Prispevki

5 koristi samozavesti

Spomnim se, da sem leti zavidala ljudem, ki sem jih doživljala kot samozavestne. Prepričana sem bila, da je njihovo življenje mnogo lažje kot moje, da so mnogo srečnejši in zadovoljnejši, kot sem bila jaz. Zdelo se mi je, da jim gre vse kot po maslu, da jim nikoli v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega. Vse bi dala, da bi bila lahko takšna, kot so bili oni.

Danes, nekaj let po tem, ko sem se odločila svoji nesamozavesti narediti konec, lahko rečem, da samozavest s seboj nosi številne koristi. Žal se moje prepričanje, da gre samozavestnim ljudem vedno vse kot po maslu, da jim v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega, ni uresničilo. A kljub temu sem v svojem življenju prepoznala številne koristi samozavesti. Pet jih predstavljam v tokratnem zapisu.

Postavitev realnih in dosegljivih ciljev                          kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje imajo jasno zavedanje o svojih močnih in šibkih točkah, zato si lahko postavijo realne in dosegljive cilje. Prav realnost ciljev in zaupanje v svoje sposobnosti sta dva dejavnika, ki na posameznika delujeta motivacijsko in samozavestnim ljudem omogočata, da po poti do cilja nadaljujejo tudi ob morebitnih neuspehih. Vsak uspešno dosežen cilj predstavlja spodbudo za nadaljnje postavljanje ciljev in hkrati krepi njihovo samozavest.

Prepričanje, da smo gospodarji svojega življenja                      kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje se zavedajo, da niso nemočne žrtve okoliščin in življenja, temveč da lahko svoje življenje upravljajo. Zaupajo v svoje notranje sposobnosti in verjamejo, da sta uspeh in zadovoljstvo odvisna od njihovega truda in ne zunanjih dejavnikov. Zato tudi prevzemajo odgovornost za svoje dobro ali slabo počutje in v primeru slednjega iščejo rešitve pri sebi, ne pa v spremembah okoliščin ali drugih ljudi.

Pozitivna naravnanost                    kako postati samozavesten

Sami sebi smo lahko najhujši kritik ali najboljši prijatelj. Samozavestni ljudje so vsekakor slednje. Ker verjamejo vase, v svoje sposobnosti, hkrati pa se zavedajo tudi svojih šibkih točk in tega, da lahko na njih delajo, če se le tako odločijo, se ne zasujejo s plazom kritik vsakokrat, ko naredijo napako. Zavedajo se, da so te del življenja in učenja ter jih kot takšne tudi sprejemajo. Zavedajo se tudi, da storjena napaka ne pomeni neuspeha in ni znak njihove nekompetentnosti, temveč je priložnost za osvojitev nove lekcije.

Sproščenost v komunikaciji z drugimi              kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje ne potrebujejo potrditve s strani drugih, zato da bi vedeli, da so dovolj dobri. To jim omogoča, da so v komunikaciji z drugimi mnogo bolj sproščeni, saj jim ni treba nikogar očarati. Posledično se jim ni treba pretvarjati, da so nekaj, kar niso. Zavedajo se, da ne morejo biti vsem všeč, zato tega niti ne poskušajo. Ker jih ni strah zavrnitve, so v navezovanju novih stikov veliko bolj sproščeni, posledično pa tudi uspešni, k čemur pa pripomore tudi njihova pozitivna naravnanost.

Konstruktivno spoprijemanje s težavami                         kako postati samozavesten  

Za svoje težave ne krivijo drugih ljudi, niti okoliščin, zato ne čakajo, da bo njihove težave rešila neka tretja oseba, temveč stvari vzamejo v svoje roke in začnejo iskati rešitev. Zavedanje, da so za svoje življenje najbolj odgovorni sami, jim daje občutek notranje moči, kar jih opogumlja, da se s težavami soočijo. Ker jih ni strah priznati svojih slabosti in prositi za pomoč, to storijo, kadar prepoznajo, da jo potrebujejo, in ne čakajo na usmiljenje drugih, da bi jim pomoč ponudili. Vse to jim omogoča, da se s težavami soočijo hitreje, predvsem pa brez odvečne drame.

Z ljubeznijo. ♥  

Petra

Tišina in samota – ju potrebujemo?

Verjamem, da sta tišina in samota nekaj, kar potrebuje vsak človek. A vem tudi, da ju v veliki večini nismo vajeni in sta nam neprijetni. Ko govorimo o samoti, pa ne govorimo le o neprijetnosti, temveč tudi o tem, da se je kar malo bojimo.

Ste se kdaj zalotili, da ste prižgali radio ali televizijo samo zato, da je v ozadju nekaj brnelo, medtem ko ste vi postorili gospodinjske opravke, ki ste si jih zadali za ta dan. Niti niste poslušali vsebine programa, potrebovali ste le nekaj, da ni bilo tišine. Ali pa, da niste imeli občutka, da ste sami?

Sama sem bila vrsto let ena izmed teh oseb. V mojem stanovanju se je vedno slišala glasba. Ne glede na to kaj sem počela. To je bil način, s katerim sem preglasila svoje misli. Nisem pa se zavedala, da s tem nisem storila čisto nič drugega, kot to, da so te misli prišle toliko bolj intenzivno na plano takrat, ko sem bila v tišini – če ne prej pa zvečer pred spanjem.

Ves ta zunanji in notranjih hrup je za telo zelo utrujajoč. Postopno postanemo vedno bolj izmozgani – ne fizično, temveč psihično. Naše možgane zaposlujemo in od njih zahtevamo, da nenehno predelujejo ne le informacije, ki smo jih dobili preko vidnih zaznav, temveč tudi preko slušnih. In seveda, predelujejo tudi informacije, ki prihajajo od znotraj — naše misli.

Redno vnašanje tišine v svoj vsakdan je pomembno

Zdi se, da tako včasih pozabljamo, da tudi naši možgani potrebujejo počitek. Tega pa jim nudi prav redno »vnašanje« tišine v svoj vsakdan. Seveda, tudi samota ne bo odveč. Predstavljate si, da bi morali cel dan nekoga poslušati govoriti. Tudi če ga imate še tako radi, se v določenem trenutku zaveste, da ob vsem tem govorjenju postajate vedno bolj nemirni in si zaželeli, da bi za nekaj sekund že prenehal govoriti. Upoštevajte to tudi v odnosu do sebe in si namenite trenutke tišine in samote.

Privoščite si danes ti, tako dragoceni dobrini. Zdi se namreč, da obe, tako tišina kot samota, dandanes postajata vedno redkejši. S to preprosto vajo pa ju lahko ponovno vnesete v svoje življenje.

Vzemite si trenutek časa in samo opazujte naravo. Lahko si izberete točno določeno točko, v katero boste usmerili pogled, lahko pa preprosto le opazujete pokrajino pred vami. Pustite, da ob tem vaše misli odplavajo, kot odplavajo oblaki na jasnem nebu ali kot odplava list, ki z drevesa pade v rečno strugo. Če se vam pojavi kakšna misel, ji ne namenjajte pozornosti. Pustite jo naj odplava stran in še naprej opazujte naravo. Namenite temu procesu nekaj minut in opazili boste, da se bodo vaše misli postopno začele umirjati. 

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Skrbi na zalogo

Že dolgo nisem prebrala misli, ki bi me tako streznila, kot je me misel Dereka Rydalla. »Če se to, kar imam namen izgovoriti, spremeni v realnost, je to realnost, ki si je želim?« se je spraševal. Priznam, moj odgovor na to vprašanje bi bil pogosto: »Ne.«

Še vedno sem namreč zvesta svoji navadi skrbeti na zalogo. Sicer je tega mnogo manj kot v preteklosti, a še vedno se zalotim, da rešujem probleme, ki še niso nastali. Še posebno v obdobjih, ko me življenje vodi po novih, še neuhojenih poteh. Takrat se mi zdi, da moram predvideti vse možne negativne scenarije in poiskati rešitve zanje.

Teorija izbire pravi, da vse kar počnemo, delamo z nekim namenom, torej imajo tudi skrbi na zalogo svoj namen. Spoznala sem, da imajo v mojem primeru pravzaprav le enega – morda se sliši hecno – dajejo mi občutek varnosti.

Čeprav me Življenje vztrajno uči, da se vse zgodi ob pravem času in na pravi način, če to le dovolim, sem se večkrat izkazala za zelo trmasto učenko, ki še vedno verjame, da je prav ona tista, ki ve najbolje. Raje ne naštevam, kako pogosto se je v preteklosti že izkazalo, da v resnici nimam pojma, kaj je dobro zame. Običajno sem to izkusila takrat, ko je bilo moje delovanje posledica ega ali strahu. Življenje me torej uči, da se prepuščam, da prisluhnem svoji intuiciji in da zaupam.

Vedno znova se spomnim na čas, ko sem še sanjarila o ideji skupnega domovanja z bivšim partnerjem. Srčno sem si želela dobiti zaposlitev za nedoločen čas, saj bi to pomenilo, da lahko pri banki dobim kredit in tako prispevam k nakupu skupnega domovanja. Besede ne morejo opisati, kako neizmerno hvaležna sem, da se te moje sanje niso uresničile in da sem tako dolgo želeno zaposlitev za nedoločen čas dobila šele po najinem razhodu.

Čeprav sem že leta nazaj v knjigi Učbenik življenja prebrala znameniti stavek Martina Kojca: »Ničesar ni moremo izsiliti,« imam še vedno trenutke, ko sem sveto prepričana, da sem prav jaz tista, ki vem, kaj je dobro zame, še več, poznam tudi idealen način, kako lahko to, kar je dobro zame, postane del moje realnosti. Svoje ideje dobrega zase je težko opustiti. In prav tu nastopijo tudi moje skrbi na zalogo.

Če namreč predvidim vse, kar lahko gre narobe na moji poti do cilja, potem lahko vnaprej predvidim tudi strategije, kako te ovire premagati in ohraniti predstavo tega, kar verjamem, da je dobro zame.

Zveni smiselno, mar ne? A težava kljub vsemu nastopi, ko človek naleti na v uvodu omenjeni stavek in se zamisli, koliko negativnih misli mu pravzaprav roji po glavi, ne da bi se jih sploh zavedal. In ko ugotovi, koliko časa porabi za pripravo vseh scenarijev za reševanje še ne nastalih problemov, do katerih morda niti ne bo prišlo, ugotovi, da gre pravzaprav za zapravljanje časa.

Ko sem razmišljala še dalje, sem prišla do spoznanja, da v ozadju pravzaprav leži nezaupanje. Tako v Življenje in v to, da se vse zgodi ob pravem času in na pravi način, kot tudi vase. Bi res potrebovala vse te skrbi, če bi verjela, da se resnično lahko uspešno spopadem z vsem, kar mi ima ponuditi življenje? Verjamem, da ne. Ker mi zadeva ne da miru, razmišljam naprej in brskam po svojih preteklih spominih. Ne spomnim se sicer, da bi to počela že kot najstnica ali pozneje v svojih dvajsetih. A nekoč sem s tem vendarle morala začeti. A kdaj? Takrat me prešine …

Ob fizičnem napadu partnerja sem otrpnila. Dobesedno. In se za to dolgo tudi močno krivila. Prepričana sem bila, da sem izbrala najslabšo možnost, da bi morala znati ravnati drugače in da bi bil vsak človek zmožen drugačnega odziva. Svojo otrplost sem razumela kot potrditev, da nepredvidljivim situacijam nisem kos. Zato je bolje imeti plan A, B, C in za vsak slučaj še D. In zato je tudi bolje predvideti tisoč in eno stvar, ki gre lahko narobe, in imeti vnaprej pripravljene rešitve. Tudi če jih ne bo treba nikoli uporabiti.

Šele nekaj let pozneje sem se zavedela, da sem takrat pravzaprav izkusila travmatični dogodek. In tudi, da edina dva naučena odziva na nevarnost nista boj ali beg, kot sem mislila predhodno, temveč tudi popolna otrplost. To je na primer način, na katerega nekatere živali skušajo svoje plenilce pretentati, da so mrtve, in včasih prav zaradi tega odziva preživijo. Takrat se je prvič z mojega hrbta začela kotaliti skala krivde, a nova navada skrbi na zalogo je bila kljub temu že kreirana.

Skrbi na zalogo so bile (in so še vedno) moje zaveznice, ki mi dajejo občutek varnosti. Vendar pa je čas, da jih nadomesti nova navada, s katero si bom ustvarjala varnost. Kakšna bo in kako jo bom uspela kreirati, pa poročam kdaj v prihodnje.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kdo ima nadzor nad našimi mislimi?

Zelo pogosto slišim koga reči, da se mu negativne misli pojavijo kar same od sebe, da nad njimi nima nikakršnega nadzora. Kdo ima torej nadzor nad mislimi? Ali bolje rečeno – ali misli nadzorujejo nas ali mi njih?

Moje razmišljanje si lahko ogledate v spodnjem posnetku ali, če vam je ljubše, preberete v spodnjem zapisu.

Naslov: nadzor nad mislimi

Nadzor nad mislimi

Moram priznati, da sem dolgo časa verjela, da so misli tiste, ki nadzorujejo nas. A dejstvo je, da temu ni tako in da smo mi edini, ki imamo pravzaprav lahko nadzor nad svojimi mislimi. Zato vas danes vabim, da naredite kratko vajo, ki vam bo pokazala, nad čim pravzaprav imate nadzor in nad čim ga nimate.

Preberite vsako izmed spodnjih alinej in si vzemite nekaj trenutkov, da zapisano udejanjite. Za pomoč lahko poprosite tudi družinskega člana ali prijatelja, ki naj vam prebira zapisane alineje, vi pa zaprtih oči le sledite navodilom. 

  • Spomnite se dogodka iz svojih najljubših počitnic.
  • Predstavljajte si sonce.
  • Pomislite na limono.
  • Postanete jezni.
  • Bodite žalostni.
  • Bodite veseli.
  • Zvišajte svoj srčni utrip.
  • Začnite se potiti.
  • Ustavite pretakanje krvi po telesu.
  • Dvignite levo roko.
  • Dotaknite se svojih kolen.
  • Počasi odprite oči.

Upam si reči, da ste imeli z udejanjanjem prvih in zadnjih treh alinej najmanj težav, z vsemi tistimi vmes pa nekoliko več. Vaja nam na zelo lep način pokaže nad čim imamo popolno kontrolo – nad našimi mislimi in aktivnostmi oz. tistim, kar počnemo.

Res je, da so naše misli pogosto tako avtomatične, da se jih niti ne zavedamo. A takoj, ko se počutimo slabo, je to že znak, da smo verjetno razmišljali o čem neprijetnem. Ko se tega zavemo, je le od nas odvisno ali bomo misli preusmerili kam drugam oz. izbrali neko aktivnost, ob kateri se počutimo dobro ali pa bomo s svojim početjem nadaljevali in se še naprej počutili slabo.

Če so naše misli avtomatične, še ne pomeni, da nimamo nadzora nad njimi, pomeni le, da smo si tako dolgo ponavljali eno in isto, da so te misli že postale naša navada. Te pa, kot vemo, z nekaj truda in vaje lahko spremenimo tudi s pomočjo osebnega svetovanja.

Z ljubeznijo. ♥

Petra