Prispevki

Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Kdo sem, če nisem mama? 2. del 

Prišla sem v laboratorij, v skladu z navodili, ki sem jih prejela od tamkajšnjega osebja. Ko sem že hotela vstopiti, sem opazila, da so vhodna vrata zaklenjena, na vratih pa napis, da laboratorij danes izjemoma ne deluje.

»Odlično,« sem si mislila. »Spet bom poslušala, da se mi mudi, zakaj sem tako dolgo čakala itd.« Ko sem že hotela oditi, je prišla en od zaposlenih v laboratoriju in povedala, da so že cel dan brez elektrike, saj so blizu njih delavci pri delu na cesti pretrgali kabel za električno energijo. Tudi če mi kri vzamejo, je nimajo kje pregledati ali shraniti, je pojasnila.

Ker sem imela navodilo, da moram priti na pregled na točno določen dan menstrualnega cikla, sem poklicala specialista in preverila, ali morda kljub vsemu kri lahko dam kakšen drug dan oz. ga prosila za njegov nasvet. Nisem ga dobila. Namesto tega sva ponovila dialog iz ordinacije – Koliko ste stari? 36. Zakaj ste pa tako dolgo čakali? Mudi se vam, zdaj smo izgubili en mesec, ker niste šli prej na odvzem krvi itd. Razlage, da sem na odvzem krvi prišla v skladu s prejetimi navodili, ni poslušal, jaz pa sem bila tako zelo besna, da bi ga najraje treščila kar preko telefonske slušalke, če bi ta to le dopuščala. Celoten pogovor sem doživela kot oštevanje za nekaj, kar se mi v resnici ni zdelo moja napaka. In res nisem potrebovala oštevanja, potrebovala sem spodbudo.vloga mame vloga mame

Ko sem se uspela nekoliko umiriti in se odpeljati domov, me je kar na enkrat preplavil močen občutek, da je vse tako, kot mora biti. Da pretrgani kabel za električno energijo ravno na dan, ko bi morala dati kri, nikakor ni naključje. Ne vprašajte me, kako sem vedela, preprosto sem. Bila je misel intuicije. Vedela sem tudi, da se mi s tem zdravnikom ne bo več treba srečati. Nisem vedela, ali zato, ker bom že prej zanosila po naravni poti ali pa zato, ker se bo moje življenje obrnilo v smer, v kateri o materinstvu ne bom razmišljala. In iskreno, bilo mi je vseeno. Bilo mi je dovolj, da sem vedela, da je vse tako, kot mora biti, da mi ni treba o ničemer skrbeti.vloga mame vloga mame

Nekako hkrati s to prigodo sem začela tudi redno hoditi k bioenergetičarki, na akupunkturo in se držati programa Fertility care. Čisto spontano sem se začela več družiti s prijatelji, početi stvari, v katerih sem uživala, ponovno sem dobivala navdih za kreiranje poslovnih priložnosti, skratka, svoje življenje sem postavila nazaj na stare tirnice, v čas, ko o materinstvu nisem razmišljala. Več časa sem lahko posvečala tudi študiju realitetne terapije in teorije izbire, vključena sem bila v osebno terapijo, ki je bila del študija, in lahko bi rekla, da sem ponovno zaživela.

Sprejela sem, da so stvari, ki resnično niso v moji kontroli, ne glede na to, kako močno si želim. Vedno znova sem si postavljala vprašanje, ki mi ga je na terapiji velikokrat zastavila moja terapevtka Olga: »Ali zmoreš to sprejeti?« In ja, končno sem lahko iskreno rekla, da zmorem sprejeti. Zmorem sprejeti, da prihodnosti ne morem kontrolirati. Zmorem sprejeti, da morda nikoli ne bom mama. Zmorem sprejeti, da bo ob teh dejstvih morda to vplivalo tudi na prekinitev zveze s partnerjem. In zmorem sprejeti sebe z otroki ali brez, s partnerjem ali brez, v bolečini, strahovih, neuresničenih pričakovanjih in še čem.vloga mame vloga mame

Kdo ve, ali je prav vse to sprejemanje vsega, kar je, vplivalo na to, da se danes ne sprašujem, kdo sem, če nisem mama, temveč, kdo sem, čeprav sem oz. bom mama. Slab mesec po dokončnem sprejetju situacije, takšne kot je bila, brez fig v žepu in brez pričakovanj, sem namreč zanosila. Ko pišem te besede, še nisem na porodniški, zdaj, ko jih berete vi, sem že. In zdaj tudi vem, da sem mnogo več kot le mama. Sem tudi ženska, partnerka, prijateljica, podjetnica, teta, hči, lastnica psa, pa specializantka psihoterapije, HSE coach in tudi strastna bralka knjig, ljubiteljica komedij in narave in še in še in še.

Vlog v življenju imamo lahko toliko, kot smo jih pripravljeni sprejeti. Imamo vse tiste, v katerih prepoznamo, da preko njih lahko živimo izpolnjeno življenje. Tudi mame smo lahko, čeprav morda ne čisto v takšnem smislu besede, kot smo je vajene. Pa vendar smo lahko neke vrste mame otrokom, ki potrebujejo pomoč, starejšim, ki jih nihče ne obiskuje, ali pa zapuščenim hišnim ljubljenčkom. Lahko smo vse, kar želimo. Takoj ko smo pripravljeni spustiti pričakovanja in ideje o tem, kakšna bi posamezna vloga v sladu s pričakovanji družbe morala biti, in si dovolimo kreirati svoje vloge in svoje predstave teh vlog.vloga mame vloga mame

Z ljubeznijo. ♥
Petra vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame vloga mame

Kdo sem, če nisem mama? 2. del

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Ko sem si nekoliko opomogla od šoka, je na plan spet prišlo vprašanje, kaj pa, če mi ni namenjeno? Poskusiš potlačiti, pozabiti, ignorirati takšne misli, a vztrajajo. Z namenom, seveda. Da se z njimi soočiš, da se znova soočiš s svojimi pričakovanji do sebe in drugih ter z občutji, ki jih ob tem doživljaš. Da spoznaš, da še vedno na vso moč skušaš kontrolirati stvari, ki jih pravzaprav ne moreš.

Ja, zdaj že veste, spet sem se lotila spuščanja. Tudi tokrat z metodami HSE coachinga, a ne da bi se tega res zavedala, tokrat s figo v žepu. Prepričana, da se bo želeni rezultat pokazal takoj, ko bom spustila pričakovanje po ponovni zanositvi, sem se opuščanja pričakovanj lotila ne z namenom, da jih res opustim, temveč z namenom, da na ta način dosežem zanositev. Pričakovanega rezultata seveda ni bilo. Univerzuma pač ne moreš ukaniti, sebe za nekaj časa lahko.

Ko je moja nepotrpežljivost kljub nenehnemu soočenju s pričakovanji naraščala, sem spoznala, kaj pravzaprav počnem. Navidezno spuščam nekaj, česar v resnici ne želim spustiti, še več, za vsako ceno se tega poskušam okleniti. Razmišljala sem, kaj vse bi še lahko naredila, da povečam možnost zanositve, iskala odgovore, vse z namenom, da bi, kot pravi Martin Kojc v knjigi Učbenik življenja, izsilila rezultat. A ko hočeš nekaj izsiliti, se ti to vztrajno izmika.

To dobro vedo tvoji prijatelji in znanci, zato ti vsi po vrsti hitijo svetovati, da se moraš samo sprostiti in potem bo. Oni vedo. Sami sicer niso imeli takšne izkušnje, ampak oni vedo. In v resnici veš tudi sami. A kaj, ko je med vedeti in storiti tako velik prepad. Roko na srce, marsikdaj vemo, kaj je dobro za nas, pripravljeni smo to tudi storiti, pa ne vemo, kako.

S tem v mislih sem preusmerila svojo osredotočenost z vprašanja, kaj storiti, da povečam možnost zanositve, na vprašanje, kaj storiti, da si omogočim srečno in izpolnjeno življenje tukaj in zdaj. Sita sem bila namreč nenehnega razmišljanja, bo ali ne bo, kdaj bo, kaj pa, če je že, pa jaz še ne vem in bom z nečim, kar bom naredila, pojedla, razmišljala itd. povzročila, da se bo slabo končalo. S temi mislimi sem se psihično izčrpavala. Pa ne le sebe, temveč je  to vplivalo tudi na partnerja. Da se je vse to poznalo na odnosu, verjetno ni treba razlagati. Tisti, ki ste to izkusili, dobro veste, da ni lahko in ste se ob tem verjetno soočili z mnogi izzivi. Zato občudujem vse, ki zmorete prestati številne postopke umetne oploditve, vse trenutke upanja in razočaranja. Vsa čast. Ne verjamem, da bi jaz to zmogla.biti mama biti mama

Iskreno, si v tistem trenutku niti nisem želela, da bi zmogla. Vsega skupaj sem imela dovolj, dovolj pritiska, ki sem ga nenehno usmerjala nase, dovolj kreiranja negativnih scenarijev za prihodnost, dovolj ugibanja, dovolj nasvetov. Želela sem si, da bi se življenje vrnilo nazaj v čas, ko se z razmišljanjem o materinstvu sploh nisem ukvarjala. Hkrati pa sem globoko v sebi vedela, da bom, le če v resnici spustim pričakovanje po vlogi mame, ponovno lahko srečna, predvsem pa bom ponovno našla tisto sproščenost in notranji mir, po katerem sem tako zelo hrepenela. In sem spet spuščala – prepričanja, zgodbe, pričakovanja, čustva. Tokrat iskreno, brez fige v žepu.biti mama biti mama

Zanimivo, kako sem potem lahko kar na enkrat popolnoma neobremenjeno sprejemala nasvete drugih. Nisem se več jezila, nisem več pričakovala, da bodo delovali. Razumela sem jih kot dobronamerno gesto, nekatere sem upoštevala, drugih ne. Vse, kar sem počela, nisem več počela z namenom, da dosežem želen rezultat, temveč preprosto iz razmišljanja poskusiti ni greh in kar bo, pa bo.biti mama biti mama

S tem razmišljanjem sem iskala pomoč tudi v uradni medicini, pri specialistu, kamor je me napotil moj ginekolog. Težko z besedami opišem, kako neverjetno hvaležna sem, da sem še pred prihodom k njemu uspela opustiti pričakovanje po vlogi mame. V nasprotnem primeru bi se na prvem (in hvala bogu tudi zadnjem) pregledu pri njemu popolnoma sesula. Verjamem, da je strokovnjak na svojem področju, a kakšen tečaj (morda dva, tudi trije) asertivne komunikacije in empatičnega poslušanja mu nikakor ne bi škodil.

»Koliko ste stari,« me je vprašal hitro potem, ko sva s partnerjem vstopila v njegovo ordinacijo. »36,« mu povem. »Zakaj ste pa tako dolgo čakali? Mudi se vam,« nadaljuje. Razmišljam, ali naj mu povem celo svojo življenjsko zgodbo in izpostavim vse odločitve, ki so vplivale na to, ali naj vprašanje preprosto ignoriram ali pa mu povem, da pač tako je. Odločim se za slednje. Opravi pregled in mi hitro pove, da v primeru nezmožnosti zanositve običajno težava ni v moških, temveč pri ženskah. Res? Prvič slišim. Načeloma statistika kaže drugačno sliko. A ne rečem ničesar. Ne vidim smisla v tem, da bi.

Domov odidem z grenkim priokusom, a hkrati neskončno hvaležna za svojo sproščenost in mirnost, predvsem pa z razmišljanjem, kako takšen pregled doživljajo vsi tisti, ki pričakovanj po vlogi mame niso uspeli opustiti. Iskreno mi je hudo ob misli nanje. Ob misli, da v tako intimnih in težkih trenutkih, ko potrebuješ nekoga, ki ti bo prisluhnil, te razumel, morda povedal kakšno spodbudno besedo, naletiš na nekoga, čigar način komunikacije je tako nesočuten.

Priznam, iz vsega srca sem si želela, da se mi nikoli več ne bi bilo treba vrniti v to ordinacijo in tokrat me je Univerzum uslišal. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem zelo odprta za alternativne oblike pomoči, morda sem jim na trenutke naklonjena celo nekoliko bolj kot uradni medicini. Sprejela sem sicer napotnico za pregled hormonov, ki sem jo dobila, in nameravala pregled tudi opraviti, hkrati pa sem se odločila, da raziščem, kako se težav z zanositvijo loteva alternativa. Tako sem prišla v stik z bioenergijo, akupunkturo in programom Fertility care.

Ko razmišljam o preteklosti, se še vedno čudim temu, s kakšno neobremenjenostjo, predvsem pa z iskrenim zanimanjem sem brala in raziskovala o teh stvareh. Popolnoma drugačen občutek kot takrat, ko sem iskala informacije, jih takoj preizkusila in potem živčno preverjala, ali so dale želeni rezultat. Vsa ta sproščenost in neobremenjenost sta pozitivno vplivali name, pa tudi na odnos s partnerjem. Zdelo se je, da je najhuje za mano oz. za nama. Da je res tako, sem se dokončno zavedela na dan, ko sem se morala zglasiti na odvzem krvi za pregled hormonov.

Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Z ljubeznijo. ♥
Petra biti mama biti mama biti mama biti mama biti mama biti mama

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Povedano iskreno, sebe nikoli nisem videla kot mamo. Vrsto let si nisem predstavljala, da bi kdaj vstopila v to vlogo, zdelo se mi je, da preprosto ne znam z otroki. Opazovala sem druge, ki so tako spontano vedeli, kako se ob njih vesti, kako se jim približati. Jaz nisem.

Potem je v moje življenje vstopil nečak. Oseba, ki jo imam neskončno rada. In prvi otrok, ob katerem sem spontano vedela, kako se mu približati. Ne le to, zdi se mi, da sem ob njem tudi jaz zopet postala otrok. Kot teta sem si lahko dovolila početi lumparije, ki si jih kot mama zagotovo ne bi. Saj veste, starši vzgajajo, dedki, babice, strici in tete razvajamo. No, v mojem primeru to vsekakor drži.

Čeprav sem vedno občudovala vse, ki so starši, in se spraševala, kako zmorejo ohranjati prištevnost ob vseh neprespanih nočeh in izzivih vzgoje, sem v nekem trenutku tudi sama začutila željo, da bi bila mama. Nisem se dolgo ukvarjala z njo, saj sem bila takrat samska in pod vplivom vseh omejujočih prepričanj v smislu »nisi dovolj dobra, nisi vredna ljubezni« prepričana, da bo tako tudi ostalo. Morda me tudi zato niso motila vprašanja in komentarji v smislu »ti si pa še kar brez otrok,« »ja, zdaj bi pa že počasi bil čas,« »kdaj pa boš« itd.

Prijateljice in znanke so druga za drugo začele postajati mame. Čas, ki smo ga prej lahko preživljale skupaj, je tako postal zelo omejen, saj je bil večinoma namenjen družini. In postopno sem prepoznavala, da postajam osamljena. Ni bila samota tista, ki je vplivala na naraščajoči občutek osamljenosti, temveč razmišljanje, ali bom celo življenje sama ter ali mi je sploh namenjeno najti partnerja in imeti otroke. In več sem razmišljala o tem, bolj sem bila prepričana, da mi ni. Bolečina in žalost, ki sem jo občutila ob teh mislih, je bila neopisljiva. Hvaležna sem, da sem takrat že poznala metode HSE coachinga in nešteto ur sem presedela v predelovanju vseh čustev in občutkov, od že omenjene žalosti pa do jeze, razočaranja in sramu. Vedela sem, da si bom najbolj pomagala, če sprejmem, da bom ostala sama in spustim potrebo po tem, da za srečo in izpolnjenost potrebujem družino. A to sprejeti ni tako enostavno.

Šele takrat sem spoznala, kako močno in kako globoko je v naši družbi in v večini od nas zasidrano prepričanje, da moraš imeti otroke, da moraš izkusiti starševstvo in kot ženska torej tudi vlogo mame. Prepričanje, da le kot mati nekaj veljaš, da si le kot mati normalna. In vse, ki to niso, so za nekatere egoistične, za druge preprosto le čudne. Šele takrat sem tudi spoznala, kako močno je bilo kljub vsemu to razmišljanje zasidrano v meni.

Sčasoma sem se uspešno otresla vseh teh prepričanj in tudi potrebe po tem, da za svojo srečo in izpolnjenost potrebujem družino. In kot običajno, ko spustimo navezanost na željo, se ta uresniči. Ko sem ravno dobro začela uživati v svoji samskosti, sem spoznala sedanjega partnerja, a imeti otroke je bilo nekaj, s čimer se v tistem obdobju v resnici nisem ukvarjala. Odpirala sem namreč tudi podjetje, zato je bila vsa moja pozornost usmerjena tja. Poleg tega se mi je zdelo, da sem sprejela možnost, da otrok morda ne bo in s to možnostjo sem bila popolnoma pomirjena.

Del razvijajoče se zveze je gotovo tudi pogovor o otrocih in v nekem trenutku tudi midva nisva bila izjema. Partner si jih je želel, jaz sem bila odprta za to idejo, a ne obremenjena s tem, da bi jih morala imeti. Vedela sem namreč, da svojo srečo in izpolnjenost lahko najdem drugje. Prenehala sem se spraševati, kdo sem, če nisem mama. Vedela sem, da obstaja še tisoč drugih vlog, v katerih bi našla izpolnjenost. Konec koncev sem dve takšni vlogi že imela – bila sem podjetnica in lastnica psa in v obeh sem našla veliko tistega, kar me je osrečevalo.

Ko sva se odločila, da poskusiva srečo, sem v bila ob tem popolnoma sproščena in neobremenjena. A glej ga zlomka, kako hitro so se ponovno pokazala pričakovanja. Tokrat pričakovanja o tem, kako hitro bi morala zanositi. Ko bereš statistiko, ki pravi eno, in opazuješ svojo situacijo, ki se s to statistiko ne ujema, se začneš spraševati, ali je kaj narobe. In spet so na plan prišla razmišljanja v smislu, kaj pa če mi ni namenjeno.

Razmišljala sem, da je to morda znak, da je bolje, da čas namenim podjetju, ne pa materinstvu, a pričakovanja o tem, kako hitro bi morala zanositi, so kljub vsemu naraščala. Pa sem se znova lotila tega, kar imenujem spuščanje oz. opuščanje pričakovanj in soočenje s čustvi, ki sem jih ob tem doživljala. Ker sem to v preteklosti že uspešno storila z metodami HSE coachinga, sem izbrala enak postopek. Osvobojena pričakovanj sem prosila Univerzum, naj mi jasno pokaže, kaj je tisto, kar je v tem trenutku najbolje zame. Bila sem odprta za vse možnosti – za materinstvo, podjetništvo ali kaj drugega.

Dobra dva tedna pozneje se je na testu nosečnosti pokazal moder plus. Še enkrat se je potrdilo, da ko spustimo navezanost na željo, se ta uresniči. Bila sem vesela, hkrati pa tudi prestrašena ob misli, kako bom usklajevala materinstvo, podjetništvo in še ostale obveznosti. Po eni strani sem ob misli, da se mi nekaj časa ne bo več treba ukvarjati s tem, kje bom dobila nove posle, čutila olajšanje, po drugi strani sem se spraševala, ali ne bom morda prav zaradi tega po zaključku porodniške potrebovala precej časa, da ponovno opozorim nase in zaženem podjetje.

Postopno sem te misli uspela dati na stran, se osvobodila dvomov in strahov in se preprosto prepustila. Sledil pa je šok na prvem pregledu. Diagnoza: odmrtje ploda in zadržani splav.

Kdo sem, če nisem mama? 2. del 

Kdo sem, če nisem mama? 3. del

Z ljubeznijo. ♥
Petra materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo

Kako reči ne brez občutka krivde?

Poznate tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo in čeprav si z vsem srcem želimo odkloniti, tega preprosto ne zmoremo, saj vemo, da bi nas glodal nevzdržljiv občutek krivde? Verjamem, da ga.

Prav nezmožnost reči ne in pretirana ustrežljivost drugim na škodo sebe je eno od ravnanj, s katerimi se pogosto soočam na svetovanjih. Zato sem se odločila, da tokratni zapis posvetim prav tej temi.

Z nezmožnostjo reči ne, ko bi bilo to glede na našo situacijo primerno ali zaželeno, se silimo v neželena dejanja in s tem pogosto nižamo svoje samospoštovanje. Kjer je vzrok za strah pred tem, da bi rekli ne?

Prvi razlog je moč iskati v našim prepričanjih. Mnogi, če ne kar večina, namreč verjamejo, da sta njihova sreča in zadovoljstvo nekaj, kar je odvisno od drugih ljudi in zunanjih okoliščin. »Če bi me imel rad, potem bi tudi ti kdaj pripravil kosilo,« »če bi bila dobra hči, bi pomagala očetu,« »tvoja dolžnost je skrbeti zame« itd. Vse to so stavki, ki jasno kažejo to prepričanje – če ti je mar zame in mi želiš dobro, potem moraš to pokazati z dejanji, ki jih zahtevam od tebe. Svojim bližnjim seveda želimo dobro, zato je ob prepričanju, da smo za njihovo dobro počutje odgovorni mi, uslugo težko, če ne že skoraj nemogoče odreči.kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde

Vzrok je delno tudi v dejstvu, da besedo »ne« pogosto občutimo kot zavrnitev nas samih. Ko nekdo reče, da nečesa, kar smo ga prosili, ne želi storiti, si to interpretiramo, kot da mu ni mar za nas, da nas je zavrnil, ne pa da je zavrnil le opravljanje nekega opravila. Ker se ne zavedamo razlike med odklonitvijo prošnje, ki nima nikakršne povezave s sprejemanjem ali ne sprejemanjem osebe, ki jo je izrekla, si besedo »ne« interpretiramo kot »nisem mu všeč« ali »ni mu mar zame«. Ob tem seveda doživljamo prizadetost, za katero verjamemo, da jo je povzročil sogovornik, ko ni želel ugoditi naši želji. Ne pomislimo pa, da je ta pravzaprav povezana z našim razmišljanjem oz. interpretacijo sogovornikove besede »ne«. Prav tako verjamemo, da bomo z zavrnitvijo prošnje sogovornika prizadeli. Tega ne želimo storiti, zato raje ugodimo, pa čeprav se ob tem pogosto jezimo.kako reči ne brez občutka krivde

Prepoznavanje razlike med zavrnitvijo osebe in prošnje, ki jo je ta izrekla, je prvi korak na poti do tega, da bomo lahko rekli ne brez občutka krivde. Tudi zavrnitev osebe je koncept, ki ima v naših mislih negativen pomen. V resnici pa gre le za to, da nam drugi sporočajo, kako nas doživljajo. In roko na srce, nekateri nas ne bodo nikoli doživljali pozitivno, ne glede na to, kaj naredimo.

Z zavedanjem o zgoraj omenjeni razliki si bomo pomagali premagati strah pred tem, da bi sploh rekli ne, v dodatno pomoč pa nam bo tudi poznavanje nekaterih tehnik asertivnega vedenja. Prva se imenuje reči ne, njeno bistvo pa je jasna postavitev mej brez dodatnega opravičevanja. Preprosto lahko rečemo: »Ne ustreza mi,« »Tega ne morem narediti.« Kadar pomoč sicer želimo ponuditi, ne ustreza pa nam izbrani čas, lahko rečemo: »Jutri ne morem, lahko pa se dogovoriva za pojutrišnjem.«kako reči ne brez občutka krivde

Verjamem, da ljudje ob nas delujejo tako, kot so se naučili, da lahko. In če smo njihovim željam in prošnjam vedno ugodili, so se naučili, da od nas lahko pričakujejo odgovor »da« in to bodo tudi pričakovali. Zato bodo ob tem, ko bomo končno zmogli reči ne, morda le začudeno pogledali, lahko pa še odločneje vztrajali pri svojem. To je nekaj, na kar bodimo pripravljeni. Zavedajmo se, da pravzaprav počno le to, kar so počeli že tako dolgo in bili pri tem tudi uspešni. Na nas pa je, da vztrajamo in se naučimo biti uspešni pri zavrnitvi prošenj, takrat ko jim resnično ne zmoremo ali ne želimo ugoditi.

Pri tem si bomo lahko pomagali s tehniko pokvarjene plošče. Že samo ime pove, kaj je njeno bistvo – mirno, vztrajno in jasno ponavljanje enega in istega sporočila. Če smo odločeni vztrajati pri svoji odločitvi, ni potrebe po razburjanju ali jezi, temveč na vsak ugovor ali ponovno prošnjo le ponovimo, da tega ne moremo ali ne želimo storiti.

Če bi se prosilec ob tem ujezil, si pomagajmo še s tehniko zameglitve. Namenjena je umiritvi pogovora, saj se z njeno uporabo ne zapletamo v neprimerno ali celo žaljivo komunikacijo, temveč sogovorniku nakažemo, da razumemo njegovo prošnjo in tudi njegovo jezo, vendar kljub vsemu ne moremo ustreči. »Razumem, da potrebuješ mojo pomoč in verjamem, da bi ti bilo tako lažje, vendar ne morem,« »Strinjam se, da je to pomembno opraviti, vendar zdaj ne morem,« sta le dve izjavi, ki ju lahko izberemo.

Čudežnih receptov, kako se naučiti reči ne brez slabe vesti, ni. Tako kot pri vsem ostalem, česar se želimo na novo naučiti, sta tudi tu pomembna trening in zavedanje koristi, ki nam jih prinaša postavljanje meja. Tudi dolgoročnim neprijetnim posledicam za našo samopodobo in počutje, če tega ne storimo, se tako izognemo. Bodimo prijazni do sebe in se zavedajmo, da sprva morda težko. Vsaka stvar po nekaj poskusih postane lažja, zato le vztrajajmo.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde

Mišično testiranje – ključ do nezavednega

Predstavljajte si. Zaprete oči, v mislih izgovorite: »Moje ime je Petra,« in vaše telo se kar na enkrat, brez vaše pomoči ali prisile, rahlo nagne naprej. No, v vašem primeru se bo verjetno rahlo nagnilo nazaj, razen če je tudi vam ime Petra. A več o tem nekoliko pozneje.

To, kar opisujem v uvodu, je mišično testiranje. Z njim sem se prvič srečala pred leti ob branju knjige The emotion code, avtor katere je dr. Bradley Nelson. Čeprav že v postelji in pripravljena na spanje, sem ob prebranem planila pokonci in preverila, ali to, kar piše avtor, tudi drži, in ostala brez besed, ko se je moje telo res rahlo nagnilo naprej ob misli, da mi je ime Petra. Mnogo podrobneje sem mišično testiranje spoznala pozneje, ko sem se vključila v izobraževanje za HSE coacha, saj je prav ta vrsta testiranja pomemben del HSE coachinga.

Kaj mišično testiranje pravzaprav je in kako deluje? Mišično testiranje je način, preko katerega nam telo sporoča, kaj je tisto, v kar globoko v sebi verjamemo, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Pokaže nam, s katerimi mislimi in prepričanji smo usklajeni in s katerimi ne. Mišično testiranje „izkorišča“ elektromagnetno polje okoli telesa in okoli mišic. To se namreč spreminja glede na to, ali so naše besede resnične za nas oz. vanje verjamemo ali pa ne, kar lahko preizkušamo tudi z natančnimi elektromagnetnimi merilniki.

Kadar je tisto, kar govorimo, v skladu z nami oz. resnično za nas, nam bo to telo sporočilo, tako da se bo elektromagnetno polje okrog mišic ali okrog telesa okrepilo in premiki bodo težje izvedljivi. Mišično testiranje je tako odličen pripomoček, ki nam pomaga dostopati do vseh spominov, pozabljenih čustvenih bolečin in globoko zakoreninjenih prepričanj, do katerih z razumom ne moremo dostopati.

Obstaja več vrst mišičnega testiranja, najbolj poznan je način z iztegnjeno roko, njegova pomanjkljivost pa je v tem, da ga ne moremo izvajati sami, temveč le v paru. Če smo mi tisti, ki želimo biti testirani, iztegnemo roko stran od telesa, tako da je vodoravno s tlemi. Naš »pomočnik« nato postavi svojo dlan na sredino naše nadlahti in jo ob tem, ko imamo mi močno roko, poskuša potisniti proti tlom. S tem dobimo vpogled v to, kakšen bo občutek in kaj se bo zgodilo z roko, ko bomo izrekli misel, ki je skladna z nami. Enako naredimo še z mehko roko – naš »pomočnik« jo zopet skuša potisniti navzdol. Naša roka je mehka, zato mu bo tokrat to tudi uspelo. Enako se bo zgodilo vedno, kadar z izrečenim ne bomo skladni oz. v izrečeno ne bomo verjeli. Enak rezultat bi dobili, tudi če bi med tem, ko bi nam nekdo skušal potisniti roko navzdol, v mislih govorili besedo »ne«.

Veliko enostavneje in meni tudi mnogo ljubše pa je stoječe mišično testiranje. Njegova velika prednost je v tem, da ga lahko izvajamo sami in tako ni strahu, da bi nekdo izvedel naše najgloblje skrivnosti. Izvajamo ga tako, da stojimo pokončno, s stopali trdno na tleh in v širini bokov, roki pa sproščeno počivata ob telesu. V mislih izrečemo trditev, v katero verjamemo, npr. »Moje ime je Petra,« in opazujemo, kaj se zgodi s telesom; pri veliki večini se bo to rahlo nagnilo naprej. Nato v mislih izrečemo še trditev, v katero ne verjamemo, npr. »Moje ime je Matej,« in naše telo se bo rahlo nagnilo nazaj. Nekaj testnih trditev naredimo zato, da prepoznamo način delovanja svojega telesa, saj je pri nekaterih situacija lahko ravno obratna in bo telo neskladnost z izrečenim nakazalo z nagibom naprej. skladnost pa z nagibom nazaj.

Pomembno je, da ne skušamo izsiliti odgovora, temveč izjavo le izrečemo, nato pa damo telesu nekaj sekund do pol minute časa, da nam pokaže odgovor. Kadar ne zaupamo svoji intuiciji ali imamo navado dvomiti vase, bomo skušali izsiliti odgovor, za katerega mislimo, da je pravi, namesto da bi dali priložnost telesu, da nam odgovor pokaže.

Ob izvajanju mišičnega testiranja pri HSE coachingu sem velikokrat izkusila, da klienti dvomijo v odgovor, ker mislijo, da so ga izsilili oz. da so povzročili, da so dobili takšnega, kot so želeli. Ko imamo z mišičnim testiranjem že več izkušenj, se lahko zgodi, da izjave še niti ne izgovorimo v celoti, pa bomo že dobili odgovor, zato se morda zdi, da smo ga izsilili. Podobno izkušnjo imamo lahko, če razvijemo svojo kompetentnost na področju čustev in se naučimo prisluhniti svoji intuiciji. Takrat smo priča izkušnji, ko pravi odgovor začutimo, še preden izjavo sploh izrečemo. A to je le stranski produkt tega, da smo se naučili učinkovito in sproti soočati s čustvi.

Mišično testiranje je odlično orodje, s katerim si lahko pomagamo prepoznati svoje podzavestna prepričanja, s katerimi se omejujemo, ter pridobiti vpogled tudi v to, kar o sebi, drugih in svetu verjamemo dobrega. Prav tako je odličen način za učenje poslušanja in sledenja svoji intuiciji, o čemer pa lahko več preberete tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra mišično testiranje mišično testiranje mišično testiranje mišično testiranje

Naučimo se biti samemu sebi najboljši prijatelj

Svoje prijatelje poslušamo, mar ne? Jim skušamo ustreči, kadar le lahko, kajne? Včasih zato, ker verjamemo, da je to nekaj, kar bi dobri prijatelj naredil, včasih pa preprosto zato, ker jih imamo radi in želimo, da so srečni.

Lepo bi bilo, če bi imeli enak odnos tudi do sebe, mar ne? A kaj, ko ga pogosto nimamo. Odgovor na vprašanje, zakaj sebe tako pogosto postavimo na zadnje mesto, je pravzaprav le eden: prepričanje. Ne le eno, temveč več:

  • Dober starš, otrok, partner, prijatelj, sodelavec itd. vedno ustreže.
  • Le kadar ustrežem drugim, sem vreden/vredna ljubezni.
  • Le kadar ustrežem, me bodo ljudje sprejemali.
  • Jaz nisem pomemben/pomembna, pomembno je, da so zadovoljni drugi.
  • Če skrbim za druge, to pomeni, da sem dobra oseba.
  • Spodobi se, da drugemu ustrežeš, ko te prosi za uslugo.
  • Če ne ustrežem, bom razočaral/razočarala in prizadel/prizadela tiste, ki jih imam rad/rada.

V jedru teh prepričanj je še eno – jaz sem tista, ki lahko pri drugem povzročim dobro ali slabo razpoloženje, da me bo sprejemal ali zavračal, da me bo ljubil ali sovražil. In še eno – drugi so tisti, ki lahko pri meni povzročijo, da se počutim dobro ali slabo, da se čutim sprejeto ali pa zavrnjeno, ljubljeno ali osovraženo. Zato drugim želimo biti najboljši prijatelj, saj verjamemo, da bomo s tem dosegli nekaj, česar, verjamem, si želimo vsi – biti ljubljeni in sprejeti.

Potreba po ljubezni in pripadnosti je zapisana v naših genih. Še predobro se namreč zavedamo, da imamo povezani z drugimi mnogo večje možnosti preživetja. Pa vendar je pomembna tudi povezanost s seboj, pomembno je, da znamo prisluhniti tudi sebi, ne le drugim. Kajti dlje kot naša notranja sporočila ostajajo prezrta, bolj se bosta v nas kopičila notranji nemir in nezadovoljstvo. Vprašanje pa je, kako povezani si bodo drugi želeli biti z nami, če bomo kar naprej slabe volje in razdraženi.ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Bodimo pozorni na to, kaj nam šepeta notranji glas. Naslednjič, ko bomo čutili potrebo, da nekomu ugodimo, čeprav si tega ne bomo želeli, si dajmo dovoljenje, da ne odgovorimo takoj, temveč se najprej temeljito pogovorimo s seboj. Vprašajmo se po razlogih, zaradi katerih želimo ugoditi sogovorniku. Zato, ker verjamemo, da ga bomo v nasprotnem primeru razjezili, razžalostili ali razočarali? Zato, ker verjamemo, da je to eden od načinov, da si pridobimo njegovo naklonjenost in sprejemanje? Morda zato, ker verjamemo, da nismo dovolj dobri, če mu ne ugodimo? Ali pa zato, ker verjamemo, da je naša vrednost odvisna od pripravljenosti ustreči drugim? Kaj si bomo mislili o sebi, če sogovorniku ugodimo, in kaj, če mu ne? Raziščimo prepričanja, ki so v ozadju naše želje, da ustrežemo.

To seveda ne pomeni, da nikoli več nikomur ne ustrežemo. Pomeni le, da razumemo, čemu to počnemo, in si odgovorimo na vprašanje, ali pri tem poslušamo sebe ali pa, tako kot običajno, svoje občutke in želje potisnemo na stran, ker so želje drugih pomembnejše. Jasen pokazatelj, da smo naredili slednje, je jeza. Saj poznamo tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo, nas pa čaka cel kup drugih stvari, ki si jih želimo postoriti. A iz takšnih ali drugačnih razlogov privolimo, nato pa se še cel dan jezimo. V prvi vrsti na osebo, ki nas je za uslugo prosila, saj bi lahko vedela, da imamo cel kup drugih obveznosti. Jezimo pa se tudi nase, ker smo privolili, ker bomo svoje načrte zopet morali preložiti ipd. Takšno počutje je dober pokazatelj, da v uslugo nismo privolili iz pravih razlogov. Tudi občutek, da pravzaprav niti nimamo izbire in da sogovorniku moramo ugoditi, je jasen znak, da usluge ne delamo iz pravih razlogov. Občutek, da nekomu pomagamo, ker se čutimo nemočne, da bi se mu uprli, prav tako nakazuje, da razlog za uslužnost ni pravi. V vseh navedenih primerih bolj ali manj izhajamo iz vloge žrtve in dovoljujemo, da naše življenje narekujejo drugi in njihove želje, česar pa, verjamem, si ne želimo.

Namesto da se jezimo na druge ali nase, ta čas lahko uporabimo veliko koristneje: tako, da se naučimo, kako iz vloge žrtve izstopiti, postaviti jasne meje in prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Mar ni tudi to nekaj, kar bi želeli svojemu najboljšemu prijatelju?ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Z ljubeznijo. ♥ ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe
Petra ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Uživajmo v prazničnih dneh tudi, če smo sami

Nekatere ob misli, da bi praznične dni preživeli sami, spreleti nelagodje, morda celo strah. Drugi se ob tej isti misli vzradostijo in se neskončno veselijo prihajajočih prazničnih dni. V čem je razlika? Kako to, da prvi ob misli na samoto občutijo nelagodje, drugi pa ugodje?

Razlog se skriva v naši razlagi dejstva, da bomo praznike preživeli sami. Pa tudi v tem, kako razumemo samoto – kot osamljenost ali kot preprosto to, kar je – samota. Biti sam in biti osamljen namreč nikakor nista sinonima.

Ko rečem, da sem sama, temu ne pripisujem neke negativne vrednosti ali pomena, temveč le navajam dejstvo. Morda se za besedno zvezo biti sam celo skriva interpretacija: kočno si bom lahko vzela čas zase; v miru se bom razvajala v peneči kopeli; nalila si bom kozarec vina, se zavila v toplo odejo in brala do onemoglosti. Ob misli na vse to se človek težko počuti neprijetno.

Ko pa rečem, da sem osamljena, je zgodba popolnoma drugačna. V besedici osamljenost se namreč skrivajo povsem drugačne interpretacije: nikomur ni toliko mar zame, da bi me prišel obiskat; za nikogar nisem dovolj pomembna, da bi me kam povabil; nihče me nima rad; nisem vredna, da bi bila v družbi drugih ljudi; če bi jim bilo mar, bi se spomnili name. To je le nekaj interpretacij, ki se skrivajo v jedru osamljenosti in seveda se ob misli nanje težko počutimo dobro. Še posebno v prazničnih dneh, ko so pričakovanja, da moramo biti obkroženi z ljudmi, toliko večja.

Če smo torej v situaciji, ko bomo praznične dni preživeli sami in nam je ob misli na to neprijetno, razmislimo, kako si samoto interpretiramo. Kako ob misli na to, da bomo sami, razmišljamo o sebi, pa tudi o drugih? Prav to so namreč tiste misli, ki so tesno povezane s tem, v kakšnem vzdušju bomo preživeli dneve do konca leta. Vzdušje namreč ni odvisno od praznikov in ljudi, temveč od nas oz. tega, kako v dani situaciji razmišljamo in kako si jo interpretiramo. Morda pa so prav ti trenutki priložnost, da se ob razmišljanju, kako drugim nismo pomembni, saj bi nas v nasprotnem primeru obiskali ali povabili na obisk, vprašamo, kako pomembnost kažemo sami sebi.

Kako lahko praznične dni izkoristimo in naredimo nekaj, s čimer si bomo pokazali, da smo pomembni zase? Kako lahko poskrbimo za svoje dobro počutje prav mi sami, ne glede na to, ali praznike preživljamo v družbi drugih ali ne? Kako lahko čas, ki ga povezujemo z obdarovanjem, širjenjem ljubezni in hvaležnostjo, preživimo tako, da se obdarimo sami, da širimo ljubezen do sebe in smo hvaležni za vse blagoslove, s katerimi nas obdarja Življenje? Kako lahko čas, ko smo sami, izkoristimo, da obdarujemo druge ljudi v stiski ali širimo ljubezen s tistimi, ki so na te praznične dni prav tako sami?

Ključno vprašanje, ki bo doprineslo k prijetnemu preživljanju prihajajočih dni, tako ni zakaj smo sami, temveč kako si lahko pričaramo praznične dni v družbi samih sebe. Kdo ve, morda bomo celo presenečeni ob tem, kako zelo bomo uživali v svoji družbi, če le opustimo razmišljanje, da je biti sam nekaj slabega in da za svojo srečo in zadovoljstvo vedno potrebujemo fizično prisotnost drugih ljudi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki

Kako spremeniti svoja podzavestna prepričanja?

Da so prav podzavestna prepričanja tista, ki usmerjajo naše vedenje, verjetno ni več skrivnost. O njihovi pomembnosti in vplivu, ki ga imajo na naše življenje, je bilo zapisanega že mnogo.

Tudi med zapisi na tej spletni strani jih je mogoče najti kar nekaj, ki so namenjeni prepoznavanju podzavestnih prepričanj, med drugim tudi prepoznavanju prepričanja: »Nisem dovolj dobra in nisem pomembna

Prepoznavanje je prvi korak, ki ga moramo opraviti vsi, ki si želimo svoja prepričanja spremeniti. In pogosto se tu tudi ustavimo, saj ne najdemo načina, kako bi omejujoča prepričanja spremenili v takšna, ki nas bodo podpirala. Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, ki sem ju v procesu spreminjanja svojih prepričanj uspešno uporabila tudi sama.

A da bomo lažje razumeli delovanje obeh načinov, najprej poglejmo, kako prepričanja sploh nastanejo. Mnoga med njimi oblikujemo že v otroštvu, in sicer ob bolečih izkušnjah, ki nam omogočajo, da preko interpretacije vedenja nam pomembnih drugih ustvarimo sklepe o sebi.

Npr. kot otrok želimo pozornost mame ali očeta in to pogosto lahko dobimo tudi preko igre. A starša imata ob obilici obveznosti redko čas za igro. Otrok se ob tem počuti prizadetega, žalostnega in zavrnjenega, kar predstavlja bolečo izkušnjo. Ob tem na nezavedni ravni lahko pride do zaključka, da za starše ni pomemben, pogosto pa se tu zgodba ne ustavi, temveč otrok prepričanje posploši, čeprav to ni nujno. Če ga posploši, kmalu začne ugotavljati, da tudi za druge ni pomemben. Ne za brate ali sestre, ne za druge sorodnike, ne za prijatelje, ne za učiteljem itd.

Ker okolico zaznavamo selektivno, skladno s svojimi prepričanji, se nam ta stalno potrjujejo. Tako pogosto lahko opažamo, da se ljudem, ki nas obdajajo, ne zdimo pomembni, da jih naše potrebe in želje ne zanimajo, s čimer se prepričanje le še utrjuje in postaja vedno močnejše. A tudi še tako močna prepričanja lahko opustimo in nadomestimo z novimi.

1. Iskanje primerov, ki prepričanju nasprotujejo.podzavestna prepričanja

Prvi izmed načinov je usmerjen v to, da poiščemo čim več primerov iz preteklosti, ki nam jasno dokazujejo, da naše prepričanje ni resnično. Ker svet okrog sebe dojemamo selektivno oz. v skladu s tem, čemur dajemo fokus, bomo postopno začeli opažati, da se ljudem okrog nas zdijo pomembne tudi naše želje in potrebe, če se navežem na že uporabljeni primer prepričanja: «Nisem pomemben.«

V tem procesu iskanja se poskušamo spomniti čim večjega števila dogodkov, ob katerih nas je nekdo povabil, naj povemo svoje mnenje, ga morda tudi upošteval, ali nas prosil za nasvet in se nam zanj zahvalil, morda se nam je zahvalil za dobro družbo, nas povabil na izlet itd. Iščemo vse primere situacij, v katerih smo imeli občutek, da je nekomu mar za nas. Lahko se zgodi, da bomo v začetku imeli nekoliko več težav pri iskanju teh primerov, vendar izkušnje kažejo, da jih vedno lahko najdemo.

Ob razmišljanju o vseh teh primerih in doživljanju prijetnih čustev, ki ta proces spremljajo, postopno začnemo dvomiti v svoja prepričanja in jih nadomestimo z novimi. Ta proces lahko izvedemo tudi v sklopu meditacije.

2. Opustitev prepričanj z razrešitvijo čustvene bolečinepodzavestna prepričanja

Z omejujočimi prepričanji so pogosto povezana številna čustva. Leta bolečih izkušenj naša prepričanja okrepijo z veliko količino nerazrešene čustvene bolečine, ki nam onemogoča, da bi lahko kreirali nova prepričanja. Z enim prepričanjem pa običajno ni povezano le eno čustvo, temveč več. Svoje izkušnje, predvsem boleče, namreč doživljamo večplastno. Ob zavrnitvi od staršev, ki se nimajo časa igrati z nami, lahko doživljamo žalost, pozneje tudi jezo, razočaranje, morda celo sram, če je v interpretacijo njihovega vedenja vključeno tudi prepričanje, da nismo vredni, da bi nam drugi namenili svojo pozornost. Pomembno je torej opustiti vsa čustva, ki se skrivajo v ozadju prepričanja, če ga želimo v celoti opustiti. Slednje lahko storimo s HSE Coachingom, osnovni namen katerega je poiskati prav preteklo čustveno bolečino in jo razrešiti. To nam omogoči, da ne le pozabimo na stare zamere in boleče izkušnje, ampak tudi kreiramo nova prepričanja, takšna, ki nas v življenju ne bodo več omejevala, temveč podpirala.

Z ljubeznijo. ♥ podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

Petra podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja podzavestna prepričanja

Čemu si ne upamo izraziti svojih čustev?

O prepričanju, da čustev ni dobro kazati, ki nas »sili«, da svoja čustva skrivamo, sem že pisala. Pri mnogih ljudeh je prav to prepričanje tisto, ki je v ozadju neustreznega ravnanja s čustvi. Kaj pa je v ozadju tega prepričanja? No, tam pa pri večini kraljuje strah.

Hecno, ne samo, da zatiramo t. i. neprijetna čustva, zatiramo tudi čustva, ob katerih se počutimo dobro. Pa ste se kdaj vprašali, čemu je tako? Kaj pravzaprav z odsotnostjo izražanja čustev zasledujemo? Kaj koristnega zase dobimo s tem, ko ne povemo, kar čutimo? Verjeli ali ne, običajno je v ozadju zatiranja čustev želja po tem, da nas drugi vidijo kot dobre, vredne spoštovanja in ljubezni. Pogosto namreč verjamemo, da bomo, če ne bomo izražali čustev, pri drugih dosegli prav to.

Poglejmo nekaj osnovnih čustev, ob katerih se običajno ne počutimo prijetno, in razloge, zaradi katerih si jih ne upamo izraziti.

Jeza je pogosto čustvo, ki jo zadržimo zase, še posebej v odnosu do nadrejenih. Strah nas je namreč, da bomo izrekli kaj, kar bomo pozneje obžalovali in kar bo s seboj prineslo neželene posledice v smislu izgube zaposlitve, »maščevanja« nadrejenega v obliki dodatnega dela ipd. Strah, da bomo v navalu jeze rekli ali naredili nekaj, kar bomo pozneje obžalovali, je pogost razlog tudi v partnerskih ali drugih odnosih, predvsem v tistih, ki si jih želimo ohraniti in v katerih ne želimo, da bi se drugi počutili prizadete. Včasih pa je razlog za ne izražanje jeze moč najti tudi v razmišljanja, da to počno le primitivni in nevzgojeni ljudje, med katere mi seveda ne spadamo, zato jezo zadržimo zase, pa tudi v strahu pred tem, da svoje jeze, ko jo bomo začeli izražati, ne bomo več znali kontrolirati.

Podobne razloge lahko najdemo tudi za ne izražanje žalosti. Nekateri razmišljajo, da bodo s tem, ko si bodo dovolili začutiti in izraziti svojo žalost, odprli vrata joku, ki jih nato ne bodo znali ali zmogli zapreti. Nekatere je strah, da jih bodo drugi videli kot šibke, če bodo izrazili svojo žalost. Predvsem pri moških še vedno velja stereotip, da moški pač ne jokajo in da je jok znak šibkosti. Z jokom sicer res pokažemo, kje smo ranljivi, česar v skrbi za svojo varnost običajno ne želimo storiti, a prav zaradi te ranljivosti je jok v mojih očeh dejanje pogumnih. Le močni in pogumni ljudje si dovolijo pokazati, kje so šibki. A ker večina ne razmišlja tako, je mnoge žalost še vedno strah izraziti tudi zaradi bojazni pred zasmehovanjem.

Enako je tudi s strahom. Ne izrazimo ga, ker ne želimo, da bi nas drugi videli kot strahopetne, ne želimo, da bi nas zasmehovali ali pa nas morda imeli za panične. Verjamemo, da bomo z izražanjem strahu pri drugih povzročili, da nam bodo na takšen ali drugačen način pokazali, da nas ne sprejemajo, česar pa si seveda ne želimo. Zato o strahu raje molčimo. Molčimo pa tudi o ljubezni. Tudi o njej le zato, ker si ne želimo biti ranljivi in nas je strah zavrnitve ali drugega neprijetnega odziva.

Zatiranje čustev oz. odrekanje dovoljenja, da jih izrazimo, je le eden ob načinov ravnanja s čustvi. Drugi, ki je popolno nasprotje prvega, je odsotnost nadzora nad čustvi, zaradi česar čustva pogosto izražamo na neustrezen način, tretji način pa je upravljanje s čustvi. Ta je tisti, ki nam omogoča ne le čustva izraziti, temveč jih ustrezno verbalno (in tudi neverbalno) posredovati, izraziti jih ob ustreznem času in predvsem v odnosu do osebe, ob kateri jih doživljamo. To je nekaj, kar lahko storimo le, če si jih naprej dovolimo začutiti, zato je smiselno pri sebi raziskati, kdaj, v odnosu do koga in čemu svojih čustev ne izrazimo.

Z ljubeznijo. ♥                    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva

Petra                       kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva

Preberite tudi zapis 8 stvari, ki bi jih o čustvih morali vedeti že kot otroci.

5 koristi samozavesti

Spomnim se, da sem leti zavidala ljudem, ki sem jih doživljala kot samozavestne. Prepričana sem bila, da je njihovo življenje mnogo lažje kot moje, da so mnogo srečnejši in zadovoljnejši, kot sem bila jaz. Zdelo se mi je, da jim gre vse kot po maslu, da jim nikoli v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega. Vse bi dala, da bi bila lahko takšna, kot so bili oni.

Danes, nekaj let po tem, ko sem se odločila svoji nesamozavesti narediti konec, lahko rečem, da samozavest s seboj nosi številne koristi. Žal se moje prepričanje, da gre samozavestnim ljudem vedno vse kot po maslu, da jim v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega, ni uresničilo. A kljub temu sem v svojem življenju prepoznala številne koristi samozavesti. Pet jih predstavljam v tokratnem zapisu.

Postavitev realnih in dosegljivih ciljev                          kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje imajo jasno zavedanje o svojih močnih in šibkih točkah, zato si lahko postavijo realne in dosegljive cilje. Prav realnost ciljev in zaupanje v svoje sposobnosti sta dva dejavnika, ki na posameznika delujeta motivacijsko in samozavestnim ljudem omogočata, da po poti do cilja nadaljujejo tudi ob morebitnih neuspehih. Vsak uspešno dosežen cilj predstavlja spodbudo za nadaljnje postavljanje ciljev in hkrati krepi njihovo samozavest.

Prepričanje, da smo gospodarji svojega življenja                      kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje se zavedajo, da niso nemočne žrtve okoliščin in življenja, temveč da lahko svoje življenje upravljajo. Zaupajo v svoje notranje sposobnosti in verjamejo, da sta uspeh in zadovoljstvo odvisna od njihovega truda in ne zunanjih dejavnikov. Zato tudi prevzemajo odgovornost za svoje dobro ali slabo počutje in v primeru slednjega iščejo rešitve pri sebi, ne pa v spremembah okoliščin ali drugih ljudi.

Pozitivna naravnanost                    kako postati samozavesten

Sami sebi smo lahko najhujši kritik ali najboljši prijatelj. Samozavestni ljudje so vsekakor slednje. Ker verjamejo vase, v svoje sposobnosti, hkrati pa se zavedajo tudi svojih šibkih točk in tega, da lahko na njih delajo, če se le tako odločijo, se ne zasujejo s plazom kritik vsakokrat, ko naredijo napako. Zavedajo se, da so te del življenja in učenja ter jih kot takšne tudi sprejemajo. Zavedajo se tudi, da storjena napaka ne pomeni neuspeha in ni znak njihove nekompetentnosti, temveč je priložnost za osvojitev nove lekcije.

Sproščenost v komunikaciji z drugimi              kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje ne potrebujejo potrditve s strani drugih, zato da bi vedeli, da so dovolj dobri. To jim omogoča, da so v komunikaciji z drugimi mnogo bolj sproščeni, saj jim ni treba nikogar očarati. Posledično se jim ni treba pretvarjati, da so nekaj, kar niso. Zavedajo se, da ne morejo biti vsem všeč, zato tega niti ne poskušajo. Ker jih ni strah zavrnitve, so v navezovanju novih stikov veliko bolj sproščeni, posledično pa tudi uspešni, k čemur pa pripomore tudi njihova pozitivna naravnanost.

Konstruktivno spoprijemanje s težavami                         kako postati samozavesten  

Za svoje težave ne krivijo drugih ljudi, niti okoliščin, zato ne čakajo, da bo njihove težave rešila neka tretja oseba, temveč stvari vzamejo v svoje roke in začnejo iskati rešitev. Zavedanje, da so za svoje življenje najbolj odgovorni sami, jim daje občutek notranje moči, kar jih opogumlja, da se s težavami soočijo. Ker jih ni strah priznati svojih slabosti in prositi za pomoč, to storijo, kadar prepoznajo, da jo potrebujejo, in ne čakajo na usmiljenje drugih, da bi jim pomoč ponudili. Vse to jim omogoča, da se s težavami soočijo hitreje, predvsem pa brez odvečne drame.

Z ljubeznijo. ♥  

Petra