Prispevki

Kako prepoznati intuicijo?

Intuicija – notranji glas, glas naše podzavesti, glas naše duše, šesti čut. Vse to so imena, ki jih uporabljamo in pri tem mislimo eno in isto. Na tisto védenje, o katerem se nam ne sanja, kako smo do njega sploh prišli.kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

To me spominja na trenutke, ko sem razmišljala ali zapustiti udobje redne zaposlitve in se podati v samostojne vode. Logika in razum sta govorila, da je varneje ostati tam, kjer sem, notranji glas in želja po tem, da zajadram na samostojno pot, pa je bila vedno močnejša. Kako tudi ne, ko pa se je prvič oglasila že tam nekje pri mojih dvajsetih.

Preprosto vedela sem, da moram storiti ta korak. Čeprav sem poznala tveganja (no, v resnici ne čisto zares, saj jih niti ne moreš, dokler na to pot ne stopiš), sem vedela, da ta tihi glas, ki mi je prigovarjal, naj vendarle zapustim redno zaposlitev, ne bo kar tako utihnil. Takrat nisem razmišljala, ali je bila to intuicija ali kaj drugega, a danes sem prepričana, da je bila.

Mnogi bi radi k intuiciji pristopali z logiko. Tudi sama sem vrsto let tako razmišljala. Skušala sem najti čim več podatkov, jih analizirati, delala sem sezname plusov in minusov, uporabljala sem razum, logiko, čustva in še kaj – vse v želji po tem, da bi dobila intuitivno sporočilo, ki bi mi olajšalo odločitev. A intuicija ne deluje tako.

Kako pa deluje? Pravzaprav je težko razložiti, saj je bistvo intuicije res v tem, da določene stvari preprosto vemo. Ne znamo razložiti, kako smo do teh odgovorov prišli, in čeprav so morda včasih v nasprotju z vsako logiko, preprosto vemo, da so pravi. Zato ne preseneča vprašanje, kako v resnici vemo, da je neka misel intuitivna, ne pa misel, obarvana z razumom ali čustvi.kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

Intuitivna misel ni usmerjena v kritiko, obsojanje, ne spremljata je strah in dvom, ne vključuje zmedenosti, nelagodja in časovnih pritiskov. Lahko jo prepoznamo v obliki misli, občutkov, morda podob, vedno pa jo spremlja občutek popolnega miru, zaupanja in občutek »da, to je to«.

Vajeni nenehnega hrupa misli v svoji glavi jo pogosto preprosto spregledamo ali opustimo, saj ji nemalokrat lahko sledijo strah, dvom ali misel o tveganju. Naše misli in čustva so neločljivo povezani in skupaj z mislijo izkušamo tudi čustva. Spomnim se izkušnje, ko sem v začetkih samostojne poti razmišljala, kako ljudi opozoriti nase, in sem imela tudi idejo o izvajanju brezplačnih delavnic, na katerih bi tisti, ki bi želeli, lahko podarili prostovoljni prispevek. Takoj za to mislijo je razum ponudil tisoč in en razlog, zakaj to ni dobra ideja.

Na svojo srečo sem v tistem času vsak dan vsaj 20 minut namenila meditaciji in se tako naučila umiriti svoje misli. V takem položaju sem tako postavila vprašanje o pravilnosti zamisli o brezplačnih delavnicah in z vso jasnostjo dobila odgovor, da je moja odločitev prava. Občutka prepričanosti v to ne znam opisati, preprosto vedela sem, da je odločitev prava, čutila sem zaupanje v to, da se bo dobro izšlo, ob tem pa neizmeren občutek varnosti in mirnosti. To seveda ni trajalo dolgo, morda nekaj sekund, nato pa se je zopet oglasil moj razum. A bilo je dovolj, da sem vedela, da sem na pravi poti.

Albert Einstein je menda rekel: »Intuicija je sveti dar in razum je njen zvesti služabnik, a ustvarili smo družbo, ki časti služabnika in je pozabila na dar.« Ta dar imamo vsi, le naučiti se ga moramo najti. Z rednim meditiranjem si bomo pri tem lahko pomagali, saj se bomo naučili umiriti vsaj toliko, da bomo lahko ozavestili posamezne misli in prepoznali občutke, ki jih ob njih doživljamo. Marsikdo namreč svojo intuicijo lažje prepozna po občutkih, ki jih doživlja, kot pa po mislih, ki jih prepoznava, saj sta tako misel razuma kot misel intuicije oblikovani na enak način – obe sta misli in se na prvi pogled ne razlikujeta prav veliko.

Čudovita vaja, s kateri si prav tako lahko pomagamo, je, da za pomoč poprosimo svojo podzavest. V svoji knjigi Moč vaše podzavesti jo opiše dr. Joseph Murphy. Zvečer pred spanjem postavite jasno vprašanje in prosite svojo podzavest, naj vam da jasen odgovor, takšnega, ki ga boste lahko prepoznali in razumeli. Kadarkoli uporabim ta način, običajno dobim odgovor v obliki sanj, zato sem se že navadila, da vedno ob prošnji dodam tudi stavek: »Če bo odgovor prišel v obliki sanj, prosim, naj se jih zjutraj spomnim in jih znam tudi pravilno interpretirati.« O eni teh izkušenj in odgovoru, ki sem ga v sanjah dobila, sem že pisala v zapisu Danes ne več.

Pri prepoznavanju intuitivnih misli pa si lahko pomagamo tudi z mišičnim testiranjem, ki predstavlja način, da do odgovorov pridemo preko sporočil svojega telesa. Več o tej vrsti testiranja lahko preberete tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

Ali tudi vi ostajate v preteklosti – kako spustiti preteklost?

Ali pogosto razmišljate o enem ali več dogodkih iz preteklosti? Morda razmišljate, da nikoli več ne boste tako srečni, zadovoljni, uspešni itd., kot ste bili v nekem določenem trenutku? Ali pa se morda v mislih nenehno vračate k preteklemu dogodku, ob misli na katerega še vedno izkušate žalost, razočaranje, jezo, strah?

Vse to so lahko načini za izogibanje življenju v sedanjosti. Čemu? Običajno z namenom, da bi pozabili na to, da s svojim sedanjim življenjem nismo zadovoljni, s tem pa se izognemo tudi temu, da bi naredili korenito spremembo.

Nič ni narobe, če se spominjamo preteklosti, obujamo spomine na prijetne dogodke in se spomnimo tudi tistih, ki smo jih doživljali kot neprijetne. Obstaja pa razlika med spominjanjem preteklosti in »življenju« v njej. V prvem primeru namreč prevzamemo odgovornost za svoje odločitve, prenehamo iskati izgovore in živimo polno v sedanjosti, brez ohranjanja zamer in nekoristnih čustev, ki jih doživljamo ob misli na pretekle dogodke. V drugem primeru pa gojimo zamero, jezo, žalost, razočaranje, sram in še kaj ter iščemo vzroke zanje v preteklih situacijah in ljudeh, ki so bili v njih prisotni. Iščemo krivce za svoje sedanje nezadovoljstvo in jih najdemo v preteklih dogodkih in ljudeh, ki so bili takrat zraven.

Kadar ostajamo v preteklosti, verjamemo, da je ta tista, ki določa našo sedanjost, ne pa, da jo kreiramo  in posledično lahko tudi vedno spremenimo sami. Kako? Tako, da se spremenimo mi. Da sprejmemo, da je preteklost minila in ne glede na to, kako vneto podoživljamo minule dogodke, se ti ne bodo spremenili. Vsa jeza in zamera tega sveta ne bosta spremenili tega, kar smo izkusili, in ne bosta dosegli, da bi dogodek, ki se ga tako vneto spominjamo, iz našega spomina izginil. Ravno nasprotno, s čustvi, s katerimi se nismo soočili, ga še naprej ohranjamo pri življenju. Če torej želimo polno živeti v sedanjosti, se je treba najprej soočiti s čustvi, ki jih izkušamo ob misli na preteklost. O tem, kako to storimo, sem že pisala; pri tem smo lahko uspešni sami ali pa ob podpori.kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Da bi to sploh želeli storiti, se je pomembno zavedati, da v preteklosti ostajamo le zato, ker nam to prinaša koristi, ki pa se jih pogosto ne zavedamo oz. smo celo prepričani, da jih sploh ni. Pa vendar so. Čemu bi drugače to počeli, ko pa vse, kar počnemo, delamo zato, ker od tega nekaj imamo. In če še vedno verjamete, da od ostajanja v preteklosti nimate koristi, potem se je smiselno vprašati, čemu to počnete. Le čemu bi počeli nekaj, od česar nimamo koristi?

Koristi, ki jih imamo od nenehnega obujanja enih in istih spominov, lahko najdemo. Poiščimo tih in miren prostor, nekaj minut namenimo zavestnemu dihanju, po umiritvi pa preprosto postavimo vprašanje: »Kaj imam od tega, da nenehno obujam spomin na ta dogodek? Kaj mi to prinaša?« Vzamemo svinčnik in papir in zapisujemo vse misli, ki se pojavijo kot odgovor na zastavljeno vprašanje.kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Poleg izogibanja sedanjemu nezadovoljstvu med pogoste koristi vračanja v preteklost spada tudi ostajanje v svoji coni udobja in izogibanje spremembam, ohranjanje izgovora za naše pomanjkljivosti oz. lastnosti, ki jih pri sebi ne maramo, nismo pa pripravljeni ničesar v zvezi z njimi storiti itd. V življenju npr. nismo tako uspešni, kot bi si želeli biti, vendar pa glede tega nismo pripravljeni veliko storiti. To bi namreč pomenilo, da moramo narediti spremembe, stopiti iz svoje cone udobja in se aktivirati. Namesto tega se raje nenehno spominjamo situacij iz otroštva, v katerih nismo prejeli podpore in ljubezni staršev na način, kot smo si želeli, spominjamo se vseh trenutkov, ko bi nam lahko rekli, da so ponosni na nas, pa tega niso storili ipd. Poleg obujanja takšnih spominov hitimo drugim ali sebi razlagati, da naša neuspešnost pravzaprav ne preseneča, ko pa nas straši pri ničemer niso podpirali ali nam dali vedeti, da nas imajo radi in so ponosni na nas.

Enako kot z ostajanjem v preteklosti pridobivamo določene koristi, pa ima to tudi kar nekaj negativnih posledic. Med najbolj očitnimi sta gotovo, da življenje teče mimo nas, ne da bi ga res živeli ter da čas in energijo namenjamo nečemu, česar ne moremo spremeniti. S tem se pripravljamo na prihodnost, ki ne bo nič drugačna, kot je naša sedanjost – na takšno torej, s katero ne bomo zadovoljni. Naj omenim še ohranjanje nerealnega upanja, da se bo situacija čudežno spremenila, tako da bomo dosegli zadovoljstvo, ne da bi ob tem naredili kakšno spremembo. Tudi to je namreč pogosta negativna posledica. In še kakšna bi se našla oz. jo na enak način kot prednosti poiščemo sami. Kaj bo na koncu pretehtalo – koristi ali negativne posledice, pa je tako, kot pri marsičem drugem, odvisno le od nas.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Kako se soočiti s strahom?

Ah, ja, strah. Čustvo, katerega nas je, kako ironično, prav tako strah. Pa vendar ta ni vedno slab, pravzaprav je lahko zelo koristen, saj ga doživljamo z namenom, da bi z njim poskrbeli za svoje dobro počutje, čeprav se včasih ne zdi tako.

Kljub vsemu bi lahko rekli, da poznamo dve vrsti strahovanja – koristnega in nekoristnega. Poglejmo najprej primer prvega. Predstavljajte si, da prečkate cesto na prehodu za pešce in opazite, da proti vam drvi tovornjak, za katerega presodite, da ne bo uspel ustaviti pravočasno. Ker seveda želite preživeti, je, glede na zaznano situacijo, strah zelo koristen, saj boste v skladu z njim hitro stekli s ceste na pločnik. Pa poglejmo še primer drugega. Predstavljajte si, da sedite doma na kavču, odločeni, da ne greste iz hiše, saj verjamete, da v nasprotnem primeru obstaja velika verjetnost, da vas pri prečkanju ceste povozi tovornjak. Takšno strahovanje je nekoriston, pa vendar z njim skrbimo za svoje počutje oz. si skušamo na ta način zagotoviti svojo varnost in preživetje.kako se soočiti s strahom

»Podlaga slehernemu od vaših strahov je preprosto bojazen, da ne boste kos vsemu, kar vam prinaša življenje. Vse, kar morate storiti za zmanjšanje svojega strahu, je, da bolj zaupate svojim sposobnostim za ravnanje v vseh možnih okoliščinah,« pravi Susan Jeffers, avtorica knjige Čar samozavesti. Samozavest je pomembne dejavnik, ko govorimo o strahovanju, vendar pa to ne pomeni, da samozavestnih ljudi ni nikoli strah. Res pa je, da se znajo z njim učinkovito soočiti.kako se soočiti s strahom

Prvi pogoj, ki ga za to moramo izpolniti, je, da strah sploh prepoznamo in si ga priznamo. Da se torej zavedamo, da ob misli na nekoga ali nekaj doživljamo strah in da v tem ni nič slabega, nič sramotnega.

Nato se lotimo raziskovanja ozadja strahu, saj je ta povezan z našim razmišljanjem. Katere so torej misli, ki jih mislimo, katere so negativne posledice, ki jih pričakujemo, kateri so pretekli dogodki, ki so z njimi povezani? Kaj razmišljamo o sebi – bom kos vsemu, kar mi bo ponudilo življenje, se bom znal soočiti z različnimi življenjskimi preizkušnjami ali pa bom v tem neuspešen, kot verjamem, da sem bil že tolikokrat v preteklosti? Pogosto že s tem, ko raziščemo ozadje čustev, naredimo veliko, saj o strahu spregovorimo, pa čeprav le sami s seboj. Ob tem namreč pogosto prepoznamo, da nekatere misli in pričakovanja negativnih posledic le niso tako resnični, kot se je zdelo na prvi pogled.

Obstajajo različne tehnike za soočanje s strahom, ki ga bomo po tem še doživljali. Eno takšnih sem v preteklosti uporabila tudi sama, našla sem jo v knjigi Ključ avtorja Joeja Vitala. Da bomo pri izvajanju tehnike učinkovitejši, je priporočljivo, da jo izvajamo zaprtih oči v tihem in mirnem prostoru.kako se soočiti s strahom

Najprej poskrbimo za umiritev, pri čemer si lahko pomagamo z zavestnim dihanjem. Ko bomo umirjeni, v misli prikličimo dogodek ali osebo, ob kateri izkušamo strah, in opazujmo občutke v svojem telesu. Se morda spremeni naša drža telesa, morda občutimo napetosti v nekaterih delih telesa ali pa kakšne druge neprijetne občutke? Opazujmo jih in ocenimo, kako močni so. Pri tem uporabimo kar lestvico od ena do deset, pri čemer ena pomeni, da so zelo rahli, deset pa, da so zelo močni.kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom

Vzemimo v roke svinčnik in se osredotočajmo na strah. Močneje kot ga občutimo, močneje stiskajmo svinčnik, kot bi si želeli predstavljati, da se strah iz nas pretaka v svinčnik. S tem nadaljujmo, vse dokler ne začutimo, da smo pripravljeni svinčnik in z njim tudi strah spustiti. Takrat iztegnimo roko predse, obrnimo dlan proti tlom in razprimo prste, da svinčnik pade na tla. Nato ponovno v misli prikličimo dogodek ali osebo, ob kateri izkušamo strah, in opazujmo občutke v svojem telesu ter tudi tokrat ocenimo njihovo intenzivnost. Ta bo verjetno zdaj manjša, cilj vaje pa je, da se zmanjša do ocene ena, še bolje pa do nič, kar pomeni, da strahu ne občutimo več. Vajo torej po potrebi večkrat ponovimo.

Kadar naši strahovi izhajajo iz preteklih izkušenj, pa se z njimi lahko učinkovito soočimo tudi s tehnikami nevrolingvističnega programiranja in tistimi, ki jih uporabljamo kot del HSE coachinga. To sta tehniki preoblikovanje spomina in IN tehnika, ki ju najdete tu. Za vse, ki se s svojimi strahovi kljub vsemu ne želite soočiti sami, pa sem tu tudi jaz. To, kje me najdete, pa tako ali tako že veste. 🙂

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom

3 stvari, ki jih moramo vedeti o čustvih

Tokratni zapis nekaj več pozornosti namenja čustvom. Razkrila bom 3 dejstva o čustvih, za katera verjamem, da pomembno vplivajo na naše razumevanje delovanja in čustvovanja. Pa poglejmo, katera so.

1. Čustva niso dobra ali slaba, temveč samo so.

Pogosto slišimo razlage v smislu, da obstajajo t. i. dobra ali pozitivna in slaba oz. negativna čustva. A to ne drži. Res je, da se ob nekaterih počutimo bolj, ob drugih pa manj prijetno, res je tudi, da so nekatera čustva v določeni situaciji lahko bolj, druga pa manj koristna, vsekakor pa smo mi tisti, ki jim dajemo vrednostni predznak. Tako je povsem mogoče, da nekega čustva, ki ga bom jaz v dani situaciji prepoznala kot koristno, nekdo drugi ne bo. Če na primer zaznavam, da želi nekdo škodovati mojemu otroku in ob tem doživljam jezo ter otroka tudi branim, bom sama to čustvo doživljala kot koristno, medtem ko nisem čisto prepričana, če se bo tudi »moj nasprotnik« strinjal s tem, da je bila moja jeza z njegovega vidika koristna.

2. Razlog za nastanek čustva ni izven nas, temveč v nas.

Razlog za nastanek večinoma pripisujemo nekomu ali nečemu izven sebe. Verjamemo, da so čustvo sprožili drugi ljudje ali neke okoliščine. A tudi to ne drži. Razlog za nastanek čustva je vedno v nas. Avtor realitetne terapije in teorije izbire dr. William Glasser pravi, da naše vedenje sestavljajo štiri med seboj nerazdružljivo povezane komponente:

  1. dejavnost oz. aktivnost, kot so na primer hoja, govorjenje, prehranjevanje itd., govorimo torej o premikanju vseh ali le nekaterih delov telesa;
  2. mišljenje, pri čemer govorimo o zavednem in nezavednem generiranju misli – vedno o čem razmišljamo;
  3. čustva, ki jih doživljamo vedno, kadar se vedemo – lahko občutimo različna čustva, kot na primer jezo, žalost, razočaranje, veselje itd.;
  4. fiziologija, ki predstavlja zavedne in nezavedne telesne mehanizme, kot na primer potenje, delovanje možganov itd.

Poglejmo primer. Ustavimo se pri rdeči luči na semaforju, pred nami pa že stoji eno vozilo. Ko se rdeča luč na semaforju že spremeni v zeleno, voznik pred nami ne spelje. Malo počakamo, a vozilo še vedno nepremično stoji. Počasi začnemo prepoznavati, da se v nas poraja napetost, nejevolja, morda se celo jezimo. Je razlog za to v vozniku pred nami? Ne. Verjeli ali ne, razlog je v tem, kako doživljamo voznika pred seboj oz. celotno situacijo. Če voznika doživljamo kot nesposobnega in se ob tem sprašujemo, kako je sploh uspel narediti vozniški izpit, če ga doživljamo kot nekoga, ki na cesti ni zbran in s svojim početjem ovira promet, kot nekoga, ki nam otežuje, da bi pravočasno prišli na pomemben sestanek, potem si težko predstavljam, da bomo ob takšnem razmišljanju povsem mirni, srečni in zadovoljni. Mnogo verjetneje je, da bomo nemirni, nejevoljni ali celo jezljivi. Naše dojemanje voznika in situacije je odvisno od nas, ne od situacije same. Le kako bi si drugače lahko razložili to, da bi nekdo drug, ki bi se znašel v popolnoma enaki situaciji, vse skupaj sprejemal s precej večjo mero mirnosti, predvsem pa s popolnoma drugačnimi čustvenimi stanji kot mi.

3. Ne glede na to, ali se nek dogodek dogaja zdaj ali pa o njem le razmišljamo, občutimo enaka čustva.

Če ste se ob prebiranju zgornjega odstavka spomnili konkretnega primera, v katerem ste to, kar opisujem, tudi izkusili, verjamem, da ste lahko priklicali tudi čustva, ki ste jih takrat doživljali. Lahko pa v spomin prikličete tudi kaj drugega. Spomnite se npr. prijetnega dogodka iz svoje preteklosti. Poroke, napredovanja v službi, fantastičnih počitnic, rojstva otroka, izleta s prijatelji ipd. Ni pomembno, na kaj pomislite, pomembno pa je, da se spomnite dogodka, ob misli na katerega vas preplavijo resnično zelo prijetni spomini. Se spomnite, kdo je bil v takrat ob vas? Lahko slišite, kaj ste se takrat pogovarjali oz. ali lahko slišite kakšne druge zvoke, ki ste jih takrat slišali? Morda se lahko spomnite, kaj ste v tisti situaciji razmišljali? Morda ob obujanju tega spomina celo lahko zaznate enake vonjave in okuse, kot ste jih takrat? Ali pa se spomnite dotika, ki je bil del vaše izkušnje.

Bolj ko se boste prepustili doživljanju te pretekle izkušnje, prijetnejši bodo občutki v vašem telesu in zazdelo se vam bo, da ste se vrnili v preteklost in izkusili dogodek, kot da se dogaja prav zdaj. Čeprav se ne. A če o njem dovolj močno razmišljamo – ne glede na to, ali razmišljamo o dogodku, na katerega imamo prijetne ali neprijetne spomine, ali pa morda razmišljamo o nekem prijetnem ali neprijetnem dogodku, za katerega domnevamo, da se bo zgodil v prihodnosti, bomo ob tem izkušali enaka čustva, kot če bi se ta dogodek odvijal prav zdaj.

Prav v tem je še ena potrditev, da čustva ne izhajajo iz nečesa ali nekoga zunaj nas, temveč so močno povezana s tem, o čemer razmišljamo. Zato je pomembno, da preden naslednjič nekomu zabrusimo, da smo jezni, žalostni ali razočarani zaradi nje ali njega, najprej pogledamo vase in preverimo, kako zaznavamo drugo osebo, kaj si o njej in o tem, kar počne, mislimo, kaj od nje in od sebe pričakujemo ipd., kajti prav v odgovorih na ta vprašanja se skriva tudi odgovor na vprašanje, čemu čutimo, tako kot čutimo.

Z ljubeznijo. ♥ zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim
Petra zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim
Članek lahko preberete tudi v zadnji številki revije Karma plus.

 

Kako preprečimo konflikt?

Verjamem sicer, da so konflikti sestavni del našega življenja, verjamem pa tudi, da je marsikaterega možno preprečiti, če le upoštevamo nekaj praktičnih napotkov.

Ti napotki so seveda usmerjeni v nas – govorim torej o tem, da jih v komunikaciji upoštevamo mi, ne le da pričakujemo, naj jih upošteva sogovornik, in mu potem očitamo, da je konflikt nastal zaradi njega, ker jih ni upošteval. »Ja, seveda,« boste rekli, »to je pa ja logično.« Žal se marsikomu ne zdi tako. Poznam primere, ko so ljudje te napotke slišali, se z njimi strinjali, nato pa na naslednjem srečanju povedali, da se ne čudijo več, da imata s partnerjem ali partnerko toliko težav, če pa on oz. ona nikoli ne posluša, ne pohvali itd.

Pa poglejmo, kaj lahko storimo, da zmanjšamo možnost nastanka konfliktov.kako preprečimo konflikt

Skrbimo za učinkovito odprto in iskreno komunikacijo. kako preprečimo konflikt

Odprta in iskrena komunikacija je tista, s katero sporočilo povemo jasno. To pomeni, da se bistvo sporočila ne skriva med vrsticami povedanega in od sogovornika ne pričakujemo, da ga bo uspel razbrati, temveč ga jasno izrazimo. Pomeni tudi, da se zavedamo, da vsa naša sporočila govorijo o nas in našem doživljanju dogodkov, ne pa o sogovorniku, zato je pomembno, da uporabljamo t. i. jaz-stavke. Več o njih in o načelih učinkovite komunikacije pa preberite tu.

Naučimo se aktivno poslušati. kako preprečimo konflikt

Mnogo nesporazumov nastane zato, ker ne poslušamo aktivno. Čeprav je poslušanje nekaj, kar počnemo vsi in se nam zdi, da se tega ni treba učiti, pa pozabljamo, da sogovornika pogosto ne poslušamo z mislijo »slišati ga«, temveč »odgovoriti mu«. In tako smo z mislimi pri tem, kaj bomo povedali mi, ne pa pri tem, kar nam pripoveduje sogovornik. Še toliko bolj je to značilno za situacije, v katerih komuniciramo s sogovornikom, o katerem nimamo ravno najboljšega mnenja. Aktivna komunikacija vključuje 6 elementov in z uporabo že samo nekaterih od njih bomo močno prispevali k boljšemu sporazumevanju in manj nesporazumom.

Naučimo se podati povratne informacije. kako preprečimo konflikt

Neustrezno podana povratna informacija, ki se osredotoča na osebnostne lastnosti posameznika, ne pa na točno določeno vedenje, je pogosto uvod v konflikt. In žal to ni prav redek pojav. Prav tako k nastanku konflikta lahko prispevamo, če povratne informacije ne znamo pravilno sprejeti. Pogosto se zgodi, da sogovornika niti ne poslušamo, temveč začnemo iskati argumente in dokaze, s katerimi ga bomo skušali prepričati, da se moti. Povratna informacija je nujno potreben element dobrih medosebnih odnosov, zato poskrbimo, da jo bomo znali dati pravočasno in pravilno ter jo tako tudi sprejeti.

Razumimo svoje vedenje. kako preprečimo konflikt

Pogosto slišimo koga reči, da so naša vedenja avtomatična, da nekaj naredimo, ne da bi se tega sploh zavedali. To nam včasih služi kot dober izgovor, saj če je neko vedenje avtomatično, potem nad njim nimamo nadzora in tudi če bi ga želela spremeniti, ga ne morem. Čeprav se zdi, da so nekatera naša vedenja avtomatična, pa ni bilo vedno tako. Vzemimo vožnjo avtomobila – zdaj je avtomatična, ne razmišljamo več, kdaj in s kolikšno močjo pritisniti na plin, da nam avto ne bo ugasnil, kdaj prestaviti v višjo prestavo ipd. A vedno ni bilo tako. Vožnja avtomobila je torej naučeno vedenje, vedenje, ki je bilo v začetku zelo zavestno, postopno pa je postalo rutinirano. Enako velja tudi za ostala naša vedenja, tudi tista, ki jih izbiramo ob tem, ko se skušamo izogniti konfliktu, zato je pomembno, da jih ozavestimo. 

Naučimo se upravljati s svojimi čustvi. kako preprečimo konflikt

Neučinkovito ravnanje s svojimi čustvi je dejavnik, ki pogosto prispeva k nastanku in tudi stopnjevanju konflikta. Zato je pomembno, da svoja čustva prepoznamo in razumemo razloge za njihov nastanek. Vedno, kadar krivce za njihov nastanek iščemo v drugih ljudeh, pripravljamo teren za konflikt. Če verjamem, da je čustvo nastalo zaradi nečesa, kar je rekel ali naredil sogovornik, potem seveda od njega pričakujem spremembo vedenja, saj verjamem, da bo s tem izginilo tudi moje čustvo. Če sogovornik spremembe ni pripravljen narediti, se bo konflikt samo še poglobil. Zato je za preprečevanje konfliktov pomembno zavedanje, da razlog za nastanek naših čustev nikoli ni v drugih, temveč vedno izhaja iz nas.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt

3 vaje za krepitev partnerskega odnosa

Tokratni prispevek si lahko preberete v reviji Karma plus ali pa v spodnjem zapisu. 🙂

Kako ustvariti ljubeč in spoštljiv partnerski odnos, je eno od vprašanj, ki ga na svetovanjih dobim zelo pogosto. Največkrat ga postavijo posamezniki, ki z razmerjem, v katerem so, niso najbolj zadovoljni, občasno pa tudi od tistih, ki si želijo razmerje krepiti preventivno, z namenom, da do poslabšanja odnosa sploh ne bi prišlo.

Če sem v enem preteklih zapisov predstavila vedenja, s katerimi lahko sami poskrbimo za krepitev odnosa, pa so v tokratnem zapisu vključene vaje, ki jih izvajata oba partnerja.

1. Pogled v dušo

Pogled v dušo je vaja, s katero bomo poskrbeli za nekaj smeha in hkrati tudi za poglobitev odnosa. Je zelo preprosta. Vse, kar zanjo potrebujete, je tri do pet minut časa.

S partnerjem sedita, tako da sta obrnjena drug proti drugemu, in ker vemo, da so oči ogledalo duše, si gledata v oči. Nič posebnega, boste rekli, to sva naredila že velikokrat. Verjamem, a tokrat si zreta v oči v tišini, brez pogovarjanja. To zna biti na začetku za enega ali oba nekoliko nelagodno, zato se pogosto začnemo smejati in vneto razmišljati, kaj bi rekli, da bi prekinili mučno in neprijetno tišino. A če se prepustimo, se neprijetna tišina spremeni v prijetno, še več, partnerja ob tem lahko začutimo na popolnoma drugem nivoju in izkusimo drugačno raven povezanosti. Če vam je v tišini resnično preveč neprijetno, lahko uporabita tudi glasbeno podlago. Priporočljivo je, da ta ne vsebuje besedila, saj se bo v nasprotnem primeru vaša osredotočenost hitro lahko usmerila na sporočilo glasbe in ne na kreiranje povezanosti s partnerjem. Vajo izvajajte nekajkrat tedensko in zelo hitro boste spoznali, da se je vaše razmerje poglobilo, vaš občutek povezanosti s partnerjem pa močno okrepil.

2. Poslušaj me

Občutek, da smo slišani, je za dober partnerski odnos izjemno pomemben. V to sem trdno prepričana. Ta vaja nam omogoča prav to. S partnerjem se dogovorita, da si bosta namenila pet minut v dnevu, ko bo prvi lahko govoril o nečem, kar ga teži, drugi pa bo ob tem le poslušal. Nato se zamenjata in drugi pet minut govori o svoji stiski ali razmišljanjih, prvi pa ga le posluša.

Ta vaja je čudovit način učenja učinkovitega poslušanja, saj pogosto radi dajemo nasvete in iščemo rešitve za sogovornikove stiske, ne da bi nas ta za to v resnici tudi prosil. Ob tem seveda naša pozornost ni usmerjena v poslušanje sogovornika, temveč v iskanje idej, kako bi mu pomagali. Pri tej vaji je pomembno, da partnerja poslušamo v tišini, lahko pa ga pri pripovedovanju podpiramo z neverbalno komunikacijo, npr. s sočutnim pogledom, nasmehom itd.

3. Dnevi medsebojne skrbi

To čudovito vajo v svoji knjigi Najina ljubezen ponudi dr. Harville Hendrix in doda, da so pari, ki so jo izvajali vsakodnevno, njene učinke videli že po enem samem tednu.

S partnerjem sestavita seznam stvari, ki vaju razveseljujejo. Napišeta vsak svoj seznam, ki si ga nato izmenjata. Vi boste npr. na seznam napisali masažo rok, zajtrk v posteljo, pomito posoda po kosilu, skupni sprehod v gozd itd. Napišite čim več stvari in seznam dajte partnerju. Enak seznam napiše tudi partner in ga preda vam. Oba se zavežeta, da bosta vsak dan drug za drugega naredila nekaj z zapisanega seznama. Partner bo tako en dan pomil posodo po kosilu namesto vas, vam en dan zmasiral roke, vi pa boste storili nekaj z njegovega seznama.

Pomembno je, da se zavežeta, da bosta na ta način skrbela drug za drugega vsak dan, ne glede na to, kako se bosta drug ob drugem počutila, torej tudi v dnevih, ko bosta v nekoliko slabši koži zaradi morebitnega nesporazuma. Ker nam takšne vaje hitro lahko preidejo v rutino, dr. Hendrix priporoča občasna presenečenja, ko vsak od partnerjev naredi nekaj, za kar ve, da bo drugemu veliko pomenilo, čeprav ta aktivnost na osnovnem seznamu ni zapisana.

Ne glede na to, katero vajo izberemo, je pomembno, da to ne postane rutina ali obveznost, ki jo »moramo« še opraviti, saj bo s tem izgubila svoj pomen. Temu se lahko izognemo tudi tako, da nekaj časa izvajamo eno vajo, nato drugo, pa tretjo itn. Da boste imeli idej še več, pa preberite tudi zapis o navadah, s katerimi partnerski odnos krepimo.

Z ljubeznijo. ♥ kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Petra kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Tehnike sproščanja

Sem in tja pride trenutek, ko potrebujemo malo sprostitve. Pa ne mislim le sprostitve v obliki gledanja televizije, temveč nekaj drugačnega.

V tokratnem zapisu tako predstavljam 4 tehnike sproščanja, v uporabi katerih sem že pred leti prepoznala kar nekaj koristi. To so: zavestno dihanje, japa meditacija, hitra sprostitvena tehnika in vizualizacijska meditacija.

1. Zavestno dihanje

To je preprosta tehnika, ki jo v svoji knjigi Mir na vsakem koraku ponudi zen mojster Thich Nhat Hanh. Pomaga nam umiriti svoj um, saj svojo pozornost namesto na nenehen hrup misli osredotočimo na dihanje. Avtor svetuje, da ob vsakem vdihu ponovimo misel: »Vdihujem in vem, da vdihujem,« ob vsakem izdihu pa: »Izdihujem in vem, da izdihujem.« Kadar uporabljam zavestno dihanje, ga nekoliko prilagodim, in sicer namesto celih povedi uporabim le besedi »vdih« in »izdih«, saj mi je tako lažje, koristi te tehnike sproščanja pa se zaradi tega ne zmanjšajo.

2. Japa meditacija

Japa meditacija ali meditacija z uporabo mantre je tehnika, ki naj bi bila po nekaterih zapisih ena od najstarejših oblik meditacije. Njeno bistvo je, kot pove že ime, v ponavljanju manter, kar posameznik počne delni ali celotni čas trajanja meditacije. Beseda mantra pomeni »orodje uma«. Kadar govorimo o mantrah, imamo običajno v mislih besede, ki jih uporabljamo z namenom, da bi nekaj dosegli. Mantra, ki jo lahko npr. uporabljamo za namen sproščanja, je Om, shanti om, ki v nas krepi občutek notranjega miru.

3. Hitra sprostitvena tehnika

Hitro sprostitveno tehniko resnično lahko izvajamo kjerkoli in kadarkoli, ne da bi drugi to sploh opazili. Lahko jo izvajamo v stoječem, sedečem ali ležečem položaju in ker jo izvajamo odprtih oči, jo npr. lahko izvajamo tudi, medtem ko stojimo pred rdečo lučjo na semaforju. Vse, kar moramo storiti, je, da skozi nos globoko vdihnemo zrak s trebušno prepono in ob tem močno napnemo vse mišice v telesu, dih in napete mišice zadržimo od 10 do 15 sekund, nato pa počasi izdihnemo skozi usta in ob tem tudi sprostimo vse mišice.

4. Vizualizacija

Naše telo doživlja enake spremembe ne glede na to, ali smo priča nekim dogodkom v resničnem življenju ali pa si jih le zelo živo predstavljamo. Zato se nam npr. v ustih začne nabirati slina, če zapremo oči, in si predstavljamo, da v rokah držimo košček sočne limone, ki jo nesemo k svojim ustom, zaznamo njen vonj, nato pa ugriznemo vanjo. To lahko s pridom izkoristimo, tudi kadar si želimo sprostitve. Vse, kar potrebujemo, je miren in tih prostor, idejo kraja ali situacije, v kateri se počutimo najbolj sproščeno, in nekaj domišljije. Začnemo lahko z nekaj globokimi dihi, s katerimi začnemo umirjati telo in um, nato pa se prepustimo objemom izbranega kraja. Vživimo se v okolico, ki nas obdaja, v zvoke, ki jih na izbranem kraju slišimo, vonje, ki jih tam vonjamo, in se prepustimo sproščanju. Da nam bo lažje začeti, si lahko pomagamo tudi z vodeno vizualizacijsko meditacijo, ki jo najdete tu.

Z ljubeznijo. ♥

Petra tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja

Kako podati kritiko na konstruktiven način?

Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste želeli nekomu povedati, da vas njegovo vedenje moti, da vam ni všeč način njegovega delovanja, pa niste vedeli, kako?

Že ob sami misli, da bi morali to storiti, ste občutili neprijeten občutek in stiskanje v trebuhu. Razmišljali ste, kako bi se temu izognili in morda vam je kdaj celo uspelo, a vendar vedno to ni mogoče. Za te primere velja upoštevati nekaj načel podajanja konstruktivne kritike.

Pripravimo se.

Vnaprej si določimo namen srečanja, ki ga jasno ubesedimo že takoj na začetku. Pri tem bodimo konkretni in ne ovinkarimo. To bomo lahko storili le, če bomo vnaprej zbrali dovolj dejstev in informacij in vadili to, kar želimo povedati, oz. predvsem način, na katerega želimo konstruktivno kritiko podati. Tako si bomo povečali možnost, da se izognemo obtoževanju, obsojanju in poudarjanju negativnega. Konstruktivna kritika bo bolje sprejeta oz. bo imela pozitivne rezultate.

Osredotočenost na vedenje, ne na osebnost.

Vedenje je tisto, ki ga lahko spreminjamo, osebnostne lastnosti sicer tudi, vendar mnogo težje, zato naj bo poudarek vedno na vedenjih. Pri tem izhajajmo iz sebe in povejmo, kako smo doživljali neko situacijo, kako smo razumeli izrečene besede ali narejena dejanja. Uporabljajmo t. i. jaz-stavke in se izogibajmo ti-stavkom. Pri podajanju konstruktivne kritike se poskusimo vživeti tudi v sogovornika, ki morda sploh ne ve, da je karkoli naredil narobe ali rekel nekaj, ob čemer se nismo počutili dobro.

Pojasnimo, zakaj neko vedenje ni zaželeno.konstruktivna kritika

Namesto da bi obtoževali in obsojali, sogovorniku raje pojasnimo, zakaj neko vedenje ni zaželeno oz. kakšne so njegove posledice. A še bolj kot izpostavljanje negativnih posledic vedenja je pomembno, da poudarimo pozitivne posledice novega vedenja oz. spremembe. Če namreč sogovornik ne vidi smisla v spremembi vedenja, te ne bo naredil.

Izogibajmo se posploševanju in primerjanju.konstruktivna kritika

Pri podajanju konstruktivne kritike bodimo čim bolj konkretni in se izogibajmo uporabi besed: vedno, nikoli, dobro, slabo … Prav tako se izognimo primerjanju ljudi med seboj v smislu: »On to naredi zelo dobro, poskusi delati tako kot on.«

Dajmo sogovorniku možnost odgovoriti.konstruktivna kritika

Konstruktivna kritika temelji na dvosmerni komunikaciji, zato dajmo sogovorniku dovolj časa, da pove svoje mnenje, tudi če to pomeni, da bo med pogovorom nekaj trenutkov tišine. Običajno nam je tišina neprijetna, zato začnemo govoriti. Vendar sogovornik včasih potrebuje nekoliko več časa, da nam lahko odgovori oz. da sploh oblikuje svoj odgovor. Pomagamo mu lahko s postavljanjem spodbujajočih vprašanj.

Bodimo pripravljeni na čustveni odziv sogovornika.

Ljudje kritiko, tudi konstruktivno, sprejemamo na različne načine, zato bodimo pripravljeni na jezo, žalost, celo solze sogovornika. Pomembno je, da ostanemo zbrani in mirni, predvsem pa profesionalni. Tudi če sogovornik uporablja žaljive opazke, ohranjajmo asertivno komunikacijo. Če pogovor kljub vsemu postane preveč čustven, predlagajmo odlog na poznejši čas.

Pustimo sogovorniku možnost, da sam išče rešitve. konstruktivna kritika

Kadar sami najdemo rešitev, nimamo občutka, da nam je bila ta vsiljena in jo lažje sprejmemo ter implementiramo. Če sogovornik rešitve ne najde, mu pri tem pomagamo z raznimi vprašanji ali razmišljanji, lahko pa kakšno idejo podamo tudi mi, nato pa sogovornika povabimo, naj kakšno pove tudi sam.

Dogovorimo se za konkretne, merljive in časovno določene ukrepe.

Prednost jasnih ukrepov je lažja sledljivost, ali je ukrep dosežen. Tako bo tudi oseba, ki smo ji dali konstruktivno kritiko, natančno vedela, kaj od nje pričakujemo. Lažje bo sledila svojemu napredku, prav to pa pogosto deluje motivacijsko. Preverimo tudi, ali sva oba s sogovornikom ukrepe razumela enako, zato srečanje zaključimo s povzetkom pričakovanj in nadaljnjih ukrepov.

Za konec pa le še to – med podajanjem konstruktivne kritike ohranjajmo zavedanje, da njeno bistvo ni v merjenju moči. Ne gre torej za to, kdo ima prav in kdo ne, kdo bo zmagovalec in kdo poraženec. Prav tako se zavedajmo, da namen podajanja konstruktivne kritike ni prisiliti sogovornika, da se spremeni. Njen namen je ozavestiti in ubesediti vedenje, ki je moteče, ter poiskati skupne rešitve, pri čemer je pomembno zavedanje, da drugega ne moremo prisiliti v spremembo.

Z ljubeznijo. ♥

Petra konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika

5 mitov o strahu

O strahu je bilo že veliko povedanega in napisanega. Strah je čustvo, s katerim smo se srečali že vsi, zato to pravzaprav ne preseneča. A kljub vsem zapisom o strahu še vedno ostaja veliko mitov.strah me je strah me je strah me je strah me je

Mit št. 1: Strah je negativno čustvo.

Negativna čustva ne obstajajo. Tudi pozitivna ne. Obstajajo pa čustva, ob doživljanju katerih se počutimo bolj ali manj prijetno. In obstajajo čustva, ki so bolj ali pa manj koristna. In verjeli ali ne, strah je lahko tudi koristno čustvo. Če z avtom obstanem na železniških tirih, je prav strah tisti, ki me bo spodbudil, da ukrepam in se umaknem iz nevarnega položaja. Verjamem, da strah ni nič drugega kot pokazatelj naših notranjih ran, ozdravitev katerih nam bo močno olajšala naše življenje. Strah, če se ga zavemo in ga znamo pravilno razrešiti, je tako v vsakem primeru zelo koristno čustvo.

Mit št. 2: Strah doživljam samo jaz.

Strah je stalni spremljevalec vseh ljudi. Tisti, ki reče, da ga ni nikoli strah, laže. Ne le vam, temveč morda tudi sebi. Naj razložim, zakaj. Strah je močno povezan s pričakovanji, ki jih imamo do sebe, do ljudi, ki nas obdajajo, in do življenja nasploh. Obstajata dve vrsti pričakovanj.

Prva so tista, ki so nastala na podlagi ideje, da naša prihodnost ne bo ravno rožnata, druga pa tista, ki so nastala na podlagi naše ideje, kakšna bi naša prihodnost morala biti. Ob prvih nas je tako strah, da bi se naša pričakovanja uresničila in da bi se kaj slabega res zgodilo. Strah nas je seveda tudi tega, kako bomo v takšni situaciji preživeli in poskrbeli zase ter svoje bližnje. Primer takšnega pričakovanja je, da bomo prej ali slej prisiljeni iskati novo zaposlitev, pa bodo otroci, ko bodo začeli hoditi v vrtec ali šolo, zboleli itd. Vse to so sicer lahko popolnoma realna pričakovanja, a ob njih lahko kljub temu začutimo strah in se začnemo spraševati, kje, če sploh, bomo torej našli novo službo, kdo bo skrbel za bolne otroke, ali bo delodajalec tolerirali naše bolniške in kako dolgo.

V primeru drugih pa nas je strah, da se življenje ne bo izšlo v skladu z našimi pričakovanji in zopet se ponovi tudi strah, kako bomo v takšnih okoliščinah poskrbeli zase ali tudi za bližnje. Primer takšnega strahu je strah ob novi zaposlitvi, za katero si predstavljamo, da bo izpolnjujoča, da bomo prejemali redno plačilo in se s sodelavci dobro razumeli. Toda ko se znajdemo v situaciji, ki ni takšna, kot smo si jo zamislili, se zelo hitro prebudi kopica strahov. Podobno je tudi ob vstopu v novo partnersko razmerje.

Mit št. 3: Uspešni ljudje ne čutijo strahu.

Uspešnejši ko smo, večja so naša pričakovanja, več je običajno tudi strahov. Tudi uspešne ljudi je strah, vendar so se naučili s strahom soočiti ali ga na drugačen način obvladati, ne pa dovoljevati, da obvlada njih in njihova življenja.

Mit št. 4: Le šibki ljudje pokažejo, da jih je strah.

Pokazati strah pomeni pokazati ranljivost. Zato si strah upajo pokazati in izraziti le močni in samozavestni ljudje. Ko povemo, da nas je strah, tvegamo, da bomo zasmehovani, da bodo drugi naš strah izkoristili sebi v prid, tvegamo, da bomo zavrnjeni ali da se bodo drugi norčevali iz nas in naših strahov. Le pogumni in močni ljudje upajo ta tveganja prevzeti in zato brez zadržkov izraziti tudi svoje strahove, dvome in pomisleke.

Mit št. 5: Moj strah je tako močan, da se ga ne da premagati.

Čeprav so nekateri strahovi z nami že iz otroških let in v sebi združujejo kopico neprijetnih izkušenj, pa noben strah ni tako velik in močan, da bi se ga ne dalo premagati. Morda do zdaj le še nismo našli pravega načina ali pa nismo dovolj dolgo vztrajali. Res je, da intenzivnejši in globlji strahovi v sebi skrivajo več moči, s katero nas držijo v preteklosti, a z nekaj vztrajnosti in morda tudi podpore nam bo zagotovo uspelo. Glede na kopico strahov, ki sem jih v zadnjih dveh letih uspešno premagala z metodo HSE, verjamem, da ni strahu, ki bi se ga ne dalo premagati.

O premagovanju strahov je objavljenih tudi že kar nekaj zapisov, ki jih najdete na spodnjih povezavah.

Kako sem opustila strah pred zavrnitvijo?

Strah pred uspehom

Kako odpraviti strah pred letenjem? astrah me je strah me je strah me je

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Znate sprejeti kritiko?

Sem in tja se znajdemo v situaciji, ko dobimo kritiko. Nekateri ji rečejo povratna informacija, drugi konstruktivna kritika, tretji le kritika.

Večina ljudi besedo kritika razume kot nekaj negativnega, tudi če je konstruktivna. Pa vendar je konstruktivna kritika, podana v pravilni obliki oz. v obliki povratne informacije, lahko lepa spodbuda k spremembi. Ni torej pomembno, kako jo poimenujemo, pomembno je, kako jo podamo. Konstruktivna kritika, ki lahko deluje spodbudno, je tista, ki poudarja naša pozitivna vedenja, temelji na dvosmerni komunikaciji in iskanju skupnih rešitev. Lahko bo delovala motivacijsko in nas spodbudila k napredku, saj je specifična in govori o vedenjih, ki jih dejansko lahko spremenimo.

Kritika, pogosto imenovana tudi nekonstruktivna, pa deluje ravno obratno, saj je zelo splošna, poudarek je na negativnih vedenjih in je podana v obliki enosmerne komunikacije. To običajno pomeni, da drugim povemo, kaj nas pri njih moti, vendar ne govorimo o vedenju, temveč o osebnostnih lastnostih, pri čemer sogovorniku ne damo možnosti, da bi izrazil svoje mnenje, niti nismo pripravljeni iskati skupnih rešitev za nastalo situacijo.

Ne glede na način podajanja kritike, če je konstruktivni ali nekonstruktivni, motivacijski ali demotivacijski, se jo lahko naučimo sprejeti asertivno in učinkovito, pri čemer si lahko pomagamo z načeli, navedenimi v tem zapisu.

Kritike ne jemljimo osebno.

Dobiti konstruktivno (ali nekonstruktivno) kritiko ne pomeni, da je z nami nekaj narobe, da nismo dovolj dobri ali kompetentni, da smo slaba oseba. Niti to ne pomeni, da nas sogovornik ne mara ali zavrača. Pomeni le, da mu nekatera naša vedenja niso všeč, kar zna izraziti na bolj ali manj ustrezen način. Zavedajmo se torej, da sogovornik govori o vedenjih, ne o nas kot osebi, tudi kadar se spusti na bolj osebno raven. Če se bomo zavedali, da kritika govori o nekem našem specifičnem vedenju ali dogodku in ne o nas samih, jo bomo lažje sprejeli.

Poskušajmo se vživeti sogovornika.

Poskušajmo razumeti stališče sogovornika. Vprašajmo se, iz česa izhaja, kaj razmišlja, kaj je v ozadju njegovih besed, in iščimo odgovore tudi pri sogovorniku.

Zavedajmo se, da s kritiko sogovornik govori o sebi.

Sogovornik s podano kritiko izraža svoje mnenje, svoje želje in pričakovanja. Govori torej o sebi, o tem, kakšna vedenja so mu ljubša. Ne govori o nas. Če nekdo reče, da mora biti hrana bolj začinjena, govori o tem, kakšna je njegova predstava okusne hrane. Ne govori o tem, da moje kosilo ni dobro, ali še več, da sem jaz slaba kuharica ali celo oseba. Govori le o svojih preferencah. To torej ne pomeni, da je moj način priprave hrane napačen, pomeni le, da ni v skladu s pričakovanji sogovornika.

Postavljajmo odprta vprašanja.

Poskusimo izvedeti čim več o tem, kar je povedal sogovornik. Kaj je tisto, kar pričakuje od nas, katero vedenje ga moti, o kateri specifični situaciji ali dogodku govori, kaj bi želel, da bi prihodnjič naredili drugače. S temi vprašanji se bomo že sami usmerili na to, da ni nekaj narobe z nami oz. da kritika ne leti na nas, temveč na neko naše vedenje. S tem pokažemo tudi zanimanje za sogovornika in za to, kar ima povedati.

Zavedajmo se, da so napake sestavni del življenja.

Nemogoče je, da bi vedno naredili vse prav ali v skladu s tem, kar drugi pričakujejo od nas. Razlog za to leži tudi v tem, da svoja pričakovanja pogosto zelo nejasno izražamo, še večkrat pa jih zamolčimo, ker sklepamo, da enako kot mi razmišljajo tudi vsi ostali ter da je to, kar je pomembno za nas, pomembno tudi za druge. Zato so napake neizogibne, prav tako pa tudi konstruktivne kritike.

Krepimo svojo samozavest in optimizem.

Samozavestni in optimistični ljudje iz kritike ne bodo naredili drame. Vzeli jo bodo kot mnenje drugega, iz katerega se lahko nekaj naučijo in pridobijo nekaj zase. Zavedajo se namreč, da vedenje, ki drugim ni všeč, ne pomeni, da niso dobri, temveč le to, da počnejo nekaj, kar drugim ni všeč. Prav to zavedanje jim omogoča, da lažje sprejmejo kritiko in iščejo rešitve, ki so v dobro vseh.

Vedno se bo našel nekdo, ki mu naše vedenje ne bo všeč.

Nemogoče je ugoditi vsem, zato tega niti ne poskušajmo. Presodimo smiselnost vsake kritike in premislimo, ali lahko najdemo rešitev, ki bo vsem v zadovoljstvo. Če je ne moremo, to tudi iskreno povejmo.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko