Prispevki

Kako preprečimo konflikt?

Verjamem sicer, da so konflikti sestavni del našega življenja, verjamem pa tudi, da je marsikaterega možno preprečiti, če le upoštevamo nekaj praktičnih napotkov.

Ti napotki so seveda usmerjeni v nas – govorim torej o tem, da jih v komunikaciji upoštevamo mi, ne le da pričakujemo, naj jih upošteva sogovornik, in mu potem očitamo, da je konflikt nastal zaradi njega, ker jih ni upošteval. »Ja, seveda,« boste rekli, »to je pa ja logično.« Žal se marsikomu ne zdi tako. Poznam primere, ko so ljudje te napotke slišali, se z njimi strinjali, nato pa na naslednjem srečanju povedali, da se ne čudijo več, da imata s partnerjem ali partnerko toliko težav, če pa on oz. ona nikoli ne posluša, ne pohvali itd.

Pa poglejmo, kaj lahko storimo, da zmanjšamo možnost nastanka konfliktov.kako preprečimo konflikt

Skrbimo za učinkovito odprto in iskreno komunikacijo. kako preprečimo konflikt

Odprta in iskrena komunikacija je tista, s katero sporočilo povemo jasno. To pomeni, da se bistvo sporočila ne skriva med vrsticami povedanega in od sogovornika ne pričakujemo, da ga bo uspel razbrati, temveč ga jasno izrazimo. Pomeni tudi, da se zavedamo, da vsa naša sporočila govorijo o nas in našem doživljanju dogodkov, ne pa o sogovorniku, zato je pomembno, da uporabljamo t. i. jaz-stavke. Več o njih in o načelih učinkovite komunikacije pa preberite tu.

Naučimo se aktivno poslušati. kako preprečimo konflikt

Mnogo nesporazumov nastane zato, ker ne poslušamo aktivno. Čeprav je poslušanje nekaj, kar počnemo vsi in se nam zdi, da se tega ni treba učiti, pa pozabljamo, da sogovornika pogosto ne poslušamo z mislijo »slišati ga«, temveč »odgovoriti mu«. In tako smo z mislimi pri tem, kaj bomo povedali mi, ne pa pri tem, kar nam pripoveduje sogovornik. Še toliko bolj je to značilno za situacije, v katerih komuniciramo s sogovornikom, o katerem nimamo ravno najboljšega mnenja. Aktivna komunikacija vključuje 6 elementov in z uporabo že samo nekaterih od njih bomo močno prispevali k boljšemu sporazumevanju in manj nesporazumom.

Naučimo se podati povratne informacije. kako preprečimo konflikt

Neustrezno podana povratna informacija, ki se osredotoča na osebnostne lastnosti posameznika, ne pa na točno določeno vedenje, je pogosto uvod v konflikt. In žal to ni prav redek pojav. Prav tako k nastanku konflikta lahko prispevamo, če povratne informacije ne znamo pravilno sprejeti. Pogosto se zgodi, da sogovornika niti ne poslušamo, temveč začnemo iskati argumente in dokaze, s katerimi ga bomo skušali prepričati, da se moti. Povratna informacija je nujno potreben element dobrih medosebnih odnosov, zato poskrbimo, da jo bomo znali dati pravočasno in pravilno ter jo tako tudi sprejeti.

Razumimo svoje vedenje. kako preprečimo konflikt

Pogosto slišimo koga reči, da so naša vedenja avtomatična, da nekaj naredimo, ne da bi se tega sploh zavedali. To nam včasih služi kot dober izgovor, saj če je neko vedenje avtomatično, potem nad njim nimamo nadzora in tudi če bi ga želela spremeniti, ga ne morem. Čeprav se zdi, da so nekatera naša vedenja avtomatična, pa ni bilo vedno tako. Vzemimo vožnjo avtomobila – zdaj je avtomatična, ne razmišljamo več, kdaj in s kolikšno močjo pritisniti na plin, da nam avto ne bo ugasnil, kdaj prestaviti v višjo prestavo ipd. A vedno ni bilo tako. Vožnja avtomobila je torej naučeno vedenje, vedenje, ki je bilo v začetku zelo zavestno, postopno pa je postalo rutinirano. Enako velja tudi za ostala naša vedenja, tudi tista, ki jih izbiramo ob tem, ko se skušamo izogniti konfliktu, zato je pomembno, da jih ozavestimo. 

Naučimo se upravljati s svojimi čustvi. kako preprečimo konflikt

Neučinkovito ravnanje s svojimi čustvi je dejavnik, ki pogosto prispeva k nastanku in tudi stopnjevanju konflikta. Zato je pomembno, da svoja čustva prepoznamo in razumemo razloge za njihov nastanek. Vedno, kadar krivce za njihov nastanek iščemo v drugih ljudeh, pripravljamo teren za konflikt. Če verjamem, da je čustvo nastalo zaradi nečesa, kar je rekel ali naredil sogovornik, potem seveda od njega pričakujem spremembo vedenja, saj verjamem, da bo s tem izginilo tudi moje čustvo. Če sogovornik spremembe ni pripravljen narediti, se bo konflikt samo še poglobil. Zato je za preprečevanje konfliktov pomembno zavedanje, da razlog za nastanek naših čustev nikoli ni v drugih, temveč vedno izhaja iz nas.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt

3 vaje za krepitev partnerskega odnosa

Tokratni prispevek si lahko preberete v reviji Karma plus ali pa v spodnjem zapisu. 🙂

Kako ustvariti ljubeč in spoštljiv partnerski odnos, je eno od vprašanj, ki ga na svetovanjih dobim zelo pogosto. Največkrat ga postavijo posamezniki, ki z razmerjem, v katerem so, niso najbolj zadovoljni, občasno pa tudi od tistih, ki si želijo razmerje krepiti preventivno, z namenom, da do poslabšanja odnosa sploh ne bi prišlo.

Če sem v enem preteklih zapisov predstavila vedenja, s katerimi lahko sami poskrbimo za krepitev odnosa, pa so v tokratnem zapisu vključene vaje, ki jih izvajata oba partnerja.

1. Pogled v dušo

Pogled v dušo je vaja, s katero bomo poskrbeli za nekaj smeha in hkrati tudi za poglobitev odnosa. Je zelo preprosta. Vse, kar zanjo potrebujete, je tri do pet minut časa.

S partnerjem sedita, tako da sta obrnjena drug proti drugemu, in ker vemo, da so oči ogledalo duše, si gledata v oči. Nič posebnega, boste rekli, to sva naredila že velikokrat. Verjamem, a tokrat si zreta v oči v tišini, brez pogovarjanja. To zna biti na začetku za enega ali oba nekoliko nelagodno, zato se pogosto začnemo smejati in vneto razmišljati, kaj bi rekli, da bi prekinili mučno in neprijetno tišino. A če se prepustimo, se neprijetna tišina spremeni v prijetno, še več, partnerja ob tem lahko začutimo na popolnoma drugem nivoju in izkusimo drugačno raven povezanosti. Če vam je v tišini resnično preveč neprijetno, lahko uporabita tudi glasbeno podlago. Priporočljivo je, da ta ne vsebuje besedila, saj se bo v nasprotnem primeru vaša osredotočenost hitro lahko usmerila na sporočilo glasbe in ne na kreiranje povezanosti s partnerjem. Vajo izvajajte nekajkrat tedensko in zelo hitro boste spoznali, da se je vaše razmerje poglobilo, vaš občutek povezanosti s partnerjem pa močno okrepil.

2. Poslušaj me

Občutek, da smo slišani, je za dober partnerski odnos izjemno pomemben. V to sem trdno prepričana. Ta vaja nam omogoča prav to. S partnerjem se dogovorita, da si bosta namenila pet minut v dnevu, ko bo prvi lahko govoril o nečem, kar ga teži, drugi pa bo ob tem le poslušal. Nato se zamenjata in drugi pet minut govori o svoji stiski ali razmišljanjih, prvi pa ga le posluša.

Ta vaja je čudovit način učenja učinkovitega poslušanja, saj pogosto radi dajemo nasvete in iščemo rešitve za sogovornikove stiske, ne da bi nas ta za to v resnici tudi prosil. Ob tem seveda naša pozornost ni usmerjena v poslušanje sogovornika, temveč v iskanje idej, kako bi mu pomagali. Pri tej vaji je pomembno, da partnerja poslušamo v tišini, lahko pa ga pri pripovedovanju podpiramo z neverbalno komunikacijo, npr. s sočutnim pogledom, nasmehom itd.

3. Dnevi medsebojne skrbi

To čudovito vajo v svoji knjigi Najina ljubezen ponudi dr. Harville Hendrix in doda, da so pari, ki so jo izvajali vsakodnevno, njene učinke videli že po enem samem tednu.

S partnerjem sestavita seznam stvari, ki vaju razveseljujejo. Napišeta vsak svoj seznam, ki si ga nato izmenjata. Vi boste npr. na seznam napisali masažo rok, zajtrk v posteljo, pomito posoda po kosilu, skupni sprehod v gozd itd. Napišite čim več stvari in seznam dajte partnerju. Enak seznam napiše tudi partner in ga preda vam. Oba se zavežeta, da bosta vsak dan drug za drugega naredila nekaj z zapisanega seznama. Partner bo tako en dan pomil posodo po kosilu namesto vas, vam en dan zmasiral roke, vi pa boste storili nekaj z njegovega seznama.

Pomembno je, da se zavežeta, da bosta na ta način skrbela drug za drugega vsak dan, ne glede na to, kako se bosta drug ob drugem počutila, torej tudi v dnevih, ko bosta v nekoliko slabši koži zaradi morebitnega nesporazuma. Ker nam takšne vaje hitro lahko preidejo v rutino, dr. Hendrix priporoča občasna presenečenja, ko vsak od partnerjev naredi nekaj, za kar ve, da bo drugemu veliko pomenilo, čeprav ta aktivnost na osnovnem seznamu ni zapisana.

Ne glede na to, katero vajo izberemo, je pomembno, da to ne postane rutina ali obveznost, ki jo »moramo« še opraviti, saj bo s tem izgubila svoj pomen. Temu se lahko izognemo tudi tako, da nekaj časa izvajamo eno vajo, nato drugo, pa tretjo itn. Da boste imeli idej še več, pa preberite tudi zapis o navadah, s katerimi partnerski odnos krepimo.

Z ljubeznijo. ♥ kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Petra kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Tehnike sproščanja

Sem in tja pride trenutek, ko potrebujemo malo sprostitve. Pa ne mislim le sprostitve v obliki gledanja televizije, temveč nekaj drugačnega.

V tokratnem zapisu tako predstavljam 4 tehnike sproščanja, v uporabi katerih sem že pred leti prepoznala kar nekaj koristi. To so: zavestno dihanje, japa meditacija, hitra sprostitvena tehnika in vizualizacijska meditacija.

1. Zavestno dihanje

To je preprosta tehnika, ki jo v svoji knjigi Mir na vsakem koraku ponudi zen mojster Thich Nhat Hanh. Pomaga nam umiriti svoj um, saj svojo pozornost namesto na nenehen hrup misli osredotočimo na dihanje. Avtor svetuje, da ob vsakem vdihu ponovimo misel: »Vdihujem in vem, da vdihujem,« ob vsakem izdihu pa: »Izdihujem in vem, da izdihujem.« Kadar uporabljam zavestno dihanje, ga nekoliko prilagodim, in sicer namesto celih povedi uporabim le besedi »vdih« in »izdih«, saj mi je tako lažje, koristi te tehnike sproščanja pa se zaradi tega ne zmanjšajo.

2. Japa meditacija

Japa meditacija ali meditacija z uporabo mantre je tehnika, ki naj bi bila po nekaterih zapisih ena od najstarejših oblik meditacije. Njeno bistvo je, kot pove že ime, v ponavljanju manter, kar posameznik počne delni ali celotni čas trajanja meditacije. Beseda mantra pomeni »orodje uma«. Kadar govorimo o mantrah, imamo običajno v mislih besede, ki jih uporabljamo z namenom, da bi nekaj dosegli. Mantra, ki jo lahko npr. uporabljamo za namen sproščanja, je Om, shanti om, ki v nas krepi občutek notranjega miru.

3. Hitra sprostitvena tehnika

Hitro sprostitveno tehniko resnično lahko izvajamo kjerkoli in kadarkoli, ne da bi drugi to sploh opazili. Lahko jo izvajamo v stoječem, sedečem ali ležečem položaju in ker jo izvajamo odprtih oči, jo npr. lahko izvajamo tudi, medtem ko stojimo pred rdečo lučjo na semaforju. Vse, kar moramo storiti, je, da skozi nos globoko vdihnemo zrak s trebušno prepono in ob tem močno napnemo vse mišice v telesu, dih in napete mišice zadržimo od 10 do 15 sekund, nato pa počasi izdihnemo skozi usta in ob tem tudi sprostimo vse mišice.

4. Vizualizacija

Naše telo doživlja enake spremembe ne glede na to, ali smo priča nekim dogodkom v resničnem življenju ali pa si jih le zelo živo predstavljamo. Zato se nam npr. v ustih začne nabirati slina, če zapremo oči, in si predstavljamo, da v rokah držimo košček sočne limone, ki jo nesemo k svojim ustom, zaznamo njen vonj, nato pa ugriznemo vanjo. To lahko s pridom izkoristimo, tudi kadar si želimo sprostitve. Vse, kar potrebujemo, je miren in tih prostor, idejo kraja ali situacije, v kateri se počutimo najbolj sproščeno, in nekaj domišljije. Začnemo lahko z nekaj globokimi dihi, s katerimi začnemo umirjati telo in um, nato pa se prepustimo objemom izbranega kraja. Vživimo se v okolico, ki nas obdaja, v zvoke, ki jih na izbranem kraju slišimo, vonje, ki jih tam vonjamo, in se prepustimo sproščanju. Da nam bo lažje začeti, si lahko pomagamo tudi z vodeno vizualizacijsko meditacijo, ki jo najdete tu.

Z ljubeznijo. ♥

Petra tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja

Kako podati kritiko na konstruktiven način?

Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste želeli nekomu povedati, da vas njegovo vedenje moti, da vam ni všeč način njegovega delovanja, pa niste vedeli, kako?

Že ob sami misli, da bi morali to storiti, ste občutili neprijeten občutek in stiskanje v trebuhu. Razmišljali ste, kako bi se temu izognili in morda vam je kdaj celo uspelo, a vendar vedno to ni mogoče. Za te primere velja upoštevati nekaj načel podajanja konstruktivne kritike.

Pripravimo se.

Vnaprej si določimo namen srečanja, ki ga jasno ubesedimo že takoj na začetku. Pri tem bodimo konkretni in ne ovinkarimo. To bomo lahko storili le, če bomo vnaprej zbrali dovolj dejstev in informacij in vadili to, kar želimo povedati, oz. predvsem način, na katerega želimo konstruktivno kritiko podati. Tako si bomo povečali možnost, da se izognemo obtoževanju, obsojanju in poudarjanju negativnega. Konstruktivna kritika bo bolje sprejeta oz. bo imela pozitivne rezultate.

Osredotočenost na vedenje, ne na osebnost.

Vedenje je tisto, ki ga lahko spreminjamo, osebnostne lastnosti sicer tudi, vendar mnogo težje, zato naj bo poudarek vedno na vedenjih. Pri tem izhajajmo iz sebe in povejmo, kako smo doživljali neko situacijo, kako smo razumeli izrečene besede ali narejena dejanja. Uporabljajmo t. i. jaz-stavke in se izogibajmo ti-stavkom. Pri podajanju konstruktivne kritike se poskusimo vživeti tudi v sogovornika, ki morda sploh ne ve, da je karkoli naredil narobe ali rekel nekaj, ob čemer se nismo počutili dobro.

Pojasnimo, zakaj neko vedenje ni zaželeno.konstruktivna kritika

Namesto da bi obtoževali in obsojali, sogovorniku raje pojasnimo, zakaj neko vedenje ni zaželeno oz. kakšne so njegove posledice. A še bolj kot izpostavljanje negativnih posledic vedenja je pomembno, da poudarimo pozitivne posledice novega vedenja oz. spremembe. Če namreč sogovornik ne vidi smisla v spremembi vedenja, te ne bo naredil.

Izogibajmo se posploševanju in primerjanju.konstruktivna kritika

Pri podajanju konstruktivne kritike bodimo čim bolj konkretni in se izogibajmo uporabi besed: vedno, nikoli, dobro, slabo … Prav tako se izognimo primerjanju ljudi med seboj v smislu: »On to naredi zelo dobro, poskusi delati tako kot on.«

Dajmo sogovorniku možnost odgovoriti.konstruktivna kritika

Konstruktivna kritika temelji na dvosmerni komunikaciji, zato dajmo sogovorniku dovolj časa, da pove svoje mnenje, tudi če to pomeni, da bo med pogovorom nekaj trenutkov tišine. Običajno nam je tišina neprijetna, zato začnemo govoriti. Vendar sogovornik včasih potrebuje nekoliko več časa, da nam lahko odgovori oz. da sploh oblikuje svoj odgovor. Pomagamo mu lahko s postavljanjem spodbujajočih vprašanj.

Bodimo pripravljeni na čustveni odziv sogovornika.

Ljudje kritiko, tudi konstruktivno, sprejemamo na različne načine, zato bodimo pripravljeni na jezo, žalost, celo solze sogovornika. Pomembno je, da ostanemo zbrani in mirni, predvsem pa profesionalni. Tudi če sogovornik uporablja žaljive opazke, ohranjajmo asertivno komunikacijo. Če pogovor kljub vsemu postane preveč čustven, predlagajmo odlog na poznejši čas.

Pustimo sogovorniku možnost, da sam išče rešitve. konstruktivna kritika

Kadar sami najdemo rešitev, nimamo občutka, da nam je bila ta vsiljena in jo lažje sprejmemo ter implementiramo. Če sogovornik rešitve ne najde, mu pri tem pomagamo z raznimi vprašanji ali razmišljanji, lahko pa kakšno idejo podamo tudi mi, nato pa sogovornika povabimo, naj kakšno pove tudi sam.

Dogovorimo se za konkretne, merljive in časovno določene ukrepe.

Prednost jasnih ukrepov je lažja sledljivost, ali je ukrep dosežen. Tako bo tudi oseba, ki smo ji dali konstruktivno kritiko, natančno vedela, kaj od nje pričakujemo. Lažje bo sledila svojemu napredku, prav to pa pogosto deluje motivacijsko. Preverimo tudi, ali sva oba s sogovornikom ukrepe razumela enako, zato srečanje zaključimo s povzetkom pričakovanj in nadaljnjih ukrepov.

Za konec pa le še to – med podajanjem konstruktivne kritike ohranjajmo zavedanje, da njeno bistvo ni v merjenju moči. Ne gre torej za to, kdo ima prav in kdo ne, kdo bo zmagovalec in kdo poraženec. Prav tako se zavedajmo, da namen podajanja konstruktivne kritike ni prisiliti sogovornika, da se spremeni. Njen namen je ozavestiti in ubesediti vedenje, ki je moteče, ter poiskati skupne rešitve, pri čemer je pomembno zavedanje, da drugega ne moremo prisiliti v spremembo.

Z ljubeznijo. ♥

Petra konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika

5 mitov o strahu

O strahu je bilo že veliko povedanega in napisanega. Strah je čustvo, s katerim smo se srečali že vsi, zato to pravzaprav ne preseneča. A kljub vsem zapisom o strahu še vedno ostaja veliko mitov.strah me je strah me je strah me je strah me je

Mit št. 1: Strah je negativno čustvo.

Negativna čustva ne obstajajo. Tudi pozitivna ne. Obstajajo pa čustva, ob doživljanju katerih se počutimo bolj ali manj prijetno. In obstajajo čustva, ki so bolj ali pa manj koristna. In verjeli ali ne, strah je lahko tudi koristno čustvo. Če z avtom obstanem na železniških tirih, je prav strah tisti, ki me bo spodbudil, da ukrepam in se umaknem iz nevarnega položaja. Verjamem, da strah ni nič drugega kot pokazatelj naših notranjih ran, ozdravitev katerih nam bo močno olajšala naše življenje. Strah, če se ga zavemo in ga znamo pravilno razrešiti, je tako v vsakem primeru zelo koristno čustvo.

Mit št. 2: Strah doživljam samo jaz.

Strah je stalni spremljevalec vseh ljudi. Tisti, ki reče, da ga ni nikoli strah, laže. Ne le vam, temveč morda tudi sebi. Naj razložim, zakaj. Strah je močno povezan s pričakovanji, ki jih imamo do sebe, do ljudi, ki nas obdajajo, in do življenja nasploh. Obstajata dve vrsti pričakovanj.

Prva so tista, ki so nastala na podlagi ideje, da naša prihodnost ne bo ravno rožnata, druga pa tista, ki so nastala na podlagi naše ideje, kakšna bi naša prihodnost morala biti. Ob prvih nas je tako strah, da bi se naša pričakovanja uresničila in da bi se kaj slabega res zgodilo. Strah nas je seveda tudi tega, kako bomo v takšni situaciji preživeli in poskrbeli zase ter svoje bližnje. Primer takšnega pričakovanja je, da bomo prej ali slej prisiljeni iskati novo zaposlitev, pa bodo otroci, ko bodo začeli hoditi v vrtec ali šolo, zboleli itd. Vse to so sicer lahko popolnoma realna pričakovanja, a ob njih lahko kljub temu začutimo strah in se začnemo spraševati, kje, če sploh, bomo torej našli novo službo, kdo bo skrbel za bolne otroke, ali bo delodajalec tolerirali naše bolniške in kako dolgo.

V primeru drugih pa nas je strah, da se življenje ne bo izšlo v skladu z našimi pričakovanji in zopet se ponovi tudi strah, kako bomo v takšnih okoliščinah poskrbeli zase ali tudi za bližnje. Primer takšnega strahu je strah ob novi zaposlitvi, za katero si predstavljamo, da bo izpolnjujoča, da bomo prejemali redno plačilo in se s sodelavci dobro razumeli. Toda ko se znajdemo v situaciji, ki ni takšna, kot smo si jo zamislili, se zelo hitro prebudi kopica strahov. Podobno je tudi ob vstopu v novo partnersko razmerje.

Mit št. 3: Uspešni ljudje ne čutijo strahu.

Uspešnejši ko smo, večja so naša pričakovanja, več je običajno tudi strahov. Tudi uspešne ljudi je strah, vendar so se naučili s strahom soočiti ali ga na drugačen način obvladati, ne pa dovoljevati, da obvlada njih in njihova življenja.

Mit št. 4: Le šibki ljudje pokažejo, da jih je strah.

Pokazati strah pomeni pokazati ranljivost. Zato si strah upajo pokazati in izraziti le močni in samozavestni ljudje. Ko povemo, da nas je strah, tvegamo, da bomo zasmehovani, da bodo drugi naš strah izkoristili sebi v prid, tvegamo, da bomo zavrnjeni ali da se bodo drugi norčevali iz nas in naših strahov. Le pogumni in močni ljudje upajo ta tveganja prevzeti in zato brez zadržkov izraziti tudi svoje strahove, dvome in pomisleke.

Mit št. 5: Moj strah je tako močan, da se ga ne da premagati.

Čeprav so nekateri strahovi z nami že iz otroških let in v sebi združujejo kopico neprijetnih izkušenj, pa noben strah ni tako velik in močan, da bi se ga ne dalo premagati. Morda do zdaj le še nismo našli pravega načina ali pa nismo dovolj dolgo vztrajali. Res je, da intenzivnejši in globlji strahovi v sebi skrivajo več moči, s katero nas držijo v preteklosti, a z nekaj vztrajnosti in morda tudi podpore nam bo zagotovo uspelo. Glede na kopico strahov, ki sem jih v zadnjih dveh letih uspešno premagala z metodo HSE, verjamem, da ni strahu, ki bi se ga ne dalo premagati.

O premagovanju strahov je objavljenih tudi že kar nekaj zapisov, ki jih najdete na spodnjih povezavah.

Kako sem opustila strah pred zavrnitvijo?

Strah pred uspehom

Kako odpraviti strah pred letenjem? astrah me je strah me je strah me je

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Znate sprejeti kritiko?

Sem in tja se znajdemo v situaciji, ko dobimo kritiko. Nekateri ji rečejo povratna informacija, drugi konstruktivna kritika, tretji le kritika.

Večina ljudi besedo kritika razume kot nekaj negativnega, tudi če je konstruktivna. Pa vendar je konstruktivna kritika, podana v pravilni obliki oz. v obliki povratne informacije, lahko lepa spodbuda k spremembi. Ni torej pomembno, kako jo poimenujemo, pomembno je, kako jo podamo. Konstruktivna kritika, ki lahko deluje spodbudno, je tista, ki poudarja naša pozitivna vedenja, temelji na dvosmerni komunikaciji in iskanju skupnih rešitev. Lahko bo delovala motivacijsko in nas spodbudila k napredku, saj je specifična in govori o vedenjih, ki jih dejansko lahko spremenimo.

Kritika, pogosto imenovana tudi nekonstruktivna, pa deluje ravno obratno, saj je zelo splošna, poudarek je na negativnih vedenjih in je podana v obliki enosmerne komunikacije. To običajno pomeni, da drugim povemo, kaj nas pri njih moti, vendar ne govorimo o vedenju, temveč o osebnostnih lastnostih, pri čemer sogovorniku ne damo možnosti, da bi izrazil svoje mnenje, niti nismo pripravljeni iskati skupnih rešitev za nastalo situacijo.

Ne glede na način podajanja kritike, če je konstruktivni ali nekonstruktivni, motivacijski ali demotivacijski, se jo lahko naučimo sprejeti asertivno in učinkovito, pri čemer si lahko pomagamo z načeli, navedenimi v tem zapisu.

Kritike ne jemljimo osebno.

Dobiti konstruktivno (ali nekonstruktivno) kritiko ne pomeni, da je z nami nekaj narobe, da nismo dovolj dobri ali kompetentni, da smo slaba oseba. Niti to ne pomeni, da nas sogovornik ne mara ali zavrača. Pomeni le, da mu nekatera naša vedenja niso všeč, kar zna izraziti na bolj ali manj ustrezen način. Zavedajmo se torej, da sogovornik govori o vedenjih, ne o nas kot osebi, tudi kadar se spusti na bolj osebno raven. Če se bomo zavedali, da kritika govori o nekem našem specifičnem vedenju ali dogodku in ne o nas samih, jo bomo lažje sprejeli.

Poskušajmo se vživeti sogovornika.

Poskušajmo razumeti stališče sogovornika. Vprašajmo se, iz česa izhaja, kaj razmišlja, kaj je v ozadju njegovih besed, in iščimo odgovore tudi pri sogovorniku.

Zavedajmo se, da s kritiko sogovornik govori o sebi.

Sogovornik s podano kritiko izraža svoje mnenje, svoje želje in pričakovanja. Govori torej o sebi, o tem, kakšna vedenja so mu ljubša. Ne govori o nas. Če nekdo reče, da mora biti hrana bolj začinjena, govori o tem, kakšna je njegova predstava okusne hrane. Ne govori o tem, da moje kosilo ni dobro, ali še več, da sem jaz slaba kuharica ali celo oseba. Govori le o svojih preferencah. To torej ne pomeni, da je moj način priprave hrane napačen, pomeni le, da ni v skladu s pričakovanji sogovornika.

Postavljajmo odprta vprašanja.

Poskusimo izvedeti čim več o tem, kar je povedal sogovornik. Kaj je tisto, kar pričakuje od nas, katero vedenje ga moti, o kateri specifični situaciji ali dogodku govori, kaj bi želel, da bi prihodnjič naredili drugače. S temi vprašanji se bomo že sami usmerili na to, da ni nekaj narobe z nami oz. da kritika ne leti na nas, temveč na neko naše vedenje. S tem pokažemo tudi zanimanje za sogovornika in za to, kar ima povedati.

Zavedajmo se, da so napake sestavni del življenja.

Nemogoče je, da bi vedno naredili vse prav ali v skladu s tem, kar drugi pričakujejo od nas. Razlog za to leži tudi v tem, da svoja pričakovanja pogosto zelo nejasno izražamo, še večkrat pa jih zamolčimo, ker sklepamo, da enako kot mi razmišljajo tudi vsi ostali ter da je to, kar je pomembno za nas, pomembno tudi za druge. Zato so napake neizogibne, prav tako pa tudi konstruktivne kritike.

Krepimo svojo samozavest in optimizem.

Samozavestni in optimistični ljudje iz kritike ne bodo naredili drame. Vzeli jo bodo kot mnenje drugega, iz katerega se lahko nekaj naučijo in pridobijo nekaj zase. Zavedajo se namreč, da vedenje, ki drugim ni všeč, ne pomeni, da niso dobri, temveč le to, da počnejo nekaj, kar drugim ni všeč. Prav to zavedanje jim omogoča, da lažje sprejmejo kritiko in iščejo rešitve, ki so v dobro vseh.

Vedno se bo našel nekdo, ki mu naše vedenje ne bo všeč.

Nemogoče je ugoditi vsem, zato tega niti ne poskušajmo. Presodimo smiselnost vsake kritike in premislimo, ali lahko najdemo rešitev, ki bo vsem v zadovoljstvo. Če je ne moremo, to tudi iskreno povejmo.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko

4 ovire na poti do uspeha

Ste kdaj pomislili, da bi lahko dosegli mnogo več, če bi se le zavzeli? Ali se spraševali, kako uspe uspešnim ljudem premagati vse ovire, ki na poti do uspeha bremenijo vas? Jih oni morda nimajo?kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Prepričana sem, da jih imajo. Včasih malo za hec, malo pa čisto zares rada rečem, da življenje na poti do uspeha občasno preizkuša našo trdno voljo in odločnost, ko nam nasproti pripelje še kakšno dodatno in nepričakovano oviro. In večji ko so naši cilji, več ovir je možnih. A če uspemo premagati te, ki so opisane v tokratnem zapisu, bomo tiste, ki nam jih nepričakovano prinese življenje, mnogo lažje premagali.

Katere ovire je torej treba premagati?

1. Strah pred spremembo

Ljudje smo bitja ugodja. Ostajamo tam, kjer nam je znano, kjer vemo, kaj lahko pričakujemo, in kjer se počutimo varno. Postopno se tako začnemo počutiti relativno dobro tudi v neprijetnih situacijah, še posebej, če smo nagnjeni k razmišljanju »lahko bi bilo še slabše«. Spremembo večina ljudi povezuje z nečim nepredvidljivim, nepredvidljivega pa jih je strah. Kadar ne želimo, da bi nas ta strah ohromil, lahko naredimo dvoje. Prvič, osredotočimo se na pozitivne koristi spremembe in se vprašajmo, kaj dobrega bo ta prinesla ne le nam, temveč tudi našim bližnjim. In drugič, pomislimo na to, kje bomo čez nekaj let, če spremembe ne naredimo. Če že danes nismo zadovoljni, bomo verjetno čez nekaj let še manj. Beg pred neugodjem in tek k ugodju sta dva glavna motiva za naše delovanje in z opisanim načinom neugodje nekoliko potenciramo, ko pomislimo na svojo nezadovoljujočo prihodnost, hkrati pa potenciramo tudi ugodje, ko pomislimo na vse koristi, ki jih bo sprememba prinesla s seboj.

2. Pomanjkanje discipline

Oh ja, disciplina. Če bi se jo le dalo kupiti v trgovini, potem bi bilo včasih tudi meni lažje. A ker to ni mogoče, je dobro, da znamo poiskati druge načine, da samodisciplino razvijemo. Pri tem nam lahko pomaga, da najprej razvijemo navado samomotivacije. Za razvijanje te strokovnjaki priporočajo uporabo Zlatolaskinega pravila, ki pravi, da smo ljudje zelo motivirani za opravljanje izzivov, ki jih doživljamo kot ravno prav zahtevne. Če so namreč preveč zahtevni, se jih ustrašimo in začnemo odlašati, če so premalo zahtevni, se ob njih dolgočasimo. Prav dolgočasna opravila pa prav tako sodijo na seznam opravil, s katerimi odlašamo. Pomembno je tudi, da so izzivi oblikovani, tako da nam omogočajo merjenje svojega lastnega uspeha. Tako bomo dobili nov zagon vsakokrat, ko bomo videli, da smo izziv uspešno rešili. Prav ta zagon pa nam bo dal motiv, da si postavimo nov izziv, saj bomo postopno razvijali občutek zadovoljstva ob svojih uspehih. Ta pa bo tisti, ki nas bo gnal naprej.

3. Veliko govorite, malo naredite

Ljudje, ki na veliko razlagajo vse svoje načrte, pogosto izdelane v detajle, vse prevečkrat ostajajo le pri govorjenju in načrtovanju. Čeprav so odločeni, da bodo naredili korak do spremembe, ki si je želijo, pa tej odločitvi manjka ključna sestavina – akcija. Nič ni narobe, če imamo dodelan načrt, kako bomo nekaj dosegli, to pogosto lahko naš uspeh še celo olajša. Prav tako ne s tem, da svoje načrte delimo z drugim. Celo nasprotno, raziskave kažejo, da je večja verjetnost, da bomo cilj dosegli, če o njem pripovedujemo drugim. A vendar je dejstvo, da je prej ali slej treba narediti tudi konkretne korake in aktivnosti, ki nas bodo do uspeha pripeljali. Če se zavedate, da veliko govorite o svojih ciljih, ne storite pa konkretnih korakov do njih, se vprašajte, kaj konkretnega lahko v tem trenutku storim, da bom korak bližje svojemu cilju. In ta korak tudi storite.

4. Nepotrpežljivost

Ker živimo v času, ko nam je marsikaj na dosegu roke in nekatere svoje želje praktično lahko uresničimo takoj, smo pozabili, da dolgoročne spremembe zahtevajo svoj čas, določeno mero vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko se rezultati ne pokažejo dovolj hitro, in priznajmo si, redko se po našem mnenju pokažejo dovolj hitro, vse prevečkrat obupamo in se zadovoljimo z obstoječim, pa čeprav ne ravno najbolj zadovoljujočim stanjem. Željo po takojšnih rezultatih lahko zadovoljimo tudi s tem, da se naučimo postavljati si majhne cilje in se veseliti manjših uspehov, ob zavedanju, da nas bodo prav ti postopno privedli tudi do večjega. Prav to nam bo pomagalo ohranjati potrpežljivost.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Uživajmo v prazničnih dneh tudi, če smo sami

Nekatere ob misli, da bi praznične dni preživeli sami, spreleti nelagodje, morda celo strah. Drugi se ob tej isti misli vzradostijo in se neskončno veselijo prihajajočih prazničnih dni. V čem je razlika? Kako to, da prvi ob misli na samoto občutijo nelagodje, drugi pa ugodje?

Razlog se skriva v naši razlagi dejstva, da bomo praznike preživeli sami. Pa tudi v tem, kako razumemo samoto – kot osamljenost ali kot preprosto to, kar je – samota. Biti sam in biti osamljen namreč nikakor nista sinonima.

Ko rečem, da sem sama, temu ne pripisujem neke negativne vrednosti ali pomena, temveč le navajam dejstvo. Morda se za besedno zvezo biti sam celo skriva interpretacija: kočno si bom lahko vzela čas zase; v miru se bom razvajala v peneči kopeli; nalila si bom kozarec vina, se zavila v toplo odejo in brala do onemoglosti. Ob misli na vse to se človek težko počuti neprijetno.

Ko pa rečem, da sem osamljena, je zgodba popolnoma drugačna. V besedici osamljenost se namreč skrivajo povsem drugačne interpretacije: nikomur ni toliko mar zame, da bi me prišel obiskat; za nikogar nisem dovolj pomembna, da bi me kam povabil; nihče me nima rad; nisem vredna, da bi bila v družbi drugih ljudi; če bi jim bilo mar, bi se spomnili name. To je le nekaj interpretacij, ki se skrivajo v jedru osamljenosti in seveda se ob misli nanje težko počutimo dobro. Še posebno v prazničnih dneh, ko so pričakovanja, da moramo biti obkroženi z ljudmi, toliko večja.

Če smo torej v situaciji, ko bomo praznične dni preživeli sami in nam je ob misli na to neprijetno, razmislimo, kako si samoto interpretiramo. Kako ob misli na to, da bomo sami, razmišljamo o sebi, pa tudi o drugih? Prav to so namreč tiste misli, ki so tesno povezane s tem, v kakšnem vzdušju bomo preživeli dneve do konca leta. Vzdušje namreč ni odvisno od praznikov in ljudi, temveč od nas oz. tega, kako v dani situaciji razmišljamo in kako si jo interpretiramo. Morda pa so prav ti trenutki priložnost, da se ob razmišljanju, kako drugim nismo pomembni, saj bi nas v nasprotnem primeru obiskali ali povabili na obisk, vprašamo, kako pomembnost kažemo sami sebi.

Kako lahko praznične dni izkoristimo in naredimo nekaj, s čimer si bomo pokazali, da smo pomembni zase? Kako lahko poskrbimo za svoje dobro počutje prav mi sami, ne glede na to, ali praznike preživljamo v družbi drugih ali ne? Kako lahko čas, ki ga povezujemo z obdarovanjem, širjenjem ljubezni in hvaležnostjo, preživimo tako, da se obdarimo sami, da širimo ljubezen do sebe in smo hvaležni za vse blagoslove, s katerimi nas obdarja Življenje? Kako lahko čas, ko smo sami, izkoristimo, da obdarujemo druge ljudi v stiski ali širimo ljubezen s tistimi, ki so na te praznične dni prav tako sami?

Ključno vprašanje, ki bo doprineslo k prijetnemu preživljanju prihajajočih dni, tako ni zakaj smo sami, temveč kako si lahko pričaramo praznične dni v družbi samih sebe. Kdo ve, morda bomo celo presenečeni ob tem, kako zelo bomo uživali v svoji družbi, če le opustimo razmišljanje, da je biti sam nekaj slabega in da za svojo srečo in zadovoljstvo vedno potrebujemo fizično prisotnost drugih ljudi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki

Kako spremeniti svoja podzavestna prepričanja?

Da so prav podzavestna prepričanja tista, ki usmerjajo naše vedenje, verjetno ni več skrivnost. O njihovi pomembnosti in vplivu, ki ga imajo na naše življenje, je bilo zapisanega že mnogo.

Tudi med zapisi na tej spletni strani jih je mogoče najti kar nekaj, ki so namenjeni prepoznavanju podzavestnih prepričanj, med drugim tudi prepoznavanju prepričanja: »Nisem dovolj dobra in nisem pomembna

Prepoznavanje je prvi korak, ki ga moramo opraviti vsi, ki si želimo svoja prepričanja spremeniti. In pogosto se tu tudi ustavimo, saj ne najdemo načina, kako bi omejujoča prepričanja spremenili v takšna, ki nas bodo podpirala. Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, ki sem ju v procesu spreminjanja svojih prepričanj uspešno uporabila tudi sama.

A da bomo lažje razumeli delovanje obeh načinov, najprej poglejmo, kako prepričanja sploh nastanejo. Mnoga med njimi oblikujemo že v otroštvu, in sicer ob bolečih izkušnjah, ki nam omogočajo, da preko interpretacije vedenja nam pomembnih drugih ustvarimo sklepe o sebi.

Npr. kot otrok želimo pozornost mame ali očeta in to pogosto lahko dobimo tudi preko igre. A starša imata ob obilici obveznosti redko čas za igro. Otrok se ob tem počuti prizadetega, žalostnega in zavrnjenega, kar predstavlja bolečo izkušnjo. Ob tem na nezavedni ravni lahko pride do zaključka, da za starše ni pomemben, pogosto pa se tu zgodba ne ustavi, temveč otrok prepričanje posploši, čeprav to ni nujno. Če ga posploši, kmalu začne ugotavljati, da tudi za druge ni pomemben. Ne za brate ali sestre, ne za druge sorodnike, ne za prijatelje, ne za učiteljem itd.

Ker okolico zaznavamo selektivno, skladno s svojimi prepričanji, se nam ta stalno potrjujejo. Tako pogosto lahko opažamo, da se ljudem, ki nas obdajajo, ne zdimo pomembni, da jih naše potrebe in želje ne zanimajo, s čimer se prepričanje le še utrjuje in postaja vedno močnejše. A tudi še tako močna prepričanja lahko opustimo in nadomestimo z novimi.

1. Iskanje primerov, ki prepričanju nasprotujejo.podzavestna prepričanja

Prvi izmed načinov je usmerjen v to, da poiščemo čim več primerov iz preteklosti, ki nam jasno dokazujejo, da naše prepričanje ni resnično. Ker svet okrog sebe dojemamo selektivno oz. v skladu s tem, čemur dajemo fokus, bomo postopno začeli opažati, da se ljudem okrog nas zdijo pomembne tudi naše želje in potrebe, če se navežem na že uporabljeni primer prepričanja: «Nisem pomemben.«

V tem procesu iskanja se poskušamo spomniti čim večjega števila dogodkov, ob katerih nas je nekdo povabil, naj povemo svoje mnenje, ga morda tudi upošteval, ali nas prosil za nasvet in se nam zanj zahvalil, morda se nam je zahvalil za dobro družbo, nas povabil na izlet itd. Iščemo vse primere situacij, v katerih smo imeli občutek, da je nekomu mar za nas. Lahko se zgodi, da bomo v začetku imeli nekoliko več težav pri iskanju teh primerov, vendar izkušnje kažejo, da jih vedno lahko najdemo.

Ob razmišljanju o vseh teh primerih in doživljanju prijetnih čustev, ki ta proces spremljajo, postopno začnemo dvomiti v svoja prepričanja in jih nadomestimo z novimi. Ta proces lahko izvedemo tudi v sklopu meditacije.

2. Opustitev prepričanj z razrešitvijo čustvene bolečinepodzavestna prepričanja

Z omejujočimi prepričanji so pogosto povezana številna čustva. Leta bolečih izkušenj naša prepričanja okrepijo z veliko količino nerazrešene čustvene bolečine, ki nam onemogoča, da bi lahko kreirali nova prepričanja. Z enim prepričanjem pa običajno ni povezano le eno čustvo, temveč več. Svoje izkušnje, predvsem boleče, namreč doživljamo večplastno. Ob zavrnitvi od staršev, ki se nimajo časa igrati z nami, lahko doživljamo žalost, pozneje tudi jezo, razočaranje, morda celo sram, če je v interpretacijo njihovega vedenja vključeno tudi prepričanje, da nismo vredni, da bi nam drugi namenili svojo pozornost. Pomembno je torej opustiti vsa čustva, ki se skrivajo v ozadju prepričanja, če ga želimo v celoti opustiti. Slednje lahko storimo s HSE Coachingom, osnovni namen katerega je poiskati prav preteklo čustveno bolečino in jo razrešiti. To nam omogoči, da ne le pozabimo na stare zamere in boleče izkušnje, ampak tudi kreiramo nova prepričanja, takšna, ki nas v življenju ne bodo več omejevala, temveč podpirala.

Z ljubeznijo. ♥ podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

Petra podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

Preprosta vaja za dobro počutje

Nevrolingvistično programiranje ali NLP sem v svojih zapisih že omenjala, a moram priznati, da nobena NLP tehnika ni naredila name tako močnega vtisa kot tehnika, imenovana Krog odličnosti.kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Prvič sem jo izvajala že skoraj pred desetletjem, ko sem se že spogledovala z željo biti samozavestnejša. Od takrat sem jo na svojih predavanjih omenila še neštetokrat, jo z marsikatero skupino udeležencev tudi izvedla, poleg ostalih koristnih tehnik pa jo vključujem tudi v meditacije in spletne programe.

Namen tehnike Krog odličnosti je hiter priklic prijetnih občutkov, takrat ko jih najbolj potrebujemo. Če tehniko izvajamo pravilno in dovolj pogosto, bomo katerikoli občutek lahko priklicali praktično v sekundi. Sama tehnika temelji na procesu, ki ga imenujemo sidranje. To je proces, ki ga na nezavedni ravni izvajamo vsi.

Če vam rečem, da se spomnite svojega najbolj norega dopusta, se bodo ob tem v vas začeli porajati prijetni občutki. V misli se vam bodo prikradle podobe kraja, kjer ste bili in ljudi, ki so vas takrat obdajali. Točno določen dogodek ali kraj in ljudi ste povezali s prijetnimi občutki in vedno, ko se boste spomnili na ta dopust, boste te prijetne občutke občutili. Večkrat boste to storili, močnejši bodo občutki.

In prav takšno povezavo med prijetnimi občutki in nekim predmetom, dotikom ali čim drugim, naredimo tudi pri tehniki Krog odličnosti, le da je tu proces popolnoma zavesten in načrten.kako se počutiti bolje

Da bomo tehniko naredili pravilno, preprosto sledimo nekaj korakom.

  1. Izberemo občutek, ki bi ga radi na hitro priklicali.
  2. Poiščemo najmanj tri, lahko pa tudi več dogodkov ali situacij iz preteklosti, v katerih smo ta občutek že močno občutili. Če smo npr. v prvem koraku izbrali samozavest, potem poiščemo dogodke ali situacije, v katerih smo se že počutili samozavestne.
  3. Predstavljamo si, da pred nami na tleh stoji krog poljubne barve, ki naj bo dovolj velik, da lahko vanj vstopimo. Med izvajanjem tehnike uporabimo vedno krog enake barve in velikosti.
  4. Vstopimo v krog in tam ostanemo nekaj sekund, nato pa iz kroga izstopimo. Tako bomo dobili občutek, kaj doživljamo, ko stojimo v njem. Ponovno vstopimo vanj, tam ostanemo nekaj sekund in nato izstopimo.
  5. Zapremo oči in v misli prikličemo prvi dogodek ali situacijo, v kateri smo doživeli močan občutek, ki smo si ga izbrali. Čim bolj živo se poskušamo vživeti v ta dogodek, kot da bi se dogajal prav zdaj. Opazujemo, kaj ob tem, ko smo vživeti v ta dogodek, vidimo, slišimo, vonjamo, okušamo, tipamo. Kaj razmišljamo? Kaj doživljamo? Kakšen občutek se v nas poraja ob misli na izbrani dogodek ali situacijo?
  6. Ko bodo občutena občutja najbolj intenzivna, vstopimo v krog svoje izbrane barve.
  7. Intenzivni občutek, ki je lahko tudi obarvan z barvo kroga, popeljemo vse od konic prstov na nogah pa do vrha glave, dokler nas ta prijeten občutek popolnoma ne preplavi.
  8. Ko se bo intenzivnost občutka začela zmanjševati, iz kroga izstopimo.
  9. Odpremo oči in naredimo nekaj korakov po prostoru, v katerem se nahajamo. Ob tem pomislimo na to, kar bomo jutri pripravili za kosilo.
  10. Postopek vživljanja v izbrani dogodek ali situacijo in vstopa v krog ponovimo najmanj trikrat, priporočljivo pa je, da tudi večkrat. Ponovimo torej korake od 5. do 9. točke, pri čemer se lahko vsakokrat vživljamo v isti dogodek, lahko tudi v novega, pomembno je le, da se resnično vživimo v dogodek in ob tem kar se da intenzivno občutimo prijetne občutke.
  11. Zdaj zapremo oči in vstopimo v krog svoje izbrane barve. Opazujemo, kaj se dogaja. V krog torej vstopimo brez predhodnega vživljanja v kakršen koli dogodek. Ob vstopu v krog se le prepustimo dogajanju, ne glede na to, kakšno je. Ko intenzivnost občutka začne popuščati, iz kroga izstopimo.
  12. Ko bomo hoteli priklicati ta izbrani občutek, si v mislih na tleh pred seboj le predstavljajmo krog svoje izbrane barve in stopimo vanj. Če smo tehniko izvajali temeljito in dovolj pogosto, bomo v hipu zaznali prijetne občutke. Kmalu bomo opazili, da niti ne bo več potreben vstop v krog, dovolj bo že, da si bomo krog predstavljali le v mislih ali pa nanj le bežno pomislili, in že nas bodo preplavili prijetni občutki.

Tehnika je resnično enostavna, predvsem pa učinkovita. Je eno takšnih orodij, ki ga je po mojih izkušnjah in izkušnjah ljudi, s katerimi sem jo v preteklosti že izvajala, vsekakor dobro imeti, saj nam velikokrat lahko koristi. Če bi jo radi v živo preizkusili tudi vi, mi pišite. Izkušnje kažejo, da jo ljudje v celoti osvojijo že po enem samem srečanju, nato pa jo izvajajo popolnoma samostojno v udobju svojega doma.

Z ljubeznijo. ♥ kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Petra kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje