Prispevki

Kako doseči notranji mir v 21 dneh?

Kako v svojem življenju doseči mir in harmonijo, če pa živimo v času, ko smo vedno prezaposleni?

To je vprašanje, ki si ga tako po tiho ali pa naglas kdaj pa kdaj zastavi marsikdo. Verjamem, da se ne zmotim veliko, če zapišem, da je notranji mir nekaj, česar si želimo vsi. Namreč, ko smo notranje mirni, se nam zdijo vse situacije obvladljive in vsak problem rešljiv. Takrat ni strahu in dvomov, temveč se zmoremo prepustiti toku življenja in preprosto samo biti tukaj in zdaj.

Kot vsako drugo stvar, lahko dosežemo tudi notranji mir, če smo temu le pripravljeni nameniti nekaj minut časa. In spletni program 21 dnevno popotovanje do notranjega miru omogoča prav to. Z 21 preprostimi koraki, ki bodo predstavljeni v programu, na enostaven način v svoje življenje ponovno vnesemo umirjenost in harmonijo. V programu boste prepoznali s čim se od notranjega miru oddaljujete, razvili načine za odstranitev teh dejavnikov in se naučili uporabljati kratke in enostavne tehnike, s katerimi boste notranji mir krepili na vsakem koraku.

Stopite na popotovanje do notranjega miru že danes.

Komu je spletni program namenjen?
• Vsem, ki jim je dovolj, da so stalno v stresu, utrujeni in brez energije,
• vsem, ki si želijo bolje razumeti sebe, svoje življenje in posledično izboljšati svoje odnose z bližnjimi,
• vsem, ki si želijo živeti bolj polno in notranje mirno življenje.

Prednosti programa:
• vsebino programa posameznega dne boste 21 dni vsako jutro prejeli v vaš e-poštni nabiralnik, zato program lahko izvajate kadarkoli in kjerkoli,
• za izvajanje programa potrebujete le 20 minut dnevno,
• program vključuje posnetke predavanj in meditacij ter številne praktične vaje in tehnike,
• posnetki predavanj in meditacij ostanejo vaši in jih lahko uporabite tudi kasneje v življenju,
• program vključuje NLP tehnike in tehnike spreminjanja prepričanj, ki jih lahko uporabite tudi na drugih področjih svojega življenja,
• vključen je tudi dnevnik v katerem so zbrane vse praktične vaje in v katerega boste lahko zapisovali
svoja spoznanja.

Kako naročim program?

Program lahko naročite v spletni trgoviniOb nakupu programa vas čaka še dodatno darilo – set za meditacijo.

Iz vsebine programa:
1. dan: Kako razumem notranji mir?
2. dan: Mišično testiranje
3. dan: Koristi, ki jih prinaša notranji mir
4. dan: Spreminjanje globoko zakoreninjenih zaznav
5. dan: Opuščanje čustvenih bremen
6. dan: Notranji mir – kje naj ga najdem?
7. dan: Tišina je prijateljica notranjega miru
8. dan: Skrbljenje na zalogo
9. dan: Pogled na prihodnost skozi rožnata očala
10. dan: Kdo je boljši?
11. dan: Oh, ta preteklost, ko bi jo le lahko spremenili
12. dan: Želim si …
13. dan: Ločevanje pomembnega od nepomembnega
14. dan: Možnosti so neomejene
15. dan: Hvaležnost
16. dan: Odpuščanje
17. dan: Afirmacije
18. dan: Krog odličnosti
19. dan: Zavestno dihanje
20. dan: Iskanje smisla in notranji mir
21. dan: Japa meditacija

 

5 koristi samozavesti

Spomnim se, da sem leti zavidala ljudem, ki sem jih doživljala kot samozavestne. Prepričana sem bila, da je njihovo življenje mnogo lažje kot moje, da so mnogo srečnejši in zadovoljnejši, kot sem bila jaz. Zdelo se mi je, da jim gre vse kot po maslu, da jim nikoli v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega. Vse bi dala, da bi bila lahko takšna, kot so bili oni.

Danes, nekaj let po tem, ko sem se odločila svoji nesamozavesti narediti konec, lahko rečem, da samozavest s seboj nosi številne koristi. Žal se moje prepričanje, da gre samozavestnim ljudem vedno vse kot po maslu, da jim v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega, ni uresničilo. A kljub temu sem v svojem življenju prepoznala številne koristi samozavesti. Pet jih predstavljam v tokratnem zapisu.

Postavitev realnih in dosegljivih ciljev                          kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje imajo jasno zavedanje o svojih močnih in šibkih točkah, zato si lahko postavijo realne in dosegljive cilje. Prav realnost ciljev in zaupanje v svoje sposobnosti sta dva dejavnika, ki na posameznika delujeta motivacijsko in samozavestnim ljudem omogočata, da po poti do cilja nadaljujejo tudi ob morebitnih neuspehih. Vsak uspešno dosežen cilj predstavlja spodbudo za nadaljnje postavljanje ciljev in hkrati krepi njihovo samozavest.

Prepričanje, da smo gospodarji svojega življenja                      kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje se zavedajo, da niso nemočne žrtve okoliščin in življenja, temveč da lahko svoje življenje upravljajo. Zaupajo v svoje notranje sposobnosti in verjamejo, da sta uspeh in zadovoljstvo odvisna od njihovega truda in ne zunanjih dejavnikov. Zato tudi prevzemajo odgovornost za svoje dobro ali slabo počutje in v primeru slednjega iščejo rešitve pri sebi, ne pa v spremembah okoliščin ali drugih ljudi.

Pozitivna naravnanost                    kako postati samozavesten

Sami sebi smo lahko najhujši kritik ali najboljši prijatelj. Samozavestni ljudje so vsekakor slednje. Ker verjamejo vase, v svoje sposobnosti, hkrati pa se zavedajo tudi svojih šibkih točk in tega, da lahko na njih delajo, če se le tako odločijo, se ne zasujejo s plazom kritik vsakokrat, ko naredijo napako. Zavedajo se, da so te del življenja in učenja ter jih kot takšne tudi sprejemajo. Zavedajo se tudi, da storjena napaka ne pomeni neuspeha in ni znak njihove nekompetentnosti, temveč je priložnost za osvojitev nove lekcije.

Sproščenost v komunikaciji z drugimi              kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje ne potrebujejo potrditve s strani drugih, zato da bi vedeli, da so dovolj dobri. To jim omogoča, da so v komunikaciji z drugimi mnogo bolj sproščeni, saj jim ni treba nikogar očarati. Posledično se jim ni treba pretvarjati, da so nekaj, kar niso. Zavedajo se, da ne morejo biti vsem všeč, zato tega niti ne poskušajo. Ker jih ni strah zavrnitve, so v navezovanju novih stikov veliko bolj sproščeni, posledično pa tudi uspešni, k čemur pa pripomore tudi njihova pozitivna naravnanost.

Konstruktivno spoprijemanje s težavami                         kako postati samozavesten  

Za svoje težave ne krivijo drugih ljudi, niti okoliščin, zato ne čakajo, da bo njihove težave rešila neka tretja oseba, temveč stvari vzamejo v svoje roke in začnejo iskati rešitev. Zavedanje, da so za svoje življenje najbolj odgovorni sami, jim daje občutek notranje moči, kar jih opogumlja, da se s težavami soočijo. Ker jih ni strah priznati svojih slabosti in prositi za pomoč, to storijo, kadar prepoznajo, da jo potrebujejo, in ne čakajo na usmiljenje drugih, da bi jim pomoč ponudili. Vse to jim omogoča, da se s težavami soočijo hitreje, predvsem pa brez odvečne drame.

Z ljubeznijo. ♥  

Petra

Prilagajanje – se prilagajamo zaradi drugih ali zaradi sebe?

»Občutek imam, da se mu moram vedno podrejati, da moram vedno popustiti jaz. Vedno se jaz prilagajam njemu, ne vem, kdaj se je nazadnje on meni,« je vrelo iz ust ene mojih klientk.

Razumela sem jo. Še kako dobro. To je bil občutek, ki sem ga v odnosih, ne le partnerskih, temveč tudi na splošno, pogosto imela tudi jaz. In verjamem, da je to občutek, ki ga marsikdo prepozna pri sebi.

Spomnim sem, ko sem na izobraževanju za psihoterapevtko realitetne terapije in teorije izbire prvič slišala za koncept, ki pravi, da se pravzaprav ne prilagajamo zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Zdel se mi je popolnoma nesmiseln. Vedno sem namreč verjela, da je prilagajanje nekaj, kar počnemo zaradi drugih, zato da ne bodo užaljeni, jezni, razočarani. Prilagajanje sem na nek način razumela kot uslugo, ki jo delam drugim. Zakaj bi se prilagajala zaradi sebe? To nima nobenega smisla. Ali pač?

Povedano preprosto: teorija izbire pravi, da vse, kar počnemo, pravzaprav delamo zaradi sebe in zase. Vse, kar počnemo, nam prinaša neke koristi, čeprav se jih včasih ne zavedamo in bi morda celo rekli, da jih ni. 

V tem pogledu sem začela razmišljati, zakaj se v odnosih prilagajam, kaj je pravzaprav tisto, kar me žene, da »drugim delam uslugo«, čeprav sem ob tem pogosto nezadovoljna. Na prvi pogled se je tako zdelo, da je bila edina korist, ki sem jo od prilagajanja imela, nezadovoljstvo.

Vprašanje, ki mi je pomagalo priti do resničnih koristi, je bilo, kaj bi se zgodilo, če se ne bi prilagodila in bi vztrajala pri svojem. Kaj bi se zgodilo, če bi vztrajala pri tem, da preživim popoldne s knjigo v roki, namesto da bi se prilagodila partnerjevim željam? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da se s prijateljico dobim popoldne, kot ustreza meni, in ne zvečer, kot želi ona? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da s partnerjem dopust preživiva na morju in ne ob pohajkovanju po slovenskih hribih, kot si morda želi on?

Odgovor, ki sem ga dobila, je bil pogosto zelo podoben – lahko se zgodi, da me bodo osebe, ki se jim ne bom želela prilagoditi, zapustile. Lahko bo to vodilo v prepir ali slabo voljo, odtujitev, slabši odnos. Ničesar od naštetega si seveda nisem želela. Z osebami, ki so zame pomembne, sem si želela biti povezana in moje prilagajanje je bilo pravzaprav način, kako sem to povezanost ohranjala, ne da bi se tega sploh zavedala. Seveda povezanost lahko ohranjamo na različne načine, a moja definicija ohranjanja povezanosti vključuje tudi skupno preživljanje prostega časa. In prav to je tisto, kar sem s prilagajanjem dosegla, to je bila skrita korist, ki me je gnala, da sem delala usluge drugim. Ko na celotno situacijo pogledamo s tega stališča, se sliši precej hecno, ko rečemo, da se prilagajamo zaradi drugih. Kajti dejstvo je, da nas nihče ne sili, da se prilagodimo ali podredimo. To je odločitev, ki jo sprejmemo sami. Če bi nam bilo za odnos vseeno, ne bi niti za trenutek pomišljali, temveč bi vztrajali pri svojem, mar ne?

Dokler verjamemo, da stvari, ki jih počnemo, delamo zaradi drugih in za druge, bomo šteli, kolikokrat smo se morali prilagoditi mi in kolikokrat se je prilagodil partner. In želeli bomo, da sta ti dve številki izenačeni, saj če nas ima resnično rad, se nam bo prilagodil, tako kot se mi prilagajamo njemu. Verjamem, da ni treba posebej poudarjati, kako kakovosten oz. bolje rečeno nekakovosten bo v tem primeru naš odnos. Če se zavedamo, da so vsa naša vedenja namenska, usmerjena k skrbi zase in za svoje dobro počutje, potem vsako štetje odpade. Jasno nam je, da s tem, kar počnemo, pravzaprav sledimo sebi in ne drugemu. Pa naj bo to v odnosu s partnerjem, starši ali otroki, prijatelji, nadrejenimi ali sodelavci. Vse, kar počnemo, vedno počnemo le zaradi sebe in zase.  prilagajanje

Z ljubeznijo. ♥

Petra

3 miti o notranjem miru

Notranji mir je tista skrivnostna stvar, za katero smo že vsi slišali. Skoraj enako kot Nessie, pošast iz jezera Loch ness. Veliko je bilo govora o njej, a redki so jo videli. Z notranjim mirom je podobno – veliko je govor o njem, a le redki so ga že izkusili, še redkejši so tisti, ki so se naučili, kako notranji mir vključiti v svoj vsakdan.

Tako kot o vseh skrivnostnih stvareh, tudi o notranjem miru kroži nekaj mitov. Preverite ali v katerega izmed njih verjamete tudi vi.

Mit št. 1: Obstajata pravi čas in pravi kraj, da pridem v stik z notranjim mirom

Nekateri verjamejo, da obstajata le en pravi čas in kraj, ki bosta čudežno omogočila, da bomo stopili v stik z notranjim mirom. Običajno sta ta pravi čas in kraj povezana s tem, da bo vse v življenju potekalo natanko tako, kot smo si zamislili mi in posledično v našem življenju ne bo nobenih težav, stisk ali frustracij. Res je, v primeru, da bi bilo tako in bi življenje potekalo popolnoma po naših željah, bi prav gotovo lahko občutili notranjo mirnost, a vendar pričakovanje, da bo življenje vedno teklo le v skladu z našimi željami ni realno. Zato verjeli ali ne, vsak čas in vsak kraj sta prava, da stopimo v stik z notranjim mirom, le pravi način moramo najti. Življenje nam na pot prinaša takšne in drugačne izzive, ki nam omogočajo rast, od nas pa je odvisno kako bomo gledali nanje. Če ponotranjimo prepričanje, da je vsaka izkušnja za nekaj dobra, da je tam zato, da nas nekaj nauči, da nam omogoči priti tja, kamor si želimo, tudi če na prvi pogled ne daje takšnega vtisa, potem bo notranji mir resnično lahko postal del našega vsakdana. Takrat bomo lahko rekli, da smo našli pravi čas in pravi kraj, da pridemo v stik z njim.

Mit št. 2: Notranji mir lahko dosežem le, ko bom imel dovolj denarja in materialnih dobrin

Denar in materialne dobrine marsikdo enači z občutkom varnosti, z občutkom, da je zanj in za njegovo bližnje poskrbljeno, z zaupanjem, da bo vse v redu in da bo lahko ne le preživel, temveč v svojem življenju celo užival. Prav takšna pa je tudi definicija notranjega miru marsikaterega posameznika – notranji mir je občutek varnosti, občutek, da je in bo vse v redu in dobro, zaupanje, da je in bo vedno za vse poskrbljeno. Zato ne preseneča, da denar enačimo z notranjim mirom. Pa vendar je med njima bistvena razlika – prvi izhaja iz zunanjega sveta, drugi iz notranjega, prvi je posledica zunanjih dejavnikov, drugi je rezultat naše notranjosti. Če bomo globoko v sebi gojili strah pred pomanjkanjem nam še tako velika količina denarja ne bo zadostovala, da bi prišli v stik z notranjim mirom. Če smo po naravi nezaupljivi, prav tako ne, saj bomo verjeli, da vsak le čaka na to, kako si bo prisvojil delček našega imetja in še bi lahko naštevala. Namreč naša prepričanja so tista, ki prinašajo notranji mir in ne denar ali materialne dobrine same po sebi.

Mit št. 3: Notranji mir je v današnjem času nemogoče doseči

Marsikdo verjame, da je v današnjem času notranji mir nemogoče doseči. Vsaj ko govorimo o zahodnem svetu, o vseh obveznostih in splošnem hitrem tempu življenja, ki daje občutek, da čas resnično beži. Številne hitre in nenadne spremembe s seboj nosijo izzive in že pregovorno velja, da spremembe in notranji mir nekako ne gredo ravno z roko v roki. Zdi se torej, da je notranji mir nemogoče doseči, razen, če se odločimo in gremo nekam stran, nekam v osamo, kjer nas ne bodo stalno zasipali z vsemi negativnimi novicami, kjer telefoni ne bodo stalno zvonili in v elektronski predal ne bodo prihajala vsak dan nova in nova sporočila; nekam, kjer se bomo lahko »odklopili« in pozabili na vse obveznosti in skrbi vsakdana. Bilo bi lepo, mar ne? A kaj, ko bi nam vse te obveznosti in skrbi sledile. Sledile bi nam v naših mislih. Zunanjega sveta ne moremo preprosto odklopiti, če ne naredimo najprej notranjega odklopa. Da bi lahko naredili to, pa pravzaprav ni pomembno kje in kdaj živimo, temveč kako dojemamo svoje življenje in vse kar nam to ponuja. Tudi osamitev nam ne bo koristila, če prej ne umirimo svojih misli. Ravno nasprotno, nudila bo idealen prostor, da pridejo na plano tudi vse tiste misli in skrbi, o katerih v hitrem tempu vsakdana niti nimamo časa razmišljati. Notranji mir namreč ni rezultat počasnega tempa življenja, temveč umiritve uma.

Korak za korakom notranji mir lahko dosežemo prav tu kjer smo danes. Z 21 preprostimi koraki, predstavljenimi v spletnem programu 21 dnevno popotovanje do notranjega miru, vam bo to zagotovo uspelo. Povabite notranji mir v svoje življenje že danes. Začnemo že 15. maja.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Namigi za notranji mir

8 namigov, ki vam bodo pomagali, da se boste ponovno povezali z notranjim mirom in se naučili kako ta stik ohraniti v vsaki situaciji.

1. namig za notranji mir:

2. namig za notranji mir:

3. namig za notranji mir:

Popotovanje do notranjega miru - namig 3

4. namig za notranji mir:

Popotovanje do notranjega miru - namig 4

5. namig za notranji mir:

Popotovanje do notranjega miru - namig 5

6. namig za notranji mir:

Popotovanje do notranjega miru - namig 6

7. namig za notranji mir:

Popotovanje do notranjega miru - namig 7

8. namig za notranji mir:

Popotovanje do notranjega miru - namig 8

Kdo je najpomembnejša oseba v vašem življenju?

Redko kdo bo na zgornje vprašanje odgovoril z »jaz«, še redkejši so tisti, ki bodo ob tem občutil notranje zadovoljstvo in neke vrste ponos. Nekateri bodo z »jaz« odgovorili tako čisto tiho, nekoliko sramežljivo in se ob tem spraševali ali je prav, da so tako odgovorili, drugi bodo na to vprašanje odgovorili z »jaz«, a ob tem občutili hude občutke krivde, tretjim pa se zdi popolnoma nesprejemljivo, da bi odgovorili tako.

Kako tudi ne, ko pa v naši družbi že pregovorno velja, da je postaviti sebe na prvo mesto egoistično dejanje, egoisti pa so slabe osebe, ki jim je mar le zase in za nikogar drugega. In nihče izmed nas si ne želi biti slaba oseba. Postaviti sebe na prvo mesto torej ne paše v kontekst tega, kdo si želimo biti.

Mnogo let sem v to verjela tudi jaz. Zdelo se mi je pomembno postaviti druge v ospredje, slediti njihovim željam in zadostiti njihovim potrebam, sebe pa nekako pustiti v ozadju. A težava pri vsem tem je, da se človek nekega lepega dne zbudi in ne ve ne kdo je, ne kam si želi iti. Ugotovi, da je pozabil nase, da ni poslušal svojih želja in potreb in se začne spraševati kaj sedaj. Odgovor je hudičevo težko najti, saj vajen drugačnega načina življenja niti ne zna prepoznati svojih potreb in želja, ko pa te le najde, kaj kmalu ugotovi, da so »njegove« želje pravzaprav želje, ki niso njegove, temveč postavljene s strani družbe, družine in prijateljev.

In čeprav pridejo dnevi, ko intuitivno čuti, da bi moral narediti nekaj zase in ima celo ideje kaj, ideje, ki so pospremljene s prijetnimi občutki, z entuziazmom, s pozitivno energijo in z notranjim mirom, jih kaj hitro zamenja misel: »Ne, tega si v tem trenutku ne morem privoščiti. Poskrbeti moram za to, ono, tretje.«

In medtem ko skrbi za to, ono in tretje življenje teče dalje. Dnevi prerastejo v tedne, tedni v mesece, meseci v leta, on pa še vedno na prvo mesto postavlja vse drugo le sebe ne. Ker še ni pravi čas. In v tem procesu ne opazi kako počasi postaja vedno bolj nezadovoljen in razdražen, kako mu gredo vedno bolj na živce ljudje, ki so mu bili nekoč blizu in kako v njem počasi, a vztrajno naraščata nemir in utrujenost. A to ni tista običajna utrujenost, ki mine z dobrim spancem, temveč utrujenost od življenja.

Ob vsem tem se vsake toliko vpraša, ali je to res vse kar naj bi imel od življenja, ugotavlja kam v vsej tej celotni zgodi spada sam in iz dneva v dan živi z mislijo »kako pregurati še en naporen dan.«

Bi si želeli biti v okolju s to osebo? Z osebo, ki je naveličana življenja, ki je nezadovoljna s seboj in celim svetom in je zaradi svoje utrujenosti stalno razdražena? Si želite družbe takšnih ljudi? Mislim, da je ni osebe, ki bi odgovorila pritrdilno. A vendar je prav to tisto, kar pogosto ponujamo svojim bližnjim, ne da bi se tega sploh zavedali. Smo v takšnem stanju res lahko dober starš, partner, prijatelj ali sodelavec ali pa morda le lahko damo več, kadar nas prežemata notranje zadovoljstvo in notranji mir?

Kadar so naše srčne želje predolgo neuslišane, sta notranje zadovoljstvo in notranji mir vedno manj prisotna. 

Vsak zase vemo kaj potrebujemo zato, da ponovno pridemo v stik s seboj, s svojim zadovoljstvom in  notranjo mirnostjo in prav je, da si to tudi damo. Oz. če še ne vemo, kaj je tisto, kar nam povrne stik s seboj, je prav, da se to naučimo poiskati. Kadar so namreč naše srčne želje predolgo neuslišane, se v nas začneta kopičiti nemir in nezadovoljstvo. Oboje običajno pripišemo stresu našega vsakdana ali neustreznemu vedenju ljudi okoli nas, a ne eno ne drugo nima nobene veze z naraščajočim nemirom. Kar spomnite se trenutka v svojem življenju, ko ste imeli občutek, da je vse tako kot mora biti, ko ste občutili notranje zadovoljstvo, ko ste bili mirni in v harmoniji s seboj in svetom, takrat vas situacije v katerih bi običajno doživeli mini izbruh, niti malo niso spravile iz tira. Kadar občutimo notranje zadovoljstvo in notranji mir, nam zunanji nemir in kaos ne prideta tako hitro do živega. In šele takrat lahko ljudem okrog nas damo največ. Je potemtakem res tako zelo egoistično postaviti sebe na prvo mesto?

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Dogodki

Nothing Found

Sorry, no posts matched your criteria