Prispevki

Kako opustiti stare in kreirati nove navade?

Imate morda kakšno navado ali bolje rečeno razvado in že nekaj časa razmišljate, da bi jo bilo smiselno opustiti? Morda ste tudi že poskušali, pa ni šlo. Ali pa ste jo za nekaj časa že celo opustili, nato pa znova vzeli za svojo?

Verjamem, da smo vsi že kdaj želeli kakšno navado opustiti, a smo pri tem pozabili na nekaj pomembnega – navad običajno ne opuščamo, temveč jih zamenjujemo z drugimi. Kako torej opustiti staro navado in jo zamenjati z drugo?

1. Prepoznajte razvado.

Prvi korak je seveda povezan s tem, da prepoznamo, katero razvado bi želeli opustiti. Za svojo začetno motivacijo pri opuščanju lahko poskrbimo, tako da se osredotočimo na vse neprijetnosti, ki jih ob misli nanjo občutimo. Morda škoduje našemu zdravju, vsesplošnemu počutju, morda ima škodljive vplive na naše razpoloženje ali pa se ob misli nanjo oglasi naša slaba vest. Mogoče ne vpliva pozitivno na našo samopodobo, na medsebojne odnose ali na razvoj našega osebnega potenciala. Več neprijetnih stvari, povezanih s to navado bomo našli, večja bo naša motivacija za njeno opustitev.

2. Veliki in mali cilj.

Nova navada je pravzaprav nekoliko večji dolgoročni cilj. In kot velja za vsak velik cilj, ga dosežemo z uresničevanjem manjših ciljev. Če si npr. želimo kreirati novo navado vsakodnevnega enournega sprehoda, lahko začnemo z vsakodnevnim 15-minutnim sprehodom, dvakrat tedenskim enournim sprehodom, dokler postopno ne bomo prišli do svojega dolgoročnega cilja. Vsak večji cilj, razdeljen na manjše, ki jih prepoznamo kot dosegljive in realne, je za mnoge precej učinkovitejša motivacija kot le ohranjanje osredotočenosti na večji cilj.

3. Vključenost v rutino.

Navade, ki postanejo del naše rutine, so tiste, ki jih običajno najlažje obdržimo, saj o njih ne premišljujemo. Tako kot npr. pri utečeni jutranji rutni ne razmišljamo, ali bomo umili zobe ali ne, lahko tudi novo navado umestimo v del svoje redne dnevne rutine. Raziskave namreč kažejo, da marsikdo ta sistem prepozna kot mnogo učinkovitejši od preprostega zanašanja na svojo voljo in disciplino. Če želimo kreirati novo navado jutranje telovadbe, jo vključimo v del ostale jutranje rutine. Npr. ko vstanem, si umijem zobe, nato namenim 15 minut jutranji vadbi, si pripravim kavo, pojem zajtrk in se odpravim v službo. Novo navado oz. male cilje umestimo v del rutine in tako poskrbimo za manj izgovorov. Pomagamo si lahko tudi s preventivnimi ukrepi, ki jih uporabimo, kadar se nam resnično ne ljubi. Npr. če izjemoma ne telovadim zjutraj, bom to naredila, takoj ko se vrnem iz službe.

4. Bolečina in koristi.

Zavedanje bolečine oz. vsega, kar v stari razvadi prepoznamo kot nekoristno in neprijetno, ter zavedanje vseh koristi, ki jih prepoznamo v novo razviti navadi, nam lahko pomaga, da bomo pri kreiranju navade oz. doseganju malih vsakodnevnih ali tedenskih ciljev vztrajali. Marsikdaj si lahko pomagamo s tem, da si pripravimo seznam »bolečine in koristi«, v katerega sproti vpisujemo tisto, česar se spomnimo v povezavo z neprijetnostmi stare in koristmi nove navade. To je pravzaprav lahko tudi neke vrste preventivni ukrep za vse tiste trenutke, ko se bomo spraševali: »Kaj je meni tega treba?« S pogledom na ta seznam bomo dobili še kako jasen odgovor na to vprašanje.

5. Vztrajnost.

Pogosto slišimo, da je za kreiranje nove navade potrebnih 21 dni. To sem dolgo tudi sama verjela, pred kratkim pa sem ugotovila, da sploh ne drži. Maxwell Maltz, plastični kirurg, je sicer res opazil, da se njegovi pacienti po približno 21 dneh že navadijo novega videza. Opazil je tudi, da so pacienti, ki so jim amputirali nogo ali roko, po približno 21 dneh prenehali čutiti odstranjeni ud. Ko je ta svoja opažanja zapisal, so hitro postala vsesplošna resnica. Mit, da novo navado kreiramo v 21 dneh, je bil rojen. Poznejše raziskave pa so pokazale, da to ni nujno res. Angleška raziskovalka Phillippa Lally je v svoji raziskavi ugotovila, da za kreiranje nove navade v povprečju potrebujemo 66 dni, čas, potreben za osvojitev nove navade, pa je lahko tudi krajši ali daljši, odvisno od zahtevnosti navade. Udeleženci njene študije so tako za kreiranje nove navade potrebovali med 18 in 254 dnevi. Ne glede na to, koliko časa bomo potrebovali, je pomembno, da vztrajamo. Kako vztrajati, pa preberite v zapisu, ki ga najdete tukaj.

Z Ljubeznijo. ♥
Petra

Kako vztrajati?

Kako si pomagati, da bomo ohranjali motivacijo in vztrajali na poti do cilja, je vprašanje, ki si ga je zagotovo postavil že marsikdo, ki se je v nekem trenutku svojega življenja odločil postaviti cilj in zakorakati po poti do njegove uresničitve.

Načinov, kako si pomagati, da ohranjamo motivacijo in vztrajamo, je seveda veliko, vendar pa je od nas odvisno, katere bomo prepoznali kot učinkovite oz. kot tiste, »ki delujejo«. Meni so pogosto pomagali pristopi, ki jih predstavljam v današnjem zapisu.

1. Postavitev dnevnih ciljev in prioritet

Brian Tracy v številnih svojih knjigah poudarja pomembnost postavljanja ciljev. Ne le dnevnih, temveč tudi tedenskih in mesečnih. Na dnevne cilje gledam kot na nakupovalni listek. Če grem z njim v trgovino, obstaja večja verjetnost, da bom domov prinesla res tisto, kar potrebujem. Če si svoje dnevne obveznosti zapišemo, obstaja večja verjetnost, da jih bomo res tudi izvedli. Poleg tega s tem skrbimo za svojo motivacijo, saj občutimo vsaj kanček zadovoljstva vsakokrat, ko naredimo kljukico ob uspešno dokončani nalogi na svojem seznamu. Pomembno je, da razmislimo tudi o učinku posamezne naloge, ki smo jo na seznam uvrstili. Čemu jo želimo izvesti, kakšne koristi bomo imeli od nje, pa morda ne le mi, temveč tudi drugi. Večje ko so koristi posamezne naloge, bolj je ta lahko prioritetna, še posebej če za njeno dokončanje ne bo treba nameniti veliko časa. Med prioritetne naloge pa seveda spadajo tudi tiste, ki jih želimo opraviti do točno določenega vnaprej postavljenega roka.

2. Postavljanje uspeha

Richard Wiseman, avtor knjige 59 sekund, opisuje raziskavo, ki je pokazala, da so bili udeleženci raziskave pri doseganju ciljev uspešnejši, če so se za dobro opravljeno delo tudi nagradili. Nagrade so bile lahko malenkostne, pomembno pa je, da so takšne, da v njih najdemo motivacijo. Nagradimo se lahko za uspešno izvedene dnevne cilje, za dokončanje tistih nalog, ki smo jih doživljali kot še prav posebno neprijetne ali zahtevne, pa tudi za uspešno izvedene tedenske cilje. Na ta način proslavimo svoje uspehe in skrbimo za nadaljnjo motivacijo. Proslavljanje malih uspehov je lahko tudi način, na katerega skrbimo za to, da v poti do cilja uživamo, ne pa, da nam predstavlja mučno obdobje, skozi katerega se moramo nekako prebiti. Lažje bomo vztrajali tudi, če bomo ohranjali osredotočenost na iskanje razlogov ali dokazov, v katerih prepoznamo potrditev, da bomo zmogli. Kaj je tisto, zaradi česar verjamete, da vam bo uspelo?

3. Hvaležnost

Mnogi v hvaležnosti prepoznajo način, na katerega skrbijo za svoje dobro počutje, pozitivno naravnanost in optimizem. Uporabimo pa jo lahko tudi za krepitev motivacije in vztrajnosti. Vedno znova smo lahko hvaležnost za vse, kar smo že dosegli, za osebnostne lastnosti, znanja in veščine, ki jih imamo in s katerimi si pomagamo na poti do cilja, za vse priložnosti, ki smo si jih ustvarili in jih tudi izkoristili. Vsak dan smo lahko hvaležni za notranjo moč, da smo opravili nekaj korakov do končnega cilja, čeprav se nam ni ljubilo ali smo težko našli čas, pa tudi za vso pomoč in podporo, ki nam jo morda nudijo naši družinski člani ali prijatelji. Mimogrede, avtor prej omenjene knjige je ugotovil tudi, da ljudje mnogo bolj vztrajamo pri svojih ciljih, če svoje načrte razkrijemo tudi drugim. Pri tem se mi zdi pomembno poudariti, da je to smiselno razkriti predvsem tistim, v katerih prepoznamo, da bi nas na naši poti morda lahko podprli.

4. Ohranjanje osredotočenosti na koristi cilja

Močan motiv za vztrajanje je lahko tudi osredotočenost na koristi našega cilja. Kaj nam bo prineslo to, če v nečem vztrajamo, kakšni bodo učinki neke aktivnosti, kakšne bodo koristi doseženega cilja. To je nekaj, o čemer velja razmišljati tudi že pri postavljanju prioritet, vsekakor pa je to odličen način, da se spravimo v pogon, takrat ko bi lahko našli tisoč in en izgovor, zakaj nečesa ne moremo storiti. Pomembno je, da se v predvidene koristi poskušamo čim bolj vživeti, da se vživimo ne le v koristi, ki jih bomo imeli mi, temveč tudi v tiste, ki jih bodo imeli naši najbližji. Tu ne govorimo le o materialnih koristih, temveč predvsem o koristih, povezanih s svojim  počutjem. Kako se bomo počutili in kaj bomo mislili o sebi, ko bomo cilj dosegli, kako se bo to odražalo na našem razpoloženju, na odnosu do drugih. Kot način za ohranjanje pozornosti na koristi cilja lahko uporabimo tudi tehniko nevrolingvističnega programiranja Krog odličnosti. Več o njej lahko preberete tukaj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati

3 miti o motivaciji

Ko sem bila še gimnazijka, smo se pri psihologiji učili, da obstajata zunanja in notranja motivacija. Da je zunanja tista, ki prihaja od zunaj, torej od nekoga ali nečesa izven nas, notranja pa tista, ki prihaja iz nas. kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

To je le eden od mitov o motivaciji, v katerega sem dolgo verjela in ki mi je oteževal iskanje motivacije za doseganje včasih večjih, drugič pa manjših ciljev. Pogosto sem namreč, tako kot mnogi, ki jih srečujem pri svojem delu, motivacijo iskala zunaj, ne pa znotraj sebe. Nič koristnejša pa nista niti preostala dva mita, ki ju prav tako razbijam v tem zapisu.

1. mit: Obstajata zunanja in notranja motivacija.

Resnica: zunanja motivacija ne obstaja. Vse, kar počnemo, delamo zaradi in za sebe. Delamo tisto, v čemer, na zavedni ali nezavedni ravni, prepoznamo koristi zase.

Glavna dva motiva za naše delovanje sta izogibanje bolečini, neugodju in naporu ter iskanje ugodja in dobrega počutja. V čem bomo prepoznali prvo ali drugo, je seveda odvisno do nas. Tako nekateri v teku prepoznajo ugodje, drugi pa bolečino in neugodje, nekateri v redni zaposlitvi prepoznajo varnost, drugi pa ujetost. Prav to, v čem prepoznamo nekaj dobrega zase, je tisto, kar nas dela tako različne, bodisi ko govorimo o prehrani, športu, odnosih ali čem drugem. Ljudje imamo različne zamisli, kaj je dobro za nas, in te ideje seveda želimo realizirati. To je naš motiv za delovanje, ki torej vedno izhaja iz nas.

2. mit: Če se že na začetku dobro motiviraš, motivacija traja in traja.

Resnica: motivacija pogosto „izgine“, ko naletimo na ovire, zato se je treba motivirati (skoraj) vsak dan. Če želimo ostati motivirani, je treba v motivacijo vlagati.

Motivacija, ki bi trajala tedne in tedne, ne obstaja, razen morda le v primerih, ko na poti do cilja ne naletimo na nobeno oviro, kar pa običajno ni realno pričakovanje. Zato je vsekakor priporočljivo, da si zagotovimo dnevno dozo motivacije. Pri tem lahko uporabimo načine, naštete v naslednjem odstavku in si pomagamo tudi z branjem različnih motivacijskih zgodb in ogledom motivacijskih posnetkov. Najbolje pa je, če poskrbimo kar za razvoj navade samomotivacije. Strokovnjaki razvojne psihologije in kognitivnih ved so med opazovanjem vedenja dojenčkov prepoznali, da so ti pozornost namenjali dogajanju, ki je bilo ravno prav kompleksno glede na njihovo stopnjo dojemanja sveta. Ta princip je bil pozneje prenesen tudi na področje motivacije, kjer velja, da smo najbolj motivirani za opravljanje tistih nalog, ki jih dojemamo kot ravno prav zahtevne glede na svoje zmožnosti. Če se nam zdi naloga pretežka, se ustrašimo prevelikega truda, ki ga bo treba vložiti, ali tudi neuspeha. Če pa je naloga prelahka, nam ne predstavlja izziva oz. se nam zdi dolgočasna. Ne v enem ne v drugem primeru motivacija za izvedbo ne bo dovolj visoka. Izbira ravno prav zahtevnih izzivov v sozvočju z zadovoljstvom ob uspešno opravljenem izzivu je torej prava kombinacija, s katero bomo vsakodnevno skrbeli za zadostno mero motivacije. Kadar pa je bomo zaradi kakšne ovire potrebovali nekoliko več, jo lahko okrepimo s katerim od drugih naštetih načinov.

3. mit: najprej moram najti motivacijo, nato se bom lotil doseganja cilja.

Resnica: začetna motivacija pogosto pride šele z akcijo.

Čeprav si lahko pri začetni motivaciji pomagamo z različnimi tehnikami, pa tista prava motivacija pride šele z akcijo oz. s tem, ko začnemo opažati pozitivne rezultate svojih aktivnosti. Kar spomnimo se trenutka, ko smo npr. hujšali. Motivacija je z vsakim izgubljenim kilogramom postajala večja. Vsakodnevna akcija v smeri cilja je torej tista, s katero si bomo omogočali zadostno mero motivacije tudi v trenutkih, ko nas bo na poti do cilja pričakala kakšna ovira. Seveda si lahko pomagamo tudi na druge načine, npr. s tehniko NLP Krog odličnosti, z osmišljanjem cilja in iskanjem koristi, ki nam jih bo ta prinesel. Pri tem upoštevajmo tako materialne  kot tudi osebne koristi v obliki dobrega počutja, več samozavesti, občutek uspeha in ponosa, pa tudi koristi, ki jih ima doseženi cilj za naše najbližje. A ključna je vsekakor akcija, saj v nasprotnem primeru vse prehitro ostanemo le pri sanjarjenju, ki dolgoročne motivacije ne prinaša.

Z ljubeznijo. ♥  kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

Petra kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

Prvi november – dan mrtvih ali praznik življenja?

Prvi november se mi je vedno zdel žalosten praznik. Morda zato, ker je to dan, ki je posvečen spominu na tisto, česar nimamo več oz. bolje rečeno, na nam drage ljudi, ki jih ni več med nami.

A z leti sem žalost ob tem prazniku začela dojemati nekoliko drugače, predvsem v luči tega, kako malo znamo včasih ceniti ljudi takrat, ko so še med nami. Pa ne le ljudi, temveč tudi sebe, vse, kar smo in kar imamo.

Zato se sprašujem, ali ne bi bilo morda bolje, če bi namesto dneva mrtvih slavili praznik življenja. Praznik, ki je namenjen izključno temu, da si vzamemo čas in se poveselimo z vsemi, ki nam veliko pomenijo, z vsemi, ki jih imamo radi in jih morda med letom nismo uspeli videti toliko, kot bi si želeli. Zakaj ne bi bil to praznik, ko bi bili hvaležni za ljudi, ki so del našega življenja? In nenazadnje tudi praznik, ko bi slavili svoje življenje, ki ga, tako kot družino in prijatelje, pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega.ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Še vedno se namreč vse prepogosto zgodi, da tisto, kar imamo, resnično v polnosti zmoremo ceniti šele takrat, ko izgubimo. Pa naj gre za zdravje, dobre prijatelje ali pa zgolj sončno vreme. In morda nam prvi november v tem pogledu lahko služi tudi kot blag opomnik na to, da vse, kar imamo danes, z nami morda ne bo večno. Da je morda treba prevrednotiti svoje prioritete in narediti prav tisto, kar že tako dolgo odlašamo. Da se je treba vprašati, ali resnično živimo zadovoljno in izpolnjeno ali pa bi nas morda drobne spremembe lahko vodile v lepše življenje.ljubezen do sebe

Zakaj ne bi bil letošnji prvi november nekoliko drugačen? Zakaj ne bi tokrat sprejeli odločitve in poklicali nekoga, ki ga že dlje časa nismo videli? Zakaj ne bi koga presenetili s kosilom ali večerjo? Ali svojim dragim povedali, da so pomembni za nas? Zakaj si ne bi privoščili mirnega trenutka samo zase, se razvajali z nečim, za kar v hitrem tempu življenja ne najdemo časa? Zakaj si ne bi vzeli trenutka in razmislili, kako svoje življenje lahko naredimo še polnejše in na ta način počastimo tudi tiste, ki jih ni več med nami?ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Čeprav se včasih zdi, da to zahteva veliko sprememb in organizacije časa, ni treba, da je tako. Že z majhnimi koraki lahko naredimo zelo veliko. Za lažji začetek  v razmislek ponujam nekaj zamisli:

1. Pred spanjem naredite pregled dneva in se zahvalite za tri ljudi, ki so vam polepšali pretekli dan.

2. Pripravite seznam 5 knjig, ki jih že od nekdaj želite prebrati, in začnite. Dovolj je, če preberete nekaj strani na dan.

3. Naredite seznam dejavnosti, ki vas osrečujejo, in poiščite način, da vsaj katero izmed njih postopno vpeljete v svoje življenje.

4. Ste se čez dan spomnili na osebo, s katero si delite prijetne in zabavne spomine? Pokličite jo.

5. Poskrbite, da se boste vsaj enkrat v dnevu iz srca nasmejali. Spomnite se zabavnega dogodka iz preteklosti. Če imate domače živali ali majhne otroke, vam pripetljajev, ob katerih se lahko od srca nasmejete, gotovo ne manjka. Za vse ostale pa obstaja Youtube, kjer hecnim posnetkom ni ne konca ne kraja.

Z ljubeznijo. ♥ ljubezen do sebe ljubezen do sebe
Petra

Kako prenehati z odlašanjem?

Si lahko predstavljate, kaj vse bi še lahko v življenju dosegli, če bi prenehali z odlašanjem? Kako drugačna bi bila naša življenja, če bi se namesto prelaganja na jutri nekaterih aktivnosti lotili že danes?Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

Ne le, da bi bile stvari narejene, odpadel bi tudi velik delež slabe vesti, ki nam jemlje energijo. Da jo bomo lahko uporabili v koristnejše namene, poglejmo nekaj načinov, ki nam bodo pomagali, da bomo prenehali z odlašanjem.

1. Zavedanje svojega notranjega dialoga

Vemo, da nam po glavi vsak trenutek roji nešteto misli in prav nekatere izmed njih so tiste, ki nas vodijo tudi k odlašanju. Če se jih zavemo, jih bomo lažje nadomestili ali pa morda prišli do spoznanja, da pravzaprav sploh niso realne. Pogosto si v glavi rišemo črne scenarije, ki nas odvračajo od tega, da bi se neke aktivnosti sploh lotili. Morda se nam zdi, da je prezahtevna in je ne bomo zmogli, da nam bo vzela preveč dragocenega časa, morda drugi ne bodo odobravali našega početja in nas bodo zavrnili ali zasmehovali. A že hiter pogled v preteklost nam lahko da nešteto primerov, ko se naši črni scenariji, pospremljeni s kopico strahov, niso uresničili ali ko smo se nečesa lotili vsem strahovom navkljub in bili pri tem še celo zelo uspešni. Ti spomini so lahko čudovita spodbuda za to, da se lotimo prav tistega, s čimer že tako dolgo odlašamo.

2. Razumevanje svojih vrednot

Ljudje se vedemo v skladu s tistim, kar se nam zdi pomembno. Zavedno ali nezavedno smo si postavili določene prioritete in dejavnostim, povezanim s prioritetami, ki so visoko na naši lestvici, dajemo prednost. Če že dlje časa odlašate z neko aktivnostjo, preverite, katero vrednoto z njo zasledujete. To lahko storite s preprostim vprašanjem »Kaj mi to prinese?« Npr. želite se več gibati, po drugi strani pa tega ne počnete. Če bi se več gibali, kaj dobrega bi vam to prineslo? Morda več energije, več fizične kondicije in vzdržljivosti. In če bi imeli več energije, fizične kondicije in vzdržljivosti, kaj bi vam to prineslo? Hitreje bi postorili nekatere opravke. In če bi hitreje postorili nekatere opravke, kaj bi vam to prineslo? Več časa zase in za družino. In če bi imeli več časa zase in za družino, kaj bi vam to prineslo? Morda več zadovoljstva, sreče. Na ta način si postavljate vprašanja, vse dokler ne pridete do končnega odgovora. Tako boste ne le osmislili svoje želje, temveč razumeli tudi razloge in koristi, ki vam jih prinaša odlašanje.

3. Postavite cilj

Postavljanje jasnih in časovno definiranih ciljev je prav tako eden od načinov, s katerimi skrbimo za svojo motivacijo in se izognemo pastem odlašanja. Več o tem, kako cilj pravilno oblikovati, lahko preberete v e-knjigi Ko jutri nikoli ne pride …, kjer boste našli tudi številne nasvete, ki vam bodo pomagali premagati odlašanje.

4. Osredotočenost na koristi doseženega cilja

Seveda zna biti pot do cilja naporna, a dejstvo je, da veliko bolj cenimo težko prigarane uspehe kakor pa tiste, ki so nam bili podarjeni. Zato naj nas strah pred naporom ne odvrne od tega, da bi vsaj poskusili. Da bi nas odlašanje ne zamikalo, se je koristno osredotočiti tudi na vse koristi, ki jih bo s seboj prinesla opravljena aktivnost, s katero že tako dolgo odlašamo, oz. dosežen cilj. Koristi so lahko tako materialne kot tudi nematerialne, predvsem v smislu dobrega počutja, občutkov samozavesti in samospoštovanja ipd. Koristi so lahko povezane tudi z našimi najbližjimi, morda s tem, da bomo lahko več časa preživeli z njimi ali imeli več energije za druženje s prijatelji. Razmišljajmo o dolgoročnih koristih ne le zase, temveč tudi za ljudi, ki so nam blizu.

5. Male spremembe

Ker je pogost razlog za odlašanje tudi želja po ugodju, se težko premaknemo izven svoje cone udobja. Ta je povsod tam, kjer se počutimo relativno dobro. Bolj ko jo širimo, več je okolij in situacij, v katerih se bomo počutili dobro, in manjša bo potreba, da z nečim odlašamo le zato, da bi se izognili neugodju. Odličen recept za širjenje svoje cone udobja je redno soočanje z majhnimi spremembami. Lahko za kosilo preizkusimo novo jed, poiščemo drugo pot, po kateri bomo šli v službo, poskusimo kombinirati kose oblačil, ki jih še nikoli nismo, lahko zamenjamo vrsti red jutranje rutine. Idej je neskončno in ko vam jih zmanjka, se vprašajte: »Kdaj sem zadnjič neko stvar naredil prvič? Katero stvar lahko danes naredim prvič?«

Z ljubeznijo. ♥ Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

Petra Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

5 razlogov, zaradi katerih odlašamo

Kdo izmed nas si ni že kdaj rekel: »Tole bom pa naredil jutri,« ali pa »Jutri pa res začnem,« in čez nekaj časa z grozo ugotovil, da ta jutri ni nikoli prišel? odlašanje

Odlašanje je nekaj, kar je vsem predobro znano, prav tako pa tudi neizogibna spremljevalka tega – slaba vest. Pa ste se kdaj vprašali, čemu pravzaprav odlašamo? Verjeli ali ne, kot vsa ostala naša vedenja, nam tudi odlašanje prinaša koristi, pa čeprav so te na prvi pogled nekoliko skrite. Pa poglejmo, katere so.

1. Izogibanje kritiki in neuspehu odlašanje

Kritike in neuspeha se mnogi bojijo, saj ju razumejo kot znak, da niso dovolj sposobni in kompetentni. To je nekaj, česar si o sebi seveda ne želimo misliti, zato se na vse pretege skušamo izogibati vsem aktivnostim, za katero verjamemo, da jih ne bomo uspešno opravili. Tako z odlašanjem in posledično izogibanjem kritiki in neuspehu pogosto skrbimo za ohranjanje svoje samopodobe. Pa vendar se ta dolgoročno kljub temu začne slabšati, saj nas nedokončane obveznosti in neuresničene želje vedno bolj preganjajo, slaba vest, ki jo ob tem čutimo, pa škoduje tudi našemu občutku notranjega miru.

2. Prelaganje odgovornosti na druge odlašanje

»Kaj bodo pa drugi rekli, če to naredim,« je vprašanje, s katerim pogosto začnemo proces svojega odlašanja. Ker se nam zdi, da neka naša dejavnost ne bo pospremljena z razumevanjem in odobravanjem, se je ne lotimo. Verjamemo, da je bolj kot to, kar si o sebi mislimi sami, pomembno to, kar bodo o nas govorili drugi. Čeprav na razumski ravni vemo, da je nemogoče, da bi ugajali vsem, hkrati pa ob tem tudi živeli življenje v skladu s svojimi željami, si še vedno želimo, da bi nas drugi podpirali, in tako v želji, da bi ugodili drugim, z uresničitvijo svojih sanj odlašamo. Preden se odločimo nekaj odložiti le zato, ker morda ne bo po godu drugim, se spomnimo, da ni večje ovire do našega notranjega miru in občutka izpolnjenosti, kot je prav življenje, v katerem nam gospodarijo drugi ljudje in njihove misli.

3. Izogibanje opravljanju neprijetnega opravilaodlašanje

V naravi človeka je, da se izogiba neprijetnim občutkom in naporu. S tem, ko odlašamo, torej skrbimo za svoje dobro počutje in za to, da svoj čas lahko namenjamo aktivnostim in ljudem, ob katerih se počutimo dobro in prijetno. Z enakim namenom se poleg neprijetnih opravil izogibamo tudi opravilom, ki jih doživljamo kot dolgočasna, prezahtevna in časovno zamudna, pa tudi opravilom, za katera ne vemo, kako bi se jih lotili.

4. Pridobivanje pozornostiodlašanje

Ko vam prvič povem šalo, se ji boste smejali, ko vam jo čez nekaj dni povem ponovno, se bosta morda ob tem le še nasmehnili, ko vam jo čez teden dni povem še tretjič, se ne boste več smejali, temveč se boste spraševali, zakaj vam vedno pripovedujem isti vic. Ko torej prvič potarnam, kako mi je hudo, ker ob vsej obilici dela ne vem, kje se me drži glava, in mi primanjkuje časa za kopico stvari, ki bi jih rada naredila, me boste poslušali in me morda celo poskusili malo potolažiti. Ko vam to isto stvar čez nekaj dni povem ponovno, me boste zopet tolažili, morda mi boste celo dali kakšen nasvet, kako naj svojo stisko rešim. Ko vam isto stvar ponovno povem čez teden dni, me boste še vedno poslušali in večina ljudi bo še vedno skupaj z mano iskala rešitev za nastalo situacijo. Če torej odlašam z nečim, kar si želim narediti, in tarnam, kako mi je ob tem hudo, dobivam vašo pozornost, vaš čas, vaše nasvete, če imam nekoliko sreče, morda sčasoma celo najdem nekoga, ki se bo ponudil, da kakšno opravilo naredi namesto mene.

5. Izogibanje uspehuodlašanje

Le zakaj bi se kdo izogibal uspehu, morda razmišljate. To nima smisla. Ali pač? Večkrat ko v nečem uspem, večja bodo pričakovanja, ki jih bom imela do sebe. Pa ne le jaz, temveč tudi moji bližnji. Večja kot so moja pričakovanja in pričakovanja drugih, večja je tudi možnost, da jih razočaram. Če z neko dejavnostjo odlašam, potem ni strahu, da bom sebe in druge razočarala, saj s svojim vedenjem pravzaprav kažem, kaj je tisto, kar lahko pričakujejo od mene. Bolj ko smo »neuspešni«, manj drugi pričakujejo in zahtevajo od nas.

Dejstvo je, da imamo vsak svoje razloge, zaradi katerih odlašamo. In prepričana sem, da jih je še mnogo več od teh petih, ki so zapisani tu. Če želimo z odlašanjem prenehati, je pomembno, da jih prepoznamo in se jih zavemo. Tako prehodimo že pol poti, o tem, kako prehoditi še preostalo polovico, pa preberite v zapisu Kako prenehati z odlašanjem.

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos

Kako uresničiti novoletne zaobljube?

Marsikdo ob začetku novega leta razmišlja, katere spremembe bo uvedel v svojem življenju, da bo to končno takšno, kot si ga želi in se ob tem sprašuje kako uresničiti novoletne zaobljube. A marsikdo po začetnem zanosu, ki traja morda teden, v dobrih primerih pa celo dva, na novoletne zaobljube hitro pozabi in njegovo življenje se vrne nazaj na stare tire.

Kako torej poskrbeti, da bo leto 2018 v tem pogledu drugačno in bomo ob koncu leta s ponosom zrli nazaj na vse kar smo dosegli? V tokratnem zapisu podajam nekaj idej, ki vam bodo pomagale najti svoj odgovor na vprašanje kako uresničiti novoletne zaobljube.

1. Zmernost

Zmernost je prvi kriterij, ki ga je smiselno upoštevati pri oblikovanju novoletnih zaobljub. Če se odločimo, da bomo naenkrat v svoje življenje vpeljali veliko obsežnih sprememb, obstaja zelo velika verjetnost, da na koncu ne bomo vpeljali nobene. Izberimo torej eno ali dve novoletni zaobljubi, ki jih bomo vpeljali z začetkom leta. Ko bodo postale del našega vsakdana, lahko razmislimo še o vpeljevanju drugih sprememb.

2. Mali in postopni cilji

Kakor ni realno pričakovati, da bomo drastično spremenili svoje življenje na več področjih le zato, ker se je začelo novo leto, ni realno pričakovati, da bomo čez noč uvedli velike spremembe, četudi le na enem področju. Če na primer nikoli v življenju nismo imeli ravno veselja do teka ali druge športne aktivnosti, večinoma ni realno pričakovati, da se bomo od 1. januarja naprej vsak dan eno uro ukvarjali s športom. Postavimo si rajši male cilje – 10 minut joge vsak dan ali trikrat tedensko eno uro hoje ali enkrat tedensko izlet na bližnjih hrib. Takšne cilje bomo lažje dosegali, to pa bo zelo dobro vplivalo na našo motivacijo. Doseganje malih ciljev, ki nas bodo korak za korakom pripeljali do želene spremembe, nam bo pomagalo ostajati osredotočeni. Vsekakor pa je pomembno, da si zastavimo cilj, za katerega se zavedamo, da imamo vse pogoje, da ga dosežemo. Priporočljivo je, da postopno male cilje spreminjamo v vedno večje, dosedanje katerih pa bo še dodatno doprineslo k motivaciji za vztrajanje v začrtanih spremembah.

3. Bolečina in koristi

Vse dokler je bolečina sedanjega trenutka manjša, kot predvidevamo, da bo bolečina, ki jo bo s seboj prineslo kreiranje nove navade, koraka naprej ne bomo naredili, pravi Tony Robbins. In res, vedno znova se izkaže, da ta trditev še kako drži. Zato poskrbimo, da bomo sedanjemu neželenemu stanju pripisali čim več bolečine, v uresničitvi novoletne zaobljube pa našli čim več koristi.

Ob iskanju odgovora na vprašanje, kako uresničiti novoletne zaobljube, zato velja premisliti ali je stalna bolečina sedanjega trenutka res manjša od bolečine, ki jo bomo doživljali ob uresničitvi zaobljube. To naredimo z zavedanjem, da bomo ob postopnem uresničevanju zaobljube dosegali tudi trenutke ponosa, krepili svojo samopodobo in samozavest. Prav tako ta premislek naredimo tudi z zavedanjem, da bo bolečina sedanjega postala tudi bolečina prihodnjega trenutka, če bomo z uresničevanjem zaobljube še naprej odlašali. Kje bomo čez nekaj let, če bomo nadaljevali tako, kot delujemo sedaj?

Z razlogom razmišljamo o spremembi in se sprašujemo kako uresničiti novoletne zaobljube. Obstaja torej področje, na katerem v tem trenutku nismo popolnoma zadovoljni. Naredimo seznam vseh »bolečin«, ki nam jih to prinaša in ki nam jih bo prineslo odlašanje oz. vztrajanje v sedanjem stanju. Vključimo tudi svoje razmišljanje o sebi, ko odlašamo. Kako se počutimo, katera čustva se nam ob tem porajajo, kaj si mislimo o sebi, ko se ne držimo obljub, ki smo si jih dali?

Naredimo pa tudi seznam koristi, ki jih bo s seboj prineslo uresničevanje novoletnih zaobljub. Upoštevajmo koristi, ki jih bomo imeli sami, lahko pa razmislimo tudi o koristih, ki jih bodo od uresničitve zaobljube imeli naši najbližji. Napišimo seznam, ki naj vključuje tako materialne kot osebne koristi, razmislimo pa tudi, kako se  bomo ob uresničitvi zaobljube počutili in kaj bomo takrat razmišljali o sebi.

Z ljubeznijo. ♥
Petra

Odlašanje prinaša koristi?

Z odlašanjem poskrbimo za svoje dobro počutje. To pomeni, da ima odlašanje svoj namen in nam prinaša določene, na prvi pogled skrite koristi. Kakšne? To vemo vsak zase, če si le vzamemo nekaj minut za razmislek. Kljub temu pa spodaj navajam tri splošne koristi, v nadaljevanju pa tudi nekaj idej, kako prenehati z odlašanjem.

1. korist, ki jo prinaša odlašanje: OBČUTEK UGODJA

Kadar se nam zdi naloga, ki bi se je morali lotiti, prezahtevna ali dolgočasna, se je izogibamo. Ni pomembno, ali govorimo o športni dejavnosti, učenju, opravljanju gospodinjskih opravil ali službenih obveznosti. Nešteto je primerov, ko se nečesa nismo lotili, ker smo ocenili, da opravila ne zmoremo opraviti, ker v opravljanju naloge nismo videli smisla ali ker se nam preprosto ni ljubilo.

Ljudje smo bitja ugodja. Radi živimo v okoliščinah in med ljudmi, ki so nam znani. Pot v neznano nas malce straši. Lahko bo polna ovir, lahko nas ne bo pripeljala tja, kamor si želimo, lahko se bomo na njej izgubili. Tu, kjer smo, se ob teh mislih zdi čisto v redu. Lahko bi bilo še slabše.

Ob takšnem razmišljanju nas seveda čisto nič ne mika narediti prvega koraka na poti do cilja. Vidimo le koristi, ki jih imamo, če se ne premaknemo, in bolečino, če se. Kaj pa, če bi na vse skupaj pogledali malce drugače? Kaj če bi se osredotočili na bolečino sedanjega trenutka in koristi, ki jih bomo imeli ob doseženem cilju? Morda bolečina ni fizična, a verjemite mi, bolečina, ki si jo povzročamo s stalnim samogovorom, ki nas opozarja na vse nedokončane stvari, ki nam tiho prigovarja, da nismo dovolj sposobni, da smo leni in bi lahko naredili več, je hujša od fizične. Predvsem zato, ker prihaja od nas samih. Vam ta bolečina povzroča ugodje? Težko verjamem, da.

“Hitreje kot boste izstopili iz svoje cone udobja, hitreje boste spoznali, da sploh ni bila tako udobna.” Eddie Harris, Jr.

2. korist, ki jo prinaša odlašanje: IZOGIBANJE SOOČENJU Z REALNOSTJO

Dokler živimo v nekem svojem mehurčku ugodja, je življenje lepo. Vsaj tako se nam zdi. Vajeni smo neke rutine, ki nam je znana in udobna. Dokler ne stopimo iz okvirjev, je naša realnost na videz popolnoma dobra. Čeprav je cilj lahko tako malenkosten, kot je spomladansko čiščenje, nam lahko prinese priložnosti za soočenje z resnično realnostjo, ki pa nam morda ne bo več tako všeč. Soočenje s prijetnimi ali neprijetnimi ostanki preteklih spominov, ki se jih morda želimo spominjati ali pa tudi ne, nas lahko spomni na pretekle obljube, ki smo si jih dali, a se jih nismo nikoli držali. Lahko nam prinese soočenje s kosi oblačil, ki jih že tako dolgo hranimo v upanju, da jih bomo lahko enkrat ponovno oblekli. Ali pa s kosi oblačil, ki smo jih kupili, čeprav jih nismo potrebovali in jih niti nismo nikoli oblekli, zaradi česar nas mučijo občutki krivde. Morda nam prinese soočenje s izdelki, ki smo jih nakupili v želji, da se lotimo novega hobija, s katerim se nikoli nismo začeli ukvarjati. Ali pa morda le s knjigo, ki jo že tako dolgo vračamo prijateljici, da nam je zaradi tega že kar malo nerodno.

Večji kot je cilj, bolj popačena je lahko naša slika realnosti. Lahko živimo v prepričanju, da nam je delo, ki ga opravljamo, v veliko veselje, čeprav globoko v sebi že dolgo vemo, da nas ne izpolnjuje več tako, kot nas je nekoč. A dokler odlašamo z iskanjem novih priložnosti, lahko še vedno živimo v prepričanju, da je vse v redu. Ni se nam treba soočiti z dejstvom, da si želimo nekaj novega, nekaj drugačnega. Ni se nam treba soočiti s svojimi strahovi, z dvomi, morda neuspehom, zavrnitvijo itd.

Morda vztrajamo v partnerski zvezi, v kateri že dolgo nismo več zadovoljni. A nam je kljub vsemu ta realnost bolj udobna, kot bi nam bilo udobno to, da bi se morali soočiti s svojimi »pomanjkljivostmi«, svojimi dvomi, samoto. Čeprav so, roko na srce, dvomi in samota že nekaj časa prisotni v naši realnosti, le priznali si jih še nismo. Za opozarjanje na naše pomanjkljivosti pa tako ali tako skrbi naš partner, torej so tudi te del naše trenutne realnosti.

Pogosto za svojo neaktivnosti iščemo razloge v okoliščinah ali drugih ljudeh. Tudi to je način, da se izognemo realnosti. Kadar so za naše nedosežene cilje krivi drugi ali okoliščine, lahko ostajamo tu, kjer smo. In to brez slabe vesti.

“Realnost lahko ignoriramo, ne moremo pa ignorirati posledic ignoriranja realnosti.” Ayn Rand

Katera pa je tretja korist pa preberite v knjigi Ko jutri nikoli ne pride …

Želim vam čudovit dan brez odlašanja. ♥

Petra

Z jutrišnjim dnem …

Pesem, ki ujame bistvo odnosa do življenja in je zapisna v čudoviti knjigi Prvi sončni žarek (Peter O’Connor).

 

Z jutrišnjim dnem …

Bom boljši oče in več časa bom preživel z otroki,
družino bom postavil na prvo mesto.
Jedel bom zdravo in se gibal,
kakor vem, da bi se moral.
Manj se bom družil s prijatelji in
se več pogovarjal z ženo.

Telefoniral bom starim staršem
in se učil strpnosti do drugih.
Opustim bom kajenje in pil manj alkohola.

Naučil se bom leteti, kar sem si od nekdaj želel,
in se zavedal, da je vse mogoče, če se bom trudil
uresničiti svoje sanje.
Vsak dan bom naredil kaj dobrega,
da bo svet boljši.
Govoril bom resnico,
čeprav me bo drago stala.

Vendar ne danes.

Danes moram plačati še toliko računov
in preveč dodatnega dela moram opraviti.
Otroci so bili nagajivi in potrebujem cigareto,
da si pomirim živce.
Danes res ne utegnem.

Toda jutri
bom naredil vse, kar vem, da bi moral,
in vse bo boljše.

Jutri bom našel čas za vse,
kajti globoko v sebi vem,
da česar ne naredim takoj,
ne naredim nikoli,
kajti jutrišnjega dne … ni.

Vendar ne danes.


Odlašanje lahko prekinete že danes, pri čemer vam lahko z osebnim svetovanjem in NLP coachingom pomagamo tudi mi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Pa naj mi še kdo reče, da je denar najboljši motivator.

V to, da je denar najboljši motivator, so me hoteli prepričati pred 10 leti. V Angliji. Priznam, da jim je uspelo. A le dokler smo o tem govorili v teoriji. V praksi? No, tam pa je ta teorija zelo hitro zbledela. Vsaj pri meni.

S polnim nahrbtnikom knjig stojim pred vrati hiše. Pogumno pozvonim. Medtem ko čakam, da mi kdo odpre, razmišljam o vseh materialnih dobrinah, ki si jih bom lahko privoščila s težko prisluženim denarjem. Nekaj časa počakam, a nihče ne odpre. »Ni problema,« si rečem in grem naprej. Pozvonim pri naslednji hiši. Nekdo odpre. V angleščini pozdravim, se predstavim in na hitro zdrdram svoj vnaprej naučeni govor, v katerem povem, da prodajam knjige. »Me ne zanima,« odgovori glas med napol priprtimi vrati, ki se, že trenutek zatem, s treskom zaprejo. »Ni ravno dober začetek, ampak saj bo. Saj so rekli, da se da veliko zaslužiti, če si pripravljen delati. In jaz sem.« Tako se bodrim in odločno korakam naprej proti naslednjim vratom.

Ne bom dolgovezila. Verjamem, da si potek moje zgodbe lahko sami naslikate naprej. A verjemite mi, ko že tretji ali četrti dan zapored ne prodate nič in vas vse boli od vožnje s kolesom od ulice do ulice (ker težko prisluženi denar raje kot za vožnjo z avtobusom porabite za najemnino in hrano) in ste premočeni do kože, ker se je iz jasnega neba ulila ploha – takrat vam govorjenje o tem, kako je denar najboljši motivator, ne pomeni nič. Takrat spoznate, kdo ste in kaj je v življenju pomembno. In ne, denar ni na prvem mestu. In zato ni in ne more biti najboljši motivator. Vsaj zame ne.