Prispevki

Kako razviti navado samomotivacije?

Na enem od predavanj sem udeležence vprašala, kaj menijo o motivaciji. Je motivacija nekaj, kar imamo vsi, je nekaterim prirojena in drugim pač ne, so jo nekaterim privzgojili in drugim ne?

Nekateri so bili mnenja, da imamo motivacijo vsi in da je pri enih močnejša, pri drugih pa šibkejša ter da na to vpliva tudi vzgoja. Drugi so menili, da je motivacija nekaterim prirojena, da je dedna in jo zato nekateri imajo in drugi ne.

Kaj pa menite vi? Kako bi opisali sebe – kot motivirane? Morda kot zelo ali pa kot malo manj motivirane?

Kaj če vam rečem, da smo vsi zelo motivirani? Bi mi verjeli? Prav to je namreč nekaj, v kar verjamem jaz.

Verjamem, da smo vsi zelo zelo motivirani in to celo motivirani, da dosežemo isto stvar – dobro počutje.

Vsi smo motivirani početi stvari, v katerih prepoznamo svoje dobro počutje, torej v različnih stvareh. Motivacija je nekaj, kar je prirojeno vsem. Vprašanje pa je ali v življenju ozavestimo, kaj je tisto, v čemer prepoznamo nekaj dobrega zase.

Nekateri so zelo motivirani za vsakodnevni jutranji tek – v tem prepoznajo koristi in način doseganja svojega dobrega počutja. Drugi so zelo motivirani za jutranje poležavanje – v tem prepoznajo koristi zase in način, kako začasno doseči svoje dobro počutje. A oboji so motivirani, celo zelo motivirani, razlika je le v aktivnosti, ki je v jedru njihove motivacije.

Če je to, kar pravim, res, kako to, da potem ne najdemo motivacije, da bi se lotili nečesa, s čimer že tako dolgo odlašamo. Kako to, da ne najdemo motivacije za nekaj, za kar na razumski ravni jasno vemo, da nam bo koristilo? Odgovor se skriva v tem, da v odlašanju prepoznamo korist. Čeprav ljudje trdijo, da jim odlašanje ne prinaša nič dobrega, pa ni tako. O tem sem že pisala.

A odlašanju se lahko zoperstavimo tudi tako, da razvijemo navado samomotivacije, pri kateri je ključno, da sledimo trem korakom. Prvi korak je postavljanje ravno pravih izzivov. To so izzivi, ki jih zaznavamo kot ravno prav zahtevne in pri katerih se zavedamo, da jih z nekaj truda lahko osvojimo. Če so izzivi preveč enostavni, če ne zahtevajo truda, jih bomo doživljali kot dolgočasne in nam pravzaprav niti ne bodo v izziv. Tako kot bodo negativno na motivacijo vplivali prelahki izzivi, bo enak rezultat tudi pri izzivih, ki jih bomo zaznavali kot pretežke. Če ne verjamemo, da nekaj lahko osvojimo, se tega ne bomo lotili. Izziv naj bo torej takšen, da bomo že vnaprej verjeli, da smo mu lahko kos, če mu le namenimo nekaj truda, časa in energije.

Drugi korak je zavedanje pozitivnih občutkov, ki jih pri sebi prepoznamo vsakokrat, ko izziv premagamo. Večina ljudi se bo strinjala, da vsak dosežen cilj s seboj prinaša določeno mero občutka uspeha, zadovoljstva, ponosa in tudi motivacije. Ko prepoznamo, da smo v nečem uspešni, nam to daje zagon za naprej. In ruši tudi enega od mitov o motivaciji – da moramo najprej najti motivacijo in se šele nato lotiti doseganja ciljev.

Tretji korak pa je namenjen ponavljanju prvih dveh korakov. Ko osvojimo zastavljeni izziv in prepoznamo prijetne občutke, ki ga spremljajo, si postavimo nov izziv. Tudi tokrat naj bo ravno dovolj zahteven. Ko osvojimo tudi tega, bomo dobili ponovni zagon, nov val motivacije, in si bomo postavili nov izziv. To je tudi odličen način, da kreiramo novo navado, s katero smo do zdaj nekoliko odlašali, in tako uporabimo motivacijo, ki je že od rojstva del vsakega izmed nas – motivacijo, usmerjeno v skrb za svoje dobro počutje.

kako biti motiviran kako biti motiviran
Z ljubeznijo. ♥

Petra kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran kako biti motiviran

4 ovire na poti do uspeha

Ste kdaj pomislili, da bi lahko dosegli mnogo več, če bi se le zavzeli? Ali se spraševali, kako uspe uspešnim ljudem premagati vse ovire, ki na poti do uspeha bremenijo vas? Jih oni morda nimajo?kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Prepričana sem, da jih imajo. Včasih malo za hec, malo pa čisto zares rada rečem, da življenje na poti do uspeha občasno preizkuša našo trdno voljo in odločnost, ko nam nasproti pripelje še kakšno dodatno in nepričakovano oviro. In večji ko so naši cilji, več ovir je možnih. A če uspemo premagati te, ki so opisane v tokratnem zapisu, bomo tiste, ki nam jih nepričakovano prinese življenje, mnogo lažje premagali.

Katere ovire je torej treba premagati?

1. Strah pred spremembo

Ljudje smo bitja ugodja. Ostajamo tam, kjer nam je znano, kjer vemo, kaj lahko pričakujemo, in kjer se počutimo varno. Postopno se tako začnemo počutiti relativno dobro tudi v neprijetnih situacijah, še posebej, če smo nagnjeni k razmišljanju »lahko bi bilo še slabše«. Spremembo večina ljudi povezuje z nečim nepredvidljivim, nepredvidljivega pa jih je strah. Kadar ne želimo, da bi nas ta strah ohromil, lahko naredimo dvoje. Prvič, osredotočimo se na pozitivne koristi spremembe in se vprašajmo, kaj dobrega bo ta prinesla ne le nam, temveč tudi našim bližnjim. In drugič, pomislimo na to, kje bomo čez nekaj let, če spremembe ne naredimo. Če že danes nismo zadovoljni, bomo verjetno čez nekaj let še manj. Beg pred neugodjem in tek k ugodju sta dva glavna motiva za naše delovanje in z opisanim načinom neugodje nekoliko potenciramo, ko pomislimo na svojo nezadovoljujočo prihodnost, hkrati pa potenciramo tudi ugodje, ko pomislimo na vse koristi, ki jih bo sprememba prinesla s seboj.

2. Pomanjkanje discipline

Oh ja, disciplina. Če bi se jo le dalo kupiti v trgovini, potem bi bilo včasih tudi meni lažje. A ker to ni mogoče, je dobro, da znamo poiskati druge načine, da samodisciplino razvijemo. Pri tem nam lahko pomaga, da najprej razvijemo navado samomotivacije. Za razvijanje te strokovnjaki priporočajo uporabo Zlatolaskinega pravila, ki pravi, da smo ljudje zelo motivirani za opravljanje izzivov, ki jih doživljamo kot ravno prav zahtevne. Če so namreč preveč zahtevni, se jih ustrašimo in začnemo odlašati, če so premalo zahtevni, se ob njih dolgočasimo. Prav dolgočasna opravila pa prav tako sodijo na seznam opravil, s katerimi odlašamo. Pomembno je tudi, da so izzivi oblikovani, tako da nam omogočajo merjenje svojega lastnega uspeha. Tako bomo dobili nov zagon vsakokrat, ko bomo videli, da smo izziv uspešno rešili. Prav ta zagon pa nam bo dal motiv, da si postavimo nov izziv, saj bomo postopno razvijali občutek zadovoljstva ob svojih uspehih. Ta pa bo tisti, ki nas bo gnal naprej.

3. Veliko govorite, malo naredite

Ljudje, ki na veliko razlagajo vse svoje načrte, pogosto izdelane v detajle, vse prevečkrat ostajajo le pri govorjenju in načrtovanju. Čeprav so odločeni, da bodo naredili korak do spremembe, ki si je želijo, pa tej odločitvi manjka ključna sestavina – akcija. Nič ni narobe, če imamo dodelan načrt, kako bomo nekaj dosegli, to pogosto lahko naš uspeh še celo olajša. Prav tako ne s tem, da svoje načrte delimo z drugim. Celo nasprotno, raziskave kažejo, da je večja verjetnost, da bomo cilj dosegli, če o njem pripovedujemo drugim. A vendar je dejstvo, da je prej ali slej treba narediti tudi konkretne korake in aktivnosti, ki nas bodo do uspeha pripeljali. Če se zavedate, da veliko govorite o svojih ciljih, ne storite pa konkretnih korakov do njih, se vprašajte, kaj konkretnega lahko v tem trenutku storim, da bom korak bližje svojemu cilju. In ta korak tudi storite.

4. Nepotrpežljivost

Ker živimo v času, ko nam je marsikaj na dosegu roke in nekatere svoje želje praktično lahko uresničimo takoj, smo pozabili, da dolgoročne spremembe zahtevajo svoj čas, določeno mero vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko se rezultati ne pokažejo dovolj hitro, in priznajmo si, redko se po našem mnenju pokažejo dovolj hitro, vse prevečkrat obupamo in se zadovoljimo z obstoječim, pa čeprav ne ravno najbolj zadovoljujočim stanjem. Željo po takojšnih rezultatih lahko zadovoljimo tudi s tem, da se naučimo postavljati si majhne cilje in se veseliti manjših uspehov, ob zavedanju, da nas bodo prav ti postopno privedli tudi do večjega. Prav to nam bo pomagalo ohranjati potrpežljivost.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Kako vztrajati?

Kako si pomagati, da bomo ohranjali motivacijo in vztrajali na poti do cilja, je vprašanje, ki si ga je zagotovo postavil že marsikdo, ki se je v nekem trenutku svojega življenja odločil postaviti cilj in zakorakati po poti do njegove uresničitve.

Načinov, kako si pomagati, da ohranjamo motivacijo in vztrajamo, je seveda veliko, vendar pa je od nas odvisno, katere bomo prepoznali kot učinkovite oz. kot tiste, »ki delujejo«. Meni so pogosto pomagali pristopi, ki jih predstavljam v današnjem zapisu.

1. Postavitev dnevnih ciljev in prioritet

Brian Tracy v številnih svojih knjigah poudarja pomembnost postavljanja ciljev. Ne le dnevnih, temveč tudi tedenskih in mesečnih. Na dnevne cilje gledam kot na nakupovalni listek. Če grem z njim v trgovino, obstaja večja verjetnost, da bom domov prinesla res tisto, kar potrebujem. Če si svoje dnevne obveznosti zapišemo, obstaja večja verjetnost, da jih bomo res tudi izvedli. Poleg tega s tem skrbimo za svojo motivacijo, saj občutimo vsaj kanček zadovoljstva vsakokrat, ko naredimo kljukico ob uspešno dokončani nalogi na svojem seznamu. Pomembno je, da razmislimo tudi o učinku posamezne naloge, ki smo jo na seznam uvrstili. Čemu jo želimo izvesti, kakšne koristi bomo imeli od nje, pa morda ne le mi, temveč tudi drugi. Večje ko so koristi posamezne naloge, bolj je ta lahko prioritetna, še posebej če za njeno dokončanje ne bo treba nameniti veliko časa. Med prioritetne naloge pa seveda spadajo tudi tiste, ki jih želimo opraviti do točno določenega vnaprej postavljenega roka.

2. Postavljanje uspeha

Richard Wiseman, avtor knjige 59 sekund, opisuje raziskavo, ki je pokazala, da so bili udeleženci raziskave pri doseganju ciljev uspešnejši, če so se za dobro opravljeno delo tudi nagradili. Nagrade so bile lahko malenkostne, pomembno pa je, da so takšne, da v njih najdemo motivacijo. Nagradimo se lahko za uspešno izvedene dnevne cilje, za dokončanje tistih nalog, ki smo jih doživljali kot še prav posebno neprijetne ali zahtevne, pa tudi za uspešno izvedene tedenske cilje. Na ta način proslavimo svoje uspehe in skrbimo za nadaljnjo motivacijo. Proslavljanje malih uspehov je lahko tudi način, na katerega skrbimo za to, da v poti do cilja uživamo, ne pa, da nam predstavlja mučno obdobje, skozi katerega se moramo nekako prebiti. Lažje bomo vztrajali tudi, če bomo ohranjali osredotočenost na iskanje razlogov ali dokazov, v katerih prepoznamo potrditev, da bomo zmogli. Kaj je tisto, zaradi česar verjamete, da vam bo uspelo?

3. Hvaležnost

Mnogi v hvaležnosti prepoznajo način, na katerega skrbijo za svoje dobro počutje, pozitivno naravnanost in optimizem. Uporabimo pa jo lahko tudi za krepitev motivacije in vztrajnosti. Vedno znova smo lahko hvaležnost za vse, kar smo že dosegli, za osebnostne lastnosti, znanja in veščine, ki jih imamo in s katerimi si pomagamo na poti do cilja, za vse priložnosti, ki smo si jih ustvarili in jih tudi izkoristili. Vsak dan smo lahko hvaležni za notranjo moč, da smo opravili nekaj korakov do končnega cilja, čeprav se nam ni ljubilo ali smo težko našli čas, pa tudi za vso pomoč in podporo, ki nam jo morda nudijo naši družinski člani ali prijatelji. Mimogrede, avtor prej omenjene knjige je ugotovil tudi, da ljudje mnogo bolj vztrajamo pri svojih ciljih, če svoje načrte razkrijemo tudi drugim. Pri tem se mi zdi pomembno poudariti, da je to smiselno razkriti predvsem tistim, v katerih prepoznamo, da bi nas na naši poti morda lahko podprli.

4. Ohranjanje osredotočenosti na koristi cilja

Močan motiv za vztrajanje je lahko tudi osredotočenost na koristi našega cilja. Kaj nam bo prineslo to, če v nečem vztrajamo, kakšni bodo učinki neke aktivnosti, kakšne bodo koristi doseženega cilja. To je nekaj, o čemer velja razmišljati tudi že pri postavljanju prioritet, vsekakor pa je to odličen način, da se spravimo v pogon, takrat ko bi lahko našli tisoč in en izgovor, zakaj nečesa ne moremo storiti. Pomembno je, da se v predvidene koristi poskušamo čim bolj vživeti, da se vživimo ne le v koristi, ki jih bomo imeli mi, temveč tudi v tiste, ki jih bodo imeli naši najbližji. Tu ne govorimo le o materialnih koristih, temveč predvsem o koristih, povezanih s svojim  počutjem. Kako se bomo počutili in kaj bomo mislili o sebi, ko bomo cilj dosegli, kako se bo to odražalo na našem razpoloženju, na odnosu do drugih. Kot način za ohranjanje pozornosti na koristi cilja lahko uporabimo tudi tehniko nevrolingvističnega programiranja Krog odličnosti. Več o njej lahko preberete tukaj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati

Kako prenehati z odlašanjem?

Si lahko predstavljate, kaj vse bi še lahko v življenju dosegli, če bi prenehali z odlašanjem? Kako drugačna bi bila naša življenja, če bi se namesto prelaganja na jutri nekaterih aktivnosti lotili že danes?Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

Ne le, da bi bile stvari narejene, odpadel bi tudi velik delež slabe vesti, ki nam jemlje energijo. Da jo bomo lahko uporabili v koristnejše namene, poglejmo nekaj načinov, ki nam bodo pomagali, da bomo prenehali z odlašanjem.

1. Zavedanje svojega notranjega dialoga

Vemo, da nam po glavi vsak trenutek roji nešteto misli in prav nekatere izmed njih so tiste, ki nas vodijo tudi k odlašanju. Če se jih zavemo, jih bomo lažje nadomestili ali pa morda prišli do spoznanja, da pravzaprav sploh niso realne. Pogosto si v glavi rišemo črne scenarije, ki nas odvračajo od tega, da bi se neke aktivnosti sploh lotili. Morda se nam zdi, da je prezahtevna in je ne bomo zmogli, da nam bo vzela preveč dragocenega časa, morda drugi ne bodo odobravali našega početja in nas bodo zavrnili ali zasmehovali. A že hiter pogled v preteklost nam lahko da nešteto primerov, ko se naši črni scenariji, pospremljeni s kopico strahov, niso uresničili ali ko smo se nečesa lotili vsem strahovom navkljub in bili pri tem še celo zelo uspešni. Ti spomini so lahko čudovita spodbuda za to, da se lotimo prav tistega, s čimer že tako dolgo odlašamo.

2. Razumevanje svojih vrednot

Ljudje se vedemo v skladu s tistim, kar se nam zdi pomembno. Zavedno ali nezavedno smo si postavili določene prioritete in dejavnostim, povezanim s prioritetami, ki so visoko na naši lestvici, dajemo prednost. Če že dlje časa odlašate z neko aktivnostjo, preverite, katero vrednoto z njo zasledujete. To lahko storite s preprostim vprašanjem »Kaj mi to prinese?« Npr. želite se več gibati, po drugi strani pa tega ne počnete. Če bi se več gibali, kaj dobrega bi vam to prineslo? Morda več energije, več fizične kondicije in vzdržljivosti. In če bi imeli več energije, fizične kondicije in vzdržljivosti, kaj bi vam to prineslo? Hitreje bi postorili nekatere opravke. In če bi hitreje postorili nekatere opravke, kaj bi vam to prineslo? Več časa zase in za družino. In če bi imeli več časa zase in za družino, kaj bi vam to prineslo? Morda več zadovoljstva, sreče. Na ta način si postavljate vprašanja, vse dokler ne pridete do končnega odgovora. Tako boste ne le osmislili svoje želje, temveč razumeli tudi razloge in koristi, ki vam jih prinaša odlašanje.

3. Postavite cilj

Postavljanje jasnih in časovno definiranih ciljev je prav tako eden od načinov, s katerimi skrbimo za svojo motivacijo in se izognemo pastem odlašanja. Več o tem, kako cilj pravilno oblikovati, lahko preberete v e-knjigi Ko jutri nikoli ne pride …, kjer boste našli tudi številne nasvete, ki vam bodo pomagali premagati odlašanje.

4. Osredotočenost na koristi doseženega cilja

Seveda zna biti pot do cilja naporna, a dejstvo je, da veliko bolj cenimo težko prigarane uspehe kakor pa tiste, ki so nam bili podarjeni. Zato naj nas strah pred naporom ne odvrne od tega, da bi vsaj poskusili. Da bi nas odlašanje ne zamikalo, se je koristno osredotočiti tudi na vse koristi, ki jih bo s seboj prinesla opravljena aktivnost, s katero že tako dolgo odlašamo, oz. dosežen cilj. Koristi so lahko tako materialne kot tudi nematerialne, predvsem v smislu dobrega počutja, občutkov samozavesti in samospoštovanja ipd. Koristi so lahko povezane tudi z našimi najbližjimi, morda s tem, da bomo lahko več časa preživeli z njimi ali imeli več energije za druženje s prijatelji. Razmišljajmo o dolgoročnih koristih ne le zase, temveč tudi za ljudi, ki so nam blizu.

5. Male spremembe

Ker je pogost razlog za odlašanje tudi želja po ugodju, se težko premaknemo izven svoje cone udobja. Ta je povsod tam, kjer se počutimo relativno dobro. Bolj ko jo širimo, več je okolij in situacij, v katerih se bomo počutili dobro, in manjša bo potreba, da z nečim odlašamo le zato, da bi se izognili neugodju. Odličen recept za širjenje svoje cone udobja je redno soočanje z majhnimi spremembami. Lahko za kosilo preizkusimo novo jed, poiščemo drugo pot, po kateri bomo šli v službo, poskusimo kombinirati kose oblačil, ki jih še nikoli nismo, lahko zamenjamo vrsti red jutranje rutine. Idej je neskončno in ko vam jih zmanjka, se vprašajte: »Kdaj sem zadnjič neko stvar naredil prvič? Katero stvar lahko danes naredim prvič?«

Z ljubeznijo. ♥ Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

Petra Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

5 razlogov, zaradi katerih odlašamo

Kdo izmed nas si ni že kdaj rekel: »Tole bom pa naredil jutri,« ali pa »Jutri pa res začnem,« in čez nekaj časa z grozo ugotovil, da ta jutri ni nikoli prišel? odlašanje

Odlašanje je nekaj, kar je vsem predobro znano, prav tako pa tudi neizogibna spremljevalka tega – slaba vest. Pa ste se kdaj vprašali, čemu pravzaprav odlašamo? Verjeli ali ne, kot vsa ostala naša vedenja, nam tudi odlašanje prinaša koristi, pa čeprav so te na prvi pogled nekoliko skrite. Pa poglejmo, katere so.

1. Izogibanje kritiki in neuspehu odlašanje

Kritike in neuspeha se mnogi bojijo, saj ju razumejo kot znak, da niso dovolj sposobni in kompetentni. To je nekaj, česar si o sebi seveda ne želimo misliti, zato se na vse pretege skušamo izogibati vsem aktivnostim, za katero verjamemo, da jih ne bomo uspešno opravili. Tako z odlašanjem in posledično izogibanjem kritiki in neuspehu pogosto skrbimo za ohranjanje svoje samopodobe. Pa vendar se ta dolgoročno kljub temu začne slabšati, saj nas nedokončane obveznosti in neuresničene želje vedno bolj preganjajo, slaba vest, ki jo ob tem čutimo, pa škoduje tudi našemu občutku notranjega miru.

2. Prelaganje odgovornosti na druge odlašanje

»Kaj bodo pa drugi rekli, če to naredim,« je vprašanje, s katerim pogosto začnemo proces svojega odlašanja. Ker se nam zdi, da neka naša dejavnost ne bo pospremljena z razumevanjem in odobravanjem, se je ne lotimo. Verjamemo, da je bolj kot to, kar si o sebi mislimi sami, pomembno to, kar bodo o nas govorili drugi. Čeprav na razumski ravni vemo, da je nemogoče, da bi ugajali vsem, hkrati pa ob tem tudi živeli življenje v skladu s svojimi željami, si še vedno želimo, da bi nas drugi podpirali, in tako v želji, da bi ugodili drugim, z uresničitvijo svojih sanj odlašamo. Preden se odločimo nekaj odložiti le zato, ker morda ne bo po godu drugim, se spomnimo, da ni večje ovire do našega notranjega miru in občutka izpolnjenosti, kot je prav življenje, v katerem nam gospodarijo drugi ljudje in njihove misli.

3. Izogibanje opravljanju neprijetnega opravilaodlašanje

V naravi človeka je, da se izogiba neprijetnim občutkom in naporu. S tem, ko odlašamo, torej skrbimo za svoje dobro počutje in za to, da svoj čas lahko namenjamo aktivnostim in ljudem, ob katerih se počutimo dobro in prijetno. Z enakim namenom se poleg neprijetnih opravil izogibamo tudi opravilom, ki jih doživljamo kot dolgočasna, prezahtevna in časovno zamudna, pa tudi opravilom, za katera ne vemo, kako bi se jih lotili.

4. Pridobivanje pozornostiodlašanje

Ko vam prvič povem šalo, se ji boste smejali, ko vam jo čez nekaj dni povem ponovno, se bosta morda ob tem le še nasmehnili, ko vam jo čez teden dni povem še tretjič, se ne boste več smejali, temveč se boste spraševali, zakaj vam vedno pripovedujem isti vic. Ko torej prvič potarnam, kako mi je hudo, ker ob vsej obilici dela ne vem, kje se me drži glava, in mi primanjkuje časa za kopico stvari, ki bi jih rada naredila, me boste poslušali in me morda celo poskusili malo potolažiti. Ko vam to isto stvar čez nekaj dni povem ponovno, me boste zopet tolažili, morda mi boste celo dali kakšen nasvet, kako naj svojo stisko rešim. Ko vam isto stvar ponovno povem čez teden dni, me boste še vedno poslušali in večina ljudi bo še vedno skupaj z mano iskala rešitev za nastalo situacijo. Če torej odlašam z nečim, kar si želim narediti, in tarnam, kako mi je ob tem hudo, dobivam vašo pozornost, vaš čas, vaše nasvete, če imam nekoliko sreče, morda sčasoma celo najdem nekoga, ki se bo ponudil, da kakšno opravilo naredi namesto mene.

5. Izogibanje uspehuodlašanje

Le zakaj bi se kdo izogibal uspehu, morda razmišljate. To nima smisla. Ali pač? Večkrat ko v nečem uspem, večja bodo pričakovanja, ki jih bom imela do sebe. Pa ne le jaz, temveč tudi moji bližnji. Večja kot so moja pričakovanja in pričakovanja drugih, večja je tudi možnost, da jih razočaram. Če z neko dejavnostjo odlašam, potem ni strahu, da bom sebe in druge razočarala, saj s svojim vedenjem pravzaprav kažem, kaj je tisto, kar lahko pričakujejo od mene. Bolj ko smo »neuspešni«, manj drugi pričakujejo in zahtevajo od nas.

Dejstvo je, da imamo vsak svoje razloge, zaradi katerih odlašamo. In prepričana sem, da jih je še mnogo več od teh petih, ki so zapisani tu. Če želimo z odlašanjem prenehati, je pomembno, da jih prepoznamo in se jih zavemo. Tako prehodimo že pol poti, o tem, kako prehoditi še preostalo polovico, pa preberite v zapisu Kako prenehati z odlašanjem.

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos