Prispevki

Preprosta vaja za dobro počutje

Nevrolingvistično programiranje ali NLP sem v svojih zapisih že omenjala, a moram priznati, da nobena NLP tehnika ni naredila name tako močnega vtisa kot tehnika, imenovana Krog odličnosti.kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Prvič sem jo izvajala že skoraj pred desetletjem, ko sem se že spogledovala z željo biti samozavestnejša. Od takrat sem jo na svojih predavanjih omenila še neštetokrat, jo z marsikatero skupino udeležencev tudi izvedla, poleg ostalih koristnih tehnik pa jo vključujem tudi v meditacije in spletne programe.

Namen tehnike Krog odličnosti je hiter priklic prijetnih občutkov, takrat ko jih najbolj potrebujemo. Če tehniko izvajamo pravilno in dovolj pogosto, bomo katerikoli občutek lahko priklicali praktično v sekundi. Sama tehnika temelji na procesu, ki ga imenujemo sidranje. To je proces, ki ga na nezavedni ravni izvajamo vsi.

Če vam rečem, da se spomnite svojega najbolj norega dopusta, se bodo ob tem v vas začeli porajati prijetni občutki. V misli se vam bodo prikradle podobe kraja, kjer ste bili in ljudi, ki so vas takrat obdajali. Točno določen dogodek ali kraj in ljudi ste povezali s prijetnimi občutki in vedno, ko se boste spomnili na ta dopust, boste te prijetne občutke občutili. Večkrat boste to storili, močnejši bodo občutki.

In prav takšno povezavo med prijetnimi občutki in nekim predmetom, dotikom ali čim drugim, naredimo tudi pri tehniki Krog odličnosti, le da je tu proces popolnoma zavesten in načrten.kako se počutiti bolje

Da bomo tehniko naredili pravilno, preprosto sledimo nekaj korakom.

  1. Izberemo občutek, ki bi ga radi na hitro priklicali.
  2. Poiščemo najmanj tri, lahko pa tudi več dogodkov ali situacij iz preteklosti, v katerih smo ta občutek že močno občutili. Če smo npr. v prvem koraku izbrali samozavest, potem poiščemo dogodke ali situacije, v katerih smo se že počutili samozavestne.
  3. Predstavljamo si, da pred nami na tleh stoji krog poljubne barve, ki naj bo dovolj velik, da lahko vanj vstopimo. Med izvajanjem tehnike uporabimo vedno krog enake barve in velikosti.
  4. Vstopimo v krog in tam ostanemo nekaj sekund, nato pa iz kroga izstopimo. Tako bomo dobili občutek, kaj doživljamo, ko stojimo v njem. Ponovno vstopimo vanj, tam ostanemo nekaj sekund in nato izstopimo.
  5. Zapremo oči in v misli prikličemo prvi dogodek ali situacijo, v kateri smo doživeli močan občutek, ki smo si ga izbrali. Čim bolj živo se poskušamo vživeti v ta dogodek, kot da bi se dogajal prav zdaj. Opazujemo, kaj ob tem, ko smo vživeti v ta dogodek, vidimo, slišimo, vonjamo, okušamo, tipamo. Kaj razmišljamo? Kaj doživljamo? Kakšen občutek se v nas poraja ob misli na izbrani dogodek ali situacijo?
  6. Ko bodo občutena občutja najbolj intenzivna, vstopimo v krog svoje izbrane barve.
  7. Intenzivni občutek, ki je lahko tudi obarvan z barvo kroga, popeljemo vse od konic prstov na nogah pa do vrha glave, dokler nas ta prijeten občutek popolnoma ne preplavi.
  8. Ko se bo intenzivnost občutka začela zmanjševati, iz kroga izstopimo.
  9. Odpremo oči in naredimo nekaj korakov po prostoru, v katerem se nahajamo. Ob tem pomislimo na to, kar bomo jutri pripravili za kosilo.
  10. Postopek vživljanja v izbrani dogodek ali situacijo in vstopa v krog ponovimo najmanj trikrat, priporočljivo pa je, da tudi večkrat. Ponovimo torej korake od 5. do 9. točke, pri čemer se lahko vsakokrat vživljamo v isti dogodek, lahko tudi v novega, pomembno je le, da se resnično vživimo v dogodek in ob tem kar se da intenzivno občutimo prijetne občutke.
  11. Zdaj zapremo oči in vstopimo v krog svoje izbrane barve. Opazujemo, kaj se dogaja. V krog torej vstopimo brez predhodnega vživljanja v kakršen koli dogodek. Ob vstopu v krog se le prepustimo dogajanju, ne glede na to, kakšno je. Ko intenzivnost občutka začne popuščati, iz kroga izstopimo.
  12. Ko bomo hoteli priklicati ta izbrani občutek, si v mislih na tleh pred seboj le predstavljajmo krog svoje izbrane barve in stopimo vanj. Če smo tehniko izvajali temeljito in dovolj pogosto, bomo v hipu zaznali prijetne občutke. Kmalu bomo opazili, da niti ne bo več potreben vstop v krog, dovolj bo že, da si bomo krog predstavljali le v mislih ali pa nanj le bežno pomislili, in že nas bodo preplavili prijetni občutki.

Tehnika je resnično enostavna, predvsem pa učinkovita. Je eno takšnih orodij, ki ga je po mojih izkušnjah in izkušnjah ljudi, s katerimi sem jo v preteklosti že izvajala, vsekakor dobro imeti, saj nam velikokrat lahko koristi. Če bi jo radi v živo preizkusili tudi vi, mi pišite. Izkušnje kažejo, da jo ljudje v celoti osvojijo že po enem samem srečanju, nato pa jo izvajajo popolnoma samostojno v udobju svojega doma.

Z ljubeznijo. ♥ kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Petra kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Čemu si ne upamo izraziti svojih čustev?

O prepričanju, da čustev ni dobro kazati, ki nas »sili«, da svoja čustva skrivamo, sem že pisala. Pri mnogih ljudeh je prav to prepričanje tisto, ki je v ozadju neustreznega ravnanja s čustvi. Kaj pa je v ozadju tega prepričanja? No, tam pa pri večini kraljuje strah.

Hecno, ne samo, da zatiramo t. i. neprijetna čustva, zatiramo tudi čustva, ob katerih se počutimo dobro. Pa ste se kdaj vprašali, čemu je tako? Kaj pravzaprav z odsotnostjo izražanja čustev zasledujemo? Kaj koristnega zase dobimo s tem, ko ne povemo, kar čutimo? Verjeli ali ne, običajno je v ozadju zatiranja čustev želja po tem, da nas drugi vidijo kot dobre, vredne spoštovanja in ljubezni. Pogosto namreč verjamemo, da bomo, če ne bomo izražali čustev, pri drugih dosegli prav to.

Poglejmo nekaj osnovnih čustev, ob katerih se običajno ne počutimo prijetno, in razloge, zaradi katerih si jih ne upamo izraziti.

Jeza je pogosto čustvo, ki jo zadržimo zase, še posebej v odnosu do nadrejenih. Strah nas je namreč, da bomo izrekli kaj, kar bomo pozneje obžalovali in kar bo s seboj prineslo neželene posledice v smislu izgube zaposlitve, »maščevanja« nadrejenega v obliki dodatnega dela ipd. Strah, da bomo v navalu jeze rekli ali naredili nekaj, kar bomo pozneje obžalovali, je pogost razlog tudi v partnerskih ali drugih odnosih, predvsem v tistih, ki si jih želimo ohraniti in v katerih ne želimo, da bi se drugi počutili prizadete. Včasih pa je razlog za ne izražanje jeze moč najti tudi v razmišljanja, da to počno le primitivni in nevzgojeni ljudje, med katere mi seveda ne spadamo, zato jezo zadržimo zase, pa tudi v strahu pred tem, da svoje jeze, ko jo bomo začeli izražati, ne bomo več znali kontrolirati.

Podobne razloge lahko najdemo tudi za ne izražanje žalosti. Nekateri razmišljajo, da bodo s tem, ko si bodo dovolili začutiti in izraziti svojo žalost, odprli vrata joku, ki jih nato ne bodo znali ali zmogli zapreti. Nekatere je strah, da jih bodo drugi videli kot šibke, če bodo izrazili svojo žalost. Predvsem pri moških še vedno velja stereotip, da moški pač ne jokajo in da je jok znak šibkosti. Z jokom sicer res pokažemo, kje smo ranljivi, česar v skrbi za svojo varnost običajno ne želimo storiti, a prav zaradi te ranljivosti je jok v mojih očeh dejanje pogumnih. Le močni in pogumni ljudje si dovolijo pokazati, kje so šibki. A ker večina ne razmišlja tako, je mnoge žalost še vedno strah izraziti tudi zaradi bojazni pred zasmehovanjem.

Enako je tudi s strahom. Ne izrazimo ga, ker ne želimo, da bi nas drugi videli kot strahopetne, ne želimo, da bi nas zasmehovali ali pa nas morda imeli za panične. Verjamemo, da bomo z izražanjem strahu pri drugih povzročili, da nam bodo na takšen ali drugačen način pokazali, da nas ne sprejemajo, česar pa si seveda ne želimo. Zato o strahu raje molčimo. Molčimo pa tudi o ljubezni. Tudi o njej le zato, ker si ne želimo biti ranljivi in nas je strah zavrnitve ali drugega neprijetnega odziva.

Zatiranje čustev oz. odrekanje dovoljenja, da jih izrazimo, je le eden ob načinov ravnanja s čustvi. Drugi, ki je popolno nasprotje prvega, je odsotnost nadzora nad čustvi, zaradi česar čustva pogosto izražamo na neustrezen način, tretji način pa je upravljanje s čustvi. Ta je tisti, ki nam omogoča ne le čustva izraziti, temveč jih ustrezno verbalno (in tudi neverbalno) posredovati, izraziti jih ob ustreznem času in predvsem v odnosu do osebe, ob kateri jih doživljamo. To je nekaj, kar lahko storimo le, če si jih naprej dovolimo začutiti, zato je smiselno pri sebi raziskati, kdaj, v odnosu do koga in čemu svojih čustev ne izrazimo.

Z ljubeznijo. ♥                    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva

Petra                       kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva

Preberite tudi zapis 8 stvari, ki bi jih o čustvih morali vedeti že kot otroci.

Znate ločiti pomembno od nepomembnega?

Sama dolgo časa nisem. In če sem iskrena, še vedno kdaj ne znam. Še vedno se kdaj pa kdaj zalotim, kako vneto vztrajam pri nejevolji ob stvareh, ki resnično niso življenjskega pomena.kako do boljšega počutja

Kot na primer ob tem, ko ima partner še vedno hrano, ki ji je že zdavnaj potekel rok, ker je, kot pravi, še vedno dobra in jo bo (nekoč) porabil. Ker je moje delovanje v tem pogledu popolnoma drugačno in za hrano, ki je pred potekom roka, iščem tisoč in en način, da jo do roka tudi porabim, se mi partnerjevo vedenje ne zdi ravno logično.

Če pomislimo na take drobne in malo večje situacije, ob katerih se jezimo ali stresamo svojo nejevoljo, in seštejemo dragocene minute, ki smo jih ob tem porabili, verjamem, da bi se v dnevu ali morda tednu teh minut nabralo kar nekaj. Če bi se vprašali, ali smo vse te minute porabili na najboljši možen način ali pa bi jih morda lahko namenili nečemu prijetnejšemu, predvsem pa koristnejšemu, verjamem, da bi marsikdaj morali, čeprav morda neradi, priznati, da bi ta čas lahko preživeli tudi drugače.kako do boljšega počutja

Poleg ločevanja med pomembnim in nepomembnim bo našemu počutju blagodejno koristilo tudi ločevanje med tem, nad čemer imamo kontrolo, in tem, nad čemer je nimamo.

Ko sem pred nekaj leti v obdobju hudega stresa začela iskati rešitve zase, sem prebrala knjigo 7 navad zelo uspešnih ljudi avtorja Stephena R. Coveyja, v kateri piše tudi o območju vplivanja. Pravi, da nad določenimi stvarmi nimamo nikakršnega resničnega nadzora, v zvezi z drugimi pa lahko kaj storimo. Ko sem se vprašala, katerim stvarem namenjam večino svojega časa in energije, sem začenjala razumeti, da se osredotočam na popolnoma napačne stvari. Namesto da bi trud vlagala na področja, kjer lahko nekaj storim, sem se zapletala v razmišljanja o situacijah, nad katerimi nisem imela popolnoma nobenega neposrednega nadzora. Rezultat ukvarjanja s tem, nad čemer nimamo kontrole, je običajno občutek notranje nemoči, občutek nemira, pa tudi razdraženost, jeza, razočaranje, žalost in strah.kako do boljšega počutja

Da bomo lažje ločevati med pomembnim in nepomembnim ter med tem, nad čimer imamo kontrolo, in tem, nad čimer je nimamo, si lahko pomagamo z nekaj vprašanji.

  • Ali je stvar, oseba ali dogodek, ob katerem se vznemirjam, res življenjskega pomena?

  • Kako razumem stvar, osebo ali dogodek, ob katerem se vznemirjam? Ali verjamem, da nekdo nekaj počne nalašč, le da bi me jezil? Ali pa morda počne le tisto, kar sam prepozna kot smiselno?

  • Ali imam kontrolo nad stvarmi, ljudmi ali dogodki, ob katerih se vznemirjam? Ali verjamem, da lahko dosežem, da se bodo te stvari, ljudje in dogodki spremenili?

  • Kje je v dani situaciji moje območje vplivanja – se ukvarjam s stvarmi, nad katerimi nimam nikakršnega nadzora ali s stvarmi, v zvezi s katerimi lahko nekaj storim?

  • Osredotočenost na katero stvar je tista, ki me bo vodila do boljšega razpoloženja?

Odgovori na ta vprašanja nam bodo pomagali vsako situacijo osvetliti še z druge perspektive, s čimer se bomo izognili precejšnji količini slabe volje, svojo energijo in dragoceni čas pa namenili stvarem, ki so resnično pomembne.

Prav kreiranje navade ločevanja med nepomembnim in pomembnim je ena izmed številnih navad, ki nas vodi do ponovne vzpostavitev ravnovesja znotraj nas, posledično pa tudi do večjega zavedanja notranjega miru. Vas zanimajo tudi druge navade, s katerimi lahko poskrbimo za vnos notranjega miru v naše življenje? Preverite tukaj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra                                kako do boljšega počutjakako do boljšega počutjakako do boljšega počutjakako do boljšega počutja

Prav, bom pač ostala sama

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči. partnerski odnos

Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.partnerski odnos

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje celo življenje sama kot v odnosu, katerega glavna lastnost je čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

A vendarle se je želja po partnerskem odnosu, ki je za nekaj let izpuhtela, po določenem času vrnila, z njo pa tudi vsi strahovi in dvomi. Ali sploh obstajajo normalni in zreli moški? Bo sploh kdo želel biti z menoj zdaj, ko imam za seboj takšno izkušnjo? Bom jaz zmogla biti z nekom? Bom zmogla premagati strah? Bom znala presoditi, ali je oseba pred menoj dovolj zrela? Bom zmogla oditi, če bom prepoznala, da je to bolje zame? Bom to sploh znala prepoznati? Tudi v prejšnji zvezi mi je bilo že nekaj časa jasno, da odnos ni takšen, kot si ga želim, a nisem zmogla oditi. Kaj če se to ponovi? Vprašanjem ni bilo konca, a nekaj mi je bilo kristalno jasno – če se ne želim ponovno znajti v nezadovoljujočem odnosu, moram narediti korenito spremembo pri sebi. Dejstvo je namreč bilo, da sem bila jaz tista, ki sem v takšnem odnosu vztrajala in s tem dopuščala partnerjevo vedenje.

Delo na sebi zahteva proces, moja želja po partnerskem odnosu pa je počasi, a vztrajno naraščala. Vedno bolj me je skrbelo, ali bom sploh našla koga, s komer bom si bom želela biti v partnerski zvezi oz. bom sploh kdaj našla koga, ki si bo želel biti v zvezi z menoj. Strahovi in dvomi se kljub delu na sebi niso zmanjševali dovolj hitro, zato sem se lotila še uporabe afirmacij in vizualizacije.partnerski odnos

Ne eno ne drugo ni delovalo, saj sta bili v ozadju mojih strahov in dvomov podzavestni prepričanji, da nisem pomembna in da nisem vredna ljubezni, ki sta preprečevali, da bi afirmacije in vizualizacija delovale. Vedno znova sta me nase opozarjali s stiskanjem v trebuhu, ki se je pojavilo že ob sami misli na to, da bi bila ponovno v partnerskem odnosu. Čeprav sem ju vztrajno ignorirala, želenih rezultatov oz. partnerskega odnosa ni bilo na vidiku, kar ne preseneča, saj v boju med afirmacijami in vizualizacijo na eni strani in podzavestnimi prepričanji na drugi slednja vedno zmagajo. A takrat tega nisem vedela in sem vztrajala, vse dokler nisem imela vsega dovolj, saj o primerni osebi še vedno ni bilo ne duha ne sluha. »Prav, bom pač ostala sama,« sem si rekla. A med reči in to tudi resnično občutiti, je ogromna razlika. Ostati sam je namreč potrjevalo prav to, kar sem že tako dolgo vedela – da nisem vredna ljubezni. Tega resnično nisem želela potrditi. A šele ko je človek na dnu, se je pripravljen predati in sprejeti situacijo takšno, kot je, ne glede na to, kako neprijetna je. Prepričana, da mi ne preostane drugega, kot da sprejmem, da bom pač sama, sem se lotila dela.

Hvaležna sem, da sem poznala orodja, s katerimi sem lahko razrešila plasti čustev, ki so spremljala odločitev, da ostanem sama, če je to pač tisto, kar mi je namenjeno. Začelo se je seveda z žalostjo, saj se je na nek način zrušila moja predstava prihodnosti, nadaljevalo s sramom zaradi občutka nevrednosti, potem je na plan prišla jeza na vse, ki sem jih krivila za kreiranje prepričanja o nevrednosti, jeza na družbo, ki je ustvarila pričakovanja, da moraš v določeni starosti imeti partnerja in otroke, jeza nase, da sem ta pričakovanja oz. norme posvojila, končalo pa se je s ponovno žalostjo ob misli, da v mojem življenju ne bo nikogar, s komer bi lahko delila lepe in težke trenutke. A nato je prišlo olajšanje. Olajšanje ob spoznanju, da lahko živim tudi sama, ob zavedanju, da biti sam ne pomeni tudi biti osamljen ali biti nevreden ljubezni. To olajšanje je s seboj nosilo zavedanje, da je moje življenje lahko polno, tudi če sem sama. Da pravzaprav ni moja naloga, da iščem pravega moškega in se prilagajam le zato, da bi mu ugajala. Prvič v »karieri samskosti« sem bila resnično srečna in popolnoma zadovoljna s tem, da sem sama. In prvič v življenju sem začutila, da se mi ni treba pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem, le zato, da bi ugajala. Prvič sem bila v odnosu do moških lahko sproščena, saj mi je bilo jasno, da se mi ni treba prilagajati, in da če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da je z menoj kaj narobe (kar sem prej trdno verjela).

Šele takrat sem v celoti razumela, kaj je mišljeno z besedami »nenavezanost na rezultat«. Resnično mi je bilo vseeno, ali bom še kdaj v partnerski zvezi ali ne. Svoje življenje sem v tem pogledu predala Univerzumu. In ta mi je dragoceno namenil prav to, kar sem si tako dolgo želela – ljubeč partnerski odnos.partnerski odnos

Prijavite se na HSE Coaching in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako sem opustila strah pred zavrnitvijo?

Strah pred zavrnitvijo je čustvo, s katerim se v svojem življenju slej ali prej srečamo vsi. Morda takrat, ko iščemo zaposlitev, ko se odpravimo »na lov« za novim partnerjem ali partnerko. Morda se z njim srečamo že kot otroci, ko ne dobimo tistega, kar si želimo od staršev, ali pa v šoli, ko nismo sprejeti v ekipo, del katere bi radi bili.

Strah pred zavrnitvijo mi je dobro znan, saj je bil velik del mojega življenje moj tesen spremljevalec. Nekoliko bolj sva se spoprijateljila v letu 2005, ko sem se preizkusila kot terenska prodajalka knjig v Angliji, kjer sem vsakodnevno doživela 60, 70 ali še celo več zavrnitev. Sčasoma sem se jih navadila in me res ni več kaj dosti ganilo, ko sem slišala še en ne več. Nisem jih več jemala osebno, videla sem, da se svet kljub enemu ne še vedno vrti in prepričana sem bila, da sem se s to izkušnjo strah pred zavrnitvijo premagala za vedno. O tem, kako zelo sem se motila, sem se prepričala nekaj let pozneje ob iskanju zaposlitve.

Prej ali slej se vsak iskalec zaposlitve, ki je aktiven že več mesecev, začne spraševati, ali je z njim morda kaj narobe, da ga nihče ne želi zaposliti, in sama nisem bila izjema. Kljub temu so bile to zavrnitve, ki sem jih relativno dobro prenašala, saj sem se hitro potolažila, da je zaposlitev pač dobil nekdo z zvezami in poznanstvi. A zavrnitev, pri kateri ni pomagala nobena samotolažba, je bila zavrnitev s strani moških.

Kaj je neuslišana ljubezen, sem občutila že v osnovni, nato pa še močneje srednji šoli. Saj poznate tisto najstniško zatrapanost, ko na tvojem princu na belem konju ne moreš in ne moreš najti nobene napake, ne glede na to, kako jo iščeš, razen te, da te on niti ne pogleda. A tudi te napake ne pripišeš njemu, temveč sebi. Nisem dovolj privlačna, vitka, zanimiva, pametna, pomembna in še bi lahko naštevala. Ne ukvarjam se s pravimi hobiji, nisem del prave družbe in sem preveč dolgočasna. Ni bilo treba dovolj, da sem ugotovila to, kar sem globoko v sebi že vedela – nisem vredna ljubezni. Ko se zaveš tega, je strah pred zavrnitvijo še toliko bolj strašljiv.

Nisem vreden ljubezni, je le eno od prepričanj, ki jih ljudje globoko v sebi nosimo s seboj. Če dodamo še dejstvo, da velika večina ljudi globoko v sebi verjame, da niso dovolj dobri, je jasno, zakaj smo pripravljeni narediti praktično vse, da bi se zavrnitvi izognili. Zavrnitev s strani drugih je namreč tista, ki ta naša prepričanja le še potrdi in doda sol na že tako bolečo rano.

Čeprav vsak razumen človek ve, da beseda ne, ki jo slišimo od drugih, pravzaprav ne pove veliko o nas, temveč le o njihovih željah in potrebah, pa ta razum ob misli na pretekle zavrnitve popolnoma odpove. Strah pred zavrnitvijo oz. pred čustveno bolečino, ki jo ta nosi s seboj, je namreč prevelik. V želji po samozaščiti se začnemo izogibati vsem situacijam, ki jih doživljamo kot grožnjo v obliki možne zavrnitve. Ne izrazimo svojega mnenja, ne pokažemo naklonjenosti ljubi osebi, ne postavimo vprašanja, ne predstavimo svojega znanja in izkušenj, ne pošljemo življenjepisa ali predstavitvenega pisma itd. Skrijemo se v svojo varno votlinico in čakamo, da nevarnost mine, ne zavedajoč se, da s tem mineva tudi življenje.

Situacij, v katerih sem se počutila zavrnjeno, se spomnim že iz otroštva. Ob učenju metode HSE sem nerazrešena čustva, ki so me še vezala na te situacije, postopno razreševala. Spuščala sem razočaranje in žalost, ki sem ju občutila ob teh dogodkih. Razreševala sem sram, ki sem ga občutila ob vsaki zavrnitvi, ob kateri se mi je potrdilo prepričanje, da nisem dovolj dobra. In spuščala sem tudi jezo na vse ljudi, ki so mi po mojem mnenju naredili krivico. S tehnikami, ki so del metode HSE, sem lahko razreševala čustvo za čustvom, ne da bi se morala osredotočati na vsako preteklo situacijo posebej, kar mi je ustrezalo, saj se vseh verjetno niti ne bi spomnila. Telo mi je preko napetosti in rahle bolečine vedno znova in znova pokazalo, kje se še zadržuje energija posameznega čustva, ki sem jo želela razrešiti. Z razreševanjem mi je postopno postajalo vedno bolj jasno, da sem pravzaprav čisto v redu oseba, da sem pomembna ne glede na to, kdo me sprejme in kdo ne, pa tudi to, da ljubezni niso vredni le tisti, ki so dovolj lepi in pametni, temveč smo je vredni vsi.

Po tem, ko sem spustila breme nerazrešenih čustev, ki so me vezala na preteklost, sem na zavrnitev zmogla pogledati popolnoma z nove perspektive. Jasno mi je postalo, da beseda ne, ki jo izrečejo drugi, resnično ne govori o meni. Še več, jasno mi je postalo tudi, da beseda ne ni tista, ki bi določala mojo vrednost ali jo kakorkoli zmanjševala. Če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da nisem vredna ljubezni. Če se nekdo ne strinja z menoj, ne pomeni, da ima on prav in jaz ne, da je on pameten in jaz neumna. Pomeni le, da smo si ljudje med seboj različni. To pa je precej manj strašljiva misel kot ta, da je z menoj nekaj hudo narobe.

Z ljubeznijo. ♥

Petra