Prispevki

Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Kdo sem, če nisem mama? 2. del 

Prišla sem v laboratorij, v skladu z navodili, ki sem jih prejela od tamkajšnjega osebja. Ko sem že hotela vstopiti, sem opazila, da so vhodna vrata zaklenjena, na vratih pa napis, da laboratorij danes izjemoma ne deluje.

»Odlično,« sem si mislila. »Spet bom poslušala, da se mi mudi, zakaj sem tako dolgo čakala itd.« Ko sem že hotela oditi, je prišla en od zaposlenih v laboratoriju in povedala, da so že cel dan brez elektrike, saj so blizu njih delavci pri delu na cesti pretrgali kabel za električno energijo. Tudi če mi kri vzamejo, je nimajo kje pregledati ali shraniti, je pojasnila.

Ker sem imela navodilo, da moram priti na pregled na točno določen dan menstrualnega cikla, sem poklicala specialista in preverila, ali morda kljub vsemu kri lahko dam kakšen drug dan oz. ga prosila za njegov nasvet. Nisem ga dobila. Namesto tega sva ponovila dialog iz ordinacije – Koliko ste stari? 36. Zakaj ste pa tako dolgo čakali? Mudi se vam, zdaj smo izgubili en mesec, ker niste šli prej na odvzem krvi itd. Razlage, da sem na odvzem krvi prišla v skladu s prejetimi navodili, ni poslušal, jaz pa sem bila tako zelo besna, da bi ga najraje treščila kar preko telefonske slušalke, če bi ta to le dopuščala. Celoten pogovor sem doživela kot oštevanje za nekaj, kar se mi v resnici ni zdelo moja napaka. In res nisem potrebovala oštevanja, potrebovala sem spodbudo.vloga mame vloga mame

Ko sem se uspela nekoliko umiriti in se odpeljati domov, me je kar na enkrat preplavil močen občutek, da je vse tako, kot mora biti. Da pretrgani kabel za električno energijo ravno na dan, ko bi morala dati kri, nikakor ni naključje. Ne vprašajte me, kako sem vedela, preprosto sem. Bila je misel intuicije. Vedela sem tudi, da se mi s tem zdravnikom ne bo več treba srečati. Nisem vedela, ali zato, ker bom že prej zanosila po naravni poti ali pa zato, ker se bo moje življenje obrnilo v smer, v kateri o materinstvu ne bom razmišljala. In iskreno, bilo mi je vseeno. Bilo mi je dovolj, da sem vedela, da je vse tako, kot mora biti, da mi ni treba o ničemer skrbeti.vloga mame vloga mame

Nekako hkrati s to prigodo sem začela tudi redno hoditi k bioenergetičarki, na akupunkturo in se držati programa Fertility care. Čisto spontano sem se začela več družiti s prijatelji, početi stvari, v katerih sem uživala, ponovno sem dobivala navdih za kreiranje poslovnih priložnosti, skratka, svoje življenje sem postavila nazaj na stare tirnice, v čas, ko o materinstvu nisem razmišljala. Več časa sem lahko posvečala tudi študiju realitetne terapije in teorije izbire, vključena sem bila v osebno terapijo, ki je bila del študija, in lahko bi rekla, da sem ponovno zaživela.

Sprejela sem, da so stvari, ki resnično niso v moji kontroli, ne glede na to, kako močno si želim. Vedno znova sem si postavljala vprašanje, ki mi ga je na terapiji velikokrat zastavila moja terapevtka Olga: »Ali zmoreš to sprejeti?« In ja, končno sem lahko iskreno rekla, da zmorem sprejeti. Zmorem sprejeti, da prihodnosti ne morem kontrolirati. Zmorem sprejeti, da morda nikoli ne bom mama. Zmorem sprejeti, da bo ob teh dejstvih morda to vplivalo tudi na prekinitev zveze s partnerjem. In zmorem sprejeti sebe z otroki ali brez, s partnerjem ali brez, v bolečini, strahovih, neuresničenih pričakovanjih in še čem.vloga mame vloga mame

Kdo ve, ali je prav vse to sprejemanje vsega, kar je, vplivalo na to, da se danes ne sprašujem, kdo sem, če nisem mama, temveč, kdo sem, čeprav sem oz. bom mama. Slab mesec po dokončnem sprejetju situacije, takšne kot je bila, brez fig v žepu in brez pričakovanj, sem namreč zanosila. Ko pišem te besede, še nisem na porodniški, zdaj, ko jih berete vi, sem že. In zdaj tudi vem, da sem mnogo več kot le mama. Sem tudi ženska, partnerka, prijateljica, podjetnica, teta, hči, lastnica psa, pa specializantka psihoterapije, HSE coach in tudi strastna bralka knjig, ljubiteljica komedij in narave in še in še in še.

Vlog v življenju imamo lahko toliko, kot smo jih pripravljeni sprejeti. Imamo vse tiste, v katerih prepoznamo, da preko njih lahko živimo izpolnjeno življenje. Tudi mame smo lahko, čeprav morda ne čisto v takšnem smislu besede, kot smo je vajene. Pa vendar smo lahko neke vrste mame otrokom, ki potrebujejo pomoč, starejšim, ki jih nihče ne obiskuje, ali pa zapuščenim hišnim ljubljenčkom. Lahko smo vse, kar želimo. Takoj ko smo pripravljeni spustiti pričakovanja in ideje o tem, kakšna bi posamezna vloga v sladu s pričakovanji družbe morala biti, in si dovolimo kreirati svoje vloge in svoje predstave teh vlog.vloga mame vloga mame

Z ljubeznijo. ♥
Petra vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Povedano iskreno, sebe nikoli nisem videla kot mamo. Vrsto let si nisem predstavljala, da bi kdaj vstopila v to vlogo, zdelo se mi je, da preprosto ne znam z otroki. Opazovala sem druge, ki so tako spontano vedeli, kako se ob njih vesti, kako se jim približati. Jaz nisem.

Potem je v moje življenje vstopil nečak. Oseba, ki jo imam neskončno rada. In prvi otrok, ob katerem sem spontano vedela, kako se mu približati. Ne le to, zdi se mi, da sem ob njem tudi jaz zopet postala otrok. Kot teta sem si lahko dovolila početi lumparije, ki si jih kot mama zagotovo ne bi. Saj veste, starši vzgajajo, dedki, babice, strici in tete razvajamo. No, v mojem primeru to vsekakor drži.

Čeprav sem vedno občudovala vse, ki so starši, in se spraševala, kako zmorejo ohranjati prištevnost ob vseh neprespanih nočeh in izzivih vzgoje, sem v nekem trenutku tudi sama začutila željo, da bi bila mama. Nisem se dolgo ukvarjala z njo, saj sem bila takrat samska in pod vplivom vseh omejujočih prepričanj v smislu »nisi dovolj dobra, nisi vredna ljubezni« prepričana, da bo tako tudi ostalo. Morda me tudi zato niso motila vprašanja in komentarji v smislu »ti si pa še kar brez otrok,« »ja, zdaj bi pa že počasi bil čas,« »kdaj pa boš« itd.

Prijateljice in znanke so druga za drugo začele postajati mame. Čas, ki smo ga prej lahko preživljale skupaj, je tako postal zelo omejen, saj je bil večinoma namenjen družini. In postopno sem prepoznavala, da postajam osamljena. Ni bila samota tista, ki je vplivala na naraščajoči občutek osamljenosti, temveč razmišljanje, ali bom celo življenje sama ter ali mi je sploh namenjeno najti partnerja in imeti otroke. In več sem razmišljala o tem, bolj sem bila prepričana, da mi ni. Bolečina in žalost, ki sem jo občutila ob teh mislih, je bila neopisljiva. Hvaležna sem, da sem takrat že poznala metode HSE coachinga in nešteto ur sem presedela v predelovanju vseh čustev in občutkov, od že omenjene žalosti pa do jeze, razočaranja in sramu. Vedela sem, da si bom najbolj pomagala, če sprejmem, da bom ostala sama in spustim potrebo po tem, da za srečo in izpolnjenost potrebujem družino. A to sprejeti ni tako enostavno.

Šele takrat sem spoznala, kako močno in kako globoko je v naši družbi in v večini od nas zasidrano prepričanje, da moraš imeti otroke, da moraš izkusiti starševstvo in kot ženska torej tudi vlogo mame. Prepričanje, da le kot mati nekaj veljaš, da si le kot mati normalna. In vse, ki to niso, so za nekatere egoistične, za druge preprosto le čudne. Šele takrat sem tudi spoznala, kako močno je bilo kljub vsemu to razmišljanje zasidrano v meni.

Sčasoma sem se uspešno otresla vseh teh prepričanj in tudi potrebe po tem, da za svojo srečo in izpolnjenost potrebujem družino. In kot običajno, ko spustimo navezanost na željo, se ta uresniči. Ko sem ravno dobro začela uživati v svoji samskosti, sem spoznala sedanjega partnerja, a imeti otroke je bilo nekaj, s čimer se v tistem obdobju v resnici nisem ukvarjala. Odpirala sem namreč tudi podjetje, zato je bila vsa moja pozornost usmerjena tja. Poleg tega se mi je zdelo, da sem sprejela možnost, da otrok morda ne bo in s to možnostjo sem bila popolnoma pomirjena.

Del razvijajoče se zveze je gotovo tudi pogovor o otrocih in v nekem trenutku tudi midva nisva bila izjema. Partner si jih je želel, jaz sem bila odprta za to idejo, a ne obremenjena s tem, da bi jih morala imeti. Vedela sem namreč, da svojo srečo in izpolnjenost lahko najdem drugje. Prenehala sem se spraševati, kdo sem, če nisem mama. Vedela sem, da obstaja še tisoč drugih vlog, v katerih bi našla izpolnjenost. Konec koncev sem dve takšni vlogi že imela – bila sem podjetnica in lastnica psa in v obeh sem našla veliko tistega, kar me je osrečevalo.

Ko sva se odločila, da poskusiva srečo, sem v bila ob tem popolnoma sproščena in neobremenjena. A glej ga zlomka, kako hitro so se ponovno pokazala pričakovanja. Tokrat pričakovanja o tem, kako hitro bi morala zanositi. Ko bereš statistiko, ki pravi eno, in opazuješ svojo situacijo, ki se s to statistiko ne ujema, se začneš spraševati, ali je kaj narobe. In spet so na plan prišla razmišljanja v smislu, kaj pa če mi ni namenjeno.

Razmišljala sem, da je to morda znak, da je bolje, da čas namenim podjetju, ne pa materinstvu, a pričakovanja o tem, kako hitro bi morala zanositi, so kljub vsemu naraščala. Pa sem se znova lotila tega, kar imenujem spuščanje oz. opuščanje pričakovanj in soočenje s čustvi, ki sem jih ob tem doživljala. Ker sem to v preteklosti že uspešno storila z metodami HSE coachinga, sem izbrala enak postopek. Osvobojena pričakovanj sem prosila Univerzum, naj mi jasno pokaže, kaj je tisto, kar je v tem trenutku najbolje zame. Bila sem odprta za vse možnosti – za materinstvo, podjetništvo ali kaj drugega.

Dobra dva tedna pozneje se je na testu nosečnosti pokazal moder plus. Še enkrat se je potrdilo, da ko spustimo navezanost na željo, se ta uresniči. Bila sem vesela, hkrati pa tudi prestrašena ob misli, kako bom usklajevala materinstvo, podjetništvo in še ostale obveznosti. Po eni strani sem ob misli, da se mi nekaj časa ne bo več treba ukvarjati s tem, kje bom dobila nove posle, čutila olajšanje, po drugi strani sem se spraševala, ali ne bom morda prav zaradi tega po zaključku porodniške potrebovala precej časa, da ponovno opozorim nase in zaženem podjetje.

Postopno sem te misli uspela dati na stran, se osvobodila dvomov in strahov in se preprosto prepustila. Sledil pa je šok na prvem pregledu. Diagnoza: odmrtje ploda in zadržani splav.

Kdo sem, če nisem mama? 2. del 

Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Z ljubeznijo. ♥
Petra materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo

Kako prepoznati intuicijo?

Intuicija – notranji glas, glas naše podzavesti, glas naše duše, šesti čut. Vse to so imena, ki jih uporabljamo in pri tem mislimo eno in isto. Na tisto védenje, o katerem se nam ne sanja, kako smo do njega sploh prišli.kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

To me spominja na trenutke, ko sem razmišljala ali zapustiti udobje redne zaposlitve in se podati v samostojne vode. Logika in razum sta govorila, da je varneje ostati tam, kjer sem, notranji glas in želja po tem, da zajadram na samostojno pot, pa je bila vedno močnejša. Kako tudi ne, ko pa se je prvič oglasila že tam nekje pri mojih dvajsetih.

Preprosto vedela sem, da moram storiti ta korak. Čeprav sem poznala tveganja (no, v resnici ne čisto zares, saj jih niti ne moreš, dokler na to pot ne stopiš), sem vedela, da ta tihi glas, ki mi je prigovarjal, naj vendarle zapustim redno zaposlitev, ne bo kar tako utihnil. Takrat nisem razmišljala, ali je bila to intuicija ali kaj drugega, a danes sem prepričana, da je bila.

Mnogi bi radi k intuiciji pristopali z logiko. Tudi sama sem vrsto let tako razmišljala. Skušala sem najti čim več podatkov, jih analizirati, delala sem sezname plusov in minusov, uporabljala sem razum, logiko, čustva in še kaj – vse v želji po tem, da bi dobila intuitivno sporočilo, ki bi mi olajšalo odločitev. A intuicija ne deluje tako.

Kako pa deluje? Pravzaprav je težko razložiti, saj je bistvo intuicije res v tem, da določene stvari preprosto vemo. Ne znamo razložiti, kako smo do teh odgovorov prišli, in čeprav so morda včasih v nasprotju z vsako logiko, preprosto vemo, da so pravi. Zato ne preseneča vprašanje, kako v resnici vemo, da je neka misel intuitivna, ne pa misel, obarvana z razumom ali čustvi.kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

Intuitivna misel ni usmerjena v kritiko, obsojanje, ne spremljata je strah in dvom, ne vključuje zmedenosti, nelagodja in časovnih pritiskov. Lahko jo prepoznamo v obliki misli, občutkov, morda podob, vedno pa jo spremlja občutek popolnega miru, zaupanja in občutek »da, to je to«.

Vajeni nenehnega hrupa misli v svoji glavi jo pogosto preprosto spregledamo ali opustimo, saj ji nemalokrat lahko sledijo strah, dvom ali misel o tveganju. Naše misli in čustva so neločljivo povezani in skupaj z mislijo izkušamo tudi čustva. Spomnim se izkušnje, ko sem v začetkih samostojne poti razmišljala, kako ljudi opozoriti nase, in sem imela tudi idejo o izvajanju brezplačnih delavnic, na katerih bi tisti, ki bi želeli, lahko podarili prostovoljni prispevek. Takoj za to mislijo je razum ponudil tisoč in en razlog, zakaj to ni dobra ideja.

Na svojo srečo sem v tistem času vsak dan vsaj 20 minut namenila meditaciji in se tako naučila umiriti svoje misli. V takem položaju sem tako postavila vprašanje o pravilnosti zamisli o brezplačnih delavnicah in z vso jasnostjo dobila odgovor, da je moja odločitev prava. Občutka prepričanosti v to ne znam opisati, preprosto vedela sem, da je odločitev prava, čutila sem zaupanje v to, da se bo dobro izšlo, ob tem pa neizmeren občutek varnosti in mirnosti. To seveda ni trajalo dolgo, morda nekaj sekund, nato pa se je zopet oglasil moj razum. A bilo je dovolj, da sem vedela, da sem na pravi poti.

Albert Einstein je menda rekel: »Intuicija je sveti dar in razum je njen zvesti služabnik, a ustvarili smo družbo, ki časti služabnika in je pozabila na dar.« Ta dar imamo vsi, le naučiti se ga moramo najti. Z rednim meditiranjem si bomo pri tem lahko pomagali, saj se bomo naučili umiriti vsaj toliko, da bomo lahko ozavestili posamezne misli in prepoznali občutke, ki jih ob njih doživljamo. Marsikdo namreč svojo intuicijo lažje prepozna po občutkih, ki jih doživlja, kot pa po mislih, ki jih prepoznava, saj sta tako misel razuma kot misel intuicije oblikovani na enak način – obe sta misli in se na prvi pogled ne razlikujeta prav veliko.

Čudovita vaja, s kateri si prav tako lahko pomagamo, je, da za pomoč poprosimo svojo podzavest. V svoji knjigi Moč vaše podzavesti jo opiše dr. Joseph Murphy. Zvečer pred spanjem postavite jasno vprašanje in prosite svojo podzavest, naj vam da jasen odgovor, takšnega, ki ga boste lahko prepoznali in razumeli. Kadarkoli uporabim ta način, običajno dobim odgovor v obliki sanj, zato sem se že navadila, da vedno ob prošnji dodam tudi stavek: »Če bo odgovor prišel v obliki sanj, prosim, naj se jih zjutraj spomnim in jih znam tudi pravilno interpretirati.« O eni teh izkušenj in odgovoru, ki sem ga v sanjah dobila, sem že pisala v zapisu Danes ne več.

Pri prepoznavanju intuitivnih misli pa si lahko pomagamo tudi z mišičnim testiranjem, ki predstavlja način, da do odgovorov pridemo preko sporočil svojega telesa. Več o tej vrsti testiranja lahko preberete tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo kako prepoznati intuicijo

Mišično testiranje – ključ do nezavednega

Predstavljajte si. Zaprete oči, v mislih izgovorite: »Moje ime je Petra,« in vaše telo se kar na enkrat, brez vaše pomoči ali prisile, rahlo nagne naprej. No, v vašem primeru se bo verjetno rahlo nagnilo nazaj, razen če je tudi vam ime Petra. A več o tem nekoliko pozneje.

To, kar opisujem v uvodu, je mišično testiranje. Z njim sem se prvič srečala pred leti ob branju knjige The emotion code, avtor katere je dr. Bradley Nelson. Čeprav že v postelji in pripravljena na spanje, sem ob prebranem planila pokonci in preverila, ali to, kar piše avtor, tudi drži, in ostala brez besed, ko se je moje telo res rahlo nagnilo naprej ob misli, da mi je ime Petra. Mnogo podrobneje sem mišično testiranje spoznala pozneje, ko sem se vključila v izobraževanje za HSE coacha, saj je prav ta vrsta testiranja pomemben del HSE coachinga.

Kaj mišično testiranje pravzaprav je in kako deluje? Mišično testiranje je način, preko katerega nam telo sporoča, kaj je tisto, v kar globoko v sebi verjamemo, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Pokaže nam, s katerimi mislimi in prepričanji smo usklajeni in s katerimi ne. Mišično testiranje „izkorišča“ elektromagnetno polje okoli telesa in okoli mišic. To se namreč spreminja glede na to, ali so naše besede resnične za nas oz. vanje verjamemo ali pa ne, kar lahko preizkušamo tudi z natančnimi elektromagnetnimi merilniki.

Kadar je tisto, kar govorimo, v skladu z nami oz. resnično za nas, nam bo to telo sporočilo, tako da se bo elektromagnetno polje okrog mišic ali okrog telesa okrepilo in premiki bodo težje izvedljivi. Mišično testiranje je tako odličen pripomoček, ki nam pomaga dostopati do vseh spominov, pozabljenih čustvenih bolečin in globoko zakoreninjenih prepričanj, do katerih z razumom ne moremo dostopati.

Obstaja več vrst mišičnega testiranja, najbolj poznan je način z iztegnjeno roko, njegova pomanjkljivost pa je v tem, da ga ne moremo izvajati sami, temveč le v paru. Če smo mi tisti, ki želimo biti testirani, iztegnemo roko stran od telesa, tako da je vodoravno s tlemi. Naš »pomočnik« nato postavi svojo dlan na sredino naše nadlahti in jo ob tem, ko imamo mi močno roko, poskuša potisniti proti tlom. S tem dobimo vpogled v to, kakšen bo občutek in kaj se bo zgodilo z roko, ko bomo izrekli misel, ki je skladna z nami. Enako naredimo še z mehko roko – naš »pomočnik« jo zopet skuša potisniti navzdol. Naša roka je mehka, zato mu bo tokrat to tudi uspelo. Enako se bo zgodilo vedno, kadar z izrečenim ne bomo skladni oz. v izrečeno ne bomo verjeli. Enak rezultat bi dobili, tudi če bi med tem, ko bi nam nekdo skušal potisniti roko navzdol, v mislih govorili besedo »ne«.

Veliko enostavneje in meni tudi mnogo ljubše pa je stoječe mišično testiranje. Njegova velika prednost je v tem, da ga lahko izvajamo sami in tako ni strahu, da bi nekdo izvedel naše najgloblje skrivnosti. Izvajamo ga tako, da stojimo pokončno, s stopali trdno na tleh in v širini bokov, roki pa sproščeno počivata ob telesu. V mislih izrečemo trditev, v katero verjamemo, npr. »Moje ime je Petra,« in opazujemo, kaj se zgodi s telesom; pri veliki večini se bo to rahlo nagnilo naprej. Nato v mislih izrečemo še trditev, v katero ne verjamemo, npr. »Moje ime je Matej,« in naše telo se bo rahlo nagnilo nazaj. Nekaj testnih trditev naredimo zato, da prepoznamo način delovanja svojega telesa, saj je pri nekaterih situacija lahko ravno obratna in bo telo neskladnost z izrečenim nakazalo z nagibom naprej. skladnost pa z nagibom nazaj.

Pomembno je, da ne skušamo izsiliti odgovora, temveč izjavo le izrečemo, nato pa damo telesu nekaj sekund do pol minute časa, da nam pokaže odgovor. Kadar ne zaupamo svoji intuiciji ali imamo navado dvomiti vase, bomo skušali izsiliti odgovor, za katerega mislimo, da je pravi, namesto da bi dali priložnost telesu, da nam odgovor pokaže.

Ob izvajanju mišičnega testiranja pri HSE coachingu sem velikokrat izkusila, da klienti dvomijo v odgovor, ker mislijo, da so ga izsilili oz. da so povzročili, da so dobili takšnega, kot so želeli. Ko imamo z mišičnim testiranjem že več izkušenj, se lahko zgodi, da izjave še niti ne izgovorimo v celoti, pa bomo že dobili odgovor, zato se morda zdi, da smo ga izsilili. Podobno izkušnjo imamo lahko, če razvijemo svojo kompetentnost na področju čustev in se naučimo prisluhniti svoji intuiciji. Takrat smo priča izkušnji, ko pravi odgovor začutimo, še preden izjavo sploh izrečemo. A to je le stranski produkt tega, da smo se naučili učinkovito in sproti soočati s čustvi.

Mišično testiranje je odlično orodje, s katerim si lahko pomagamo prepoznati svoje podzavestna prepričanja, s katerimi se omejujemo, ter pridobiti vpogled tudi v to, kar o sebi, drugih in svetu verjamemo dobrega. Prav tako je odličen način za učenje poslušanja in sledenja svoji intuiciji, o čemer pa lahko več preberete tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra mišično testiranje mišično testiranje mišično testiranje mišično testiranje

Kako se soočiti s strahom?

Ah, ja, strah. Čustvo, katerega nas je, kako ironično, prav tako strah. Pa vendar ta ni vedno slab, pravzaprav je lahko zelo koristen, saj ga doživljamo z namenom, da bi z njim poskrbeli za svoje dobro počutje, čeprav se včasih ne zdi tako.

Kljub vsemu bi lahko rekli, da poznamo dve vrsti strahovanja – koristnega in nekoristnega. Poglejmo najprej primer prvega. Predstavljajte si, da prečkate cesto na prehodu za pešce in opazite, da proti vam drvi tovornjak, za katerega presodite, da ne bo uspel ustaviti pravočasno. Ker seveda želite preživeti, je, glede na zaznano situacijo, strah zelo koristen, saj boste v skladu z njim hitro stekli s ceste na pločnik. Pa poglejmo še primer drugega. Predstavljajte si, da sedite doma na kavču, odločeni, da ne greste iz hiše, saj verjamete, da v nasprotnem primeru obstaja velika verjetnost, da vas pri prečkanju ceste povozi tovornjak. Takšno strahovanje je nekoriston, pa vendar z njim skrbimo za svoje počutje oz. si skušamo na ta način zagotoviti svojo varnost in preživetje.kako se soočiti s strahom

»Podlaga slehernemu od vaših strahov je preprosto bojazen, da ne boste kos vsemu, kar vam prinaša življenje. Vse, kar morate storiti za zmanjšanje svojega strahu, je, da bolj zaupate svojim sposobnostim za ravnanje v vseh možnih okoliščinah,« pravi Susan Jeffers, avtorica knjige Čar samozavesti. Samozavest je pomembne dejavnik, ko govorimo o strahovanju, vendar pa to ne pomeni, da samozavestnih ljudi ni nikoli strah. Res pa je, da se znajo z njim učinkovito soočiti.kako se soočiti s strahom

Prvi pogoj, ki ga za to moramo izpolniti, je, da strah sploh prepoznamo in si ga priznamo. Da se torej zavedamo, da ob misli na nekoga ali nekaj doživljamo strah in da v tem ni nič slabega, nič sramotnega.

Nato se lotimo raziskovanja ozadja strahu, saj je ta povezan z našim razmišljanjem. Katere so torej misli, ki jih mislimo, katere so negativne posledice, ki jih pričakujemo, kateri so pretekli dogodki, ki so z njimi povezani? Kaj razmišljamo o sebi – bom kos vsemu, kar mi bo ponudilo življenje, se bom znal soočiti z različnimi življenjskimi preizkušnjami ali pa bom v tem neuspešen, kot verjamem, da sem bil že tolikokrat v preteklosti? Pogosto že s tem, ko raziščemo ozadje čustev, naredimo veliko, saj o strahu spregovorimo, pa čeprav le sami s seboj. Ob tem namreč pogosto prepoznamo, da nekatere misli in pričakovanja negativnih posledic le niso tako resnični, kot se je zdelo na prvi pogled.

Obstajajo različne tehnike za soočanje s strahom, ki ga bomo po tem še doživljali. Eno takšnih sem v preteklosti uporabila tudi sama, našla sem jo v knjigi Ključ avtorja Joeja Vitala. Da bomo pri izvajanju tehnike učinkovitejši, je priporočljivo, da jo izvajamo zaprtih oči v tihem in mirnem prostoru.kako se soočiti s strahom

Najprej poskrbimo za umiritev, pri čemer si lahko pomagamo z zavestnim dihanjem. Ko bomo umirjeni, v misli prikličimo dogodek ali osebo, ob kateri izkušamo strah, in opazujmo občutke v svojem telesu. Se morda spremeni naša drža telesa, morda občutimo napetosti v nekaterih delih telesa ali pa kakšne druge neprijetne občutke? Opazujmo jih in ocenimo, kako močni so. Pri tem uporabimo kar lestvico od ena do deset, pri čemer ena pomeni, da so zelo rahli, deset pa, da so zelo močni.kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom

Vzemimo v roke svinčnik in se osredotočajmo na strah. Močneje kot ga občutimo, močneje stiskajmo svinčnik, kot bi si želeli predstavljati, da se strah iz nas pretaka v svinčnik. S tem nadaljujmo, vse dokler ne začutimo, da smo pripravljeni svinčnik in z njim tudi strah spustiti. Takrat iztegnimo roko predse, obrnimo dlan proti tlom in razprimo prste, da svinčnik pade na tla. Nato ponovno v misli prikličimo dogodek ali osebo, ob kateri izkušamo strah, in opazujmo občutke v svojem telesu ter tudi tokrat ocenimo njihovo intenzivnost. Ta bo verjetno zdaj manjša, cilj vaje pa je, da se zmanjša do ocene ena, še bolje pa do nič, kar pomeni, da strahu ne občutimo več. Vajo torej po potrebi večkrat ponovimo.

Kadar naši strahovi izhajajo iz preteklih izkušenj, pa se z njimi lahko učinkovito soočimo tudi s tehnikami nevrolingvističnega programiranja in tistimi, ki jih uporabljamo kot del HSE coachinga. To sta tehniki preoblikovanje spomina in IN tehnika, ki ju najdete tu. Za vse, ki se s svojimi strahovi kljub vsemu ne želite soočiti sami, pa sem tu tudi jaz. To, kje me najdete, pa tako ali tako že veste. 🙂

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom

5 mitov o strahu

O strahu je bilo že veliko povedanega in napisanega. Strah je čustvo, s katerim smo se srečali že vsi, zato to pravzaprav ne preseneča. A kljub vsem zapisom o strahu še vedno ostaja veliko mitov.strah me je strah me je strah me je strah me je

Mit št. 1: Strah je negativno čustvo.

Negativna čustva ne obstajajo. Tudi pozitivna ne. Obstajajo pa čustva, ob doživljanju katerih se počutimo bolj ali manj prijetno. In obstajajo čustva, ki so bolj ali pa manj koristna. In verjeli ali ne, strah je lahko tudi koristno čustvo. Če z avtom obstanem na železniških tirih, je prav strah tisti, ki me bo spodbudil, da ukrepam in se umaknem iz nevarnega položaja. Verjamem, da strah ni nič drugega kot pokazatelj naših notranjih ran, ozdravitev katerih nam bo močno olajšala naše življenje. Strah, če se ga zavemo in ga znamo pravilno razrešiti, je tako v vsakem primeru zelo koristno čustvo.

Mit št. 2: Strah doživljam samo jaz.

Strah je stalni spremljevalec vseh ljudi. Tisti, ki reče, da ga ni nikoli strah, laže. Ne le vam, temveč morda tudi sebi. Naj razložim, zakaj. Strah je močno povezan s pričakovanji, ki jih imamo do sebe, do ljudi, ki nas obdajajo, in do življenja nasploh. Obstajata dve vrsti pričakovanj.

Prva so tista, ki so nastala na podlagi ideje, da naša prihodnost ne bo ravno rožnata, druga pa tista, ki so nastala na podlagi naše ideje, kakšna bi naša prihodnost morala biti. Ob prvih nas je tako strah, da bi se naša pričakovanja uresničila in da bi se kaj slabega res zgodilo. Strah nas je seveda tudi tega, kako bomo v takšni situaciji preživeli in poskrbeli zase ter svoje bližnje. Primer takšnega pričakovanja je, da bomo prej ali slej prisiljeni iskati novo zaposlitev, pa bodo otroci, ko bodo začeli hoditi v vrtec ali šolo, zboleli itd. Vse to so sicer lahko popolnoma realna pričakovanja, a ob njih lahko kljub temu začutimo strah in se začnemo spraševati, kje, če sploh, bomo torej našli novo službo, kdo bo skrbel za bolne otroke, ali bo delodajalec tolerirali naše bolniške in kako dolgo.

V primeru drugih pa nas je strah, da se življenje ne bo izšlo v skladu z našimi pričakovanji in zopet se ponovi tudi strah, kako bomo v takšnih okoliščinah poskrbeli zase ali tudi za bližnje. Primer takšnega strahu je strah ob novi zaposlitvi, za katero si predstavljamo, da bo izpolnjujoča, da bomo prejemali redno plačilo in se s sodelavci dobro razumeli. Toda ko se znajdemo v situaciji, ki ni takšna, kot smo si jo zamislili, se zelo hitro prebudi kopica strahov. Podobno je tudi ob vstopu v novo partnersko razmerje.

Mit št. 3: Uspešni ljudje ne čutijo strahu.

Uspešnejši ko smo, večja so naša pričakovanja, več je običajno tudi strahov. Tudi uspešne ljudi je strah, vendar so se naučili s strahom soočiti ali ga na drugačen način obvladati, ne pa dovoljevati, da obvlada njih in njihova življenja.

Mit št. 4: Le šibki ljudje pokažejo, da jih je strah.

Pokazati strah pomeni pokazati ranljivost. Zato si strah upajo pokazati in izraziti le močni in samozavestni ljudje. Ko povemo, da nas je strah, tvegamo, da bomo zasmehovani, da bodo drugi naš strah izkoristili sebi v prid, tvegamo, da bomo zavrnjeni ali da se bodo drugi norčevali iz nas in naših strahov. Le pogumni in močni ljudje upajo ta tveganja prevzeti in zato brez zadržkov izraziti tudi svoje strahove, dvome in pomisleke.

Mit št. 5: Moj strah je tako močan, da se ga ne da premagati.

Čeprav so nekateri strahovi z nami že iz otroških let in v sebi združujejo kopico neprijetnih izkušenj, pa noben strah ni tako velik in močan, da bi se ga ne dalo premagati. Morda do zdaj le še nismo našli pravega načina ali pa nismo dovolj dolgo vztrajali. Res je, da intenzivnejši in globlji strahovi v sebi skrivajo več moči, s katero nas držijo v preteklosti, a z nekaj vztrajnosti in morda tudi podpore nam bo zagotovo uspelo. Glede na kopico strahov, ki sem jih v zadnjih dveh letih uspešno premagala z metodo HSE, verjamem, da ni strahu, ki bi se ga ne dalo premagati.

O premagovanju strahov je objavljenih tudi že kar nekaj zapisov, ki jih najdete na spodnjih povezavah.

Kako sem opustila strah pred zavrnitvijo?

Strah pred uspehom

Kako odpraviti strah pred letenjem? astrah me je strah me je strah me je

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako spremeniti svoja podzavestna prepričanja?

Da so prav podzavestna prepričanja tista, ki usmerjajo naše vedenje, verjetno ni več skrivnost. O njihovi pomembnosti in vplivu, ki ga imajo na naše življenje, je bilo zapisanega že mnogo.

Tudi med zapisi na tej spletni strani jih je mogoče najti kar nekaj, ki so namenjeni prepoznavanju podzavestnih prepričanj, med drugim tudi prepoznavanju prepričanja: »Nisem dovolj dobra in nisem pomembna

Prepoznavanje je prvi korak, ki ga moramo opraviti vsi, ki si želimo svoja prepričanja spremeniti. In pogosto se tu tudi ustavimo, saj ne najdemo načina, kako bi omejujoča prepričanja spremenili v takšna, ki nas bodo podpirala. Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, ki sem ju v procesu spreminjanja svojih prepričanj uspešno uporabila tudi sama.

A da bomo lažje razumeli delovanje obeh načinov, najprej poglejmo, kako prepričanja sploh nastanejo. Mnoga med njimi oblikujemo že v otroštvu, in sicer ob bolečih izkušnjah, ki nam omogočajo, da preko interpretacije vedenja nam pomembnih drugih ustvarimo sklepe o sebi.

Npr. kot otrok želimo pozornost mame ali očeta in to pogosto lahko dobimo tudi preko igre. A starša imata ob obilici obveznosti redko čas za igro. Otrok se ob tem počuti prizadetega, žalostnega in zavrnjenega, kar predstavlja bolečo izkušnjo. Ob tem na nezavedni ravni lahko pride do zaključka, da za starše ni pomemben, pogosto pa se tu zgodba ne ustavi, temveč otrok prepričanje posploši, čeprav to ni nujno. Če ga posploši, kmalu začne ugotavljati, da tudi za druge ni pomemben. Ne za brate ali sestre, ne za druge sorodnike, ne za prijatelje, ne za učiteljem itd.

Ker okolico zaznavamo selektivno, skladno s svojimi prepričanji, se nam ta stalno potrjujejo. Tako pogosto lahko opažamo, da se ljudem, ki nas obdajajo, ne zdimo pomembni, da jih naše potrebe in želje ne zanimajo, s čimer se prepričanje le še utrjuje in postaja vedno močnejše. A tudi še tako močna prepričanja lahko opustimo in nadomestimo z novimi.

1. Iskanje primerov, ki prepričanju nasprotujejo.podzavestna prepričanja

Prvi izmed načinov je usmerjen v to, da poiščemo čim več primerov iz preteklosti, ki nam jasno dokazujejo, da naše prepričanje ni resnično. Ker svet okrog sebe dojemamo selektivno oz. v skladu s tem, čemur dajemo fokus, bomo postopno začeli opažati, da se ljudem okrog nas zdijo pomembne tudi naše želje in potrebe, če se navežem na že uporabljeni primer prepričanja: «Nisem pomemben.«

V tem procesu iskanja se poskušamo spomniti čim večjega števila dogodkov, ob katerih nas je nekdo povabil, naj povemo svoje mnenje, ga morda tudi upošteval, ali nas prosil za nasvet in se nam zanj zahvalil, morda se nam je zahvalil za dobro družbo, nas povabil na izlet itd. Iščemo vse primere situacij, v katerih smo imeli občutek, da je nekomu mar za nas. Lahko se zgodi, da bomo v začetku imeli nekoliko več težav pri iskanju teh primerov, vendar izkušnje kažejo, da jih vedno lahko najdemo.

Ob razmišljanju o vseh teh primerih in doživljanju prijetnih čustev, ki ta proces spremljajo, postopno začnemo dvomiti v svoja prepričanja in jih nadomestimo z novimi. Ta proces lahko izvedemo tudi v sklopu meditacije.

2. Opustitev prepričanj z razrešitvijo čustvene bolečinepodzavestna prepričanja

Z omejujočimi prepričanji so pogosto povezana številna čustva. Leta bolečih izkušenj naša prepričanja okrepijo z veliko količino nerazrešene čustvene bolečine, ki nam onemogoča, da bi lahko kreirali nova prepričanja. Z enim prepričanjem pa običajno ni povezano le eno čustvo, temveč več. Svoje izkušnje, predvsem boleče, namreč doživljamo večplastno. Ob zavrnitvi od staršev, ki se nimajo časa igrati z nami, lahko doživljamo žalost, pozneje tudi jezo, razočaranje, morda celo sram, če je v interpretacijo njihovega vedenja vključeno tudi prepričanje, da nismo vredni, da bi nam drugi namenili svojo pozornost. Pomembno je torej opustiti vsa čustva, ki se skrivajo v ozadju prepričanja, če ga želimo v celoti opustiti. Slednje lahko storimo s HSE Coachingom, osnovni namen katerega je poiskati prav preteklo čustveno bolečino in jo razrešiti. To nam omogoči, da ne le pozabimo na stare zamere in boleče izkušnje, ampak tudi kreiramo nova prepričanja, takšna, ki nas v življenju ne bodo več omejevala, temveč podpirala.

Z ljubeznijo. ♥ podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

Petra podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

Ko neprijetni spomini postanejo preteklost

Verjamem, da ima vsak v svoji preteklosti kakšen dogodek ali dva, ki se ga ne spominja radi in ob katerem ga preplavijo neprijetna čustva. Iz izkušenj pa vem tudi, da veliko ljudi ne ve, kako se s čustvi, povezanimi s tem dogodkom, soočiti in ga resnično pustiti za seboj.kako pozabiti

Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, kako to lahko uspešno storimo. Prvi način izhaja iz nevrolingvističnega programiranja, drugi iz metode HSE. Obe tehniki sta zelo enostavni, mnogi smo ju že prepoznali kot zelo učinkoviti, predvsem pa sta preizkušeni na meni in ljudeh, ki so izkusili NLP Coaching ali HSE Coaching.

Preoblikovanje spomina

  1. Izberite konkretno situacijo, ob spominu na katero se počutite neprijetno.
  2. Predstavljajte si, da sedite v kinu in na platnu gledate film, ki prikazuje vašo izbrano situacijo. Kot gledalec filma opazujete sebe v tej situaciji. Opazujte, kaj ste takrat počeli, kdo vse je bil ob vas in kaj se je dogajalo.
  3. Ob gledanju filma, ki prikazuje vašo izbrano situacijo, si predstavljajte, da barve posnetka počasi začnejo bledeti, vse dokler si ne ogledujete črno-belega posnetka filma.
  4. Nadaljujte z ogledom črno-belega filma in si ob tem predstavljajte, da se poveča hitrost predvajanja, tako kot če bi film prevrteli naprej.
  5. Posnetku filma dodajte še zabavno glasbo, kot na primer tole ali katero drugo po vašem izboru.
  6. Ob poslušanju glasbe si črno-beli hitri posnetek filma oglejte trikrat, lahko pa tudi večkrat.
  7. Ko boste pripravljeni, ugasnite glasbo in si predstavljajte, da se vaša izbrana situacija dogaja prav zdaj ter pri tem opazujte svoja čustva in občutke.
  8. Ponavljajte vajo, dokler neprijetna čustva in občutki popolnoma ne zbledijo.
  9. Običajno že po nekaj ponovitvah neprijetni občutki in čustva, povezana z izbrano situacijo, zbledijo. Koliko ponovitev je potrebnih, pa je seveda odvisno od intenzivnosti občutkov in čustev.

IN tehnika

Če ste ljubitelji fizike, potem veste, da je vse, kar obstaja, pravzaprav energija. No, tudi če niste ljubitelj fizike, ste verjetno to trditev že slišali. Vsa snov je sestavljena iz molekul, te iz atomov, atomi pa iz subatomskih delcev, za katere velja, da so pravzaprav energijsko valovanje, zato pravimo, da so vse snovne stvari, ki obstajajo, v bistvu energija. Enako pa velja tudi za nematerialne stvari, torej za naše misli, čustva, občutke ali želje.

Razlog, da ob misli na neprijetne pretekle situacije ne ostanemo ravnodušni, je energija čustva, ki je ob dogodku nismo v celoti razrešili, temveč smo se občutenju čustva poskusili izogniti. Energija čustva, ki je nismo v polnosti izkusili, ne izgine, temveč ostane v našem telesu in deluje kot nikoli zaceljena rana. Ob misli na ta neprijetni dogodek se energija »prebudi« in rana ponovno zaboli.

Namen IN tehnike je prav v tem, da energijo čustva v celoti občutimo in jo s tem tudi razrešimo. To je sicer nekaj, kar je v popolnem nasprotju s tem, česar smo vajeni, a vendar je učinkovit način, da preteklost pustimo za seboj. Vse, kar je treba storiti, je, da sledite nekaj prepustim korakom.

  1. V spomin prikličite preteklo situacijo, ob kateri se ne počutite prijetno. To so običajno situacije, ki so boleče, a nič za to, osnovni namen tehnike je namreč razrešiti prav to bolečino.
  2. Zelo kmalu po tem, ko se boste na izbrano situacijo spomnili in o njej razmišljali, boste v telesu začutili energijo čustva. Najpogosteje jo zaznamo v grlu, prsnem košu ali predelu pleksusa, lahko pa tudi kje drugje. Če si le dovolite opazovati svoje telo, boste v katerem od predelov telesa začutili neprijeten občutek, blago bolečino, napetost v obliki vozla ali kepe.
  3. Ko zaznate, kje v telesu je energija čustva, to energijsko polje le opazujte in pri tem bodite pozorni na to, da je v določenem predelu energijskega polja energija bolj intenzivna, močnejša. Običajno to lahko zaznamo proti sredini polja, ni pa nujno.
  4. Opazujte tisti del energijskega polja, kjer je energija najbolj intenzivna. Predstavljajte si, da se temu delu čim bolj približate, tako da ga lahko resnično v celoti občutite, hkrati pa ostajate dovolj oddaljeni, da vas občutek ne prevzame popolnoma.
  5. Ko ga tako opazujete, se bo energijsko polje počasi začelo zmanjševati in bo postajalo vedno manj intenzivno. To pomeni, da se energija čustva razrešuje.
  6. Ko boste to lahko zaznali, se še bolj približajte energiji, ki ostaja, in še naprej opazujte tisti del energijskega polja, kjer je najmočnejša. S tem procesom nadaljujte, vse dokler energije popolnoma ne razrešite, in ob misli na izbrano situacijo ne čutite več ničesar neprijetnega.

Tudi pri tej tehniki velja, da je intenzivnost občutka tista, od katere je odvisno, kako dolgo bo treba postopek ponavljati, preden se bo energija čustev, povezanih s posameznim dogodkom, v celoti razrešila.

Če bi tehniki radi preizkusili v živo, mi pišite. Moja izkušnja je, da sta obe zelo učinkoviti in nam v življenju pogosto lahko zelo koristita.

Z ljubeznijo. ♥ kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti

Petra kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Maja je stara nekaj več kot 30 let, na HSE Coaching pa je prišla, da bi razrešila svoj odnos z očetom. Še vedno je namreč živela v strahu pred njegovim neodobravanjem, zato je svoje odločitve o prihodnosti sprejemala z razmišljanjem o tem, v kolikšni meri jih bo odobraval in sprejemal.

V povedanem sem prepoznala enega od pogojnih odzivov, ki jih omenja avtor metode HSE Tom Stone, in sicer iskanje sebe tam, kjer nas ni. To je pogojni odziv, ki ga razvijemo vsi. Nastane namreč že v prvih nekaj tednih po rojstvu, ko se dojenček še vedno identificira z mamo in jo dojema kot del sebe – kot del, od katerega je popolnoma odvisen, saj mama predstavlja tisti del njega, ki skrbi za zadovoljitev njegovih potreb.

Kadar te niso zadovoljene dovolj hitro, sklepamo, da nam manjka pomemben del, tisti, ki skrbi za zadovoljitev naših potreb. To vodi k občutku, da takšni, kot smo, nismo popolni in celi, zato potrditev iščemo zunaj sebe.

Verjamemo, da jo bomo prejeli z zadostno količino ljubezni, pozornosti, s tem, ko bomo našli pravo zaposlitev ali pravega partnerja, morda tudi z zadostno količino denarja in materialnih dobrin. Svoje življenje tako preživimo v iskanju občutka celovitosti in popolnosti v drugih ljudeh in materialnih stvareh, ne zavedajoč se, da nam ga ne more dati nobena količina ljubezni, potrditev, denarja ipd.

Maja se je v opisanem prepoznala in povedala, da priznanje pogosto išče tudi pri drugih, ne le pri očetu, ter da jo je vedno strah, da ga ne bi prejela. Ta strah je sicer močnejši pri očetu, vendar jo spremlja tudi v odnosih z drugimi. Ko je povedala še malo več o sebi in odnosu z očetom, je ob tem že lahko občutila neprijetno napetost v predelu trebuha. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno začeti z razreševanjem te energije strahu, in dobila pozitiven odgovor. Vodila sem jo skozi tehniko in intenzivnost energije strahu se je postopno zmanjševala, še vedno pa jo je lahko občutila. Uporabila sem mišično testiranje in preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo strahu lahko razrešila, in dobila pozitiven odgovor. Povedala sem ji, da v njenem telesu obstaja še ena vrsta strahu, povezana s strahom pred neodobravanjem, ki ga je pravzaprav hotela razrešiti. Pogovarjali sva se o tem, katere so koristi tega, da išče načine, kako ugajati očetu, in prišla je do spoznanja, da si očetu želi ugoditi zato, da je ne bi zapustil. Povedala je, da verjame, da je to nekaj, česar ne bi preživela. S svojim ugajanjem očetu in iskanjem njegovega odobravanja je pravzaprav zasledovala cilj svojega preživetja, za katerega je verjela, da je odvisno od prisotnosti očeta v njenem življenju.

Vodila sem jo skozi tehniko in hitro je lahko prepoznala energijo tega strahu v spodnjem delu hrbta in jo tudi uspešno razrešila. Zdaj sva lahko nadaljevali tudi z razreševanjem energije strahu pred neodobravanjem, ki jo je ponovno zaznala v predelu trebuha. Tudi to energijo je uspešno razrešila.

Povabila sem jo, naj ponovno pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, pri čemer naj opazuje svoje občutke. Povedala je, da še vedno lahko občuti rahel strah pred tem, da bi jo oče zapustil. Vodila sem jo skozi tehniko in zelo hitro je lahko v prsnem košu zaznala energijo omenjenega strahu. Ko sem jo vodila k razreševanju, je opazila, da je strah postajal vedno močnejši. To je pogost pojav pri ljudeh, ki si določenih čustev zelo dolgo niso želeli priznati. A če si dovolimo čustvo občutiti, če ga opazujemo, se njegova intenzivnost prej ali slej začne zmanjševati in Maja ni bila izjema. Po kar nekajminutnem opazovanju energije strahu je ta popolnoma izginil.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je v Majinem telesu še kje energija strahu pred neodobravanjem ali zapuščenostjo, in dobila negativen odgovor. Majo sem nato ponovno povabila, naj pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, in opazuje, ali lahko zazna še karkoli neprijetnega. Povedala je, da ne zazna ničesar več, da si sicer še vedno želi, da bi oče podpiral njene odločitve, da pa njegovega odobravanja ne razume več kot nekaj, kar je nujno potrebno za njeno preživetje ali dobro počutje. Dodala je še, da bolj ko razmišlja, bolj razume, da njegovo neodobravanje nekaterih njenih odločitev ne pomeni nujno, da je ne sprejema. Konec koncev tudi ona ne odobrava vsega, kar počno njeni starši in prijatelji, a jih ima kljub temu rada in si želi svoj čas preživeti tudi z njimi.

Da so odnosi s starši pomembni, verjetno ni treba posebej poudarjati, zato ne preseneča, kako pogosto se pri svojem delu srečujem prav z ljudmi, ki jim ta odnos še vedno predstavlja sinonim za stisko, žalost, razočaranje, jezo ali strah. Verjamem, drage bralke in bralci, da boste v Majini zgodbi prepoznali kaj koristnega zase, zato, Maja, iskrena hvala tebi, ker mi dovoliš objavo svoje zgodbe.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih

Poznate koga, ki se nenehno pritožuje čez svojega partnerja ali partnerko, a v odnosu z njim ali njo še vedno vztraja? Poznate koga, ki vam v nekaj sekundah zna našteti vse, kar ga pri partnerju ali partnerki moti, težko pa najde lastnosti, ki jih pri njem ali njej ceni in spoštuje? Se ob tem morda kdaj vprašate, zakaj vendar vztraja v takšnem odnosu?

Vprašanje, čemu ostajamo v partnerskih odnosih, čeprav za nas niso zadovoljujoči, je bilo eno tistih, ki sem si ga velikokrat zastavljala tudi sama. Vedno z mislimi na druge, seveda, ne nase. Zato sem verjetno tudi ostajala tako dolgo v odnosu, ki ni bil samo nezadovoljujoč, temveč je bilo v njem prisotno tudi čustveno izsiljevanje, psihično nasilje, končalo pa se je celo s fizično agresijo. Ko sem pozneje razčlenila, zakaj sem v takšnem odnosu ostajala, sem spoznala, da je bilo razlogov več. To so razlogi, ki jih nisem prepoznala le pri sebi, temveč jih pogosto zaznam tudi pri ljudeh, s katerimi delam.

Marsikdo, ki v takšnem odnosu ostaja, bo kot razlog hitro navedel otroke, če jih ima. Med razlogi, ki jih bom navedla spodaj, jih ne boste našli. Verjamem namreč, da so otroci pogosto le prikladen izgovor, ki ga uporabimo, zato da se izognemo soočenju s seboj in svojimi strahovi. Če si namreč dovolimo res iskreno odgovoriti na vprašanje, ali je za otroke bolje, da živijo v nasilni družini ali v družini s samo enim staršem, verjamem, da lahko pridemo le do enega zaključka – bolje je živeti z enim staršem kot v nasilnem odnosu. A to je že tema za popolnoma nov zapis. V tokratnem pa si poglejmo 3 pogoste razloge, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

  1. Strah pred osamljenostjo

Strah pred osamljenostjo je eden najpogostejših razlogov za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Nihče si ne želi biti osamljen, malokdo pa se zaveda, da je osamljenost občutek, ki ni povezan s številom ljudi, ki nas obdajajo, temveč z lastnim razmišljanjem o sebi. Dejstvo je namreč, da se lahko počutimo osamljene, tudi kadar smo v družbi, ali kar je še huje, kadar imamo ob sebi partnerja ali partnerko. Vir osamljenosti ni odsotnost ljudi, temveč razmišljanje, da nismo pomembni in da nikomur ni mar za nas. In prav to razmišljanje je tisto, zaradi katerega slišimo izjave »Raje sem z njim, čeprav nisem zadovoljna, kot pa da bi bila sama.«

  1. Pomanjkanje samospoštovanja

Pomanjkanje samospoštovanja je prav tako pogost razlog za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. »Ljudje z nami ravnajo tako, kot smo jih naučili,« je stavek, ki sem ga pred mnogo leti slišala v oddaji The Oprah Show. Stavek, ki se mi je vtisnil v spomin in katerega pomen sem v celoti razumela šele mnogo pozneje. Ženske, ki doživijo nasilje v odnosu, pogosto razmišljajo, da so si ga zaslužile, saj so naredile nekaj, s čimer so partnerja razjezile. »Lahko bi vedela, da ne bi smela tega narediti ali reči,« pravijo. Kdor ne spoštuje sebe, ne zmore postaviti jasnih meja in je pogosto pripravljen prenašati skoraj vsako partnerjevo vedenje.

  1. Prepričanje, da nismo vredni ljubezni

Prepričanje, da nismo vredni ljubezni, se kaže v razmišljanju: »Lahko sem vesela, da si vsaj nekdo želi biti z menoj.« Prepričani, da nismo vredni ljubezni, smo pogosto prepričani tudi, da smo slabe osebe, ki so lahko hvaležne za vsak pogled, ki jim ga namenijo drugi. Vzeti moramo torej tisto, kar se nam ponudi, ne glede na to, kako slabo je. Zato pravzaprav ne izberemo partnerja, ki si ga želimo, temveč tistega, ki pokaže kanček zanimanja za nas. Verjamemo namreč, da drugega ne bomo našli, in prav to je še eden od pogostih razlogov, za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

Vem, da si vsak izbira svoje odnose in da se odloči prav za tiste, ki jih za svojo rast potrebuje. Kljub vsemu mi je hudo poslušati pripovedovanja ljudi, ki več kot očitno trpijo v odnosih, v katerih so, a vztrajno iščejo razloge in opravičila za svoje vedenje in vedenje partnerja ali partnerke.

Hudo predvsem zato, ker se lahko z njimi poistovetim in ker vem, da jih čaka nezadovoljujoče življenje, polno stiske in strahu, če iz odnosa ne bodo uspeli izstopiti ter bodo še naprej naivno verjeli, da se bo vse spremenilo, če se le sami dovolj potrudijo. Hudo mi je ob misli, da verjamejo, da je to najboljše, kar si zaslužijo, saj takšni, kot so, več niso vredni. Hudo, ker vem, kako zmotno je to razmišljanje, in ker vem, da je prav vsak od nas vreden odnosa, v katerem ne prevladuje strah, temveč ljubezen, spoštovanje in razumevanje.

Ko pomislim, da sem vse to nekoč verjela tudi sama, sem neizmerno hvaležna za odločnost, moč in pogum, da iz nezadovoljujočega odnosa odidem. Pot, ki je sledila, je bila zaznamovana prav z raziskovanjem vprašanja, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih, predvsem pa tudi z delom na sebi, s katerim sem najdene strahove in prepričanja razrešila. Zato ne verjamem, ko slišim ljudi reči, da se ne da. Niti ne verjamem, da je pretežko, da nimamo časa ali energije. Ko se odločimo, da smo vredni več, bomo našli način, da izgovore spremenimo v priložnosti in prekinili vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Kako vem? Vem preprosto zato, ker verjamem, da nisem nič bolj posebna kot kdorkoli drug. In če lahko s ponosom rečem, da sem zmogla v celoti pustiti preteklost za seboj in sem danes v partnerskem odnosu, za katerega še pred nekaj leti nisem verjela, da mi je namenjen, preprosto le zato, ker sem slaba oseba in ga nisem vredna, verjamem tudi, da je to nekaj, kar boste s ponosom jutri lahko rekli tudi vi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra