Prispevki

Naučimo se biti samemu sebi najboljši prijatelj

Svoje prijatelje poslušamo, mar ne? Jim skušamo ustreči, kadar le lahko, kajne? Včasih zato, ker verjamemo, da je to nekaj, kar bi dobri prijatelj naredil, včasih pa preprosto zato, ker jih imamo radi in želimo, da so srečni.

Lepo bi bilo, če bi imeli enak odnos tudi do sebe, mar ne? A kaj, ko ga pogosto nimamo. Odgovor na vprašanje, zakaj sebe tako pogosto postavimo na zadnje mesto, je pravzaprav le eden: prepričanje. Ne le eno, temveč več:

  • Dober starš, otrok, partner, prijatelj, sodelavec itd. vedno ustreže.
  • Le kadar ustrežem drugim, sem vreden/vredna ljubezni.
  • Le kadar ustrežem, me bodo ljudje sprejemali.
  • Jaz nisem pomemben/pomembna, pomembno je, da so zadovoljni drugi.
  • Če skrbim za druge, to pomeni, da sem dobra oseba.
  • Spodobi se, da drugemu ustrežeš, ko te prosi za uslugo.
  • Če ne ustrežem, bom razočaral/razočarala in prizadel/prizadela tiste, ki jih imam rad/rada.

V jedru teh prepričanj je še eno – jaz sem tista, ki lahko pri drugem povzročim dobro ali slabo razpoloženje, da me bo sprejemal ali zavračal, da me bo ljubil ali sovražil. In še eno – drugi so tisti, ki lahko pri meni povzročijo, da se počutim dobro ali slabo, da se čutim sprejeto ali pa zavrnjeno, ljubljeno ali osovraženo. Zato drugim želimo biti najboljši prijatelj, saj verjamemo, da bomo s tem dosegli nekaj, česar, verjamem, si želimo vsi – biti ljubljeni in sprejeti.

Potreba po ljubezni in pripadnosti je zapisana v naših genih. Še predobro se namreč zavedamo, da imamo povezani z drugimi mnogo večje možnosti preživetja. Pa vendar je pomembna tudi povezanost s seboj, pomembno je, da znamo prisluhniti tudi sebi, ne le drugim. Kajti dlje kot naša notranja sporočila ostajajo prezrta, bolj se bosta v nas kopičila notranji nemir in nezadovoljstvo. Vprašanje pa je, kako povezani si bodo drugi želeli biti z nami, če bomo kar naprej slabe volje in razdraženi.ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Bodimo pozorni na to, kaj nam šepeta notranji glas. Naslednjič, ko bomo čutili potrebo, da nekomu ugodimo, čeprav si tega ne bomo želeli, si dajmo dovoljenje, da ne odgovorimo takoj, temveč se najprej temeljito pogovorimo s seboj. Vprašajmo se po razlogih, zaradi katerih želimo ugoditi sogovorniku. Zato, ker verjamemo, da ga bomo v nasprotnem primeru razjezili, razžalostili ali razočarali? Zato, ker verjamemo, da je to eden od načinov, da si pridobimo njegovo naklonjenost in sprejemanje? Morda zato, ker verjamemo, da nismo dovolj dobri, če mu ne ugodimo? Ali pa zato, ker verjamemo, da je naša vrednost odvisna od pripravljenosti ustreči drugim? Kaj si bomo mislili o sebi, če sogovorniku ugodimo, in kaj, če mu ne? Raziščimo prepričanja, ki so v ozadju naše želje, da ustrežemo.

To seveda ne pomeni, da nikoli več nikomur ne ustrežemo. Pomeni le, da razumemo, čemu to počnemo, in si odgovorimo na vprašanje, ali pri tem poslušamo sebe ali pa, tako kot običajno, svoje občutke in želje potisnemo na stran, ker so želje drugih pomembnejše. Jasen pokazatelj, da smo naredili slednje, je jeza. Saj poznamo tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo, nas pa čaka cel kup drugih stvari, ki si jih želimo postoriti. A iz takšnih ali drugačnih razlogov privolimo, nato pa se še cel dan jezimo. V prvi vrsti na osebo, ki nas je za uslugo prosila, saj bi lahko vedela, da imamo cel kup drugih obveznosti. Jezimo pa se tudi nase, ker smo privolili, ker bomo svoje načrte zopet morali preložiti ipd. Takšno počutje je dober pokazatelj, da v uslugo nismo privolili iz pravih razlogov. Tudi občutek, da pravzaprav niti nimamo izbire in da sogovorniku moramo ugoditi, je jasen znak, da usluge ne delamo iz pravih razlogov. Občutek, da nekomu pomagamo, ker se čutimo nemočne, da bi se mu uprli, prav tako nakazuje, da razlog za uslužnost ni pravi. V vseh navedenih primerih bolj ali manj izhajamo iz vloge žrtve in dovoljujemo, da naše življenje narekujejo drugi in njihove želje, česar pa, verjamem, si ne želimo.

Namesto da se jezimo na druge ali nase, ta čas lahko uporabimo veliko koristneje: tako, da se naučimo, kako iz vloge žrtve izstopiti, postaviti jasne meje in prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Mar ni tudi to nekaj, kar bi želeli svojemu najboljšemu prijatelju?ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Z ljubeznijo. ♥ ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe
Petra ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe

3 vaje za krepitev partnerskega odnosa

Tokratni prispevek si lahko preberete v reviji Karma plus ali pa v spodnjem zapisu. 🙂

Kako ustvariti ljubeč in spoštljiv partnerski odnos, je eno od vprašanj, ki ga na svetovanjih dobim zelo pogosto. Največkrat ga postavijo posamezniki, ki z razmerjem, v katerem so, niso najbolj zadovoljni, občasno pa tudi od tistih, ki si želijo razmerje krepiti preventivno, z namenom, da do poslabšanja odnosa sploh ne bi prišlo.

Če sem v enem preteklih zapisov predstavila vedenja, s katerimi lahko sami poskrbimo za krepitev odnosa, pa so v tokratnem zapisu vključene vaje, ki jih izvajata oba partnerja.

1. Pogled v dušo

Pogled v dušo je vaja, s katero bomo poskrbeli za nekaj smeha in hkrati tudi za poglobitev odnosa. Je zelo preprosta. Vse, kar zanjo potrebujete, je tri do pet minut časa.

S partnerjem sedita, tako da sta obrnjena drug proti drugemu, in ker vemo, da so oči ogledalo duše, si gledata v oči. Nič posebnega, boste rekli, to sva naredila že velikokrat. Verjamem, a tokrat si zreta v oči v tišini, brez pogovarjanja. To zna biti na začetku za enega ali oba nekoliko nelagodno, zato se pogosto začnemo smejati in vneto razmišljati, kaj bi rekli, da bi prekinili mučno in neprijetno tišino. A če se prepustimo, se neprijetna tišina spremeni v prijetno, še več, partnerja ob tem lahko začutimo na popolnoma drugem nivoju in izkusimo drugačno raven povezanosti. Če vam je v tišini resnično preveč neprijetno, lahko uporabita tudi glasbeno podlago. Priporočljivo je, da ta ne vsebuje besedila, saj se bo v nasprotnem primeru vaša osredotočenost hitro lahko usmerila na sporočilo glasbe in ne na kreiranje povezanosti s partnerjem. Vajo izvajajte nekajkrat tedensko in zelo hitro boste spoznali, da se je vaše razmerje poglobilo, vaš občutek povezanosti s partnerjem pa močno okrepil.

2. Poslušaj me

Občutek, da smo slišani, je za dober partnerski odnos izjemno pomemben. V to sem trdno prepričana. Ta vaja nam omogoča prav to. S partnerjem se dogovorita, da si bosta namenila pet minut v dnevu, ko bo prvi lahko govoril o nečem, kar ga teži, drugi pa bo ob tem le poslušal. Nato se zamenjata in drugi pet minut govori o svoji stiski ali razmišljanjih, prvi pa ga le posluša.

Ta vaja je čudovit način učenja učinkovitega poslušanja, saj pogosto radi dajemo nasvete in iščemo rešitve za sogovornikove stiske, ne da bi nas ta za to v resnici tudi prosil. Ob tem seveda naša pozornost ni usmerjena v poslušanje sogovornika, temveč v iskanje idej, kako bi mu pomagali. Pri tej vaji je pomembno, da partnerja poslušamo v tišini, lahko pa ga pri pripovedovanju podpiramo z neverbalno komunikacijo, npr. s sočutnim pogledom, nasmehom itd.

3. Dnevi medsebojne skrbi

To čudovito vajo v svoji knjigi Najina ljubezen ponudi dr. Harville Hendrix in doda, da so pari, ki so jo izvajali vsakodnevno, njene učinke videli že po enem samem tednu.

S partnerjem sestavita seznam stvari, ki vaju razveseljujejo. Napišeta vsak svoj seznam, ki si ga nato izmenjata. Vi boste npr. na seznam napisali masažo rok, zajtrk v posteljo, pomito posoda po kosilu, skupni sprehod v gozd itd. Napišite čim več stvari in seznam dajte partnerju. Enak seznam napiše tudi partner in ga preda vam. Oba se zavežeta, da bosta vsak dan drug za drugega naredila nekaj z zapisanega seznama. Partner bo tako en dan pomil posodo po kosilu namesto vas, vam en dan zmasiral roke, vi pa boste storili nekaj z njegovega seznama.

Pomembno je, da se zavežeta, da bosta na ta način skrbela drug za drugega vsak dan, ne glede na to, kako se bosta drug ob drugem počutila, torej tudi v dnevih, ko bosta v nekoliko slabši koži zaradi morebitnega nesporazuma. Ker nam takšne vaje hitro lahko preidejo v rutino, dr. Hendrix priporoča občasna presenečenja, ko vsak od partnerjev naredi nekaj, za kar ve, da bo drugemu veliko pomenilo, čeprav ta aktivnost na osnovnem seznamu ni zapisana.

Ne glede na to, katero vajo izberemo, je pomembno, da to ne postane rutina ali obveznost, ki jo »moramo« še opraviti, saj bo s tem izgubila svoj pomen. Temu se lahko izognemo tudi tako, da nekaj časa izvajamo eno vajo, nato drugo, pa tretjo itn. Da boste imeli idej še več, pa preberite tudi zapis o navadah, s katerimi partnerski odnos krepimo.

Z ljubeznijo. ♥ kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Petra kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

5 navad, s katerimi krepimo partnerski odnos

Če smo v prejšnjem zapisu govorili o navadah, ki razmerju škodujejo, pa v tokratnem poglejmo še, s katerimi navadami lahko odnos krepimo. kako do boljšega partnerskega odnosa

A preden zapišem nekaj o njih, morda le še namig – če se boste lotili ustvarjanja novih navad, se zavedajte, da to zahteva nekaj časa. Zato izberite eno navado, tisto, v kateri boste prepoznali največjo korist, in za katero verjamete, da jo lahko vpeljete v svoje življenje, ter začnite počasi, korak za korakom.

1. Komunikacija, komunikacija, komunikacija

Razmerja, v katerih med partnerjema ni komunikacije, so, po mojem mnenju, obsojena na propad ali vsaj na nezadovoljstvo enega ali obeh partnerjev. Iskrena in odprta komunikacija nas zbližuje, saj nam daje občutek, da lahko s partnerjem delimo svojo zasebnost. Prav tako pa je to tudi eden od pomembnih načinov, na katerega se spoznavamo in si ustvarjamo realno sliko o partnerju ali partnerki, o njegovih ali njenih razmišljanjih, pričakovanjih, ciljih za prihodnost, vrednotah in viziji skupnega življenja. Zanimanje za partnerja ali partnerko je ena boljših navad, s katerimi lahko krepimo odnos, hkrati pa nam olajša tudi kreiranje ostalih navad.

2. Hvaležnost

Ste hvaležni za partnerja ali partnerko? Za to, da sta se sploh našla in da sta izbrala drug drugega? Dejstvo je, da bi se kaj lahko zgodilo, da bi vi ali on izbrali koga drugega. A tega nista storila. Predvidevam, da z namenom. Drug ob drugem sta doživljala prijetne občutek, podlaga katerih je bilo vaše videnje partnerja ali partnerke. Morda ste ga videli kot prijaznega, ljubečega, spoštljivega, zabavnega, skratka kot nekoga, ob komer bi vam bilo lepo. Katere so bile tiste telesne in osebnostne lastnosti, ki so vas pritegnile? Katera tista njegova dejanja, ki so v vas vzbudila prijetne občutke? Kaj je tisto, kar ste se ob njem ali njej naučili? Vse to so stvari, na katere po nekaj letih radi pozabimo, a vendar jih velja sem in tja malce ozavestiti in biti zanje hvaležen. Kaj je tisto, kar pri partnerju ali partnerki cenite, zaradi česa ga oz. jo spoštujete, kaj ste se ob njem ali njej naučili? Vse to so vprašanja, ki pomagajo pri razvoju navade hvaležnosti.

3. Sprotno reševanje nesporazumov

Nesporazumi so del vsakega razmerja in v tem ni popolnoma nič napačnega. Pomembno pa je, da jih rešujemo sproti in z mislijo na ohranjanje odnosa. Pogosto namreč ob nesporazumih nezavedno vstopimo v igro moči, cilj katere je doseči, da obvelja naša beseda, ob čemer pa na ohranjanje povezanosti pozabimo. Rešujmo nesporazume z mislijo na to, kaj se nam zdi pomembneje – ostati povezani ali dokazati svoje? Prav odgovor na to vprašanje je namreč tisti, ki bo narekoval naša vedenja.

4. Ustvarjanje skupnih spominov

Ste bili kdaj v skupini dobrih prijateljev, ki imajo kopico skupnih spominov, ob katerih se iz srca nasmejijo? Če niste bili del te družbe, se vam je zdelo, kot da k pogovoru ne morete nič prispevati. Dejstvo je, da nas skupni spomini na prijetne ali pa manj prijetne dogodke povezujejo. Ne le takrat, ko jih ustvarjamo, temveč tudi takrat, ko nekaj časa nimamo tako pogostih stikov. Pa tudi v trenutkih, ki pride do nestrinjanja. Več ko imamo prijetnih skupnih spominov, spominov, v katerih smo si stali ob strani ob težkih preizkušnjah, ali trenutkov, ki nas kakorkoli povezujejo, večja je verjetnost, da bomo ob nesporazumih na prvo mesto postavili povezanost s partnerjem ali partnerko. Za ohranjanje in krepitev razmerja je zato smiselno poiskati skupne hobije ali aktivnosti, v katerih uživata oba in jim lahko namenita kakšno uro na teden. Pojdita na izlet, koncert, oglejta si dober film, privoščita si sproščujočo kopel, udeležita se plesnega tečaja … Idej je neskončno. Z nekaj kreativnosti pa lahko tudi pospravljanje stanovanja, urejanje vrta ali kuhanje postane dejavnost, ob kateri bosta ustvarjala skupne prijetne spomine.

5. Usmerjenost vase

Pogosto smo v razmerju usmerjeni v to, kaj lahko partner ali partnerka naredi, da bo odnos še boljši. Ker že vemo, da drugega ne moremo k ničemur prisiliti, še manj pa ga spremeniti, se je smiselno usmeriti vase in raziskati, kako lahko k boljšemu in trdnejšemu odnosu prispevamo sami. Kako lahko prispevam h krepitvi razmerja, kako lahko prispevam k temu, da bo razmerje takšno, kot si ga želim, da bo ljubeče, spoštljivo in varno? Vsa vprašanja, ki so v tem pogledu usmerjena nase, so mnogo koristnejša kot razmišljanje, ki je usmerjeno v partnerja. Na njegovo vedenje namreč nimamo 100-odstotnega vpliva, na svojega ga imamo.

Boljše odnose lahko ustvarjamo tudi z metodo HSE, ki nam bo pomagala pustiti v preteklosti pretekle boleče partnerske izkušnje ter opustiti nerealna pričakovanja, ki jih pogosto gojimo do partnerja in so vir marsikaterega spora.

Z ljubeznijo. ♥ kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa
Petra kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa