Prispevki

Motivacija: zlate medalje za vse

»Danes smo imeli zaključek plavanja,« mi hiti pripovedovati nečak, ko ga neke srede poberem v vrtcu. »Sem dobil zlato medaljo. Vsi smo jih dobili, ne tako kot na pravem plavanju, kjer smo eni dobili zlato, eni srebrno in eni bronasto,« nadaljuje.

In me spomni na posnetek govora, ki sem ga pred kratkim poslušala, kjer gost v oddaji pripoveduje prav o tem ali je to, da vsi otroci dobijo zlato medaljo oz. enako priznanje za otroke res prava motivacija ali pa morda to na njih deluje nekoliko demotivacijsko. Pa se odločim, da odgovor o tem, kaj je otroku bolj všeč, dobim kar iz prve roke. »Ti je bolj všeč to, da ste vsi dobili zlate medalje ali to, da ste eni dobili zlate, eni srebrne, eni pa bronaste?« ga vprašam. »To drugo,« mi odgovori. »Kako pa to?« ga vprašam. »Tako je bolj zanimivo, ker ne veš, kakšne barve bo medalja, ki jo boš dobil,« se glasi njegov odgovor.

Tako o zlatih medaljah za vse razmišlja petletnik. A naj se vrnem nazaj na zgoraj omenjeni posnetek. Gost, katerega ime sem žal pozabila, govori o tem, kako s tem načinom podeljevanja nagrad otroke pravzaprav ne pripravljamo na realen svet v katerega bodo prej ali slej primorani vstopiti. V svet, v katerem včasih kljub maksimalnemu trudu ne dobiš nagrade, v svet, ki deluje po principu zmagovalcev in poražencev in v katerem je “biti boljši od drugih ne glede na ceno” pogosta motivacija posameznikov. Kar pravzaprav ne preseneča, saj je že Darwin ugotavljal, da preživijo le najmočnejši; izjava, ki v svojem bistvu zajema tudi tekmovanje in nikakor ne zlatih medalj za vse.

Kaj pa če motivacija za naše delovanje leži kje drugje?

Sama, ki se bolj ukvarjam s tem, kako takšni ali drugačni dogodki vplivajo na naše razmišljanje, na kreiranje naših zaznav o sebi, drugih in svetu in posledično določajo način našega življenja, sem se spraševala česa otroke pravzaprav učimo – da se trudijo zaradi sebe ali zaradi nekega zunanjega dejavnika. Zdi se mi, da obstaja neko splošno prepričanje, da delamo stvari za druge in ne zase. Učimo se za starše in/ali učitelje, v službah delamo za šefe, kuhamo za otroke, odpovedujemo se temu in onemu za partnerja, tekmujemo zato, da bi prejeli priznanje drugih, delamo stvari, ki jih družba določa kot normalne, zato, da bi nas okolica dojemala, kot normalne ljudi, itd.

In potem se pogosto sprašujemo kje sem v tej celotni zgodbi jaz? Kaj pa to kar hočem jaz? Ali to ni pomembno? In ne spregledamo, da pravzaprav vse kar počnemo, počnemo zase. Vedno delamo zase; delamo tisto, kar nam omogoča, da ohranjamo dobro predstavo o sebi in tisto, kar nam omogoča zadovoljitev naših potreb.

Če si želim pohvale, bom naredila vse kar je v moji moči, da to pohvalo dobim, tudi če to pomeni, da se bom učila celo popoldne. A učila se bom, ker sem jaz tista, ki si te pohvale želim. Če osebe, ki hodijo v službo dojemam kot odgovorne in si kot tako želim dojemati tudi sebe, bom hodila v službo in tam delala. Ne zato, ker bi mi to naročil moj šef, temveč zato, ker je delo sredstvo za dosego mojega cilja, v tem primeru moje zaznave sebe kot odgovorne osebe. In še bi lahko nadaljevala.

Motivacija za moje delovanje je torej v meni, v moji nuji, da zadovoljim svoje potreb, si izpolnim svoje želje, ker je to način, na katerega poskrbim za svoje dobro počutje.

Ko se zavemo, da počnemo stvari zase, se izognemo temu, da bi se dojemali kot nemočno žrtev, kot osebo, katere svet se vrti le okoli zahtev, ki jih postavljajo drugi. Izognemo se vprašanju, kje sem tu jaz, ker nam je ob vsakem dejanju jasno, kako z njim poskrbimo zase. Nimamo več občutka, da delamo za druge in posledično tudi ni potrebe, da bi bili jezni na njih, ker nas »silijo« v to, da nekaj naredimo. Če v neki dejavnosti ne bomo prepoznali koristi zase, pa tudi če je ta še tako majhna, je ne bomo naredili. Žal pa težava nastopi v tem, da je včasih ta korist malo skrita, zato bi na prvi pogled rekli, da je sploh ni. A bolj podrobno samoizpraševanje in raziskovanje svoje notranjosti nam jo bo razkrilo in nam tako prihranilo kar nekaj nepotrebne slabe volje. Le lotiti se ga je treba. In tako hkrati učiti sebe in druge, da prava motivacija izhaja iz nas, saj zgolj medalje in pohvale dolgoročno ne bodo dovolj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Pohvala – zakaj jo je najtežje dati sebi?

Tako pri vodenju delavnic kot pri delu s klienti opažam, da imamo pogosto težavo, ko nas nekdo povabi, da pohvalimo sami sebe. Kar nekako nam besede ne gredo iz jezika, če pa že, jih spremlja neverbalna komunikacija, ki jasno nakazuje naše razmišljanje, ki ga ob tem občutimo. Imamo občutek, da pohvala ne bi smela biti izrečena, sprašujemo se kaj si bodo mislili drugi in se počutimo neprijetno.

Ste bili kdaj pozorni na to kako pogosto se pohvalite za dobro opravljeno delo? Kako pogosto pomislite na svoje pretekle dosežke in si priznate, da ste ponosni nase? Ali kdaj ob uživanju okusno pripravljenega obroka pomislite: »Tole sem pa odlično pripravila,« in morda to še celo poveste na glas? Ali pa morda vedno čakate, da vas bodo pohvalili drugi. Ker le njihova pohvala nekaj šteje. In drugo pomembno vprašanje: ali pohvali, ki si jo podarite sami, kdaj sledi misel: »Ah daj, to pa res ni bilo nič takšnega. To znajo vsi.«

Zakaj sebe tako težko pohvalimo?

  1. Morda nam gre pohvala sebi težko iz ust zato, ker nas je strah, da nas bodo drugi videli kot nadute. Že od nekdaj so nas namreč učili, da je skromnost lepa čednost. In to, da se ne pohvalimo zaznavamo kot eno svojih vrlin. Že res, da je skromnost v določenem pogledu lepa čednost, a vendar se sprašujem, kje je meja med skromnostjo in zanikanjem svojih dosežkov. Kakšen je kriterij za ocenjevanje dosežkov in kdo ga je postavil? Starši, prijatelji, družba? Smo 100 %, da so postavili pravi kriterij? Smo se kdaj vprašali o smiselnosti kriterija, ki naj bi bil enak za vse? Vsi imamo svoje talente. Ne zanikajmo jih, temveč jih povabimo v svoje zavedanje, bodimo hvaležni zanje, razvijajmo jih in bodimo ob tem ponosni nase.
  1. Morda zato, ker nas ego sili, da se primerjamo z drugimi. Bitka, v kateri ne moramo zmagati. Vedno lahko najdemo nekoga, ki bo boljši, lepši, bolj pameten ali uspešen. Zopet pa se postavi vprašanje o kriterijih – kateri so tisti, po katerih ocenjujemo boljše, lepše, bolj pametno in uspešno. Smo jih postavili sami ali nam jih je ponudil nekdo drug, mi pa smo jih le sprejeli? Je smiselno, da so za vse enaki? Vsi imamo lepoto v sebi. Najdimo jo, negujmo jo in bodimo to, kar smo. Zavedajmo se, da smo prišli na ta svet z namenom, ki prav gotovo ni v tem, da poskušamo biti nekdo drug. Če bi bil višji namen ta, da smo nekdo drug, bi se naše duše reinkarnirale v telesu nekoga drugega. Pa se niso. Reinkarnirale so se v naše telo. Z namenom. Spoštujmo to.
  1. Morda nam gre pohvala sebi težko iz ust zato, ker se nismo naučili kako imeti sebe radi. Morda zato vidimo vse dosežke drugih, svojih pa ne. Morda zato doživljamo veliko stvari, ki jih naredijo drugi, kot dobre in uspešne, svojih pa ne. Morda se nam zato zdi, da nismo naredili in dosegli nič posebnega. Morda si zato postavljamo vedno nove in nove pogoje, ki jih moramo izpolniti, da bomo končno vredni svoje ljubezni. Čeprav smo je vredni že sedaj. Tukaj in zdaj. Z vsemi svoji »pomanjkljivostmi«. Odprimo se tej možnosti, vsaj za kakšen mali procent. In ta se bo postopno povečeval. Saj vemo, da se korak za korakom daleč pride. Le začeti je treba.

Začetki so lažji, če na naši poti nismo sami. Dogovorite se za osebno svetovanje in skupaj bomo našli načine, za krepitev boljšega počutja, notranjega zadovoljstva in miru. Pa tudi tega, kako pohvaliti sebe in se ob tem počutiti dobro, se lahko naučite.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

 

Pa naj mi še kdo reče, da je denar najboljši motivator.

V to, da je denar najboljši motivator, so me hoteli prepričati pred 10 leti. V Angliji. Priznam, da jim je uspelo. A le dokler smo o tem govorili v teoriji. V praksi? No, tam pa je ta teorija zelo hitro zbledela. Vsaj pri meni.

S polnim nahrbtnikom knjig stojim pred vrati hiše. Pogumno pozvonim. Medtem ko čakam, da mi kdo odpre, razmišljam o vseh materialnih dobrinah, ki si jih bom lahko privoščila s težko prisluženim denarjem. Nekaj časa počakam, a nihče ne odpre. »Ni problema,« si rečem in grem naprej. Pozvonim pri naslednji hiši. Nekdo odpre. V angleščini pozdravim, se predstavim in na hitro zdrdram svoj vnaprej naučeni govor, v katerem povem, da prodajam knjige. »Me ne zanima,« odgovori glas med napol priprtimi vrati, ki se, že trenutek zatem, s treskom zaprejo. »Ni ravno dober začetek, ampak saj bo. Saj so rekli, da se da veliko zaslužiti, če si pripravljen delati. In jaz sem.« Tako se bodrim in odločno korakam naprej proti naslednjim vratom.

Ne bom dolgovezila. Verjamem, da si potek moje zgodbe lahko sami naslikate naprej. A verjemite mi, ko že tretji ali četrti dan zapored ne prodate nič in vas vse boli od vožnje s kolesom od ulice do ulice (ker težko prisluženi denar raje kot za vožnjo z avtobusom porabite za najemnino in hrano) in ste premočeni do kože, ker se je iz jasnega neba ulila ploha – takrat vam govorjenje o tem, kako je denar najboljši motivator, ne pomeni nič. Takrat spoznate, kdo ste in kaj je v življenju pomembno. In ne, denar ni na prvem mestu. In zato ni in ne more biti najboljši motivator. Vsaj zame ne.