Prispevki

Kako preprečimo konflikt?

Verjamem sicer, da so konflikti sestavni del našega življenja, verjamem pa tudi, da je marsikaterega možno preprečiti, če le upoštevamo nekaj praktičnih napotkov.

Ti napotki so seveda usmerjeni v nas – govorim torej o tem, da jih v komunikaciji upoštevamo mi, ne le da pričakujemo, naj jih upošteva sogovornik, in mu potem očitamo, da je konflikt nastal zaradi njega, ker jih ni upošteval. »Ja, seveda,« boste rekli, »to je pa ja logično.« Žal se marsikomu ne zdi tako. Poznam primere, ko so ljudje te napotke slišali, se z njimi strinjali, nato pa na naslednjem srečanju povedali, da se ne čudijo več, da imata s partnerjem ali partnerko toliko težav, če pa on oz. ona nikoli ne posluša, ne pohvali itd.

Pa poglejmo, kaj lahko storimo, da zmanjšamo možnost nastanka konfliktov.kako preprečimo konflikt

Skrbimo za učinkovito odprto in iskreno komunikacijo. kako preprečimo konflikt

Odprta in iskrena komunikacija je tista, s katero sporočilo povemo jasno. To pomeni, da se bistvo sporočila ne skriva med vrsticami povedanega in od sogovornika ne pričakujemo, da ga bo uspel razbrati, temveč ga jasno izrazimo. Pomeni tudi, da se zavedamo, da vsa naša sporočila govorijo o nas in našem doživljanju dogodkov, ne pa o sogovorniku, zato je pomembno, da uporabljamo t. i. jaz-stavke. Več o njih in o načelih učinkovite komunikacije pa preberite tu.

Naučimo se aktivno poslušati. kako preprečimo konflikt

Mnogo nesporazumov nastane zato, ker ne poslušamo aktivno. Čeprav je poslušanje nekaj, kar počnemo vsi in se nam zdi, da se tega ni treba učiti, pa pozabljamo, da sogovornika pogosto ne poslušamo z mislijo »slišati ga«, temveč »odgovoriti mu«. In tako smo z mislimi pri tem, kaj bomo povedali mi, ne pa pri tem, kar nam pripoveduje sogovornik. Še toliko bolj je to značilno za situacije, v katerih komuniciramo s sogovornikom, o katerem nimamo ravno najboljšega mnenja. Aktivna komunikacija vključuje 6 elementov in z uporabo že samo nekaterih od njih bomo močno prispevali k boljšemu sporazumevanju in manj nesporazumom.

Naučimo se podati povratne informacije. kako preprečimo konflikt

Neustrezno podana povratna informacija, ki se osredotoča na osebnostne lastnosti posameznika, ne pa na točno določeno vedenje, je pogosto uvod v konflikt. In žal to ni prav redek pojav. Prav tako k nastanku konflikta lahko prispevamo, če povratne informacije ne znamo pravilno sprejeti. Pogosto se zgodi, da sogovornika niti ne poslušamo, temveč začnemo iskati argumente in dokaze, s katerimi ga bomo skušali prepričati, da se moti. Povratna informacija je nujno potreben element dobrih medosebnih odnosov, zato poskrbimo, da jo bomo znali dati pravočasno in pravilno ter jo tako tudi sprejeti.

Razumimo svoje vedenje. kako preprečimo konflikt

Pogosto slišimo koga reči, da so naša vedenja avtomatična, da nekaj naredimo, ne da bi se tega sploh zavedali. To nam včasih služi kot dober izgovor, saj če je neko vedenje avtomatično, potem nad njim nimamo nadzora in tudi če bi ga želela spremeniti, ga ne morem. Čeprav se zdi, da so nekatera naša vedenja avtomatična, pa ni bilo vedno tako. Vzemimo vožnjo avtomobila – zdaj je avtomatična, ne razmišljamo več, kdaj in s kolikšno močjo pritisniti na plin, da nam avto ne bo ugasnil, kdaj prestaviti v višjo prestavo ipd. A vedno ni bilo tako. Vožnja avtomobila je torej naučeno vedenje, vedenje, ki je bilo v začetku zelo zavestno, postopno pa je postalo rutinirano. Enako velja tudi za ostala naša vedenja, tudi tista, ki jih izbiramo ob tem, ko se skušamo izogniti konfliktu, zato je pomembno, da jih ozavestimo. 

Naučimo se upravljati s svojimi čustvi. kako preprečimo konflikt

Neučinkovito ravnanje s svojimi čustvi je dejavnik, ki pogosto prispeva k nastanku in tudi stopnjevanju konflikta. Zato je pomembno, da svoja čustva prepoznamo in razumemo razloge za njihov nastanek. Vedno, kadar krivce za njihov nastanek iščemo v drugih ljudeh, pripravljamo teren za konflikt. Če verjamem, da je čustvo nastalo zaradi nečesa, kar je rekel ali naredil sogovornik, potem seveda od njega pričakujem spremembo vedenja, saj verjamem, da bo s tem izginilo tudi moje čustvo. Če sogovornik spremembe ni pripravljen narediti, se bo konflikt samo še poglobil. Zato je za preprečevanje konfliktov pomembno zavedanje, da razlog za nastanek naših čustev nikoli ni v drugih, temveč vedno izhaja iz nas.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt kako preprečimo konflikt

Znate poslušati aktivno?

Poslušanje je nekaj, kar počnemo praktično že vse svoje življenje, vendar se pogosto izkaže, da v resnici ne znamo poslušati.aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Razlogov za to je več, med najpogostejšimi pa je glasnost misli v našem umu ter cilj poslušanja, ki je pogosto usmerjen v »dati odgovor ali protiargument«, ne pa v »slišati«. Prav pasivnost poslušanja je pogost razlog za nesporazume in konflikte, zato v tokratnem zapisu predstavljam 6 elementov aktivnega poslušanje, ki bodo močno olajšali naše sporazumevanje.

1. Osredotočenost na sogovornika

Že nekaj tako preprostega, kot je ohranjanje očesnega stika s sogovornikom, lahko močno pripomore k temu, da bomo poslušali veliko bolj osredotočeno, kot bi, če očesnega stika ne bi bilo. Naše telo naj bo usmerjeno v sogovornika, osredotočenost nanj in na povedano pa lahko izražamo tudi z neverbalno komunikacijo v obliki občasnih prikimavanj in mimike, ki izražajo zanimanje. Zehanje, gledanje stran in zavijanje z očmi torej odpadejo.

2. Vprašanja

Postavljajmo odprta vprašanja, to so vsa tista, na katera sogovornik ne more odgovoriti le z »da« ali »ne«, temveč zahtevajo daljši odgovor. S postavljanjem vprašanj izražamo zanimanje, hkrati pa s tem ohranjamo tudi osredotočenost na povedano. Pomembno pa je, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanja postavimo takrat, ko z govorjenjem preneha.

3. Spodbujanje pojasnjevanja

Spodbujajmo sogovornika, da pove več oz. dodatno pojasni, če česa nismo razumeli. Tudi pri tem velja, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanje zastavimo, ko z govorjenjem preneha. Vprašanja, ki spodbujajo pojasnjevanje, so v veliki meri odprta, kot na primer, kaj se je zgodilo po tem, kako si se počutil, kaj si hotel prej povedati, ne vem, če sem dobro razumela ipd.

4. Parafraziranje

Parafraziranje pomeni, da bistvo, ki ga razberemo iz sogovornikove pripovedi, povemo s svojimi besedami. To je seveda težko storiti, če ne poslušamo aktivno, temveč med njegovo pripovedjo razmišljamo o številnih drugih stvareh. S parafraziranjem že preverjamo, ali smo sogovornika sploh pravilno razumeli, saj so prav razlike med tem, kar sogovornik pove, in tem, kar jaz slišim, pogost razlog za nesporazum. Naj za lažjo predstavo navedem primer parafraziranja. Sogovornik reče: »Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem, kar mi je povedal.« Primer parafraziranja povedanega bi bil: »Si ostal kar malo brez besed.«

5. Zrcaljenje čustev

Za aktivno poslušanje je značilno, da lahko zelo dobro prepoznamo občutja, ki jih sogovornik doživlja ob pripovedovanju. To je včasih nekoliko lažje storiti, če se poskušamo vživeti v občutja sogovornika oz. če smo že doživeli podobno izkušnjo. Vsekakor pa je ob tem pomembno, da se v mislih ne vrnemo v svojo izkušnjo, temveč še vedno poslušamo sogovornika, ter preverimo, ali njegova občutja razumemo pravilno. V ta namen lahko uporabimo tudi povzemanje.

6. Povzemanje

Povzemanje je prav tako način, na katerega preverjamo, ali smo bistvo sogovornikove pripovedi pravilno razumeli. Sogovornik nam na primer pove: »Vse sem že poskusil, pa ni bilo uspeha, težko mi je, ko se nikakor ne znam premakniti naprej. Včasih imam občutek, da se je cel svet zarotil proti meni.« Njegove besede lahko povzamemo in ob tem zrcalimo tudi čustva, s tem da rečemo: »Če razumem prav, ti trenutno v življenju ni ravno najlažje?«

Nekateri opisani elementi so morda v vsakdanjem življenju manj pogosto uporabljeni, a zato niso nič manj pomembni. Aktivno poslušanje je veščina, ki se je lahko naučimo, vendar pa kot ostale veščine tudi ta zahteva svoj čas. Zato kot uvod v proces poslušanja lahko vključimo le katerega od predstavljenih elementov. Že s tem bomo namreč dosegli, da bo naše poslušanje mnogo bolj učinkovito, s postopnim vključevanjem ostalih elementov pa bomo to učinkovitost le še povečevali.

Z ljubeznijo. ♥ aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Petra aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Znamo pohvaliti?

»Skromnost je lepa čednost,« je eden tistih rekov, s katerim se zelo težko strinjam. Verjamem namreč, da je prav, da izrečemo tudi pohvalo, kadar presodimo, da je upravičena. Ne le drugim, temveč tudi sebi.

O tej prvi, torej o pohvali, ki jo izrečemo sebi, sem že pisala. Tokrat pa želim izpostaviti nekaj načel, ki jih velja upoštevati, kadar želimo pohvalo nameniti drugim.

1. Pohvalimo iskreno in odkrito.

Pohvala v smislu: »Daj ti to naredi, ker ti to res dobro narediš,« je po mojem mnenju vse prej kot iskrena, a izkušnje kažejo, da je žal tudi zelo pogosta. Zdi se mi, da je njen skriti namen  preložiti nalogo, ki bi jo morali opraviti sami, na nekoga drugega, kar pa prav gotovo ne bi smel biti osnovni namen pohvale. Prav tako je pomembno, da pohvale ne izrekamo iz občutka dolžnosti ali ob nečem, česar se nam ne zdi vredno pohvaliti, saj obstaja velika verjetnost, da bo sogovornik to prepoznal. Če se ne bomo izdali z besedno komunikacijo, se bomo prav gotovo z nebesedno, in pohvala bo imela negativni prizvok.

2. Pohvalimo točno določeno vedenje.

Tako kot je pri podajanju kritike pomembno, da se osredotočimo na točno določeno vedenje, velja to tudi pri pohvali. Bodimo čim bolj konkretni, pohvalo navežimo na konkretno situacijo in pohvalimo vedenje, ki smo ga res prepoznali kot pohvale vredno. Pomembno je tudi, da ne izrekamo pohvale le z namenom poznejše graje drugega vedenja, temveč z namenom izpostaviti nekaj, kar pri sogovorniku cenimo. V izrekanje pohvale lahko vključimo tudi svoje razumevanje vedenja, ki ga izpostavljamo. Npr. »Cenim, da si mi pustil povedati svoje mnenje, kljub temu da vem, da se z njim ne strinjaš. Ob tem sem se počutila slišano in sprejeto.«

3. Izrecimo pohvalo, takoj ko opazimo želeno vedenje.

Verjetnost, da bo sogovornik pohvalo dobro sprejel, lahko povečamo s tem, da jo izrečemo takoj, ko opazimo želeno vedenje. Pohvala, ki jo izpostavimo dolgo po tem, ko je bilo vedenje opaženo, ima lahko manjši učinek, če se oseba tega vedenja ali konkretne situacije, v kateri je bilo prisotno, niti ne spomni več. Poleg tega povečamo možnost, da bo oseba pohvalo sprejela kot priznanje za svoj trud, kar bo morda tudi pozitivno vplivalo na nivo njene motivacije.

4. Izberimo pravi čas in kraj.

Osebe, ki o sebi nimajo dobrega mnenja, ki o sebi verjamejo, da pohvale niso vredne, jo bodo velikokrat težko sprejele oz. se bodo ob tem, ko bo izrečena, počutile nelagodno, morda se bodo celo sramovale. Zato je pomembno, da znamo presoditi, ali je pohvalo bolje izreči pred drugimi ali pa morda na samem. Ne želimo namreč, da bi se oseba ob naši pohvali počutila nelagodno.

5. Sogovornik lahko pohvalo sprejme ali zavrne.

Žal živimo v kulturi, kjer pohvale nismo vajeni dajati, še manj pa prejeti. Zato tudi ne preseneča, da je pogosto ne znamo sprejeti. Saj poznamo primere, ko nekdo pohvali naše oblačilo, mi pa mu hitimo razlagati, da je staro že sto let in smo ga po naključju potegnili z dna omare. Ko dajemo pohvalo, je pomembno, da smo pripravljeni na to, da različni ljudje pohvalo razumejo različno. Če jo razumem kot uvod v kritiko, kot da imaš nekaj za bregom in jo izrekaš le zato, potem jo bom težko sprejela. Če jo razumem kot neiskreno, ker o sebi mislim, da je nisem vredna, bom pri njenem sprejemanju ravno tako imela težave. Če prepoznam, da sogovornik pohvale ni sprejel, mu lahko povem, s kakšnim namenom jo izrekam, ter tudi, čemu se mi zdi pomembno, da jo sprejme in s tem prevzame odgovornost za dobro opravljeno delo.

Z ljubeznijo. ♥ kako pohvaliti

Petra kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti

Kako podati kritiko na konstruktiven način?

Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste želeli nekomu povedati, da vas njegovo vedenje moti, da vam ni všeč način njegovega delovanja, pa niste vedeli, kako?

Že ob sami misli, da bi morali to storiti, ste občutili neprijeten občutek in stiskanje v trebuhu. Razmišljali ste, kako bi se temu izognili in morda vam je kdaj celo uspelo, a vendar vedno to ni mogoče. Za te primere velja upoštevati nekaj načel podajanja konstruktivne kritike.

Pripravimo se.

Vnaprej si določimo namen srečanja, ki ga jasno ubesedimo že takoj na začetku. Pri tem bodimo konkretni in ne ovinkarimo. To bomo lahko storili le, če bomo vnaprej zbrali dovolj dejstev in informacij in vadili to, kar želimo povedati, oz. predvsem način, na katerega želimo konstruktivno kritiko podati. Tako si bomo povečali možnost, da se izognemo obtoževanju, obsojanju in poudarjanju negativnega. Konstruktivna kritika bo bolje sprejeta oz. bo imela pozitivne rezultate.

Osredotočenost na vedenje, ne na osebnost.

Vedenje je tisto, ki ga lahko spreminjamo, osebnostne lastnosti sicer tudi, vendar mnogo težje, zato naj bo poudarek vedno na vedenjih. Pri tem izhajajmo iz sebe in povejmo, kako smo doživljali neko situacijo, kako smo razumeli izrečene besede ali narejena dejanja. Uporabljajmo t. i. jaz-stavke in se izogibajmo ti-stavkom. Pri podajanju konstruktivne kritike se poskusimo vživeti tudi v sogovornika, ki morda sploh ne ve, da je karkoli naredil narobe ali rekel nekaj, ob čemer se nismo počutili dobro.

Pojasnimo, zakaj neko vedenje ni zaželeno.konstruktivna kritika

Namesto da bi obtoževali in obsojali, sogovorniku raje pojasnimo, zakaj neko vedenje ni zaželeno oz. kakšne so njegove posledice. A še bolj kot izpostavljanje negativnih posledic vedenja je pomembno, da poudarimo pozitivne posledice novega vedenja oz. spremembe. Če namreč sogovornik ne vidi smisla v spremembi vedenja, te ne bo naredil.

Izogibajmo se posploševanju in primerjanju.konstruktivna kritika

Pri podajanju konstruktivne kritike bodimo čim bolj konkretni in se izogibajmo uporabi besed: vedno, nikoli, dobro, slabo … Prav tako se izognimo primerjanju ljudi med seboj v smislu: »On to naredi zelo dobro, poskusi delati tako kot on.«

Dajmo sogovorniku možnost odgovoriti.konstruktivna kritika

Konstruktivna kritika temelji na dvosmerni komunikaciji, zato dajmo sogovorniku dovolj časa, da pove svoje mnenje, tudi če to pomeni, da bo med pogovorom nekaj trenutkov tišine. Običajno nam je tišina neprijetna, zato začnemo govoriti. Vendar sogovornik včasih potrebuje nekoliko več časa, da nam lahko odgovori oz. da sploh oblikuje svoj odgovor. Pomagamo mu lahko s postavljanjem spodbujajočih vprašanj.

Bodimo pripravljeni na čustveni odziv sogovornika.

Ljudje kritiko, tudi konstruktivno, sprejemamo na različne načine, zato bodimo pripravljeni na jezo, žalost, celo solze sogovornika. Pomembno je, da ostanemo zbrani in mirni, predvsem pa profesionalni. Tudi če sogovornik uporablja žaljive opazke, ohranjajmo asertivno komunikacijo. Če pogovor kljub vsemu postane preveč čustven, predlagajmo odlog na poznejši čas.

Pustimo sogovorniku možnost, da sam išče rešitve. konstruktivna kritika

Kadar sami najdemo rešitev, nimamo občutka, da nam je bila ta vsiljena in jo lažje sprejmemo ter implementiramo. Če sogovornik rešitve ne najde, mu pri tem pomagamo z raznimi vprašanji ali razmišljanji, lahko pa kakšno idejo podamo tudi mi, nato pa sogovornika povabimo, naj kakšno pove tudi sam.

Dogovorimo se za konkretne, merljive in časovno določene ukrepe.

Prednost jasnih ukrepov je lažja sledljivost, ali je ukrep dosežen. Tako bo tudi oseba, ki smo ji dali konstruktivno kritiko, natančno vedela, kaj od nje pričakujemo. Lažje bo sledila svojemu napredku, prav to pa pogosto deluje motivacijsko. Preverimo tudi, ali sva oba s sogovornikom ukrepe razumela enako, zato srečanje zaključimo s povzetkom pričakovanj in nadaljnjih ukrepov.

Za konec pa le še to – med podajanjem konstruktivne kritike ohranjajmo zavedanje, da njeno bistvo ni v merjenju moči. Ne gre torej za to, kdo ima prav in kdo ne, kdo bo zmagovalec in kdo poraženec. Prav tako se zavedajmo, da namen podajanja konstruktivne kritike ni prisiliti sogovornika, da se spremeni. Njen namen je ozavestiti in ubesediti vedenje, ki je moteče, ter poiskati skupne rešitve, pri čemer je pomembno zavedanje, da drugega ne moremo prisiliti v spremembo.

Z ljubeznijo. ♥

Petra konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika konstruktivna kritika

Znate sprejeti kritiko?

Sem in tja se znajdemo v situaciji, ko dobimo kritiko. Nekateri ji rečejo povratna informacija, drugi konstruktivna kritika, tretji le kritika.

Večina ljudi besedo kritika razume kot nekaj negativnega, tudi če je konstruktivna. Pa vendar je konstruktivna kritika, podana v pravilni obliki oz. v obliki povratne informacije, lahko lepa spodbuda k spremembi. Ni torej pomembno, kako jo poimenujemo, pomembno je, kako jo podamo. Konstruktivna kritika, ki lahko deluje spodbudno, je tista, ki poudarja naša pozitivna vedenja, temelji na dvosmerni komunikaciji in iskanju skupnih rešitev. Lahko bo delovala motivacijsko in nas spodbudila k napredku, saj je specifična in govori o vedenjih, ki jih dejansko lahko spremenimo.

Kritika, pogosto imenovana tudi nekonstruktivna, pa deluje ravno obratno, saj je zelo splošna, poudarek je na negativnih vedenjih in je podana v obliki enosmerne komunikacije. To običajno pomeni, da drugim povemo, kaj nas pri njih moti, vendar ne govorimo o vedenju, temveč o osebnostnih lastnostih, pri čemer sogovorniku ne damo možnosti, da bi izrazil svoje mnenje, niti nismo pripravljeni iskati skupnih rešitev za nastalo situacijo.

Ne glede na način podajanja kritike, če je konstruktivni ali nekonstruktivni, motivacijski ali demotivacijski, se jo lahko naučimo sprejeti asertivno in učinkovito, pri čemer si lahko pomagamo z načeli, navedenimi v tem zapisu.

Kritike ne jemljimo osebno.

Dobiti konstruktivno (ali nekonstruktivno) kritiko ne pomeni, da je z nami nekaj narobe, da nismo dovolj dobri ali kompetentni, da smo slaba oseba. Niti to ne pomeni, da nas sogovornik ne mara ali zavrača. Pomeni le, da mu nekatera naša vedenja niso všeč, kar zna izraziti na bolj ali manj ustrezen način. Zavedajmo se torej, da sogovornik govori o vedenjih, ne o nas kot osebi, tudi kadar se spusti na bolj osebno raven. Če se bomo zavedali, da kritika govori o nekem našem specifičnem vedenju ali dogodku in ne o nas samih, jo bomo lažje sprejeli.

Poskušajmo se vživeti sogovornika.

Poskušajmo razumeti stališče sogovornika. Vprašajmo se, iz česa izhaja, kaj razmišlja, kaj je v ozadju njegovih besed, in iščimo odgovore tudi pri sogovorniku.

Zavedajmo se, da s kritiko sogovornik govori o sebi.

Sogovornik s podano kritiko izraža svoje mnenje, svoje želje in pričakovanja. Govori torej o sebi, o tem, kakšna vedenja so mu ljubša. Ne govori o nas. Če nekdo reče, da mora biti hrana bolj začinjena, govori o tem, kakšna je njegova predstava okusne hrane. Ne govori o tem, da moje kosilo ni dobro, ali še več, da sem jaz slaba kuharica ali celo oseba. Govori le o svojih preferencah. To torej ne pomeni, da je moj način priprave hrane napačen, pomeni le, da ni v skladu s pričakovanji sogovornika.

Postavljajmo odprta vprašanja.

Poskusimo izvedeti čim več o tem, kar je povedal sogovornik. Kaj je tisto, kar pričakuje od nas, katero vedenje ga moti, o kateri specifični situaciji ali dogodku govori, kaj bi želel, da bi prihodnjič naredili drugače. S temi vprašanji se bomo že sami usmerili na to, da ni nekaj narobe z nami oz. da kritika ne leti na nas, temveč na neko naše vedenje. S tem pokažemo tudi zanimanje za sogovornika in za to, kar ima povedati.

Zavedajmo se, da so napake sestavni del življenja.

Nemogoče je, da bi vedno naredili vse prav ali v skladu s tem, kar drugi pričakujejo od nas. Razlog za to leži tudi v tem, da svoja pričakovanja pogosto zelo nejasno izražamo, še večkrat pa jih zamolčimo, ker sklepamo, da enako kot mi razmišljajo tudi vsi ostali ter da je to, kar je pomembno za nas, pomembno tudi za druge. Zato so napake neizogibne, prav tako pa tudi konstruktivne kritike.

Krepimo svojo samozavest in optimizem.

Samozavestni in optimistični ljudje iz kritike ne bodo naredili drame. Vzeli jo bodo kot mnenje drugega, iz katerega se lahko nekaj naučijo in pridobijo nekaj zase. Zavedajo se namreč, da vedenje, ki drugim ni všeč, ne pomeni, da niso dobri, temveč le to, da počnejo nekaj, kar drugim ni všeč. Prav to zavedanje jim omogoča, da lažje sprejmejo kritiko in iščejo rešitve, ki so v dobro vseh.

Vedno se bo našel nekdo, ki mu naše vedenje ne bo všeč.

Nemogoče je ugoditi vsem, zato tega niti ne poskušajmo. Presodimo smiselnost vsake kritike in premislimo, ali lahko najdemo rešitev, ki bo vsem v zadovoljstvo. Če je ne moremo, to tudi iskreno povejmo.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko kako sprejeti kritiko

Kako ohraniti partnerski odnos v konfliktnih situacijah?

Imeti prav ali ostati povezan je ključno vprašanje, ki si ga velja zastaviti vedno, ko se v partnerskem odnosu soočamo s konfliktno situacijo.

Prav odgovor nanj bo namreč močno vplival na to, ali bomo v tej situaciji upoštevali načela, ki bodo pripomogla k ohranjanju odnosa tudi v trenutkih, ko ni vse rožnato.

1. Vživljanje v partnerja in upoštevanje njegovih interesov

Za uspešno rešitev nesporazumov je pomembno, da sogovornika razumemo oz. skušamo spoznati tudi njegov zorni kot. To seveda mnogo lažje storimo, če partnerja poslušamo, se zanimamo za njegovo dojemanje celotne situacije in tudi rešitve, ki jih za nastalo situacijo ponudi. Bolj ko bomo razumeli njegovo razmišljanje, lažje se bomo vživeli vanj.

2. Ohranjanje skrbi za dobrobit drugega

Premalo se zavedamo, da je skrb za dobrobit partnerja pravzaprav tudi skrb za lastno dobrobit. Hočemo ali nočemo, partnerjevo zadovoljstvo ali nezadovoljstvo vpliva tudi na nas in na to, kako se ob njem počutimo.

3. Iskanje skupnih točk

Ne glede na to, kako nasprotujoča so si naša mnenja, vedno lahko najdemo tudi skupne točke. O katerih stvareh, povezanih s konfliktom, se s partnerjem strinjava? Kaj je tisto, kar je najin skupni višji cilj? Pogosto si tu lahko priznamo, da je višji cilj obeh ostati skupaj in se imeti dobro drug ob drugem. Kaj je tisto, kar je v dani situaciji partnerjev višji cilj, kaj je tisto, kar verjame, da bo dobil s tem, ko vztraja pri svojem mnenju, in kaj je naš višji cilj, kaj je tisto, kar mi verjamemo, da bomo pridobili s tem, ko vztrajamo pri svojem? Partner npr. vztraja, da kupimo nov avto, medtem ko jaz mislim, da je to potrata denarja, in želim, da kupimo rabljenega. Kako to, da partner vztraja pri novem avtomobilu? Kaj verjame, da bo z novim avtom pridobil? Več varnosti, zanesljivejši avto, več jamstva, da je vozilo res kakovostno? In kaj verjamem jaz, da bom pridobila z rabljenim avtom? Ravno tako kakovosten in varen izdelek, morda tudi prihranek financ, ki jih bomo lahko namenili čemu drugemu? Ko vemo, kaj je tisto, zaradi česar si nekaj sploh želimo, in najdemo skupno točno oz. cilj, bomo mnogo lažje iskali rešitve, ki bodo sprejemljive za oba.

4. Upoštevanje različnostipartnerski odnos partnerski odnos

Večina ljudi besedi različnost pripisuje negativen pomen, posledično pa v konfliktnih situacijah krivdo za nastali konflikt pripiše prav različnosti oz. partnerju, ki je drugačen kot mi. Ko partnerja in njegovo drugačnost razumemo kot krivca za nastalo situacijo in razmišljamo »če bi le on bil drugačen (oz. takšen, kot si želim jaz)« se bolj kot na iskanje ustrezne rešitve osredotočamo na dokazovanje tega, kdo ima prav in kdo ne. Logično je, da partner o nekaterih stvareh ne razmišlja enako kot mi, ima namreč svoje izkušnje, ki so drugačne od naših, njegova prepričanja in pričakovanja so verjetno drugačna od naših, njegov način delovanja prav tako. Nerealno je pričakovati, da različnosti med partnerjema ne obstajajo. Pomembno je, da se jih zavedamo in se o njih tudi pogovarjamo.

5. Iskanje alternativnih rešitevpartnerski odnos partnerski odnos

V konfliktnih situacijah se pogosto namesto v iskanje rešitev osredotočamo v iskanje podobnih preteklih situacij, ki jih v trenutkih največje jeze partnerju brez kančka slabe vesti očitamo. Da s tem ne pripomoremo ravno k rešitvi problema, verjetno ni treba poudarjati. Če želimo najti ustrezno rešitev, takšno, ki bo sprejemljiva za oba, se moramo k temu tudi zavezati. Pomagamo si lahko tudi tako, da vsak od partnerjev napiše nekaj sprejemljivih rešitev, ki jih nato skupaj pregledava.

6. Premor

Kadar presodimo, da reševanje konflikta pravzaprav ne vodi v rešitev, temveč zaostruje položaj, se je smiselno umakniti in reševanje nadaljevati, ko se strasti nekoliko umirijo. To je lahko čez deset minut, eno uro ali en dan, pomembno pa je, da se k pogovoru o konfliktu vračamo, vse dokler ne najdemo rešitve, ki bo sprejemljiva za oba.

Preberite tudi Kako komunicirati s težavnimi ljudmi?

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos

Kako komunicirati s težavnimi ljudmi?

Pred kratkim sem dobila povabilo k pripravi predavanja na temo kako komunicirati s težavnim sogovornikom. Najprej sem se spomnila besed, ki nam jih je pred nekaj leti ponudila mentorica na izobraževanju za realitetno terapijo in teorijo izbire.

Takrat smo sicer govorili o vzgoji otrok in o »problematičnih« otrocih, vendar pa sem njeno misel z lahkoto prenesla tudi na razmišljanje o težavnem sogovorniku. Njeno vprašanje je bilo, ali bi se do problematičnega otroka vedli drugače kot do otroka s problemom. Odgovor je bil seveda pritrdilen. Otroku, ki ima problem, je vendar treba pomagati, problematičnega otroka pa disciplinirati.

Jasno je, da naša zaznava posameznika močno vpliva na izbiro našega vedenja v odnosu do te osebe. Ne le, ko govorimo o otroku, temveč tudi, ko govorimo o odraslih.

Kako komunicirati s težavnim sogovornikom, je vprašanje, ki si ga je kdaj v preteklosti že zastavil marsikdo izmed nas. Pa smo se res tudi kdaj vprašali, kako to, da to osebo doživljamo kot težavno in kaj ob tem o njej sploh razmišljamo? Če npr. posameznika doživljam kot težavnega sogovornika, običajno o njem razmišljam, da takšen pač je. »Ima težek karakter,« »je težek,« »je težak,« radi rečemo. Razmišljamo, da je ta »težavnost« del njegove osebnosti, ki ga spremlja vedno in povsod. Bi na enak način razmišljali o sogovorniku, ki ima težavo? Verjamem, da ne.

Vsi smo v očeh drugih kdaj pa kdaj videti težavni. Če se mi je pokvaril avto, ki ga nujno potrebujem, avtomehanik pa mi pove, da bo popravilo končano šele čez teden dni in jaz vztrajam pri tem, da avto nujno potrebujem in mora biti popravilo opravljeno že prej, se bo lahko kakšnemu avtomehaniku zazdelo, da ima opravka s težavno sogovornico in ne s sogovornico, ki je trenutno v veliki stiski, ker se ji ne sanja, kako bo uspešno in pravočasno opravila vse svoje obveznosti brez prevoznega sredstva, saj sredstva javnega prevoza v oddaljeni kraj, kjer živi, ne zaidejo prav pogosto. Morda malce banalen primer, a verjamem, da ste lahko prepoznali bistvo. V tem smislu verjamem, da se kdaj pa kdaj zazdimo težavni kakšnemu zdravniku, ko vztrajamo pri dodatnih pregledih, ki se njemu zdijo nepotrebni, kakšni prodajalki, ko vztrajamo, da nam zamenjajo kupljeno blago, čeprav nam zatrjuje, da napaka na blagu ni njihova krivda ipd.

V vseh naštetih primerih gre pravzaprav za to, da imamo težavo – nekaj v življenju ne poteka tako, kot smo si zamislili, da bi moralo. Ta težava ne pomeni, da smo že po naravi pač težavni in da smo takšni vedno in povsod. Pomeni le, da se ob tej težavi vedemo tako kot vemo in znamo, v želji, da bi našli rešitev. In pomeni tudi, da se naše vedenje spreminja v skladu z našim dojemanjem situacij, saj se bomo verjetno v situaciji, ki je ne zaznavamo kot »težavne«, vedli popolnoma drugače.

Če se zavedamo, da je težaven sogovornik v resnici sogovornik s težavo, se bomo lažje zavedali tudi, da sogovornik išče rešitev zase, ne pa, kot pogosto mislimo, da je njegov namen nam povzročati težavo. Ob tem bomo seveda do sogovornika lahko pristopili na drugačen način in v komunikaciji lažje izbirali miren in asertiven pristop.

Ko bomo naslednjič ob nekem sogovorniku pomislili, da je težaven, se spomnimo, da težavna oseba, bodisi odrasli ali otrok, ni nič drugega kot otrok ali odrasli s težavo oz. oseba, ki je v stiski. Ob tem se poskušajmo ustaviti in razmisliti, kaj ta oseba pravzaprav sploh potrebuje in ali je njen namen res le to, da bi s svojo težavnostjo še nam povzročila neko težavo. Bodimo odprti za razmišljanje, da gre pravzaprav le za sogovornika, ki ima težavo in potrebuje le kanček razumevanja in nekoga, ki mu bo prisluhnil. Pa ne prisluhnil v smislu dajanja nasvetov, temveč iskreno le prisluhnil temu, kar doživlja, kaj ga teži, ne da bi v svojim mislih že iskal odgovore, ki mu jih bo ponudil kot rešitev za njegovo stisko (kar, roko na srce, tudi zelo radi počnemo).

Z ljubeznijo. ♥                              kako komunicirati s težavnimi ljudmi   kako komunicirati s težavnimi ljudmi

Petra                              kako komunicirati s težavnimi ljudmi   kako komunicirati s težavnimi ljudmi   

Splav – tema, o kateri se ne govori

Splav je tema, o kateri se ne govori rado. Pa naj gre za načrtovano, spontano ali umetno sproženo prekinitev nosečnosti. Roko na srce, to je tema, o kateri tudi sama nisem veliko govorila. Izkušnje s splavom nisem imela, prijateljic in znank, ki bi to izkušnjo imele in želele o njej govoriti, pa tudi ne. Vsaj tako sem mislila.

Nepremično zrem v monitor, ki prikazuje notranjost moje maternice in malo drobceno bitjece, ki raste v njej. Nestrpno čakam besede ginekologinje, ki bo potrdila, da ima to drobceno bitjece utrip in povedala, da nosečnost poteka tako, kot mora. A ona ne reče nič. Le obrača ultrazvočno sondo, zdaj levo, zdaj desno, povečuje sliko na monitorju, jo zmanjša, pa nato spet poveča in v tišini proučuje videno.

»Ne vidim utripa,« končno reče. Še naprej nepremično zrem v monitor in iščem besede, ki bi jih lahko izustila. Zdi se mi, da bi morala ob tej novici kaj reči, vprašati. A moj um je v tistem trenutku popolnoma prazen. Ona še naprej obrača sondo zdaj levo, zdaj desno in proučuje videno, nato pa pove, da tudi velikost bitjeca ne ustreza velikosti, ki bi jo pri teh tednih že moral imeti. »Morali boste narediti splav,« reče.

Ko vidi moj skrušeni pogled, ki sem ga končno uspela odlepiti od zaslona, mi reče: »Veste, saj tega je veliko. O tem se sicer ne govori, a mi tega vidimo ogromno.« Verjetno me je želela potolažiti. Ni me. Če sem iskrena, v tistem trenutku verjetno ni bilo besed, ob katerih bi se lahko počutila bolje.

Ko je moj um končno spet začel delovati, je bila moja prva misel, da se je verjetno zmotila. Ko mi je trikrat potrdila, da se ni, mi razlagala, kakšna bi moral biti velikost bitjeca in kakšna je, mi razložila, kako bi se na monitorju videl utrip, če bi ta bil, sem se vdala. Verjetno se res ni zmotila. Razložila mi je, kakšne so moje možnosti, povedala, kaj priporoča, odgovorila na moja vprašanja o samem postopku umetno sproženega splava, me tolažila, ko je videla moj objokani in prestrašeni pogled in me na koncu napotila v porodnišnico, kjer naj bi se dogovorila za poseg. Ko sem tudi tam dobila potrditev, da je malo bitjece res odmrlo, in izvedela, da je splav izkušnja vsake četrte nosečnice, sem se začela spraševati, zakaj za hudiča se o tem ne govori in zakaj ti tega nihče ne pove že prej.

Že udeleženci delavnic za iskalce zaposlitve so me večkrat vprašali, če živim v nekem svojem »LaLa lendu«, kjer je vse lepo. Ne vem. Morda. Priznam, dnevnik gledam zelo redko, ker ne vidim smisla, da bi poslušala o vsej tej negativnosti. Novic tudi ne berem redno. Razen tistih redkih dobrih. Morda bi me vse skupaj ne prizadelo toliko, če bi vedela, da je tega več. Čeprav nisem prepričana. Ko namreč omenim, da sem imela splav, pogosto slišim, da je tega veliko. Vsak pozna vsaj eno osebo s to izkušnjo. Veliko pa je tudi tistih, ki so za splav pogosteje slišali šele po tistem, ko so ga izkusili. To mi daje misliti, da se o tej temi kljub vsemu govori premalo.

Kako koristno bi bilo, če bi se o tem govorilo več, sem spoznala v času okrevanja, ko sem imela kopico vprašanj in nikakor nisem našla ustreznega sogovornika, ki bi mi lahko nanje odgovoril. Ljudje so se z zgodbami o podobnih izkušnjah začeli oglašati šele, ko sem jim sama povedala svojo. Ker se o tem ne govori, ljudje prvi hip, ko jim poveš, niti ne vedo, kaj bi rekli. Tako kot sem ob besedah ginekologinje: »Ne vidim utripa,« brez besed ostala jaz, brez besed ostanejo tudi oni. Nato končno izustijo nekaj od naslednjega: »Je že moralo tako biti,« »Verjetno je tako bolje,« in podobno. Vem, da so vse te besede izrečene dobronamerno, a moje mnenje je, da nikakor niso primerne. To je bilo nekaj, česar, vsaj jaz, v tistem trenutku nisem želela slišati. In v pogovoru z drugimi sem ugotovila, da nisem edina.

Da boste ob besedah »imela sem/sva splav«, ki vam ji bo izrekla prijateljica, prijatelj ali kdorkoli drug, tej osebi lažje stali ob strani, spodaj navajam nekaj stavkov tolažbe, ki jih je morda bolje ohraniti zase, kakor tudi to, kako lahko tej osebi kljub vsemu v težkih trenutkih stojite ob strani.

Lepo lepo vas prosim, nikar ji ne recite, da je tako bolje. Ne veste, kaj je zanjo v tem trenutku bolje. Ne recite ji: »Saj bosta še poskušala in vama bo naslednjič uspelo.« Morda bo, morda ne bo, a to ni bistvo. Bistvo je, da sta si želela tega otroka. Da, prav tega, ki ga zdaj ni več. Ne recite ji, da čas celi rane. Čas je v tistem trenutku lahko prej sovražnik kot pa prijatelj. Ne recite ji »Vse je za nekaj dobro.« Verjamem, da razumsko to ve tudi sama, a v tistem trenutku je to kljub vsemu težko sprejeti. In za božjo voljo ne recite ji: »Poskusi iti naprej s svojim življenjem.« Saj sama ve, da bo prej in slej morala naprej s svojim življenjem, a v tem trenutku tega ne zmore oz. niti morda ne ve kako.

Če ji res želite stati ob strani, boste več kot dovolj naredili že s tem, da jo poslušate, ne da bi ji ob tem dejali karkoli. Pustite ji, da pošlje vse v k***c, da joče ali da cepeta na mestu, če je to tisto, kar potrebuje. Pustite ji, da najde svoj način in izrazi svojo bolečino. Povejte ji, da ji stojite ob strani, da ji boste pomagali, če lahko to na kakršen koli način storite. Objemite jo. In če že mislite, da morate kaj reči, a so se prav v tistem trenutku vse vaše misli skrile v najbolj oddaljen kot vašega uma, ji preprosto recite, da ne veste, kaj reči.

A prav to je tisto, česar velika večina ljudi ne zmore. Hudo jim je, ko gledajo nekoga, ki trpi. In ker ne znajo ali pa morda ne zmorejo le biti v tišini ob trpljenju drugega, želijo pomagati. In dajo nasvet(e) ali povedo svoje mnenje, da le ne bi bilo tišine. Te mučne tišine. A prav ta »mučna tišina« je tisto, kar marsikdo potrebuje bolj kot karkoli drugega.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razočaranje oz. razočaral(a) me je

Ste že kdaj rekli, da vas je nekdo razočaral? Verjetno je odgovor da. Pa ste se kdaj vprašali, kaj to v resnici pomeni oz. kaj je razlog za vaše razočaranje?

Kadar rečemo, da smo razočarani, običajno razlog za to svoje počutje najdemo v drugih ljudeh ali pa v neki posebni situaciji. Razočarani smo, ker partner ni takšen, ko smo verjeli, da je. Za naše razočaranje je torej kriv on. Razočarani smo, ker nismo dobili zaposlitve, ki smo si jo želeli. Za naše razočaranje je torej kriva omenjena situacija ali pa kadrovik, ki v nas ni prepoznal dobrega kandidata. Razočarani smo, ker se otroci ne vedejo tako, kot smo jih učili, da se morajo. Za naše razočaranje so torej krivi oni.

Pa je res tako? So res za naš občutek razočaranosti krivi drugi ali neke situacije?

Vzemimo primer: s partnerjem praznujeva obletnico in odločim se, da nama pripravim večerjo. V mislih že pripravim jedilnik, si reorganiziram obveznosti, da bom lahko odšla po nakupih, in se veselim njegovega odziva, ko bo na mizi zagledal čudovit pogrinjek s svečami, steklenico svojega najljubšega vina in slastne jedi. Veselim se, saj vem, da si že kar nekaj časa nisva vzela trenutka le zase in obletnica bo kot nalašč za to. Vzhičena zaradi pričakovanja prijetne večerje partnerju povem, da sem razmišljala, da bi nama za obletnico pripravila večerjo, in pojasnim svojo idejo, da bi si ta večer vzela le zase. V pričakovanju njegovega navdušenja me nekoliko zaskrbi, ko ne dobim takojšnjega odgovora in ko vidim, da o nečem premišljuje. »Ravno takrat ima moj sodelavec poslovilno večerjo, saj je našel novo službo. Bi bilo v redu, če za en dan prestaviva?« Moje navdušenje v trenutku izpuhti in preplavi me razočaranje, ki se kmalu spremeni v jezo ob misli na njegovo brezbrižnost.

Kot je razvidno iz zgodbe, ima vsak partner določene ideje, kako preživeti določen večer in s temi zamislimi so povezana tudi pričakovanja. Ona ima idejo prijetnega ambienta, čudovitega pogrinjka, steklenico partnerjevega najljubšega vina in hrane, vse na točno določen dan – dan njune obletnice. On ima sliko druženja s sodelavci in večerje v izbrani restavraciji. Ona pričakuje romantičen večer s partnerjem, on poslovilno večerjo s sodelavci. Ona ima tako definirano idejo in pričakovanja, da lahko že samo ob misli na ta večer občuti veselje in srečo, kot bi ju doživela ob dejanski večerji. In prav to je razlog, da jo ob njegovem odgovoru preplavi razočaranje.

Njena slika idealne obletnice, ki si jo je kreirala v glavi, se je namreč v trenutku podrla. Vse njene ideje in pričakovanja, ki jih je gojila do partnerja in do samega večera, so šli po zlu. Jo je torej razočaral partner ali se je razočarala sama, s tem ko je delala račun brez krčmarja in si narisala sliko idealnega večera, ne da bi pred tem pri partnerju sploh preverila, ali je tisti večer prost? Bi bila enako razočarana, če bi na idejo večerje le pomislila, se odločila preveriti pri partnerju, ali mu njena ideja ustreza, in šele po njegovi potrditvi začela v mislih pripravljati jedilnik, reorganizirati svoj urnik in načrtovati pogrinjek? Verjamem, da ne. Njena pričakovanja bi bila v tem primeru popolnoma drugačna in idejo, da svojo izkušnjo večerje izvede dan pozneje, bi sprejela popolnoma drugače.

Ne gre za to, da bi bil za neuspelo večerjo na dan obletnice kriv kdorkoli od njiju. Ni namen iskati krivca. Pomembno pa je, da se zavedamo svojih pričakovanj. Kajti pričakovanja so nekaj, kar si v odnosu do drugih in do dogodkov vedno kreiramo. Tako imamo pričakovanja do sebe, do drugih, do tega, kako se bodo odvili posamezni dogodki in pričakovanja v življenju na splošno. Kadar se naša pričakovanja ujemajo s tem, kar zaznavamo v zunanjem svetu, smo zadovoljni, kadar se ne, smo jezni, žalostni ali razočarani. S pričakovanji samimi po sebi torej ni nič narobe, težava nastopi, ker so pogosto nerealna, a jih kljub vsemu gojimo in pri njih tudi vztrajamo.

Ko se bomo torej naslednjič zalotili ob misli, da nas je nekdo (spet) razočaral, se vprašajmo, kaj smo pravzaprav pričakovali od njega ali nje, ali so bili naša pričakovanja realna ali pa morda ne, ali so bila kreirana na podlagi dogovora in preteklih izkušenj s to osebo ali pa le na podlagi lastnih želja in idej. Kajti ni oseba tista, ki nas je razočarala. Razočaralo nas je dejstvo, da niso bila uresničena naša pričakovanja – pričakovanja, ki smo jih kreirali sami.

Z razočaranjem, ki ga čutimo do drugih ali do sebe, se lahko uspešno soočimo tudi s HSE Coachingom

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako škodimo drugim, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti?

»S pripisovanjem svoje sreče drugim nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje.« Tako sem zapisala v uvodu zapisa Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi? in v zapisu predstavila tri načine, na katere si s tem pričakovanjem škodimo, tokrat pa poglejmo, kako s tem razmišljanjem škodimo drugim.

Pričakovanje, da nas bodo osrečili drugi, je eno tistih, ki nas spremljajo že od rojstva. Kot dojenčki smo namreč povsem odvisni od staršev in hitro se naučimo, da so prav oni tisti, ki poskrbijo za vsako našo potrebo. Ko smo lačni, nam dajo jesti, ko smo žejni, nam dajo piti, ko smo utrujeni, nas uspavajo, ko je treba zamenjati plenico, to uredijo. Nekako se nam začne dozdevati, da so ljudje okrog nas tam le zato, da skrbijo za zadovoljitev vseh naših potreb, zaradi česar smo zadovoljni in srečni. Težava nastopi, ko odrastemo, ne zavedajoč se, da smo zdaj sposobni svoje potrebe zadovoljiti sami in posledično tudi sami poskrbeti za svojo srečo. Tako še vedno vztrajamo v pričakovanju, da je to naloga drugih, s tem pa nevede škodujemo prav tistim, ki jih imamo najraje. Poglejmo, kako.

1. Občutki krivde

Občutke krivde spoznamo že kot otroci. Kadar se namreč ne obnašamo tako, kot si starši želijo, nam bodo hitro povedali, da sta »mamica in ati žalostna«. Zaključek, do katerega pogosto pridejo otroci, pa je: »Jaz sem odgovoren za srečo staršev in jaz sem kriv, da sta mamica in ati žalostna ali slabe volje.« Že kot otroci nezavedno pričakovanje staršev, da jih bomo osrečili, zelo hitro ponotranjimo in ga prenesemo tudi na druge osebe – brate in sestre, stare starše, učitelje, trenerje in tudi prijatelje. Tako je sklenjen začarani krog, v katerem se vrtimo, vse dokler verjamemo, da so drugi odgovorni za našo srečo, mi pa za njihovo. Trudimo se dobivati dobre ocene, da bodo starši in učitelji srečni, vpišemo se na šolo, ki so nam jo izbrali straši, zato da jih ne bomo razočarali, se trudimo ugajati prijateljem, sodelavcem in celo neznancem, le zato, da ne bodo slabe volje, in se borimo z občutki krivde, kadar nam kljub vsemu trudu ne uspe. Ob vsem tem nikoli niti ne pomislimo, da smo pa morda odgovorni le za svojo srečo, ne pa tudi za srečo drugih.

2. Moje potrebe in želje niso pomembne

Kadar smo ponotranjili pričakovanje, da moramo osrečiti druge, delamo stvari le zato, ker verjamemo, da jih moramo, njihov osnovni namen pa je osrečiti druge. Takrat se ne sprašujemo, kaj je tisto, kar se zdi pomembno nam, sebe, svoje potrebe in želje potisnemo na stranski tir, v ospredje pa postavimo druge in njihove želje. Če to počnemo dovolj dolgo, se bo prej ali slej v nas prebudil notranji nemir, ki nas bo opozarjal, da je čas, da pogled usmerimo tudi nase. Nič ni narobe, če si želimo ugoditi drugim, a če ob tem stalno čutimo pritisk in krivdo, kadar tega ne storimo, je to znak, da smo svoje potrebe zanemarili. Odlični pokazatelji, da smo sebe postavili na zadnje mesto, so tudi pogosto nezadovoljstvo, nezmožnost odgovoriti na vprašanje, kaj v tem trenutku potrebujem zase, da bom zadovoljna in srečna, ter stalna prezaposlenost z opravki, povezanimi s skrbjo za druge.

3.Nisem dovolj dober

Pogosti občutki krivde lahko privedejo do kreiranja prepričanja, da takšni kot smo, nismo dovolj dobri. Zato se še bolj trudimo ugajati in iščemo potrditve zunaj sebe, kajti le kadar dobimo pohvalo ali priznanje od drugih, nam to da zadoščenje, ki pa nikoli ne traja dolgo. Prepričanje, da nismo dovolj dobri, ni nič kaj lepa popotnica za življenje, saj v skladu z njim verjamemo, da so drugi tisti, ki določajo, kdaj smo dovolj dobri, lepi, uspešni … ter da je naša vrednost odvisna od mnenja in potrditve drugih. Naše življenje je polno dvomov in nezadovoljstva, saj karkoli naredimo, ne naredimo dovolj ali dovolj dobro. Vsako mnenje drugih, ki ni v skladu z našim, v nas zaseje nov dvom in poraja vprašanji, kaj pa če imajo prav, kaj pa če bi res moral/-a ravnati drugače.

Kako vedeti, ali smo ponotranjili pričakovanje, da so drugi odgovorni za našo srečo? Lep pokazatelj je razmišljanje v stilu: »Če bi me imel rad, bi se spremenil,« »Če bi bila pomembna zanj, bi naredil, kar ga prosim oz. želim.« Če se zalotite v tem razmišljanju, verjamete, da so drugi tisti, ki vas morajo osrečiti, kadar pa se zalotite v razmišljanju: »Moram to narediti zanj ali zanjo, to je moja dolžnost,« verjamete, da ste vi tisti, ki morate osrečiti druge. Obe pričakovanji nam lahko precej zagrenita življenje, a vendar se da obe tudi odpraviti. To, da se ju zaveste, je prvi korak, z nekaj dela na sebi pa bosta kmalu le še stvar preteklosti.

Z ljubeznijo. ♥

Petra