni.

Čisto vsi imamo vsak trenutek svojega življenja možnost izbire. Kaj lepega si boste izbrali za današnji dan?

Mojih 5 razlogov za meditacijo

Meditirati sem začela pred približno 4 leti. Razlog: meditacija naj bi blagodejno vplivala na sposobnost koncentracije. Moja je bila takrat grozljivo nizka. Dobesedno v sekundi sem pozabila kaj sem hotela narediti, kar me je sčasoma začelo močno strašiti. Vedno sem namreč verjela, da se to začne dogajati šele kasneje, ne pa pri 30-ih. Stresni dogodki, ki so se, vsaj tako se mi je zdelo, vsakodnevno trumoma zgrinjali name, so zahtevali svoj davek ne le v pomanjkanju koncentracije, temveč tudi v povečani razdražljivosti, nervozi in različnih telesnih simptomih.

Polna pričakovanj sem enkrat tedensko začela hodila na organizirane in vodene meditacije. Včasih se mi je zgodilo, da se nisem in nisem mogla umiriti, včasih sem med meditacijo zaspala, enkrat se mi je zdela strašansko dolga, spet drugič občutno prekratka. A ne glede na vse, sem vedno imela občutek, da se po meditaciji počutim dobro.

Kasneje sem vodene in vizualizacijske meditacije, ki sem jih našla na spletu ali v knjigah, pogosto prakticirala v udobju svojega doma. Od tistih za manifestiranje želja, opuščanje čustev in različnih negativnih vzorcev, pa do zdravilnih in tistih, ki so namenjene manifestiranju obilja – čustvenega in materialnega. Prednost meditacije je v tem, da obstaja nešteto oblik in možnosti, kar omogoča, da vsak najde nekaj zase.

Disciplina ni ena od mojih močnih vrlin, zato priznam, da sem malo dvomila v to, da se bo meditacija obdržala kot eno od mojih pogostejših opravil. A se je. In čeprav ne meditiram vsakodnevno, občutim mnoge koristi:

  1. Zavedanje sedanjega trenutka

Ko v meditaciji pozornost usmerim na dihanje, sem tukaj in zdaj. Ne obremenjujem se s preteklimi dogodki ali s skrbmi prihodnosti. No, roko na srce, vsake toliko se vrine tudi kakšna misel povezana s vsakodnevnimi obveznostmi, a sem se navadila, da se s tem ne obremenjujem več, temveč pozornost preusmerim nazaj na dihanje. Ob vdihu spremljam tok zraka, širjenje pljuč in se zavem dragocenosti vsakega diha. Preplavi me občutek hvaležnosti za to, da sem, kjer sem in da sem, to kar sem. Tukaj in zdaj. Zavem se, da je vse tako kot mora biti. Da sem del popolnega Univerzuma, v katerem ni napak in ni naključij. To me navdaja s sproščenostjo, notranjim mirom in radostjo. Kar vodi do naslednje koristi.

  1. Manifestiranje prijetnih čustev

V umirjenem in sproščenem stanju, s pozornostjo usmerjeno na sedanji trenutek, v svoje misli lahko zelo hitro prikličem vse tisto, kar me navdaja z občutki radosti, miru, ljubezni, predvsem pa hvaležnosti. Hvaležnosti za vse kar sem in za vse kar imam. Ne le v materialnem pomenu besede, saj verjamem, da če smo hvaležni le za materialne dobrine, bomo precej nesrečni, ko bomo katero izmed njih izgubili. Ko razmišljam o vsem kar imam, razmišljam o sebi in o svojih sposobnostih, o lastnostih, ki jih pri sebi cenim. In ob tem se res težko počutim slabo. Poleg tega pa precej lažje opazim tudi lepoto v drobnih malenkostih, v naravi, ipd. Lepoto, ki je bila dolgo časa zaradi obilice nemira v meni, spregledana.

  1. Sprostitev

Meditacija mi ponuja hiter in enostaven način za sproščanje celotnega telesa, pa tudi uma. Je kot mini dopust, ki mi je vedno na dosegu roke. Pa še brezplačen je. Energija sledi mislim in pogosto je za sprostitev dovolj že to, da pozornost za nekaj sekund usmerim na posamezen del telesa in si predstavljam, da z vsakim vdihom vdihujem mir in sproščenost in izdihujem napetosti iz telesa.

  1. Povezava s svojim telesom

Meditacija mi omogoča odličen način za prepoznavanje občutkov v telesu. V vsej svoji miselni zatopljenosti pogosto pozabimo na telo in ne slišimo njegovih sporočil. Ne znamo razbrati kaj v nekem trenutku pravzaprav potrebuje. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se počutili nelagodno in niste vedeli zakaj? Za trenutek se vam je zazdelo, da ste lačni, odšli ste do hladilnika in ugotovili, da to ni to. Mogoče žejni? Ne, tudi to ni to. S še vedno neprijetnim občutkom ste se usedli pred računalnik in brskali po internetu, a občutek je ostal. Kot, da bi bili malo nervozni pa ne veste zakaj. Vzemite si trenutek in se vprašajte kaj pravzaprav sploh potrebujete. Morda potrebujete malo gibanja, mogoče glasbe, možnost, da ste kreativni ali pa le nekajminutno poležavanje na spomladanskem soncu. Če povzamem: z meditacijo sem se naučila prisluhniti sebi in svojim potrebam. Verjamem, da se tega lahko nauči čisto vsak.

  1. Povečanje koncentracije

Čeprav so se moji začetki meditacije pričeli prav zaradi želje po povečanju koncentracije, mi meditacija prinaša veliko več. Kljub vsemu pa se je moja zbranost občutno izboljšala, kar delno pripisujem tudi temu, da sem se naučila poslušati svoje telo in ga upoštevati. Marsikatera misel, ki je bila prej namenjena ugibanju o tem, kaj mi v določenem trenutku manjka, je sedaj odveč. S tem pa je izginil tudi nemir, za katerega prej nisem vedela iz kje izhaja.

Želite začeti meditirati kar takoj? Preverite katere meditacije so vam na voljo

Kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli?

Komunikacija je del našega vsakdana. Ne glede na to kaj počnemo, ves čas komuniciramo oz. nekaj sporočamo.

Včasih se iz užaljenosti zatečemo v molk in s tem sogovorniku poskušamo svojo užaljenost pokazati, namesto, da bi o svojih čustvih spregovorili. Včasih naš sogovornik tega molka ne razume kot užaljenost, temveč kot našo potrebo po umiku in razmisleku. Zgodi se, da ga razume kot znak, da ima on prav. Včasih pa kot kuhanje mule ali trmarjenje. V nekaterih primerih bo morda celo vedel, da smo užaljeni, a to nam ne zadostuje. Pričakujemo, da bo uganil, kaj je bil povod za našo užaljenost in nam naslednjič tega povoda ne bo več dal. V vseh primerih pa je jasno eno – oba sogovornika za nastalo situacijo krivita drugega.

Morda banalen, a vsakdanji primer – žena pravi možu: »Ne morem verjeti kako hitro napolnimo vrečo s smetmi.« Mož nič. »Skoraj vsak drugi dan jo je treba zamenjati,« nadaljuje. Mož še vedno nič. Poskusi še v tretje: »Veš, sodelavka mi je rekla, da pri njih mož odnaša smeti.« A on še vedno ne dojame, da ga žena s tem prosi naj vendar odnese smeti. Ona pa, namesto, da bi svoje želje jasno izrazila, sama pri sebi premišljuje: »Vse moram narediti sama. Če bi me imel rad, bi vsake toliko odnesel smeti.« Ima pač to smolo, da njen mož nima telepatskih sposobnosti. Če bi jih imel, bi vedel, da ona njegovo ljubezen do nje, vrednoti na podlagi dejanj, med katerimi je tudi dejanje izpraznitve koša za smeti. Ko bi le obstajal način, da bi mu to lahko sporočila tako, da bi razumel.

Da ne bo pomote – velja tudi obratno. Primer: mož se vrne z nogometa, preznojeno majico vrže v pralni stroj in reče: »Ta teden imamo trening še v petek.« Žena v mislih že dela načrt, kako bo uskladila vse petkove obveznosti. Nekaj minut kasneje se zasliši iz kopalnice: »Majico sem vrgel kar v pralni stroj,« kar je koda za »operi majico«, ki pa je žena ne razume. Tudi ona, tako kot on, nima telepatskih sposobnosti. Zato obstaja velika verjetnost, da bo moževa najljubša majica do petka ostala neoprana, kar bo povod za slabo voljo najprej na njegovi, nato pa še na njeni strani. Če bi le obstajal način, da bi se tej slabi volji lahko izognila …

Komunikacija je umetnost, pravijo nekateri. Kadar drug od drugega pričakujemo, da si bomo znali brati misli, to prav gotovo drži. Pogosto govorimo v šifrah, ki jih razumemo le sami, drugim pa se niti sanja ne, kaj jim pravzaprav želimo sporočiti. Zato bodimo v svojih sporočilih jasni. Če nekaj želimo, to povejmo. Ne »po ovinkih«, temveč direktno. Če še nismo prepričani, da nas je sogovornik razumel, preverimo ali je slišal to, kar smo želeli sporočiti. Če nas nekaj zanima, vprašajmo. Če odgovora ne razumemo ali ga morda sploh nismo dobili, vprašajmo ponovno. Prosimo za dodatno pojasnilo. Prevzemimo odgovornost za zadovoljitev svojih potreb in ne pričakujmo, da bodo drugi uganili kaj potrebujemo.

Kadar komuniciramo na ta način, komunikacija ni umetnost. Je le skupek jasnih potreb, izraženih v besedni in nebesedni komunikaciji, ter aktivnega poslušanja, kamor spada tudi preverjanje pravilnega razumevanja sogovornikovih besed. Na življenje namreč gledamo vsak s svoje perspektive, obarvane s preteklimi izkušnjami, razumevanjem sebe, ljudi in sveta, ki nas obdaja. Kakšna je ta perspektiva vemo samo mi, drugi imajo drugačno. Zato jim, če želite, da vas bodo bolje razumeli, svojo perspektivo predstavite. Jasno in brez ovinkarjenja. A se hkrati zavedajte, da sogovornikovo razumevanje vaše perspektive še ne pomeni nujno uklonitve vsaki vaši želji. Enačenje razumevanja z »naredil/a bo, kot želim,« ni nič drugega, kot nov povod za slabo voljo.

Poslovno mreženje ali iskanje osebnih koristi?

»Saj se boš navadila,« mi je odvrnila kolegica, ko sem glasno nasprotovala vzpostavljanju poslovnih stikov izključno zaradi koristi. Se bom res?

Zgodba je naslednja. Znanec, ki mi je bolj anti- kot simpatičen, me pokliče in prosi za sestanek, na katerem naj bi se dogovorila o prihodnjem poslovnem sodelovanju, ki bi mi koristilo. Poudarjam, da bi mi koristilo, saj sicer na sestanek ne bi pristala niti po naključju. Toda – sem pripravljena priti na srečanje, vzklikniti, da sem ga vesela, se objeti, izmenjati darilo in se družiti … v nedogled, da bom speljala posel, se razširila, da bodo zame izvedeli drugi in bom več zaslužila? Ali bom ostala »zvesta sebi«, se odrekla srečanju in iskala posel z ljudmi, ki jih imam rada in ob katerih se imam lepo?

Poslovno mreženje je izraz, ki ga v poslovnem okolju pogosto uporabljamo. Tudi sama sem kot svetovalka iskalcem zaposlitve pogosto rekla, naj se ne obremenjujejo s tem, kakšen prvi vtis naredi delodajalec, saj ne bomo živeli z njim, le delali bomo; ne nujno z ramo ob rami. Pogosto so me vprašali, kje je meja med mreženjem in prilizovanjem oziroma iskanjem kratkotrajnih osebnih koristi. Tu nastopi samozavest. Če veš, kaj je razlog, si se mu pripravljen podrediti. Torej – ko iščeš samega sebe, je dobro spoznati čim več ljudi in se zrcaliti v njih, pridobivati samozavest in se brusiti. Spoznati tudi čim več delodajalcev in z njihovo »pomočjo« spoznati samega sebe. Ko samozavest pridobiš, ni več dvoma – treba je biti iskren. Če si iskren do sebe, si lahko pošten do drugih. Če si pošten do drugih, ne boš iskal poslovnih vezi v okolju, v katerem se ne počutiš dobro, niti na račun večjega zaslužka. Takrat se naučiš reči ne. Tudi preračunljivosti. Ne vem, če lahko pristanem na kar koli drugega.