Prispevki

Razočaranje oz. razočaral(a) me je

Ste že kdaj rekli, da vas je nekdo razočaral? Verjetno je odgovor da. Pa ste se kdaj vprašali, kaj to v resnici pomeni oz. kaj je razlog za vaše razočaranje?

Kadar rečemo, da smo razočarani, običajno razlog za to svoje počutje najdemo v drugih ljudeh ali pa v neki posebni situaciji. Razočarani smo, ker partner ni takšen, ko smo verjeli, da je. Za naše razočaranje je torej kriv on. Razočarani smo, ker nismo dobili zaposlitve, ki smo si jo želeli. Za naše razočaranje je torej kriva omenjena situacija ali pa kadrovik, ki v nas ni prepoznal dobrega kandidata. Razočarani smo, ker se otroci ne vedejo tako, kot smo jih učili, da se morajo. Za naše razočaranje so torej krivi oni.

Pa je res tako? So res za naš občutek razočaranosti krivi drugi ali neke situacije?

Vzemimo primer: s partnerjem praznujeva obletnico in odločim se, da nama pripravim večerjo. V mislih že pripravim jedilnik, si reorganiziram obveznosti, da bom lahko odšla po nakupih, in se veselim njegovega odziva, ko bo na mizi zagledal čudovit pogrinjek s svečami, steklenico svojega najljubšega vina in slastne jedi. Veselim se, saj vem, da si že kar nekaj časa nisva vzela trenutka le zase in obletnica bo kot nalašč za to. Vzhičena zaradi pričakovanja prijetne večerje partnerju povem, da sem razmišljala, da bi nama za obletnico pripravila večerjo, in pojasnim svojo idejo, da bi si ta večer vzela le zase. V pričakovanju njegovega navdušenja me nekoliko zaskrbi, ko ne dobim takojšnjega odgovora in ko vidim, da o nečem premišljuje. »Ravno takrat ima moj sodelavec poslovilno večerjo, saj je našel novo službo. Bi bilo v redu, če za en dan prestaviva?« Moje navdušenje v trenutku izpuhti in preplavi me razočaranje, ki se kmalu spremeni v jezo ob misli na njegovo brezbrižnost.

Kot je razvidno iz zgodbe, ima vsak partner določene ideje, kako preživeti določen večer in s temi zamislimi so povezana tudi pričakovanja. Ona ima idejo prijetnega ambienta, čudovitega pogrinjka, steklenico partnerjevega najljubšega vina in hrane, vse na točno določen dan – dan njune obletnice. On ima sliko druženja s sodelavci in večerje v izbrani restavraciji. Ona pričakuje romantičen večer s partnerjem, on poslovilno večerjo s sodelavci. Ona ima tako definirano idejo in pričakovanja, da lahko že samo ob misli na ta večer občuti veselje in srečo, kot bi ju doživela ob dejanski večerji. In prav to je razlog, da jo ob njegovem odgovoru preplavi razočaranje.

Njena slika idealne obletnice, ki si jo je kreirala v glavi, se je namreč v trenutku podrla. Vse njene ideje in pričakovanja, ki jih je gojila do partnerja in do samega večera, so šli po zlu. Jo je torej razočaral partner ali se je razočarala sama, s tem ko je delala račun brez krčmarja in si narisala sliko idealnega večera, ne da bi pred tem pri partnerju sploh preverila, ali je tisti večer prost? Bi bila enako razočarana, če bi na idejo večerje le pomislila, se odločila preveriti pri partnerju, ali mu njena ideja ustreza, in šele po njegovi potrditvi začela v mislih pripravljati jedilnik, reorganizirati svoj urnik in načrtovati pogrinjek? Verjamem, da ne. Njena pričakovanja bi bila v tem primeru popolnoma drugačna in idejo, da svojo izkušnjo večerje izvede dan pozneje, bi sprejela popolnoma drugače.

Ne gre za to, da bi bil za neuspelo večerjo na dan obletnice kriv kdorkoli od njiju. Ni namen iskati krivca. Pomembno pa je, da se zavedamo svojih pričakovanj. Kajti pričakovanja so nekaj, kar si v odnosu do drugih in do dogodkov vedno kreiramo. Tako imamo pričakovanja do sebe, do drugih, do tega, kako se bodo odvili posamezni dogodki in pričakovanja v življenju na splošno. Kadar se naša pričakovanja ujemajo s tem, kar zaznavamo v zunanjem svetu, smo zadovoljni, kadar se ne, smo jezni, žalostni ali razočarani. S pričakovanji samimi po sebi torej ni nič narobe, težava nastopi, ker so pogosto nerealna, a jih kljub vsemu gojimo in pri njih tudi vztrajamo.

