Prispevki

Kako se soočiti s strahom?

Ah, ja, strah. Čustvo, katerega nas je, kako ironično, prav tako strah. Pa vendar ta ni vedno slab, pravzaprav je lahko zelo koristen, saj ga doživljamo z namenom, da bi z njim poskrbeli za svoje dobro počutje, čeprav se včasih ne zdi tako.

Kljub vsemu bi lahko rekli, da poznamo dve vrsti strahovanja – koristnega in nekoristnega. Poglejmo najprej primer prvega. Predstavljajte si, da prečkate cesto na prehodu za pešce in opazite, da proti vam drvi tovornjak, za katerega presodite, da ne bo uspel ustaviti pravočasno. Ker seveda želite preživeti, je, glede na zaznano situacijo, strah zelo koristen, saj boste v skladu z njim hitro stekli s ceste na pločnik. Pa poglejmo še primer drugega. Predstavljajte si, da sedite doma na kavču, odločeni, da ne greste iz hiše, saj verjamete, da v nasprotnem primeru obstaja velika verjetnost, da vas pri prečkanju ceste povozi tovornjak. Takšno strahovanje je nekoriston, pa vendar z njim skrbimo za svoje počutje oz. si skušamo na ta način zagotoviti svojo varnost in preživetje.kako se soočiti s strahom

»Podlaga slehernemu od vaših strahov je preprosto bojazen, da ne boste kos vsemu, kar vam prinaša življenje. Vse, kar morate storiti za zmanjšanje svojega strahu, je, da bolj zaupate svojim sposobnostim za ravnanje v vseh možnih okoliščinah,« pravi Susan Jeffers, avtorica knjige Čar samozavesti. Samozavest je pomembne dejavnik, ko govorimo o strahovanju, vendar pa to ne pomeni, da samozavestnih ljudi ni nikoli strah. Res pa je, da se znajo z njim učinkovito soočiti.kako se soočiti s strahom

Prvi pogoj, ki ga za to moramo izpolniti, je, da strah sploh prepoznamo in si ga priznamo. Da se torej zavedamo, da ob misli na nekoga ali nekaj doživljamo strah in da v tem ni nič slabega, nič sramotnega.

Nato se lotimo raziskovanja ozadja strahu, saj je ta povezan z našim razmišljanjem. Katere so torej misli, ki jih mislimo, katere so negativne posledice, ki jih pričakujemo, kateri so pretekli dogodki, ki so z njimi povezani? Kaj razmišljamo o sebi – bom kos vsemu, kar mi bo ponudilo življenje, se bom znal soočiti z različnimi življenjskimi preizkušnjami ali pa bom v tem neuspešen, kot verjamem, da sem bil že tolikokrat v preteklosti? Pogosto že s tem, ko raziščemo ozadje čustev, naredimo veliko, saj o strahu spregovorimo, pa čeprav le sami s seboj. Ob tem namreč pogosto prepoznamo, da nekatere misli in pričakovanja negativnih posledic le niso tako resnični, kot se je zdelo na prvi pogled.

Obstajajo različne tehnike za soočanje s strahom, ki ga bomo po tem še doživljali. Eno takšnih sem v preteklosti uporabila tudi sama, našla sem jo v knjigi Ključ avtorja Joeja Vitala. Da bomo pri izvajanju tehnike učinkovitejši, je priporočljivo, da jo izvajamo zaprtih oči v tihem in mirnem prostoru.kako se soočiti s strahom

Najprej poskrbimo za umiritev, pri čemer si lahko pomagamo z zavestnim dihanjem. Ko bomo umirjeni, v misli prikličimo dogodek ali osebo, ob kateri izkušamo strah, in opazujmo občutke v svojem telesu. Se morda spremeni naša drža telesa, morda občutimo napetosti v nekaterih delih telesa ali pa kakšne druge neprijetne občutke? Opazujmo jih in ocenimo, kako močni so. Pri tem uporabimo kar lestvico od ena do deset, pri čemer ena pomeni, da so zelo rahli, deset pa, da so zelo močni.kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom

Vzemimo v roke svinčnik in se osredotočajmo na strah. Močneje kot ga občutimo, močneje stiskajmo svinčnik, kot bi si želeli predstavljati, da se strah iz nas pretaka v svinčnik. S tem nadaljujmo, vse dokler ne začutimo, da smo pripravljeni svinčnik in z njim tudi strah spustiti. Takrat iztegnimo roko predse, obrnimo dlan proti tlom in razprimo prste, da svinčnik pade na tla. Nato ponovno v misli prikličimo dogodek ali osebo, ob kateri izkušamo strah, in opazujmo občutke v svojem telesu ter tudi tokrat ocenimo njihovo intenzivnost. Ta bo verjetno zdaj manjša, cilj vaje pa je, da se zmanjša do ocene ena, še bolje pa do nič, kar pomeni, da strahu ne občutimo več. Vajo torej po potrebi večkrat ponovimo.

Kadar naši strahovi izhajajo iz preteklih izkušenj, pa se z njimi lahko učinkovito soočimo tudi s tehnikami nevrolingvističnega programiranja in tistimi, ki jih uporabljamo kot del HSE coachinga. To sta tehniki preoblikovanje spomina in IN tehnika, ki ju najdete tu. Za vse, ki se s svojimi strahovi kljub vsemu ne želite soočiti sami, pa sem tu tudi jaz. To, kje me najdete, pa tako ali tako že veste. 🙂

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom kako se soočiti s strahom

5 mitov o strahu

O strahu je bilo že veliko povedanega in napisanega. Strah je čustvo, s katerim smo se srečali že vsi, zato to pravzaprav ne preseneča. A kljub vsem zapisom o strahu še vedno ostaja veliko mitov.strah me je strah me je strah me je strah me je

Mit št. 1: Strah je negativno čustvo.

Negativna čustva ne obstajajo. Tudi pozitivna ne. Obstajajo pa čustva, ob doživljanju katerih se počutimo bolj ali manj prijetno. In obstajajo čustva, ki so bolj ali pa manj koristna. In verjeli ali ne, strah je lahko tudi koristno čustvo. Če z avtom obstanem na železniških tirih, je prav strah tisti, ki me bo spodbudil, da ukrepam in se umaknem iz nevarnega položaja. Verjamem, da strah ni nič drugega kot pokazatelj naših notranjih ran, ozdravitev katerih nam bo močno olajšala naše življenje. Strah, če se ga zavemo in ga znamo pravilno razrešiti, je tako v vsakem primeru zelo koristno čustvo.

Mit št. 2: Strah doživljam samo jaz.

Strah je stalni spremljevalec vseh ljudi. Tisti, ki reče, da ga ni nikoli strah, laže. Ne le vam, temveč morda tudi sebi. Naj razložim, zakaj. Strah je močno povezan s pričakovanji, ki jih imamo do sebe, do ljudi, ki nas obdajajo, in do življenja nasploh. Obstajata dve vrsti pričakovanj.

Prva so tista, ki so nastala na podlagi ideje, da naša prihodnost ne bo ravno rožnata, druga pa tista, ki so nastala na podlagi naše ideje, kakšna bi naša prihodnost morala biti. Ob prvih nas je tako strah, da bi se naša pričakovanja uresničila in da bi se kaj slabega res zgodilo. Strah nas je seveda tudi tega, kako bomo v takšni situaciji preživeli in poskrbeli zase ter svoje bližnje. Primer takšnega pričakovanja je, da bomo prej ali slej prisiljeni iskati novo zaposlitev, pa bodo otroci, ko bodo začeli hoditi v vrtec ali šolo, zboleli itd. Vse to so sicer lahko popolnoma realna pričakovanja, a ob njih lahko kljub temu začutimo strah in se začnemo spraševati, kje, če sploh, bomo torej našli novo službo, kdo bo skrbel za bolne otroke, ali bo delodajalec tolerirali naše bolniške in kako dolgo.

V primeru drugih pa nas je strah, da se življenje ne bo izšlo v skladu z našimi pričakovanji in zopet se ponovi tudi strah, kako bomo v takšnih okoliščinah poskrbeli zase ali tudi za bližnje. Primer takšnega strahu je strah ob novi zaposlitvi, za katero si predstavljamo, da bo izpolnjujoča, da bomo prejemali redno plačilo in se s sodelavci dobro razumeli. Toda ko se znajdemo v situaciji, ki ni takšna, kot smo si jo zamislili, se zelo hitro prebudi kopica strahov. Podobno je tudi ob vstopu v novo partnersko razmerje.

Mit št. 3: Uspešni ljudje ne čutijo strahu.

Uspešnejši ko smo, večja so naša pričakovanja, več je običajno tudi strahov. Tudi uspešne ljudi je strah, vendar so se naučili s strahom soočiti ali ga na drugačen način obvladati, ne pa dovoljevati, da obvlada njih in njihova življenja.

Mit št. 4: Le šibki ljudje pokažejo, da jih je strah.

Pokazati strah pomeni pokazati ranljivost. Zato si strah upajo pokazati in izraziti le močni in samozavestni ljudje. Ko povemo, da nas je strah, tvegamo, da bomo zasmehovani, da bodo drugi naš strah izkoristili sebi v prid, tvegamo, da bomo zavrnjeni ali da se bodo drugi norčevali iz nas in naših strahov. Le pogumni in močni ljudje upajo ta tveganja prevzeti in zato brez zadržkov izraziti tudi svoje strahove, dvome in pomisleke.

Mit št. 5: Moj strah je tako močan, da se ga ne da premagati.

Čeprav so nekateri strahovi z nami že iz otroških let in v sebi združujejo kopico neprijetnih izkušenj, pa noben strah ni tako velik in močan, da bi se ga ne dalo premagati. Morda do zdaj le še nismo našli pravega načina ali pa nismo dovolj dolgo vztrajali. Res je, da intenzivnejši in globlji strahovi v sebi skrivajo več moči, s katero nas držijo v preteklosti, a z nekaj vztrajnosti in morda tudi podpore nam bo zagotovo uspelo. Glede na kopico strahov, ki sem jih v zadnjih dveh letih uspešno premagala z metodo HSE, verjamem, da ni strahu, ki bi se ga ne dalo premagati.

O premagovanju strahov je objavljenih tudi že kar nekaj zapisov, ki jih najdete na spodnjih povezavah.

Kako sem opustila strah pred zavrnitvijo?

Strah pred uspehom

Kako odpraviti strah pred letenjem? astrah me je strah me je strah me je

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako spremeniti svoja podzavestna prepričanja?

Da so prav podzavestna prepričanja tista, ki usmerjajo naše vedenje, verjetno ni več skrivnost. O njihovi pomembnosti in vplivu, ki ga imajo na naše življenje, je bilo zapisanega že mnogo.

Tudi med zapisi na tej spletni strani jih je mogoče najti kar nekaj, ki so namenjeni prepoznavanju podzavestnih prepričanj, med drugim tudi prepoznavanju prepričanja: »Nisem dovolj dobra in nisem pomembna

Prepoznavanje je prvi korak, ki ga moramo opraviti vsi, ki si želimo svoja prepričanja spremeniti. In pogosto se tu tudi ustavimo, saj ne najdemo načina, kako bi omejujoča prepričanja spremenili v takšna, ki nas bodo podpirala. Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, ki sem ju v procesu spreminjanja svojih prepričanj uspešno uporabila tudi sama.

A da bomo lažje razumeli delovanje obeh načinov, najprej poglejmo, kako prepričanja sploh nastanejo. Mnoga med njimi oblikujemo že v otroštvu, in sicer ob bolečih izkušnjah, ki nam omogočajo, da preko interpretacije vedenja nam pomembnih drugih ustvarimo sklepe o sebi.

Npr. kot otrok želimo pozornost mame ali očeta in to pogosto lahko dobimo tudi preko igre. A starša imata ob obilici obveznosti redko čas za igro. Otrok se ob tem počuti prizadetega, žalostnega in zavrnjenega, kar predstavlja bolečo izkušnjo. Ob tem na nezavedni ravni lahko pride do zaključka, da za starše ni pomemben, pogosto pa se tu zgodba ne ustavi, temveč otrok prepričanje posploši, čeprav to ni nujno. Če ga posploši, kmalu začne ugotavljati, da tudi za druge ni pomemben. Ne za brate ali sestre, ne za druge sorodnike, ne za prijatelje, ne za učiteljem itd.

Ker okolico zaznavamo selektivno, skladno s svojimi prepričanji, se nam ta stalno potrjujejo. Tako pogosto lahko opažamo, da se ljudem, ki nas obdajajo, ne zdimo pomembni, da jih naše potrebe in želje ne zanimajo, s čimer se prepričanje le še utrjuje in postaja vedno močnejše. A tudi še tako močna prepričanja lahko opustimo in nadomestimo z novimi.

1. Iskanje primerov, ki prepričanju nasprotujejo.podzavestna prepričanja

Prvi izmed načinov je usmerjen v to, da poiščemo čim več primerov iz preteklosti, ki nam jasno dokazujejo, da naše prepričanje ni resnično. Ker svet okrog sebe dojemamo selektivno oz. v skladu s tem, čemur dajemo fokus, bomo postopno začeli opažati, da se ljudem okrog nas zdijo pomembne tudi naše želje in potrebe, če se navežem na že uporabljeni primer prepričanja: «Nisem pomemben.«

V tem procesu iskanja se poskušamo spomniti čim večjega števila dogodkov, ob katerih nas je nekdo povabil, naj povemo svoje mnenje, ga morda tudi upošteval, ali nas prosil za nasvet in se nam zanj zahvalil, morda se nam je zahvalil za dobro družbo, nas povabil na izlet itd. Iščemo vse primere situacij, v katerih smo imeli občutek, da je nekomu mar za nas. Lahko se zgodi, da bomo v začetku imeli nekoliko več težav pri iskanju teh primerov, vendar izkušnje kažejo, da jih vedno lahko najdemo.

Ob razmišljanju o vseh teh primerih in doživljanju prijetnih čustev, ki ta proces spremljajo, postopno začnemo dvomiti v svoja prepričanja in jih nadomestimo z novimi. Ta proces lahko izvedemo tudi v sklopu meditacije.

2. Opustitev prepričanj z razrešitvijo čustvene bolečinepodzavestna prepričanja

Z omejujočimi prepričanji so pogosto povezana številna čustva. Leta bolečih izkušenj naša prepričanja okrepijo z veliko količino nerazrešene čustvene bolečine, ki nam onemogoča, da bi lahko kreirali nova prepričanja. Z enim prepričanjem pa običajno ni povezano le eno čustvo, temveč več. Svoje izkušnje, predvsem boleče, namreč doživljamo večplastno. Ob zavrnitvi od staršev, ki se nimajo časa igrati z nami, lahko doživljamo žalost, pozneje tudi jezo, razočaranje, morda celo sram, če je v interpretacijo njihovega vedenja vključeno tudi prepričanje, da nismo vredni, da bi nam drugi namenili svojo pozornost. Pomembno je torej opustiti vsa čustva, ki se skrivajo v ozadju prepričanja, če ga želimo v celoti opustiti. Slednje lahko storimo s HSE Coachingom, osnovni namen katerega je poiskati prav preteklo čustveno bolečino in jo razrešiti. To nam omogoči, da ne le pozabimo na stare zamere in boleče izkušnje, ampak tudi kreiramo nova prepričanja, takšna, ki nas v življenju ne bodo več omejevala, temveč podpirala.

Z ljubeznijo. ♥ podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

Petra podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

Ko neprijetni spomini postanejo preteklost

Verjamem, da ima vsak v svoji preteklosti kakšen dogodek ali dva, ki se ga ne spominja radi in ob katerem ga preplavijo neprijetna čustva. Iz izkušenj pa vem tudi, da veliko ljudi ne ve, kako se s čustvi, povezanimi s tem dogodkom, soočiti in ga resnično pustiti za seboj.kako pozabiti

Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, kako to lahko uspešno storimo. Prvi način izhaja iz nevrolingvističnega programiranja, drugi iz metode HSE. Obe tehniki sta zelo enostavni, mnogi smo ju že prepoznali kot zelo učinkoviti, predvsem pa sta preizkušeni na meni in ljudeh, ki so izkusili NLP Coaching ali HSE Coaching.

Preoblikovanje spomina

  1. Izberite konkretno situacijo, ob spominu na katero se počutite neprijetno.
  2. Predstavljajte si, da sedite v kinu in na platnu gledate film, ki prikazuje vašo izbrano situacijo. Kot gledalec filma opazujete sebe v tej situaciji. Opazujte, kaj ste takrat počeli, kdo vse je bil ob vas in kaj se je dogajalo.
  3. Ob gledanju filma, ki prikazuje vašo izbrano situacijo, si predstavljajte, da barve posnetka počasi začnejo bledeti, vse dokler si ne ogledujete črno-belega posnetka filma.
  4. Nadaljujte z ogledom črno-belega filma in si ob tem predstavljajte, da se poveča hitrost predvajanja, tako kot če bi film prevrteli naprej.
  5. Posnetku filma dodajte še zabavno glasbo, kot na primer tole ali katero drugo po vašem izboru.
  6. Ob poslušanju glasbe si črno-beli hitri posnetek filma oglejte trikrat, lahko pa tudi večkrat.
  7. Ko boste pripravljeni, ugasnite glasbo in si predstavljajte, da se vaša izbrana situacija dogaja prav zdaj ter pri tem opazujte svoja čustva in občutke.
  8. Ponavljajte vajo, dokler neprijetna čustva in občutki popolnoma ne zbledijo.
  9. Običajno že po nekaj ponovitvah neprijetni občutki in čustva, povezana z izbrano situacijo, zbledijo. Koliko ponovitev je potrebnih, pa je seveda odvisno od intenzivnosti občutkov in čustev.

IN tehnika

Če ste ljubitelji fizike, potem veste, da je vse, kar obstaja, pravzaprav energija. No, tudi če niste ljubitelj fizike, ste verjetno to trditev že slišali. Vsa snov je sestavljena iz molekul, te iz atomov, atomi pa iz subatomskih delcev, za katere velja, da so pravzaprav energijsko valovanje, zato pravimo, da so vse snovne stvari, ki obstajajo, v bistvu energija. Enako pa velja tudi za nematerialne stvari, torej za naše misli, čustva, občutke ali želje.

Razlog, da ob misli na neprijetne pretekle situacije ne ostanemo ravnodušni, je energija čustva, ki je ob dogodku nismo v celoti razrešili, temveč smo se občutenju čustva poskusili izogniti. Energija čustva, ki je nismo v polnosti izkusili, ne izgine, temveč ostane v našem telesu in deluje kot nikoli zaceljena rana. Ob misli na ta neprijetni dogodek se energija »prebudi« in rana ponovno zaboli.

Namen IN tehnike je prav v tem, da energijo čustva v celoti občutimo in jo s tem tudi razrešimo. To je sicer nekaj, kar je v popolnem nasprotju s tem, česar smo vajeni, a vendar je učinkovit način, da preteklost pustimo za seboj. Vse, kar je treba storiti, je, da sledite nekaj prepustim korakom.

  1. V spomin prikličite preteklo situacijo, ob kateri se ne počutite prijetno. To so običajno situacije, ki so boleče, a nič za to, osnovni namen tehnike je namreč razrešiti prav to bolečino.
  2. Zelo kmalu po tem, ko se boste na izbrano situacijo spomnili in o njej razmišljali, boste v telesu začutili energijo čustva. Najpogosteje jo zaznamo v grlu, prsnem košu ali predelu pleksusa, lahko pa tudi kje drugje. Če si le dovolite opazovati svoje telo, boste v katerem od predelov telesa začutili neprijeten občutek, blago bolečino, napetost v obliki vozla ali kepe.
  3. Ko zaznate, kje v telesu je energija čustva, to energijsko polje le opazujte in pri tem bodite pozorni na to, da je v določenem predelu energijskega polja energija bolj intenzivna, močnejša. Običajno to lahko zaznamo proti sredini polja, ni pa nujno.
  4. Opazujte tisti del energijskega polja, kjer je energija najbolj intenzivna. Predstavljajte si, da se temu delu čim bolj približate, tako da ga lahko resnično v celoti občutite, hkrati pa ostajate dovolj oddaljeni, da vas občutek ne prevzame popolnoma.
  5. Ko ga tako opazujete, se bo energijsko polje počasi začelo zmanjševati in bo postajalo vedno manj intenzivno. To pomeni, da se energija čustva razrešuje.
  6. Ko boste to lahko zaznali, se še bolj približajte energiji, ki ostaja, in še naprej opazujte tisti del energijskega polja, kjer je najmočnejša. S tem procesom nadaljujte, vse dokler energije popolnoma ne razrešite, in ob misli na izbrano situacijo ne čutite več ničesar neprijetnega.

Tudi pri tej tehniki velja, da je intenzivnost občutka tista, od katere je odvisno, kako dolgo bo treba postopek ponavljati, preden se bo energija čustev, povezanih s posameznim dogodkom, v celoti razrešila.

Če bi tehniki radi preizkusili v živo, mi pišite. Moja izkušnja je, da sta obe zelo učinkoviti in nam v življenju pogosto lahko zelo koristita.

Z ljubeznijo. ♥ kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti

Petra kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Maja je stara nekaj več kot 30 let, na HSE Coaching pa je prišla, da bi razrešila svoj odnos z očetom. Še vedno je namreč živela v strahu pred njegovim neodobravanjem, zato je svoje odločitve o prihodnosti sprejemala z razmišljanjem o tem, v kolikšni meri jih bo odobraval in sprejemal.

V povedanem sem prepoznala enega od pogojnih odzivov, ki jih omenja avtor metode HSE Tom Stone, in sicer iskanje sebe tam, kjer nas ni. To je pogojni odziv, ki ga razvijemo vsi. Nastane namreč že v prvih nekaj tednih po rojstvu, ko se dojenček še vedno identificira z mamo in jo dojema kot del sebe – kot del, od katerega je popolnoma odvisen, saj mama predstavlja tisti del njega, ki skrbi za zadovoljitev njegovih potreb.

Kadar te niso zadovoljene dovolj hitro, sklepamo, da nam manjka pomemben del, tisti, ki skrbi za zadovoljitev naših potreb. To vodi k občutku, da takšni, kot smo, nismo popolni in celi, zato potrditev iščemo zunaj sebe.

Verjamemo, da jo bomo prejeli z zadostno količino ljubezni, pozornosti, s tem, ko bomo našli pravo zaposlitev ali pravega partnerja, morda tudi z zadostno količino denarja in materialnih dobrin. Svoje življenje tako preživimo v iskanju občutka celovitosti in popolnosti v drugih ljudeh in materialnih stvareh, ne zavedajoč se, da nam ga ne more dati nobena količina ljubezni, potrditev, denarja ipd.

Maja se je v opisanem prepoznala in povedala, da priznanje pogosto išče tudi pri drugih, ne le pri očetu, ter da jo je vedno strah, da ga ne bi prejela. Ta strah je sicer močnejši pri očetu, vendar jo spremlja tudi v odnosih z drugimi. Ko je povedala še malo več o sebi in odnosu z očetom, je ob tem že lahko občutila neprijetno napetost v predelu trebuha. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno začeti z razreševanjem te energije strahu, in dobila pozitiven odgovor. Vodila sem jo skozi tehniko in intenzivnost energije strahu se je postopno zmanjševala, še vedno pa jo je lahko občutila. Uporabila sem mišično testiranje in preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo strahu lahko razrešila, in dobila pozitiven odgovor. Povedala sem ji, da v njenem telesu obstaja še ena vrsta strahu, povezana s strahom pred neodobravanjem, ki ga je pravzaprav hotela razrešiti. Pogovarjali sva se o tem, katere so koristi tega, da išče načine, kako ugajati očetu, in prišla je do spoznanja, da si očetu želi ugoditi zato, da je ne bi zapustil. Povedala je, da verjame, da je to nekaj, česar ne bi preživela. S svojim ugajanjem očetu in iskanjem njegovega odobravanja je pravzaprav zasledovala cilj svojega preživetja, za katerega je verjela, da je odvisno od prisotnosti očeta v njenem življenju.

Vodila sem jo skozi tehniko in hitro je lahko prepoznala energijo tega strahu v spodnjem delu hrbta in jo tudi uspešno razrešila. Zdaj sva lahko nadaljevali tudi z razreševanjem energije strahu pred neodobravanjem, ki jo je ponovno zaznala v predelu trebuha. Tudi to energijo je uspešno razrešila.

Povabila sem jo, naj ponovno pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, pri čemer naj opazuje svoje občutke. Povedala je, da še vedno lahko občuti rahel strah pred tem, da bi jo oče zapustil. Vodila sem jo skozi tehniko in zelo hitro je lahko v prsnem košu zaznala energijo omenjenega strahu. Ko sem jo vodila k razreševanju, je opazila, da je strah postajal vedno močnejši. To je pogost pojav pri ljudeh, ki si določenih čustev zelo dolgo niso želeli priznati. A če si dovolimo čustvo občutiti, če ga opazujemo, se njegova intenzivnost prej ali slej začne zmanjševati in Maja ni bila izjema. Po kar nekajminutnem opazovanju energije strahu je ta popolnoma izginil.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je v Majinem telesu še kje energija strahu pred neodobravanjem ali zapuščenostjo, in dobila negativen odgovor. Majo sem nato ponovno povabila, naj pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, in opazuje, ali lahko zazna še karkoli neprijetnega. Povedala je, da ne zazna ničesar več, da si sicer še vedno želi, da bi oče podpiral njene odločitve, da pa njegovega odobravanja ne razume več kot nekaj, kar je nujno potrebno za njeno preživetje ali dobro počutje. Dodala je še, da bolj ko razmišlja, bolj razume, da njegovo neodobravanje nekaterih njenih odločitev ne pomeni nujno, da je ne sprejema. Konec koncev tudi ona ne odobrava vsega, kar počno njeni starši in prijatelji, a jih ima kljub temu rada in si želi svoj čas preživeti tudi z njimi.

Da so odnosi s starši pomembni, verjetno ni treba posebej poudarjati, zato ne preseneča, kako pogosto se pri svojem delu srečujem prav z ljudmi, ki jim ta odnos še vedno predstavlja sinonim za stisko, žalost, razočaranje, jezo ali strah. Verjamem, drage bralke in bralci, da boste v Majini zgodbi prepoznali kaj koristnega zase, zato, Maja, iskrena hvala tebi, ker mi dovoliš objavo svoje zgodbe.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih

Poznate koga, ki se nenehno pritožuje čez svojega partnerja ali partnerko, a v odnosu z njim ali njo še vedno vztraja? Poznate koga, ki vam v nekaj sekundah zna našteti vse, kar ga pri partnerju ali partnerki moti, težko pa najde lastnosti, ki jih pri njem ali njej ceni in spoštuje? Se ob tem morda kdaj vprašate, zakaj vendar vztraja v takšnem odnosu?

Vprašanje, čemu ostajamo v partnerskih odnosih, čeprav za nas niso zadovoljujoči, je bilo eno tistih, ki sem si ga velikokrat zastavljala tudi sama. Vedno z mislimi na druge, seveda, ne nase. Zato sem verjetno tudi ostajala tako dolgo v odnosu, ki ni bil samo nezadovoljujoč, temveč je bilo v njem prisotno tudi čustveno izsiljevanje, psihično nasilje, končalo pa se je celo s fizično agresijo. Ko sem pozneje razčlenila, zakaj sem v takšnem odnosu ostajala, sem spoznala, da je bilo razlogov več. To so razlogi, ki jih nisem prepoznala le pri sebi, temveč jih pogosto zaznam tudi pri ljudeh, s katerimi delam.

Marsikdo, ki v takšnem odnosu ostaja, bo kot razlog hitro navedel otroke, če jih ima. Med razlogi, ki jih bom navedla spodaj, jih ne boste našli. Verjamem namreč, da so otroci pogosto le prikladen izgovor, ki ga uporabimo, zato da se izognemo soočenju s seboj in svojimi strahovi. Če si namreč dovolimo res iskreno odgovoriti na vprašanje, ali je za otroke bolje, da živijo v nasilni družini ali v družini s samo enim staršem, verjamem, da lahko pridemo le do enega zaključka – bolje je živeti z enim staršem kot v nasilnem odnosu. A to je že tema za popolnoma nov zapis. V tokratnem pa si poglejmo 3 pogoste razloge, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

  1. Strah pred osamljenostjo

Strah pred osamljenostjo je eden najpogostejših razlogov za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Nihče si ne želi biti osamljen, malokdo pa se zaveda, da je osamljenost občutek, ki ni povezan s številom ljudi, ki nas obdajajo, temveč z lastnim razmišljanjem o sebi. Dejstvo je namreč, da se lahko počutimo osamljene, tudi kadar smo v družbi, ali kar je še huje, kadar imamo ob sebi partnerja ali partnerko. Vir osamljenosti ni odsotnost ljudi, temveč razmišljanje, da nismo pomembni in da nikomur ni mar za nas. In prav to razmišljanje je tisto, zaradi katerega slišimo izjave »Raje sem z njim, čeprav nisem zadovoljna, kot pa da bi bila sama.«

  1. Pomanjkanje samospoštovanja

Pomanjkanje samospoštovanja je prav tako pogost razlog za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. »Ljudje z nami ravnajo tako, kot smo jih naučili,« je stavek, ki sem ga pred mnogo leti slišala v oddaji The Oprah Show. Stavek, ki se mi je vtisnil v spomin in katerega pomen sem v celoti razumela šele mnogo pozneje. Ženske, ki doživijo nasilje v odnosu, pogosto razmišljajo, da so si ga zaslužile, saj so naredile nekaj, s čimer so partnerja razjezile. »Lahko bi vedela, da ne bi smela tega narediti ali reči,« pravijo. Kdor ne spoštuje sebe, ne zmore postaviti jasnih meja in je pogosto pripravljen prenašati skoraj vsako partnerjevo vedenje.

  1. Prepričanje, da nismo vredni ljubezni

Prepričanje, da nismo vredni ljubezni, se kaže v razmišljanju: »Lahko sem vesela, da si vsaj nekdo želi biti z menoj.« Prepričani, da nismo vredni ljubezni, smo pogosto prepričani tudi, da smo slabe osebe, ki so lahko hvaležne za vsak pogled, ki jim ga namenijo drugi. Vzeti moramo torej tisto, kar se nam ponudi, ne glede na to, kako slabo je. Zato pravzaprav ne izberemo partnerja, ki si ga želimo, temveč tistega, ki pokaže kanček zanimanja za nas. Verjamemo namreč, da drugega ne bomo našli, in prav to je še eden od pogostih razlogov, za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

Vem, da si vsak izbira svoje odnose in da se odloči prav za tiste, ki jih za svojo rast potrebuje. Kljub vsemu mi je hudo poslušati pripovedovanja ljudi, ki več kot očitno trpijo v odnosih, v katerih so, a vztrajno iščejo razloge in opravičila za svoje vedenje in vedenje partnerja ali partnerke.

Hudo predvsem zato, ker se lahko z njimi poistovetim in ker vem, da jih čaka nezadovoljujoče življenje, polno stiske in strahu, če iz odnosa ne bodo uspeli izstopiti ter bodo še naprej naivno verjeli, da se bo vse spremenilo, če se le sami dovolj potrudijo. Hudo mi je ob misli, da verjamejo, da je to najboljše, kar si zaslužijo, saj takšni, kot so, več niso vredni. Hudo, ker vem, kako zmotno je to razmišljanje, in ker vem, da je prav vsak od nas vreden odnosa, v katerem ne prevladuje strah, temveč ljubezen, spoštovanje in razumevanje.

Ko pomislim, da sem vse to nekoč verjela tudi sama, sem neizmerno hvaležna za odločnost, moč in pogum, da iz nezadovoljujočega odnosa odidem. Pot, ki je sledila, je bila zaznamovana prav z raziskovanjem vprašanja, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih, predvsem pa tudi z delom na sebi, s katerim sem najdene strahove in prepričanja razrešila. Zato ne verjamem, ko slišim ljudi reči, da se ne da. Niti ne verjamem, da je pretežko, da nimamo časa ali energije. Ko se odločimo, da smo vredni več, bomo našli način, da izgovore spremenimo v priložnosti in prekinili vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Kako vem? Vem preprosto zato, ker verjamem, da nisem nič bolj posebna kot kdorkoli drug. In če lahko s ponosom rečem, da sem zmogla v celoti pustiti preteklost za seboj in sem danes v partnerskem odnosu, za katerega še pred nekaj leti nisem verjela, da mi je namenjen, preprosto le zato, ker sem slaba oseba in ga nisem vredna, verjamem tudi, da je to nekaj, kar boste s ponosom jutri lahko rekli tudi vi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Bistveno je opustiti preteklo čustveno bolečino

Tom Stone je avtor metode HSE Coaching, ki je Petri Cvek pomagala prepoznati, da je čustvena bolečina v ozadju omejujočih prepričanj. Ko je razrešila svoja čustva iz preteklosti, je spoznala, da tudi določenih prepričanj o sebi nima več.

»Če se nekdo identificira z zgodbo, da so mu starši v otroštvu storili krivico, se morda zaradi tega do njih že več let obnaša zadirčno. Ko opusti svojo zgodbo o krivici iz otroštva, mora nato preoblikovati odnos do staršev. Številni se v resnici ne zmorejo spoprijeti z vprašanjem, kako naj po novem delujejo v tem odnosu, zato se nezavedno kar naprej oklepajo svojih zgodb,« meni andragoginja, ki ustvarja spletno stran Mesto znanja, deluje kot predavateljica ter osebna mentorica na področju kariernega in osebnega svetovanja. Pri Tomu Stonu je pridobila certifikat trenerke njegove metode HSE Coaching.

Najprej moramo prepoznati energijo čustev, ki je ustvarila našo zgodbo

V raziskovanje spreminjanja lastnega miselnega procesa jo je pahnila osebna stiska. Po koncu triletne zveze, ki se je končala z nasiljem, je dolgo živela v strahu. Bala se je, da bi se nasilje ponovilo, zato se je izogibala novi partnerski zvezi, ki si jo je sicer močno želela. Prav ta notranji konflikt med strahom pred vnovičnim nasiljem in željo po novi ljubezni jo je vodil v iskanje rešitve. Pod roke ji je prišla knjiga Kako?, v kateri avtor Tom Stone bralca vodi skozi praktične tehnike, s katerimi lahko ozavesti in razreši čustveno bolečino iz preteklosti.

Kaj je HSE Coaching?

HSE je okrajšava za Human Software Engineering, kar pomeni programski inženiring za človeka. »Prek teh tehnik sem prepoznala, da sem po koncu zveze živela v strahu, ker sem globoko v sebi verjela, da nisem vredna ljubezni, kar mi je potrdila izkušnja škodljivega odnosa. Zato sem se oklepala strahu pred novo čustveno bolečino. V mojem primeru me je ščitil pred novo bolečino, zato ga dolgo nisem mogla spustiti, čeprav sem si to želela,« razlaga.

Prepričanja oblikujemo na zgodbah iz otroštva

Tom Stone je prepričan, da smo že kot otroci razvili določene pogojne odzive. Nekateri so se na primer v otroštvu naučili, da ne smejo zaupati intuiciji ali se v polnosti predati čustvom, zato na ta način delujejo tudi kot odrasli. »Ljudje v sebi nosimo veliko neozaveščenih občutkov, ki so pravzaprav energija. Ko smo žalostni, to energijo denimo pogosto začutimo v grlu kot cmok,« pravi trenerka Stonove metode.

Tehnike HSE Coachinga so zasnovane tako, da nas s preprostimi koraki najprej vodijo do zaznavanja določene energije v telesu, denimo jeze ali strahu. »Tako oseba lahko prepozna energijo tega čustva in se je osvobodi. Nato lahko odpade čustvena zgodba in lahko oseba oblikuje nova prepričanja o sebi,« pojasnjuje.

Kako lahko spremenimo prepričanja?

Na kratko povzema eno od preprostih tehnik, s katero svojim strankam pomaga spreminjati prepričanja: »Če želimo spremeniti svoje prepričanje, si moramo najprej dovoliti občutiti čustvo, ki je v ozadju prepričanja, in nato opazujemo, kje v telesu lahko začutimo to energijo. Nato se poskušamo osredotočiti na točko, kjer je ta energija najmočnejša. S tem se ta začne postopno zmanjševati, dokler povsem ne izgine.«

Ko je spreminjala svoje prepričanje, da ni vredna ljubezni, je morala na neki točki tudi odpustiti sebi in drugim ljudem, ki so jo nekoč prizadeli. »Predelati sem morala sram, ki sem ga čutila ob misli, da nisem dovolj dobra ali pomembna. Kot veliko ljudi sem si tudi sama ustvarila predstave o tem, kako moje otroštvo ni bilo dovolj lepo in kako so se mi v šoli zgodile neke krivice. Vendar so bile to samo zgodbe, ki si jih ljudje napletamo sami,« priznava. Šele ko je opustila vsa ta čustva, je odpadlo tudi prepričanje, da ni vredna ljubezni. Kmalu za tem je spoznala sedanjega partnerja. »Takrat o sebi nisem več razmišljala kot o Petri z določenim otroštvom. Ostala je samo oseba, ki je šla v življenju skozi določene preizkušnje. Ko človek spusti predstave o tem, kdo naj bi bil, da dovoljenje življenju, da mu končno lahko prinese tisto, kar mu je namenjeno,« razmišlja.

HSE Coaching

Nihče ni žrtev svojega življenja

Petra Cvek trenutno študira psihoterapevt­sko smer realitetne terapije in teorije izbire, s čimer še nadgrajuje razumevanje ozadja našega vedenja. Pri osebnih svetovanjih se srečuje z ljudmi, ki odgovornost za svoje živ­ljenje pogosto prelagajo na druge. »Nekdo lahko verjame zgodbi, da svojemu otroku ne zmore izkazovati ljubezni, ker je njemu v otroštvu primanjkovalo ljubezni staršev. Številni lažje krivijo svoje starše, kot da bi prevzeli odgovornost za svoje izbire,« meni. Ko sprejmemo vlogo žrtve svojih okoliščin, lastno moč predamo v roke nekomu drugemu, verjame sama. »Občutek, da smo žrtve, izhaja iz prepričanja, da so okoliščine in drugi ljudje tisti, ki lahko povzročijo naše dobro ali slabo počutje. Zato se nam zdi, da nimamo dovolj moči za to, da bi lahko kaj spremenili.« In dodaja, da še tako učinkovita tehnika za spreminjaje našega delovanja ne more učinkovati, dokler si sami zares ne želimo spremembe in smo za to pripravljeni tudi nekaj narediti.

Članek je bil objavljen v reviji Jana in na spletni strani govori.se.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan

Že kot študentka sem sanjarila o tem, da bom nekoč sama svoj šef. Čeprav nisem imela jasne ideje, kaj bi delala, pa je bila želja o samostojnem podjetništvu tako močno, da sem že takrat hodila na razna predavanja, ki so jih imeli uspešni podjetniki in se tako srečala z idejo, ki mi je v zadnjem letu in pol kar močno zagrenila življenje.

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan. To je misel, ki sem jo poslušala vrsto let in se niti ne zavedala, kako močno se je usidrala vame. Z leti se je tiho naselila v čisto vsako celico mojega telesa in čakala na priložnost, da se pokaže v vsej svoji veličini.

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan je stavek, ki bi ga najrajši prepovedala. Kajti to torej pomeni, da draga ženska, ki bi nekoč želela biti tudi mama, pozabi na to, da boš uspešna v podjetništvu, ali pa se odpovej želji po otroku. Izbira je tvoja, a oboje skupaj pač ne gre. Če želiš biti uspešna, moraš delati noč in dan, za vse ostalo ti bo torej zmanjkalo časa. Enako dragi moški, velja tudi za zate – izberi ali boš uspešen podjetnik ali pa družinski človek. Oboje žal ne gre.

V skladu z naslovom zapisa je uspešen podjetnik torej oseba, ki je sama, brez družine, partnerja in prijateljev, razen, če si je te našla v sklopu svojega posla in jim torej lahko že med delom nameni kakšno minutko svojega dragocenega časa. Uspešen podjetnik nima stanovanja, saj nima časa skrbeti zanj. Kdo bo pospravljal, pral in pomival, ne tega nima časa, zato živi kar v svoji pisarni. Uspešen podjetnik tudi ne spi (razen izjemoma kar sede ob svojem računalniku, a še ta rahel spanec spremlja slaba vest).

Ne bom nadaljevala, saj verjamem, da že lahko razberete kako nesmiselna je izjava, da mora uspešen podjetnik delati noč in dan, pa o tem, kaj je definicija uspešnosti in da imamo pravzaprav vsak svojo, niti še nisem začela pisati.

Ko sem še kot študentka zrla v vse te uspešne podjetnike, kot da so na pol bogovi, in srkala vase vse informacije, ki so jih dali, se nisem zavedala kako močno sem ponotranjila to misel. Vodila je moje življenje, ne da bi se tega sploh zavedala. Tiho je prilivala olje na plamen moje slabe vesti, ki sem jo občutila vsakič, ko se mi je zdelo, da nisem naredila dovolj. In glede na to, da sem dolgo časa verjela, da nisem dovolj dobra, si lahko predstavljate kako pogosto se je oglasila.

Tako sem v želji, da bi uspešno zagnala svoje novoustanovljeno podjetje delala in delala in se kritizirala, kadar nisem delala, pa potem spet malo delala in se spet kritizirala. Vse dokler moje telo temu ni naredilo konca in me položilo v posteljo s tako hudo vrtoglavico, da sem lahko le ležala, pa še to le zaprtih oči. Vrtoglavica in slabost, ki jo je spremljala, sta me »prisilili«, da sem svoje ideje o uspešnem podjetniku, ki dela noč in dan, dala na stran in se posvetila svojemu zdravju. Telo in um, ki sta zahtevala počitek, a ga nista pravočasno dobila, sta bila odločena, da imata dovolj, jaz pa sem se soočila s svojo najhujšo moro. 5 tednov sem bolj ali manj preležala, saj energije za kaj drugega nisem imela. Zdravil, ki bi mi pomagala nisem imela, saj zdravniki vzroka za mojo vrtoglavico niso našli. Če sem iskrena, niti nisem pričakovala, da ga bodo, saj sem sama pri sebi zelo dobro vedela, da vzrok tiči v fizični in psihični izčrpanosti.

Sem in tja sem opravila kakšno manjšo in nujno delo, preostali čas pa počivala in bila notranji boj med idejo o uspešnem podjetniku in željo po tem, da poskrbim za svoje zdravje. Čeprav sem razumsko vedela, da moram poskrbeti zase in si nameniti počitek, ki sem ga potrebovala, pa slaba vest ni in ni hitela utihniti. Ko sem bila dovolj pri močeh, sem se lotila dela na sebi, tudi tokrat z metodo HSE. Vsakič znova, ko se je oglasila slaba vest, sem poiskala energijo čustva, ki je bilo v ozadju in jo razrešila. Našla sem vse – od jeze, žalosti, razočaranja do strahu. Postopno je bila slaba vest vedno tišja, dvomi o tem, da mora uspešen podjetnik delati noč in dan pa vedno glasnejši. Danes v to pravilo ne verjamem več in poskušam poslušati svoje telo ter si privoščiti oddih, ko ga potrebujem. Verjamem, da si dolgoročno s tem delam veliko večjo uslugo, kot z neprestanim delom. Zato dragi uspešni podjetniki in uspešne podjetnice ne pozabimo, uspeh je lahko tudi v tem, da zmoremo najti ravnovesje med delom, družino in skrbjo zase.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Strah pred uspehom

Na vprašanje, ali vas je strah uspeha, bi marsikdo zelo odločno odgovoril, da ga ni. Dejstvo je, da je strah pred uspehom kljub vsemu pogosto čustvo, s katerim pa se večina ne sooči, saj se ga ne zaveda. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da nas vseeno ovira na poti do našega uspeha.

Ko sem pred leti prvič slišala za strah pred uspehom, sem iskreno pomislila, da se oseba, ki je te tri besede izgovorila, malce norčuje. A se ni. Kako resničen je lahko ta strah, sem spoznala hitro po tem, ko sem stopila na podjetniško pot.

O tem, da mora vsak uspešen podjetnik delati dneve in noči brez prestanka, čivkajo že vrabci. O tem, kaj to razmišljanje povzroči v nas, pa malo manj. Priznajmo, nihče od nas noče delati dneve in noči, ne glede na to, kako močno uživamo v tistem, kar smo si izbrali kot svoj vir dohodka. Če nič drugega, vsake toliko časa potrebujemo konkreten spanec, prav tako si sem in tja želimo privoščiti miren obrok, odmik od računalniškega zaslona in brnenja telefona. Pride tudi trenutek, ko se želimo preprosto le zlekniti na kavč in samo biti ali pa nameniti čas sproščanju v družbi svojih najbližjih. Življenje, ki si ga večina predstavlja kot normalnega, torej ne vključuje  koncepta »delam noč in dan«. Sama nisem nobena izjema.

Ko sem se tako v nekem trenutku začela spraševali, ali si sploh želim biti uspešna, se je pojavila vrsta s tem povezanih vprašanj in dvomov. Bom potem res morala delati noč in dan? Bom sploh še imela kaj časa zase? Bom sploh še uživala v delu ali pa ga bom zaradi preobilice zasovražila? Bo s takim uspehom povezan tudi hiter tempo in nenehen stres, ki to običajno spremlja? Kdaj bom imela čas za partnerja, za študijske obveznosti in za psa? Kako se bo ta hiter tempo skladal z mojo idejo, da bi pa nekoč kljub vsemu želela imeti tudi družino in otroke? In ponovno, kdaj bom sploh imela čas zase? Nisem bila več čisto prepričana, če je to uspeh, ki si ga želim.

Potem se je tem mojim vprašanjem pridružilo še eno – ali to pomeni, da bom morala nenehno stopati izven svoje cone udobja in tvegati neuspehe? No, to pa je nekaj, česar si prav gotovo ne želim. Stopati iz svoje cone udobja namreč prinaša tveganja in nevarnosti. In potem se je pojavilo še tretje vprašanje – kako bodo moj uspeh sprejeli drugi? Se me bodo izogibali? Bodo nevoščljivi? Mi bodo metali polena pod noge?

Vse to so tveganja, ki jih je v mojih glavi s seboj nosil uspeh in zato ne čudi, da sem se resno spraševala, ali si tega res želim. Odgovor je bil kljub vsemu pritrdilen, zato sem se lotila odpravljanja ovir v obliki strahov, ki so me omejevali na moji poti. Najprej sem naredila seznam vsega, česar me je strah – da bi morala delati dan in noč, da ne bi imela časa zase, da bi izgubila prijatelje itd. Moram priznati, da je bil seznam kar obsežen, a zavedanje, da poznam način za odpravo teh strahov, me je opogumilo, da sem nadaljevala. Z mišičnim testiranjem sem preverila vsakega od strahov s seznama in ugotavljala, ali je povezan s preteklo izkušnjo, ki s seboj še nosi čustveni naboj v obliki nerazrešene energije v mojem telesu ali pa gre za projekcijo negativnega dogodka v prihodnosti. Energiji prvega in drugega čustva sta namreč različni, zato se za njuno razreševanje uporabljata različni tehniki.

Opremljena s temi informacijami sem se lotila razreševanja posameznih strahov. Prvi je bil strah pred tem, da bi morala delati noč in dan, ki je v sebi skrival tako energijo jeze zaradi specifične pretekle izkušnje, kot tudi energijo strahu, da bi se ta izkušnja ponovila. Z uporabo metode HSE sem najprej razrešila energijo jeze, nato pa še energijo strahu, in ko sem zaključila, me je prešinila ideja, da bi lahko moja ponudba vključevala tudi spletne programe. To se mi je zdela odlična ideja – ne le, da spletni programi ne zahtevajo moje fizične prisotnosti, njihova prednost je tudi v tem, da jih vsak lahko izvaja kar doma in v času, ki mu najbolj ustreza.

Optimistično sem se lotila naslednjega strahu – strahu pred tem, da ne bom imela časa zase, za počitek in sprostitev. Tudi tokrat je strah s seboj nosil dve različni energiji, eno, vezano na neprijeten spomin iz otroštva, in drugo, v obliki strahu, da bi se ta pretekla izkušnja ponovno uresničila v prihodnosti. Tudi tokrat sem uporabila metodo HSE in najprej razrešila žalost, nato pa še razočaranje, ki me je prevzelo ob misli na pretekli dogodek, pozneje pa tudi energijo strahu, ki sem jo začutila v trenutku, ko sem pomislila na možnost, da bi se kaj takšnega ponovilo. Na ta način sem razrešila še ostale »male« strahove, s tem pa odpravila tudi strah pred uspehom. In kot vedno, se je tudi tokrat izkazalo, da odprava strahov odpravi tudi miselne blokade ter odpre prosto pot novim idejam in priložnostim, ki nas bodo na poti do naših ciljev podpirale.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Ko se sramuješ sebe in svojega telesa

Anja je prišla na HSE Coaching z eno samo željo – opustiti kritiziranje sebe in se sprejeti takšno, kot je. 

Povedala je, da se ne spomni, da bi si bila kdaj všeč. Vedno je mislila, da ima kar precej kilogramov preveč in ne glede na to, katere diete se je lotila, se je vedno končalo neuspešno. Čeprav je za nekaj časa kilograme izgubila, so se kmalu vrnili. Njen boj s kilogrami je spremljala tudi slaba vest, ki se ji je oglasila vsakič, ko se ji je zdelo, da je pojedla preveč ali da je bila hrana, ki jo je zaužila, nezdrava. Sledil je naval samokritike, nato odločitev, da se bo spremenila, kmalu pa nov naval dodatne samokritike, ki si jo je namenila vsakič, ko svoje odločitve ni uresničila. Kritiziranje sebe je bilo v njenem življenju močno prisotna in tega se je zavedala, ni pa vedela, kako ga opustiti.

Ko sem jo vprašala, na kaj najprej pomisli, ko pogleda svoje telo, je kot iz topa izstrelila, da sram. Sramuje se svojega telesa, sramuje se tega, da ne skrbi zanj tako, kot ve, da bi morala, sramuje se svoje nemotiviranosti in neodločnosti, sramuje se številnih neuspelih poskusov diet. Sram jo je celo jesti v družbi, saj si predstavlja, da jo ljudje opazujejo in obsojajo, tako kot se obsoja sama.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno nagovoriti vsak omenjeni sram ločeno in razrešiti energijo, ki je v ozadju, a sem prejela negativen odgovor. Tako sva se lotili kar reševanja energije sramu, energije, ki jo je že ob pripovedovanju začutila tako v trebuhu kot v grlu. V skladu z odgovorom, ki sva ga prejeli s pomočjo mišičnega testiranja, sva se najprej lotili razreševanja energije sramu, ki jo je občutila v trebuhu. Vodila sem jo skozi tehniko in postopno se je napetost v trebuhu zmanjševala, kar je bil lep pokazatelj, da uspešno razrešuje energijo sramu. Kljub temu pa se je to razreševanje na neki točki ustavilo in imela je občutek, da ne more nadaljevati. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo sramu v celoti razrešila in spustila. Dobila sem pritrdilen odgovor in preko pogovora sva z Anjo hitro prišli do odgovora, ki sva ga iskali. Povedala je, da je sram čustva, ki je z njo že vse, od kar pomni. Če bi morala izbrati le eno čustvo, ki ga je v svojem življenju občutila največkrat, bi na prvem mestu vsekakor vladal sram.

Sram je bil torej tisti, s katerim se je identificirala, sebe pa opisovala kot sramežljivo in tiho dekle. Ob tem se ji je porajalo vprašanje, kdo pravzaprav je, če ta sram spusti. Imela je namreč občutek, kot da bo s tem izgubila del sebe, da se bo ob odsotnosti sramu začela bolj izpostavljati, kar pa se ji ni zdelo ravno varno.

Občutek, da izgubljamo delčke sebe, je ob razreševanju energije nepredelanih čustev, ki so z nami že zelo dolgo, pogost. Z leti namreč postanejo del nas, z njimi se identificiramo in temu, s čimer se identificiramo, se ne želimo kar tako odpovedati. 

A dejstvo je, da nam takšne identifikacijo pogosto le škodujejo. Identificiranje s sramežljivostjo kratkoročno sicer lahko prinaša varnost, a dolgoročno ne prinaša ravno veliko koristi, pač pa ogromno zamujenih priložnosti in neizkoriščenega potenciala.

Ko je Anja to razumela, sva nadaljevali. Vodila sem jo skozi tehniko, s katero je v svojem telesu lahko našla energijo strahu pred izgubo delčka sebe, nato pa še skozi tehniko, s katero je to energijo tudi uspešno razrešila. Z odstranitvijo ovire je popolnoma enostavno lahko razrešila tudi energijo sramu, ki jo je občutila v predelu trebuha, nato pa še energijo, ki jo je občutila v grlu. 

Preverili sva, ali je v njenem telesu še kje skrita energija sramu, in dobili negativen odgovor. Energijo sramu je Anja tako uspešno razrešila. Povabila sem jo, naj pomisli na najin začetni pogovor, na svoj odnos do telesa in do hrane, ter preveri, kako se ob tem počuti. Povedala je, da se ji zdi hecno, a da si sedaj težko razlaga, da je bila tako kruta do sebe. Ni se ji več zdelo, da je njen videz tako slab, kot je mislila prej. Res si morda želi, da bi izgubila kakšen kilogram, a toliko obsojanja, kot si ga je namenila, vseeno ni bilo na mestu. Njena potreba po kritiziranju sebe se je občutno zmanjšala. Obžalovala je, da je bila tako kruta do sebe in ob tem so se ji oči napolnile s solzami. Občutila je žalost za vse grde besede, ki si jih je izrekla, žalost, ker s seboj ni ravnala lepše in ker je tudi drugim dovoljevala, da so z njo ravnali grdo, pa tudi žalost za vse neizkoriščene priložnosti in nedoživete zgodbe, ki se jim je odrekla le zato, ker je verjela, da jih takšna, kot je, ni vredna.

Razreševanje te energije žalosti in odpuščanje sebi sta procesa, ki se ju bova lotili na enem od najinih naslednjih srečanj, s čimer bo Anja naredila še korak bližje k svojemu cilju – opustiti kritiziranje sebe in se sprejeti takšno, kot je.

Anja, hvala, ker si me izbrala, da ti s HSE Coachingom na tej poti stojim ob strani. In hvala, ker dovoliš, da objavim tvojo zgodbo, ki je tako zelo podobna ne le moji, temveč tudi zgodbam številnih žensk, s katerimi se srečujem v svojem vsakdanjem in poslovnem življenju.

Prijavite se na HSE Coaching in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra potreba po samokritiziranju