Prispevki

Kako opustiti stare in kreirati nove navade?

Imate morda kakšno navado ali bolje rečeno razvado in že nekaj časa razmišljate, da bi jo bilo smiselno opustiti? Morda ste tudi že poskušali, pa ni šlo. Ali pa ste jo za nekaj časa že celo opustili, nato pa znova vzeli za svojo?

Verjamem, da smo vsi že kdaj želeli kakšno navado opustiti, a smo pri tem pozabili na nekaj pomembnega – navad običajno ne opuščamo, temveč jih zamenjujemo z drugimi. Kako torej opustiti staro navado in jo zamenjati z drugo?

1. Prepoznajte razvado.

Prvi korak je seveda povezan s tem, da prepoznamo, katero razvado bi želeli opustiti. Za svojo začetno motivacijo pri opuščanju lahko poskrbimo, tako da se osredotočimo na vse neprijetnosti, ki jih ob misli nanjo občutimo. Morda škoduje našemu zdravju, vsesplošnemu počutju, morda ima škodljive vplive na naše razpoloženje ali pa se ob misli nanjo oglasi naša slaba vest. Mogoče ne vpliva pozitivno na našo samopodobo, na medsebojne odnose ali na razvoj našega osebnega potenciala. Več neprijetnih stvari, povezanih s to navado bomo našli, večja bo naša motivacija za njeno opustitev.

2. Veliki in mali cilj.

Nova navada je pravzaprav nekoliko večji dolgoročni cilj. In kot velja za vsak velik cilj, ga dosežemo z uresničevanjem manjših ciljev. Če si npr. želimo kreirati novo navado vsakodnevnega enournega sprehoda, lahko začnemo z vsakodnevnim 15-minutnim sprehodom, dvakrat tedenskim enournim sprehodom, dokler postopno ne bomo prišli do svojega dolgoročnega cilja. Vsak večji cilj, razdeljen na manjše, ki jih prepoznamo kot dosegljive in realne, je za mnoge precej učinkovitejša motivacija kot le ohranjanje osredotočenosti na večji cilj.

3. Vključenost v rutino.

Navade, ki postanejo del naše rutine, so tiste, ki jih običajno najlažje obdržimo, saj o njih ne premišljujemo. Tako kot npr. pri utečeni jutranji rutni ne razmišljamo, ali bomo umili zobe ali ne, lahko tudi novo navado umestimo v del svoje redne dnevne rutine. Raziskave namreč kažejo, da marsikdo ta sistem prepozna kot mnogo učinkovitejši od preprostega zanašanja na svojo voljo in disciplino. Če želimo kreirati novo navado jutranje telovadbe, jo vključimo v del ostale jutranje rutine. Npr. ko vstanem, si umijem zobe, nato namenim 15 minut jutranji vadbi, si pripravim kavo, pojem zajtrk in se odpravim v službo. Novo navado oz. male cilje umestimo v del rutine in tako poskrbimo za manj izgovorov. Pomagamo si lahko tudi s preventivnimi ukrepi, ki jih uporabimo, kadar se nam resnično ne ljubi. Npr. če izjemoma ne telovadim zjutraj, bom to naredila, takoj ko se vrnem iz službe.

4. Bolečina in koristi.

Zavedanje bolečine oz. vsega, kar v stari razvadi prepoznamo kot nekoristno in neprijetno, ter zavedanje vseh koristi, ki jih prepoznamo v novo razviti navadi, nam lahko pomaga, da bomo pri kreiranju navade oz. doseganju malih vsakodnevnih ali tedenskih ciljev vztrajali. Marsikdaj si lahko pomagamo s tem, da si pripravimo seznam »bolečine in koristi«, v katerega sproti vpisujemo tisto, česar se spomnimo v povezavo z neprijetnostmi stare in koristmi nove navade. To je pravzaprav lahko tudi neke vrste preventivni ukrep za vse tiste trenutke, ko se bomo spraševali: »Kaj je meni tega treba?« S pogledom na ta seznam bomo dobili še kako jasen odgovor na to vprašanje.

5. Vztrajnost.

Pogosto slišimo, da je za kreiranje nove navade potrebnih 21 dni. To sem dolgo tudi sama verjela, pred kratkim pa sem ugotovila, da sploh ne drži. Maxwell Maltz, plastični kirurg, je sicer res opazil, da se njegovi pacienti po približno 21 dneh že navadijo novega videza. Opazil je tudi, da so pacienti, ki so jim amputirali nogo ali roko, po približno 21 dneh prenehali čutiti odstranjeni ud. Ko je ta svoja opažanja zapisal, so hitro postala vsesplošna resnica. Mit, da novo navado kreiramo v 21 dneh, je bil rojen. Poznejše raziskave pa so pokazale, da to ni nujno res. Angleška raziskovalka Phillippa Lally je v svoji raziskavi ugotovila, da za kreiranje nove navade v povprečju potrebujemo 66 dni, čas, potreben za osvojitev nove navade, pa je lahko tudi krajši ali daljši, odvisno od zahtevnosti navade. Udeleženci njene študije so tako za kreiranje nove navade potrebovali med 18 in 254 dnevi. Ne glede na to, koliko časa bomo potrebovali, je pomembno, da vztrajamo. Kako vztrajati, pa preberite v zapisu, ki ga najdete tukaj.

Z Ljubeznijo. ♥
Petra

Kako vztrajati?

Kako si pomagati, da bomo ohranjali motivacijo in vztrajali na poti do cilja, je vprašanje, ki si ga je zagotovo postavil že marsikdo, ki se je v nekem trenutku svojega življenja odločil postaviti cilj in zakorakati po poti do njegove uresničitve.

Načinov, kako si pomagati, da ohranjamo motivacijo in vztrajamo, je seveda veliko, vendar pa je od nas odvisno, katere bomo prepoznali kot učinkovite oz. kot tiste, »ki delujejo«. Meni so pogosto pomagali pristopi, ki jih predstavljam v današnjem zapisu.

1. Postavitev dnevnih ciljev in prioritet

Brian Tracy v številnih svojih knjigah poudarja pomembnost postavljanja ciljev. Ne le dnevnih, temveč tudi tedenskih in mesečnih. Na dnevne cilje gledam kot na nakupovalni listek. Če grem z njim v trgovino, obstaja večja verjetnost, da bom domov prinesla res tisto, kar potrebujem. Če si svoje dnevne obveznosti zapišemo, obstaja večja verjetnost, da jih bomo res tudi izvedli. Poleg tega s tem skrbimo za svojo motivacijo, saj občutimo vsaj kanček zadovoljstva vsakokrat, ko naredimo kljukico ob uspešno dokončani nalogi na svojem seznamu. Pomembno je, da razmislimo tudi o učinku posamezne naloge, ki smo jo na seznam uvrstili. Čemu jo želimo izvesti, kakšne koristi bomo imeli od nje, pa morda ne le mi, temveč tudi drugi. Večje ko so koristi posamezne naloge, bolj je ta lahko prioritetna, še posebej če za njeno dokončanje ne bo treba nameniti veliko časa. Med prioritetne naloge pa seveda spadajo tudi tiste, ki jih želimo opraviti do točno določenega vnaprej postavljenega roka.

2. Postavljanje uspeha

Richard Wiseman, avtor knjige 59 sekund, opisuje raziskavo, ki je pokazala, da so bili udeleženci raziskave pri doseganju ciljev uspešnejši, če so se za dobro opravljeno delo tudi nagradili. Nagrade so bile lahko malenkostne, pomembno pa je, da so takšne, da v njih najdemo motivacijo. Nagradimo se lahko za uspešno izvedene dnevne cilje, za dokončanje tistih nalog, ki smo jih doživljali kot še prav posebno neprijetne ali zahtevne, pa tudi za uspešno izvedene tedenske cilje. Na ta način proslavimo svoje uspehe in skrbimo za nadaljnjo motivacijo. Proslavljanje malih uspehov je lahko tudi način, na katerega skrbimo za to, da v poti do cilja uživamo, ne pa, da nam predstavlja mučno obdobje, skozi katerega se moramo nekako prebiti. Lažje bomo vztrajali tudi, če bomo ohranjali osredotočenost na iskanje razlogov ali dokazov, v katerih prepoznamo potrditev, da bomo zmogli. Kaj je tisto, zaradi česar verjamete, da vam bo uspelo?

3. Hvaležnost

Mnogi v hvaležnosti prepoznajo način, na katerega skrbijo za svoje dobro počutje, pozitivno naravnanost in optimizem. Uporabimo pa jo lahko tudi za krepitev motivacije in vztrajnosti. Vedno znova smo lahko hvaležnost za vse, kar smo že dosegli, za osebnostne lastnosti, znanja in veščine, ki jih imamo in s katerimi si pomagamo na poti do cilja, za vse priložnosti, ki smo si jih ustvarili in jih tudi izkoristili. Vsak dan smo lahko hvaležni za notranjo moč, da smo opravili nekaj korakov do končnega cilja, čeprav se nam ni ljubilo ali smo težko našli čas, pa tudi za vso pomoč in podporo, ki nam jo morda nudijo naši družinski člani ali prijatelji. Mimogrede, avtor prej omenjene knjige je ugotovil tudi, da ljudje mnogo bolj vztrajamo pri svojih ciljih, če svoje načrte razkrijemo tudi drugim. Pri tem se mi zdi pomembno poudariti, da je to smiselno razkriti predvsem tistim, v katerih prepoznamo, da bi nas na naši poti morda lahko podprli.

4. Ohranjanje osredotočenosti na koristi cilja

Močan motiv za vztrajanje je lahko tudi osredotočenost na koristi našega cilja. Kaj nam bo prineslo to, če v nečem vztrajamo, kakšni bodo učinki neke aktivnosti, kakšne bodo koristi doseženega cilja. To je nekaj, o čemer velja razmišljati tudi že pri postavljanju prioritet, vsekakor pa je to odličen način, da se spravimo v pogon, takrat ko bi lahko našli tisoč in en izgovor, zakaj nečesa ne moremo storiti. Pomembno je, da se v predvidene koristi poskušamo čim bolj vživeti, da se vživimo ne le v koristi, ki jih bomo imeli mi, temveč tudi v tiste, ki jih bodo imeli naši najbližji. Tu ne govorimo le o materialnih koristih, temveč predvsem o koristih, povezanih s svojim  počutjem. Kako se bomo počutili in kaj bomo mislili o sebi, ko bomo cilj dosegli, kako se bo to odražalo na našem razpoloženju, na odnosu do drugih. Kot način za ohranjanje pozornosti na koristi cilja lahko uporabimo tudi tehniko nevrolingvističnega programiranja Krog odličnosti. Več o njej lahko preberete tukaj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati

3 miti o motivaciji

Ko sem bila še gimnazijka, smo se pri psihologiji učili, da obstajata zunanja in notranja motivacija. Da je zunanja tista, ki prihaja od zunaj, torej od nekoga ali nečesa izven nas, notranja pa tista, ki prihaja iz nas. kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

To je le eden od mitov o motivaciji, v katerega sem dolgo verjela in ki mi je oteževal iskanje motivacije za doseganje včasih večjih, drugič pa manjših ciljev. Pogosto sem namreč, tako kot mnogi, ki jih srečujem pri svojem delu, motivacijo iskala zunaj, ne pa znotraj sebe. Nič koristnejša pa nista niti preostala dva mita, ki ju prav tako razbijam v tem zapisu.

1. mit: Obstajata zunanja in notranja motivacija.

Resnica: zunanja motivacija ne obstaja. Vse, kar počnemo, delamo zaradi in za sebe. Delamo tisto, v čemer, na zavedni ali nezavedni ravni, prepoznamo koristi zase.

Glavna dva motiva za naše delovanje sta izogibanje bolečini, neugodju in naporu ter iskanje ugodja in dobrega počutja. V čem bomo prepoznali prvo ali drugo, je seveda odvisno do nas. Tako nekateri v teku prepoznajo ugodje, drugi pa bolečino in neugodje, nekateri v redni zaposlitvi prepoznajo varnost, drugi pa ujetost. Prav to, v čem prepoznamo nekaj dobrega zase, je tisto, kar nas dela tako različne, bodisi ko govorimo o prehrani, športu, odnosih ali čem drugem. Ljudje imamo različne zamisli, kaj je dobro za nas, in te ideje seveda želimo realizirati. To je naš motiv za delovanje, ki torej vedno izhaja iz nas.

2. mit: Če se že na začetku dobro motiviraš, motivacija traja in traja.

Resnica: motivacija pogosto „izgine“, ko naletimo na ovire, zato se je treba motivirati (skoraj) vsak dan. Če želimo ostati motivirani, je treba v motivacijo vlagati.

Motivacija, ki bi trajala tedne in tedne, ne obstaja, razen morda le v primerih, ko na poti do cilja ne naletimo na nobeno oviro, kar pa običajno ni realno pričakovanje. Zato je vsekakor priporočljivo, da si zagotovimo dnevno dozo motivacije. Pri tem lahko uporabimo načine, naštete v naslednjem odstavku in si pomagamo tudi z branjem različnih motivacijskih zgodb in ogledom motivacijskih posnetkov. Najbolje pa je, če poskrbimo kar za razvoj navade samomotivacije. Strokovnjaki razvojne psihologije in kognitivnih ved so med opazovanjem vedenja dojenčkov prepoznali, da so ti pozornost namenjali dogajanju, ki je bilo ravno prav kompleksno glede na njihovo stopnjo dojemanja sveta. Ta princip je bil pozneje prenesen tudi na področje motivacije, kjer velja, da smo najbolj motivirani za opravljanje tistih nalog, ki jih dojemamo kot ravno prav zahtevne glede na svoje zmožnosti. Če se nam zdi naloga pretežka, se ustrašimo prevelikega truda, ki ga bo treba vložiti, ali tudi neuspeha. Če pa je naloga prelahka, nam ne predstavlja izziva oz. se nam zdi dolgočasna. Ne v enem ne v drugem primeru motivacija za izvedbo ne bo dovolj visoka. Izbira ravno prav zahtevnih izzivov v sozvočju z zadovoljstvom ob uspešno opravljenem izzivu je torej prava kombinacija, s katero bomo vsakodnevno skrbeli za zadostno mero motivacije. Kadar pa je bomo zaradi kakšne ovire potrebovali nekoliko več, jo lahko okrepimo s katerim od drugih naštetih načinov.

3. mit: najprej moram najti motivacijo, nato se bom lotil doseganja cilja.

Resnica: začetna motivacija pogosto pride šele z akcijo.

Čeprav si lahko pri začetni motivaciji pomagamo z različnimi tehnikami, pa tista prava motivacija pride šele z akcijo oz. s tem, ko začnemo opažati pozitivne rezultate svojih aktivnosti. Kar spomnimo se trenutka, ko smo npr. hujšali. Motivacija je z vsakim izgubljenim kilogramom postajala večja. Vsakodnevna akcija v smeri cilja je torej tista, s katero si bomo omogočali zadostno mero motivacije tudi v trenutkih, ko nas bo na poti do cilja pričakala kakšna ovira. Seveda si lahko pomagamo tudi na druge načine, npr. s tehniko NLP Krog odličnosti, z osmišljanjem cilja in iskanjem koristi, ki nam jih bo ta prinesel. Pri tem upoštevajmo tako materialne  kot tudi osebne koristi v obliki dobrega počutja, več samozavesti, občutek uspeha in ponosa, pa tudi koristi, ki jih ima doseženi cilj za naše najbližje. A ključna je vsekakor akcija, saj v nasprotnem primeru vse prehitro ostanemo le pri sanjarjenju, ki dolgoročne motivacije ne prinaša.

Z ljubeznijo. ♥  kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

Petra kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

Preprosta vaja za dobro počutje

Nevrolingvistično programiranje ali NLP sem v svojih zapisih že omenjala, a moram priznati, da nobena NLP tehnika ni naredila name tako močnega vtisa kot tehnika, imenovana Krog odličnosti.kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Prvič sem jo izvajala že skoraj pred desetletjem, ko sem se že spogledovala z željo biti samozavestnejša. Od takrat sem jo na svojih predavanjih omenila še neštetokrat, jo z marsikatero skupino udeležencev tudi izvedla, poleg ostalih koristnih tehnik pa jo vključujem tudi v meditacije in spletne programe.

Namen tehnike Krog odličnosti je hiter priklic prijetnih občutkov, takrat ko jih najbolj potrebujemo. Če tehniko izvajamo pravilno in dovolj pogosto, bomo katerikoli občutek lahko priklicali praktično v sekundi. Sama tehnika temelji na procesu, ki ga imenujemo sidranje. To je proces, ki ga na nezavedni ravni izvajamo vsi.

Če vam rečem, da se spomnite svojega najbolj norega dopusta, se bodo ob tem v vas začeli porajati prijetni občutki. V misli se vam bodo prikradle podobe kraja, kjer ste bili in ljudi, ki so vas takrat obdajali. Točno določen dogodek ali kraj in ljudi ste povezali s prijetnimi občutki in vedno, ko se boste spomnili na ta dopust, boste te prijetne občutke občutili. Večkrat boste to storili, močnejši bodo občutki.

In prav takšno povezavo med prijetnimi občutki in nekim predmetom, dotikom ali čim drugim, naredimo tudi pri tehniki Krog odličnosti, le da je tu proces popolnoma zavesten in načrten.kako se počutiti bolje

Da bomo tehniko naredili pravilno, preprosto sledimo nekaj korakom.

  1. Izberemo občutek, ki bi ga radi na hitro priklicali.
  2. Poiščemo najmanj tri, lahko pa tudi več dogodkov ali situacij iz preteklosti, v katerih smo ta občutek že močno občutili. Če smo npr. v prvem koraku izbrali samozavest, potem poiščemo dogodke ali situacije, v katerih smo se že počutili samozavestne.
  3. Predstavljamo si, da pred nami na tleh stoji krog poljubne barve, ki naj bo dovolj velik, da lahko vanj vstopimo. Med izvajanjem tehnike uporabimo vedno krog enake barve in velikosti.
  4. Vstopimo v krog in tam ostanemo nekaj sekund, nato pa iz kroga izstopimo. Tako bomo dobili občutek, kaj doživljamo, ko stojimo v njem. Ponovno vstopimo vanj, tam ostanemo nekaj sekund in nato izstopimo.
  5. Zapremo oči in v misli prikličemo prvi dogodek ali situacijo, v kateri smo doživeli močan občutek, ki smo si ga izbrali. Čim bolj živo se poskušamo vživeti v ta dogodek, kot da bi se dogajal prav zdaj. Opazujemo, kaj ob tem, ko smo vživeti v ta dogodek, vidimo, slišimo, vonjamo, okušamo, tipamo. Kaj razmišljamo? Kaj doživljamo? Kakšen občutek se v nas poraja ob misli na izbrani dogodek ali situacijo?
  6. Ko bodo občutena občutja najbolj intenzivna, vstopimo v krog svoje izbrane barve.
  7. Intenzivni občutek, ki je lahko tudi obarvan z barvo kroga, popeljemo vse od konic prstov na nogah pa do vrha glave, dokler nas ta prijeten občutek popolnoma ne preplavi.
  8. Ko se bo intenzivnost občutka začela zmanjševati, iz kroga izstopimo.
  9. Odpremo oči in naredimo nekaj korakov po prostoru, v katerem se nahajamo. Ob tem pomislimo na to, kar bomo jutri pripravili za kosilo.
  10. Postopek vživljanja v izbrani dogodek ali situacijo in vstopa v krog ponovimo najmanj trikrat, priporočljivo pa je, da tudi večkrat. Ponovimo torej korake od 5. do 9. točke, pri čemer se lahko vsakokrat vživljamo v isti dogodek, lahko tudi v novega, pomembno je le, da se resnično vživimo v dogodek in ob tem kar se da intenzivno občutimo prijetne občutke.
  11. Zdaj zapremo oči in vstopimo v krog svoje izbrane barve. Opazujemo, kaj se dogaja. V krog torej vstopimo brez predhodnega vživljanja v kakršen koli dogodek. Ob vstopu v krog se le prepustimo dogajanju, ne glede na to, kakšno je. Ko intenzivnost občutka začne popuščati, iz kroga izstopimo.
  12. Ko bomo hoteli priklicati ta izbrani občutek, si v mislih na tleh pred seboj le predstavljajmo krog svoje izbrane barve in stopimo vanj. Če smo tehniko izvajali temeljito in dovolj pogosto, bomo v hipu zaznali prijetne občutke. Kmalu bomo opazili, da niti ne bo več potreben vstop v krog, dovolj bo že, da si bomo krog predstavljali le v mislih ali pa nanj le bežno pomislili, in že nas bodo preplavili prijetni občutki.

Tehnika je resnično enostavna, predvsem pa učinkovita. Je eno takšnih orodij, ki ga je po mojih izkušnjah in izkušnjah ljudi, s katerimi sem jo v preteklosti že izvajala, vsekakor dobro imeti, saj nam velikokrat lahko koristi. Če bi jo radi v živo preizkusili tudi vi, mi pišite. Izkušnje kažejo, da jo ljudje v celoti osvojijo že po enem samem srečanju, nato pa jo izvajajo popolnoma samostojno v udobju svojega doma.

Z ljubeznijo. ♥ kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Petra kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Kako prenehati z odlašanjem?

Si lahko predstavljate, kaj vse bi še lahko v življenju dosegli, če bi prenehali z odlašanjem? Kako drugačna bi bila naša življenja, če bi se namesto prelaganja na jutri nekaterih aktivnosti lotili že danes?Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

Ne le, da bi bile stvari narejene, odpadel bi tudi velik delež slabe vesti, ki nam jemlje energijo. Da jo bomo lahko uporabili v koristnejše namene, poglejmo nekaj načinov, ki nam bodo pomagali, da bomo prenehali z odlašanjem.

1. Zavedanje svojega notranjega dialoga

Vemo, da nam po glavi vsak trenutek roji nešteto misli in prav nekatere izmed njih so tiste, ki nas vodijo tudi k odlašanju. Če se jih zavemo, jih bomo lažje nadomestili ali pa morda prišli do spoznanja, da pravzaprav sploh niso realne. Pogosto si v glavi rišemo črne scenarije, ki nas odvračajo od tega, da bi se neke aktivnosti sploh lotili. Morda se nam zdi, da je prezahtevna in je ne bomo zmogli, da nam bo vzela preveč dragocenega časa, morda drugi ne bodo odobravali našega početja in nas bodo zavrnili ali zasmehovali. A že hiter pogled v preteklost nam lahko da nešteto primerov, ko se naši črni scenariji, pospremljeni s kopico strahov, niso uresničili ali ko smo se nečesa lotili vsem strahovom navkljub in bili pri tem še celo zelo uspešni. Ti spomini so lahko čudovita spodbuda za to, da se lotimo prav tistega, s čimer že tako dolgo odlašamo.

2. Razumevanje svojih vrednot

Ljudje se vedemo v skladu s tistim, kar se nam zdi pomembno. Zavedno ali nezavedno smo si postavili določene prioritete in dejavnostim, povezanim s prioritetami, ki so visoko na naši lestvici, dajemo prednost. Če že dlje časa odlašate z neko aktivnostjo, preverite, katero vrednoto z njo zasledujete. To lahko storite s preprostim vprašanjem »Kaj mi to prinese?« Npr. želite se več gibati, po drugi strani pa tega ne počnete. Če bi se več gibali, kaj dobrega bi vam to prineslo? Morda več energije, več fizične kondicije in vzdržljivosti. In če bi imeli več energije, fizične kondicije in vzdržljivosti, kaj bi vam to prineslo? Hitreje bi postorili nekatere opravke. In če bi hitreje postorili nekatere opravke, kaj bi vam to prineslo? Več časa zase in za družino. In če bi imeli več časa zase in za družino, kaj bi vam to prineslo? Morda več zadovoljstva, sreče. Na ta način si postavljate vprašanja, vse dokler ne pridete do končnega odgovora. Tako boste ne le osmislili svoje želje, temveč razumeli tudi razloge in koristi, ki vam jih prinaša odlašanje.

3. Postavite cilj

Postavljanje jasnih in časovno definiranih ciljev je prav tako eden od načinov, s katerimi skrbimo za svojo motivacijo in se izognemo pastem odlašanja. Več o tem, kako cilj pravilno oblikovati, lahko preberete v e-knjigi Ko jutri nikoli ne pride …, kjer boste našli tudi številne nasvete, ki vam bodo pomagali premagati odlašanje.

4. Osredotočenost na koristi doseženega cilja

Seveda zna biti pot do cilja naporna, a dejstvo je, da veliko bolj cenimo težko prigarane uspehe kakor pa tiste, ki so nam bili podarjeni. Zato naj nas strah pred naporom ne odvrne od tega, da bi vsaj poskusili. Da bi nas odlašanje ne zamikalo, se je koristno osredotočiti tudi na vse koristi, ki jih bo s seboj prinesla opravljena aktivnost, s katero že tako dolgo odlašamo, oz. dosežen cilj. Koristi so lahko tako materialne kot tudi nematerialne, predvsem v smislu dobrega počutja, občutkov samozavesti in samospoštovanja ipd. Koristi so lahko povezane tudi z našimi najbližjimi, morda s tem, da bomo lahko več časa preživeli z njimi ali imeli več energije za druženje s prijatelji. Razmišljajmo o dolgoročnih koristih ne le zase, temveč tudi za ljudi, ki so nam blizu.

5. Male spremembe

Ker je pogost razlog za odlašanje tudi želja po ugodju, se težko premaknemo izven svoje cone udobja. Ta je povsod tam, kjer se počutimo relativno dobro. Bolj ko jo širimo, več je okolij in situacij, v katerih se bomo počutili dobro, in manjša bo potreba, da z nečim odlašamo le zato, da bi se izognili neugodju. Odličen recept za širjenje svoje cone udobja je redno soočanje z majhnimi spremembami. Lahko za kosilo preizkusimo novo jed, poiščemo drugo pot, po kateri bomo šli v službo, poskusimo kombinirati kose oblačil, ki jih še nikoli nismo, lahko zamenjamo vrsti red jutranje rutine. Idej je neskončno in ko vam jih zmanjka, se vprašajte: »Kdaj sem zadnjič neko stvar naredil prvič? Katero stvar lahko danes naredim prvič?«

Z ljubeznijo. ♥ Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

Petra Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

5 razlogov, zaradi katerih odlašamo

Kdo izmed nas si ni že kdaj rekel: »Tole bom pa naredil jutri,« ali pa »Jutri pa res začnem,« in čez nekaj časa z grozo ugotovil, da ta jutri ni nikoli prišel? odlašanje

Odlašanje je nekaj, kar je vsem predobro znano, prav tako pa tudi neizogibna spremljevalka tega – slaba vest. Pa ste se kdaj vprašali, čemu pravzaprav odlašamo? Verjeli ali ne, kot vsa ostala naša vedenja, nam tudi odlašanje prinaša koristi, pa čeprav so te na prvi pogled nekoliko skrite. Pa poglejmo, katere so.

1. Izogibanje kritiki in neuspehu odlašanje

Kritike in neuspeha se mnogi bojijo, saj ju razumejo kot znak, da niso dovolj sposobni in kompetentni. To je nekaj, česar si o sebi seveda ne želimo misliti, zato se na vse pretege skušamo izogibati vsem aktivnostim, za katero verjamemo, da jih ne bomo uspešno opravili. Tako z odlašanjem in posledično izogibanjem kritiki in neuspehu pogosto skrbimo za ohranjanje svoje samopodobe. Pa vendar se ta dolgoročno kljub temu začne slabšati, saj nas nedokončane obveznosti in neuresničene želje vedno bolj preganjajo, slaba vest, ki jo ob tem čutimo, pa škoduje tudi našemu občutku notranjega miru.

2. Prelaganje odgovornosti na druge odlašanje

»Kaj bodo pa drugi rekli, če to naredim,« je vprašanje, s katerim pogosto začnemo proces svojega odlašanja. Ker se nam zdi, da neka naša dejavnost ne bo pospremljena z razumevanjem in odobravanjem, se je ne lotimo. Verjamemo, da je bolj kot to, kar si o sebi mislimi sami, pomembno to, kar bodo o nas govorili drugi. Čeprav na razumski ravni vemo, da je nemogoče, da bi ugajali vsem, hkrati pa ob tem tudi živeli življenje v skladu s svojimi željami, si še vedno želimo, da bi nas drugi podpirali, in tako v želji, da bi ugodili drugim, z uresničitvijo svojih sanj odlašamo. Preden se odločimo nekaj odložiti le zato, ker morda ne bo po godu drugim, se spomnimo, da ni večje ovire do našega notranjega miru in občutka izpolnjenosti, kot je prav življenje, v katerem nam gospodarijo drugi ljudje in njihove misli.

3. Izogibanje opravljanju neprijetnega opravilaodlašanje

V naravi človeka je, da se izogiba neprijetnim občutkom in naporu. S tem, ko odlašamo, torej skrbimo za svoje dobro počutje in za to, da svoj čas lahko namenjamo aktivnostim in ljudem, ob katerih se počutimo dobro in prijetno. Z enakim namenom se poleg neprijetnih opravil izogibamo tudi opravilom, ki jih doživljamo kot dolgočasna, prezahtevna in časovno zamudna, pa tudi opravilom, za katera ne vemo, kako bi se jih lotili.

4. Pridobivanje pozornostiodlašanje

Ko vam prvič povem šalo, se ji boste smejali, ko vam jo čez nekaj dni povem ponovno, se bosta morda ob tem le še nasmehnili, ko vam jo čez teden dni povem še tretjič, se ne boste več smejali, temveč se boste spraševali, zakaj vam vedno pripovedujem isti vic. Ko torej prvič potarnam, kako mi je hudo, ker ob vsej obilici dela ne vem, kje se me drži glava, in mi primanjkuje časa za kopico stvari, ki bi jih rada naredila, me boste poslušali in me morda celo poskusili malo potolažiti. Ko vam to isto stvar čez nekaj dni povem ponovno, me boste zopet tolažili, morda mi boste celo dali kakšen nasvet, kako naj svojo stisko rešim. Ko vam isto stvar ponovno povem čez teden dni, me boste še vedno poslušali in večina ljudi bo še vedno skupaj z mano iskala rešitev za nastalo situacijo. Če torej odlašam z nečim, kar si želim narediti, in tarnam, kako mi je ob tem hudo, dobivam vašo pozornost, vaš čas, vaše nasvete, če imam nekoliko sreče, morda sčasoma celo najdem nekoga, ki se bo ponudil, da kakšno opravilo naredi namesto mene.

5. Izogibanje uspehuodlašanje

Le zakaj bi se kdo izogibal uspehu, morda razmišljate. To nima smisla. Ali pač? Večkrat ko v nečem uspem, večja bodo pričakovanja, ki jih bom imela do sebe. Pa ne le jaz, temveč tudi moji bližnji. Večja kot so moja pričakovanja in pričakovanja drugih, večja je tudi možnost, da jih razočaram. Če z neko dejavnostjo odlašam, potem ni strahu, da bom sebe in druge razočarala, saj s svojim vedenjem pravzaprav kažem, kaj je tisto, kar lahko pričakujejo od mene. Bolj ko smo »neuspešni«, manj drugi pričakujejo in zahtevajo od nas.

Dejstvo je, da imamo vsak svoje razloge, zaradi katerih odlašamo. In prepričana sem, da jih je še mnogo več od teh petih, ki so zapisani tu. Če želimo z odlašanjem prenehati, je pomembno, da jih prepoznamo in se jih zavemo. Tako prehodimo že pol poti, o tem, kako prehoditi še preostalo polovico, pa preberite v zapisu Kako prenehati z odlašanjem.

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos

Koliko je vredno vaše dobro počutje?

Preden berete naprej, odgovorite na preprosto vprašanje: »Koliko je vredno moje dobro počutje?« Ovrednotite to vrednost s časom, denarjem ali s čim drugim, če vam je lažje. Morda vam bo lažje odgovoriti na vprašanje »Kaj sem pripravljen/-a narediti za to, da se bom v svoji koži počutil/-a dobro?«

Tisti, ki se v svoji koži že dlje časa ne počutijo dobro, bodo rekli: »Vse.« Žal se bodo mnogi med njimi zlagali. V prvi vrsti sebi, seveda. Tisti, ki jim še ne teče voda v grlo, bodo malo premislili in odgovorili, da marsikaj. Glede na to, da jim ne teče voda v grlo in da smo ljudje bitja, ki iščemo udobje ter smo se posledično pripravljeni premakniti šele, ko je bolečina sedanjega trenutka neznosna, nisem prepričana, da so odgovorili popolnoma iskreno. In potem ostanejo še tisti, ki bodo začeli seštevati vse ure in finance, ki so jih že namenili delu na sebi v obliki športa, obiskovanja raznih delavnic ali svetovanj, prebiranju literature ali drugim aktivnostim, s katerimi že skrbijo za svoje dobro počutje.

Pred leti sem imela priložnost spoznati eno slovenskih coachinj, ki je izbranemu številu ljudi ponudila priložnost za brezplačni coaching. Povabila nas je k reševanju vprašalnika, da bi izvedela več o nas in spremembah, ki si jih želimo, nato pa smo se z njo dogovorili za spletno srečanje, na katerem smo se pogovarjali tudi o možnosti nadaljnjega brezplačnega sodelovanja.

Eno od vprašanj se je glasilo »Na lestvici od ena do deset označi, kako močno si želiš spremembe.« Označila sem osem. Ker mi ni tekla voda v grlo, je bila pa že zelo blizu, sem vedela, da sem za spremembo pripravljena narediti marsikaj, ne pa vsega. Ob pogledu na mojo oceno je takoj povedala, da z menoj ne želi delati. Ko je zagledala moj presenečeni izraz na obrazu, je dodala, da išče le ljudi, ki so res močno motivirani, saj verjame, da bodo le ti pripravljeni za spremembo narediti vse, kar je potrebno, tudi stopiti izven svoje cone udobja.

Priznam, takrat se mi je zdel njen odgovor nekoliko krivičen, a danes jo popolnoma razumem. Pogosto namreč srečujem ljudi, ki si močno želijo sprememb, a so zanje pripravljeni narediti zelo malo ali pa celo sploh nič. Vse, kar si želijo, je boljše počutje. In tega si želijo takoj. Zato iščejo ideje in nasvete, ki bi jim ponudili instant rešitev in zagotovili takojšnje dobro počutje. Ko jim omenim, da pri meni tega žal ne bodo dobili, ker v instant rešitve, ki bi prinašale dolgoročno spremembo, ne verjamem, predvsem pa ne verjamem v rešitve, ki bi padle z neba, ne da bi zahtevale tudi nekaj našega dela, se mnogim na obrazu prikaže izraz razočaranja.

Ne morem reči, da jih ne razumem. Bila sem v njihovi koži. Želela sem si, da bi mi nekdo dal nasvet in idejo, kako lahko svoje počutje spremenim z danes na jutri. Želela sem si, da bi nekdo v moje življenje vcepil spremembo, za katero mi ne bi bilo treba nič delati. Razumem, da si želijo tega, a vem tudi, da tako pač ne gre, in verjamem, da je mnogo koristneje čas in energijo, ki jo namenimo iskanju instant rešitev, nameniti korakom, ki nas bodo vodili k trajni spremembi. A še preden se tega resnično lotite, si iskreno odgovorite na vprašanje, koliko je vredno vaše dobro počutje in kaj ste pripravljeni zanj narediti. In ob tem ne pozabimo, da se odgovor na to vprašanje mnogo bolj kot v besedah skriva v naših dejanjih.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Motivacija: zlate medalje za vse

»Danes smo imeli zaključek plavanja,« mi hiti pripovedovati nečak, ko ga neke srede poberem v vrtcu. »Sem dobil zlato medaljo. Vsi smo jih dobili, ne tako kot na pravem plavanju, kjer smo eni dobili zlato, eni srebrno in eni bronasto,« nadaljuje.

In me spomni na posnetek govora, ki sem ga pred kratkim poslušala, kjer gost v oddaji pripoveduje prav o tem ali je to, da vsi otroci dobijo zlato medaljo oz. enako priznanje za otroke res prava motivacija ali pa morda to na njih deluje nekoliko demotivacijsko. Pa se odločim, da odgovor o tem, kaj je otroku bolj všeč, dobim kar iz prve roke. »Ti je bolj všeč to, da ste vsi dobili zlate medalje ali to, da ste eni dobili zlate, eni srebrne, eni pa bronaste?« ga vprašam. »To drugo,« mi odgovori. »Kako pa to?« ga vprašam. »Tako je bolj zanimivo, ker ne veš, kakšne barve bo medalja, ki jo boš dobil,« se glasi njegov odgovor.

Tako o zlatih medaljah za vse razmišlja petletnik. A naj se vrnem nazaj na zgoraj omenjeni posnetek. Gost, katerega ime sem žal pozabila, govori o tem, kako s tem načinom podeljevanja nagrad otroke pravzaprav ne pripravljamo na realen svet v katerega bodo prej ali slej primorani vstopiti. V svet, v katerem včasih kljub maksimalnemu trudu ne dobiš nagrade, v svet, ki deluje po principu zmagovalcev in poražencev in v katerem je “biti boljši od drugih ne glede na ceno” pogosta motivacija posameznikov. Kar pravzaprav ne preseneča, saj je že Darwin ugotavljal, da preživijo le najmočnejši; izjava, ki v svojem bistvu zajema tudi tekmovanje in nikakor ne zlatih medalj za vse.

Kaj pa če motivacija za naše delovanje leži kje drugje?

Sama, ki se bolj ukvarjam s tem, kako takšni ali drugačni dogodki vplivajo na naše razmišljanje, na kreiranje naših zaznav o sebi, drugih in svetu in posledično določajo način našega življenja, sem se spraševala česa otroke pravzaprav učimo – da se trudijo zaradi sebe ali zaradi nekega zunanjega dejavnika. Zdi se mi, da obstaja neko splošno prepričanje, da delamo stvari za druge in ne zase. Učimo se za starše in/ali učitelje, v službah delamo za šefe, kuhamo za otroke, odpovedujemo se temu in onemu za partnerja, tekmujemo zato, da bi prejeli priznanje drugih, delamo stvari, ki jih družba določa kot normalne, zato, da bi nas okolica dojemala, kot normalne ljudi, itd.

In potem se pogosto sprašujemo kje sem v tej celotni zgodbi jaz? Kaj pa to kar hočem jaz? Ali to ni pomembno? In ne spregledamo, da pravzaprav vse kar počnemo, počnemo zase. Vedno delamo zase; delamo tisto, kar nam omogoča, da ohranjamo dobro predstavo o sebi in tisto, kar nam omogoča zadovoljitev naših potreb.

Če si želim pohvale, bom naredila vse kar je v moji moči, da to pohvalo dobim, tudi če to pomeni, da se bom učila celo popoldne. A učila se bom, ker sem jaz tista, ki si te pohvale želim. Če osebe, ki hodijo v službo dojemam kot odgovorne in si kot tako želim dojemati tudi sebe, bom hodila v službo in tam delala. Ne zato, ker bi mi to naročil moj šef, temveč zato, ker je delo sredstvo za dosego mojega cilja, v tem primeru moje zaznave sebe kot odgovorne osebe. In še bi lahko nadaljevala.

Motivacija za moje delovanje je torej v meni, v moji nuji, da zadovoljim svoje potreb, si izpolnim svoje želje, ker je to način, na katerega poskrbim za svoje dobro počutje.

Ko se zavemo, da počnemo stvari zase, se izognemo temu, da bi se dojemali kot nemočno žrtev, kot osebo, katere svet se vrti le okoli zahtev, ki jih postavljajo drugi. Izognemo se vprašanju, kje sem tu jaz, ker nam je ob vsakem dejanju jasno, kako z njim poskrbimo zase. Nimamo več občutka, da delamo za druge in posledično tudi ni potrebe, da bi bili jezni na njih, ker nas »silijo« v to, da nekaj naredimo. Če v neki dejavnosti ne bomo prepoznali koristi zase, pa tudi če je ta še tako majhna, je ne bomo naredili. Žal pa težava nastopi v tem, da je včasih ta korist malo skrita, zato bi na prvi pogled rekli, da je sploh ni. A bolj podrobno samoizpraševanje in raziskovanje svoje notranjosti nam jo bo razkrilo in nam tako prihranilo kar nekaj nepotrebne slabe volje. Le lotiti se ga je treba. In tako hkrati učiti sebe in druge, da prava motivacija izhaja iz nas, saj zgolj medalje in pohvale dolgoročno ne bodo dovolj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Pohvala – zakaj jo je najtežje dati sebi?

Tako pri vodenju delavnic kot pri delu s klienti opažam, da imamo pogosto težavo, ko nas nekdo povabi, da pohvalimo sami sebe. Kar nekako nam besede ne gredo iz jezika, če pa že, jih spremlja neverbalna komunikacija, ki jasno nakazuje naše razmišljanje, ki ga ob tem občutimo. Imamo občutek, da pohvala ne bi smela biti izrečena, sprašujemo se kaj si bodo mislili drugi in se počutimo neprijetno.

Ste bili kdaj pozorni na to kako pogosto se pohvalite za dobro opravljeno delo? Kako pogosto pomislite na svoje pretekle dosežke in si priznate, da ste ponosni nase? Ali kdaj ob uživanju okusno pripravljenega obroka pomislite: »Tole sem pa odlično pripravila,« in morda to še celo poveste na glas? Ali pa morda vedno čakate, da vas bodo pohvalili drugi. Ker le njihova pohvala nekaj šteje. In drugo pomembno vprašanje: ali pohvali, ki si jo podarite sami, kdaj sledi misel: »Ah daj, to pa res ni bilo nič takšnega. To znajo vsi.«

Zakaj sebe tako težko pohvalimo?

  1. Morda nam gre pohvala sebi težko iz ust zato, ker nas je strah, da nas bodo drugi videli kot nadute. Že od nekdaj so nas namreč učili, da je skromnost lepa čednost. In to, da se ne pohvalimo zaznavamo kot eno svojih vrlin. Že res, da je skromnost v določenem pogledu lepa čednost, a vendar se sprašujem, kje je meja med skromnostjo in zanikanjem svojih dosežkov. Kakšen je kriterij za ocenjevanje dosežkov in kdo ga je postavil? Starši, prijatelji, družba? Smo 100 %, da so postavili pravi kriterij? Smo se kdaj vprašali o smiselnosti kriterija, ki naj bi bil enak za vse? Vsi imamo svoje talente. Ne zanikajmo jih, temveč jih povabimo v svoje zavedanje, bodimo hvaležni zanje, razvijajmo jih in bodimo ob tem ponosni nase.
  1. Morda zato, ker nas ego sili, da se primerjamo z drugimi. Bitka, v kateri ne moramo zmagati. Vedno lahko najdemo nekoga, ki bo boljši, lepši, bolj pameten ali uspešen. Zopet pa se postavi vprašanje o kriterijih – kateri so tisti, po katerih ocenjujemo boljše, lepše, bolj pametno in uspešno. Smo jih postavili sami ali nam jih je ponudil nekdo drug, mi pa smo jih le sprejeli? Je smiselno, da so za vse enaki? Vsi imamo lepoto v sebi. Najdimo jo, negujmo jo in bodimo to, kar smo. Zavedajmo se, da smo prišli na ta svet z namenom, ki prav gotovo ni v tem, da poskušamo biti nekdo drug. Če bi bil višji namen ta, da smo nekdo drug, bi se naše duše reinkarnirale v telesu nekoga drugega. Pa se niso. Reinkarnirale so se v naše telo. Z namenom. Spoštujmo to.
  1. Morda nam gre pohvala sebi težko iz ust zato, ker se nismo naučili kako imeti sebe radi. Morda zato vidimo vse dosežke drugih, svojih pa ne. Morda zato doživljamo veliko stvari, ki jih naredijo drugi, kot dobre in uspešne, svojih pa ne. Morda se nam zato zdi, da nismo naredili in dosegli nič posebnega. Morda si zato postavljamo vedno nove in nove pogoje, ki jih moramo izpolniti, da bomo končno vredni svoje ljubezni. Čeprav smo je vredni že sedaj. Tukaj in zdaj. Z vsemi svoji »pomanjkljivostmi«. Odprimo se tej možnosti, vsaj za kakšen mali procent. In ta se bo postopno povečeval. Saj vemo, da se korak za korakom daleč pride. Le začeti je treba.

Začetki so lažji, če na naši poti nismo sami. Dogovorite se za osebno svetovanje in skupaj bomo našli načine, za krepitev boljšega počutja, notranjega zadovoljstva in miru. Pa tudi tega, kako pohvaliti sebe in se ob tem počutiti dobro, se lahko naučite.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

 

Pa naj mi še kdo reče, da je denar najboljši motivator.

V to, da je denar najboljši motivator, so me hoteli prepričati pred 10 leti. V Angliji. Priznam, da jim je uspelo. A le dokler smo o tem govorili v teoriji. V praksi? No, tam pa je ta teorija zelo hitro zbledela. Vsaj pri meni.

S polnim nahrbtnikom knjig stojim pred vrati hiše. Pogumno pozvonim. Medtem ko čakam, da mi kdo odpre, razmišljam o vseh materialnih dobrinah, ki si jih bom lahko privoščila s težko prisluženim denarjem. Nekaj časa počakam, a nihče ne odpre. »Ni problema,« si rečem in grem naprej. Pozvonim pri naslednji hiši. Nekdo odpre. V angleščini pozdravim, se predstavim in na hitro zdrdram svoj vnaprej naučeni govor, v katerem povem, da prodajam knjige. »Me ne zanima,« odgovori glas med napol priprtimi vrati, ki se, že trenutek zatem, s treskom zaprejo. »Ni ravno dober začetek, ampak saj bo. Saj so rekli, da se da veliko zaslužiti, če si pripravljen delati. In jaz sem.« Tako se bodrim in odločno korakam naprej proti naslednjim vratom.

Ne bom dolgovezila. Verjamem, da si potek moje zgodbe lahko sami naslikate naprej. A verjemite mi, ko že tretji ali četrti dan zapored ne prodate nič in vas vse boli od vožnje s kolesom od ulice do ulice (ker težko prisluženi denar raje kot za vožnjo z avtobusom porabite za najemnino in hrano) in ste premočeni do kože, ker se je iz jasnega neba ulila ploha – takrat vam govorjenje o tem, kako je denar najboljši motivator, ne pomeni nič. Takrat spoznate, kdo ste in kaj je v življenju pomembno. In ne, denar ni na prvem mestu. In zato ni in ne more biti najboljši motivator. Vsaj zame ne.