Prispevki

3 stvari, ki jih moramo vedeti o čustvih

Tokratni zapis nekaj več pozornosti namenja čustvom. Razkrila bom 3 dejstva o čustvih, za katera verjamem, da pomembno vplivajo na naše razumevanje delovanja in čustvovanja. Pa poglejmo, katera so.

1. Čustva niso dobra ali slaba, temveč samo so.

Pogosto slišimo razlage v smislu, da obstajajo t. i. dobra ali pozitivna in slaba oz. negativna čustva. A to ne drži. Res je, da se ob nekaterih počutimo bolj, ob drugih pa manj prijetno, res je tudi, da so nekatera čustva v določeni situaciji lahko bolj, druga pa manj koristna, vsekakor pa smo mi tisti, ki jim dajemo vrednostni predznak. Tako je povsem mogoče, da nekega čustva, ki ga bom jaz v dani situaciji prepoznala kot koristno, nekdo drugi ne bo. Če na primer zaznavam, da želi nekdo škodovati mojemu otroku in ob tem doživljam jezo ter otroka tudi branim, bom sama to čustvo doživljala kot koristno, medtem ko nisem čisto prepričana, če se bo tudi »moj nasprotnik« strinjal s tem, da je bila moja jeza z njegovega vidika koristna.

2. Razlog za nastanek čustva ni izven nas, temveč v nas.

Razlog za nastanek večinoma pripisujemo nekomu ali nečemu izven sebe. Verjamemo, da so čustvo sprožili drugi ljudje ali neke okoliščine. A tudi to ne drži. Razlog za nastanek čustva je vedno v nas. Avtor realitetne terapije in teorije izbire dr. William Glasser pravi, da naše vedenje sestavljajo štiri med seboj nerazdružljivo povezane komponente:

  1. dejavnost oz. aktivnost, kot so na primer hoja, govorjenje, prehranjevanje itd., govorimo torej o premikanju vseh ali le nekaterih delov telesa;
  2. mišljenje, pri čemer govorimo o zavednem in nezavednem generiranju misli – vedno o čem razmišljamo;
  3. čustva, ki jih doživljamo vedno, kadar se vedemo – lahko občutimo različna čustva, kot na primer jezo, žalost, razočaranje, veselje itd.;
  4. fiziologija, ki predstavlja zavedne in nezavedne telesne mehanizme, kot na primer potenje, delovanje možganov itd.

Poglejmo primer. Ustavimo se pri rdeči luči na semaforju, pred nami pa že stoji eno vozilo. Ko se rdeča luč na semaforju že spremeni v zeleno, voznik pred nami ne spelje. Malo počakamo, a vozilo še vedno nepremično stoji. Počasi začnemo prepoznavati, da se v nas poraja napetost, nejevolja, morda se celo jezimo. Je razlog za to v vozniku pred nami? Ne. Verjeli ali ne, razlog je v tem, kako doživljamo voznika pred seboj oz. celotno situacijo. Če voznika doživljamo kot nesposobnega in se ob tem sprašujemo, kako je sploh uspel narediti vozniški izpit, če ga doživljamo kot nekoga, ki na cesti ni zbran in s svojim početjem ovira promet, kot nekoga, ki nam otežuje, da bi pravočasno prišli na pomemben sestanek, potem si težko predstavljam, da bomo ob takšnem razmišljanju povsem mirni, srečni in zadovoljni. Mnogo verjetneje je, da bomo nemirni, nejevoljni ali celo jezljivi. Naše dojemanje voznika in situacije je odvisno od nas, ne od situacije same. Le kako bi si drugače lahko razložili to, da bi nekdo drug, ki bi se znašel v popolnoma enaki situaciji, vse skupaj sprejemal s precej večjo mero mirnosti, predvsem pa s popolnoma drugačnimi čustvenimi stanji kot mi.

3. Ne glede na to, ali se nek dogodek dogaja zdaj ali pa o njem le razmišljamo, občutimo enaka čustva.

Če ste se ob prebiranju zgornjega odstavka spomnili konkretnega primera, v katerem ste to, kar opisujem, tudi izkusili, verjamem, da ste lahko priklicali tudi čustva, ki ste jih takrat doživljali. Lahko pa v spomin prikličete tudi kaj drugega. Spomnite se npr. prijetnega dogodka iz svoje preteklosti. Poroke, napredovanja v službi, fantastičnih počitnic, rojstva otroka, izleta s prijatelji ipd. Ni pomembno, na kaj pomislite, pomembno pa je, da se spomnite dogodka, ob misli na katerega vas preplavijo resnično zelo prijetni spomini. Se spomnite, kdo je bil v takrat ob vas? Lahko slišite, kaj ste se takrat pogovarjali oz. ali lahko slišite kakšne druge zvoke, ki ste jih takrat slišali? Morda se lahko spomnite, kaj ste v tisti situaciji razmišljali? Morda ob obujanju tega spomina celo lahko zaznate enake vonjave in okuse, kot ste jih takrat? Ali pa se spomnite dotika, ki je bil del vaše izkušnje.

Bolj ko se boste prepustili doživljanju te pretekle izkušnje, prijetnejši bodo občutki v vašem telesu in zazdelo se vam bo, da ste se vrnili v preteklost in izkusili dogodek, kot da se dogaja prav zdaj. Čeprav se ne. A če o njem dovolj močno razmišljamo – ne glede na to, ali razmišljamo o dogodku, na katerega imamo prijetne ali neprijetne spomine, ali pa morda razmišljamo o nekem prijetnem ali neprijetnem dogodku, za katerega domnevamo, da se bo zgodil v prihodnosti, bomo ob tem izkušali enaka čustva, kot če bi se ta dogodek odvijal prav zdaj.

Prav v tem je še ena potrditev, da čustva ne izhajajo iz nečesa ali nekoga zunaj nas, temveč so močno povezana s tem, o čemer razmišljamo. Zato je pomembno, da preden naslednjič nekomu zabrusimo, da smo jezni, žalostni ali razočarani zaradi nje ali njega, najprej pogledamo vase in preverimo, kako zaznavamo drugo osebo, kaj si o njej in o tem, kar počne, mislimo, kaj od nje in od sebe pričakujemo ipd., kajti prav v odgovorih na ta vprašanja se skriva tudi odgovor na vprašanje, čemu čutimo, tako kot čutimo.

Z ljubeznijo. ♥ zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim
Petra zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim zakaj čutim
Članek lahko preberete tudi v zadnji številki revije Karma plus.

 

Kako vztrajati?

Kako si pomagati, da bomo ohranjali motivacijo in vztrajali na poti do cilja, je vprašanje, ki si ga je zagotovo postavil že marsikdo, ki se je v nekem trenutku svojega življenja odločil postaviti cilj in zakorakati po poti do njegove uresničitve.

Načinov, kako si pomagati, da ohranjamo motivacijo in vztrajamo, je seveda veliko, vendar pa je od nas odvisno, katere bomo prepoznali kot učinkovite oz. kot tiste, »ki delujejo«. Meni so pogosto pomagali pristopi, ki jih predstavljam v današnjem zapisu.

1. Postavitev dnevnih ciljev in prioritet

Brian Tracy v številnih svojih knjigah poudarja pomembnost postavljanja ciljev. Ne le dnevnih, temveč tudi tedenskih in mesečnih. Na dnevne cilje gledam kot na nakupovalni listek. Če grem z njim v trgovino, obstaja večja verjetnost, da bom domov prinesla res tisto, kar potrebujem. Če si svoje dnevne obveznosti zapišemo, obstaja večja verjetnost, da jih bomo res tudi izvedli. Poleg tega s tem skrbimo za svojo motivacijo, saj občutimo vsaj kanček zadovoljstva vsakokrat, ko naredimo kljukico ob uspešno dokončani nalogi na svojem seznamu. Pomembno je, da razmislimo tudi o učinku posamezne naloge, ki smo jo na seznam uvrstili. Čemu jo želimo izvesti, kakšne koristi bomo imeli od nje, pa morda ne le mi, temveč tudi drugi. Večje ko so koristi posamezne naloge, bolj je ta lahko prioritetna, še posebej če za njeno dokončanje ne bo treba nameniti veliko časa. Med prioritetne naloge pa seveda spadajo tudi tiste, ki jih želimo opraviti do točno določenega vnaprej postavljenega roka.

2. Postavljanje uspeha

Richard Wiseman, avtor knjige 59 sekund, opisuje raziskavo, ki je pokazala, da so bili udeleženci raziskave pri doseganju ciljev uspešnejši, če so se za dobro opravljeno delo tudi nagradili. Nagrade so bile lahko malenkostne, pomembno pa je, da so takšne, da v njih najdemo motivacijo. Nagradimo se lahko za uspešno izvedene dnevne cilje, za dokončanje tistih nalog, ki smo jih doživljali kot še prav posebno neprijetne ali zahtevne, pa tudi za uspešno izvedene tedenske cilje. Na ta način proslavimo svoje uspehe in skrbimo za nadaljnjo motivacijo. Proslavljanje malih uspehov je lahko tudi način, na katerega skrbimo za to, da v poti do cilja uživamo, ne pa, da nam predstavlja mučno obdobje, skozi katerega se moramo nekako prebiti. Lažje bomo vztrajali tudi, če bomo ohranjali osredotočenost na iskanje razlogov ali dokazov, v katerih prepoznamo potrditev, da bomo zmogli. Kaj je tisto, zaradi česar verjamete, da vam bo uspelo?

3. Hvaležnost

Mnogi v hvaležnosti prepoznajo način, na katerega skrbijo za svoje dobro počutje, pozitivno naravnanost in optimizem. Uporabimo pa jo lahko tudi za krepitev motivacije in vztrajnosti. Vedno znova smo lahko hvaležnost za vse, kar smo že dosegli, za osebnostne lastnosti, znanja in veščine, ki jih imamo in s katerimi si pomagamo na poti do cilja, za vse priložnosti, ki smo si jih ustvarili in jih tudi izkoristili. Vsak dan smo lahko hvaležni za notranjo moč, da smo opravili nekaj korakov do končnega cilja, čeprav se nam ni ljubilo ali smo težko našli čas, pa tudi za vso pomoč in podporo, ki nam jo morda nudijo naši družinski člani ali prijatelji. Mimogrede, avtor prej omenjene knjige je ugotovil tudi, da ljudje mnogo bolj vztrajamo pri svojih ciljih, če svoje načrte razkrijemo tudi drugim. Pri tem se mi zdi pomembno poudariti, da je to smiselno razkriti predvsem tistim, v katerih prepoznamo, da bi nas na naši poti morda lahko podprli.

4. Ohranjanje osredotočenosti na koristi cilja

Močan motiv za vztrajanje je lahko tudi osredotočenost na koristi našega cilja. Kaj nam bo prineslo to, če v nečem vztrajamo, kakšni bodo učinki neke aktivnosti, kakšne bodo koristi doseženega cilja. To je nekaj, o čemer velja razmišljati tudi že pri postavljanju prioritet, vsekakor pa je to odličen način, da se spravimo v pogon, takrat ko bi lahko našli tisoč in en izgovor, zakaj nečesa ne moremo storiti. Pomembno je, da se v predvidene koristi poskušamo čim bolj vživeti, da se vživimo ne le v koristi, ki jih bomo imeli mi, temveč tudi v tiste, ki jih bodo imeli naši najbližji. Tu ne govorimo le o materialnih koristih, temveč predvsem o koristih, povezanih s svojim  počutjem. Kako se bomo počutili in kaj bomo mislili o sebi, ko bomo cilj dosegli, kako se bo to odražalo na našem razpoloženju, na odnosu do drugih. Kot način za ohranjanje pozornosti na koristi cilja lahko uporabimo tudi tehniko nevrolingvističnega programiranja Krog odličnosti. Več o njej lahko preberete tukaj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati

3 miti o motivaciji

Ko sem bila še gimnazijka, smo se pri psihologiji učili, da obstajata zunanja in notranja motivacija. Da je zunanja tista, ki prihaja od zunaj, torej od nekoga ali nečesa izven nas, notranja pa tista, ki prihaja iz nas. kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

To je le eden od mitov o motivaciji, v katerega sem dolgo verjela in ki mi je oteževal iskanje motivacije za doseganje včasih večjih, drugič pa manjših ciljev. Pogosto sem namreč, tako kot mnogi, ki jih srečujem pri svojem delu, motivacijo iskala zunaj, ne pa znotraj sebe. Nič koristnejša pa nista niti preostala dva mita, ki ju prav tako razbijam v tem zapisu.

1. mit: Obstajata zunanja in notranja motivacija.

Resnica: zunanja motivacija ne obstaja. Vse, kar počnemo, delamo zaradi in za sebe. Delamo tisto, v čemer, na zavedni ali nezavedni ravni, prepoznamo koristi zase.

Glavna dva motiva za naše delovanje sta izogibanje bolečini, neugodju in naporu ter iskanje ugodja in dobrega počutja. V čem bomo prepoznali prvo ali drugo, je seveda odvisno do nas. Tako nekateri v teku prepoznajo ugodje, drugi pa bolečino in neugodje, nekateri v redni zaposlitvi prepoznajo varnost, drugi pa ujetost. Prav to, v čem prepoznamo nekaj dobrega zase, je tisto, kar nas dela tako različne, bodisi ko govorimo o prehrani, športu, odnosih ali čem drugem. Ljudje imamo različne zamisli, kaj je dobro za nas, in te ideje seveda želimo realizirati. To je naš motiv za delovanje, ki torej vedno izhaja iz nas.

2. mit: Če se že na začetku dobro motiviraš, motivacija traja in traja.

Resnica: motivacija pogosto „izgine“, ko naletimo na ovire, zato se je treba motivirati (skoraj) vsak dan. Če želimo ostati motivirani, je treba v motivacijo vlagati.

Motivacija, ki bi trajala tedne in tedne, ne obstaja, razen morda le v primerih, ko na poti do cilja ne naletimo na nobeno oviro, kar pa običajno ni realno pričakovanje. Zato je vsekakor priporočljivo, da si zagotovimo dnevno dozo motivacije. Pri tem lahko uporabimo načine, naštete v naslednjem odstavku in si pomagamo tudi z branjem različnih motivacijskih zgodb in ogledom motivacijskih posnetkov. Najbolje pa je, če poskrbimo kar za razvoj navade samomotivacije. Strokovnjaki razvojne psihologije in kognitivnih ved so med opazovanjem vedenja dojenčkov prepoznali, da so ti pozornost namenjali dogajanju, ki je bilo ravno prav kompleksno glede na njihovo stopnjo dojemanja sveta. Ta princip je bil pozneje prenesen tudi na področje motivacije, kjer velja, da smo najbolj motivirani za opravljanje tistih nalog, ki jih dojemamo kot ravno prav zahtevne glede na svoje zmožnosti. Če se nam zdi naloga pretežka, se ustrašimo prevelikega truda, ki ga bo treba vložiti, ali tudi neuspeha. Če pa je naloga prelahka, nam ne predstavlja izziva oz. se nam zdi dolgočasna. Ne v enem ne v drugem primeru motivacija za izvedbo ne bo dovolj visoka. Izbira ravno prav zahtevnih izzivov v sozvočju z zadovoljstvom ob uspešno opravljenem izzivu je torej prava kombinacija, s katero bomo vsakodnevno skrbeli za zadostno mero motivacije. Kadar pa je bomo zaradi kakšne ovire potrebovali nekoliko več, jo lahko okrepimo s katerim od drugih naštetih načinov.

3. mit: najprej moram najti motivacijo, nato se bom lotil doseganja cilja.

Resnica: začetna motivacija pogosto pride šele z akcijo.

Čeprav si lahko pri začetni motivaciji pomagamo z različnimi tehnikami, pa tista prava motivacija pride šele z akcijo oz. s tem, ko začnemo opažati pozitivne rezultate svojih aktivnosti. Kar spomnimo se trenutka, ko smo npr. hujšali. Motivacija je z vsakim izgubljenim kilogramom postajala večja. Vsakodnevna akcija v smeri cilja je torej tista, s katero si bomo omogočali zadostno mero motivacije tudi v trenutkih, ko nas bo na poti do cilja pričakala kakšna ovira. Seveda si lahko pomagamo tudi na druge načine, npr. s tehniko NLP Krog odličnosti, z osmišljanjem cilja in iskanjem koristi, ki nam jih bo ta prinesel. Pri tem upoštevajmo tako materialne  kot tudi osebne koristi v obliki dobrega počutja, več samozavesti, občutek uspeha in ponosa, pa tudi koristi, ki jih ima doseženi cilj za naše najbližje. A ključna je vsekakor akcija, saj v nasprotnem primeru vse prehitro ostanemo le pri sanjarjenju, ki dolgoročne motivacije ne prinaša.

Z ljubeznijo. ♥  kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

Petra kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

Preprosta vaja za dobro počutje

Nevrolingvistično programiranje ali NLP sem v svojih zapisih že omenjala, a moram priznati, da nobena NLP tehnika ni naredila name tako močnega vtisa kot tehnika, imenovana Krog odličnosti.kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Prvič sem jo izvajala že skoraj pred desetletjem, ko sem se že spogledovala z željo biti samozavestnejša. Od takrat sem jo na svojih predavanjih omenila še neštetokrat, jo z marsikatero skupino udeležencev tudi izvedla, poleg ostalih koristnih tehnik pa jo vključujem tudi v meditacije in spletne programe.

Namen tehnike Krog odličnosti je hiter priklic prijetnih občutkov, takrat ko jih najbolj potrebujemo. Če tehniko izvajamo pravilno in dovolj pogosto, bomo katerikoli občutek lahko priklicali praktično v sekundi. Sama tehnika temelji na procesu, ki ga imenujemo sidranje. To je proces, ki ga na nezavedni ravni izvajamo vsi.

Če vam rečem, da se spomnite svojega najbolj norega dopusta, se bodo ob tem v vas začeli porajati prijetni občutki. V misli se vam bodo prikradle podobe kraja, kjer ste bili in ljudi, ki so vas takrat obdajali. Točno določen dogodek ali kraj in ljudi ste povezali s prijetnimi občutki in vedno, ko se boste spomnili na ta dopust, boste te prijetne občutke občutili. Večkrat boste to storili, močnejši bodo občutki.

In prav takšno povezavo med prijetnimi občutki in nekim predmetom, dotikom ali čim drugim, naredimo tudi pri tehniki Krog odličnosti, le da je tu proces popolnoma zavesten in načrten.kako se počutiti bolje

Da bomo tehniko naredili pravilno, preprosto sledimo nekaj korakom.

  1. Izberemo občutek, ki bi ga radi na hitro priklicali.
  2. Poiščemo najmanj tri, lahko pa tudi več dogodkov ali situacij iz preteklosti, v katerih smo ta občutek že močno občutili. Če smo npr. v prvem koraku izbrali samozavest, potem poiščemo dogodke ali situacije, v katerih smo se že počutili samozavestne.
  3. Predstavljamo si, da pred nami na tleh stoji krog poljubne barve, ki naj bo dovolj velik, da lahko vanj vstopimo. Med izvajanjem tehnike uporabimo vedno krog enake barve in velikosti.
  4. Vstopimo v krog in tam ostanemo nekaj sekund, nato pa iz kroga izstopimo. Tako bomo dobili občutek, kaj doživljamo, ko stojimo v njem. Ponovno vstopimo vanj, tam ostanemo nekaj sekund in nato izstopimo.
  5. Zapremo oči in v misli prikličemo prvi dogodek ali situacijo, v kateri smo doživeli močan občutek, ki smo si ga izbrali. Čim bolj živo se poskušamo vživeti v ta dogodek, kot da bi se dogajal prav zdaj. Opazujemo, kaj ob tem, ko smo vživeti v ta dogodek, vidimo, slišimo, vonjamo, okušamo, tipamo. Kaj razmišljamo? Kaj doživljamo? Kakšen občutek se v nas poraja ob misli na izbrani dogodek ali situacijo?
  6. Ko bodo občutena občutja najbolj intenzivna, vstopimo v krog svoje izbrane barve.
  7. Intenzivni občutek, ki je lahko tudi obarvan z barvo kroga, popeljemo vse od konic prstov na nogah pa do vrha glave, dokler nas ta prijeten občutek popolnoma ne preplavi.
  8. Ko se bo intenzivnost občutka začela zmanjševati, iz kroga izstopimo.
  9. Odpremo oči in naredimo nekaj korakov po prostoru, v katerem se nahajamo. Ob tem pomislimo na to, kar bomo jutri pripravili za kosilo.
  10. Postopek vživljanja v izbrani dogodek ali situacijo in vstopa v krog ponovimo najmanj trikrat, priporočljivo pa je, da tudi večkrat. Ponovimo torej korake od 5. do 9. točke, pri čemer se lahko vsakokrat vživljamo v isti dogodek, lahko tudi v novega, pomembno je le, da se resnično vživimo v dogodek in ob tem kar se da intenzivno občutimo prijetne občutke.
  11. Zdaj zapremo oči in vstopimo v krog svoje izbrane barve. Opazujemo, kaj se dogaja. V krog torej vstopimo brez predhodnega vživljanja v kakršen koli dogodek. Ob vstopu v krog se le prepustimo dogajanju, ne glede na to, kakšno je. Ko intenzivnost občutka začne popuščati, iz kroga izstopimo.
  12. Ko bomo hoteli priklicati ta izbrani občutek, si v mislih na tleh pred seboj le predstavljajmo krog svoje izbrane barve in stopimo vanj. Če smo tehniko izvajali temeljito in dovolj pogosto, bomo v hipu zaznali prijetne občutke. Kmalu bomo opazili, da niti ne bo več potreben vstop v krog, dovolj bo že, da si bomo krog predstavljali le v mislih ali pa nanj le bežno pomislili, in že nas bodo preplavili prijetni občutki.

Tehnika je resnično enostavna, predvsem pa učinkovita. Je eno takšnih orodij, ki ga je po mojih izkušnjah in izkušnjah ljudi, s katerimi sem jo v preteklosti že izvajala, vsekakor dobro imeti, saj nam velikokrat lahko koristi. Če bi jo radi v živo preizkusili tudi vi, mi pišite. Izkušnje kažejo, da jo ljudje v celoti osvojijo že po enem samem srečanju, nato pa jo izvajajo popolnoma samostojno v udobju svojega doma.

Z ljubeznijo. ♥ kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Petra kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje kako se počutiti bolje

Ko neprijetni spomini postanejo preteklost

Verjamem, da ima vsak v svoji preteklosti kakšen dogodek ali dva, ki se ga ne spominja radi in ob katerem ga preplavijo neprijetna čustva. Iz izkušenj pa vem tudi, da veliko ljudi ne ve, kako se s čustvi, povezanimi s tem dogodkom, soočiti in ga resnično pustiti za seboj.kako pozabiti

Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, kako to lahko uspešno storimo. Prvi način izhaja iz nevrolingvističnega programiranja, drugi iz metode HSE. Obe tehniki sta zelo enostavni, mnogi smo ju že prepoznali kot zelo učinkoviti, predvsem pa sta preizkušeni na meni in ljudeh, ki so izkusili NLP Coaching ali HSE Coaching.

Preoblikovanje spomina

  1. Izberite konkretno situacijo, ob spominu na katero se počutite neprijetno.
  2. Predstavljajte si, da sedite v kinu in na platnu gledate film, ki prikazuje vašo izbrano situacijo. Kot gledalec filma opazujete sebe v tej situaciji. Opazujte, kaj ste takrat počeli, kdo vse je bil ob vas in kaj se je dogajalo.
  3. Ob gledanju filma, ki prikazuje vašo izbrano situacijo, si predstavljajte, da barve posnetka počasi začnejo bledeti, vse dokler si ne ogledujete črno-belega posnetka filma.
  4. Nadaljujte z ogledom črno-belega filma in si ob tem predstavljajte, da se poveča hitrost predvajanja, tako kot če bi film prevrteli naprej.
  5. Posnetku filma dodajte še zabavno glasbo, kot na primer tole ali katero drugo po vašem izboru.
  6. Ob poslušanju glasbe si črno-beli hitri posnetek filma oglejte trikrat, lahko pa tudi večkrat.
  7. Ko boste pripravljeni, ugasnite glasbo in si predstavljajte, da se vaša izbrana situacija dogaja prav zdaj ter pri tem opazujte svoja čustva in občutke.
  8. Ponavljajte vajo, dokler neprijetna čustva in občutki popolnoma ne zbledijo.
  9. Običajno že po nekaj ponovitvah neprijetni občutki in čustva, povezana z izbrano situacijo, zbledijo. Koliko ponovitev je potrebnih, pa je seveda odvisno od intenzivnosti občutkov in čustev.

IN tehnika

Če ste ljubitelji fizike, potem veste, da je vse, kar obstaja, pravzaprav energija. No, tudi če niste ljubitelj fizike, ste verjetno to trditev že slišali. Vsa snov je sestavljena iz molekul, te iz atomov, atomi pa iz subatomskih delcev, za katere velja, da so pravzaprav energijsko valovanje, zato pravimo, da so vse snovne stvari, ki obstajajo, v bistvu energija. Enako pa velja tudi za nematerialne stvari, torej za naše misli, čustva, občutke ali želje.

Razlog, da ob misli na neprijetne pretekle situacije ne ostanemo ravnodušni, je energija čustva, ki je ob dogodku nismo v celoti razrešili, temveč smo se občutenju čustva poskusili izogniti. Energija čustva, ki je nismo v polnosti izkusili, ne izgine, temveč ostane v našem telesu in deluje kot nikoli zaceljena rana. Ob misli na ta neprijetni dogodek se energija »prebudi« in rana ponovno zaboli.

Namen IN tehnike je prav v tem, da energijo čustva v celoti občutimo in jo s tem tudi razrešimo. To je sicer nekaj, kar je v popolnem nasprotju s tem, česar smo vajeni, a vendar je učinkovit način, da preteklost pustimo za seboj. Vse, kar je treba storiti, je, da sledite nekaj prepustim korakom.

  1. V spomin prikličite preteklo situacijo, ob kateri se ne počutite prijetno. To so običajno situacije, ki so boleče, a nič za to, osnovni namen tehnike je namreč razrešiti prav to bolečino.
  2. Zelo kmalu po tem, ko se boste na izbrano situacijo spomnili in o njej razmišljali, boste v telesu začutili energijo čustva. Najpogosteje jo zaznamo v grlu, prsnem košu ali predelu pleksusa, lahko pa tudi kje drugje. Če si le dovolite opazovati svoje telo, boste v katerem od predelov telesa začutili neprijeten občutek, blago bolečino, napetost v obliki vozla ali kepe.
  3. Ko zaznate, kje v telesu je energija čustva, to energijsko polje le opazujte in pri tem bodite pozorni na to, da je v določenem predelu energijskega polja energija bolj intenzivna, močnejša. Običajno to lahko zaznamo proti sredini polja, ni pa nujno.
  4. Opazujte tisti del energijskega polja, kjer je energija najbolj intenzivna. Predstavljajte si, da se temu delu čim bolj približate, tako da ga lahko resnično v celoti občutite, hkrati pa ostajate dovolj oddaljeni, da vas občutek ne prevzame popolnoma.
  5. Ko ga tako opazujete, se bo energijsko polje počasi začelo zmanjševati in bo postajalo vedno manj intenzivno. To pomeni, da se energija čustva razrešuje.
  6. Ko boste to lahko zaznali, se še bolj približajte energiji, ki ostaja, in še naprej opazujte tisti del energijskega polja, kjer je najmočnejša. S tem procesom nadaljujte, vse dokler energije popolnoma ne razrešite, in ob misli na izbrano situacijo ne čutite več ničesar neprijetnega.

Tudi pri tej tehniki velja, da je intenzivnost občutka tista, od katere je odvisno, kako dolgo bo treba postopek ponavljati, preden se bo energija čustev, povezanih s posameznim dogodkom, v celoti razrešila.

Če bi tehniki radi preizkusili v živo, mi pišite. Moja izkušnja je, da sta obe zelo učinkoviti in nam v življenju pogosto lahko zelo koristita.

Z ljubeznijo. ♥ kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti

Petra kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti kako pozabiti