Prispevki

Bistveno je opustiti preteklo čustveno bolečino

Tom Stone je avtor metode HSE Coaching, ki je Petri Cvek pomagala prepoznati, da je čustvena bolečina v ozadju omejujočih prepričanj. Ko je razrešila svoja čustva iz preteklosti, je spoznala, da tudi določenih prepričanj o sebi nima več.

»Če se nekdo identificira z zgodbo, da so mu starši v otroštvu storili krivico, se morda zaradi tega do njih že več let obnaša zadirčno. Ko opusti svojo zgodbo o krivici iz otroštva, mora nato preoblikovati odnos do staršev. Številni se v resnici ne zmorejo spoprijeti z vprašanjem, kako naj po novem delujejo v tem odnosu, zato se nezavedno kar naprej oklepajo svojih zgodb,« meni andragoginja, ki ustvarja spletno stran Mesto znanja, deluje kot predavateljica ter osebna mentorica na področju kariernega in osebnega svetovanja. Pri Tomu Stonu je pridobila certifikat trenerke njegove metode HSE Coaching.

Najprej moramo prepoznati energijo čustev, ki je ustvarila našo zgodbo

V raziskovanje spreminjanja lastnega miselnega procesa jo je pahnila osebna stiska. Po koncu triletne zveze, ki se je končala z nasiljem, je dolgo živela v strahu. Bala se je, da bi se nasilje ponovilo, zato se je izogibala novi partnerski zvezi, ki si jo je sicer močno želela. Prav ta notranji konflikt med strahom pred vnovičnim nasiljem in željo po novi ljubezni jo je vodil v iskanje rešitve. Pod roke ji je prišla knjiga Kako?, v kateri avtor Tom Stone bralca vodi skozi praktične tehnike, s katerimi lahko ozavesti in razreši čustveno bolečino iz preteklosti.

Kaj je HSE Coaching?

HSE je okrajšava za Human Software Engineering, kar pomeni programski inženiring za človeka. »Prek teh tehnik sem prepoznala, da sem po koncu zveze živela v strahu, ker sem globoko v sebi verjela, da nisem vredna ljubezni, kar mi je potrdila izkušnja škodljivega odnosa. Zato sem se oklepala strahu pred novo čustveno bolečino. V mojem primeru me je ščitil pred novo bolečino, zato ga dolgo nisem mogla spustiti, čeprav sem si to želela,« razlaga.

Prepričanja oblikujemo na zgodbah iz otroštva

Tom Stone je prepričan, da smo že kot otroci razvili določene pogojne odzive. Nekateri so se na primer v otroštvu naučili, da ne smejo zaupati intuiciji ali se v polnosti predati čustvom, zato na ta način delujejo tudi kot odrasli. »Ljudje v sebi nosimo veliko neozaveščenih občutkov, ki so pravzaprav energija. Ko smo žalostni, to energijo denimo pogosto začutimo v grlu kot cmok,« pravi trenerka Stonove metode.

Tehnike HSE Coachinga so zasnovane tako, da nas s preprostimi koraki najprej vodijo do zaznavanja določene energije v telesu, denimo jeze ali strahu. »Tako oseba lahko prepozna energijo tega čustva in se je osvobodi. Nato lahko odpade čustvena zgodba in lahko oseba oblikuje nova prepričanja o sebi,« pojasnjuje.

Kako lahko spremenimo prepričanja?

Na kratko povzema eno od preprostih tehnik, s katero svojim strankam pomaga spreminjati prepričanja: »Če želimo spremeniti svoje prepričanje, si moramo najprej dovoliti občutiti čustvo, ki je v ozadju prepričanja, in nato opazujemo, kje v telesu lahko začutimo to energijo. Nato se poskušamo osredotočiti na točko, kjer je ta energija najmočnejša. S tem se ta začne postopno zmanjševati, dokler povsem ne izgine.«

Ko je spreminjala svoje prepričanje, da ni vredna ljubezni, je morala na neki točki tudi odpustiti sebi in drugim ljudem, ki so jo nekoč prizadeli. »Predelati sem morala sram, ki sem ga čutila ob misli, da nisem dovolj dobra ali pomembna. Kot veliko ljudi sem si tudi sama ustvarila predstave o tem, kako moje otroštvo ni bilo dovolj lepo in kako so se mi v šoli zgodile neke krivice. Vendar so bile to samo zgodbe, ki si jih ljudje napletamo sami,« priznava. Šele ko je opustila vsa ta čustva, je odpadlo tudi prepričanje, da ni vredna ljubezni. Kmalu za tem je spoznala sedanjega partnerja. »Takrat o sebi nisem več razmišljala kot o Petri z določenim otroštvom. Ostala je samo oseba, ki je šla v življenju skozi določene preizkušnje. Ko človek spusti predstave o tem, kdo naj bi bil, da dovoljenje življenju, da mu končno lahko prinese tisto, kar mu je namenjeno,« razmišlja.

HSE Coaching

Nihče ni žrtev svojega življenja

Petra Cvek trenutno študira psihoterapevt­sko smer realitetne terapije in teorije izbire, s čimer še nadgrajuje razumevanje ozadja našega vedenja. Pri osebnih svetovanjih se srečuje z ljudmi, ki odgovornost za svoje živ­ljenje pogosto prelagajo na druge. »Nekdo lahko verjame zgodbi, da svojemu otroku ne zmore izkazovati ljubezni, ker je njemu v otroštvu primanjkovalo ljubezni staršev. Številni lažje krivijo svoje starše, kot da bi prevzeli odgovornost za svoje izbire,« meni. Ko sprejmemo vlogo žrtve svojih okoliščin, lastno moč predamo v roke nekomu drugemu, verjame sama. »Občutek, da smo žrtve, izhaja iz prepričanja, da so okoliščine in drugi ljudje tisti, ki lahko povzročijo naše dobro ali slabo počutje. Zato se nam zdi, da nimamo dovolj moči za to, da bi lahko kaj spremenili.« In dodaja, da še tako učinkovita tehnika za spreminjaje našega delovanja ne more učinkovati, dokler si sami zares ne želimo spremembe in smo za to pripravljeni tudi nekaj narediti.

Članek je bil objavljen v reviji Jana in na spletni strani govori.se.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prilagajanje – se prilagajamo zaradi drugih ali zaradi sebe?

»Občutek imam, da se mu moram vedno podrejati, da moram vedno popustiti jaz. Vedno se jaz prilagajam njemu, ne vem, kdaj se je nazadnje on meni,« je vrelo iz ust ene mojih klientk.

Razumela sem jo. Še kako dobro. To je bil občutek, ki sem ga v odnosih, ne le partnerskih, temveč tudi na splošno, pogosto imela tudi jaz. In verjamem, da je to občutek, ki ga marsikdo prepozna pri sebi.

Spomnim sem, ko sem na izobraževanju za psihoterapevtko realitetne terapije in teorije izbire prvič slišala za koncept, ki pravi, da se pravzaprav ne prilagajamo zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Zdel se mi je popolnoma nesmiseln. Vedno sem namreč verjela, da je prilagajanje nekaj, kar počnemo zaradi drugih, zato da ne bodo užaljeni, jezni, razočarani. Prilagajanje sem na nek način razumela kot uslugo, ki jo delam drugim. Zakaj bi se prilagajala zaradi sebe? To nima nobenega smisla. Ali pač?

Povedano preprosto: teorija izbire pravi, da vse, kar počnemo, pravzaprav delamo zaradi sebe in zase. Vse, kar počnemo, nam prinaša neke koristi, čeprav se jih včasih ne zavedamo in bi morda celo rekli, da jih ni. 

V tem pogledu sem začela razmišljati, zakaj se v odnosih prilagajam, kaj je pravzaprav tisto, kar me žene, da »drugim delam uslugo«, čeprav sem ob tem pogosto nezadovoljna. Na prvi pogled se je tako zdelo, da je bila edina korist, ki sem jo od prilagajanja imela, nezadovoljstvo.

Vprašanje, ki mi je pomagalo priti do resničnih koristi, je bilo, kaj bi se zgodilo, če se ne bi prilagodila in bi vztrajala pri svojem. Kaj bi se zgodilo, če bi vztrajala pri tem, da preživim popoldne s knjigo v roki, namesto da bi se prilagodila partnerjevim željam? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da se s prijateljico dobim popoldne, kot ustreza meni, in ne zvečer, kot želi ona? Kaj bi se zgodilo, če vztrajam pri tem, da s partnerjem dopust preživiva na morju in ne ob pohajkovanju po slovenskih hribih, kot si morda želi on?

Odgovor, ki sem ga dobila, je bil pogosto zelo podoben – lahko se zgodi, da me bodo osebe, ki se jim ne bom želela prilagoditi, zapustile. Lahko bo to vodilo v prepir ali slabo voljo, odtujitev, slabši odnos. Ničesar od naštetega si seveda nisem želela. Z osebami, ki so zame pomembne, sem si želela biti povezana in moje prilagajanje je bilo pravzaprav način, kako sem to povezanost ohranjala, ne da bi se tega sploh zavedala. Seveda povezanost lahko ohranjamo na različne načine, a moja definicija ohranjanja povezanosti vključuje tudi skupno preživljanje prostega časa. In prav to je tisto, kar sem s prilagajanjem dosegla, to je bila skrita korist, ki me je gnala, da sem delala usluge drugim. Ko na celotno situacijo pogledamo s tega stališča, se sliši precej hecno, ko rečemo, da se prilagajamo zaradi drugih. Kajti dejstvo je, da nas nihče ne sili, da se prilagodimo ali podredimo. To je odločitev, ki jo sprejmemo sami. Če bi nam bilo za odnos vseeno, ne bi niti za trenutek pomišljali, temveč bi vztrajali pri svojem, mar ne?

Dokler verjamemo, da stvari, ki jih počnemo, delamo zaradi drugih in za druge, bomo šteli, kolikokrat smo se morali prilagoditi mi in kolikokrat se je prilagodil partner. In želeli bomo, da sta ti dve številki izenačeni, saj če nas ima resnično rad, se nam bo prilagodil, tako kot se mi prilagajamo njemu. Verjamem, da ni treba posebej poudarjati, kako kakovosten oz. bolje rečeno nekakovosten bo v tem primeru naš odnos. Če se zavedamo, da so vsa naša vedenja namenska, usmerjena k skrbi zase in za svoje dobro počutje, potem vsako štetje odpade. Jasno nam je, da s tem, kar počnemo, pravzaprav sledimo sebi in ne drugemu. Pa naj bo to v odnosu s partnerjem, starši ali otroki, prijatelji, nadrejenimi ali sodelavci. Vse, kar počnemo, vedno počnemo le zaradi sebe in zase.  prilagajanje

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan

Že kot študentka sem sanjarila o tem, da bom nekoč sama svoj šef. Čeprav nisem imela jasne ideje, kaj bi delala, pa je bila želja o samostojnem podjetništvu tako močno, da sem že takrat hodila na razna predavanja, ki so jih imeli uspešni podjetniki in se tako srečala z idejo, ki mi je v zadnjem letu in pol kar močno zagrenila življenje.

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan. To je misel, ki sem jo poslušala vrsto let in se niti ne zavedala, kako močno se je usidrala vame. Z leti se je tiho naselila v čisto vsako celico mojega telesa in čakala na priložnost, da se pokaže v vsej svoji veličini.

Uspešen podjetnik mora delati noč in dan je stavek, ki bi ga najrajši prepovedala. Kajti to torej pomeni, da draga ženska, ki bi nekoč želela biti tudi mama, pozabi na to, da boš uspešna v podjetništvu, ali pa se odpovej želji po otroku. Izbira je tvoja, a oboje skupaj pač ne gre. Če želiš biti uspešna, moraš delati noč in dan, za vse ostalo ti bo torej zmanjkalo časa. Enako dragi moški, velja tudi za zate – izberi ali boš uspešen podjetnik ali pa družinski človek. Oboje žal ne gre.

V skladu z naslovom zapisa je uspešen podjetnik torej oseba, ki je sama, brez družine, partnerja in prijateljev, razen, če si je te našla v sklopu svojega posla in jim torej lahko že med delom nameni kakšno minutko svojega dragocenega časa. Uspešen podjetnik nima stanovanja, saj nima časa skrbeti zanj. Kdo bo pospravljal, pral in pomival, ne tega nima časa, zato živi kar v svoji pisarni. Uspešen podjetnik tudi ne spi (razen izjemoma kar sede ob svojem računalniku, a še ta rahel spanec spremlja slaba vest).

Ne bom nadaljevala, saj verjamem, da že lahko razberete kako nesmiselna je izjava, da mora uspešen podjetnik delati noč in dan, pa o tem, kaj je definicija uspešnosti in da imamo pravzaprav vsak svojo, niti še nisem začela pisati.

Ko sem še kot študentka zrla v vse te uspešne podjetnike, kot da so na pol bogovi, in srkala vase vse informacije, ki so jih dali, se nisem zavedala kako močno sem ponotranjila to misel. Vodila je moje življenje, ne da bi se tega sploh zavedala. Tiho je prilivala olje na plamen moje slabe vesti, ki sem jo občutila vsakič, ko se mi je zdelo, da nisem naredila dovolj. In glede na to, da sem dolgo časa verjela, da nisem dovolj dobra, si lahko predstavljate kako pogosto se je oglasila.

Tako sem v želji, da bi uspešno zagnala svoje novoustanovljeno podjetje delala in delala in se kritizirala, kadar nisem delala, pa potem spet malo delala in se spet kritizirala. Vse dokler moje telo temu ni naredilo konca in me položilo v posteljo s tako hudo vrtoglavico, da sem lahko le ležala, pa še to le zaprtih oči. Vrtoglavica in slabost, ki jo je spremljala, sta me »prisilili«, da sem svoje ideje o uspešnem podjetniku, ki dela noč in dan, dala na stran in se posvetila svojemu zdravju. Telo in um, ki sta zahtevala počitek, a ga nista pravočasno dobila, sta bila odločena, da imata dovolj, jaz pa sem se soočila s svojo najhujšo moro. 5 tednov sem bolj ali manj preležala, saj energije za kaj drugega nisem imela. Zdravil, ki bi mi pomagala nisem imela, saj zdravniki vzroka za mojo vrtoglavico niso našli. Če sem iskrena, niti nisem pričakovala, da ga bodo, saj sem sama pri sebi zelo dobro vedela, da vzrok tiči v fizični in psihični izčrpanosti.

Sem in tja sem opravila kakšno manjšo in nujno delo, preostali čas pa počivala in bila notranji boj med idejo o uspešnem podjetniku in željo po tem, da poskrbim za svoje zdravje. Čeprav sem razumsko vedela, da moram poskrbeti zase in si nameniti počitek, ki sem ga potrebovala, pa slaba vest ni in ni hitela utihniti. Ko sem bila dovolj pri močeh, sem se lotila dela na sebi, tudi tokrat z metodo HSE. Vsakič znova, ko se je oglasila slaba vest, sem poiskala energijo čustva, ki je bilo v ozadju in jo razrešila. Našla sem vse – od jeze, žalosti, razočaranja do strahu. Postopno je bila slaba vest vedno tišja, dvomi o tem, da mora uspešen podjetnik delati noč in dan pa vedno glasnejši. Danes v to pravilo ne verjamem več in poskušam poslušati svoje telo ter si privoščiti oddih, ko ga potrebujem. Verjamem, da si dolgoročno s tem delam veliko večjo uslugo, kot z neprestanim delom. Zato dragi uspešni podjetniki in uspešne podjetnice ne pozabimo, uspeh je lahko tudi v tem, da zmoremo najti ravnovesje med delom, družino in skrbjo zase.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kaj je HSE Coaching?

HSE Coaching (Human Software Engineering oz. programski inženiring za človeka) je metoda, ki omogoča, da posameznik ozavesti in sprosti čustveno bolečino iz preteklosti. Prav ta namreč oblikuje naše vedenje in navade ter je vir vseh naših omejujočih prepričanj oz. pogojnih odzivov, kot jih poimenuje avtor metode Tom Stone.

Tako kot marsikatera metoda je tudi HSE Coaching nastal zaradi nuje. Avtor metode je bil namreč v nekem trenutku ustreljen v prsi, kar je med drugim vodilo tudi v posttravmatski stresni sindrom. Uradna medicina mu zadovoljive rešitve ni ponudila, zato je možnosti za rešitev iskal sam in jo tudi našel v obliki osmih tehnik za doseganje stanja čiste zavesti.

V našem telesu prebiva energija uporabnih in neuporabnih čustev. Prva so tista, ki nastanejo na podlagi obstoječe realnosti in nam koristijo. Če na primer vidim, da proti meni vozi vlak in ob tem občutim strah, je to čustvo v tem trenutku zelo koristno in spada v kategorijo uporabnih čustev. A če sedim doma in trepetam od strahu, da me bo nekoč v prihodnosti morda povozil vlak, je to strah, ki je neuporaben in temelji na zgodbi, ki mi jo je spretno ponudil moj um.

Neuporabna čustva so vsa pretekla čustva, ki si jih nismo dovolili v celoti občutiti in v obliki čustvenih bolečinskih teles, kot jih imenuje Eckhart Tolle, še vedno »prebivajo« v nas. Neuporabna čustva pa so tudi tista, ki nastanejo na podlagi neuresničenih pozitivnih pričakovanj (na primer razočaranje, ki ga doživim, ko ne dobim zaposlitve, ki si jo želim ali pričakujem) ali na podlagi pričakovanja negativnih situacij v prihodnosti (na primer strah pred javnim nastopom, tesnoba ob misli na negotovo prihodnost).

Vsa neuporabna čustva nas držijo v primežu svoje energije in nam onemogočajo, da bi živeli polno in svobodno. So kot nikoli dobro ozdravljena rana, ki zaboli vedno, ko pritisnemo nanjo, lahko bi jih poimenovali tudi kar sprožilci.

Vzemimo na primer vztrajanje v partnerskem odnos, čeprav v njem nismo zadovoljni, morda smo celo priča ali žrtev fizičnega ali psihičnega nasilja. V odnosu vztrajamo, čeprav razumsko vemo, da si s tem povzročamo veliko trpljenja, a moči, da bi izstopili, ne zmoremo. To le lep primer nezdravljene rane iz preteklosti, v kateri smo imeli izkušnjo nesprejetosti in neljubljenosti. Čustvena bolečina, ki takšno izkušnjo spremlja, je neopisljiva, še posebno, če do nje pride že zgodaj v otroštvu. Z njo se nismo zmožni soočiti, zato se energija te čustvene bolečine shrani v našem telesu in čeprav se je ne zavedamo, ima še kako močan vpliv na naše življenje. Eden od teh vplivov je tudi tičanje v nezdravem partnerskem odnosu le zato, ker nas je strah, da boljšega partnerja ne bomo našli, da bomo ostali sami in osamljeni, nesprejeti in neljubljeni, kot je že bilo nekoč v preteklosti. Nerazrešena čustvena bolečina je torej tista, ki je v ozadju nezmožnosti sprejetja odločitve, da poskrbimo zase, s tem da iz odnosa odidemo.

Na podoben način je nerazrešena čustvena bolečina tudi tista, ki je v ozadju odvisnosti od odnosov, hrane, pijače in drugih substanc, ostajanja v vlogi žrtve, v nezadovoljstvu, depresiji, fobijah in tesnobi, je hrana za naša omejujoča prepričanja in ponavljajoče se težave. HSE Coaching nagovori prav energijo nerazrešene čustvene bolečine in težave odpravi tam, kjer je njihov izvor. S tem poskrbimo za osvoboditev od omejujočih misli in navad, s katerimi si pravzaprav sami mečemo polena pod noge, ne da bi se tega sploh zavedali.

S HSE Coachingom lahko nagovorimo različne stiske:

  • premagovanje strahov, fobij, paničnih napadov, depresije, tesnobe;
  • premagovanje zamer, jeze, sramu in obžalovanj;
  • premagovanje fibromialgije;
  • reševanje posttravmatskega stresnega sindroma in nočnih mor;
  • premagovanje vseh vrst odvisnosti;
  • razreševanje preteklih travmatičnih dogodkov;
  • premagovanje slabe samopodobe in nizke samozavesti;
  • odpravljanje omejujočih prepričanj in navad, povezanih s partnerstvom, kariero, financami itd.;
  • premagovanje neodločnosti pri postavljanju ciljev in nezmožnosti najti motivacijo za njihovo uresničitev.

»Stranski produkt« HSE Coachinga je vedno bolj razvita sposobnost prisluhniti svoji intuiciji, saj njenega glasu ne omejujejo več na neuporabnih čustvih temelječe misli. S tem razvijemo navado prisluhniti sebi, svojim željam in potrebam, vrnemo se k iskanju odgovorov v sebi, ne več pri drugih, ter globoko v sebi razvijemo notranjo mirnost in gotovost.

HSE Coaching je pomagal tudi Anji odpraviti svojo potrebo po kritiziranju same sebe, preberite pa tudi zapis o moji izkušnji z odpravo strahu pred letenjem.

Imate vprašanje o HSE Coachingu? Pokličite nas na 031 535 776, nam pišite na petra@mestoznanja.si ali vprašanje pošljite preko kontaktnega obrazca in z veseljem vam bom odgovorila.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako škodimo drugim, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti?

»S pripisovanjem svoje sreče drugim nedvomno v prvi vrsti škodimo sebi, pogosto pa tudi tistim, ki jih imamo najraje.« Tako sem zapisala v uvodu zapisa Kako škodimo sebi, kadar pričakujemo, da nas morajo osrečiti drugi? in v zapisu predstavila tri načine, na katere si s tem pričakovanjem škodimo, tokrat pa poglejmo, kako s tem razmišljanjem škodimo drugim.

Pričakovanje, da nas bodo osrečili drugi, je eno tistih, ki nas spremljajo že od rojstva. Kot dojenčki smo namreč povsem odvisni od staršev in hitro se naučimo, da so prav oni tisti, ki poskrbijo za vsako našo potrebo. Ko smo lačni, nam dajo jesti, ko smo žejni, nam dajo piti, ko smo utrujeni, nas uspavajo, ko je treba zamenjati plenico, to uredijo. Nekako se nam začne dozdevati, da so ljudje okrog nas tam le zato, da skrbijo za zadovoljitev vseh naših potreb, zaradi česar smo zadovoljni in srečni. Težava nastopi, ko odrastemo, ne zavedajoč se, da smo zdaj sposobni svoje potrebe zadovoljiti sami in posledično tudi sami poskrbeti za svojo srečo. Tako še vedno vztrajamo v pričakovanju, da je to naloga drugih, s tem pa nevede škodujemo prav tistim, ki jih imamo najraje. Poglejmo, kako.

1. Občutki krivde

Občutke krivde spoznamo že kot otroci. Kadar se namreč ne obnašamo tako, kot si starši želijo, nam bodo hitro povedali, da sta »mamica in ati žalostna«. Zaključek, do katerega pogosto pridejo otroci, pa je: »Jaz sem odgovoren za srečo staršev in jaz sem kriv, da sta mamica in ati žalostna ali slabe volje.« Že kot otroci nezavedno pričakovanje staršev, da jih bomo osrečili, zelo hitro ponotranjimo in ga prenesemo tudi na druge osebe – brate in sestre, stare starše, učitelje, trenerje in tudi prijatelje. Tako je sklenjen začarani krog, v katerem se vrtimo, vse dokler verjamemo, da so drugi odgovorni za našo srečo, mi pa za njihovo. Trudimo se dobivati dobre ocene, da bodo starši in učitelji srečni, vpišemo se na šolo, ki so nam jo izbrali straši, zato da jih ne bomo razočarali, se trudimo ugajati prijateljem, sodelavcem in celo neznancem, le zato, da ne bodo slabe volje, in se borimo z občutki krivde, kadar nam kljub vsemu trudu ne uspe. Ob vsem tem nikoli niti ne pomislimo, da smo pa morda odgovorni le za svojo srečo, ne pa tudi za srečo drugih.

2. Moje potrebe in želje niso pomembne

Kadar smo ponotranjili pričakovanje, da moramo osrečiti druge, delamo stvari le zato, ker verjamemo, da jih moramo, njihov osnovni namen pa je osrečiti druge. Takrat se ne sprašujemo, kaj je tisto, kar se zdi pomembno nam, sebe, svoje potrebe in želje potisnemo na stranski tir, v ospredje pa postavimo druge in njihove želje. Če to počnemo dovolj dolgo, se bo prej ali slej v nas prebudil notranji nemir, ki nas bo opozarjal, da je čas, da pogled usmerimo tudi nase. Nič ni narobe, če si želimo ugoditi drugim, a če ob tem stalno čutimo pritisk in krivdo, kadar tega ne storimo, je to znak, da smo svoje potrebe zanemarili. Odlični pokazatelji, da smo sebe postavili na zadnje mesto, so tudi pogosto nezadovoljstvo, nezmožnost odgovoriti na vprašanje, kaj v tem trenutku potrebujem zase, da bom zadovoljna in srečna, ter stalna prezaposlenost z opravki, povezanimi s skrbjo za druge.

3.Nisem dovolj dober

Pogosti občutki krivde lahko privedejo do kreiranja prepričanja, da takšni kot smo, nismo dovolj dobri. Zato se še bolj trudimo ugajati in iščemo potrditve zunaj sebe, kajti le kadar dobimo pohvalo ali priznanje od drugih, nam to da zadoščenje, ki pa nikoli ne traja dolgo. Prepričanje, da nismo dovolj dobri, ni nič kaj lepa popotnica za življenje, saj v skladu z njim verjamemo, da so drugi tisti, ki določajo, kdaj smo dovolj dobri, lepi, uspešni … ter da je naša vrednost odvisna od mnenja in potrditve drugih. Naše življenje je polno dvomov in nezadovoljstva, saj karkoli naredimo, ne naredimo dovolj ali dovolj dobro. Vsako mnenje drugih, ki ni v skladu z našim, v nas zaseje nov dvom in poraja vprašanji, kaj pa če imajo prav, kaj pa če bi res moral/-a ravnati drugače.

Kako vedeti, ali smo ponotranjili pričakovanje, da so drugi odgovorni za našo srečo? Lep pokazatelj je razmišljanje v stilu: »Če bi me imel rad, bi se spremenil,« »Če bi bila pomembna zanj, bi naredil, kar ga prosim oz. želim.« Če se zalotite v tem razmišljanju, verjamete, da so drugi tisti, ki vas morajo osrečiti, kadar pa se zalotite v razmišljanju: »Moram to narediti zanj ali zanjo, to je moja dolžnost,« verjamete, da ste vi tisti, ki morate osrečiti druge. Obe pričakovanji nam lahko precej zagrenita življenje, a vendar se da obe tudi odpraviti. To, da se ju zaveste, je prvi korak, z nekaj dela na sebi pa bosta kmalu le še stvar preteklosti.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Vloga žrtve in zakaj ostajamo v njej?

Vloga žrtve je nekaj, s čimer se, zavedno ali nezavedno, kdaj pa kdaj identificira marsikdo. Težava nastopi, ko se z njo identificiramo do te mere, da ta prevzame vajeti nad našim življenjem.

Da bi lahko iz nje izstopili, se je moramo najprej zavedati, nato pa raziskati, katere koristi nam prinaša, saj so prav te tiste, zaradi katerih v tej vlogi vztrajamo. A pojdimo lepo po vrsti.

Vloga žrtve – kako jo prepoznati?

Če se sprašujete zakaj se to vedno dogaja meni, zakaj mi to delajo, zakaj se tako vedejo do mene, ste v vlogi žrtve. Verjamete, da se vam na vseh koncih in krajih godi krivica, da vas ljudje ne cenijo, ne spoštujejo dovolj in se do vas pogosto vedejo neprimerno. Morda celo verjamete, da to, kar počnejo, počnejo le zato, da bi vas namerno prizadeli. Ob tem se pogosto jezite na druge, občasno tudi na cel svet, vmes vas »popade« žalost in razočaranje ob misli na to, kako krivično je življenje do vas.

Če vam je zgornji opis bolj ali manj znan, ste vlogo žrtve zelo dobro prevzeli. Sedaj pa poglejmo še, kaj nam vloga žrtve prinese. Koristi sem strnila v tri kategorije: pozornost, izgovore in občutek varnosti.

1. Pozornost

Eni in isti šali se prav dolgo ne bomo smejali. Eno in isto jamranje ali tarnanje pa smo pripravljeni poslušati v nedogled. Vsaj tako se zdi. Ostajanje v vlogi žrtve nam v tem pogledu pogosto prinaša pozornost. Ne le družine, prijateljev in znancev temveč tudi popolnih neznancev. Dokler imamo težave, so nas ljudje pripravljeni poslušati, nam ponujati ideje za takšne in drugačne rešitve ali nam celo ponuditi konkretno pomoč. Imamo torej nekoga, ki svoj čas in svojo pozornost namenja nam in našim težavam, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Ljudem se smilimo, ponudijo na svoje sočutje, ramo na katero se lahko naslonimo in so se nam mnogo bolj, kot takrat, ko nam gre dobro, pripravljeni posvetiti.

2. Izgovori

Vloga žrtve nam pogosto ponuja celo vrsto izgovorov zakaj nečesa ne moremo storiti. Kako naj odpustim, ko pa se je tako grdo vedel do mene? Kako naj grem na sprehod, v kino ali v gledališče, če pa nimam časa? Kako naj to naredim, če pa ne znam? Kako naj, če pa nimam tega ali onega? Vedno bomo lahko našli razloge, da nečesa ne storimo. To je dejstvo. Vedno pa bomo lahko našli tudi rešitve. A iskanja slednjih se vsekakor ne bomo lotili, dokler bomo imeli občutek nemoči, ki je stalni spremljevalec vseh, ki se identificirajo z vlogo žrtve. Z izgovori nevede pravzaprav ohranjamo naslednjo korist – občutek varnosti.

3. Občutek varnosti

Vloga žrtve je nekaj, kar nam je znano. Čeprav ni vedno najbolj udobna, se v njej dobro znajdemo in vsaj približno vemo, kaj lahko pričakujemo. Zmerna in znana bolečina je za mnoge še vedno bolj sprejemljiva kot bolečina, ki jo s seboj nosi strah pred neznanim. Vloga žrtve nam omogoča, da na vseh področjih ostajamo znotraj svoje cone udobja in se ne izpostavljamo tveganjem, ki jih s seboj nosi korak v neznano in tveganju, da pademo. Paradoksalno, mar ne? Ostajanje v občutku nemoči nam prinaša varnosti, ko bi nam zdrava kmečka pamet vendar narekovala ravno obratno.

Vlogo žrtve poznam zelo dobro. Občutek nemoči in ostajanje v varni coni udobja tudi. Ne le v teoriji, temveč tudi v praksi. To je bil namreč zelo dolgo moj stil življenja, ki ga je spremljal stalen občutek, da se mi življenje dogaja popolnoma izven mojega nadzora. A ne glede na vse, je bila prav vloga žrtve tista, ki mi je omogočala, da sem ostajala skrita in neopažena. To je bila vloga, ki mi je omogočala, da se ne izpostavljam preveč in s tem ne tvegam zavrnitve ali neuspeha. Zato še kako dobro poznam vse tri koristi, ki jih naštevam. Poznam delovanje iz vloge žrtve in iz pozicije nemoči, kakor tudi delovanje iz vloge kreatorja svojega življenja in pozicije moči. Že res, da je slednje včasih lahko malce strašljivo, a vendar je vsaj meni mnogo bolj strašljiva misel na to, da bi zopet sprejela prepričanje, da je življenje nekaj, kar se preprosto dogaja brez mene. V takšnem življenju je namreč zelo veliko čakanja. Čakanja na boljši jutri, na boljše in bolj prijazne ljudi, na boljše življenjske okoliščine in še kaj.

Kdo bi si mislil, da nam je čakanje vendarle tako blizu, ko pa se nenehno pritožujemo nad tem, da moramo čakati v vrsti za blagajno, v prometu in še kje. 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Ko uradna medicina odpove, iščemo alternative

To je nekaj, kar danes opažam vedno pogosteje. Niti ni nujno, da uradna medicina odpove, lahko nam samo ne da odgovora, s katerim bi bili v celoti zadovoljni ali s katerim bi se lahko »sprijaznili«. Zgodb ljudi, ki so odgovore zato iskali (in jih tudi našli) drugje, je malo morje. Ena izmed njih je tudi spodnja.

To je zgodba s srečnim koncem. Zgodba o človeku, ki mu je uradna medicina po strelu v prsi zakrpala njegovo fizično telo, a luknje, ki je ostala kot posledica psihične obremenitve niso mogli zakrpati. Ta je ostala. Zdravniki so jo imenovali posttravmatski stres sindrom. Diagnoza s katero se ni mogel sprijazniti. Ali rečeno bolje, ni se želel sprijazniti z mislijo, da se mora s to diagnozo naučiti živeti, saj se posttravmatskega stres sindroma, po mnenju njegovih zdravnikov, ni dalo v celoti ozdraviti. Odločen, da ne odneha, je iskal še druge možnosti in na koncu našel svojo alternativo, ki jo je poimenoval Human Software Engineering (HSE) oz. Programski inženiring za človeka, kot je metoda poimenovana v Sloveniji. Človek o katerem pišem je Tom Stone.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Zakaj ravno o njem in o tej metodi? Preprosto zato, ker je tudi meni spremenila življenje.

Z uporabo tehnik, ki so del HSE-ja, sem v kratkem času uspela opustiti številna globoko zakoreninjena prepričanja, med drugim tudi prepričanje, da nisem pomembna in prepričanje, da čustev ni dobro kazati. Uspela sem predelati stare zamere in končno v celoti odpustiti drugim, predvsem pa sebi. Z vsem tem je odpadlo tudi pretirano samokritiziranje, ki me je spremljajo večji del mojega življenja, odpadla je potreba po perfekcionizmu in nenazadnje, odpadli so tudi kilogrami, ki sem se jih pred tem neuspešno skušala znebiti. Počasi sem se začela zavedati svoje vrednosti, si končno upala postaviti meje in slediti sebi.

Med drugim sem prav s HSE-jem odpravila tudi strah pred letenjem in v lanskem letu po zelo dolgem času na letalo odšla popolnoma mirna in sproščena, brez stalnega siljenja na bruhanje, ki je bil prej stalnica mojih poletov.

Priznam, ne bi verjela, da je tako enostavno, če ne bi preizkusila na svoji koži. Hvaležna sem, da mi je Tomova knjiga prišla v roke ravno ob pravem trenutku. Univerzum že ve, bi rekel Tom. Morda je tale zapis tudi do vas prišel ravno ob pravem času in z namenom, da izkoristite priložnost brezplačnega HSE tretmaja, ki bo mogoča le omejen čas.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

HSE vključuje 12 temeljnih pogojnih odzivov, ki jih oblikujemo že v otroštvu, ti pa kasneje oblikujejo naše navade in 8 tehnik čiste zavesti, s katerimi se lahko osvobodimo delovanja pogojnih odzivov. Med najbolj pogostimi pogojnimi odzivi je želja oz. poizkus, da bi izsilili rezultat, saj nas je strah negotove prihodnosti. V glavi kreiramo takšne in drugačne scenarije za prihodnost, ki so bodisi zelo črnogledi in v nas vzbujajo skrb ali pa pretirano rožnati in nas vodijo v razočaranje. Pogost pogojni odziv je tudi upiranje temu, da bi v polnosti občutili svoja čustva. Izogibamo se življenju v sedanjosti, saj verjamemo, da se nam na ta način ne bo treba soočiti s tem kar čutimo tukaj in zdaj. 

Namen HSE tretmaja je tako predvsem:

  1. ozavestiti in odpraviti pogojne odzive, ki nas omejujejo,
  2. razrešiti travme in strahove ter skrbi za prihodnost,
  3. osvoboditev od odvisnosti,
  4. osvoboditev od čustev, ki nas vežejo na preteklost in hranijo naša prepričanja.

O tem kako učinkovito je tehniko prepoznala tudi ena od udeleženk osebnega svetovanja sem že pisala. Vabim pa vas, da se o tem prepričate tudi sami. 🙂

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Klinc gleda perfekcionizem

Perfekcionizem je izraz, ki ga slišimo vedno pogosteje. Stremimo k popolnosti na vseh področjih, ne da bi čisto dobro vedeli, za čim pravzaprav sploh stremimo.

Sledimo idealom lepote, ki so jih postavili drugi, idealom dobre mame in očeta, žene in moža, hčerke in sina, partnerke in partnerja, sodelavke in sodelavca, podjetnice in podjetnika, prijateljice in prijatelja. Idealom, ki smo jih posvojili za svoje, ne da bi o njih pravzaprav sploh razmišljali. In prav zato nikoli nismo dovolj dobri. Ne moremo biti. A ker se tega ne zavedamo, nas v notranjosti še naprej tiho razjeda občutek, da nismo dovolj (dobri, lepi, pametni, uspešni …).

Sprejeti sebe takšne kot smo, je verjetno najtežja naloga. Perfekcionizem pa tisti, ki nam to nalogo močno otežuje. Pa vendar je to naloga, ki čaka vsakega izmed nas, če želimo, da bo naše življenje lepše in bolj izpolnjeno.

Prvi korak, ki ga lahko naredite takoj, je, da raziščete svoje kriterije in kaj hitro boste ugotovili kako nesmiselni so nekateri izmed njih in se začeli spraševati zakaj jim sploh sledite. Ob tem razmišljanju se ustavite tudi ob vprašanju , kaj perfekcionizem sploh je in kdo si je ta izraz izmislil? Razmislite še, kaj je vaša definicija dovolj dobre mame ali očeta, žene ali moža, hčerke ali sina, partnerke ali partnerja, sodelavke ali sodelavca, podjetnice ali podjetnika, prijateljice ali prijatelja? Kako boste vedeli kdaj ste dovolj dobri? Vzemite svinčnik in list papirja v roke in naredite pregled svojih kriterijev.

Drugi korak – evalvacija realnosti kriterijev. Je to kar ste zapisali v realnosti res izvedljivo ali pa morda ne? Je izvedljivo, da boste vedno imeli dovolj časa za otroke, partnerja, službo in nenazadnje tudi zase? Je izvedljivo, da boste vedno dobre volje, da boste vedno imeli odgovor na vsako vprašanje ali dilemo in da se boste vedno odločili prav? Je izvedljivo, da se boste čisto vsak dan držali stroge diete in telovadnega režima, kot bi to storila popolna ženska ali moški? Se morda kateri od kriterijev med seboj izključujejo? Vzemite si čas, preglejte kriterije in ocenite njihovo realnost, pri čemer pa ne pozabite dveh stvari: 1. dan ima samo 24 ur (ja, tudi vaš) in 2. tudi vi ste samo človek s svojimi dobrimi in slabimi trenutki. Kriterije, ki niso realni prečrtajte s svojega seznama.

V tretjem koraku preglejte kriterije, ki so vam še ostali in preverite kako se ob njih počutite. Se vam zdijo smiselni ali ne? Če dobro premislite o njih, jih še lahko vzamete za svoje ali ne? Lahko v njih prepoznate koga od ljudi, ki so vam blizu? Morda svoje starše, dobre prijatelje, znane osebe? Ali pa morda like glavnih junakov iz vaših priljubljenih knjig ali TV serij? Ste morda katerega izmed kriterijev posvojili za svojega, ne da bi o njegovi smiselnosti sploh dobro premislili? Jih morda lahko malce spremenite in prilagodite sebi in svoji situaciji? Prečrtajte vse kriterije, ki se vam ne zdijo smiselni, ki niso vaši in ob katerih se ne počutite dobro.

V četrtek koraku pa vam preostale le še to, da naredite seznam kriterijev, ki so ostali in po potrebi dodate še kakšnega, ki se vam zdi smiseln. Zapišite kriterije, ki so realno izvedljivi. Dodajte kakšnega, s katerim si dovoljujete biti nepopolni, npr. tudi dobra mama se kdaj zmoti, tudi dobra partnerka ima kdaj slab dan, itd. Dodajte kriterije s katerimi si boste dovolili biti človek.

V ozadju potrebe po perfekcionizmu je prepričanje nisem dovolj dobra oz. dober, ki vam lahko otežuje, da bi svoje kriterije oblikovali tako, da se boste ob njih še počutili dobro in preko njih lažje sebe sprejeli takšne kot ste – popolni v svoji nepopolnosti. A ne skrbite, prepričanja lahko spremenite, če se le odločite. Naročite Vodeno meditacijo za spreminjanje prepričanj in z njo recite klinc gleda perfekcionizem.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Pozitivna prepričanja – kako jih krepiti?

V zadnjih nekaj blogih sem veliko pozornosti posvetila temu, kako pri sebi prepoznati omejujoča prepričanja, še posebej tista najbolj pogosta. Pa vendar je treba priznati, da poleg omejujočih prepričanj obstajajo tudi tista, ki nas v našem življenju podpirajo oz. kot jim radi rečemo t. i. pozitivna prepričanja. Tudi ta je pomembno prepoznati in jih krepiti.

Preberite kako pri sebi prepoznati omejujoča prepričanja, kako prepoznati prepričanje nisem pomemben oz. pomembna, prepričanje nisem dovolj dober oz. dobra ter prepričanje čustev ni dobro kazati.

Katera so pozitivna prepričanja?

Preprosto rečeno so to vsa tista prepričanja, ki nas spodbujajo, da sledimo svojim srčnim željam in nam pomagajo, da se na poti do uresničitve cilja ali želje počutimo dobro. To so vsa prepričanja, ki govorijo dobro o nas in naših sposobnostih. Pa tudi o drugih ljudeh in svetu okoli nas.

Za lažje prepoznavanje pozitivnih prepričanj pri sebi vas vabim, da naredite preprosto vajo. Poskrbite, da boste vajo izvajali v prostoru, kjer boste imeli mir in tišino, nato pa sledite spodaj opisanim korakom.

1. Udobno se namestite; lahko sedite ali ležite, poskrbite le, da bo vaša hrbtenica zravnana in nato zaprite oči.

2. Naredite nekaj počasnih in globokih vdihov in izdihov. Predstavljajte si, da z vsakih izdihom iz telesa izdihujete napetosti in skrbi.

3. Vizualizirajte si, da vas objema krog sproščujoče energije, ki počasi pronica v vaše telo in ga sprošča.

4. Ko boste pripravljeni v mislih izrecite vprašanje Kaj dobrega verjamem o sebi? in z radovednostjo in sprejemanjem opazujte dogajanje v telesu in v umu. Brez pričakovanj sprejmite odgovore, ki jih dobite.

5. V mislih izrecite še vprašanje Katere lastnosti cenim pri sebi? in bodite tudi tokrat radovedno odprti za odgovore.

Zavedajte se, da ni pravih ali napačnih odgovorov. Namen vaje ni, da bi sodili, kaj je dobro ali slabo, temveč le to, da prejmete odgovor. 

6. Vzemite si nekaj minut in si zapišite, na kakšen način lahko ta pozitivna prepričanja še dodatno krepite. Pri tem bodite pozorni, da vas ne bo zaneslo v razmišljanje o tem, kako bi lahko za krepitev vaših prepričanj poskrbeli drugi. Razmišljajte le o tem, kaj lahko za krepitev pozitivnih prepričanj naredite sami. Če na primer o sebi verjamete, da ste odličen poslušalec, lahko prisluhnete prijatelju v stiski in tako krepite zavedanje o pozitivnem prepričanju, ki ga imate.

Pozitivna prepričanja vedno krepimo tako, da si ustvarjamo izkušnje, ki jih bodo še ojačale in nas stalno opominjale na to, da imamo nekaj, na kar se lahko opremo pri spreminjanju omejujočih prepričanj. Marsikatero neprijetno stvar namreč mnogo lažje »potrpimo«, če vemo, da nas na koncu čaka nekaj prijetnega. In prav močno razvita pozitivna prepričanja nas stalno opominjajo na to, da je življenje lahko tudi drugačno.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Prepričanje: Čustev ni dobro kazati

Kot otroci smo svobodno izražali čustva, a če ljudem, ki so nam bili pomembni naše izražanje čustev ni bilo všeč, smo lahko prišli do zaključka, da čustev ni dobro kazati ali da se jih morda celo ne sme, saj v nasprotnem primeru tvegamo, da ne bomo sprejeti ali ljubljeni.

Tako smo se lahko kaj hitro naučili, da kadar smo jezni, smo tečni in grozni, če nas je strah, smo mevže, če smo žalostni in jokamo, smo cmere, ki jih nihče noče poslušati. Zato ne preseneča, da nas je večina že zgodaj razvila prepričanje, da čustev ni dobro kazati oz. jih izražati. Ker je tudi to prepričanje eno od najbolj pogostih, si v tokratnem blogu preberite, kako ga lahko prepoznate pri sebi.

  1. Zatiranje čustev

Zatiranje čustev je pogost način na katerega se kaže globoko zakoreninjeno prepričanje, da čustev ne smemo kazati. Ker verjamemo, da so čustva nekaj slabega, si jih ne dovolimo občutiti, ta način delovanja pa skušamo spodbuditi tudi pri drugih. Morda se spomnite primera, ko ste hoteli zajokati, a si tega preprosto niste mogli dovoliti. Bilo vas je strah, kaj si bodo o vas mislili drugi, bali ste se zavrnitve, morda vas je bilo celo sram ob misli na to, da bi zajokali pred drugimi. Ali situacije ob kateri ste začutili jezo, pa si je niste upali izraziti, ker je to nekaj kar pridne punce ali fantje ne počnejo. Morda vas je bilo kdaj strah, pa tega niste upali povedati, da ne bi bili zasmehovani. Vse to so primeri, ko ste svoja čustva zatrli in potlačili, ne vedoč, da energija teh čustev še vedno ostaja v vas in bo slej ali prej našla način, da se izrazi. Že res, da obstajajo trenutki in situacije, ko morda določenega čustva ni primerno izraziti, a vendar mu je prostor in možnost, da pride na plano, treba dati. Če ne drugače, to lahko storimo v varnem okolju svojega doma ali, kot v mojem primeru, avta.

Spomnim se primera, ko sem občutila neizmerno žalost. Solze so kar same hotele priti na plano, jaz pa sem jih vztrajno in z veliko truda zadrževala. Prepoznala sem žalost in rekla sem ji: »Žalost, vidim te, vem da bi rada prišla na plano, ampak v tem trenutku si tega ne morem dovoliti. Ko pridem do avta, takrat pa lahko.« Moram priznati, da sem na poti do avta na celoten dogodek že kar malo pozabila, a v trenutku, ko sem sedla v avto, so pritekle solze. Takrat sem spoznala, da se s čustvi lahko pogovarjamo. Oz. bolje rečeno lahko se pogovarjamo s tistim delom sebe, ki določeno čustvo občuti, kar je odličen način, da si čustva ne le priznamo, temveč si damo tudi možnost, da jih izrazimo.

  1. Neobčutljivost za stisko drugih

Kadar verjamemo, da čustev ne smemo izražati, se bomo od ljudeh, ki to počno, počutili zelo neprijetno. Saj poznate tisti občutek, ko nekdo ob vas zajoka, vi pa kar ne veste kaj bi sami s seboj. Najrajši bi se umaknili, tako neprijetno vam je. V takšnih situacijah osebo hitro skušamo potolažiti z besedami »Ah, daj, saj ni vredno.« Bodite pozorni na besede tolažbe, ki jih izrečete drugim (in tudi sebi). »Ne smeš jokati, ne sekiraj se, ni vredno, ni prav, da si jezna, ne bodi no žalosten, saj bo vse v redu.« To je le nekaj izjav s katerimi zmanjšujemo vrednost čustev, ki jih občutijo drugi (ali mi). In dlje kot to počnemo, bolj bomo postali neobčutljivi za stisko drugih.

  1. Molk in umik

V situacijah, ki jih doživljamo kot neprijetne in ob katerih pri sebi zaznamo čustva jeze, žalosti ali katerokoli drugo čustvo, za katerega verjamemo, da ga ne smemo izraziti, se pogosto odločimo za umik in molk. Ker verjamemo, da čustev ni dobro kazati, se jih nikoli nismo naučili izražati na primeren način. Umik in »tiha maša«, sta tako eden od načinov, s katerima nadomestimo besedno izražanje čustev. Čeprav v sebi besnimo od jeze in jočemo od žalosti in razočaranja, se umaknemo in v mislih premlevamo situacijo še ure (ali celo dneve) po tem, ko je že zdavnaj minila. S tem pa kopičimo energijo nepredelanih čustev v svojem telesu in ustvarjamo energijske blokade, ki se bodo slej ali prej začele kazati tudi v fizični obliki.

Zapisani načini so le trije od mnogih, na katere lahko pri sebi prepoznamo prepričanje, da čustev ni dobro kazati. Čeprav smo ga verjetno razvili že zelo zgodaj, ga lahko spremenimo (tudi z meditacijo) in si dovolimo na čustva pogledati tudi drugače. Na primer tako, kot razumevanje čustev čudovito opiše Mooji, ki pravi: »Čustva kot obiskovalci. Pustite jih, da pridejo in da odidejo.«

Z ljubeznijo. ♥

Petra