Prispevki

Znate ločiti pomembno od nepomembnega?

Sama dolgo časa nisem. In če sem iskrena, še vedno kdaj ne znam. Še vedno se kdaj pa kdaj zalotim, kako vneto vztrajam pri nejevolji ob stvareh, ki resnično niso življenjskega pomena.kako do boljšega počutja

Kot na primer ob tem, ko ima partner še vedno hrano, ki ji je že zdavnaj potekel rok, ker je, kot pravi, še vedno dobra in jo bo (nekoč) porabil. Ker je moje delovanje v tem pogledu popolnoma drugačno in za hrano, ki je pred potekom roka, iščem tisoč in en način, da jo do roka tudi porabim, se mi partnerjevo vedenje ne zdi ravno logično.

Če pomislimo na take drobne in malo večje situacije, ob katerih se jezimo ali stresamo svojo nejevoljo, in seštejemo dragocene minute, ki smo jih ob tem porabili, verjamem, da bi se v dnevu ali morda tednu teh minut nabralo kar nekaj. Če bi se vprašali, ali smo vse te minute porabili na najboljši možen način ali pa bi jih morda lahko namenili nečemu prijetnejšemu, predvsem pa koristnejšemu, verjamem, da bi marsikdaj morali, čeprav morda neradi, priznati, da bi ta čas lahko preživeli tudi drugače.kako do boljšega počutja

Poleg ločevanja med pomembnim in nepomembnim bo našemu počutju blagodejno koristilo tudi ločevanje med tem, nad čemer imamo kontrolo, in tem, nad čemer je nimamo.

Ko sem pred nekaj leti v obdobju hudega stresa začela iskati rešitve zase, sem prebrala knjigo 7 navad zelo uspešnih ljudi avtorja Stephena R. Coveyja, v kateri piše tudi o območju vplivanja. Pravi, da nad določenimi stvarmi nimamo nikakršnega resničnega nadzora, v zvezi z drugimi pa lahko kaj storimo. Ko sem se vprašala, katerim stvarem namenjam večino svojega časa in energije, sem začenjala razumeti, da se osredotočam na popolnoma napačne stvari. Namesto da bi trud vlagala na področja, kjer lahko nekaj storim, sem se zapletala v razmišljanja o situacijah, nad katerimi nisem imela popolnoma nobenega neposrednega nadzora. Rezultat ukvarjanja s tem, nad čemer nimamo kontrole, je običajno občutek notranje nemoči, občutek nemira, pa tudi razdraženost, jeza, razočaranje, žalost in strah.kako do boljšega počutja

Da bomo lažje ločevati med pomembnim in nepomembnim ter med tem, nad čimer imamo kontrolo, in tem, nad čimer je nimamo, si lahko pomagamo z nekaj vprašanji.

  • Ali je stvar, oseba ali dogodek, ob katerem se vznemirjam, res življenjskega pomena?

  • Kako razumem stvar, osebo ali dogodek, ob katerem se vznemirjam? Ali verjamem, da nekdo nekaj počne nalašč, le da bi me jezil? Ali pa morda počne le tisto, kar sam prepozna kot smiselno?

  • Ali imam kontrolo nad stvarmi, ljudmi ali dogodki, ob katerih se vznemirjam? Ali verjamem, da lahko dosežem, da se bodo te stvari, ljudje in dogodki spremenili?

  • Kje je v dani situaciji moje območje vplivanja – se ukvarjam s stvarmi, nad katerimi nimam nikakršnega nadzora ali s stvarmi, v zvezi s katerimi lahko nekaj storim?

  • Osredotočenost na katero stvar je tista, ki me bo vodila do boljšega razpoloženja?

Odgovori na ta vprašanja nam bodo pomagali vsako situacijo osvetliti še z druge perspektive, s čimer se bomo izognili precejšnji količini slabe volje, svojo energijo in dragoceni čas pa namenili stvarem, ki so resnično pomembne.

Prav kreiranje navade ločevanja med nepomembnim in pomembnim je ena izmed številnih navad, ki nas vodi do ponovne vzpostavitev ravnovesja znotraj nas, posledično pa tudi do večjega zavedanja notranjega miru. Vas zanimajo tudi druge navade, s katerimi lahko poskrbimo za vnos notranjega miru v naše življenje? Preverite tukaj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra                                kako do boljšega počutjakako do boljšega počutjakako do boljšega počutjakako do boljšega počutja

Splav – tema, o kateri se ne govori

Splav je tema, o kateri se ne govori rado. Pa naj gre za načrtovano, spontano ali umetno sproženo prekinitev nosečnosti. Roko na srce, to je tema, o kateri tudi sama nisem veliko govorila. Izkušnje s splavom nisem imela, prijateljic in znank, ki bi to izkušnjo imele in želele o njej govoriti, pa tudi ne. Vsaj tako sem mislila.

Nepremično zrem v monitor, ki prikazuje notranjost moje maternice in malo drobceno bitjece, ki raste v njej. Nestrpno čakam besede ginekologinje, ki bo potrdila, da ima to drobceno bitjece utrip in povedala, da nosečnost poteka tako, kot mora. A ona ne reče nič. Le obrača ultrazvočno sondo, zdaj levo, zdaj desno, povečuje sliko na monitorju, jo zmanjša, pa nato spet poveča in v tišini proučuje videno.

»Ne vidim utripa,« končno reče. Še naprej nepremično zrem v monitor in iščem besede, ki bi jih lahko izustila. Zdi se mi, da bi morala ob tej novici kaj reči, vprašati. A moj um je v tistem trenutku popolnoma prazen. Ona še naprej obrača sondo zdaj levo, zdaj desno in proučuje videno, nato pa pove, da tudi velikost bitjeca ne ustreza velikosti, ki bi jo pri teh tednih že moral imeti. »Morali boste narediti splav,« reče.

Ko vidi moj skrušeni pogled, ki sem ga končno uspela odlepiti od zaslona, mi reče: »Veste, saj tega je veliko. O tem se sicer ne govori, a mi tega vidimo ogromno.« Verjetno me je želela potolažiti. Ni me. Če sem iskrena, v tistem trenutku verjetno ni bilo besed, ob katerih bi se lahko počutila bolje.

Ko je moj um končno spet začel delovati, je bila moja prva misel, da se je verjetno zmotila. Ko mi je trikrat potrdila, da se ni, mi razlagala, kakšna bi moral biti velikost bitjeca in kakšna je, mi razložila, kako bi se na monitorju videl utrip, če bi ta bil, sem se vdala. Verjetno se res ni zmotila. Razložila mi je, kakšne so moje možnosti, povedala, kaj priporoča, odgovorila na moja vprašanja o samem postopku umetno sproženega splava, me tolažila, ko je videla moj objokani in prestrašeni pogled in me na koncu napotila v porodnišnico, kjer naj bi se dogovorila za poseg. Ko sem tudi tam dobila potrditev, da je malo bitjece res odmrlo, in izvedela, da je splav izkušnja vsake četrte nosečnice, sem se začela spraševati, zakaj za hudiča se o tem ne govori in zakaj ti tega nihče ne pove že prej.

Že udeleženci delavnic za iskalce zaposlitve so me večkrat vprašali, če živim v nekem svojem »LaLa lendu«, kjer je vse lepo. Ne vem. Morda. Priznam, dnevnik gledam zelo redko, ker ne vidim smisla, da bi poslušala o vsej tej negativnosti. Novic tudi ne berem redno. Razen tistih redkih dobrih. Morda bi me vse skupaj ne prizadelo toliko, če bi vedela, da je tega več. Čeprav nisem prepričana. Ko namreč omenim, da sem imela splav, pogosto slišim, da je tega veliko. Vsak pozna vsaj eno osebo s to izkušnjo. Veliko pa je tudi tistih, ki so za splav pogosteje slišali šele po tistem, ko so ga izkusili. To mi daje misliti, da se o tej temi kljub vsemu govori premalo.

Kako koristno bi bilo, če bi se o tem govorilo več, sem spoznala v času okrevanja, ko sem imela kopico vprašanj in nikakor nisem našla ustreznega sogovornika, ki bi mi lahko nanje odgovoril. Ljudje so se z zgodbami o podobnih izkušnjah začeli oglašati šele, ko sem jim sama povedala svojo. Ker se o tem ne govori, ljudje prvi hip, ko jim poveš, niti ne vedo, kaj bi rekli. Tako kot sem ob besedah ginekologinje: »Ne vidim utripa,« brez besed ostala jaz, brez besed ostanejo tudi oni. Nato končno izustijo nekaj od naslednjega: »Je že moralo tako biti,« »Verjetno je tako bolje,« in podobno. Vem, da so vse te besede izrečene dobronamerno, a moje mnenje je, da nikakor niso primerne. To je bilo nekaj, česar, vsaj jaz, v tistem trenutku nisem želela slišati. In v pogovoru z drugimi sem ugotovila, da nisem edina.

Da boste ob besedah »imela sem/sva splav«, ki vam ji bo izrekla prijateljica, prijatelj ali kdorkoli drug, tej osebi lažje stali ob strani, spodaj navajam nekaj stavkov tolažbe, ki jih je morda bolje ohraniti zase, kakor tudi to, kako lahko tej osebi kljub vsemu v težkih trenutkih stojite ob strani.

Lepo lepo vas prosim, nikar ji ne recite, da je tako bolje. Ne veste, kaj je zanjo v tem trenutku bolje. Ne recite ji: »Saj bosta še poskušala in vama bo naslednjič uspelo.« Morda bo, morda ne bo, a to ni bistvo. Bistvo je, da sta si želela tega otroka. Da, prav tega, ki ga zdaj ni več. Ne recite ji, da čas celi rane. Čas je v tistem trenutku lahko prej sovražnik kot pa prijatelj. Ne recite ji »Vse je za nekaj dobro.« Verjamem, da razumsko to ve tudi sama, a v tistem trenutku je to kljub vsemu težko sprejeti. In za božjo voljo ne recite ji: »Poskusi iti naprej s svojim življenjem.« Saj sama ve, da bo prej in slej morala naprej s svojim življenjem, a v tem trenutku tega ne zmore oz. niti morda ne ve kako.

Če ji res želite stati ob strani, boste več kot dovolj naredili že s tem, da jo poslušate, ne da bi ji ob tem dejali karkoli. Pustite ji, da pošlje vse v k***c, da joče ali da cepeta na mestu, če je to tisto, kar potrebuje. Pustite ji, da najde svoj način in izrazi svojo bolečino. Povejte ji, da ji stojite ob strani, da ji boste pomagali, če lahko to na kakršen koli način storite. Objemite jo. In če že mislite, da morate kaj reči, a so se prav v tistem trenutku vse vaše misli skrile v najbolj oddaljen kot vašega uma, ji preprosto recite, da ne veste, kaj reči.

A prav to je tisto, česar velika večina ljudi ne zmore. Hudo jim je, ko gledajo nekoga, ki trpi. In ker ne znajo ali pa morda ne zmorejo le biti v tišini ob trpljenju drugega, želijo pomagati. In dajo nasvet(e) ali povedo svoje mnenje, da le ne bi bilo tišine. Te mučne tišine. A prav ta »mučna tišina« je tisto, kar marsikdo potrebuje bolj kot karkoli drugega.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prav, bom pač ostala sama

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči. partnerski odnos

Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.partnerski odnos

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje celo življenje sama kot v odnosu, katerega glavna lastnost je čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

A vendarle se je želja po partnerskem odnosu, ki je za nekaj let izpuhtela, po določenem času vrnila, z njo pa tudi vsi strahovi in dvomi. Ali sploh obstajajo normalni in zreli moški? Bo sploh kdo želel biti z menoj zdaj, ko imam za seboj takšno izkušnjo? Bom jaz zmogla biti z nekom? Bom zmogla premagati strah? Bom znala presoditi, ali je oseba pred menoj dovolj zrela? Bom zmogla oditi, če bom prepoznala, da je to bolje zame? Bom to sploh znala prepoznati? Tudi v prejšnji zvezi mi je bilo že nekaj časa jasno, da odnos ni takšen, kot si ga želim, a nisem zmogla oditi. Kaj če se to ponovi? Vprašanjem ni bilo konca, a nekaj mi je bilo kristalno jasno – če se ne želim ponovno znajti v nezadovoljujočem odnosu, moram narediti korenito spremembo pri sebi. Dejstvo je namreč bilo, da sem bila jaz tista, ki sem v takšnem odnosu vztrajala in s tem dopuščala partnerjevo vedenje.

Delo na sebi zahteva proces, moja želja po partnerskem odnosu pa je počasi, a vztrajno naraščala. Vedno bolj me je skrbelo, ali bom sploh našla koga, s komer bom si bom želela biti v partnerski zvezi oz. bom sploh kdaj našla koga, ki si bo želel biti v zvezi z menoj. Strahovi in dvomi se kljub delu na sebi niso zmanjševali dovolj hitro, zato sem se lotila še uporabe afirmacij in vizualizacije.partnerski odnos

Ne eno ne drugo ni delovalo, saj sta bili v ozadju mojih strahov in dvomov podzavestni prepričanji, da nisem pomembna in da nisem vredna ljubezni, ki sta preprečevali, da bi afirmacije in vizualizacija delovale. Vedno znova sta me nase opozarjali s stiskanjem v trebuhu, ki se je pojavilo že ob sami misli na to, da bi bila ponovno v partnerskem odnosu. Čeprav sem ju vztrajno ignorirala, želenih rezultatov oz. partnerskega odnosa ni bilo na vidiku, kar ne preseneča, saj v boju med afirmacijami in vizualizacijo na eni strani in podzavestnimi prepričanji na drugi slednja vedno zmagajo. A takrat tega nisem vedela in sem vztrajala, vse dokler nisem imela vsega dovolj, saj o primerni osebi še vedno ni bilo ne duha ne sluha. »Prav, bom pač ostala sama,« sem si rekla. A med reči in to tudi resnično občutiti, je ogromna razlika. Ostati sam je namreč potrjevalo prav to, kar sem že tako dolgo vedela – da nisem vredna ljubezni. Tega resnično nisem želela potrditi. A šele ko je človek na dnu, se je pripravljen predati in sprejeti situacijo takšno, kot je, ne glede na to, kako neprijetna je. Prepričana, da mi ne preostane drugega, kot da sprejmem, da bom pač sama, sem se lotila dela.

Hvaležna sem, da sem poznala orodja, s katerimi sem lahko razrešila plasti čustev, ki so spremljala odločitev, da ostanem sama, če je to pač tisto, kar mi je namenjeno. Začelo se je seveda z žalostjo, saj se je na nek način zrušila moja predstava prihodnosti, nadaljevalo s sramom zaradi občutka nevrednosti, potem je na plan prišla jeza na vse, ki sem jih krivila za kreiranje prepričanja o nevrednosti, jeza na družbo, ki je ustvarila pričakovanja, da moraš v določeni starosti imeti partnerja in otroke, jeza nase, da sem ta pričakovanja oz. norme posvojila, končalo pa se je s ponovno žalostjo ob misli, da v mojem življenju ne bo nikogar, s komer bi lahko delila lepe in težke trenutke. A nato je prišlo olajšanje. Olajšanje ob spoznanju, da lahko živim tudi sama, ob zavedanju, da biti sam ne pomeni tudi biti osamljen ali biti nevreden ljubezni. To olajšanje je s seboj nosilo zavedanje, da je moje življenje lahko polno, tudi če sem sama. Da pravzaprav ni moja naloga, da iščem pravega moškega in se prilagajam le zato, da bi mu ugajala. Prvič v »karieri samskosti« sem bila resnično srečna in popolnoma zadovoljna s tem, da sem sama. In prvič v življenju sem začutila, da se mi ni treba pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem, le zato, da bi ugajala. Prvič sem bila v odnosu do moških lahko sproščena, saj mi je bilo jasno, da se mi ni treba prilagajati, in da če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da je z menoj kaj narobe (kar sem prej trdno verjela).

Šele takrat sem v celoti razumela, kaj je mišljeno z besedami »nenavezanost na rezultat«. Resnično mi je bilo vseeno, ali bom še kdaj v partnerski zvezi ali ne. Svoje življenje sem v tem pogledu predala Univerzumu. In ta mi je dragoceno namenil prav to, kar sem si tako dolgo želela – ljubeč partnerski odnos.partnerski odnos

Prijavite se na HSE Coaching in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Maja je stara nekaj več kot 30 let, na HSE Coaching pa je prišla, da bi razrešila svoj odnos z očetom. Še vedno je namreč živela v strahu pred njegovim neodobravanjem, zato je svoje odločitve o prihodnosti sprejemala z razmišljanjem o tem, v kolikšni meri jih bo odobraval in sprejemal.

V povedanem sem prepoznala enega od pogojnih odzivov, ki jih omenja avtor metode HSE Tom Stone, in sicer iskanje sebe tam, kjer nas ni. To je pogojni odziv, ki ga razvijemo vsi. Nastane namreč že v prvih nekaj tednih po rojstvu, ko se dojenček še vedno identificira z mamo in jo dojema kot del sebe – kot del, od katerega je popolnoma odvisen, saj mama predstavlja tisti del njega, ki skrbi za zadovoljitev njegovih potreb.

Kadar te niso zadovoljene dovolj hitro, sklepamo, da nam manjka pomemben del, tisti, ki skrbi za zadovoljitev naših potreb. To vodi k občutku, da takšni, kot smo, nismo popolni in celi, zato potrditev iščemo zunaj sebe.

Verjamemo, da jo bomo prejeli z zadostno količino ljubezni, pozornosti, s tem, ko bomo našli pravo zaposlitev ali pravega partnerja, morda tudi z zadostno količino denarja in materialnih dobrin. Svoje življenje tako preživimo v iskanju občutka celovitosti in popolnosti v drugih ljudeh in materialnih stvareh, ne zavedajoč se, da nam ga ne more dati nobena količina ljubezni, potrditev, denarja ipd.

Maja se je v opisanem prepoznala in povedala, da priznanje pogosto išče tudi pri drugih, ne le pri očetu, ter da jo je vedno strah, da ga ne bi prejela. Ta strah je sicer močnejši pri očetu, vendar jo spremlja tudi v odnosih z drugimi. Ko je povedala še malo več o sebi in odnosu z očetom, je ob tem že lahko občutila neprijetno napetost v predelu trebuha. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno začeti z razreševanjem te energije strahu, in dobila pozitiven odgovor. Vodila sem jo skozi tehniko in intenzivnost energije strahu se je postopno zmanjševala, še vedno pa jo je lahko občutila. Uporabila sem mišično testiranje in preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo strahu lahko razrešila, in dobila pozitiven odgovor. Povedala sem ji, da v njenem telesu obstaja še ena vrsta strahu, povezana s strahom pred neodobravanjem, ki ga je pravzaprav hotela razrešiti. Pogovarjali sva se o tem, katere so koristi tega, da išče načine, kako ugajati očetu, in prišla je do spoznanja, da si očetu želi ugoditi zato, da je ne bi zapustil. Povedala je, da verjame, da je to nekaj, česar ne bi preživela. S svojim ugajanjem očetu in iskanjem njegovega odobravanja je pravzaprav zasledovala cilj svojega preživetja, za katerega je verjela, da je odvisno od prisotnosti očeta v njenem življenju.

Vodila sem jo skozi tehniko in hitro je lahko prepoznala energijo tega strahu v spodnjem delu hrbta in jo tudi uspešno razrešila. Zdaj sva lahko nadaljevali tudi z razreševanjem energije strahu pred neodobravanjem, ki jo je ponovno zaznala v predelu trebuha. Tudi to energijo je uspešno razrešila.

Povabila sem jo, naj ponovno pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, pri čemer naj opazuje svoje občutke. Povedala je, da še vedno lahko občuti rahel strah pred tem, da bi jo oče zapustil. Vodila sem jo skozi tehniko in zelo hitro je lahko v prsnem košu zaznala energijo omenjenega strahu. Ko sem jo vodila k razreševanju, je opazila, da je strah postajal vedno močnejši. To je pogost pojav pri ljudeh, ki si določenih čustev zelo dolgo niso želeli priznati. A če si dovolimo čustvo občutiti, če ga opazujemo, se njegova intenzivnost prej ali slej začne zmanjševati in Maja ni bila izjema. Po kar nekajminutnem opazovanju energije strahu je ta popolnoma izginil.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je v Majinem telesu še kje energija strahu pred neodobravanjem ali zapuščenostjo, in dobila negativen odgovor. Majo sem nato ponovno povabila, naj pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, in opazuje, ali lahko zazna še karkoli neprijetnega. Povedala je, da ne zazna ničesar več, da si sicer še vedno želi, da bi oče podpiral njene odločitve, da pa njegovega odobravanja ne razume več kot nekaj, kar je nujno potrebno za njeno preživetje ali dobro počutje. Dodala je še, da bolj ko razmišlja, bolj razume, da njegovo neodobravanje nekaterih njenih odločitev ne pomeni nujno, da je ne sprejema. Konec koncev tudi ona ne odobrava vsega, kar počno njeni starši in prijatelji, a jih ima kljub temu rada in si želi svoj čas preživeti tudi z njimi.

Da so odnosi s starši pomembni, verjetno ni treba posebej poudarjati, zato ne preseneča, kako pogosto se pri svojem delu srečujem prav z ljudmi, ki jim ta odnos še vedno predstavlja sinonim za stisko, žalost, razočaranje, jezo ali strah. Verjamem, drage bralke in bralci, da boste v Majini zgodbi prepoznali kaj koristnega zase, zato, Maja, iskrena hvala tebi, ker mi dovoliš objavo svoje zgodbe.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razočaranje oz. razočaral(a) me je

Ste že kdaj rekli, da vas je nekdo razočaral? Verjetno je odgovor da. Pa ste se kdaj vprašali, kaj to v resnici pomeni oz. kaj je razlog za vaše razočaranje?

Kadar rečemo, da smo razočarani, običajno razlog za to svoje počutje najdemo v drugih ljudeh ali pa v neki posebni situaciji. Razočarani smo, ker partner ni takšen, ko smo verjeli, da je. Za naše razočaranje je torej kriv on. Razočarani smo, ker nismo dobili zaposlitve, ki smo si jo želeli. Za naše razočaranje je torej kriva omenjena situacija ali pa kadrovik, ki v nas ni prepoznal dobrega kandidata. Razočarani smo, ker se otroci ne vedejo tako, kot smo jih učili, da se morajo. Za naše razočaranje so torej krivi oni.

Pa je res tako? So res za naš občutek razočaranosti krivi drugi ali neke situacije?

Vzemimo primer: s partnerjem praznujeva obletnico in odločim se, da nama pripravim večerjo. V mislih že pripravim jedilnik, si reorganiziram obveznosti, da bom lahko odšla po nakupih, in se veselim njegovega odziva, ko bo na mizi zagledal čudovit pogrinjek s svečami, steklenico svojega najljubšega vina in slastne jedi. Veselim se, saj vem, da si že kar nekaj časa nisva vzela trenutka le zase in obletnica bo kot nalašč za to. Vzhičena zaradi pričakovanja prijetne večerje partnerju povem, da sem razmišljala, da bi nama za obletnico pripravila večerjo, in pojasnim svojo idejo, da bi si ta večer vzela le zase. V pričakovanju njegovega navdušenja me nekoliko zaskrbi, ko ne dobim takojšnjega odgovora in ko vidim, da o nečem premišljuje. »Ravno takrat ima moj sodelavec poslovilno večerjo, saj je našel novo službo. Bi bilo v redu, če za en dan prestaviva?« Moje navdušenje v trenutku izpuhti in preplavi me razočaranje, ki se kmalu spremeni v jezo ob misli na njegovo brezbrižnost.

Kot je razvidno iz zgodbe, ima vsak partner določene ideje, kako preživeti določen večer in s temi zamislimi so povezana tudi pričakovanja. Ona ima idejo prijetnega ambienta, čudovitega pogrinjka, steklenico partnerjevega najljubšega vina in hrane, vse na točno določen dan – dan njune obletnice. On ima sliko druženja s sodelavci in večerje v izbrani restavraciji. Ona pričakuje romantičen večer s partnerjem, on poslovilno večerjo s sodelavci. Ona ima tako definirano idejo in pričakovanja, da lahko že samo ob misli na ta večer občuti veselje in srečo, kot bi ju doživela ob dejanski večerji. In prav to je razlog, da jo ob njegovem odgovoru preplavi razočaranje.

Njena slika idealne obletnice, ki si jo je kreirala v glavi, se je namreč v trenutku podrla. Vse njene ideje in pričakovanja, ki jih je gojila do partnerja in do samega večera, so šli po zlu. Jo je torej razočaral partner ali se je razočarala sama, s tem ko je delala račun brez krčmarja in si narisala sliko idealnega večera, ne da bi pred tem pri partnerju sploh preverila, ali je tisti večer prost? Bi bila enako razočarana, če bi na idejo večerje le pomislila, se odločila preveriti pri partnerju, ali mu njena ideja ustreza, in šele po njegovi potrditvi začela v mislih pripravljati jedilnik, reorganizirati svoj urnik in načrtovati pogrinjek? Verjamem, da ne. Njena pričakovanja bi bila v tem primeru popolnoma drugačna in idejo, da svojo izkušnjo večerje izvede dan pozneje, bi sprejela popolnoma drugače.

Ne gre za to, da bi bil za neuspelo večerjo na dan obletnice kriv kdorkoli od njiju. Ni namen iskati krivca. Pomembno pa je, da se zavedamo svojih pričakovanj. Kajti pričakovanja so nekaj, kar si v odnosu do drugih in do dogodkov vedno kreiramo. Tako imamo pričakovanja do sebe, do drugih, do tega, kako se bodo odvili posamezni dogodki in pričakovanja v življenju na splošno. Kadar se naša pričakovanja ujemajo s tem, kar zaznavamo v zunanjem svetu, smo zadovoljni, kadar se ne, smo jezni, žalostni ali razočarani. S pričakovanji samimi po sebi torej ni nič narobe, težava nastopi, ker so pogosto nerealna, a jih kljub vsemu gojimo in pri njih tudi vztrajamo.

Ko se bomo torej naslednjič zalotili ob misli, da nas je nekdo (spet) razočaral, se vprašajmo, kaj smo pravzaprav pričakovali od njega ali nje, ali so bili naša pričakovanja realna ali pa morda ne, ali so bila kreirana na podlagi dogovora in preteklih izkušenj s to osebo ali pa le na podlagi lastnih želja in idej. Kajti ni oseba tista, ki nas je razočarala. Razočaralo nas je dejstvo, da niso bila uresničena naša pričakovanja – pričakovanja, ki smo jih kreirali sami.

Z razočaranjem, ki ga čutimo do drugih ali do sebe, se lahko uspešno soočimo tudi s HSE Coachingom

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Skrbi na zalogo

Že dolgo nisem prebrala misli, ki bi me tako streznila, kot je me misel Dereka Rydalla. »Če se to, kar imam namen izgovoriti, spremeni v realnost, je to realnost, ki si je želim?« se je spraševal. Priznam, moj odgovor na to vprašanje bi bil pogosto: »Ne.«

Še vedno sem namreč zvesta svoji navadi skrbeti na zalogo. Sicer je tega mnogo manj kot v preteklosti, a še vedno se zalotim, da rešujem probleme, ki še niso nastali. Še posebno v obdobjih, ko me življenje vodi po novih, še neuhojenih poteh. Takrat se mi zdi, da moram predvideti vse možne negativne scenarije in poiskati rešitve zanje.

Teorija izbire pravi, da vse kar počnemo, delamo z nekim namenom, torej imajo tudi skrbi na zalogo svoj namen. Spoznala sem, da imajo v mojem primeru pravzaprav le enega – morda se sliši hecno – dajejo mi občutek varnosti.

Čeprav me Življenje vztrajno uči, da se vse zgodi ob pravem času in na pravi način, če to le dovolim, sem se večkrat izkazala za zelo trmasto učenko, ki še vedno verjame, da je prav ona tista, ki ve najbolje. Raje ne naštevam, kako pogosto se je v preteklosti že izkazalo, da v resnici nimam pojma, kaj je dobro zame. Običajno sem to izkusila takrat, ko je bilo moje delovanje posledica ega ali strahu. Življenje me torej uči, da se prepuščam, da prisluhnem svoji intuiciji in da zaupam.

Vedno znova se spomnim na čas, ko sem še sanjarila o ideji skupnega domovanja z bivšim partnerjem. Srčno sem si želela dobiti zaposlitev za nedoločen čas, saj bi to pomenilo, da lahko pri banki dobim kredit in tako prispevam k nakupu skupnega domovanja. Besede ne morejo opisati, kako neizmerno hvaležna sem, da se te moje sanje niso uresničile in da sem tako dolgo želeno zaposlitev za nedoločen čas dobila šele po najinem razhodu.

Čeprav sem že leta nazaj v knjigi Učbenik življenja prebrala znameniti stavek Martina Kojca: »Ničesar ni moremo izsiliti,« imam še vedno trenutke, ko sem sveto prepričana, da sem prav jaz tista, ki vem, kaj je dobro zame, še več, poznam tudi idealen način, kako lahko to, kar je dobro zame, postane del moje realnosti. Svoje ideje dobrega zase je težko opustiti. In prav tu nastopijo tudi moje skrbi na zalogo.

Če namreč predvidim vse, kar lahko gre narobe na moji poti do cilja, potem lahko vnaprej predvidim tudi strategije, kako te ovire premagati in ohraniti predstavo tega, kar verjamem, da je dobro zame.

Zveni smiselno, mar ne? A težava kljub vsemu nastopi, ko človek naleti na v uvodu omenjeni stavek in se zamisli, koliko negativnih misli mu pravzaprav roji po glavi, ne da bi se jih sploh zavedal. In ko ugotovi, koliko časa porabi za pripravo vseh scenarijev za reševanje še ne nastalih problemov, do katerih morda niti ne bo prišlo, ugotovi, da gre pravzaprav za zapravljanje časa.

Ko sem razmišljala še dalje, sem prišla do spoznanja, da v ozadju pravzaprav leži nezaupanje. Tako v Življenje in v to, da se vse zgodi ob pravem času in na pravi način, kot tudi vase. Bi res potrebovala vse te skrbi, če bi verjela, da se resnično lahko uspešno spopadem z vsem, kar mi ima ponuditi življenje? Verjamem, da ne. Ker mi zadeva ne da miru, razmišljam naprej in brskam po svojih preteklih spominih. Ne spomnim se sicer, da bi to počela že kot najstnica ali pozneje v svojih dvajsetih. A nekoč sem s tem vendarle morala začeti. A kdaj? Takrat me prešine …

Ob fizičnem napadu partnerja sem otrpnila. Dobesedno. In se za to dolgo tudi močno krivila. Prepričana sem bila, da sem izbrala najslabšo možnost, da bi morala znati ravnati drugače in da bi bil vsak človek zmožen drugačnega odziva. Svojo otrplost sem razumela kot potrditev, da nepredvidljivim situacijam nisem kos. Zato je bolje imeti plan A, B, C in za vsak slučaj še D. In zato je tudi bolje predvideti tisoč in eno stvar, ki gre lahko narobe, in imeti vnaprej pripravljene rešitve. Tudi če jih ne bo treba nikoli uporabiti.

Šele nekaj let pozneje sem se zavedela, da sem takrat pravzaprav izkusila travmatični dogodek. In tudi, da edina dva naučena odziva na nevarnost nista boj ali beg, kot sem mislila predhodno, temveč tudi popolna otrplost. To je na primer način, na katerega nekatere živali skušajo svoje plenilce pretentati, da so mrtve, in včasih prav zaradi tega odziva preživijo. Takrat se je prvič z mojega hrbta začela kotaliti skala krivde, a nova navada skrbi na zalogo je bila kljub temu že kreirana.

Skrbi na zalogo so bile (in so še vedno) moje zaveznice, ki mi dajejo občutek varnosti. Vendar pa je čas, da jih nadomesti nova navada, s katero si bom ustvarjala varnost. Kakšna bo in kako jo bom uspela kreirati, pa poročam kdaj v prihodnje.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prilagajanje – se prilagajamo zaradi drugih ali zaradi sebe?

»Občutek imam, da se mu moram vedno podrejati, da moram vedno popustiti jaz. Vedno se jaz prilagajam njemu, ne vem, kdaj se je nazadnje on meni,« je vrelo iz ust ene mojih klientk.

Razumela sem jo. Še kako dobro. To je bil občutek, ki sem ga v odnosih, ne le partnerskih, temveč tudi na splošno, pogosto imela tudi jaz. In verjamem, da je to občutek, ki ga marsikdo prepozna pri sebi.

Spomnim sem, ko sem na izobraževanju za psihoterapevtko realitetne terapije in teorije izbire prvič slišala za koncept, ki pravi, da se pravzaprav ne prilagajamo zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Zdel se mi je popolnoma nesmiseln. Vedno sem namreč verjela, da je prilagajanje nekaj, kar počnemo zaradi drugih, zato da ne bodo užaljeni, jezni, razočarani. Prilagajanje sem na nek način razumela kot uslugo, ki jo delam drugim. Zakaj bi se prilagajala zaradi sebe? To nima nobenega smisla. Ali pač?

Povedano preprosto: teorija izbire pravi, da vse, kar počnemo, pravzaprav delamo zaradi sebe in zase. Vse, kar počnemo, nam prinaša neke koristi, čeprav se jih včasih ne zavedamo in bi morda celo rekli, da jih ni. 

V tem pogledu sem začela razmišljati, zakaj se v odnosih prilagajam, kaj je pravzaprav tisto, kar me žene, da »drugim delam uslugo«, čeprav sem ob tem pogosto nezadovoljna. Na prvi pogled se je tako zdelo, da je bila edina korist, ki sem jo od prilagajanja imela, nezadovoljstvo.

Vprašanje, ki mi je pomagalo priti do resničnih koristi, je bilo, kaj bi se zgodilo, če se ne bi prilagodila in bi vztrajala pri svojem. Kaj bi se zgodilo, če bi vztrajala pri tem, da preživim popoldne s knjigo v roki, namesto da bi se prilagodila partnerjevim željam? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da se s prijateljico dobim popoldne, kot ustreza meni, in ne zvečer, kot želi ona? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da s partnerjem dopust preživiva na morju in ne ob pohajkovanju po slovenskih hribih, kot si morda želi on?

Odgovor, ki sem ga dobila, je bil pogosto zelo podoben – lahko se zgodi, da me bodo osebe, ki se jim ne bom želela prilagoditi, zapustile. Lahko bo to vodilo v prepir ali slabo voljo, odtujitev, slabši odnos. Ničesar od naštetega si seveda nisem želela. Z osebami, ki so zame pomembne, sem si želela biti povezana in moje prilagajanje je bilo pravzaprav način, kako sem to povezanost ohranjala, ne da bi se tega sploh zavedala. Seveda povezanost lahko ohranjamo na različne načine, a moja definicija ohranjanja povezanosti vključuje tudi skupno preživljanje prostega časa. In prav to je tisto, kar sem s prilagajanjem dosegla, to je bila skrita korist, ki me je gnala, da sem delala usluge drugim. Ko na celotno situacijo pogledamo s tega stališča, se sliši precej hecno, ko rečemo, da se prilagajamo zaradi drugih. Kajti dejstvo je, da nas nihče ne sili, da se prilagodimo ali podredimo. To je odločitev, ki jo sprejmemo sami. Če bi nam bilo za odnos vseeno, ne bi niti za trenutek pomišljali, temveč bi vztrajali pri svojem, mar ne?

Dokler verjamemo, da stvari, ki jih počnemo, delamo zaradi drugih in za druge, bomo šteli, kolikokrat smo se morali prilagoditi mi in kolikokrat se je prilagodil partner. In želeli bomo, da sta ti dve številki izenačeni, saj če nas ima resnično rad, se nam bo prilagodil, tako kot se mi prilagajamo njemu. Verjamem, da ni treba posebej poudarjati, kako kakovosten oz. bolje rečeno nekakovosten bo v tem primeru naš odnos. Če se zavedamo, da so vsa naša vedenja namenska, usmerjena k skrbi zase in za svoje dobro počutje, potem vsako štetje odpade. Jasno nam je, da s tem, kar počnemo, pravzaprav sledimo sebi in ne drugemu. Pa naj bo to v odnosu s partnerjem, starši ali otroki, prijatelji, nadrejenimi ali sodelavci. Vse, kar počnemo, vedno počnemo le zaradi sebe in zase.  prilagajanje

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Ko se sramuješ sebe in svojega telesa

Anja je prišla na HSE Coaching z eno samo željo – opustiti kritiziranje sebe in se sprejeti takšno, kot je. 

Povedala je, da se ne spomni, da bi si bila kdaj všeč. Vedno je mislila, da ima kar precej kilogramov preveč in ne glede na to, katere diete se je lotila, se je vedno končalo neuspešno. Čeprav je za nekaj časa kilograme izgubila, so se kmalu vrnili. Njen boj s kilogrami je spremljala tudi slaba vest, ki se ji je oglasila vsakič, ko se ji je zdelo, da je pojedla preveč ali da je bila hrana, ki jo je zaužila, nezdrava. Sledil je naval samokritike, nato odločitev, da se bo spremenila, kmalu pa nov naval dodatne samokritike, ki si jo je namenila vsakič, ko svoje odločitve ni uresničila. Kritiziranje sebe je bilo v njenem življenju močno prisotna in tega se je zavedala, ni pa vedela, kako ga opustiti.

Ko sem jo vprašala, na kaj najprej pomisli, ko pogleda svoje telo, je kot iz topa izstrelila, da sram. Sramuje se svojega telesa, sramuje se tega, da ne skrbi zanj tako, kot ve, da bi morala, sramuje se svoje nemotiviranosti in neodločnosti, sramuje se številnih neuspelih poskusov diet. Sram jo je celo jesti v družbi, saj si predstavlja, da jo ljudje opazujejo in obsojajo, tako kot se obsoja sama.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno nagovoriti vsak omenjeni sram ločeno in razrešiti energijo, ki je v ozadju, a sem prejela negativen odgovor. Tako sva se lotili kar reševanja energije sramu, energije, ki jo je že ob pripovedovanju začutila tako v trebuhu kot v grlu. V skladu z odgovorom, ki sva ga prejeli s pomočjo mišičnega testiranja, sva se najprej lotili razreševanja energije sramu, ki jo je občutila v trebuhu. Vodila sem jo skozi tehniko in postopno se je napetost v trebuhu zmanjševala, kar je bil lep pokazatelj, da uspešno razrešuje energijo sramu. Kljub temu pa se je to razreševanje na neki točki ustavilo in imela je občutek, da ne more nadaljevati. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo sramu v celoti razrešila in spustila. Dobila sem pritrdilen odgovor in preko pogovora sva z Anjo hitro prišli do odgovora, ki sva ga iskali. Povedala je, da je sram čustva, ki je z njo že vse, od kar pomni. Če bi morala izbrati le eno čustvo, ki ga je v svojem življenju občutila največkrat, bi na prvem mestu vsekakor vladal sram.

Sram je bil torej tisti, s katerim se je identificirala, sebe pa opisovala kot sramežljivo in tiho dekle. Ob tem se ji je porajalo vprašanje, kdo pravzaprav je, če ta sram spusti. Imela je namreč občutek, kot da bo s tem izgubila del sebe, da se bo ob odsotnosti sramu začela bolj izpostavljati, kar pa se ji ni zdelo ravno varno.

Občutek, da izgubljamo delčke sebe, je ob razreševanju energije nepredelanih čustev, ki so z nami že zelo dolgo, pogost. Z leti namreč postanejo del nas, z njimi se identificiramo in temu, s čimer se identificiramo, se ne želimo kar tako odpovedati. 

A dejstvo je, da nam takšne identifikacijo pogosto le škodujejo. Identificiranje s sramežljivostjo kratkoročno sicer lahko prinaša varnost, a dolgoročno ne prinaša ravno veliko koristi, pač pa ogromno zamujenih priložnosti in neizkoriščenega potenciala.

Ko je Anja to razumela, sva nadaljevali. Vodila sem jo skozi tehniko, s katero je v svojem telesu lahko našla energijo strahu pred izgubo delčka sebe, nato pa še skozi tehniko, s katero je to energijo tudi uspešno razrešila. Z odstranitvijo ovire je popolnoma enostavno lahko razrešila tudi energijo sramu, ki jo je občutila v predelu trebuha, nato pa še energijo, ki jo je občutila v grlu. 

Preverili sva, ali je v njenem telesu še kje skrita energija sramu, in dobili negativen odgovor. Energijo sramu je Anja tako uspešno razrešila. Povabila sem jo, naj pomisli na najin začetni pogovor, na svoj odnos do telesa in do hrane, ter preveri, kako se ob tem počuti. Povedala je, da se ji zdi hecno, a da si sedaj težko razlaga, da je bila tako kruta do sebe. Ni se ji več zdelo, da je njen videz tako slab, kot je mislila prej. Res si morda želi, da bi izgubila kakšen kilogram, a toliko obsojanja, kot si ga je namenila, vseeno ni bilo na mestu. Njena potreba po kritiziranju sebe se je občutno zmanjšala. Obžalovala je, da je bila tako kruta do sebe in ob tem so se ji oči napolnile s solzami. Občutila je žalost za vse grde besede, ki si jih je izrekla, žalost, ker s seboj ni ravnala lepše in ker je tudi drugim dovoljevala, da so z njo ravnali grdo, pa tudi žalost za vse neizkoriščene priložnosti in nedoživete zgodbe, ki se jim je odrekla le zato, ker je verjela, da jih takšna, kot je, ni vredna.

Razreševanje te energije žalosti in odpuščanje sebi sta procesa, ki se ju bova lotili na enem od najinih naslednjih srečanj, s čimer bo Anja naredila še korak bližje k svojemu cilju – opustiti kritiziranje sebe in se sprejeti takšno, kot je.

Anja, hvala, ker si me izbrala, da ti s HSE Coachingom na tej poti stojim ob strani. In hvala, ker dovoliš, da objavim tvojo zgodbo, ki je tako zelo podobna ne le moji, temveč tudi zgodbam številnih žensk, s katerimi se srečujem v svojem vsakdanjem in poslovnem življenju.

Prijavite se na HSE Coaching in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra potreba po samokritiziranju

Kako škodimo drugim, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti?

»S pripisovanjem svoje sreče drugim nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje.« Tako sem zapisala v uvodu zapisa Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi? in v zapisu predstavila tri načine, na katere si s tem pričakovanjem škodimo, tokrat pa poglejmo, kako s tem razmišljanjem škodimo drugim.

Pričakovanje, da nas bodo osrečili drugi, je eno tistih, ki nas spremljajo že od rojstva. Kot dojenčki smo namreč povsem odvisni od staršev in hitro se naučimo, da so prav oni tisti, ki poskrbijo za vsako našo potrebo. Ko smo lačni, nam dajo jesti, ko smo žejni, nam dajo piti, ko smo utrujeni, nas uspavajo, ko je treba zamenjati plenico, to uredijo. Nekako se nam začne dozdevati, da so ljudje okrog nas tam le zato, da skrbijo za zadovoljitev vseh naših potreb, zaradi česar smo zadovoljni in srečni. Težava nastopi, ko odrastemo, ne zavedajoč se, da smo zdaj sposobni svoje potrebe zadovoljiti sami in posledično tudi sami poskrbeti za svojo srečo. Tako še vedno vztrajamo v pričakovanju, da je to naloga drugih, s tem pa nevede škodujemo prav tistim, ki jih imamo najraje. Poglejmo, kako.

1. Občutki krivde

Občutke krivde spoznamo že kot otroci. Kadar se namreč ne obnašamo tako, kot si starši želijo, nam bodo hitro povedali, da sta »mamica in ati žalostna«. Zaključek, do katerega pogosto pridejo otroci, pa je: »Jaz sem odgovoren za srečo staršev in jaz sem kriv, da sta mamica in ati žalostna ali slabe volje.« Že kot otroci nezavedno pričakovanje staršev, da jih bomo osrečili, zelo hitro ponotranjimo in ga prenesemo tudi na druge osebe – brate in sestre, stare starše, učitelje, trenerje in tudi prijatelje. Tako je sklenjen začarani krog, v katerem se vrtimo, vse dokler verjamemo, da so drugi odgovorni za našo srečo, mi pa za njihovo. Trudimo se dobivati dobre ocene, da bodo starši in učitelji srečni, vpišemo se na šolo, ki so nam jo izbrali straši, zato da jih ne bomo razočarali, se trudimo ugajati prijateljem, sodelavcem in celo neznancem, le zato, da ne bodo slabe volje, in se borimo z občutki krivde, kadar nam kljub vsemu trudu ne uspe. Ob vsem tem nikoli niti ne pomislimo, da smo pa morda odgovorni le za svojo srečo, ne pa tudi za srečo drugih.

2. Moje potrebe in želje niso pomembne

Kadar smo ponotranjili pričakovanje, da moramo osrečiti druge, delamo stvari le zato, ker verjamemo, da jih moramo, njihov osnovni namen pa je osrečiti druge. Takrat se ne sprašujemo, kaj je tisto, kar se zdi pomembno nam, sebe, svoje potrebe in želje potisnemo na stranski tir, v ospredje pa postavimo druge in njihove želje. Če to počnemo dovolj dolgo, se bo prej ali slej v nas prebudil notranji nemir, ki nas bo opozarjal, da je čas, da pogled usmerimo tudi nase. Nič ni narobe, če si želimo ugoditi drugim, a če ob tem stalno čutimo pritisk in krivdo, kadar tega ne storimo, je to znak, da smo svoje potrebe zanemarili. Odlični pokazatelji, da smo sebe postavili na zadnje mesto, so tudi pogosto nezadovoljstvo, nezmožnost odgovoriti na vprašanje, kaj v tem trenutku potrebujem zase, da bom zadovoljna in srečna, ter stalna prezaposlenost z opravki, povezanimi s skrbjo za druge.

3.Nisem dovolj dober

Pogosti občutki krivde lahko privedejo do kreiranja prepričanja, da takšni kot smo, nismo dovolj dobri. Zato se še bolj trudimo ugajati in iščemo potrditve zunaj sebe, kajti le kadar dobimo pohvalo ali priznanje od drugih, nam to da zadoščenje, ki pa nikoli ne traja dolgo. Prepričanje, da nismo dovolj dobri, ni nič kaj lepa popotnica za življenje, saj v skladu z njim verjamemo, da so drugi tisti, ki določajo, kdaj smo dovolj dobri, lepi, uspešni … ter da je naša vrednost odvisna od mnenja in potrditve drugih. Naše življenje je polno dvomov in nezadovoljstva, saj karkoli naredimo, ne naredimo dovolj ali dovolj dobro. Vsako mnenje drugih, ki ni v skladu z našim, v nas zaseje nov dvom in poraja vprašanji, kaj pa če imajo prav, kaj pa če bi res moral/-a ravnati drugače.

Kako vedeti, ali smo ponotranjili pričakovanje, da so drugi odgovorni za našo srečo? Lep pokazatelj je razmišljanje v stilu: »Če bi me imel rad, bi se spremenil,« »Če bi bila pomembna zanj, bi naredil, kar ga prosim oz. želim.« Če se zalotite v tem razmišljanju, verjamete, da so drugi tisti, ki vas morajo osrečiti, kadar pa se zalotite v razmišljanju: »Moram to narediti zanj ali zanjo, to je moja dolžnost,« verjamete, da ste vi tisti, ki morate osrečiti druge. Obe pričakovanji nam lahko precej zagrenita življenje, a vendar se da obe tudi odpraviti. To, da se ju zaveste, je prvi korak, z nekaj dela na sebi pa bosta kmalu le še stvar preteklosti.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi?

S pripisovanjem svoje sreče drugim nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje. Verjamem, da smo se s tem v eni ali drugi vlogi srečali že vsi – lahko smo bili v vlogi tistega, ki je verjel, da nas bodo osrečili drugi, ali v vlogi tistega, ki je verjel, da mora druge osrečiti.

Tako ena kot druga vloga sta škodljivi, le načini, na katere si z njima škodimo, so različni. V današnjem zapisu poglejmo, kako škodimo sebi, kadar verjamemo, da nas morajo osrečiti drugi, v naslednjem zapisu pa se bom osredotočila na to, kako s tem pričakovanjem, škodimo prav tistim, ki jih imamo najraje, saj ti pogosto to naša pričakovanje ponotranjijo in posledično verjamejo, da so odgovorni za našo srečo ali nesrečo. A kot že zapisano, najprej poglejmo nekaj načinov razmišljanja s katerimi škodimo sebi, kadar verjamemo, da nas morajo drugi osrečiti.

1. Ni jim mar zame

Na osebnih svetovanjih sem neštetokrat že slišala eno od različic izjave »ni jim mar zame«. Tako si namreč razlagamo vedenje drugih, kadar ne želijo ali zmorejo narediti tistega, kar od njih pričakujemo oz. kadar ne naredijo tistega, kar verjamemo, da bi nas osrečilo. Ko nekdo ne pospravi za seboj, čeprav smo ga to že ničkolikokrat prosili, ko ne pomaga pri kuhanju kosila, ko se ne zahvali, ko ne pokliče in ne piše … vse to si razlagamo, kot da tej osebi ni mar za nas in se ob tem seveda ne počutimo nič kaj dobro. Kot da bi bil celoten namen obstoja drugih le ta, da skrbijo za našo srečo s tem, da se vedejo točno tako, kot mi od njih pričakujemo. S tem razmišljanjem torej produciramo le svojo nesrečo in nezadovoljstvo.

2. Le kaj si bodo mislili drugi

To razmišljanje je pogosto v odnosu starš in otrok. Le kaj si bodo misli drugi, če moj otrok ne bo pozdravil, če se ne bo zahvalil, ko nekaj prejme v dar, če ne bo sedel pri miru za mizo, ipd.  Seveda si vsak starš želi, da bi se otrok vedel v skladu z nekimi načeli lepih manir, a pričakovati, da se bo tako vedel vedno in povsod in temu pripisovati svojo srečo, je kljub vsemu malce utopično. Konec koncev smo bili tudi sami nekoč otroci. In upam si trditi, da smo bili mnogi izmed nas v vlogi tistega, ki verjame, da je sreča staršev odvisna od njega in občutki krivde, ki smo jih doživljali kadar starši z nami niso bili zadovoljni, niso bili prav nič prijetni. Torej s pripisovanjem svojo sreče ali nesreče vedenju otroka, delamo škodo ne le njemu, temveč tudi sebi, saj je prav to pričakovanje tisto, s katerim ravno tako produciramo svojo nesrečo in nezadovoljstvo in slabšamo odnos s tistimi, ki jih imamo najrajši. 

3. Nočem ga/jo/jih izgubiti

Ljudi, ki so nam pomembni, nočemo izgubiti. Konec koncev verjamemo, da so ključnega pomena za našo srečo in si posledično želimo, da ostanejo del našega življenja. Ironija pa je, da prav s tem svojim prepričanjem slabšamo odnose s tistimi, s katerimi si najbolj želimo biti povezani. Verjamem, da se večina izmed nas ne počuti ravno dobro ob ljudeh, ki nam pogosto govorijo kaj bi morali narediti, kako bi se morali vesti in kako bi se morali spremeniti. Slej ali prej se bomo od teh ljudi začeli umikati, saj se bo v nas čisto tiho prikradel občutek nesprejetosti. Enako bodo storili tudi tisti, od katerih vede ali nevede zahtevamo, da nas osrečijo. Nihče namreč ne mara občutka nesprejetosti. Prav tako nismo navdušeni nad ljudmi, ki jih doživljamo, kot da nas želijo spremeniti.

»Če se nehaš spreminjati, nehaš živeti,« je zapisal nemški pisatelj in teolog Rainer Haak. Rekla bi, da tudi med čakanjem na osrečitev s strani drugih nehamo živeti. Naše življenje postane neprestan boj, poln notranjega nezadovoljstva in nemira. Če smo s svojim življenjem nezadovoljni, je na nas, da ga spremenimo. Nikar ne pričakujmo, da se bodo spremenili drugi le zato, da bomo srečni mi. Konec koncev to ni njihova naloga, temveč naša.

Z ljubeznijo. ♥

Petra