Prispevki

5 koristi samozavesti

Spomnim se, da sem leti zavidala ljudem, ki sem jih doživljala kot samozavestne. Prepričana sem bila, da je njihovo življenje mnogo lažje kot moje, da so mnogo srečnejši in zadovoljnejši, kot sem bila jaz. Zdelo se mi je, da jim gre vse kot po maslu, da jim nikoli v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega. Vse bi dala, da bi bila lahko takšna, kot so bili oni.

Danes, nekaj let po tem, ko sem se odločila svoji nesamozavesti narediti konec, lahko rečem, da samozavest s seboj nosi številne koristi. Žal se moje prepričanje, da gre samozavestnim ljudem vedno vse kot po maslu, da jim v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega, ni uresničilo. A kljub temu sem v svojem življenju prepoznala številne koristi samozavesti. Pet jih predstavljam v tokratnem zapisu.

Postavitev realnih in dosegljivih ciljev                          kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje imajo jasno zavedanje o svojih močnih in šibkih točkah, zato si lahko postavijo realne in dosegljive cilje. Prav realnost ciljev in zaupanje v svoje sposobnosti sta dva dejavnika, ki na posameznika delujeta motivacijsko in samozavestnim ljudem omogočata, da po poti do cilja nadaljujejo tudi ob morebitnih neuspehih. Vsak uspešno dosežen cilj predstavlja spodbudo za nadaljnje postavljanje ciljev in hkrati krepi njihovo samozavest.

Prepričanje, da smo gospodarji svojega življenja                      kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje se zavedajo, da niso nemočne žrtve okoliščin in življenja, temveč da lahko svoje življenje upravljajo. Zaupajo v svoje notranje sposobnosti in verjamejo, da sta uspeh in zadovoljstvo odvisna od njihovega truda in ne zunanjih dejavnikov. Zato tudi prevzemajo odgovornost za svoje dobro ali slabo počutje in v primeru slednjega iščejo rešitve pri sebi, ne pa v spremembah okoliščin ali drugih ljudi.

Pozitivna naravnanost                    kako postati samozavesten

Sami sebi smo lahko najhujši kritik ali najboljši prijatelj. Samozavestni ljudje so vsekakor slednje. Ker verjamejo vase, v svoje sposobnosti, hkrati pa se zavedajo tudi svojih šibkih točk in tega, da lahko na njih delajo, če se le tako odločijo, se ne zasujejo s plazom kritik vsakokrat, ko naredijo napako. Zavedajo se, da so te del življenja in učenja ter jih kot takšne tudi sprejemajo. Zavedajo se tudi, da storjena napaka ne pomeni neuspeha in ni znak njihove nekompetentnosti, temveč je priložnost za osvojitev nove lekcije.

Sproščenost v komunikaciji z drugimi              kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje ne potrebujejo potrditve s strani drugih, zato da bi vedeli, da so dovolj dobri. To jim omogoča, da so v komunikaciji z drugimi mnogo bolj sproščeni, saj jim ni treba nikogar očarati. Posledično se jim ni treba pretvarjati, da so nekaj, kar niso. Zavedajo se, da ne morejo biti vsem všeč, zato tega niti ne poskušajo. Ker jih ni strah zavrnitve, so v navezovanju novih stikov veliko bolj sproščeni, posledično pa tudi uspešni, k čemur pa pripomore tudi njihova pozitivna naravnanost.

Konstruktivno spoprijemanje s težavami                         kako postati samozavesten  

Za svoje težave ne krivijo drugih ljudi, niti okoliščin, zato ne čakajo, da bo njihove težave rešila neka tretja oseba, temveč stvari vzamejo v svoje roke in začnejo iskati rešitev. Zavedanje, da so za svoje življenje najbolj odgovorni sami, jim daje občutek notranje moči, kar jih opogumlja, da se s težavami soočijo. Ker jih ni strah priznati svojih slabosti in prositi za pomoč, to storijo, kadar prepoznajo, da jo potrebujejo, in ne čakajo na usmiljenje drugih, da bi jim pomoč ponudili. Vse to jim omogoča, da se s težavami soočijo hitreje, predvsem pa brez odvečne drame.

Z ljubeznijo. ♥  

Petra

Prav, bom pač ostala sama

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči. partnerski odnos

Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.partnerski odnos

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje celo življenje sama kot v odnosu, katerega glavna lastnost je čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

A vendarle se je želja po partnerskem odnosu, ki je za nekaj let izpuhtela, po določenem času vrnila, z njo pa tudi vsi strahovi in dvomi. Ali sploh obstajajo normalni in zreli moški? Bo sploh kdo želel biti z menoj zdaj, ko imam za seboj takšno izkušnjo? Bom jaz zmogla biti z nekom? Bom zmogla premagati strah? Bom znala presoditi, ali je oseba pred menoj dovolj zrela? Bom zmogla oditi, če bom prepoznala, da je to bolje zame? Bom to sploh znala prepoznati? Tudi v prejšnji zvezi mi je bilo že nekaj časa jasno, da odnos ni takšen, kot si ga želim, a nisem zmogla oditi. Kaj če se to ponovi? Vprašanjem ni bilo konca, a nekaj mi je bilo kristalno jasno – če se ne želim ponovno znajti v nezadovoljujočem odnosu, moram narediti korenito spremembo pri sebi. Dejstvo je namreč bilo, da sem bila jaz tista, ki sem v takšnem odnosu vztrajala in s tem dopuščala partnerjevo vedenje.

Delo na sebi zahteva proces, moja želja po partnerskem odnosu pa je počasi, a vztrajno naraščala. Vedno bolj me je skrbelo, ali bom sploh našla koga, s komer bom si bom želela biti v partnerski zvezi oz. bom sploh kdaj našla koga, ki si bo želel biti v zvezi z menoj. Strahovi in dvomi se kljub delu na sebi niso zmanjševali dovolj hitro, zato sem se lotila še uporabe afirmacij in vizualizacije.partnerski odnos

Ne eno ne drugo ni delovalo, saj sta bili v ozadju mojih strahov in dvomov podzavestni prepričanji, da nisem pomembna in da nisem vredna ljubezni, ki sta preprečevali, da bi afirmacije in vizualizacija delovale. Vedno znova sta me nase opozarjali s stiskanjem v trebuhu, ki se je pojavilo že ob sami misli na to, da bi bila ponovno v partnerskem odnosu. Čeprav sem ju vztrajno ignorirala, želenih rezultatov oz. partnerskega odnosa ni bilo na vidiku, kar ne preseneča, saj v boju med afirmacijami in vizualizacijo na eni strani in podzavestnimi prepričanji na drugi slednja vedno zmagajo. A takrat tega nisem vedela in sem vztrajala, vse dokler nisem imela vsega dovolj, saj o primerni osebi še vedno ni bilo ne duha ne sluha. »Prav, bom pač ostala sama,« sem si rekla. A med reči in to tudi resnično občutiti, je ogromna razlika. Ostati sam je namreč potrjevalo prav to, kar sem že tako dolgo vedela – da nisem vredna ljubezni. Tega resnično nisem želela potrditi. A šele ko je človek na dnu, se je pripravljen predati in sprejeti situacijo takšno, kot je, ne glede na to, kako neprijetna je. Prepričana, da mi ne preostane drugega, kot da sprejmem, da bom pač sama, sem se lotila dela.

Hvaležna sem, da sem poznala orodja, s katerimi sem lahko razrešila plasti čustev, ki so spremljala odločitev, da ostanem sama, če je to pač tisto, kar mi je namenjeno. Začelo se je seveda z žalostjo, saj se je na nek način zrušila moja predstava prihodnosti, nadaljevalo s sramom zaradi občutka nevrednosti, potem je na plan prišla jeza na vse, ki sem jih krivila za kreiranje prepričanja o nevrednosti, jeza na družbo, ki je ustvarila pričakovanja, da moraš v določeni starosti imeti partnerja in otroke, jeza nase, da sem ta pričakovanja oz. norme posvojila, končalo pa se je s ponovno žalostjo ob misli, da v mojem življenju ne bo nikogar, s komer bi lahko delila lepe in težke trenutke. A nato je prišlo olajšanje. Olajšanje ob spoznanju, da lahko živim tudi sama, ob zavedanju, da biti sam ne pomeni tudi biti osamljen ali biti nevreden ljubezni. To olajšanje je s seboj nosilo zavedanje, da je moje življenje lahko polno, tudi če sem sama. Da pravzaprav ni moja naloga, da iščem pravega moškega in se prilagajam le zato, da bi mu ugajala. Prvič v »karieri samskosti« sem bila resnično srečna in popolnoma zadovoljna s tem, da sem sama. In prvič v življenju sem začutila, da se mi ni treba pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem, le zato, da bi ugajala. Prvič sem bila v odnosu do moških lahko sproščena, saj mi je bilo jasno, da se mi ni treba prilagajati, in da če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da je z menoj kaj narobe (kar sem prej trdno verjela).

Šele takrat sem v celoti razumela, kaj je mišljeno z besedami »nenavezanost na rezultat«. Resnično mi je bilo vseeno, ali bom še kdaj v partnerski zvezi ali ne. Svoje življenje sem v tem pogledu predala Univerzumu. In ta mi je dragoceno namenil prav to, kar sem si tako dolgo želela – ljubeč partnerski odnos.partnerski odnos

Prijavite se na HSE Coaching in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Maja je stara nekaj več kot 30 let, na HSE Coaching pa je prišla, da bi razrešila svoj odnos z očetom. Še vedno je namreč živela v strahu pred njegovim neodobravanjem, zato je svoje odločitve o prihodnosti sprejemala z razmišljanjem o tem, v kolikšni meri jih bo odobraval in sprejemal.

V povedanem sem prepoznala enega od pogojnih odzivov, ki jih omenja avtor metode HSE Tom Stone, in sicer iskanje sebe tam, kjer nas ni. To je pogojni odziv, ki ga razvijemo vsi. Nastane namreč že v prvih nekaj tednih po rojstvu, ko se dojenček še vedno identificira z mamo in jo dojema kot del sebe – kot del, od katerega je popolnoma odvisen, saj mama predstavlja tisti del njega, ki skrbi za zadovoljitev njegovih potreb.

Kadar te niso zadovoljene dovolj hitro, sklepamo, da nam manjka pomemben del, tisti, ki skrbi za zadovoljitev naših potreb. To vodi k občutku, da takšni, kot smo, nismo popolni in celi, zato potrditev iščemo zunaj sebe.

Verjamemo, da jo bomo prejeli z zadostno količino ljubezni, pozornosti, s tem, ko bomo našli pravo zaposlitev ali pravega partnerja, morda tudi z zadostno količino denarja in materialnih dobrin. Svoje življenje tako preživimo v iskanju občutka celovitosti in popolnosti v drugih ljudeh in materialnih stvareh, ne zavedajoč se, da nam ga ne more dati nobena količina ljubezni, potrditev, denarja ipd.

Maja se je v opisanem prepoznala in povedala, da priznanje pogosto išče tudi pri drugih, ne le pri očetu, ter da jo je vedno strah, da ga ne bi prejela. Ta strah je sicer močnejši pri očetu, vendar jo spremlja tudi v odnosih z drugimi. Ko je povedala še malo več o sebi in odnosu z očetom, je ob tem že lahko občutila neprijetno napetost v predelu trebuha. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno začeti z razreševanjem te energije strahu, in dobila pozitiven odgovor. Vodila sem jo skozi tehniko in intenzivnost energije strahu se je postopno zmanjševala, še vedno pa jo je lahko občutila. Uporabila sem mišično testiranje in preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo strahu lahko razrešila, in dobila pozitiven odgovor. Povedala sem ji, da v njenem telesu obstaja še ena vrsta strahu, povezana s strahom pred neodobravanjem, ki ga je pravzaprav hotela razrešiti. Pogovarjali sva se o tem, katere so koristi tega, da išče načine, kako ugajati očetu, in prišla je do spoznanja, da si očetu želi ugoditi zato, da je ne bi zapustil. Povedala je, da verjame, da je to nekaj, česar ne bi preživela. S svojim ugajanjem očetu in iskanjem njegovega odobravanja je pravzaprav zasledovala cilj svojega preživetja, za katerega je verjela, da je odvisno od prisotnosti očeta v njenem življenju.

Vodila sem jo skozi tehniko in hitro je lahko prepoznala energijo tega strahu v spodnjem delu hrbta in jo tudi uspešno razrešila. Zdaj sva lahko nadaljevali tudi z razreševanjem energije strahu pred neodobravanjem, ki jo je ponovno zaznala v predelu trebuha. Tudi to energijo je uspešno razrešila.

Povabila sem jo, naj ponovno pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, pri čemer naj opazuje svoje občutke. Povedala je, da še vedno lahko občuti rahel strah pred tem, da bi jo oče zapustil. Vodila sem jo skozi tehniko in zelo hitro je lahko v prsnem košu zaznala energijo omenjenega strahu. Ko sem jo vodila k razreševanju, je opazila, da je strah postajal vedno močnejši. To je pogost pojav pri ljudeh, ki si določenih čustev zelo dolgo niso želeli priznati. A če si dovolimo čustvo občutiti, če ga opazujemo, se njegova intenzivnost prej ali slej začne zmanjševati in Maja ni bila izjema. Po kar nekajminutnem opazovanju energije strahu je ta popolnoma izginil.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je v Majinem telesu še kje energija strahu pred neodobravanjem ali zapuščenostjo, in dobila negativen odgovor. Majo sem nato ponovno povabila, naj pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, in opazuje, ali lahko zazna še karkoli neprijetnega. Povedala je, da ne zazna ničesar več, da si sicer še vedno želi, da bi oče podpiral njene odločitve, da pa njegovega odobravanja ne razume več kot nekaj, kar je nujno potrebno za njeno preživetje ali dobro počutje. Dodala je še, da bolj ko razmišlja, bolj razume, da njegovo neodobravanje nekaterih njenih odločitev ne pomeni nujno, da je ne sprejema. Konec koncev tudi ona ne odobrava vsega, kar počno njeni starši in prijatelji, a jih ima kljub temu rada in si želi svoj čas preživeti tudi z njimi.

Da so odnosi s starši pomembni, verjetno ni treba posebej poudarjati, zato ne preseneča, kako pogosto se pri svojem delu srečujem prav z ljudmi, ki jim ta odnos še vedno predstavlja sinonim za stisko, žalost, razočaranje, jezo ali strah. Verjamem, drage bralke in bralci, da boste v Majini zgodbi prepoznali kaj koristnega zase, zato, Maja, iskrena hvala tebi, ker mi dovoliš objavo svoje zgodbe.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih

Poznate koga, ki se nenehno pritožuje čez svojega partnerja ali partnerko, a v odnosu z njim ali njo še vedno vztraja? Poznate koga, ki vam v nekaj sekundah zna našteti vse, kar ga pri partnerju ali partnerki moti, težko pa najde lastnosti, ki jih pri njem ali njej ceni in spoštuje? Se ob tem morda kdaj vprašate, zakaj vendar vztraja v takšnem odnosu?

Vprašanje, čemu ostajamo v partnerskih odnosih, čeprav za nas niso zadovoljujoči, je bilo eno tistih, ki sem si ga velikokrat zastavljala tudi sama. Vedno z mislimi na druge, seveda, ne nase. Zato sem verjetno tudi ostajala tako dolgo v odnosu, ki ni bil samo nezadovoljujoč, temveč je bilo v njem prisotno tudi čustveno izsiljevanje, psihično nasilje, končalo pa se je celo s fizično agresijo. Ko sem pozneje razčlenila, zakaj sem v takšnem odnosu ostajala, sem spoznala, da je bilo razlogov več. To so razlogi, ki jih nisem prepoznala le pri sebi, temveč jih pogosto zaznam tudi pri ljudeh, s katerimi delam.

Marsikdo, ki v takšnem odnosu ostaja, bo kot razlog hitro navedel otroke, če jih ima. Med razlogi, ki jih bom navedla spodaj, jih ne boste našli. Verjamem namreč, da so otroci pogosto le prikladen izgovor, ki ga uporabimo, zato da se izognemo soočenju s seboj in svojimi strahovi. Če si namreč dovolimo res iskreno odgovoriti na vprašanje, ali je za otroke bolje, da živijo v nasilni družini ali v družini s samo enim staršem, verjamem, da lahko pridemo le do enega zaključka – bolje je živeti z enim staršem kot v nasilnem odnosu. A to je že tema za popolnoma nov zapis. V tokratnem pa si poglejmo 3 pogoste razloge, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

  1. Strah pred osamljenostjo

Strah pred osamljenostjo je eden najpogostejših razlogov za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Nihče si ne želi biti osamljen, malokdo pa se zaveda, da je osamljenost občutek, ki ni povezan s številom ljudi, ki nas obdajajo, temveč z lastnim razmišljanjem o sebi. Dejstvo je namreč, da se lahko počutimo osamljene, tudi kadar smo v družbi, ali kar je še huje, kadar imamo ob sebi partnerja ali partnerko. Vir osamljenosti ni odsotnost ljudi, temveč razmišljanje, da nismo pomembni in da nikomur ni mar za nas. In prav to razmišljanje je tisto, zaradi katerega slišimo izjave »Raje sem z njim, čeprav nisem zadovoljna, kot pa da bi bila sama.«

  1. Pomanjkanje samospoštovanja

Pomanjkanje samospoštovanja je prav tako pogost razlog za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. »Ljudje z nami ravnajo tako, kot smo jih naučili,« je stavek, ki sem ga pred mnogo leti slišala v oddaji The Oprah Show. Stavek, ki se mi je vtisnil v spomin in katerega pomen sem v celoti razumela šele mnogo pozneje. Ženske, ki doživijo nasilje v odnosu, pogosto razmišljajo, da so si ga zaslužile, saj so naredile nekaj, s čimer so partnerja razjezile. »Lahko bi vedela, da ne bi smela tega narediti ali reči,« pravijo. Kdor ne spoštuje sebe, ne zmore postaviti jasnih meja in je pogosto pripravljen prenašati skoraj vsako partnerjevo vedenje.

  1. Prepričanje, da nismo vredni ljubezni

Prepričanje, da nismo vredni ljubezni, se kaže v razmišljanju: »Lahko sem vesela, da si vsaj nekdo želi biti z menoj.« Prepričani, da nismo vredni ljubezni, smo pogosto prepričani tudi, da smo slabe osebe, ki so lahko hvaležne za vsak pogled, ki jim ga namenijo drugi. Vzeti moramo torej tisto, kar se nam ponudi, ne glede na to, kako slabo je. Zato pravzaprav ne izberemo partnerja, ki si ga želimo, temveč tistega, ki pokaže kanček zanimanja za nas. Verjamemo namreč, da drugega ne bomo našli, in prav to je še eden od pogostih razlogov, za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

Vem, da si vsak izbira svoje odnose in da se odloči prav za tiste, ki jih za svojo rast potrebuje. Kljub vsemu mi je hudo poslušati pripovedovanja ljudi, ki več kot očitno trpijo v odnosih, v katerih so, a vztrajno iščejo razloge in opravičila za svoje vedenje in vedenje partnerja ali partnerke.

Hudo predvsem zato, ker se lahko z njimi poistovetim in ker vem, da jih čaka nezadovoljujoče življenje, polno stiske in strahu, če iz odnosa ne bodo uspeli izstopiti ter bodo še naprej naivno verjeli, da se bo vse spremenilo, če se le sami dovolj potrudijo. Hudo mi je ob misli, da verjamejo, da je to najboljše, kar si zaslužijo, saj takšni, kot so, več niso vredni. Hudo, ker vem, kako zmotno je to razmišljanje, in ker vem, da je prav vsak od nas vreden odnosa, v katerem ne prevladuje strah, temveč ljubezen, spoštovanje in razumevanje.

Ko pomislim, da sem vse to nekoč verjela tudi sama, sem neizmerno hvaležna za odločnost, moč in pogum, da iz nezadovoljujočega odnosa odidem. Pot, ki je sledila, je bila zaznamovana prav z raziskovanjem vprašanja, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih, predvsem pa tudi z delom na sebi, s katerim sem najdene strahove in prepričanja razrešila. Zato ne verjamem, ko slišim ljudi reči, da se ne da. Niti ne verjamem, da je pretežko, da nimamo časa ali energije. Ko se odločimo, da smo vredni več, bomo našli način, da izgovore spremenimo v priložnosti in prekinili vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Kako vem? Vem preprosto zato, ker verjamem, da nisem nič bolj posebna kot kdorkoli drug. In če lahko s ponosom rečem, da sem zmogla v celoti pustiti preteklost za seboj in sem danes v partnerskem odnosu, za katerega še pred nekaj leti nisem verjela, da mi je namenjen, preprosto le zato, ker sem slaba oseba in ga nisem vredna, verjamem tudi, da je to nekaj, kar boste s ponosom jutri lahko rekli tudi vi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Bistveno je opustiti preteklo čustveno bolečino

Tom Stone je avtor metode HSE Coaching, ki je Petri Cvek pomagala prepoznati, da je čustvena bolečina v ozadju omejujočih prepričanj. Ko je razrešila svoja čustva iz preteklosti, je spoznala, da tudi določenih prepričanj o sebi nima več.

»Če se nekdo identificira z zgodbo, da so mu starši v otroštvu storili krivico, se morda zaradi tega do njih že več let obnaša zadirčno. Ko opusti svojo zgodbo o krivici iz otroštva, mora nato preoblikovati odnos do staršev. Številni se v resnici ne zmorejo spoprijeti z vprašanjem, kako naj po novem delujejo v tem odnosu, zato se nezavedno kar naprej oklepajo svojih zgodb,« meni andragoginja, ki ustvarja spletno stran Mesto znanja, deluje kot predavateljica ter osebna mentorica na področju kariernega in osebnega svetovanja. Pri Tomu Stonu je pridobila certifikat trenerke njegove metode HSE Coaching.

Najprej moramo prepoznati energijo čustev, ki je ustvarila našo zgodbo

V raziskovanje spreminjanja lastnega miselnega procesa jo je pahnila osebna stiska. Po koncu triletne zveze, ki se je končala z nasiljem, je dolgo živela v strahu. Bala se je, da bi se nasilje ponovilo, zato se je izogibala novi partnerski zvezi, ki si jo je sicer močno želela. Prav ta notranji konflikt med strahom pred vnovičnim nasiljem in željo po novi ljubezni jo je vodil v iskanje rešitve. Pod roke ji je prišla knjiga Kako?, v kateri avtor Tom Stone bralca vodi skozi praktične tehnike, s katerimi lahko ozavesti in razreši čustveno bolečino iz preteklosti.

Kaj je HSE Coaching?

HSE je okrajšava za Human Software Engineering, kar pomeni programski inženiring za človeka. »Prek teh tehnik sem prepoznala, da sem po koncu zveze živela v strahu, ker sem globoko v sebi verjela, da nisem vredna ljubezni, kar mi je potrdila izkušnja škodljivega odnosa. Zato sem se oklepala strahu pred novo čustveno bolečino. V mojem primeru me je ščitil pred novo bolečino, zato ga dolgo nisem mogla spustiti, čeprav sem si to želela,« razlaga.

Prepričanja oblikujemo na zgodbah iz otroštva

Tom Stone je prepričan, da smo že kot otroci razvili določene pogojne odzive. Nekateri so se na primer v otroštvu naučili, da ne smejo zaupati intuiciji ali se v polnosti predati čustvom, zato na ta način delujejo tudi kot odrasli. »Ljudje v sebi nosimo veliko neozaveščenih občutkov, ki so pravzaprav energija. Ko smo žalostni, to energijo denimo pogosto začutimo v grlu kot cmok,« pravi trenerka Stonove metode.

Tehnike HSE Coachinga so zasnovane tako, da nas s preprostimi koraki najprej vodijo do zaznavanja določene energije v telesu, denimo jeze ali strahu. »Tako oseba lahko prepozna energijo tega čustva in se je osvobodi. Nato lahko odpade čustvena zgodba in lahko oseba oblikuje nova prepričanja o sebi,« pojasnjuje.

Kako lahko spremenimo prepričanja?

Na kratko povzema eno od preprostih tehnik, s katero svojim strankam pomaga spreminjati prepričanja: »Če želimo spremeniti svoje prepričanje, si moramo najprej dovoliti občutiti čustvo, ki je v ozadju prepričanja, in nato opazujemo, kje v telesu lahko začutimo to energijo. Nato se poskušamo osredotočiti na točko, kjer je ta energija najmočnejša. S tem se ta začne postopno zmanjševati, dokler povsem ne izgine.«

Ko je spreminjala svoje prepričanje, da ni vredna ljubezni, je morala na neki točki tudi odpustiti sebi in drugim ljudem, ki so jo nekoč prizadeli. »Predelati sem morala sram, ki sem ga čutila ob misli, da nisem dovolj dobra ali pomembna. Kot veliko ljudi sem si tudi sama ustvarila predstave o tem, kako moje otroštvo ni bilo dovolj lepo in kako so se mi v šoli zgodile neke krivice. Vendar so bile to samo zgodbe, ki si jih ljudje napletamo sami,« priznava. Šele ko je opustila vsa ta čustva, je odpadlo tudi prepričanje, da ni vredna ljubezni. Kmalu za tem je spoznala sedanjega partnerja. »Takrat o sebi nisem več razmišljala kot o Petri z določenim otroštvom. Ostala je samo oseba, ki je šla v življenju skozi določene preizkušnje. Ko človek spusti predstave o tem, kdo naj bi bil, da dovoljenje življenju, da mu končno lahko prinese tisto, kar mu je namenjeno,« razmišlja.

HSE Coaching

Nihče ni žrtev svojega življenja

Petra Cvek trenutno študira psihoterapevt­sko smer realitetne terapije in teorije izbire, s čimer še nadgrajuje razumevanje ozadja našega vedenja. Pri osebnih svetovanjih se srečuje z ljudmi, ki odgovornost za svoje živ­ljenje pogosto prelagajo na druge. »Nekdo lahko verjame zgodbi, da svojemu otroku ne zmore izkazovati ljubezni, ker je njemu v otroštvu primanjkovalo ljubezni staršev. Številni lažje krivijo svoje starše, kot da bi prevzeli odgovornost za svoje izbire,« meni. Ko sprejmemo vlogo žrtve svojih okoliščin, lastno moč predamo v roke nekomu drugemu, verjame sama. »Občutek, da smo žrtve, izhaja iz prepričanja, da so okoliščine in drugi ljudje tisti, ki lahko povzročijo naše dobro ali slabo počutje. Zato se nam zdi, da nimamo dovolj moči za to, da bi lahko kaj spremenili.« In dodaja, da še tako učinkovita tehnika za spreminjaje našega delovanja ne more učinkovati, dokler si sami zares ne želimo spremembe in smo za to pripravljeni tudi nekaj narediti.

Članek je bil objavljen v reviji Jana in na spletni strani govori.se.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan

Že kot študentka sem sanjarila o tem, da bom nekoč sama svoj šef. Čeprav nisem imela jasne ideje, kaj bi delala, pa je bila želja o samostojnem podjetništvu tako močno, da sem že takrat hodila na razna predavanja, ki so jih imeli uspešni podjetniki in se tako srečala z idejo, ki mi je v zadnjem letu in pol kar močno zagrenila življenje.

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan. To je misel, ki sem jo poslušala vrsto let in se niti ne zavedala, kako močno se je usidrala vame. Z leti se je tiho naselila v čisto vsako celico mojega telesa in čakala na priložnost, da se pokaže v vsej svoji veličini.

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan je stavek, ki bi ga najrajši prepovedala. Kajti to torej pomeni, da draga ženska, ki bi nekoč želela biti tudi mama, pozabi na to, da boš uspešna v podjetništvu, ali pa se odpovej želji po otroku. Izbira je tvoja, a oboje skupaj pač ne gre. Če želiš biti uspešna, moraš delati noč in dan, za vse ostalo ti bo torej zmanjkalo časa. Enako dragi moški, velja tudi za zate – izberi ali boš uspešen podjetnik ali pa družinski človek. Oboje žal ne gre.

V skladu z naslovom zapisa je uspešen podjetnik torej oseba, ki je sama, brez družine, partnerja in prijateljev, razen, če si je te našla v sklopu svojega posla in jim torej lahko že med delom nameni kakšno minutko svojega dragocenega časa. Uspešen podjetnik nima stanovanja, saj nima časa skrbeti zanj. Kdo bo pospravljal, pral in pomival, ne tega nima časa, zato živi kar v svoji pisarni. Uspešen podjetnik tudi ne spi (razen izjemoma kar sede ob svojem računalniku, a še ta rahel spanec spremlja slaba vest).

Ne bom nadaljevala, saj verjamem, da že lahko razberete kako nesmiselna je izjava, da mora uspešen podjetnik delati noč in dan, pa o tem, kaj je definicija uspešnosti in da imamo pravzaprav vsak svojo, niti še nisem začela pisati.

Ko sem še kot študentka zrla v vse te uspešne podjetnike, kot da so na pol bogovi, in srkala vase vse informacije, ki so jih dali, se nisem zavedala kako močno sem ponotranjila to misel. Vodila je moje življenje, ne da bi se tega sploh zavedala. Tiho je prilivala olje na plamen moje slabe vesti, ki sem jo občutila vsakič, ko se mi je zdelo, da nisem naredila dovolj. In glede na to, da sem dolgo časa verjela, da nisem dovolj dobra, si lahko predstavljate kako pogosto se je oglasila.

Tako sem v želji, da bi uspešno zagnala svoje novoustanovljeno podjetje delala in delala in se kritizirala, kadar nisem delala, pa potem spet malo delala in se spet kritizirala. Vse dokler moje telo temu ni naredilo konca in me položilo v posteljo s tako hudo vrtoglavico, da sem lahko le ležala, pa še to le zaprtih oči. Vrtoglavica in slabost, ki jo je spremljala, sta me »prisilili«, da sem svoje ideje o uspešnem podjetniku, ki dela noč in dan, dala na stran in se posvetila svojemu zdravju. Telo in um, ki sta zahtevala počitek, a ga nista pravočasno dobila, sta bila odločena, da imata dovolj, jaz pa sem se soočila s svojo najhujšo moro. 5 tednov sem bolj ali manj preležala, saj energije za kaj drugega nisem imela. Zdravil, ki bi mi pomagala nisem imela, saj zdravniki vzroka za mojo vrtoglavico niso našli. Če sem iskrena, niti nisem pričakovala, da ga bodo, saj sem sama pri sebi zelo dobro vedela, da vzrok tiči v fizični in psihični izčrpanosti.

Sem in tja sem opravila kakšno manjšo in nujno delo, preostali čas pa počivala in bila notranji boj med idejo o uspešnem podjetniku in željo po tem, da poskrbim za svoje zdravje. Čeprav sem razumsko vedela, da moram poskrbeti zase in si nameniti počitek, ki sem ga potrebovala, pa slaba vest ni in ni hitela utihniti. Ko sem bila dovolj pri močeh, sem se lotila dela na sebi, tudi tokrat z metodo HSE. Vsakič znova, ko se je oglasila slaba vest, sem poiskala energijo čustva, ki je bilo v ozadju in jo razrešila. Našla sem vse – od jeze, žalosti, razočaranja do strahu. Postopno je bila slaba vest vedno tišja, dvomi o tem, da mora uspešen podjetnik delati noč in dan pa vedno glasnejši. Danes v to pravilo ne verjamem več in poskušam poslušati svoje telo ter si privoščiti oddih, ko ga potrebujem. Verjamem, da si dolgoročno s tem delam veliko večjo uslugo, kot z neprestanim delom. Zato dragi uspešni podjetniki in uspešne podjetnice ne pozabimo, uspeh je lahko tudi v tem, da zmoremo najti ravnovesje med delom, družino in skrbjo zase.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Strah pred uspehom

Na vprašanje, ali vas je strah uspeha, bi marsikdo zelo odločno odgovoril, da ga ni. Dejstvo je, da je strah pred uspehom kljub vsemu pogosto čustvo, s katerim pa se večina ne sooči, saj se ga ne zaveda. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da nas vseeno ovira na poti do našega uspeha.

Ko sem pred leti prvič slišala za strah pred uspehom, sem iskreno pomislila, da se oseba, ki je te tri besede izgovorila, malce norčuje. A se ni. Kako resničen je lahko ta strah, sem spoznala hitro po tem, ko sem stopila na podjetniško pot.

O tem, da mora vsak uspešen podjetnik delati dneve in noči brez prestanka, čivkajo že vrabci. O tem, kaj to razmišljanje povzroči v nas, pa malo manj. Priznajmo, nihče od nas noče delati dneve in noči, ne glede na to, kako močno uživamo v tistem, kar smo si izbrali kot svoj vir dohodka. Če nič drugega, vsake toliko časa potrebujemo konkreten spanec, prav tako si sem in tja želimo privoščiti miren obrok, odmik od računalniškega zaslona in brnenja telefona. Pride tudi trenutek, ko se želimo preprosto le zlekniti na kavč in samo biti ali pa nameniti čas sproščanju v družbi svojih najbližjih. Življenje, ki si ga večina predstavlja kot normalnega, torej ne vključuje  koncepta »delam noč in dan«. Sama nisem nobena izjema.

Ko sem se tako v nekem trenutku začela spraševali, ali si sploh želim biti uspešna, se je pojavila vrsta s tem povezanih vprašanj in dvomov. Bom potem res morala delati noč in dan? Bom sploh še imela kaj časa zase? Bom sploh še uživala v delu ali pa ga bom zaradi preobilice zasovražila? Bo s takim uspehom povezan tudi hiter tempo in nenehen stres, ki to običajno spremlja? Kdaj bom imela čas za partnerja, za študijske obveznosti in za psa? Kako se bo ta hiter tempo skladal z mojo idejo, da bi pa nekoč kljub vsemu želela imeti tudi družino in otroke? In ponovno, kdaj bom sploh imela čas zase? Nisem bila več čisto prepričana, če je to uspeh, ki si ga želim.

Potem se je tem mojim vprašanjem pridružilo še eno – ali to pomeni, da bom morala nenehno stopati izven svoje cone udobja in tvegati neuspehe? No, to pa je nekaj, česar si prav gotovo ne želim. Stopati iz svoje cone udobja namreč prinaša tveganja in nevarnosti. In potem se je pojavilo še tretje vprašanje – kako bodo moj uspeh sprejeli drugi? Se me bodo izogibali? Bodo nevoščljivi? Mi bodo metali polena pod noge?

Vse to so tveganja, ki jih je v mojih glavi s seboj nosil uspeh in zato ne čudi, da sem se resno spraševala, ali si tega res želim. Odgovor je bil kljub vsemu pritrdilen, zato sem se lotila odpravljanja ovir v obliki strahov, ki so me omejevali na moji poti. Najprej sem naredila seznam vsega, česar me je strah – da bi morala delati dan in noč, da ne bi imela časa zase, da bi izgubila prijatelje itd. Moram priznati, da je bil seznam kar obsežen, a zavedanje, da poznam način za odpravo teh strahov, me je opogumilo, da sem nadaljevala. Z mišičnim testiranjem sem preverila vsakega od strahov s seznama in ugotavljala, ali je povezan s preteklo izkušnjo, ki s seboj še nosi čustveni naboj v obliki nerazrešene energije v mojem telesu ali pa gre za projekcijo negativnega dogodka v prihodnosti. Energiji prvega in drugega čustva sta namreč različni, zato se za njuno razreševanje uporabljata različni tehniki.

Opremljena s temi informacijami sem se lotila razreševanja posameznih strahov. Prvi je bil strah pred tem, da bi morala delati noč in dan, ki je v sebi skrival tako energijo jeze zaradi specifične pretekle izkušnje, kot tudi energijo strahu, da bi se ta izkušnja ponovila. Z uporabo metode HSE sem najprej razrešila energijo jeze, nato pa še energijo strahu, in ko sem zaključila, me je prešinila ideja, da bi lahko moja ponudba vključevala tudi spletne programe. To se mi je zdela odlična ideja – ne le, da spletni programi ne zahtevajo moje fizične prisotnosti, njihova prednost je tudi v tem, da jih vsak lahko izvaja kar doma in v času, ki mu najbolj ustreza.

Optimistično sem se lotila naslednjega strahu – strahu pred tem, da ne bom imela časa zase, za počitek in sprostitev. Tudi tokrat je strah s seboj nosil dve različni energiji, eno, vezano na neprijeten spomin iz otroštva, in drugo, v obliki strahu, da bi se ta pretekla izkušnja ponovno uresničila v prihodnosti. Tudi tokrat sem uporabila metodo HSE in najprej razrešila žalost, nato pa še razočaranje, ki me je prevzelo ob misli na pretekli dogodek, pozneje pa tudi energijo strahu, ki sem jo začutila v trenutku, ko sem pomislila na možnost, da bi se kaj takšnega ponovilo. Na ta način sem razrešila še ostale »male« strahove, s tem pa odpravila tudi strah pred uspehom. In kot vedno, se je tudi tokrat izkazalo, da odprava strahov odpravi tudi miselne blokade ter odpre prosto pot novim idejam in priložnostim, ki nas bodo na poti do naših ciljev podpirale.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Ko se sramuješ sebe in svojega telesa

Anja je prišla na HSE Coaching z eno samo željo – opustiti kritiziranje sebe in se sprejeti takšno, kot je. 

Povedala je, da se ne spomni, da bi si bila kdaj všeč. Vedno je mislila, da ima kar precej kilogramov preveč in ne glede na to, katere diete se je lotila, se je vedno končalo neuspešno. Čeprav je za nekaj časa kilograme izgubila, so se kmalu vrnili. Njen boj s kilogrami je spremljala tudi slaba vest, ki se ji je oglasila vsakič, ko se ji je zdelo, da je pojedla preveč ali da je bila hrana, ki jo je zaužila, nezdrava. Sledil je naval samokritike, nato odločitev, da se bo spremenila, kmalu pa nov naval dodatne samokritike, ki si jo je namenila vsakič, ko svoje odločitve ni uresničila. Kritiziranje sebe je bilo v njenem življenju močno prisotna in tega se je zavedala, ni pa vedela, kako ga opustiti.

Ko sem jo vprašala, na kaj najprej pomisli, ko pogleda svoje telo, je kot iz topa izstrelila, da sram. Sramuje se svojega telesa, sramuje se tega, da ne skrbi zanj tako, kot ve, da bi morala, sramuje se svoje nemotiviranosti in neodločnosti, sramuje se številnih neuspelih poskusov diet. Sram jo je celo jesti v družbi, saj si predstavlja, da jo ljudje opazujejo in obsojajo, tako kot se obsoja sama.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno nagovoriti vsak omenjeni sram ločeno in razrešiti energijo, ki je v ozadju, a sem prejela negativen odgovor. Tako sva se lotili kar reševanja energije sramu, energije, ki jo je že ob pripovedovanju začutila tako v trebuhu kot v grlu. V skladu z odgovorom, ki sva ga prejeli s pomočjo mišičnega testiranja, sva se najprej lotili razreševanja energije sramu, ki jo je občutila v trebuhu. Vodila sem jo skozi tehniko in postopno se je napetost v trebuhu zmanjševala, kar je bil lep pokazatelj, da uspešno razrešuje energijo sramu. Kljub temu pa se je to razreševanje na neki točki ustavilo in imela je občutek, da ne more nadaljevati. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo sramu v celoti razrešila in spustila. Dobila sem pritrdilen odgovor in preko pogovora sva z Anjo hitro prišli do odgovora, ki sva ga iskali. Povedala je, da je sram čustva, ki je z njo že vse, od kar pomni. Če bi morala izbrati le eno čustvo, ki ga je v svojem življenju občutila največkrat, bi na prvem mestu vsekakor vladal sram.

Sram je bil torej tisti, s katerim se je identificirala, sebe pa opisovala kot sramežljivo in tiho dekle. Ob tem se ji je porajalo vprašanje, kdo pravzaprav je, če ta sram spusti. Imela je namreč občutek, kot da bo s tem izgubila del sebe, da se bo ob odsotnosti sramu začela bolj izpostavljati, kar pa se ji ni zdelo ravno varno.

Občutek, da izgubljamo delčke sebe, je ob razreševanju energije nepredelanih čustev, ki so z nami že zelo dolgo, pogost. Z leti namreč postanejo del nas, z njimi se identificiramo in temu, s čimer se identificiramo, se ne želimo kar tako odpovedati. 

A dejstvo je, da nam takšne identifikacijo pogosto le škodujejo. Identificiranje s sramežljivostjo kratkoročno sicer lahko prinaša varnost, a dolgoročno ne prinaša ravno veliko koristi, pač pa ogromno zamujenih priložnosti in neizkoriščenega potenciala.

Ko je Anja to razumela, sva nadaljevali. Vodila sem jo skozi tehniko, s katero je v svojem telesu lahko našla energijo strahu pred izgubo delčka sebe, nato pa še skozi tehniko, s katero je to energijo tudi uspešno razrešila. Z odstranitvijo ovire je popolnoma enostavno lahko razrešila tudi energijo sramu, ki jo je občutila v predelu trebuha, nato pa še energijo, ki jo je občutila v grlu. 

Preverili sva, ali je v njenem telesu še kje skrita energija sramu, in dobili negativen odgovor. Energijo sramu je Anja tako uspešno razrešila. Povabila sem jo, naj pomisli na najin začetni pogovor, na svoj odnos do telesa in do hrane, ter preveri, kako se ob tem počuti. Povedala je, da se ji zdi hecno, a da si sedaj težko razlaga, da je bila tako kruta do sebe. Ni se ji več zdelo, da je njen videz tako slab, kot je mislila prej. Res si morda želi, da bi izgubila kakšen kilogram, a toliko obsojanja, kot si ga je namenila, vseeno ni bilo na mestu. Njena potreba po kritiziranju sebe se je občutno zmanjšala. Obžalovala je, da je bila tako kruta do sebe in ob tem so se ji oči napolnile s solzami. Občutila je žalost za vse grde besede, ki si jih je izrekla, žalost, ker s seboj ni ravnala lepše in ker je tudi drugim dovoljevala, da so z njo ravnali grdo, pa tudi žalost za vse neizkoriščene priložnosti in nedoživete zgodbe, ki se jim je odrekla le zato, ker je verjela, da jih takšna, kot je, ni vredna.

Razreševanje te energije žalosti in odpuščanje sebi sta procesa, ki se ju bova lotili na enem od najinih naslednjih srečanj, s čimer bo Anja naredila še korak bližje k svojemu cilju – opustiti kritiziranje sebe in se sprejeti takšno, kot je.

Anja, hvala, ker si me izbrala, da ti s HSE Coachingom na tej poti stojim ob strani. In hvala, ker dovoliš, da objavim tvojo zgodbo, ki je tako zelo podobna ne le moji, temveč tudi zgodbam številnih žensk, s katerimi se srečujem v svojem vsakdanjem in poslovnem življenju.

Prijavite se na HSE Coaching in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra potreba po samokritiziranju

Kaj je HSE Coaching?

HSE Coaching (Human Software Engineering oz. programski inženiring za človeka) je metoda, ki omogoča, da posameznik ozavesti in sprosti čustveno bolečino iz preteklosti. Prav ta namreč oblikuje naše vedenje in navade ter je vir vseh naših omejujočih prepričanj oz. pogojnih odzivov, kot jih poimenuje avtor metode Tom Stone.

Tako kot marsikatera metoda je tudi HSE Coaching nastal zaradi nuje. Avtor metode je bil namreč v nekem trenutku ustreljen v prsi, kar je med drugim vodilo tudi v posttravmatski stresni sindrom. Uradna medicina mu zadovoljive rešitve ni ponudila, zato je možnosti za rešitev iskal sam in jo tudi našel v obliki osmih tehnik za doseganje stanja čiste zavesti.

V našem telesu prebiva energija uporabnih in neuporabnih čustev. Prva so tista, ki nastanejo na podlagi obstoječe realnosti in nam koristijo. Če na primer vidim, da proti meni vozi vlak in ob tem občutim strah, je to čustvo v tem trenutku zelo koristno in spada v kategorijo uporabnih čustev. A če sedim doma in trepetam od strahu, da me bo nekoč v prihodnosti morda povozil vlak, je to strah, ki je neuporaben in temelji na zgodbi, ki mi jo je spretno ponudil moj um.

Neuporabna čustva so vsa pretekla čustva, ki si jih nismo dovolili v celoti občutiti in v obliki čustvenih bolečinskih teles, kot jih imenuje Eckhart Tolle, še vedno »prebivajo« v nas. Neuporabna čustva pa so tudi tista, ki nastanejo na podlagi neuresničenih pozitivnih pričakovanj (na primer razočaranje, ki ga doživim, ko ne dobim zaposlitve, ki si jo želim ali pričakujem) ali na podlagi pričakovanja negativnih situacij v prihodnosti (na primer strah pred javnim nastopom, tesnoba ob misli na negotovo prihodnost).

Vsa neuporabna čustva nas držijo v primežu svoje energije in nam onemogočajo, da bi živeli polno in svobodno. So kot nikoli dobro ozdravljena rana, ki zaboli vedno, ko pritisnemo nanjo, lahko bi jih poimenovali tudi kar sprožilci.

Vzemimo na primer vztrajanje v partnerskem odnos, čeprav v njem nismo zadovoljni, morda smo celo priča ali žrtev fizičnega ali psihičnega nasilja. V odnosu vztrajamo, čeprav razumsko vemo, da si s tem povzročamo veliko trpljenja, a moči, da bi izstopili, ne zmoremo. To le lep primer nezdravljene rane iz preteklosti, v kateri smo imeli izkušnjo nesprejetosti in neljubljenosti. Čustvena bolečina, ki takšno izkušnjo spremlja, je neopisljiva, še posebno, če do nje pride že zgodaj v otroštvu. Z njo se nismo zmožni soočiti, zato se energija te čustvene bolečine shrani v našem telesu in čeprav se je ne zavedamo, ima še kako močan vpliv na naše življenje. Eden od teh vplivov je tudi tičanje v nezdravem partnerskem odnosu le zato, ker nas je strah, da boljšega partnerja ne bomo našli, da bomo ostali sami in osamljeni, nesprejeti in neljubljeni, kot je že bilo nekoč v preteklosti. Nerazrešena čustvena bolečina je torej tista, ki je v ozadju nezmožnosti sprejetja odločitve, da poskrbimo zase, s tem da iz odnosa odidemo.

Na podoben način je nerazrešena čustvena bolečina tudi tista, ki je v ozadju odvisnosti od odnosov, hrane, pijače in drugih substanc, ostajanja v vlogi žrtve, v nezadovoljstvu, depresiji, fobijah in tesnobi, je hrana za naša omejujoča prepričanja in ponavljajoče se težave. HSE Coaching nagovori prav energijo nerazrešene čustvene bolečine in težave odpravi tam, kjer je njihov izvor. S tem poskrbimo za osvoboditev od omejujočih misli in navad, s katerimi si pravzaprav sami mečemo polena pod noge, ne da bi se tega sploh zavedali.

S HSE Coachingom lahko nagovorimo različne stiske:

  • premagovanje strahov, fobij, paničnih napadov, depresije, tesnobe;
  • premagovanje zamer, jeze, sramu in obžalovanj;
  • premagovanje fibromialgije;
  • reševanje posttravmatskega stresnega sindroma in nočnih mor;
  • premagovanje vseh vrst odvisnosti;
  • razreševanje preteklih travmatičnih dogodkov;
  • premagovanje slabe samopodobe in nizke samozavesti;
  • odpravljanje omejujočih prepričanj in navad, povezanih s partnerstvom, kariero, financami itd.;
  • premagovanje neodločnosti pri postavljanju ciljev in nezmožnosti najti motivacijo za njihovo uresničitev.

»Stranski produkt« HSE Coachinga je vedno bolj razvita sposobnost prisluhniti svoji intuiciji, saj njenega glasu ne omejujejo več na neuporabnih čustvih temelječe misli. S tem razvijemo navado prisluhniti sebi, svojim željam in potrebam, vrnemo se k iskanju odgovorov v sebi, ne več pri drugih, ter globoko v sebi razvijemo notranjo mirnost in gotovost.

HSE Coaching je pomagal tudi Anji odpraviti svojo potrebo po kritiziranju same sebe, preberite pa tudi zapis o moji izkušnji z odpravo strahu pred letenjem.

Imate vprašanje o HSE Coachingu? Pokličite nas na 031 535 776, nam pišite na petra@mestoznanja.si ali vprašanje pošljite preko kontaktnega obrazca in z veseljem vam bom odgovorila.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako sem opustila strah pred zavrnitvijo?

Strah pred zavrnitvijo je čustvo, s katerim se v svojem življenju slej ali prej srečamo vsi. Morda takrat, ko iščemo zaposlitev, ko se odpravimo »na lov« za novim partnerjem ali partnerko. Morda se z njim srečamo že kot otroci, ko ne dobimo tistega, kar si želimo od staršev, ali pa v šoli, ko nismo sprejeti v ekipo, del katere bi radi bili.

Strah pred zavrnitvijo mi je dobro znan, saj je bil velik del mojega življenje moj tesen spremljevalec. Nekoliko bolj sva se spoprijateljila v letu 2005, ko sem se preizkusila kot terenska prodajalka knjig v Angliji, kjer sem vsakodnevno doživela 60, 70 ali še celo več zavrnitev. Sčasoma sem se jih navadila in me res ni več kaj dosti ganilo, ko sem slišala še en ne več. Nisem jih več jemala osebno, videla sem, da se svet kljub enemu ne še vedno vrti in prepričana sem bila, da sem se s to izkušnjo strah pred zavrnitvijo premagala za vedno. O tem, kako zelo sem se motila, sem se prepričala nekaj let pozneje ob iskanju zaposlitve.

Prej ali slej se vsak iskalec zaposlitve, ki je aktiven že več mesecev, začne spraševati, ali je z njim morda kaj narobe, da ga nihče ne želi zaposliti, in sama nisem bila izjema. Kljub temu so bile to zavrnitve, ki sem jih relativno dobro prenašala, saj sem se hitro potolažila, da je zaposlitev pač dobil nekdo z zvezami in poznanstvi. A zavrnitev, pri kateri ni pomagala nobena samotolažba, je bila zavrnitev s strani moških.

Kaj je neuslišana ljubezen, sem občutila že v osnovni, nato pa še močneje srednji šoli. Saj poznate tisto najstniško zatrapanost, ko na tvojem princu na belem konju ne moreš in ne moreš najti nobene napake, ne glede na to, kako jo iščeš, razen te, da te on niti ne pogleda. A tudi te napake ne pripišeš njemu, temveč sebi. Nisem dovolj privlačna, vitka, zanimiva, pametna, pomembna in še bi lahko naštevala. Ne ukvarjam se s pravimi hobiji, nisem del prave družbe in sem preveč dolgočasna. Ni bilo treba dovolj, da sem ugotovila to, kar sem globoko v sebi že vedela – nisem vredna ljubezni. Ko se zaveš tega, je strah pred zavrnitvijo še toliko bolj strašljiv.

Nisem vreden ljubezni, je le eno od prepričanj, ki jih ljudje globoko v sebi nosimo s seboj. Če dodamo še dejstvo, da velika večina ljudi globoko v sebi verjame, da niso dovolj dobri, je jasno, zakaj smo pripravljeni narediti praktično vse, da bi se zavrnitvi izognili. Zavrnitev s strani drugih je namreč tista, ki ta naša prepričanja le še potrdi in doda sol na že tako bolečo rano.

Čeprav vsak razumen človek ve, da beseda ne, ki jo slišimo od drugih, pravzaprav ne pove veliko o nas, temveč le o njihovih željah in potrebah, pa ta razum ob misli na pretekle zavrnitve popolnoma odpove. Strah pred zavrnitvijo oz. pred čustveno bolečino, ki jo ta nosi s seboj, je namreč prevelik. V želji po samozaščiti se začnemo izogibati vsem situacijam, ki jih doživljamo kot grožnjo v obliki možne zavrnitve. Ne izrazimo svojega mnenja, ne pokažemo naklonjenosti ljubi osebi, ne postavimo vprašanja, ne predstavimo svojega znanja in izkušenj, ne pošljemo življenjepisa ali predstavitvenega pisma itd. Skrijemo se v svojo varno votlinico in čakamo, da nevarnost mine, ne zavedajoč se, da s tem mineva tudi življenje.

Situacij, v katerih sem se počutila zavrnjeno, se spomnim že iz otroštva. Ob učenju metode HSE sem nerazrešena čustva, ki so me še vezala na te situacije, postopno razreševala. Spuščala sem razočaranje in žalost, ki sem ju občutila ob teh dogodkih. Razreševala sem sram, ki sem ga občutila ob vsaki zavrnitvi, ob kateri se mi je potrdilo prepričanje, da nisem dovolj dobra. In spuščala sem tudi jezo na vse ljudi, ki so mi po mojem mnenju naredili krivico. S tehnikami, ki so del metode HSE, sem lahko razreševala čustvo za čustvom, ne da bi se morala osredotočati na vsako preteklo situacijo posebej, kar mi je ustrezalo, saj se vseh verjetno niti ne bi spomnila. Telo mi je preko napetosti in rahle bolečine vedno znova in znova pokazalo, kje se še zadržuje energija posameznega čustva, ki sem jo želela razrešiti. Z razreševanjem mi je postopno postajalo vedno bolj jasno, da sem pravzaprav čisto v redu oseba, da sem pomembna ne glede na to, kdo me sprejme in kdo ne, pa tudi to, da ljubezni niso vredni le tisti, ki so dovolj lepi in pametni, temveč smo je vredni vsi.

Po tem, ko sem spustila breme nerazrešenih čustev, ki so me vezala na preteklost, sem na zavrnitev zmogla pogledati popolnoma z nove perspektive. Jasno mi je postalo, da beseda ne, ki jo izrečejo drugi, resnično ne govori o meni. Še več, jasno mi je postalo tudi, da beseda ne ni tista, ki bi določala mojo vrednost ali jo kakorkoli zmanjševala. Če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da nisem vredna ljubezni. Če se nekdo ne strinja z menoj, ne pomeni, da ima on prav in jaz ne, da je on pameten in jaz neumna. Pomeni le, da smo si ljudje med seboj različni. To pa je precej manj strašljiva misel kot ta, da je z menoj nekaj hudo narobe.

Z ljubeznijo. ♥

Petra