Ko se bomo torej naslednjič zalotili ob misli, da nas je nekdo (spet) razočaral, se vprašajmo, kaj smo pravzaprav pričakovali od njega ali nje, ali so bili naša pričakovanja realna ali pa morda ne, ali so bila kreirana na podlagi dogovora in preteklih izkušenj s to osebo ali pa le na podlagi lastnih želja in idej. Kajti ni oseba tista, ki nas je razočarala. Razočaralo nas je dejstvo, da niso bila uresničena naša pričakovanja – pričakovanja, ki smo jih kreirali sami.

Z razočaranjem, ki ga čutimo do drugih ali do sebe, se lahko uspešno soočimo tudi s HSE Coachingom

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako škodimo drugim, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti?

»S pripisovanjem svoje sreče drugim nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje.« Tako sem zapisala v uvodu zapisa Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi? in v zapisu predstavila tri načine, na katere si s tem pričakovanjem škodimo, tokrat pa poglejmo, kako s tem razmišljanjem škodimo drugim.

Pričakovanje, da nas bodo osrečili drugi, je eno tistih, ki nas spremljajo že od rojstva. Kot dojenčki smo namreč povsem odvisni od staršev in hitro se naučimo, da so prav oni tisti, ki poskrbijo za vsako našo potrebo. Ko smo lačni, nam dajo jesti, ko smo žejni, nam dajo piti, ko smo utrujeni, nas uspavajo, ko je treba zamenjati plenico, to uredijo. Nekako se nam začne dozdevati, da so ljudje okrog nas tam le zato, da skrbijo za zadovoljitev vseh naših potreb, zaradi česar smo zadovoljni in srečni. Težava nastopi, ko odrastemo, ne zavedajoč se, da smo zdaj sposobni svoje potrebe zadovoljiti sami in posledično tudi sami poskrbeti za svojo srečo. Tako še vedno vztrajamo v pričakovanju, da je to naloga drugih, s tem pa nevede škodujemo prav tistim, ki jih imamo najraje. Poglejmo, kako.

1. Občutki krivde

Občutke krivde spoznamo že kot otroci. Kadar se namreč ne obnašamo tako, kot si starši želijo, nam bodo hitro povedali, da sta »mamica in ati žalostna«. Zaključek, do katerega pogosto pridejo otroci, pa je: »Jaz sem odgovoren za srečo staršev in jaz sem kriv, da sta mamica in ati žalostna ali slabe volje.« Že kot otroci nezavedno pričakovanje staršev, da jih bomo osrečili, zelo hitro ponotranjimo in ga prenesemo tudi na druge osebe – brate in sestre, stare starše, učitelje, trenerje in tudi prijatelje. Tako je sklenjen začarani krog, v katerem se vrtimo, vse dokler verjamemo, da so drugi odgovorni za našo srečo, mi pa za njihovo. Trudimo se dobivati dobre ocene, da bodo starši in učitelji srečni, vpišemo se na šolo, ki so nam jo izbrali straši, zato da jih ne bomo razočarali, se trudimo ugajati prijateljem, sodelavcem in celo neznancem, le zato, da ne bodo slabe volje, in se borimo z občutki krivde, kadar nam kljub vsemu trudu ne uspe. Ob vsem tem nikoli niti ne pomislimo, da smo pa morda odgovorni le za svojo srečo, ne pa tudi za srečo drugih.

2. Moje potrebe in želje niso pomembne

Kadar smo ponotranjili pričakovanje, da moramo osrečiti druge, delamo stvari le zato, ker verjamemo, da jih moramo, njihov osnovni namen pa je osrečiti druge. Takrat se ne sprašujemo, kaj je tisto, kar se zdi pomembno nam, sebe, svoje potrebe in želje potisnemo na stranski tir, v ospredje pa postavimo druge in njihove želje. Če to počnemo dovolj dolgo, se bo prej ali slej v nas prebudil notranji nemir, ki nas bo opozarjal, da je čas, da pogled usmerimo tudi nase. Nič ni narobe, če si želimo ugoditi drugim, a če ob tem stalno čutimo pritisk in krivdo, kadar tega ne storimo, je to znak, da smo svoje potrebe zanemarili. Odlični pokazatelji, da smo sebe postavili na zadnje mesto, so tudi pogosto nezadovoljstvo, nezmožnost odgovoriti na vprašanje, kaj v tem trenutku potrebujem zase, da bom zadovoljna in srečna, ter stalna prezaposlenost z opravki, povezanimi s skrbjo za druge.

3.Nisem dovolj dober

Pogosti občutki krivde lahko privedejo do kreiranja prepričanja, da takšni kot smo, nismo dovolj dobri. Zato se še bolj trudimo ugajati in iščemo potrditve zunaj sebe, kajti le kadar dobimo pohvalo ali priznanje od drugih, nam to da zadoščenje, ki pa nikoli ne traja dolgo. Prepričanje, da nismo dovolj dobri, ni nič kaj lepa popotnica za življenje, saj v skladu z njim verjamemo, da so drugi tisti, ki določajo, kdaj smo dovolj dobri, lepi, uspešni … ter da je naša vrednost odvisna od mnenja in potrditve drugih. Naše življenje je polno dvomov in nezadovoljstva, saj karkoli naredimo, ne naredimo dovolj ali dovolj dobro. Vsako mnenje drugih, ki ni v skladu z našim, v nas zaseje nov dvom in poraja vprašanji, kaj pa če imajo prav, kaj pa če bi res moral/-a ravnati drugače.

Kako vedeti, ali smo ponotranjili pričakovanje, da so drugi odgovorni za našo srečo? Lep pokazatelj je razmišljanje v stilu: »Če bi me imel rad, bi se spremenil,« »Če bi bila pomembna zanj, bi naredil, kar ga prosim oz. želim.« Če se zalotite v tem razmišljanju, verjamete, da so drugi tisti, ki vas morajo osrečiti, kadar pa se zalotite v razmišljanju: »Moram to narediti zanj ali zanjo, to je moja dolžnost,« verjamete, da ste vi tisti, ki morate osrečiti druge. Obe pričakovanji nam lahko precej zagrenita življenje, a vendar se da obe tudi odpraviti. To, da se ju zaveste, je prvi korak, z nekaj dela na sebi pa bosta kmalu le še stvar preteklosti.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

10 pravil dobre komunikacije

»Vem, da lahko hitro rečem kaj, kar bom kasneje obžalovala, a si včasih ne znam pomagati. Kako komunicirati z nekom v trenutku, ko si jezen nanj?« Tako se glasi del sporočila bralke, ki me je spodbudil, da sem pripravila današnji zapis, v katerem predstavljam pravila dobre komunikacije.

Hočeš nočeš je komunikacija nekaj, čemur se ne moremo izogniti. In je, glede na zapisano dejstvo, nekaj, čemur po mojem mnenju namenjamo občutno premalo pozornosti. O tem kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli, sem že pisala. Pa vendar je v trenutkih, ko se jezimo, včasih težko ohranjati dobro komunikacijo. Spodnja pravila dobre komunikacije nam bodo pri tem pomagala.

  1. Vedno in nikoli

Vedno in nikoli sta besedici, ki se pogosto pojavita v našem besednjaku. Sta pa tudi besedici, ki ju v jezni komunikaciji vse prevečkrat uporabljamo za posploševanje. Vedno te moram čakati. Vedno ti moram vse reči desetkrat. Nikoli me ne poslušaš. Nikoli ne pospraviš za seboj. Kolikokrat ste že slišali katerega izmed teh stavkov in se ob tem počutili prijetno? Verjamem, da ne prav velikokrat. Kolikokrat ste si ob slišanem stavku mislili to pa že ne drži in v mislih že našli nekaj primerov, ki so to vašo misel potrjevali? Izogibajmo se posploševanju – osredotočimo se na stvar zaradi katere se jezimo, ne na vse pretekle dogodke.

  1. Govorimo o dejanjih, ne o osebi

Ljudem pogosto dajemo etikete. Si neodgovoren je ena izmed njim. Namesto tega rajši povejmo katera so bila tista dejanja, ki jih je oseba naredila in so se nam zdela neodgovorna. Nekje sem nekoč slišala, da je pri dajanju povratne informacije pomembno, da smo v vlogi »kamere«. Kamera samo snema dejanja, jih ne sodi, ne analizira, ne kritizira, ampak samo opazuje in beleži. V mislih imejmo tudi to, da je oseba, ki se po našem mnenju vede »neodgovorno« še vedno čisto v redu oseba, tisto kar nam ni všeč so njena dejanja in ne oseba sama po sebi.

  1. Izognimo se prepričevanju

Ne skušajmo drugega prepričati, da imamo mi prav. Na svet okoli sebe gledamo vsak s svojimi očmi. Ljudje smo si med seboj različni. Imamo različne izkušnje, znanja, vrednote, prepričanja in pričakovanja. Iste besede lahko razumemo vsak po svoje, zato je čisto možno, da imata dve osebi o isti stvari popolnoma drugačno predstavo.

  1. Uporabljajmo jaz stavke

Besede drugih filtriramo skozi svoje predstave, zato je popolnoma logično, da si jih razlagamo po svoje. Med pravila dobre komunikacije tako spada tudi to, da v komunikaciji izhajajmo iz sebe in uporabljamo jaz stavke, tako imenovanim ti stavkom pa se izogibamo. Ti si rekel, da boš prišel domov ob 15.00 se sliši popolnoma drugače kot jaz sem razumela, da se vrneš ob 15.00, mar ne? Ob izgovorjavi besede ti se v naš um hitro prikrade misel na obtoževanje, za katero pa v dobri komunikaciji ni prostora.

  1. Preverjanje

Ker na svet okoli nas gledamo vsak skozi svoje oči, je pomembno, da preverimo kako je sogovornik razumel besede, ki smo jih izrekli. Preverjanje ali sva »na isti valovni dolžini« je eden izmed najboljših načinov, da se izognemo nesporazumu.

  1. Ne jemljimo dejanj drugih osebno

Utemeljitelj Realitetne terapije in teorije izbire, dr. William Glasser, pravi, da so vsa naša vedenja namenska, njihov namen pa zadovoljevanje naših potreb. Zato upoštevajmo, da tudi drugi, tako kot mi, v vsakem trenutku iščejo načine, s katerimi zadovoljujejo neko svojo potrebo, iščejo načine, da bi se počutili dobro. To torej pomeni, da vse kar počnejo, počnejo zase. Njihova vedenja tako niso usmerjena proti nam, temveč v zagotovitev svojega dobrega počutja.

  1. Izogibajmo se obtoževanju

Seveda je lahko reči, da so drugi krivi, da smo jezni. A dejstvo je, da se s tem postavimo v vlogo nemočne žrtve, ki v dani situaciji ne more storiti ničesar. S tem vso moč damo v roke drugega, česar pa si verjetno ne želimo. Ko se izognemo obtoževanju se običajno poglobimo vase in iščemo razloge za nastalo situacijo tudi pri sebi. Na ta način ponovno prevzemamo nadzor nad svojim življenjem. A bodimo pri tem prijazni do sebe. Namen tega, da ne obtožujemo drugih ni v tem, da bomo obtoževali sebe. Med pravila dobre komunikacije tako spada ne le to, da se izogibamo obtoževanju drugih, temveč tudi sebe.

  1. Umik

Morda se sliši hecno, da bi umik spadal med pravila dobre komunikacije, a vendar je včasih za izogib poglobitve konflikta potreben tudi ta. Ko začutimo, da svojih čustev ne moremo brzdati, se skušajmo iz situacije umakniti. To ne pomeni, da sogovornika ignoriramo, pomeni le, da si vzamemo trenutek, da se pomirimo in ponovno zberemo svoje misli, nato pa nadaljujemo pogovor. Sogovorniku povejmo, da potrebujemo nekaj minut za umik, saj smo preveč razburjeni, da bi lahko pogovor še nadaljevali.

  1. Vsi imamo svoje dobre lastnosti

Čeprav se zdi včasih težko, ne pozabimo, da imamo vsi svoje dobre lastnosti. Tudi osebe, s katerimi se nam zdi, da smo v konfliktu. Opomnimo se kdaj pa kdaj na vse, kar pri drugih občudujemo. Tako bomo tudi ob jezenju drugo osebo lažje videli kot to, kar je – tako kot mi, le človek s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi.

  1. Aktivno poslušanje

Kolikokrat ste se že zalotili, da vam je sogovornik nekaj razlagal, vi pa ste medtem že premišljevali o tem, kaj mu boste odgovorili in ga pravzaprav poslušali le z enim ušesom. Ja, tudi aktivno poslušanje spada v pravila dobre komunikacije. Še posebej je pomembno takrat, ko se jezimo, saj smo v tistih trenutkih še manj pripravljeni prisluhniti sogovorniku. Aktivno poslušanje pomeni dve stvari: 1. sogovornika pustimo, da pove, kar želi povedati in 2. osredotočimo se le nanj in ne na svoj odgovor. Ko sogovornik preneha govoriti, si lahko vzamemo nekaj sekund, da uredimo misli in pripravimo odgovor. Na ta način poskrbimo tudi za umiritev komunikacije in preprečimo vsesplošno vpitje eden čez drugega, ki ne koristi nikomur.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Če bi me imel rad …

»Zadnje čase se mi zdi, da sem sama za vse. Kuham, pospravljam, perem, likam, skrbim za otroke, on pa nič. Včasih se sprašujem ali mu je sploh še mar zame. Če bi me imel vsaj malo rad, bi videl, da potrebujem pomoč in bi pomagal tudi pri gospodinjskih opravkih.«

Takole se glasi delček sporočila, ki mi ga je pred kratkim poslala bralka blogov in me spraševala ali razmišlja prav.

Vam njeno sporočilo zveni znano? Ste že kdaj pomisli če bi me imel rad, bi pospravil posodo? Ali če bi me imel rad, bi mi to tudi večkrat povedal in me objel? Ali pa, če bi me imel rad, bi šel z mano v gledališče? Mogoče, če bi me imel rad, bi me razumel? In še bi lahko nadaljevala.

Razmišljanje v stilu Če bi me imel rad, bi … je razmišljanje, ki naše življenje in naše odnose pospremi z obilico slabe volje in trpljenja.

Popolnoma po nepotrebnem. Naj razložim zakaj.

Naredite anketo med znanci in prijatelji in jih vprašajte kako vedo, da jih ima njihov partner ali partnerka rad oz. rada in prepričana sem, da boste po nekaj začudenih pogledih in trenutkih za razmislek dobili zelo različne odgovore. Zastavite to vprašanje še sebi in vašemu partnerju in obstaja velika verjetnost, da se bodo tudi vajini odgovori razlikovali.

Ljubezen je nekaj, kar dojemamo vsak po svoje, vsak imamo svojo predstavo kaj pomeni nekoga imeti rad in v skladu s to predstavo se tudi vedemo. Težava nastopi, ker pogosto ne ozavestimo svojih definicij ljubezni, niti ne preverimo kakšne definicije ljubezni ima naš partner. Tako npr. on razmišlja, da bo na mojem avtomobilu zamenjal pnevmatike in mi ga še opral in posesal ter mi na ta način izkazal ljubezen, jaz pa ob tem razmišljam »Oh, ti moške, vse kar jim je pomembno je avto.«

Da ne bo prihajalo do nesporazumov in nepotrebne slabe volje, je pomembno, da ozavestimo svoje predstave o ljubezni, svoje definicije ljubezni in se o njih pogovorimo s partnerjem.

Na ta način si bomo prihranili marsikateri trenutek slabe volje. Saj vemo, komunikacija je temelj dobrega odnosa. Če nekaj želimo, to povejmo. Če nas nekaj moti, povejmo. Ne pričakujmo, da nam bodo drugi brali misli. Te sposobnosti žal (ali na srečo) nimajo, niti je nimamo mi. Več o tem sem že pisala v zapisu Kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli?

Razmišljanje Če bi me imel rad, bi … je tako zelo pogosto, da obstaja velika verjetnost, da na enak način razmišlja tudi naš partner. In mu je morda nekako logično, da opravljamo določena gospodinjska opravila, saj če ga imamo radi, bomo to pač počeli.

Slabi volji in konfliktom se bomo v veliki meri izognili tudi z zavedanjem, da vse kar počnemo, pravzaprav počnemo zase, v skrbi za svoje dobro počutje.

Velikokrat namreč razmišljamo ravno obratno in verjamemo, da delamo zaradi drugih oz. za druge. V šoli smo se učili za učitelje in ocene, danes pospravljamo in kuhamo za partnerja in otroke, v službi delamo za šefa, itd. Zakaj? Zato ker nam je mar za njih. In če bi bilo njim tudi, bi nam kdaj pa kdaj prišli nasproti, mar ne?

Takšen način razmišljanja me je spremljal precejšen del mojega življenja. Bil je nekako udoben, čeprav, roko na srce, nič kaj prijeten. Z njim sem se nekako postavili v pozicijo žrtve in odgovornost za svoje dobro počutje predala v roke drugih. Nekaj, kar nihče pri zdravi pameti ne bi naredil. Pa vendar to počnemo in se ob tem ne vprašamo ali smo se res učili za učitelje in ocene ali pa morda zato, ker nihče izmed nas ne želi imeti občutka neuspeha. Ne vprašamo se ali pospravljamo in kuhamo za partnerja in otroke oz. zaradi njih ali pa morda zato, ker v tem vidimo način, kako kot dobra partnerka in mama poskrbimo za svojo družino. Ne vprašamo se ali delamo za šefa ali pač zato, ker si želimo zaslužiti denar, saj nam ta predstavlja varnost in način za doseganje ugodja.

Morda se bo slišalo hecno, kruto ali neumno, a verjamem, da nas nihče nas ne sili, da počnemo, kar počnemo.

Konec koncev obstajajo ljudje, ki se ne učijo, ki ne zaključijo šole, ki ne kuhajo, ne pospravljajo in ne skrbijo za svoje otroke, obstajajo takšni, ki nimajo, niti ne iščejo zaposlitve. Sprejeli so svoje odločitve, s posledicami katerih morajo živeti. Sprejeli so odločitve, s katerimi so poskrbeli za svoje dobro počutje – čeprav včasih na škodo drugih, pa vendar, so sledili svojim notranjim motivom, ki so znani le njim oz. morda včasih tudi njim sami ne, če jih niso ozavestili.

Čeprav nas že od malega naprej učijo, da je zunanja motivacija tista, ki je bolj učinkovita, pa ostaja dejstvo, da smo ljudje bitja, ki smo zelo močno notranje motivirana. Naš motiv: počutiti se dobro. Vedno in povsod. Vprašanje pa je ali se zavedamo katerim svojim definicijam, željam, pričakovanjem in prepričanjem sledimo. Če ozavestimo te, smo na konju. Vedeli bomo namreč zakaj počnemo kar počnemo – izključno zaradi in za sebe – in s tem se bomo izognili številnim trenutkom slabe volje in nepotrebnim konfliktom.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

5 korakov do opustitve negativnih misli

Negativne misli, tiste, ki naše dneve polnijo s skrbmi, dvomi, jezo, žalostjo in razočaranjem, so dobro znane vsem. Predvsem, ko govorimo o skrbeh, sem prepričana, da bi bila konkurenca za naslov svetovnega prvaka izredno močna.

Čeprav se zdi, da so negativne misli neizogiben del našega vsakdana, pa obstaja nekaj korakov s katerimi jih postopno lahko opustimo.

  1. korak: Izogibajte se dejavnikov, ki jih dojemate kot stresne

Ste že kdaj pri sebi prepoznali tako imenovane sprožilce negativnih misli. Morda je to gledanje poročil, branje dnevnega časopisja, klepet s prijateljem ali prijateljico, ki v vsaki situaciji najde nekaj slabega in se stalno pritožuje. V življenju je vsekakor obilica situacij, ob katerih se zdi, da negativne misli kar same privrejo na plan, pa vendar se marsikateri izmed njih lahko izognemo. Dobro se je zavedati, da je negativnost zelo nalezljiva ter da se tako kot sreča ne le sešteva, temveč množi. Zato se, kadar le lahko, izognite situacijam, ki jih prepoznate kot sprožilce.

  1. korak: Ozavestite negativne misli

Namenite nekaj dni analizi svojih misli. Lahko si določite del dneva, ko boste zavestno opazovali svoje misli ali pa si namenite nekaj minut samote in zapisujte misli, ki vam rojijo po glavi. Bodite pozorni tako na tiste, ki vas podpirajo, kot tudi na tiste, ki vas ne. Na ta način boste ozavestili negativne misli, ki se jih pogosto sploh ne zavedamo več, saj so postale del nas oz. del naše identitete. Ozaveščanje negativnih misli nam omogoča, da spoznamo, da niso avtomatične, temveč smo se nanje le navadili, kar pa pomeni, da imamo moč, da se jih tudi odvadimo.

  1. korak: Magična beseda – ampak

Negativnim mislim dodajte magično besedo – ampak. Npr. v tem poročilu manjka kakšna vejica, ampak vsebinsko sem ga pa res dobro pripravila, ali ta juha je res preslana, ampak glede na to, da sem jo pripravila prvič, mislim, da mi je kar dobro uspela, ali sodelavka mi je res na grd način vrgla poleno pod noge, ampak vsaj ostali sodelavci so takšni, da se z njimi dobro razumem ali spet sem se zredila, ampak imam pa še vedno čudovite zelene oči in dolge rjave kodre. Večkrat ko negativnim mislim dodamo tudi kaj pozitivnega, hitreje bo to postalo naša nova navada in svet ne bo več videti le črn. Kreiranje spodbudnega in prijaznega notranjega dialoga nam bo pomagalo, da bomo postopno negativne misli nadomestili z bolj optimističnimi.

  1. korak: Vadite prijaznost in optimističnost

»Optimist vidi vrtnico in ne trnja, pesimist strmi v trnje, ne da bi se opazil vrtnico«, pravi Kahlil Gibran. V življenju vsakega izmed nas je obilica blagoslovov v obliki oseb, izkušenj in materialnih dobrin. Ali jih bomo opazili ali ne je odvisno le od nas. Vsi imamo številne kvalitete v obliki znanj, izkušenj, osebnostnih lastnosti in vizualnih karakteristik, ki jih pri sebi lahko cenimo. Ali jih bomo ali ne, je prav tako odvisno le od nas. V življenju smo doživeli že veliko lepih izkušenj in prijetnih presenečenj. Le mi smo tisti, ki se lahko odločimo, da se bomo osredotočili nanje in ne na kaj drugega.

  1. korak: Bodite potrpežljivi

Negativne misli so naš spremljevalec že od rojstva. Poslušali smo jih (in jih pogosto še) pri starših in sorodnikih, pri prijateljih in vrstnikih, v šoli, v službi, ob gledanju poročil, filmov in nadaljevank, beremo jih v knjigah, časopisih in na socialnih omrežjih. Svet je pravzaprav prežet z negativnostjo in negotovostjo, zato je za spremembo potreben čas in seveda potrpežljivosti.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli?

Komunikacija je del našega vsakdana. Ne glede na to kaj počnemo, ves čas komuniciramo oz. nekaj sporočamo.

Včasih se iz užaljenosti zatečemo v molk in s tem sogovorniku poskušamo svojo užaljenost pokazati, namesto, da bi o svojih čustvih spregovorili. Včasih naš sogovornik tega molka ne razume kot užaljenost, temveč kot našo potrebo po umiku in razmisleku. Zgodi se, da ga razume kot znak, da ima on prav. Včasih pa kot kuhanje mule ali trmarjenje. V nekaterih primerih bo morda celo vedel, da smo užaljeni, a to nam ne zadostuje. Pričakujemo, da bo uganil, kaj je bil povod za našo užaljenost in nam naslednjič tega povoda ne bo več dal. V vseh primerih pa je jasno eno – oba sogovornika za nastalo situacijo krivita drugega.

Morda banalen, a vsakdanji primer – žena pravi možu: »Ne morem verjeti kako hitro napolnimo vrečo s smetmi.« Mož nič. »Skoraj vsak drugi dan jo je treba zamenjati,« nadaljuje. Mož še vedno nič. Poskusi še v tretje: »Veš, sodelavka mi je rekla, da pri njih mož odnaša smeti.« A on še vedno ne dojame, da ga žena s tem prosi naj vendar odnese smeti. Ona pa, namesto, da bi svoje želje jasno izrazila, sama pri sebi premišljuje: »Vse moram narediti sama. Če bi me imel rad, bi vsake toliko odnesel smeti.« Ima pač to smolo, da njen mož nima telepatskih sposobnosti. Če bi jih imel, bi vedel, da ona njegovo ljubezen do nje, vrednoti na podlagi dejanj, med katerimi je tudi dejanje izpraznitve koša za smeti. Ko bi le obstajal način, da bi mu to lahko sporočila tako, da bi razumel.

Da ne bo pomote – velja tudi obratno. Primer: mož se vrne z nogometa, preznojeno majico vrže v pralni stroj in reče: »Ta teden imamo trening še v petek.« Žena v mislih že dela načrt, kako bo uskladila vse petkove obveznosti. Nekaj minut kasneje se zasliši iz kopalnice: »Majico sem vrgel kar v pralni stroj,« kar je koda za »operi majico«, ki pa je žena ne razume. Tudi ona, tako kot on, nima telepatskih sposobnosti. Zato obstaja velika verjetnost, da bo moževa najljubša majica do petka ostala neoprana, kar bo povod za slabo voljo najprej na njegovi, nato pa še na njeni strani. Če bi le obstajal način, da bi se tej slabi volji lahko izognila …

Komunikacija je umetnost, pravijo nekateri. Kadar drug od drugega pričakujemo, da si bomo znali brati misli, to prav gotovo drži. Pogosto govorimo v šifrah, ki jih razumemo le sami, drugim pa se niti sanja ne, kaj jim pravzaprav želimo sporočiti. Zato bodimo v svojih sporočilih jasni. Če nekaj želimo, to povejmo. Ne »po ovinkih«, temveč direktno. Če še nismo prepričani, da nas je sogovornik razumel, preverimo ali je slišal to, kar smo želeli sporočiti. Če nas nekaj zanima, vprašajmo. Če odgovora ne razumemo ali ga morda sploh nismo dobili, vprašajmo ponovno. Prosimo za dodatno pojasnilo. Prevzemimo odgovornost za zadovoljitev svojih potreb in ne pričakujmo, da bodo drugi uganili kaj potrebujemo.

Kadar komuniciramo na ta način, komunikacija ni umetnost. Je le skupek jasnih potreb, izraženih v besedni in nebesedni komunikaciji, ter aktivnega poslušanja, kamor spada tudi preverjanje pravilnega razumevanja sogovornikovih besed. Na življenje namreč gledamo vsak s svoje perspektive, obarvane s preteklimi izkušnjami, razumevanjem sebe, ljudi in sveta, ki nas obdaja. Kakšna je ta perspektiva vemo samo mi, drugi imajo drugačno. Zato jim, če želite, da vas bodo bolje razumeli, svojo perspektivo predstavite. Jasno in brez ovinkarjenja. A se hkrati zavedajte, da sogovornikovo razumevanje vaše perspektive še ne pomeni nujno uklonitve vsaki vaši želji. Enačenje razumevanja z »naredil/a bo, kot želim,« ni nič drugega, kot nov povod za slabo voljo.

Poslovno mreženje ali iskanje osebnih koristi?

»Saj se boš navadila,« mi je odvrnila kolegica, ko sem glasno nasprotovala vzpostavljanju poslovnih stikov izključno zaradi koristi. Se bom res?

Zgodba je naslednja. Znanec, ki mi je bolj anti- kot simpatičen, me pokliče in prosi za sestanek, na katerem naj bi se dogovorila o prihodnjem poslovnem sodelovanju, ki bi mi koristilo. Poudarjam, da bi mi koristilo, saj sicer na sestanek ne bi pristala niti po naključju. Toda – sem pripravljena priti na srečanje, vzklikniti, da sem ga vesela, se objeti, izmenjati darilo in se družiti … v nedogled, da bom speljala posel, se razširila, da bodo zame izvedeli drugi in bom več zaslužila? Ali bom ostala »zvesta sebi«, se odrekla srečanju in iskala posel z ljudmi, ki jih imam rada in ob katerih se imam lepo?

Poslovno mreženje je izraz, ki ga v poslovnem okolju pogosto uporabljamo. Tudi sama sem kot svetovalka iskalcem zaposlitve pogosto rekla, naj se ne obremenjujejo s tem, kakšen prvi vtis naredi delodajalec, saj ne bomo živeli z njim, le delali bomo; ne nujno z ramo ob rami. Pogosto so me vprašali, kje je meja med mreženjem in prilizovanjem oziroma iskanjem kratkotrajnih osebnih koristi. Tu nastopi samozavest. Če veš, kaj je razlog, si se mu pripravljen podrediti. Torej – ko iščeš samega sebe, je dobro spoznati čim več ljudi in se zrcaliti v njih, pridobivati samozavest in se brusiti. Spoznati tudi čim več delodajalcev in z njihovo »pomočjo« spoznati samega sebe. Ko samozavest pridobiš, ni več dvoma – treba je biti iskren. Če si iskren do sebe, si lahko pošten do drugih. Če si pošten do drugih, ne boš iskal poslovnih vezi v okolju, v katerem se ne počutiš dobro, niti na račun večjega zaslužka. Takrat se naučiš reči ne. Tudi preračunljivosti. Ne vem, če lahko pristanem na kar koli drugega.