Prispevki

Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Kdo sem, če nisem mama? 2. del 

Prišla sem v laboratorij, v skladu z navodili, ki sem jih prejela od tamkajšnjega osebja. Ko sem že hotela vstopiti, sem opazila, da so vhodna vrata zaklenjena, na vratih pa napis, da laboratorij danes izjemoma ne deluje.

»Odlično,« sem si mislila. »Spet bom poslušala, da se mi mudi, zakaj sem tako dolgo čakala itd.« Ko sem že hotela oditi, je prišla en od zaposlenih v laboratoriju in povedala, da so že cel dan brez elektrike, saj so blizu njih delavci pri delu na cesti pretrgali kabel za električno energijo. Tudi če mi kri vzamejo, je nimajo kje pregledati ali shraniti, je pojasnila.

Ker sem imela navodilo, da moram priti na pregled na točno določen dan menstrualnega cikla, sem poklicala specialista in preverila, ali morda kljub vsemu kri lahko dam kakšen drug dan oz. ga prosila za njegov nasvet. Nisem ga dobila. Namesto tega sva ponovila dialog iz ordinacije – Koliko ste stari? 36. Zakaj ste pa tako dolgo čakali? Mudi se vam, zdaj smo izgubili en mesec, ker niste šli prej na odvzem krvi itd. Razlage, da sem na odvzem krvi prišla v skladu s prejetimi navodili, ni poslušal, jaz pa sem bila tako zelo besna, da bi ga najraje treščila kar preko telefonske slušalke, če bi ta to le dopuščala. Celoten pogovor sem doživela kot oštevanje za nekaj, kar se mi v resnici ni zdelo moja napaka. In res nisem potrebovala oštevanja, potrebovala sem spodbudo.vloga mame vloga mame

Ko sem se uspela nekoliko umiriti in se odpeljati domov, me je kar na enkrat preplavil močen občutek, da je vse tako, kot mora biti. Da pretrgani kabel za električno energijo ravno na dan, ko bi morala dati kri, nikakor ni naključje. Ne vprašajte me, kako sem vedela, preprosto sem. Bila je misel intuicije. Vedela sem tudi, da se mi s tem zdravnikom ne bo več treba srečati. Nisem vedela, ali zato, ker bom že prej zanosila po naravni poti ali pa zato, ker se bo moje življenje obrnilo v smer, v kateri o materinstvu ne bom razmišljala. In iskreno, bilo mi je vseeno. Bilo mi je dovolj, da sem vedela, da je vse tako, kot mora biti, da mi ni treba o ničemer skrbeti.vloga mame vloga mame

Nekako hkrati s to prigodo sem začela tudi redno hoditi k bioenergetičarki, na akupunkturo in se držati programa Fertility care. Čisto spontano sem se začela več družiti s prijatelji, početi stvari, v katerih sem uživala, ponovno sem dobivala navdih za kreiranje poslovnih priložnosti, skratka, svoje življenje sem postavila nazaj na stare tirnice, v čas, ko o materinstvu nisem razmišljala. Več časa sem lahko posvečala tudi študiju realitetne terapije in teorije izbire, vključena sem bila v osebno terapijo, ki je bila del študija, in lahko bi rekla, da sem ponovno zaživela.

Sprejela sem, da so stvari, ki resnično niso v moji kontroli, ne glede na to, kako močno si želim. Vedno znova sem si postavljala vprašanje, ki mi ga je na terapiji velikokrat zastavila moja terapevtka Olga: »Ali zmoreš to sprejeti?« In ja, končno sem lahko iskreno rekla, da zmorem sprejeti. Zmorem sprejeti, da prihodnosti ne morem kontrolirati. Zmorem sprejeti, da morda nikoli ne bom mama. Zmorem sprejeti, da bo ob teh dejstvih morda to vplivalo tudi na prekinitev zveze s partnerjem. In zmorem sprejeti sebe z otroki ali brez, s partnerjem ali brez, v bolečini, strahovih, neuresničenih pričakovanjih in še čem.vloga mame vloga mame

Kdo ve, ali je prav vse to sprejemanje vsega, kar je, vplivalo na to, da se danes ne sprašujem, kdo sem, če nisem mama, temveč, kdo sem, čeprav sem oz. bom mama. Slab mesec po dokončnem sprejetju situacije, takšne kot je bila, brez fig v žepu in brez pričakovanj, sem namreč zanosila. Ko pišem te besede, še nisem na porodniški, zdaj, ko jih berete vi, sem že. In zdaj tudi vem, da sem mnogo več kot le mama. Sem tudi ženska, partnerka, prijateljica, podjetnica, teta, hči, lastnica psa, pa specializantka psihoterapije, HSE coach in tudi strastna bralka knjig, ljubiteljica komedij in narave in še in še in še.

Vlog v življenju imamo lahko toliko, kot smo jih pripravljeni sprejeti. Imamo vse tiste, v katerih prepoznamo, da preko njih lahko živimo izpolnjeno življenje. Tudi mame smo lahko, čeprav morda ne čisto v takšnem smislu besede, kot smo je vajene. Pa vendar smo lahko neke vrste mame otrokom, ki potrebujejo pomoč, starejšim, ki jih nihče ne obiskuje, ali pa zapuščenim hišnim ljubljenčkom. Lahko smo vse, kar želimo. Takoj ko smo pripravljeni spustiti pričakovanja in ideje o tem, kakšna bi posamezna vloga v sladu s pričakovanji družbe morala biti, in si dovolimo kreirati svoje vloge in svoje predstave teh vlog.vloga mame vloga mame

Z ljubeznijo. ♥
Petra vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame

Kdo sem, če nisem mama? 2. del

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Ko sem si nekoliko opomogla od šoka, je na plan spet prišlo vprašanje, kaj pa, če mi ni namenjeno? Poskusiš potlačiti, pozabiti, ignorirati takšne misli, a vztrajajo. Z namenom, seveda. Da se z njimi soočiš, da se znova soočiš s svojimi pričakovanji do sebe in drugih ter z občutji, ki jih ob tem doživljaš. Da spoznaš, da še vedno na vso moč skušaš kontrolirati stvari, ki jih pravzaprav ne moreš.

Ja, zdaj že veste, spet sem se lotila spuščanja. Tudi tokrat z metodami HSE coachinga, a ne da bi se tega res zavedala, tokrat s figo v žepu. Prepričana, da se bo želeni rezultat pokazal takoj, ko bom spustila pričakovanje po ponovni zanositvi, sem se opuščanja pričakovanj lotila ne z namenom, da jih res opustim, temveč z namenom, da na ta način dosežem zanositev. Pričakovanega rezultata seveda ni bilo. Univerzuma pač ne moreš ukaniti, sebe za nekaj časa lahko.

Ko je moja nepotrpežljivost kljub nenehnemu soočenju s pričakovanji naraščala, sem spoznala, kaj pravzaprav počnem. Navidezno spuščam nekaj, česar v resnici ne želim spustiti, še več, za vsako ceno se tega poskušam okleniti. Razmišljala sem, kaj vse bi še lahko naredila, da povečam možnost zanositve, iskala odgovore, vse z namenom, da bi, kot pravi Martin Kojc v knjigi Učbenik življenja, izsilila rezultat. A ko hočeš nekaj izsiliti, se ti to vztrajno izmika.

To dobro vedo tvoji prijatelji in znanci, zato ti vsi po vrsti hitijo svetovati, da se moraš samo sprostiti in potem bo. Oni vedo. Sami sicer niso imeli takšne izkušnje, ampak oni vedo. In v resnici veš tudi sami. A kaj, ko je med vedeti in storiti tako velik prepad. Roko na srce, marsikdaj vemo, kaj je dobro za nas, pripravljeni smo to tudi storiti, pa ne vemo, kako.

S tem v mislih sem preusmerila svojo osredotočenost z vprašanja, kaj storiti, da povečam možnost zanositve, na vprašanje, kaj storiti, da si omogočim srečno in izpolnjeno življenje tukaj in zdaj. Sita sem bila namreč nenehnega razmišljanja, bo ali ne bo, kdaj bo, kaj pa, če je že, pa jaz še ne vem in bom z nečim, kar bom naredila, pojedla, razmišljala itd. povzročila, da se bo slabo končalo. S temi mislimi sem se psihično izčrpavala. Pa ne le sebe, temveč je  to vplivalo tudi na partnerja. Da se je vse to poznalo na odnosu, verjetno ni treba razlagati. Tisti, ki ste to izkusili, dobro veste, da ni lahko in ste se ob tem verjetno soočili z mnogi izzivi. Zato občudujem vse, ki zmorete prestati številne postopke umetne oploditve, vse trenutke upanja in razočaranja. Vsa čast. Ne verjamem, da bi jaz to zmogla.biti mama biti mama

Iskreno, si v tistem trenutku niti nisem želela, da bi zmogla. Vsega skupaj sem imela dovolj, dovolj pritiska, ki sem ga nenehno usmerjala nase, dovolj kreiranja negativnih scenarijev za prihodnost, dovolj ugibanja, dovolj nasvetov. Želela sem si, da bi se življenje vrnilo nazaj v čas, ko se z razmišljanjem o materinstvu sploh nisem ukvarjala. Hkrati pa sem globoko v sebi vedela, da bom, le če v resnici spustim pričakovanje po vlogi mame, ponovno lahko srečna, predvsem pa bom ponovno našla tisto sproščenost in notranji mir, po katerem sem tako zelo hrepenela. In sem spet spuščala – prepričanja, zgodbe, pričakovanja, čustva. Tokrat iskreno, brez fige v žepu.biti mama biti mama

Zanimivo, kako sem potem lahko kar na enkrat popolnoma neobremenjeno sprejemala nasvete drugih. Nisem se več jezila, nisem več pričakovala, da bodo delovali. Razumela sem jih kot dobronamerno gesto, nekatere sem upoštevala, drugih ne. Vse, kar sem počela, nisem več počela z namenom, da dosežem želen rezultat, temveč preprosto iz razmišljanja poskusiti ni greh in kar bo, pa bo.biti mama biti mama

S tem razmišljanjem sem iskala pomoč tudi v uradni medicini, pri specialistu, kamor je me napotil moj ginekolog. Težko z besedami opišem, kako neverjetno hvaležna sem, da sem še pred prihodom k njemu uspela opustiti pričakovanje po vlogi mame. V nasprotnem primeru bi se na prvem (in hvala bogu tudi zadnjem) pregledu pri njemu popolnoma sesula. Verjamem, da je strokovnjak na svojem področju, a kakšen tečaj (morda dva, tudi trije) asertivne komunikacije in empatičnega poslušanja mu nikakor ne bi škodil.

»Koliko ste stari,« me je vprašal hitro potem, ko sva s partnerjem vstopila v njegovo ordinacijo. »36,« mu povem. »Zakaj ste pa tako dolgo čakali? Mudi se vam,« nadaljuje. Razmišljam, ali naj mu povem celo svojo življenjsko zgodbo in izpostavim vse odločitve, ki so vplivale na to, ali naj vprašanje preprosto ignoriram ali pa mu povem, da pač tako je. Odločim se za slednje. Opravi pregled in mi hitro pove, da v primeru nezmožnosti zanositve običajno težava ni v moških, temveč pri ženskah. Res? Prvič slišim. Načeloma statistika kaže drugačno sliko. A ne rečem ničesar. Ne vidim smisla v tem, da bi.

Domov odidem z grenkim priokusom, a hkrati neskončno hvaležna za svojo sproščenost in mirnost, predvsem pa z razmišljanjem, kako takšen pregled doživljajo vsi tisti, ki pričakovanj po vlogi mame niso uspeli opustiti. Iskreno mi je hudo ob misli nanje. Ob misli, da v tako intimnih in težkih trenutkih, ko potrebuješ nekoga, ki ti bo prisluhnil, te razumel, morda povedal kakšno spodbudno besedo, naletiš na nekoga, čigar način komunikacije je tako nesočuten.

Priznam, iz vsega srca sem si želela, da se mi nikoli več ne bi bilo treba vrniti v to ordinacijo in tokrat me je Univerzum uslišal. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem zelo odprta za alternativne oblike pomoči, morda sem jim na trenutke naklonjena celo nekoliko bolj kot uradni medicini. Sprejela sem sicer napotnico za pregled hormonov, ki sem jo dobila, in nameravala pregled tudi opraviti, hkrati pa sem se odločila, da raziščem, kako se težav z zanositvijo loteva alternativa. Tako sem prišla v stik z bioenergijo, akupunkturo in programom Fertility care.

Ko razmišljam o preteklosti, se še vedno čudim temu, s kakšno neobremenjenostjo, predvsem pa z iskrenim zanimanjem sem brala in raziskovala o teh stvareh. Popolnoma drugačen občutek kot takrat, ko sem iskala informacije, jih takoj preizkusila in potem živčno preverjala, ali so dale želeni rezultat. Vsa ta sproščenost in neobremenjenost sta pozitivno vplivali name, pa tudi na odnos s partnerjem. Zdelo se je, da je najhuje za mano oz. za nama. Da je res tako, sem se dokončno zavedela na dan, ko sem se morala zglasiti na odvzem krvi za pregled hormonov.

Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Z ljubeznijo. ♥
Petra biti mama biti mama biti mama biti mama biti mama biti mama

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Povedano iskreno, sebe nikoli nisem videla kot mamo. Vrsto let si nisem predstavljala, da bi kdaj vstopila v to vlogo, zdelo se mi je, da preprosto ne znam z otroki. Opazovala sem druge, ki so tako spontano vedeli, kako se ob njih vesti, kako se jim približati. Jaz nisem.

Potem je v moje življenje vstopil nečak. Oseba, ki jo imam neskončno rada. In prvi otrok, ob katerem sem spontano vedela, kako se mu približati. Ne le to, zdi se mi, da sem ob njem tudi jaz zopet postala otrok. Kot teta sem si lahko dovolila početi lumparije, ki si jih kot mama zagotovo ne bi. Saj veste, starši vzgajajo, dedki, babice, strici in tete razvajamo. No, v mojem primeru to vsekakor drži.

Čeprav sem vedno občudovala vse, ki so starši, in se spraševala, kako zmorejo ohranjati prištevnost ob vseh neprespanih nočeh in izzivih vzgoje, sem v nekem trenutku tudi sama začutila željo, da bi bila mama. Nisem se dolgo ukvarjala z njo, saj sem bila takrat samska in pod vplivom vseh omejujočih prepričanj v smislu »nisi dovolj dobra, nisi vredna ljubezni« prepričana, da bo tako tudi ostalo. Morda me tudi zato niso motila vprašanja in komentarji v smislu »ti si pa še kar brez otrok,« »ja, zdaj bi pa že počasi bil čas,« »kdaj pa boš« itd.

Prijateljice in znanke so druga za drugo začele postajati mame. Čas, ki smo ga prej lahko preživljale skupaj, je tako postal zelo omejen, saj je bil večinoma namenjen družini. In postopno sem prepoznavala, da postajam osamljena. Ni bila samota tista, ki je vplivala na naraščajoči občutek osamljenosti, temveč razmišljanje, ali bom celo življenje sama ter ali mi je sploh namenjeno najti partnerja in imeti otroke. In več sem razmišljala o tem, bolj sem bila prepričana, da mi ni. Bolečina in žalost, ki sem jo občutila ob teh mislih, je bila neopisljiva. Hvaležna sem, da sem takrat že poznala metode HSE coachinga in nešteto ur sem presedela v predelovanju vseh čustev in občutkov, od že omenjene žalosti pa do jeze, razočaranja in sramu. Vedela sem, da si bom najbolj pomagala, če sprejmem, da bom ostala sama in spustim potrebo po tem, da za srečo in izpolnjenost potrebujem družino. A to sprejeti ni tako enostavno.

Šele takrat sem spoznala, kako močno in kako globoko je v naši družbi in v večini od nas zasidrano prepričanje, da moraš imeti otroke, da moraš izkusiti starševstvo in kot ženska torej tudi vlogo mame. Prepričanje, da le kot mati nekaj veljaš, da si le kot mati normalna. In vse, ki to niso, so za nekatere egoistične, za druge preprosto le čudne. Šele takrat sem tudi spoznala, kako močno je bilo kljub vsemu to razmišljanje zasidrano v meni.

Sčasoma sem se uspešno otresla vseh teh prepričanj in tudi potrebe po tem, da za svojo srečo in izpolnjenost potrebujem družino. In kot običajno, ko spustimo navezanost na željo, se ta uresniči. Ko sem ravno dobro začela uživati v svoji samskosti, sem spoznala sedanjega partnerja, a imeti otroke je bilo nekaj, s čimer se v tistem obdobju v resnici nisem ukvarjala. Odpirala sem namreč tudi podjetje, zato je bila vsa moja pozornost usmerjena tja. Poleg tega se mi je zdelo, da sem sprejela možnost, da otrok morda ne bo in s to možnostjo sem bila popolnoma pomirjena.

Del razvijajoče se zveze je gotovo tudi pogovor o otrocih in v nekem trenutku tudi midva nisva bila izjema. Partner si jih je želel, jaz sem bila odprta za to idejo, a ne obremenjena s tem, da bi jih morala imeti. Vedela sem namreč, da svojo srečo in izpolnjenost lahko najdem drugje. Prenehala sem se spraševati, kdo sem, če nisem mama. Vedela sem, da obstaja še tisoč drugih vlog, v katerih bi našla izpolnjenost. Konec koncev sem dve takšni vlogi že imela – bila sem podjetnica in lastnica psa in v obeh sem našla veliko tistega, kar me je osrečevalo.

Ko sva se odločila, da poskusiva srečo, sem v bila ob tem popolnoma sproščena in neobremenjena. A glej ga zlomka, kako hitro so se ponovno pokazala pričakovanja. Tokrat pričakovanja o tem, kako hitro bi morala zanositi. Ko bereš statistiko, ki pravi eno, in opazuješ svojo situacijo, ki se s to statistiko ne ujema, se začneš spraševati, ali je kaj narobe. In spet so na plan prišla razmišljanja v smislu, kaj pa če mi ni namenjeno.

Razmišljala sem, da je to morda znak, da je bolje, da čas namenim podjetju, ne pa materinstvu, a pričakovanja o tem, kako hitro bi morala zanositi, so kljub vsemu naraščala. Pa sem se znova lotila tega, kar imenujem spuščanje oz. opuščanje pričakovanj in soočenje s čustvi, ki sem jih ob tem doživljala. Ker sem to v preteklosti že uspešno storila z metodami HSE coachinga, sem izbrala enak postopek. Osvobojena pričakovanj sem prosila Univerzum, naj mi jasno pokaže, kaj je tisto, kar je v tem trenutku najbolje zame. Bila sem odprta za vse možnosti – za materinstvo, podjetništvo ali kaj drugega.

Dobra dva tedna pozneje se je na testu nosečnosti pokazal moder plus. Še enkrat se je potrdilo, da ko spustimo navezanost na željo, se ta uresniči. Bila sem vesela, hkrati pa tudi prestrašena ob misli, kako bom usklajevala materinstvo, podjetništvo in še ostale obveznosti. Po eni strani sem ob misli, da se mi nekaj časa ne bo več treba ukvarjati s tem, kje bom dobila nove posle, čutila olajšanje, po drugi strani sem se spraševala, ali ne bom morda prav zaradi tega po zaključku porodniške potrebovala precej časa, da ponovno opozorim nase in zaženem podjetje.

Postopno sem te misli uspela dati na stran, se osvobodila dvomov in strahov in se preprosto prepustila. Sledil pa je šok na prvem pregledu. Diagnoza: odmrtje ploda in zadržani splav.

Kdo sem, če nisem mama? 2. del 

Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Z ljubeznijo. ♥
Petra materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo