Prispevki

Uživajmo v prazničnih dneh tudi, če smo sami

Nekatere ob misli, da bi praznične dni preživeli sami, spreleti nelagodje, morda celo strah. Drugi se ob tej isti misli vzradostijo in se neskončno veselijo prihajajočih prazničnih dni. V čem je razlika? Kako to, da prvi ob misli na samoto občutijo nelagodje, drugi pa ugodje?

Razlog se skriva v naši razlagi dejstva, da bomo praznike preživeli sami. Pa tudi v tem, kako razumemo samoto – kot osamljenost ali kot preprosto to, kar je – samota. Biti sam in biti osamljen namreč nikakor nista sinonima.

Ko rečem, da sem sama, temu ne pripisujem neke negativne vrednosti ali pomena, temveč le navajam dejstvo. Morda se za besedno zvezo biti sam celo skriva interpretacija: kočno si bom lahko vzela čas zase; v miru se bom razvajala v peneči kopeli; nalila si bom kozarec vina, se zavila v toplo odejo in brala do onemoglosti. Ob misli na vse to se človek težko počuti neprijetno.

Ko pa rečem, da sem osamljena, je zgodba popolnoma drugačna. V besedici osamljenost se namreč skrivajo povsem drugačne interpretacije: nikomur ni toliko mar zame, da bi me prišel obiskat; za nikogar nisem dovolj pomembna, da bi me kam povabil; nihče me nima rad; nisem vredna, da bi bila v družbi drugih ljudi; če bi jim bilo mar, bi se spomnili name. To je le nekaj interpretacij, ki se skrivajo v jedru osamljenosti in seveda se ob misli nanje težko počutimo dobro. Še posebno v prazničnih dneh, ko so pričakovanja, da moramo biti obkroženi z ljudmi, toliko večja.

Če smo torej v situaciji, ko bomo praznične dni preživeli sami in nam je ob misli na to neprijetno, razmislimo, kako si samoto interpretiramo. Kako ob misli na to, da bomo sami, razmišljamo o sebi, pa tudi o drugih? Prav to so namreč tiste misli, ki so tesno povezane s tem, v kakšnem vzdušju bomo preživeli dneve do konca leta. Vzdušje namreč ni odvisno od praznikov in ljudi, temveč od nas oz. tega, kako v dani situaciji razmišljamo in kako si jo interpretiramo. Morda pa so prav ti trenutki priložnost, da se ob razmišljanju, kako drugim nismo pomembni, saj bi nas v nasprotnem primeru obiskali ali povabili na obisk, vprašamo, kako pomembnost kažemo sami sebi.

Kako lahko praznične dni izkoristimo in naredimo nekaj, s čimer si bomo pokazali, da smo pomembni zase? Kako lahko poskrbimo za svoje dobro počutje prav mi sami, ne glede na to, ali praznike preživljamo v družbi drugih ali ne? Kako lahko čas, ki ga povezujemo z obdarovanjem, širjenjem ljubezni in hvaležnostjo, preživimo tako, da se obdarimo sami, da širimo ljubezen do sebe in smo hvaležni za vse blagoslove, s katerimi nas obdarja Življenje? Kako lahko čas, ko smo sami, izkoristimo, da obdarujemo druge ljudi v stiski ali širimo ljubezen s tistimi, ki so na te praznične dni prav tako sami?

Ključno vprašanje, ki bo doprineslo k prijetnemu preživljanju prihajajočih dni, tako ni zakaj smo sami, temveč kako si lahko pričaramo praznične dni v družbi samih sebe. Kdo ve, morda bomo celo presenečeni ob tem, kako zelo bomo uživali v svoji družbi, če le opustimo razmišljanje, da je biti sam nekaj slabega in da za svojo srečo in zadovoljstvo vedno potrebujemo fizično prisotnost drugih ljudi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki

5 navad, s katerimi škodujemo partnerskemu odnosu

Partnerski odnos je nekaj, k čemur stremi večina. Pa ne kar h kakršnemu koli. Stremimo h kvalitetnemu, ljubečemu in spoštljivemu partnerskemu razmerju. Pa se v skladu s tem tudi vedemo? Večkrat ne kot ja.

Številna so vedenja, s katerimi razmerju prej škodimo kot koristimo. Če jih uporabljamo dovolj dolgo, preidejo v navado in izbiramo jih, ne da bi se tega sploh zavedali. Zato tokrat na kratko predstavljam 5 navad, s katerimi partnerskemu odnosu škodujemo.partnerski odnos

1. Neiskrenost v odnosu

Verjetno ni treba na dolgo in na široko razlagati, zakaj je iskrenost v odnosu pomembna. Poudarila bi le, da je pomembna ne le iskrenost do partnerja ali partnerke, temveč v prvi vrsti do sebe. Pogosto smo neiskreni že v začetku, ko je razmerje še v nastajanju. V glavi si kreiramo sliko idealnega partnerja ali partnerke, odmislimo vse slabosti in se slepimo, da bo tisto, kar nas morda že moti pri partnerju, samo od sebe izginilo. Prepričujemo se, da se bo spremenil, da ga bomo mi spremenili, a vse to ni nič drugega kot laž, ki jo vztrajno ponavljamo sebi v upanju, da se bo uresničila. A se ne bo. Če torej že v začetku vemo, da obstajajo nekatere razlike, ki bi morda znale biti nepremostljive, si jih priznajmo in se o njih s partnerjem pogovorimo.

2. Tekmovanje, kdo se je večkrat prilagodil

Večina ljudi se ne zaveda, da vse, kar počnejo, pravzaprav delajo zase. Tudi kadar ustrežemo partnerju ali partnerki, to naredimo zaradi sebe in ne zaradi njega ali nje. Tako se odločimo, ker v tej odločitvi prepoznamo določene koristi zase, ki pa običajno niso ozaveščene. In prav to je razlog, da imamo občutek prilagajanja in popuščanja. In seveda se nam zdi pošteno, da se v razmerju ne prilagajamo le mi, temveč tudi partner, saj če nas ima rad, kot imamo mi njega, bo to naredil za nas. In tako v mislih naredimo zaznamek vsakokrat, ko smo se prilagodili, in se jezimo na partnerja, če se on ne prilagodi nam. Da to vodi le v obtoževanje in pritoževanje, dve vedenji, s katerimi razmerju ne koristimo, je verjetno odveč pisati.

3. Izogibanje nesporazumom za vsako ceno

Včasih slišim koga reči, da s partnerjem nikoli nista v konfliktu. Zdi se, kot da je to nekaj, s čimer se ljudje pohvalijo, a moram priznati, da sama takšen stavek vidim prej kot opozorilo, da morda ni vse tako, kot bi želeli. Ljudje smo si različni, to je dejstvo. Imamo različne izkušnje, drugačne poglede na svet, različna pričakovanja in prepričanja, zato so nesporazumi neizogibni. Seveda pa je pomembno, da jih znamo tudi ustrezno rešiti. Zadrževanje svojega mnenja in občutkov z namenom, da se izognemo konfliktu, dolgoročno ni dobra strategija, saj se morda konfliktu s partnerjem res izognemo, ne moremo pa se izogniti konfliktu, ki se bije znotraj nas. Delček nas, ki pravi, da bi morali svoje mnenje in občutke izraziti, je namreč v nasprotju z delčkom, ki nas prepričuje, da moramo biti tiho. Tako nerešeni notranji kot tudi nerešeni zunanji konflikti pa prinašajo obilico nezadovoljstva in notranjega nemira. Smo v takšnem stanju res dobra družba partnerju ali partnerki.

4. Omejevanje svobodepartnerski odnos partnerski odnos

»Če je nekaj všeč meni, potem moraš to imeti rad tudi ti,« je razmišljanje, ki hitro vodi v omejevanje svobode. Seveda velja tudi obratno, ko se silimo v aktivnost, ki je všeč partnerju, le zato, da bomo skupaj preživeli prosti čas. Slednje je seveda pomembno, a le, če v skupnem preživljanju prostega časa oba uživava. Svoboda je ena od potreb, ki je skupna vsem ljudem in nihče ne mara občutka, da nekdo upravlja z nami ali nas kontrolira. Zato ne preseneča, da se, kadar ta občutek imamo, zelo hitro postavimo v bran. Siliti partnerja, da počne nekaj samo zato, ker je to všeč tudi nam, ali da neko svojo dejavnost opusti, ker mi v njej ne vidimo smisla, bo pogosto močno prispevalo k občutku, da nas hoče oseba, ki naj bi nas sprejemala takšne, kot smo, spremeniti. Če vas vprašam, ali si želite biti v razmerju z nekom, ki vas želi spremeniti, verjamem, da bo odgovor ne. Si torej res želimo biti oseba, s katero naš partner ne bo želel biti?partnerski odnos

5. Samoumevnost razmerja in partnerja

V začetku razmerja nam to še ni samoumevno. Vemo, da se je smiselno potruditi, če želimo, da se bo nadaljevalo. Po določenem času, ko vemo, da smo partnerja ali partnerko že osvojili in on ali ona nas, pa se v nas prikrade občutek, da nam ni treba ničesar več storiti, saj je ljubezen partnerja zagotovljena. S tem so povezana tudi pričakovanja, ki jih gojimo do partnerja ali partnerke in jih seveda nanj ali nanjo tudi naslavljamo. Kot na primer, pričakujem, da boš trikrat tedensko ti kuhal kosilo, da boš pomagal pri skrbi za hišnega ljubljenčka, da boš plačeval večji delež stroškov, ker imaš večjo plačo itd. Ker to pričakujemo, se nam zdi samoumevno, da bo partner to upošteval in se mu niti ne zahvalimo več, ko to res stori. Zakaj bi se mu, saj je vendar logično, da bo to storil. Ja, morda je logično, a pogosto je ta logika le v naših glavah, medtem ko partner morda razmišlja popolnoma drugače. A ne glede na to se je smiselno vprašati, kdaj smo mi sami bolj pripravljeni nekaj storiti oz. kdaj se počutimo bolje: kadar nekdo opazi delo, ki smo ga opravili, ali kadar ga ne? Nas res tako veliko stane, če sem in tja partnerju rečemo »hvala, ker si«?

Navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnosu škodujemo, je še veliko, veliko pa je tudi navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnos krepimo. A še preden se lotimo teh, je smiselno narediti evalvacijo partnerskega razmerja in najti tiste škodljive navade, ki bi jih lahko nadomestili z novimi. S katerimi? O tem pa preberite tu.

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos