Prispevki

Kako reči ne brez občutka krivde?

Poznate tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo in čeprav si z vsem srcem želimo odkloniti, tega preprosto ne zmoremo, saj vemo, da bi nas glodal nevzdržljiv občutek krivde? Verjamem, da ga.

Prav nezmožnost reči ne in pretirana ustrežljivost drugim na škodo sebe je eno od ravnanj, s katerimi se pogosto soočam na svetovanjih. Zato sem se odločila, da tokratni zapis posvetim prav tej temi.

Z nezmožnostjo reči ne, ko bi bilo to glede na našo situacijo primerno ali zaželeno, se silimo v neželena dejanja in s tem pogosto nižamo svoje samospoštovanje. Kjer je vzrok za strah pred tem, da bi rekli ne?

Prvi razlog je moč iskati v našim prepričanjih. Mnogi, če ne kar večina, namreč verjamejo, da sta njihova sreča in zadovoljstvo nekaj, kar je odvisno od drugih ljudi in zunanjih okoliščin. »Če bi me imel rad, potem bi tudi ti kdaj pripravil kosilo,« »če bi bila dobra hči, bi pomagala očetu,« »tvoja dolžnost je skrbeti zame« itd. Vse to so stavki, ki jasno kažejo to prepričanje – če ti je mar zame in mi želiš dobro, potem moraš to pokazati z dejanji, ki jih zahtevam od tebe. Svojim bližnjim seveda želimo dobro, zato je ob prepričanju, da smo za njihovo dobro počutje odgovorni mi, uslugo težko, če ne že skoraj nemogoče odreči.kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde

Vzrok je delno tudi v dejstvu, da besedo »ne« pogosto občutimo kot zavrnitev nas samih. Ko nekdo reče, da nečesa, kar smo ga prosili, ne želi storiti, si to interpretiramo, kot da mu ni mar za nas, da nas je zavrnil, ne pa da je zavrnil le opravljanje nekega opravila. Ker se ne zavedamo razlike med odklonitvijo prošnje, ki nima nikakršne povezave s sprejemanjem ali ne sprejemanjem osebe, ki jo je izrekla, si besedo »ne« interpretiramo kot »nisem mu všeč« ali »ni mu mar zame«. Ob tem seveda doživljamo prizadetost, za katero verjamemo, da jo je povzročil sogovornik, ko ni želel ugoditi naši želji. Ne pomislimo pa, da je ta pravzaprav povezana z našim razmišljanjem oz. interpretacijo sogovornikove besede »ne«. Prav tako verjamemo, da bomo z zavrnitvijo prošnje sogovornika prizadeli. Tega ne želimo storiti, zato raje ugodimo, pa čeprav se ob tem pogosto jezimo.kako reči ne brez občutka krivde

Prepoznavanje razlike med zavrnitvijo osebe in prošnje, ki jo je ta izrekla, je prvi korak na poti do tega, da bomo lahko rekli ne brez občutka krivde. Tudi zavrnitev osebe je koncept, ki ima v naših mislih negativen pomen. V resnici pa gre le za to, da nam drugi sporočajo, kako nas doživljajo. In roko na srce, nekateri nas ne bodo nikoli doživljali pozitivno, ne glede na to, kaj naredimo.

Z zavedanjem o zgoraj omenjeni razliki si bomo pomagali premagati strah pred tem, da bi sploh rekli ne, v dodatno pomoč pa nam bo tudi poznavanje nekaterih tehnik asertivnega vedenja. Prva se imenuje reči ne, njeno bistvo pa je jasna postavitev mej brez dodatnega opravičevanja. Preprosto lahko rečemo: »Ne ustreza mi,« »Tega ne morem narediti.« Kadar pomoč sicer želimo ponuditi, ne ustreza pa nam izbrani čas, lahko rečemo: »Jutri ne morem, lahko pa se dogovoriva za pojutrišnjem.«kako reči ne brez občutka krivde

Verjamem, da ljudje ob nas delujejo tako, kot so se naučili, da lahko. In če smo njihovim željam in prošnjam vedno ugodili, so se naučili, da od nas lahko pričakujejo odgovor »da« in to bodo tudi pričakovali. Zato bodo ob tem, ko bomo končno zmogli reči ne, morda le začudeno pogledali, lahko pa še odločneje vztrajali pri svojem. To je nekaj, na kar bodimo pripravljeni. Zavedajmo se, da pravzaprav počno le to, kar so počeli že tako dolgo in bili pri tem tudi uspešni. Na nas pa je, da vztrajamo in se naučimo biti uspešni pri zavrnitvi prošenj, takrat ko jim resnično ne zmoremo ali ne želimo ugoditi.

Pri tem si bomo lahko pomagali s tehniko pokvarjene plošče. Že samo ime pove, kaj je njeno bistvo – mirno, vztrajno in jasno ponavljanje enega in istega sporočila. Če smo odločeni vztrajati pri svoji odločitvi, ni potrebe po razburjanju ali jezi, temveč na vsak ugovor ali ponovno prošnjo le ponovimo, da tega ne moremo ali ne želimo storiti.

Če bi se prosilec ob tem ujezil, si pomagajmo še s tehniko zameglitve. Namenjena je umiritvi pogovora, saj se z njeno uporabo ne zapletamo v neprimerno ali celo žaljivo komunikacijo, temveč sogovorniku nakažemo, da razumemo njegovo prošnjo in tudi njegovo jezo, vendar kljub vsemu ne moremo ustreči. »Razumem, da potrebuješ mojo pomoč in verjamem, da bi ti bilo tako lažje, vendar ne morem,« »Strinjam se, da je to pomembno opraviti, vendar zdaj ne morem,« sta le dve izjavi, ki ju lahko izberemo.

Čudežnih receptov, kako se naučiti reči ne brez slabe vesti, ni. Tako kot pri vsem ostalem, česar se želimo na novo naučiti, sta tudi tu pomembna trening in zavedanje koristi, ki nam jih prinaša postavljanje meja. Tudi dolgoročnim neprijetnim posledicam za našo samopodobo in počutje, če tega ne storimo, se tako izognemo. Bodimo prijazni do sebe in se zavedajmo, da sprva morda težko. Vsaka stvar po nekaj poskusih postane lažja, zato le vztrajajmo.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde kako reči ne brez občutka krivde

Kako biti hvaležen – razvijmo navado hvaležnosti

»Ena in edina največja stvar, ki jo lahko naredimo, da spremenimo svoje življenje že danes, je, da začnemo biti hvaležni za vse, kar v danem trenutku že imamo,« pravi Oprah Winfrey.

Zato v tokratnem zapisu predstavljam nekaj enostavnih načinov, s katerimi si lahko pomagamo k hvaležnosti že danes in s tem uživamo v vseh koristih, ki jih to prinaša s seboj.

1. Hvaležen/hvaležna sem …

Poiščimo tih in miren prostor, pripravimo si svinčnik in papir. Za vajo potrebujemo 10 minut časa. Zapišemo stavek Hvaležen/hvaležna sem … in ga dopolnjujemo z vsem, za kar smo hvaležni. Vključimo lahko materialne dobrine, osebe, situacije, osebnostne lastnosti, ki jih pri sebi ali drugih cenimo, drobne stvari, kot na primer to, da nam je zjutraj nekdo ustavil in smo lahko varno prečkali cesto. Cilj vaje ni napisati čim več stvari, temveč vztrajati 5 minut, ne glede na to, da se morda nekaj časa ne bomo ničesar spomnili. Dlje ko bomo zrli v zapisani uvodni stavek, večja je verjetnost, da se nam porodi še kakšna nova ideja. Na koncu celoten seznam pregledamo in si dovolimo ob vsaki zapisani stvari občutiti hvaležnost.biti hvaležen biti hvaležen

2. Plakat hvaležnosti

Ta vaja je namenjena kreativnim. Vse, kar potrebujemo zanjo, je velik list papirja, barvice, flomastre, lepilo, škarje in vse ostalo, kar nam pomaga plakat narediti zanimiv in privlačen. A še preden se lotimo plakata, naredimo pregled zadnjega tedna, meseca, leta, lahko svojega celotnega življenja, in poiščimo vse, za kar smo hvaležni. To nato v obliki misli, slik, kolažev itd. vključimo na svoj plakat in si ob tem dovolimo občutke hvaležnosti. Plakat nam lahko služi kot lep opomnik za vse blagoslove, ki smo jih deležni. Če ga pripravimo tako, da nanj vključimo spomine z ljubimi osebami, je plakat lahko tudi lepo darilo.biti hvaležen biti hvaležen

3. Zahvalno pismo

Zahvalno pismo je pismo, ki je namenjeno nam ljubi osebi. Vanj vključimo skupne izkušnje in spomine, za katere smo hvaležni, priložimo slike, zapišemo anekdote iz skupnih druženj in se ob tem predajamo tudi občutku hvaležnosti. V pismo lahko vključimo tudi osebnostne lastnosti, ki jih pri tej osebi cenimo, in zapišemo, kako je naše življenje boljše, ker je ta oseba v njem. Pismo lahko obdržimo ali pa podarimo osebi, ki ji je namenjeno. Včasih – še posebno, ko se nam zdi, da smo se s partnerjem oddaljili, pa lahko služi tudi kot lep opomnik, čemu smo si izbrali prav tega partnerja in ne katerega drugega. Tako se spodbudimo k ponovnemu povezovalnemu delovanju in krepitvi odnosa.

4. Kozarec hvaležnosti

Na majhne lističe dnevno zapisujemo stvari, za katere smo hvaležni. Vključimo lahko osebe, materialne dobrine, svoje kvalitete, darove iz narave, drobne dnevne radosti, kot na primer vstajanje brez budilke. Lističe nato zbiramo v zato namenjenem kozarcu, ki ga po želji lahko tudi okrasimo. Kozarec hvaležnosti lahko polnimo skupaj z družino. Lahko del dneva namenimo temu, da vsak napiše nekaj stvari, za katere je hvaležen. Lističe nato shranimo v kozarcu. Lahko to počnemo posamezno, vse listke zberemo v kozarcu in jih občasno preberemo. Kozarec hvaležnosti je lahko tudi odlično darilo – na lističe zapisujemo, kaj pri ljubi osebi cenimo, stvari, zaradi katerih smo hvaležni, da je del našega življenja, stvari, s katerimi nam dnevno polepša dan, lističe shranjujemo v kozarec in ga ob pravi priložnosti podarimo.

5. Seznam pozitivnih situacij

Pred spanjem namenimo nekaj minut pregledu dneva in se osredotočimo na vse tiste situacije, ki so se odvile v skladu z našimi željami. Poiščimo vsaj tri, v svoj dnevnik zapišimo, čemu se nam zdi pomembno, da se je situacija končala, kot se je, in se ob tem zahvalimo za vse dejavnike ali ljudi, ki so vplivali na to, da se je dobro izšla. Ob tem ne pozabimo niti nase in svoje vedenje znotraj situacije in kvalitet oz. osebnostnih karakteristik, s katerimi smo prispevali k temu, da se je rezultat situacije ujemal z našimi željami.biti hvaležen biti hvaležen

6. Meditacija

Odličen način za krepitev hvaležnosti je tudi meditacija. V sproščenem stanju naredimo pregled dneva in se zahvalimo za vse blagoslove, ki nas obdajajo. Pri tem si lahko pomagamo tudi z vodeno meditacijo, ki jo najdemo tu.

Z ljubeznijo. ♥
Petra biti hvaležen biti hvaležen biti hvaležen biti hvaležen

Ali tudi vi ostajate v preteklosti – kako spustiti preteklost?

Ali pogosto razmišljate o enem ali več dogodkih iz preteklosti? Morda razmišljate, da nikoli več ne boste tako srečni, zadovoljni, uspešni itd., kot ste bili v nekem določenem trenutku? Ali pa se morda v mislih nenehno vračate k preteklemu dogodku, ob misli na katerega še vedno izkušate žalost, razočaranje, jezo, strah?

Vse to so lahko načini za izogibanje življenju v sedanjosti. Čemu? Običajno z namenom, da bi pozabili na to, da s svojim sedanjim življenjem nismo zadovoljni, s tem pa se izognemo tudi temu, da bi naredili korenito spremembo.

Nič ni narobe, če se spominjamo preteklosti, obujamo spomine na prijetne dogodke in se spomnimo tudi tistih, ki smo jih doživljali kot neprijetne. Obstaja pa razlika med spominjanjem preteklosti in »življenju« v njej. V prvem primeru namreč prevzamemo odgovornost za svoje odločitve, prenehamo iskati izgovore in živimo polno v sedanjosti, brez ohranjanja zamer in nekoristnih čustev, ki jih doživljamo ob misli na pretekle dogodke. V drugem primeru pa gojimo zamero, jezo, žalost, razočaranje, sram in še kaj ter iščemo vzroke zanje v preteklih situacijah in ljudeh, ki so bili v njih prisotni. Iščemo krivce za svoje sedanje nezadovoljstvo in jih najdemo v preteklih dogodkih in ljudeh, ki so bili takrat zraven.

Kadar ostajamo v preteklosti, verjamemo, da je ta tista, ki določa našo sedanjost, ne pa, da jo kreiramo  in posledično lahko tudi vedno spremenimo sami. Kako? Tako, da se spremenimo mi. Da sprejmemo, da je preteklost minila in ne glede na to, kako vneto podoživljamo minule dogodke, se ti ne bodo spremenili. Vsa jeza in zamera tega sveta ne bosta spremenili tega, kar smo izkusili, in ne bosta dosegli, da bi dogodek, ki se ga tako vneto spominjamo, iz našega spomina izginil. Ravno nasprotno, s čustvi, s katerimi se nismo soočili, ga še naprej ohranjamo pri življenju. Če torej želimo polno živeti v sedanjosti, se je treba najprej soočiti s čustvi, ki jih izkušamo ob misli na preteklost. O tem, kako to storimo, sem že pisala; pri tem smo lahko uspešni sami ali pa ob podpori.kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Da bi to sploh želeli storiti, se je pomembno zavedati, da v preteklosti ostajamo le zato, ker nam to prinaša koristi, ki pa se jih pogosto ne zavedamo oz. smo celo prepričani, da jih sploh ni. Pa vendar so. Čemu bi drugače to počeli, ko pa vse, kar počnemo, delamo zato, ker od tega nekaj imamo. In če še vedno verjamete, da od ostajanja v preteklosti nimate koristi, potem se je smiselno vprašati, čemu to počnete. Le čemu bi počeli nekaj, od česar nimamo koristi?

Koristi, ki jih imamo od nenehnega obujanja enih in istih spominov, lahko najdemo. Poiščimo tih in miren prostor, nekaj minut namenimo zavestnemu dihanju, po umiritvi pa preprosto postavimo vprašanje: »Kaj imam od tega, da nenehno obujam spomin na ta dogodek? Kaj mi to prinaša?« Vzamemo svinčnik in papir in zapisujemo vse misli, ki se pojavijo kot odgovor na zastavljeno vprašanje.kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Poleg izogibanja sedanjemu nezadovoljstvu med pogoste koristi vračanja v preteklost spada tudi ostajanje v svoji coni udobja in izogibanje spremembam, ohranjanje izgovora za naše pomanjkljivosti oz. lastnosti, ki jih pri sebi ne maramo, nismo pa pripravljeni ničesar v zvezi z njimi storiti itd. V življenju npr. nismo tako uspešni, kot bi si želeli biti, vendar pa glede tega nismo pripravljeni veliko storiti. To bi namreč pomenilo, da moramo narediti spremembe, stopiti iz svoje cone udobja in se aktivirati. Namesto tega se raje nenehno spominjamo situacij iz otroštva, v katerih nismo prejeli podpore in ljubezni staršev na način, kot smo si želeli, spominjamo se vseh trenutkov, ko bi nam lahko rekli, da so ponosni na nas, pa tega niso storili ipd. Poleg obujanja takšnih spominov hitimo drugim ali sebi razlagati, da naša neuspešnost pravzaprav ne preseneča, ko pa nas straši pri ničemer niso podpirali ali nam dali vedeti, da nas imajo radi in so ponosni na nas.

Enako kot z ostajanjem v preteklosti pridobivamo določene koristi, pa ima to tudi kar nekaj negativnih posledic. Med najbolj očitnimi sta gotovo, da življenje teče mimo nas, ne da bi ga res živeli ter da čas in energijo namenjamo nečemu, česar ne moremo spremeniti. S tem se pripravljamo na prihodnost, ki ne bo nič drugačna, kot je naša sedanjost – na takšno torej, s katero ne bomo zadovoljni. Naj omenim še ohranjanje nerealnega upanja, da se bo situacija čudežno spremenila, tako da bomo dosegli zadovoljstvo, ne da bi ob tem naredili kakšno spremembo. Tudi to je namreč pogosta negativna posledica. In še kakšna bi se našla oz. jo na enak način kot prednosti poiščemo sami. Kaj bo na koncu pretehtalo – koristi ali negativne posledice, pa je tako, kot pri marsičem drugem, odvisno le od nas.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost kako spustiti preteklost

Naučimo se biti samemu sebi najboljši prijatelj

Svoje prijatelje poslušamo, mar ne? Jim skušamo ustreči, kadar le lahko, kajne? Včasih zato, ker verjamemo, da je to nekaj, kar bi dobri prijatelj naredil, včasih pa preprosto zato, ker jih imamo radi in želimo, da so srečni.

Lepo bi bilo, če bi imeli enak odnos tudi do sebe, mar ne? A kaj, ko ga pogosto nimamo. Odgovor na vprašanje, zakaj sebe tako pogosto postavimo na zadnje mesto, je pravzaprav le eden: prepričanje. Ne le eno, temveč več:

  • Dober starš, otrok, partner, prijatelj, sodelavec itd. vedno ustreže.
  • Le kadar ustrežem drugim, sem vreden/vredna ljubezni.
  • Le kadar ustrežem, me bodo ljudje sprejemali.
  • Jaz nisem pomemben/pomembna, pomembno je, da so zadovoljni drugi.
  • Če skrbim za druge, to pomeni, da sem dobra oseba.
  • Spodobi se, da drugemu ustrežeš, ko te prosi za uslugo.
  • Če ne ustrežem, bom razočaral/razočarala in prizadel/prizadela tiste, ki jih imam rad/rada.

V jedru teh prepričanj je še eno – jaz sem tista, ki lahko pri drugem povzročim dobro ali slabo razpoloženje, da me bo sprejemal ali zavračal, da me bo ljubil ali sovražil. In še eno – drugi so tisti, ki lahko pri meni povzročijo, da se počutim dobro ali slabo, da se čutim sprejeto ali pa zavrnjeno, ljubljeno ali osovraženo. Zato drugim želimo biti najboljši prijatelj, saj verjamemo, da bomo s tem dosegli nekaj, česar, verjamem, si želimo vsi – biti ljubljeni in sprejeti.

Potreba po ljubezni in pripadnosti je zapisana v naših genih. Še predobro se namreč zavedamo, da imamo povezani z drugimi mnogo večje možnosti preživetja. Pa vendar je pomembna tudi povezanost s seboj, pomembno je, da znamo prisluhniti tudi sebi, ne le drugim. Kajti dlje kot naša notranja sporočila ostajajo prezrta, bolj se bosta v nas kopičila notranji nemir in nezadovoljstvo. Vprašanje pa je, kako povezani si bodo drugi želeli biti z nami, če bomo kar naprej slabe volje in razdraženi.ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Bodimo pozorni na to, kaj nam šepeta notranji glas. Naslednjič, ko bomo čutili potrebo, da nekomu ugodimo, čeprav si tega ne bomo želeli, si dajmo dovoljenje, da ne odgovorimo takoj, temveč se najprej temeljito pogovorimo s seboj. Vprašajmo se po razlogih, zaradi katerih želimo ugoditi sogovorniku. Zato, ker verjamemo, da ga bomo v nasprotnem primeru razjezili, razžalostili ali razočarali? Zato, ker verjamemo, da je to eden od načinov, da si pridobimo njegovo naklonjenost in sprejemanje? Morda zato, ker verjamemo, da nismo dovolj dobri, če mu ne ugodimo? Ali pa zato, ker verjamemo, da je naša vrednost odvisna od pripravljenosti ustreči drugim? Kaj si bomo mislili o sebi, če sogovorniku ugodimo, in kaj, če mu ne? Raziščimo prepričanja, ki so v ozadju naše želje, da ustrežemo.

To seveda ne pomeni, da nikoli več nikomur ne ustrežemo. Pomeni le, da razumemo, čemu to počnemo, in si odgovorimo na vprašanje, ali pri tem poslušamo sebe ali pa, tako kot običajno, svoje občutke in želje potisnemo na stran, ker so želje drugih pomembnejše. Jasen pokazatelj, da smo naredili slednje, je jeza. Saj poznamo tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo, nas pa čaka cel kup drugih stvari, ki si jih želimo postoriti. A iz takšnih ali drugačnih razlogov privolimo, nato pa se še cel dan jezimo. V prvi vrsti na osebo, ki nas je za uslugo prosila, saj bi lahko vedela, da imamo cel kup drugih obveznosti. Jezimo pa se tudi nase, ker smo privolili, ker bomo svoje načrte zopet morali preložiti ipd. Takšno počutje je dober pokazatelj, da v uslugo nismo privolili iz pravih razlogov. Tudi občutek, da pravzaprav niti nimamo izbire in da sogovorniku moramo ugoditi, je jasen znak, da usluge ne delamo iz pravih razlogov. Občutek, da nekomu pomagamo, ker se čutimo nemočne, da bi se mu uprli, prav tako nakazuje, da razlog za uslužnost ni pravi. V vseh navedenih primerih bolj ali manj izhajamo iz vloge žrtve in dovoljujemo, da naše življenje narekujejo drugi in njihove želje, česar pa, verjamem, si ne želimo.

Namesto da se jezimo na druge ali nase, ta čas lahko uporabimo veliko koristneje: tako, da se naučimo, kako iz vloge žrtve izstopiti, postaviti jasne meje in prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Mar ni tudi to nekaj, kar bi želeli svojemu najboljšemu prijatelju?ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Z ljubeznijo. ♥ ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe
Petra ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Znate poslušati aktivno?

Poslušanje je nekaj, kar počnemo praktično že vse svoje življenje, vendar se pogosto izkaže, da v resnici ne znamo poslušati.aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Razlogov za to je več, med najpogostejšimi pa je glasnost misli v našem umu ter cilj poslušanja, ki je pogosto usmerjen v »dati odgovor ali protiargument«, ne pa v »slišati«. Prav pasivnost poslušanja je pogost razlog za nesporazume in konflikte, zato v tokratnem zapisu predstavljam 6 elementov aktivnega poslušanje, ki bodo močno olajšali naše sporazumevanje.

1. Osredotočenost na sogovornika

Že nekaj tako preprostega, kot je ohranjanje očesnega stika s sogovornikom, lahko močno pripomore k temu, da bomo poslušali veliko bolj osredotočeno, kot bi, če očesnega stika ne bi bilo. Naše telo naj bo usmerjeno v sogovornika, osredotočenost nanj in na povedano pa lahko izražamo tudi z neverbalno komunikacijo v obliki občasnih prikimavanj in mimike, ki izražajo zanimanje. Zehanje, gledanje stran in zavijanje z očmi torej odpadejo.

2. Vprašanja

Postavljajmo odprta vprašanja, to so vsa tista, na katera sogovornik ne more odgovoriti le z »da« ali »ne«, temveč zahtevajo daljši odgovor. S postavljanjem vprašanj izražamo zanimanje, hkrati pa s tem ohranjamo tudi osredotočenost na povedano. Pomembno pa je, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanja postavimo takrat, ko z govorjenjem preneha.

3. Spodbujanje pojasnjevanja

Spodbujajmo sogovornika, da pove več oz. dodatno pojasni, če česa nismo razumeli. Tudi pri tem velja, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanje zastavimo, ko z govorjenjem preneha. Vprašanja, ki spodbujajo pojasnjevanje, so v veliki meri odprta, kot na primer, kaj se je zgodilo po tem, kako si se počutil, kaj si hotel prej povedati, ne vem, če sem dobro razumela ipd.

4. Parafraziranje

Parafraziranje pomeni, da bistvo, ki ga razberemo iz sogovornikove pripovedi, povemo s svojimi besedami. To je seveda težko storiti, če ne poslušamo aktivno, temveč med njegovo pripovedjo razmišljamo o številnih drugih stvareh. S parafraziranjem že preverjamo, ali smo sogovornika sploh pravilno razumeli, saj so prav razlike med tem, kar sogovornik pove, in tem, kar jaz slišim, pogost razlog za nesporazum. Naj za lažjo predstavo navedem primer parafraziranja. Sogovornik reče: »Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem, kar mi je povedal.« Primer parafraziranja povedanega bi bil: »Si ostal kar malo brez besed.«

5. Zrcaljenje čustev

Za aktivno poslušanje je značilno, da lahko zelo dobro prepoznamo občutja, ki jih sogovornik doživlja ob pripovedovanju. To je včasih nekoliko lažje storiti, če se poskušamo vživeti v občutja sogovornika oz. če smo že doživeli podobno izkušnjo. Vsekakor pa je ob tem pomembno, da se v mislih ne vrnemo v svojo izkušnjo, temveč še vedno poslušamo sogovornika, ter preverimo, ali njegova občutja razumemo pravilno. V ta namen lahko uporabimo tudi povzemanje.

6. Povzemanje

Povzemanje je prav tako način, na katerega preverjamo, ali smo bistvo sogovornikove pripovedi pravilno razumeli. Sogovornik nam na primer pove: »Vse sem že poskusil, pa ni bilo uspeha, težko mi je, ko se nikakor ne znam premakniti naprej. Včasih imam občutek, da se je cel svet zarotil proti meni.« Njegove besede lahko povzamemo in ob tem zrcalimo tudi čustva, s tem da rečemo: »Če razumem prav, ti trenutno v življenju ni ravno najlažje?«

Nekateri opisani elementi so morda v vsakdanjem življenju manj pogosto uporabljeni, a zato niso nič manj pomembni. Aktivno poslušanje je veščina, ki se je lahko naučimo, vendar pa kot ostale veščine tudi ta zahteva svoj čas. Zato kot uvod v proces poslušanja lahko vključimo le katerega od predstavljenih elementov. Že s tem bomo namreč dosegli, da bo naše poslušanje mnogo bolj učinkovito, s postopnim vključevanjem ostalih elementov pa bomo to učinkovitost le še povečevali.

Z ljubeznijo. ♥ aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Petra aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

3 vaje za krepitev partnerskega odnosa

Tokratni prispevek si lahko preberete v reviji Karma plus ali pa v spodnjem zapisu. 🙂

Kako ustvariti ljubeč in spoštljiv partnerski odnos, je eno od vprašanj, ki ga na svetovanjih dobim zelo pogosto. Največkrat ga postavijo posamezniki, ki z razmerjem, v katerem so, niso najbolj zadovoljni, občasno pa tudi od tistih, ki si želijo razmerje krepiti preventivno, z namenom, da do poslabšanja odnosa sploh ne bi prišlo.

Če sem v enem preteklih zapisov predstavila vedenja, s katerimi lahko sami poskrbimo za krepitev odnosa, pa so v tokratnem zapisu vključene vaje, ki jih izvajata oba partnerja.

1. Pogled v dušo

Pogled v dušo je vaja, s katero bomo poskrbeli za nekaj smeha in hkrati tudi za poglobitev odnosa. Je zelo preprosta. Vse, kar zanjo potrebujete, je tri do pet minut časa.

S partnerjem sedita, tako da sta obrnjena drug proti drugemu, in ker vemo, da so oči ogledalo duše, si gledata v oči. Nič posebnega, boste rekli, to sva naredila že velikokrat. Verjamem, a tokrat si zreta v oči v tišini, brez pogovarjanja. To zna biti na začetku za enega ali oba nekoliko nelagodno, zato se pogosto začnemo smejati in vneto razmišljati, kaj bi rekli, da bi prekinili mučno in neprijetno tišino. A če se prepustimo, se neprijetna tišina spremeni v prijetno, še več, partnerja ob tem lahko začutimo na popolnoma drugem nivoju in izkusimo drugačno raven povezanosti. Če vam je v tišini resnično preveč neprijetno, lahko uporabita tudi glasbeno podlago. Priporočljivo je, da ta ne vsebuje besedila, saj se bo v nasprotnem primeru vaša osredotočenost hitro lahko usmerila na sporočilo glasbe in ne na kreiranje povezanosti s partnerjem. Vajo izvajajte nekajkrat tedensko in zelo hitro boste spoznali, da se je vaše razmerje poglobilo, vaš občutek povezanosti s partnerjem pa močno okrepil.

2. Poslušaj me

Občutek, da smo slišani, je za dober partnerski odnos izjemno pomemben. V to sem trdno prepričana. Ta vaja nam omogoča prav to. S partnerjem se dogovorita, da si bosta namenila pet minut v dnevu, ko bo prvi lahko govoril o nečem, kar ga teži, drugi pa bo ob tem le poslušal. Nato se zamenjata in drugi pet minut govori o svoji stiski ali razmišljanjih, prvi pa ga le posluša.

Ta vaja je čudovit način učenja učinkovitega poslušanja, saj pogosto radi dajemo nasvete in iščemo rešitve za sogovornikove stiske, ne da bi nas ta za to v resnici tudi prosil. Ob tem seveda naša pozornost ni usmerjena v poslušanje sogovornika, temveč v iskanje idej, kako bi mu pomagali. Pri tej vaji je pomembno, da partnerja poslušamo v tišini, lahko pa ga pri pripovedovanju podpiramo z neverbalno komunikacijo, npr. s sočutnim pogledom, nasmehom itd.

3. Dnevi medsebojne skrbi

To čudovito vajo v svoji knjigi Najina ljubezen ponudi dr. Harville Hendrix in doda, da so pari, ki so jo izvajali vsakodnevno, njene učinke videli že po enem samem tednu.

S partnerjem sestavita seznam stvari, ki vaju razveseljujejo. Napišeta vsak svoj seznam, ki si ga nato izmenjata. Vi boste npr. na seznam napisali masažo rok, zajtrk v posteljo, pomito posoda po kosilu, skupni sprehod v gozd itd. Napišite čim več stvari in seznam dajte partnerju. Enak seznam napiše tudi partner in ga preda vam. Oba se zavežeta, da bosta vsak dan drug za drugega naredila nekaj z zapisanega seznama. Partner bo tako en dan pomil posodo po kosilu namesto vas, vam en dan zmasiral roke, vi pa boste storili nekaj z njegovega seznama.

Pomembno je, da se zavežeta, da bosta na ta način skrbela drug za drugega vsak dan, ne glede na to, kako se bosta drug ob drugem počutila, torej tudi v dnevih, ko bosta v nekoliko slabši koži zaradi morebitnega nesporazuma. Ker nam takšne vaje hitro lahko preidejo v rutino, dr. Hendrix priporoča občasna presenečenja, ko vsak od partnerjev naredi nekaj, za kar ve, da bo drugemu veliko pomenilo, čeprav ta aktivnost na osnovnem seznamu ni zapisana.

Ne glede na to, katero vajo izberemo, je pomembno, da to ne postane rutina ali obveznost, ki jo »moramo« še opraviti, saj bo s tem izgubila svoj pomen. Temu se lahko izognemo tudi tako, da nekaj časa izvajamo eno vajo, nato drugo, pa tretjo itn. Da boste imeli idej še več, pa preberite tudi zapis o navadah, s katerimi partnerski odnos krepimo.

Z ljubeznijo. ♥ kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Petra kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Tehnike sproščanja

Sem in tja pride trenutek, ko potrebujemo malo sprostitve. Pa ne mislim le sprostitve v obliki gledanja televizije, temveč nekaj drugačnega.

V tokratnem zapisu tako predstavljam 4 tehnike sproščanja, v uporabi katerih sem že pred leti prepoznala kar nekaj koristi. To so: zavestno dihanje, japa meditacija, hitra sprostitvena tehnika in vizualizacijska meditacija.

1. Zavestno dihanje

To je preprosta tehnika, ki jo v svoji knjigi Mir na vsakem koraku ponudi zen mojster Thich Nhat Hanh. Pomaga nam umiriti svoj um, saj svojo pozornost namesto na nenehen hrup misli osredotočimo na dihanje. Avtor svetuje, da ob vsakem vdihu ponovimo misel: »Vdihujem in vem, da vdihujem,« ob vsakem izdihu pa: »Izdihujem in vem, da izdihujem.« Kadar uporabljam zavestno dihanje, ga nekoliko prilagodim, in sicer namesto celih povedi uporabim le besedi »vdih« in »izdih«, saj mi je tako lažje, koristi te tehnike sproščanja pa se zaradi tega ne zmanjšajo.

2. Japa meditacija

Japa meditacija ali meditacija z uporabo mantre je tehnika, ki naj bi bila po nekaterih zapisih ena od najstarejših oblik meditacije. Njeno bistvo je, kot pove že ime, v ponavljanju manter, kar posameznik počne delni ali celotni čas trajanja meditacije. Beseda mantra pomeni »orodje uma«. Kadar govorimo o mantrah, imamo običajno v mislih besede, ki jih uporabljamo z namenom, da bi nekaj dosegli. Mantra, ki jo lahko npr. uporabljamo za namen sproščanja, je Om, shanti om, ki v nas krepi občutek notranjega miru.

3. Hitra sprostitvena tehnika

Hitro sprostitveno tehniko resnično lahko izvajamo kjerkoli in kadarkoli, ne da bi drugi to sploh opazili. Lahko jo izvajamo v stoječem, sedečem ali ležečem položaju in ker jo izvajamo odprtih oči, jo npr. lahko izvajamo tudi, medtem ko stojimo pred rdečo lučjo na semaforju. Vse, kar moramo storiti, je, da skozi nos globoko vdihnemo zrak s trebušno prepono in ob tem močno napnemo vse mišice v telesu, dih in napete mišice zadržimo od 10 do 15 sekund, nato pa počasi izdihnemo skozi usta in ob tem tudi sprostimo vse mišice.

4. Vizualizacija

Naše telo doživlja enake spremembe ne glede na to, ali smo priča nekim dogodkom v resničnem življenju ali pa si jih le zelo živo predstavljamo. Zato se nam npr. v ustih začne nabirati slina, če zapremo oči, in si predstavljamo, da v rokah držimo košček sočne limone, ki jo nesemo k svojim ustom, zaznamo njen vonj, nato pa ugriznemo vanjo. To lahko s pridom izkoristimo, tudi kadar si želimo sprostitve. Vse, kar potrebujemo, je miren in tih prostor, idejo kraja ali situacije, v kateri se počutimo najbolj sproščeno, in nekaj domišljije. Začnemo lahko z nekaj globokimi dihi, s katerimi začnemo umirjati telo in um, nato pa se prepustimo objemom izbranega kraja. Vživimo se v okolico, ki nas obdaja, v zvoke, ki jih na izbranem kraju slišimo, vonje, ki jih tam vonjamo, in se prepustimo sproščanju. Da nam bo lažje začeti, si lahko pomagamo tudi z vodeno vizualizacijsko meditacijo, ki jo najdete tu.

Z ljubeznijo. ♥

Petra tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja

Znamo pohvaliti?

»Skromnost je lepa čednost,« je eden tistih rekov, s katerim se zelo težko strinjam. Verjamem namreč, da je prav, da izrečemo tudi pohvalo, kadar presodimo, da je upravičena. Ne le drugim, temveč tudi sebi.

O tej prvi, torej o pohvali, ki jo izrečemo sebi, sem že pisala. Tokrat pa želim izpostaviti nekaj načel, ki jih velja upoštevati, kadar želimo pohvalo nameniti drugim.

1. Pohvalimo iskreno in odkrito.

Pohvala v smislu: »Daj ti to naredi, ker ti to res dobro narediš,« je po mojem mnenju vse prej kot iskrena, a izkušnje kažejo, da je žal tudi zelo pogosta. Zdi se mi, da je njen skriti namen  preložiti nalogo, ki bi jo morali opraviti sami, na nekoga drugega, kar pa prav gotovo ne bi smel biti osnovni namen pohvale. Prav tako je pomembno, da pohvale ne izrekamo iz občutka dolžnosti ali ob nečem, česar se nam ne zdi vredno pohvaliti, saj obstaja velika verjetnost, da bo sogovornik to prepoznal. Če se ne bomo izdali z besedno komunikacijo, se bomo prav gotovo z nebesedno, in pohvala bo imela negativni prizvok.

2. Pohvalimo točno določeno vedenje.

Tako kot je pri podajanju kritike pomembno, da se osredotočimo na točno določeno vedenje, velja to tudi pri pohvali. Bodimo čim bolj konkretni, pohvalo navežimo na konkretno situacijo in pohvalimo vedenje, ki smo ga res prepoznali kot pohvale vredno. Pomembno je tudi, da ne izrekamo pohvale le z namenom poznejše graje drugega vedenja, temveč z namenom izpostaviti nekaj, kar pri sogovorniku cenimo. V izrekanje pohvale lahko vključimo tudi svoje razumevanje vedenja, ki ga izpostavljamo. Npr. »Cenim, da si mi pustil povedati svoje mnenje, kljub temu da vem, da se z njim ne strinjaš. Ob tem sem se počutila slišano in sprejeto.«

3. Izrecimo pohvalo, takoj ko opazimo želeno vedenje.

Verjetnost, da bo sogovornik pohvalo dobro sprejel, lahko povečamo s tem, da jo izrečemo takoj, ko opazimo želeno vedenje. Pohvala, ki jo izpostavimo dolgo po tem, ko je bilo vedenje opaženo, ima lahko manjši učinek, če se oseba tega vedenja ali konkretne situacije, v kateri je bilo prisotno, niti ne spomni več. Poleg tega povečamo možnost, da bo oseba pohvalo sprejela kot priznanje za svoj trud, kar bo morda tudi pozitivno vplivalo na nivo njene motivacije.

4. Izberimo pravi čas in kraj.

Osebe, ki o sebi nimajo dobrega mnenja, ki o sebi verjamejo, da pohvale niso vredne, jo bodo velikokrat težko sprejele oz. se bodo ob tem, ko bo izrečena, počutile nelagodno, morda se bodo celo sramovale. Zato je pomembno, da znamo presoditi, ali je pohvalo bolje izreči pred drugimi ali pa morda na samem. Ne želimo namreč, da bi se oseba ob naši pohvali počutila nelagodno.

5. Sogovornik lahko pohvalo sprejme ali zavrne.

Žal živimo v kulturi, kjer pohvale nismo vajeni dajati, še manj pa prejeti. Zato tudi ne preseneča, da je pogosto ne znamo sprejeti. Saj poznamo primere, ko nekdo pohvali naše oblačilo, mi pa mu hitimo razlagati, da je staro že sto let in smo ga po naključju potegnili z dna omare. Ko dajemo pohvalo, je pomembno, da smo pripravljeni na to, da različni ljudje pohvalo razumejo različno. Če jo razumem kot uvod v kritiko, kot da imaš nekaj za bregom in jo izrekaš le zato, potem jo bom težko sprejela. Če jo razumem kot neiskreno, ker o sebi mislim, da je nisem vredna, bom pri njenem sprejemanju ravno tako imela težave. Če prepoznam, da sogovornik pohvale ni sprejel, mu lahko povem, s kakšnim namenom jo izrekam, ter tudi, čemu se mi zdi pomembno, da jo sprejme in s tem prevzame odgovornost za dobro opravljeno delo.

Z ljubeznijo. ♥ kako pohvaliti

Petra kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti

4 ovire na poti do uspeha

Ste kdaj pomislili, da bi lahko dosegli mnogo več, če bi se le zavzeli? Ali se spraševali, kako uspe uspešnim ljudem premagati vse ovire, ki na poti do uspeha bremenijo vas? Jih oni morda nimajo?kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Prepričana sem, da jih imajo. Včasih malo za hec, malo pa čisto zares rada rečem, da življenje na poti do uspeha občasno preizkuša našo trdno voljo in odločnost, ko nam nasproti pripelje še kakšno dodatno in nepričakovano oviro. In večji ko so naši cilji, več ovir je možnih. A če uspemo premagati te, ki so opisane v tokratnem zapisu, bomo tiste, ki nam jih nepričakovano prinese življenje, mnogo lažje premagali.

Katere ovire je torej treba premagati?

1. Strah pred spremembo

Ljudje smo bitja ugodja. Ostajamo tam, kjer nam je znano, kjer vemo, kaj lahko pričakujemo, in kjer se počutimo varno. Postopno se tako začnemo počutiti relativno dobro tudi v neprijetnih situacijah, še posebej, če smo nagnjeni k razmišljanju »lahko bi bilo še slabše«. Spremembo večina ljudi povezuje z nečim nepredvidljivim, nepredvidljivega pa jih je strah. Kadar ne želimo, da bi nas ta strah ohromil, lahko naredimo dvoje. Prvič, osredotočimo se na pozitivne koristi spremembe in se vprašajmo, kaj dobrega bo ta prinesla ne le nam, temveč tudi našim bližnjim. In drugič, pomislimo na to, kje bomo čez nekaj let, če spremembe ne naredimo. Če že danes nismo zadovoljni, bomo verjetno čez nekaj let še manj. Beg pred neugodjem in tek k ugodju sta dva glavna motiva za naše delovanje in z opisanim načinom neugodje nekoliko potenciramo, ko pomislimo na svojo nezadovoljujočo prihodnost, hkrati pa potenciramo tudi ugodje, ko pomislimo na vse koristi, ki jih bo sprememba prinesla s seboj.

2. Pomanjkanje discipline

Oh ja, disciplina. Če bi se jo le dalo kupiti v trgovini, potem bi bilo včasih tudi meni lažje. A ker to ni mogoče, je dobro, da znamo poiskati druge načine, da samodisciplino razvijemo. Pri tem nam lahko pomaga, da najprej razvijemo navado samomotivacije. Za razvijanje te strokovnjaki priporočajo uporabo Zlatolaskinega pravila, ki pravi, da smo ljudje zelo motivirani za opravljanje izzivov, ki jih doživljamo kot ravno prav zahtevne. Če so namreč preveč zahtevni, se jih ustrašimo in začnemo odlašati, če so premalo zahtevni, se ob njih dolgočasimo. Prav dolgočasna opravila pa prav tako sodijo na seznam opravil, s katerimi odlašamo. Pomembno je tudi, da so izzivi oblikovani, tako da nam omogočajo merjenje svojega lastnega uspeha. Tako bomo dobili nov zagon vsakokrat, ko bomo videli, da smo izziv uspešno rešili. Prav ta zagon pa nam bo dal motiv, da si postavimo nov izziv, saj bomo postopno razvijali občutek zadovoljstva ob svojih uspehih. Ta pa bo tisti, ki nas bo gnal naprej.

3. Veliko govorite, malo naredite

Ljudje, ki na veliko razlagajo vse svoje načrte, pogosto izdelane v detajle, vse prevečkrat ostajajo le pri govorjenju in načrtovanju. Čeprav so odločeni, da bodo naredili korak do spremembe, ki si je želijo, pa tej odločitvi manjka ključna sestavina – akcija. Nič ni narobe, če imamo dodelan načrt, kako bomo nekaj dosegli, to pogosto lahko naš uspeh še celo olajša. Prav tako ne s tem, da svoje načrte delimo z drugim. Celo nasprotno, raziskave kažejo, da je večja verjetnost, da bomo cilj dosegli, če o njem pripovedujemo drugim. A vendar je dejstvo, da je prej ali slej treba narediti tudi konkretne korake in aktivnosti, ki nas bodo do uspeha pripeljali. Če se zavedate, da veliko govorite o svojih ciljih, ne storite pa konkretnih korakov do njih, se vprašajte, kaj konkretnega lahko v tem trenutku storim, da bom korak bližje svojemu cilju. In ta korak tudi storite.

4. Nepotrpežljivost

Ker živimo v času, ko nam je marsikaj na dosegu roke in nekatere svoje želje praktično lahko uresničimo takoj, smo pozabili, da dolgoročne spremembe zahtevajo svoj čas, določeno mero vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko se rezultati ne pokažejo dovolj hitro, in priznajmo si, redko se po našem mnenju pokažejo dovolj hitro, vse prevečkrat obupamo in se zadovoljimo z obstoječim, pa čeprav ne ravno najbolj zadovoljujočim stanjem. Željo po takojšnih rezultatih lahko zadovoljimo tudi s tem, da se naučimo postavljati si majhne cilje in se veseliti manjših uspehov, ob zavedanju, da nas bodo prav ti postopno privedli tudi do večjega. Prav to nam bo pomagalo ohranjati potrpežljivost.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Želim spremembe, kje naj začnem?

Sem in tja razmišljamo o tem, da bi bilo v svoje življenje dobro vnesti kakšno spremembo. Morda prepoznamo, da smo večino časa nezadovoljni, utrujeni, slabo razpoloženi, morda že nekaj časa odlašamo z uresničitvijo nekega cilja, morda sanjarimo o nekem prihodnjem trenutku, v katerem bomo srečni.

Vse to so jasni znaki, da bi bilo dobro nekaj narediti. In morda se tega celo zavedamo, a se ustavimo ob vprašanjih kaj, kdaj in tudi kako.

Pri iskanju odgovora na vprašanje kaj si lahko pomagamo z vajo krog življenja, pri kateri ocenimo posamezno področje svojega življenja z oceno med 1 in 10, pri čemer 10 pomeni, da smo s svojim delovanjem na tem področju popolnoma zadovoljni, 1 pa, da smo popolnoma nezadovoljni. Dobljene točke med seboj povežemo in na ta način dobimo predstavo tega, katerim področjem smo namenjali najmanj pozornosti oz. so naš največji vir nezadovoljstva. Tako dobimo tudi odgovor na vprašanje, kje sploh začeti. Nižja ko je ocena, bolj se je smiselno lotiti vpeljevanja sprememb na tem področju.

Namenimo reševanju vaje dovolj časa in za vsako od navedenih področjih premislimo naslednje.

• Življenjsko okolje – v kolikšni meri sem zadovoljen/-a z okoljem, v katerem živim (mesto, vas, hiša, stanovanje …), v kolikšni meri v njem najdem možnosti za zadovoljitev svojih interesnih dejavnosti itd.

Kariera – ali delo, ki ga opravljam, opravljam z veseljem, ali na področju kariere napredujem v skladu s svojimi željami in cilji, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a s področjem kariere itd.

• Finance – ali s svojimi mesečnimi prihodki lahko pokrivam vse izdatke, ali mi mesečni prihodki zadoščajo za uresničitev dolgoročnih načrtov (varčevanje, investiranje v izobraževanja, v nakup stanovanja …), ali sem zadovoljen/-a z višino mesečnih prihodkov itd.

• Zdravje – v kakšni fizični kondiciji sem, ali imam zdravstvene težave, ki bi jih bilo moč odpraviti ali omiliti z drugačnim stilom življenja, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a s prehranjevalnimi navadami, časom, ki ga porabim za športne aktivnosti itd.

• Družina in prijatelji – ali mi čas, ki ga preživim z družino in prijatelji, zadošča, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a z nivojem povezanosti, ki ga imam z družino in prijatelji itd.

Partnerstvo – ali mi čas, ki ga preživim s partnerjem, zadošča, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a z nivojem povezanosti, ki ga imam s partnerjem, ali sem zadovoljen/-a z načinom, na katerega mu pokažem, da ga cenim, sem zadovoljen/-a z nivojem intimnosti, ki ga doživljam s partnerjem itd.

• Osebna rast – ali znam prevzeti odgovornost za svoje življenje, v kolikšni meri se zavedam, da smo sami odgovorni za svoje počutje, ali sem zadovoljen/-a s količino časa, ki ga namenim osebnostni rasti in z aktivnostmi, ki jih v ta namen izvajam oz. se jih udeležujem itd.

• Hobiji in čas zase – ali imam hobije oz. aktivnosti, ob katerih se lahko popolnoma sprostim, v kolikšni meri namenim čas sebi, ali se ukvarjam s prostočasnimi aktivnostmi, ki me izpolnjujejo itd.

Če katero od zapisanih področij za nas ni pomembno, ga lahko tudi spustimo in nadomestimo z drugimi. Nekatera področja lahko razdelimo. Tako bi npr. področje družine in prijateljev lahko razdelili na dve področji in podrobneje opredelili tudi področje zdravja.

Ko vemo, kje je smiselno začeti oz. katero področje zaznavamo kot najbolj nezadovoljujoče, potrebujemo le še odgovora na vprašanji, kdaj začeti in kako. Odgovor na prvo vprašanje je enostaven: takoj. Namreč dlje ko odlašamo, manjša je možnost, da bomo spremembe res naredili. Merilo prave odločitve je vedno akcija, pravi Anthony Robbins. Priznam, s tem se strinjam. Dokler naša odločitev ostane le v glavi ali na papirju, gre pravzaprav le za sanjarjenje, ne pa za resnično odločitev.

Ostane nam le še odgovor na vprašanje, kako začeti. Pri tem si lahko pomagate z informacijami, ki jih najdete v e-knjigi Ko jutri nikoli ne pride …, v kateri boste lahko prebrali o tem, kako si postaviti cilje, nekaj informacij pa boste našli tudi v zapisu Kako spremeniti svoje navade, v katerem odgovarjam na vprašanje, kako opustiti stare in v svoje življenje vpeljati nove navade.

Z ljubeznijo. ♥
Petra sprememba sprememba sprememba sprememba sprememba sprememba sprememba