Prispevki

Naučimo se biti samemu sebi najboljši prijatelj

Svoje prijatelje poslušamo, mar ne? Jim skušamo ustreči, kadar le lahko, kajne? Včasih zato, ker verjamemo, da je to nekaj, kar bi dobri prijatelj naredil, včasih pa preprosto zato, ker jih imamo radi in želimo, da so srečni.

Lepo bi bilo, če bi imeli enak odnos tudi do sebe, mar ne? A kaj, ko ga pogosto nimamo. Odgovor na vprašanje, zakaj sebe tako pogosto postavimo na zadnje mesto, je pravzaprav le eden: prepričanje. Ne le eno, temveč več:

  • Dober starš, otrok, partner, prijatelj, sodelavec itd. vedno ustreže.
  • Le kadar ustrežem drugim, sem vreden/vredna ljubezni.
  • Le kadar ustrežem, me bodo ljudje sprejemali.
  • Jaz nisem pomemben/pomembna, pomembno je, da so zadovoljni drugi.
  • Če skrbim za druge, to pomeni, da sem dobra oseba.
  • Spodobi se, da drugemu ustrežeš, ko te prosi za uslugo.
  • Če ne ustrežem, bom razočaral/razočarala in prizadel/prizadela tiste, ki jih imam rad/rada.

V jedru teh prepričanj je še eno – jaz sem tista, ki lahko pri drugem povzročim dobro ali slabo razpoloženje, da me bo sprejemal ali zavračal, da me bo ljubil ali sovražil. In še eno – drugi so tisti, ki lahko pri meni povzročijo, da se počutim dobro ali slabo, da se čutim sprejeto ali pa zavrnjeno, ljubljeno ali osovraženo. Zato drugim želimo biti najboljši prijatelj, saj verjamemo, da bomo s tem dosegli nekaj, česar, verjamem, si želimo vsi – biti ljubljeni in sprejeti.

Potreba po ljubezni in pripadnosti je zapisana v naših genih. Še predobro se namreč zavedamo, da imamo povezani z drugimi mnogo večje možnosti preživetja. Pa vendar je pomembna tudi povezanost s seboj, pomembno je, da znamo prisluhniti tudi sebi, ne le drugim. Kajti dlje kot naša notranja sporočila ostajajo prezrta, bolj se bosta v nas kopičila notranji nemir in nezadovoljstvo. Vprašanje pa je, kako povezani si bodo drugi želeli biti z nami, če bomo kar naprej slabe volje in razdraženi.ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Bodimo pozorni na to, kaj nam šepeta notranji glas. Naslednjič, ko bomo čutili potrebo, da nekomu ugodimo, čeprav si tega ne bomo želeli, si dajmo dovoljenje, da ne odgovorimo takoj, temveč se najprej temeljito pogovorimo s seboj. Vprašajmo se po razlogih, zaradi katerih želimo ugoditi sogovorniku. Zato, ker verjamemo, da ga bomo v nasprotnem primeru razjezili, razžalostili ali razočarali? Zato, ker verjamemo, da je to eden od načinov, da si pridobimo njegovo naklonjenost in sprejemanje? Morda zato, ker verjamemo, da nismo dovolj dobri, če mu ne ugodimo? Ali pa zato, ker verjamemo, da je naša vrednost odvisna od pripravljenosti ustreči drugim? Kaj si bomo mislili o sebi, če sogovorniku ugodimo, in kaj, če mu ne? Raziščimo prepričanja, ki so v ozadju naše želje, da ustrežemo.

To seveda ne pomeni, da nikoli več nikomur ne ustrežemo. Pomeni le, da razumemo, čemu to počnemo, in si odgovorimo na vprašanje, ali pri tem poslušamo sebe ali pa, tako kot običajno, svoje občutke in želje potisnemo na stran, ker so želje drugih pomembnejše. Jasen pokazatelj, da smo naredili slednje, je jeza. Saj poznamo tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo, nas pa čaka cel kup drugih stvari, ki si jih želimo postoriti. A iz takšnih ali drugačnih razlogov privolimo, nato pa se še cel dan jezimo. V prvi vrsti na osebo, ki nas je za uslugo prosila, saj bi lahko vedela, da imamo cel kup drugih obveznosti. Jezimo pa se tudi nase, ker smo privolili, ker bomo svoje načrte zopet morali preložiti ipd. Takšno počutje je dober pokazatelj, da v uslugo nismo privolili iz pravih razlogov. Tudi občutek, da pravzaprav niti nimamo izbire in da sogovorniku moramo ugoditi, je jasen znak, da usluge ne delamo iz pravih razlogov. Občutek, da nekomu pomagamo, ker se čutimo nemočne, da bi se mu uprli, prav tako nakazuje, da razlog za uslužnost ni pravi. V vseh navedenih primerih bolj ali manj izhajamo iz vloge žrtve in dovoljujemo, da naše življenje narekujejo drugi in njihove želje, česar pa, verjamem, si ne želimo.

Namesto da se jezimo na druge ali nase, ta čas lahko uporabimo veliko koristneje: tako, da se naučimo, kako iz vloge žrtve izstopiti, postaviti jasne meje in prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Mar ni tudi to nekaj, kar bi želeli svojemu najboljšemu prijatelju?ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Z ljubeznijo. ♥ ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe
Petra ljubezen do sebe ljubezen do sebe ljubezen do sebe

Znate poslušati aktivno?

Poslušanje je nekaj, kar počnemo praktično že vse svoje življenje, vendar se pogosto izkaže, da v resnici ne znamo poslušati.aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Razlogov za to je več, med najpogostejšimi pa je glasnost misli v našem umu ter cilj poslušanja, ki je pogosto usmerjen v »dati odgovor ali protiargument«, ne pa v »slišati«. Prav pasivnost poslušanja je pogost razlog za nesporazume in konflikte, zato v tokratnem zapisu predstavljam 6 elementov aktivnega poslušanje, ki bodo močno olajšali naše sporazumevanje.

1. Osredotočenost na sogovornika

Že nekaj tako preprostega, kot je ohranjanje očesnega stika s sogovornikom, lahko močno pripomore k temu, da bomo poslušali veliko bolj osredotočeno, kot bi, če očesnega stika ne bi bilo. Naše telo naj bo usmerjeno v sogovornika, osredotočenost nanj in na povedano pa lahko izražamo tudi z neverbalno komunikacijo v obliki občasnih prikimavanj in mimike, ki izražajo zanimanje. Zehanje, gledanje stran in zavijanje z očmi torej odpadejo.

2. Vprašanja

Postavljajmo odprta vprašanja, to so vsa tista, na katera sogovornik ne more odgovoriti le z »da« ali »ne«, temveč zahtevajo daljši odgovor. S postavljanjem vprašanj izražamo zanimanje, hkrati pa s tem ohranjamo tudi osredotočenost na povedano. Pomembno pa je, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanja postavimo takrat, ko z govorjenjem preneha.

3. Spodbujanje pojasnjevanja

Spodbujajmo sogovornika, da pove več oz. dodatno pojasni, če česa nismo razumeli. Tudi pri tem velja, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanje zastavimo, ko z govorjenjem preneha. Vprašanja, ki spodbujajo pojasnjevanje, so v veliki meri odprta, kot na primer, kaj se je zgodilo po tem, kako si se počutil, kaj si hotel prej povedati, ne vem, če sem dobro razumela ipd.

4. Parafraziranje

Parafraziranje pomeni, da bistvo, ki ga razberemo iz sogovornikove pripovedi, povemo s svojimi besedami. To je seveda težko storiti, če ne poslušamo aktivno, temveč med njegovo pripovedjo razmišljamo o številnih drugih stvareh. S parafraziranjem že preverjamo, ali smo sogovornika sploh pravilno razumeli, saj so prav razlike med tem, kar sogovornik pove, in tem, kar jaz slišim, pogost razlog za nesporazum. Naj za lažjo predstavo navedem primer parafraziranja. Sogovornik reče: »Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem, kar mi je povedal.« Primer parafraziranja povedanega bi bil: »Si ostal kar malo brez besed.«

5. Zrcaljenje čustev

Za aktivno poslušanje je značilno, da lahko zelo dobro prepoznamo občutja, ki jih sogovornik doživlja ob pripovedovanju. To je včasih nekoliko lažje storiti, če se poskušamo vživeti v občutja sogovornika oz. če smo že doživeli podobno izkušnjo. Vsekakor pa je ob tem pomembno, da se v mislih ne vrnemo v svojo izkušnjo, temveč še vedno poslušamo sogovornika, ter preverimo, ali njegova občutja razumemo pravilno. V ta namen lahko uporabimo tudi povzemanje.

6. Povzemanje

Povzemanje je prav tako način, na katerega preverjamo, ali smo bistvo sogovornikove pripovedi pravilno razumeli. Sogovornik nam na primer pove: »Vse sem že poskusil, pa ni bilo uspeha, težko mi je, ko se nikakor ne znam premakniti naprej. Včasih imam občutek, da se je cel svet zarotil proti meni.« Njegove besede lahko povzamemo in ob tem zrcalimo tudi čustva, s tem da rečemo: »Če razumem prav, ti trenutno v življenju ni ravno najlažje?«

Nekateri opisani elementi so morda v vsakdanjem življenju manj pogosto uporabljeni, a zato niso nič manj pomembni. Aktivno poslušanje je veščina, ki se je lahko naučimo, vendar pa kot ostale veščine tudi ta zahteva svoj čas. Zato kot uvod v proces poslušanja lahko vključimo le katerega od predstavljenih elementov. Že s tem bomo namreč dosegli, da bo naše poslušanje mnogo bolj učinkovito, s postopnim vključevanjem ostalih elementov pa bomo to učinkovitost le še povečevali.

Z ljubeznijo. ♥ aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Petra aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

3 vaje za krepitev partnerskega odnosa

Tokratni prispevek si lahko preberete v reviji Karma plus ali pa v spodnjem zapisu. 🙂

Kako ustvariti ljubeč in spoštljiv partnerski odnos, je eno od vprašanj, ki ga na svetovanjih dobim zelo pogosto. Največkrat ga postavijo posamezniki, ki z razmerjem, v katerem so, niso najbolj zadovoljni, občasno pa tudi od tistih, ki si želijo razmerje krepiti preventivno, z namenom, da do poslabšanja odnosa sploh ne bi prišlo.

Če sem v enem preteklih zapisov predstavila vedenja, s katerimi lahko sami poskrbimo za krepitev odnosa, pa so v tokratnem zapisu vključene vaje, ki jih izvajata oba partnerja.

1. Pogled v dušo

Pogled v dušo je vaja, s katero bomo poskrbeli za nekaj smeha in hkrati tudi za poglobitev odnosa. Je zelo preprosta. Vse, kar zanjo potrebujete, je tri do pet minut časa.

S partnerjem sedita, tako da sta obrnjena drug proti drugemu, in ker vemo, da so oči ogledalo duše, si gledata v oči. Nič posebnega, boste rekli, to sva naredila že velikokrat. Verjamem, a tokrat si zreta v oči v tišini, brez pogovarjanja. To zna biti na začetku za enega ali oba nekoliko nelagodno, zato se pogosto začnemo smejati in vneto razmišljati, kaj bi rekli, da bi prekinili mučno in neprijetno tišino. A če se prepustimo, se neprijetna tišina spremeni v prijetno, še več, partnerja ob tem lahko začutimo na popolnoma drugem nivoju in izkusimo drugačno raven povezanosti. Če vam je v tišini resnično preveč neprijetno, lahko uporabita tudi glasbeno podlago. Priporočljivo je, da ta ne vsebuje besedila, saj se bo v nasprotnem primeru vaša osredotočenost hitro lahko usmerila na sporočilo glasbe in ne na kreiranje povezanosti s partnerjem. Vajo izvajajte nekajkrat tedensko in zelo hitro boste spoznali, da se je vaše razmerje poglobilo, vaš občutek povezanosti s partnerjem pa močno okrepil.

2. Poslušaj me

Občutek, da smo slišani, je za dober partnerski odnos izjemno pomemben. V to sem trdno prepričana. Ta vaja nam omogoča prav to. S partnerjem se dogovorita, da si bosta namenila pet minut v dnevu, ko bo prvi lahko govoril o nečem, kar ga teži, drugi pa bo ob tem le poslušal. Nato se zamenjata in drugi pet minut govori o svoji stiski ali razmišljanjih, prvi pa ga le posluša.

Ta vaja je čudovit način učenja učinkovitega poslušanja, saj pogosto radi dajemo nasvete in iščemo rešitve za sogovornikove stiske, ne da bi nas ta za to v resnici tudi prosil. Ob tem seveda naša pozornost ni usmerjena v poslušanje sogovornika, temveč v iskanje idej, kako bi mu pomagali. Pri tej vaji je pomembno, da partnerja poslušamo v tišini, lahko pa ga pri pripovedovanju podpiramo z neverbalno komunikacijo, npr. s sočutnim pogledom, nasmehom itd.

3. Dnevi medsebojne skrbi

To čudovito vajo v svoji knjigi Najina ljubezen ponudi dr. Harville Hendrix in doda, da so pari, ki so jo izvajali vsakodnevno, njene učinke videli že po enem samem tednu.

S partnerjem sestavita seznam stvari, ki vaju razveseljujejo. Napišeta vsak svoj seznam, ki si ga nato izmenjata. Vi boste npr. na seznam napisali masažo rok, zajtrk v posteljo, pomito posoda po kosilu, skupni sprehod v gozd itd. Napišite čim več stvari in seznam dajte partnerju. Enak seznam napiše tudi partner in ga preda vam. Oba se zavežeta, da bosta vsak dan drug za drugega naredila nekaj z zapisanega seznama. Partner bo tako en dan pomil posodo po kosilu namesto vas, vam en dan zmasiral roke, vi pa boste storili nekaj z njegovega seznama.

Pomembno je, da se zavežeta, da bosta na ta način skrbela drug za drugega vsak dan, ne glede na to, kako se bosta drug ob drugem počutila, torej tudi v dnevih, ko bosta v nekoliko slabši koži zaradi morebitnega nesporazuma. Ker nam takšne vaje hitro lahko preidejo v rutino, dr. Hendrix priporoča občasna presenečenja, ko vsak od partnerjev naredi nekaj, za kar ve, da bo drugemu veliko pomenilo, čeprav ta aktivnost na osnovnem seznamu ni zapisana.

Ne glede na to, katero vajo izberemo, je pomembno, da to ne postane rutina ali obveznost, ki jo »moramo« še opraviti, saj bo s tem izgubila svoj pomen. Temu se lahko izognemo tudi tako, da nekaj časa izvajamo eno vajo, nato drugo, pa tretjo itn. Da boste imeli idej še več, pa preberite tudi zapis o navadah, s katerimi partnerski odnos krepimo.

Z ljubeznijo. ♥ kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Petra kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Tehnike sproščanja

Sem in tja pride trenutek, ko potrebujemo malo sprostitve. Pa ne mislim le sprostitve v obliki gledanja televizije, temveč nekaj drugačnega.

V tokratnem zapisu tako predstavljam 4 tehnike sproščanja, v uporabi katerih sem že pred leti prepoznala kar nekaj koristi. To so: zavestno dihanje, japa meditacija, hitra sprostitvena tehnika in vizualizacijska meditacija.

1. Zavestno dihanje

To je preprosta tehnika, ki jo v svoji knjigi Mir na vsakem koraku ponudi zen mojster Thich Nhat Hanh. Pomaga nam umiriti svoj um, saj svojo pozornost namesto na nenehen hrup misli osredotočimo na dihanje. Avtor svetuje, da ob vsakem vdihu ponovimo misel: »Vdihujem in vem, da vdihujem,« ob vsakem izdihu pa: »Izdihujem in vem, da izdihujem.« Kadar uporabljam zavestno dihanje, ga nekoliko prilagodim, in sicer namesto celih povedi uporabim le besedi »vdih« in »izdih«, saj mi je tako lažje, koristi te tehnike sproščanja pa se zaradi tega ne zmanjšajo.

2. Japa meditacija

Japa meditacija ali meditacija z uporabo mantre je tehnika, ki naj bi bila po nekaterih zapisih ena od najstarejših oblik meditacije. Njeno bistvo je, kot pove že ime, v ponavljanju manter, kar posameznik počne delni ali celotni čas trajanja meditacije. Beseda mantra pomeni »orodje uma«. Kadar govorimo o mantrah, imamo običajno v mislih besede, ki jih uporabljamo z namenom, da bi nekaj dosegli. Mantra, ki jo lahko npr. uporabljamo za namen sproščanja, je Om, shanti om, ki v nas krepi občutek notranjega miru.

3. Hitra sprostitvena tehnika

Hitro sprostitveno tehniko resnično lahko izvajamo kjerkoli in kadarkoli, ne da bi drugi to sploh opazili. Lahko jo izvajamo v stoječem, sedečem ali ležečem položaju in ker jo izvajamo odprtih oči, jo npr. lahko izvajamo tudi, medtem ko stojimo pred rdečo lučjo na semaforju. Vse, kar moramo storiti, je, da skozi nos globoko vdihnemo zrak s trebušno prepono in ob tem močno napnemo vse mišice v telesu, dih in napete mišice zadržimo od 10 do 15 sekund, nato pa počasi izdihnemo skozi usta in ob tem tudi sprostimo vse mišice.

4. Vizualizacija

Naše telo doživlja enake spremembe ne glede na to, ali smo priča nekim dogodkom v resničnem življenju ali pa si jih le zelo živo predstavljamo. Zato se nam npr. v ustih začne nabirati slina, če zapremo oči, in si predstavljamo, da v rokah držimo košček sočne limone, ki jo nesemo k svojim ustom, zaznamo njen vonj, nato pa ugriznemo vanjo. To lahko s pridom izkoristimo, tudi kadar si želimo sprostitve. Vse, kar potrebujemo, je miren in tih prostor, idejo kraja ali situacije, v kateri se počutimo najbolj sproščeno, in nekaj domišljije. Začnemo lahko z nekaj globokimi dihi, s katerimi začnemo umirjati telo in um, nato pa se prepustimo objemom izbranega kraja. Vživimo se v okolico, ki nas obdaja, v zvoke, ki jih na izbranem kraju slišimo, vonje, ki jih tam vonjamo, in se prepustimo sproščanju. Da nam bo lažje začeti, si lahko pomagamo tudi z vodeno vizualizacijsko meditacijo, ki jo najdete tu.

Z ljubeznijo. ♥

Petra tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja tehnike sproščanja

Znamo pohvaliti?

»Skromnost je lepa čednost,« je eden tistih rekov, s katerim se zelo težko strinjam. Verjamem namreč, da je prav, da izrečemo tudi pohvalo, kadar presodimo, da je upravičena. Ne le drugim, temveč tudi sebi.

O tej prvi, torej o pohvali, ki jo izrečemo sebi, sem že pisala. Tokrat pa želim izpostaviti nekaj načel, ki jih velja upoštevati, kadar želimo pohvalo nameniti drugim.

1. Pohvalimo iskreno in odkrito.

Pohvala v smislu: »Daj ti to naredi, ker ti to res dobro narediš,« je po mojem mnenju vse prej kot iskrena, a izkušnje kažejo, da je žal tudi zelo pogosta. Zdi se mi, da je njen skriti namen  preložiti nalogo, ki bi jo morali opraviti sami, na nekoga drugega, kar pa prav gotovo ne bi smel biti osnovni namen pohvale. Prav tako je pomembno, da pohvale ne izrekamo iz občutka dolžnosti ali ob nečem, česar se nam ne zdi vredno pohvaliti, saj obstaja velika verjetnost, da bo sogovornik to prepoznal. Če se ne bomo izdali z besedno komunikacijo, se bomo prav gotovo z nebesedno, in pohvala bo imela negativni prizvok.

2. Pohvalimo točno določeno vedenje.

Tako kot je pri podajanju kritike pomembno, da se osredotočimo na točno določeno vedenje, velja to tudi pri pohvali. Bodimo čim bolj konkretni, pohvalo navežimo na konkretno situacijo in pohvalimo vedenje, ki smo ga res prepoznali kot pohvale vredno. Pomembno je tudi, da ne izrekamo pohvale le z namenom poznejše graje drugega vedenja, temveč z namenom izpostaviti nekaj, kar pri sogovorniku cenimo. V izrekanje pohvale lahko vključimo tudi svoje razumevanje vedenja, ki ga izpostavljamo. Npr. »Cenim, da si mi pustil povedati svoje mnenje, kljub temu da vem, da se z njim ne strinjaš. Ob tem sem se počutila slišano in sprejeto.«

3. Izrecimo pohvalo, takoj ko opazimo želeno vedenje.

Verjetnost, da bo sogovornik pohvalo dobro sprejel, lahko povečamo s tem, da jo izrečemo takoj, ko opazimo želeno vedenje. Pohvala, ki jo izpostavimo dolgo po tem, ko je bilo vedenje opaženo, ima lahko manjši učinek, če se oseba tega vedenja ali konkretne situacije, v kateri je bilo prisotno, niti ne spomni več. Poleg tega povečamo možnost, da bo oseba pohvalo sprejela kot priznanje za svoj trud, kar bo morda tudi pozitivno vplivalo na nivo njene motivacije.

4. Izberimo pravi čas in kraj.

Osebe, ki o sebi nimajo dobrega mnenja, ki o sebi verjamejo, da pohvale niso vredne, jo bodo velikokrat težko sprejele oz. se bodo ob tem, ko bo izrečena, počutile nelagodno, morda se bodo celo sramovale. Zato je pomembno, da znamo presoditi, ali je pohvalo bolje izreči pred drugimi ali pa morda na samem. Ne želimo namreč, da bi se oseba ob naši pohvali počutila nelagodno.

5. Sogovornik lahko pohvalo sprejme ali zavrne.

Žal živimo v kulturi, kjer pohvale nismo vajeni dajati, še manj pa prejeti. Zato tudi ne preseneča, da je pogosto ne znamo sprejeti. Saj poznamo primere, ko nekdo pohvali naše oblačilo, mi pa mu hitimo razlagati, da je staro že sto let in smo ga po naključju potegnili z dna omare. Ko dajemo pohvalo, je pomembno, da smo pripravljeni na to, da različni ljudje pohvalo razumejo različno. Če jo razumem kot uvod v kritiko, kot da imaš nekaj za bregom in jo izrekaš le zato, potem jo bom težko sprejela. Če jo razumem kot neiskreno, ker o sebi mislim, da je nisem vredna, bom pri njenem sprejemanju ravno tako imela težave. Če prepoznam, da sogovornik pohvale ni sprejel, mu lahko povem, s kakšnim namenom jo izrekam, ter tudi, čemu se mi zdi pomembno, da jo sprejme in s tem prevzame odgovornost za dobro opravljeno delo.

Z ljubeznijo. ♥ kako pohvaliti

Petra kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti kako pohvaliti

4 ovire na poti do uspeha

Ste kdaj pomislili, da bi lahko dosegli mnogo več, če bi se le zavzeli? Ali se spraševali, kako uspe uspešnim ljudem premagati vse ovire, ki na poti do uspeha bremenijo vas? Jih oni morda nimajo?kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Prepričana sem, da jih imajo. Včasih malo za hec, malo pa čisto zares rada rečem, da življenje na poti do uspeha občasno preizkuša našo trdno voljo in odločnost, ko nam nasproti pripelje še kakšno dodatno in nepričakovano oviro. In večji ko so naši cilji, več ovir je možnih. A če uspemo premagati te, ki so opisane v tokratnem zapisu, bomo tiste, ki nam jih nepričakovano prinese življenje, mnogo lažje premagali.

Katere ovire je torej treba premagati?

1. Strah pred spremembo

Ljudje smo bitja ugodja. Ostajamo tam, kjer nam je znano, kjer vemo, kaj lahko pričakujemo, in kjer se počutimo varno. Postopno se tako začnemo počutiti relativno dobro tudi v neprijetnih situacijah, še posebej, če smo nagnjeni k razmišljanju »lahko bi bilo še slabše«. Spremembo večina ljudi povezuje z nečim nepredvidljivim, nepredvidljivega pa jih je strah. Kadar ne želimo, da bi nas ta strah ohromil, lahko naredimo dvoje. Prvič, osredotočimo se na pozitivne koristi spremembe in se vprašajmo, kaj dobrega bo ta prinesla ne le nam, temveč tudi našim bližnjim. In drugič, pomislimo na to, kje bomo čez nekaj let, če spremembe ne naredimo. Če že danes nismo zadovoljni, bomo verjetno čez nekaj let še manj. Beg pred neugodjem in tek k ugodju sta dva glavna motiva za naše delovanje in z opisanim načinom neugodje nekoliko potenciramo, ko pomislimo na svojo nezadovoljujočo prihodnost, hkrati pa potenciramo tudi ugodje, ko pomislimo na vse koristi, ki jih bo sprememba prinesla s seboj.

2. Pomanjkanje discipline

Oh ja, disciplina. Če bi se jo le dalo kupiti v trgovini, potem bi bilo včasih tudi meni lažje. A ker to ni mogoče, je dobro, da znamo poiskati druge načine, da samodisciplino razvijemo. Pri tem nam lahko pomaga, da najprej razvijemo navado samomotivacije. Za razvijanje te strokovnjaki priporočajo uporabo Zlatolaskinega pravila, ki pravi, da smo ljudje zelo motivirani za opravljanje izzivov, ki jih doživljamo kot ravno prav zahtevne. Če so namreč preveč zahtevni, se jih ustrašimo in začnemo odlašati, če so premalo zahtevni, se ob njih dolgočasimo. Prav dolgočasna opravila pa prav tako sodijo na seznam opravil, s katerimi odlašamo. Pomembno je tudi, da so izzivi oblikovani, tako da nam omogočajo merjenje svojega lastnega uspeha. Tako bomo dobili nov zagon vsakokrat, ko bomo videli, da smo izziv uspešno rešili. Prav ta zagon pa nam bo dal motiv, da si postavimo nov izziv, saj bomo postopno razvijali občutek zadovoljstva ob svojih uspehih. Ta pa bo tisti, ki nas bo gnal naprej.

3. Veliko govorite, malo naredite

Ljudje, ki na veliko razlagajo vse svoje načrte, pogosto izdelane v detajle, vse prevečkrat ostajajo le pri govorjenju in načrtovanju. Čeprav so odločeni, da bodo naredili korak do spremembe, ki si je želijo, pa tej odločitvi manjka ključna sestavina – akcija. Nič ni narobe, če imamo dodelan načrt, kako bomo nekaj dosegli, to pogosto lahko naš uspeh še celo olajša. Prav tako ne s tem, da svoje načrte delimo z drugim. Celo nasprotno, raziskave kažejo, da je večja verjetnost, da bomo cilj dosegli, če o njem pripovedujemo drugim. A vendar je dejstvo, da je prej ali slej treba narediti tudi konkretne korake in aktivnosti, ki nas bodo do uspeha pripeljali. Če se zavedate, da veliko govorite o svojih ciljih, ne storite pa konkretnih korakov do njih, se vprašajte, kaj konkretnega lahko v tem trenutku storim, da bom korak bližje svojemu cilju. In ta korak tudi storite.

4. Nepotrpežljivost

Ker živimo v času, ko nam je marsikaj na dosegu roke in nekatere svoje želje praktično lahko uresničimo takoj, smo pozabili, da dolgoročne spremembe zahtevajo svoj čas, določeno mero vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko se rezultati ne pokažejo dovolj hitro, in priznajmo si, redko se po našem mnenju pokažejo dovolj hitro, vse prevečkrat obupamo in se zadovoljimo z obstoječim, pa čeprav ne ravno najbolj zadovoljujočim stanjem. Željo po takojšnih rezultatih lahko zadovoljimo tudi s tem, da se naučimo postavljati si majhne cilje in se veseliti manjših uspehov, ob zavedanju, da nas bodo prav ti postopno privedli tudi do večjega. Prav to nam bo pomagalo ohranjati potrpežljivost.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Želim spremembe, kje naj začnem?

Sem in tja razmišljamo o tem, da bi bilo v svoje življenje dobro vnesti kakšno spremembo. Morda prepoznamo, da smo večino časa nezadovoljni, utrujeni, slabo razpoloženi, morda že nekaj časa odlašamo z uresničitvijo nekega cilja, morda sanjarimo o nekem prihodnjem trenutku, v katerem bomo srečni.

Vse to so jasni znaki, da bi bilo dobro nekaj narediti. In morda se tega celo zavedamo, a se ustavimo ob vprašanjih kaj, kdaj in tudi kako.

Pri iskanju odgovora na vprašanje kaj si lahko pomagamo z vajo krog življenja, pri kateri ocenimo posamezno področje svojega življenja z oceno med 1 in 10, pri čemer 10 pomeni, da smo s svojim delovanjem na tem področju popolnoma zadovoljni, 1 pa, da smo popolnoma nezadovoljni. Dobljene točke med seboj povežemo in na ta način dobimo predstavo tega, katerim področjem smo namenjali najmanj pozornosti oz. so naš največji vir nezadovoljstva. Tako dobimo tudi odgovor na vprašanje, kje sploh začeti. Nižja ko je ocena, bolj se je smiselno lotiti vpeljevanja sprememb na tem področju.

Namenimo reševanju vaje dovolj časa in za vsako od navedenih področjih premislimo naslednje.

• Življenjsko okolje – v kolikšni meri sem zadovoljen/-a z okoljem, v katerem živim (mesto, vas, hiša, stanovanje …), v kolikšni meri v njem najdem možnosti za zadovoljitev svojih interesnih dejavnosti itd.

Kariera – ali delo, ki ga opravljam, opravljam z veseljem, ali na področju kariere napredujem v skladu s svojimi željami in cilji, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a s področjem kariere itd.

• Finance – ali s svojimi mesečnimi prihodki lahko pokrivam vse izdatke, ali mi mesečni prihodki zadoščajo za uresničitev dolgoročnih načrtov (varčevanje, investiranje v izobraževanja, v nakup stanovanja …), ali sem zadovoljen/-a z višino mesečnih prihodkov itd.

• Zdravje – v kakšni fizični kondiciji sem, ali imam zdravstvene težave, ki bi jih bilo moč odpraviti ali omiliti z drugačnim stilom življenja, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a s prehranjevalnimi navadami, časom, ki ga porabim za športne aktivnosti itd.

• Družina in prijatelji – ali mi čas, ki ga preživim z družino in prijatelji, zadošča, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a z nivojem povezanosti, ki ga imam z družino in prijatelji itd.

Partnerstvo – ali mi čas, ki ga preživim s partnerjem, zadošča, v kolikšni meri sem zadovoljen/-a z nivojem povezanosti, ki ga imam s partnerjem, ali sem zadovoljen/-a z načinom, na katerega mu pokažem, da ga cenim, sem zadovoljen/-a z nivojem intimnosti, ki ga doživljam s partnerjem itd.

• Osebna rast – ali znam prevzeti odgovornost za svoje življenje, v kolikšni meri se zavedam, da smo sami odgovorni za svoje počutje, ali sem zadovoljen/-a s količino časa, ki ga namenim osebnostni rasti in z aktivnostmi, ki jih v ta namen izvajam oz. se jih udeležujem itd.

• Hobiji in čas zase – ali imam hobije oz. aktivnosti, ob katerih se lahko popolnoma sprostim, v kolikšni meri namenim čas sebi, ali se ukvarjam s prostočasnimi aktivnostmi, ki me izpolnjujejo itd.

Če katero od zapisanih področij za nas ni pomembno, ga lahko tudi spustimo in nadomestimo z drugimi. Nekatera področja lahko razdelimo. Tako bi npr. področje družine in prijateljev lahko razdelili na dve področji in podrobneje opredelili tudi področje zdravja.

Ko vemo, kje je smiselno začeti oz. katero področje zaznavamo kot najbolj nezadovoljujoče, potrebujemo le še odgovora na vprašanji, kdaj začeti in kako. Odgovor na prvo vprašanje je enostaven: takoj. Namreč dlje ko odlašamo, manjša je možnost, da bomo spremembe res naredili. Merilo prave odločitve je vedno akcija, pravi Anthony Robbins. Priznam, s tem se strinjam. Dokler naša odločitev ostane le v glavi ali na papirju, gre pravzaprav le za sanjarjenje, ne pa za resnično odločitev.

Ostane nam le še odgovor na vprašanje, kako začeti. Pri tem si lahko pomagate z informacijami, ki jih najdete v e-knjigi Ko jutri nikoli ne pride …, v kateri boste lahko prebrali o tem, kako si postaviti cilje, nekaj informacij pa boste našli tudi v zapisu Kako spremeniti svoje navade, v katerem odgovarjam na vprašanje, kako opustiti stare in v svoje življenje vpeljati nove navade.

Z ljubeznijo. ♥
Petra sprememba sprememba sprememba sprememba sprememba sprememba sprememba

Kako postati dober gospodar svojega življenja?

Verjamem, da si vsi želimo verjeti, da smo gospodarji svojega življenja oz. ne le, da smo gospodarji, temveč da smo pri tem tudi učinkoviti.

Bolj ko se zavedamo, da smo za svoje dobro ali slabo počutje odgovorni sami, učinkovitejši smo. Bolj ko znamo poskrbeti za dobro počutje kljub neprijetnim situacijam, ki jih izkušamo, učinkovitejši smo in bolj ko se zavedamo, da je treba za svoje dobro počutje skrbeti na način, s katerim to skrb olajšamo tudi drugim, učinkovitejši smo.

Učinkovito gospodarjenje s svojim življenjem pa si olajšamo tudi z upoštevanjem naslednjih načel.

1. Vse, kar počnemo, delamo z namenom ohranjati dobro počutje. Torej vse, kar počnemo, delamo zato, ker v tem prepoznamo način, kako si zagotoviti dobro počutje. Res pa je, da to prepoznamo v različnih stvareh. Nekateri npr. kot učinkovit način za dobro počutje prepoznajo šport, drugi branje, tretji pa mogoče uporabo droge ali alkohola. Vsem pa je skupna težnja po tem, da skrbijo za svoje dobro počutje.

2. Ljudje iščemo načine, da bi zadovoljili eno ali več od svojih petih potreb: potrebo po preživetju, ljubezni in pripadnosti, moči, svobodi in zabavi. Pomembno je, da je zadovoljitev teh potreb uravnotežena, če želimo ohranjati dobro počutje. To pomeni, da ne moremo skrbeti samo za zadovoljitev ene potrebe, ostale pa dati na stran. Intenzivnost posamezne potrebe je od človeka do človeka drugače izražena, tudi načini, kako jih zadovoljujemo, so različni. Nekdo ima npr. močno izraženo potrebo po moči, zato kar naprej tekmuje sam s seboj in si skuša dokazati, da je lahko vedno boljši in boljši, medtem ko nekdo drug to potrebo morda zadovoljuje tako, da skuša vedno imeti prav in ne popusti v konfliktu, tudi ko ve, da obstaja velika verjetnost, da se moti.

3. Izbira načinov za zadovoljitev potreb je odvisna preteklih izkušenj. Te so lahko posredne ali pa neposredne. Pogosto se sicer ne zavedamo, katero potrebo zadovoljujemo s posameznim vedenjem oz. aktivnostjo, vemo pa, kako se ob njenem izvajanju počutimo. Če smo tako v neki svoji pretekli dejavnosti prepoznali, da smo se ob izvajanju počutili dobro, potem jo bomo po vsej verjetnosti uporabljali tudi v prihodnje. V tem primeru gre za neposredno oz. našo lastno izkušnjo. Izkušnje pa so lahko tudi posredne. Prijateljica mi npr. pove, da se je po masaži počutila res dobro in sproščeno, ob čemer tudi sama prepoznam, da bi bil to lahko dober način sprostitve oz. način, kako poskrbeti za dobro počutje, čeprav neposredne izkušnje z masažo še nimam.

4. Če v neki aktivnosti prepoznam nekaj dobrega zase, ni nujno, da bodo drugi tudi. Ni nujno, da mi bo ideja masaže, potem ko jo izkusim, še vedno všeč. Prav tako ni nujno, da bo nekomu všeč ideja teka kot načina za sprostitev, čeprav meni je. Bolj ko se tega zavedamo, lažje razumemo in sprejmemo, da smo si ljudje resnično zelo različni, da v tem ni nič napačnega in zato ni smiselno drugega prepričevati, da imamo mi prav, medtem ko se on moti.

5. Univerzalna želja ljudi je biti sprejet takšen, kot sem. Morda v tem tiči razlog, da se tako zelo hitro postavimo po robu nekomu, ki ga doživljamo, kot da nas skuša spremeniti.

6. Spremenimo lahko samo sebe. Ko to sprejmemo in resnično ponotranjimo, bo odpadla ogromna količina stresa, ki si ga povzročamo z vztrajanjem v želji, da bi spremenili druge ljudi ali neke zunanje okoliščine in situacije. Pri tem vztrajamo, ker še vedno verjamemo v zunanjo motivacijo, v to, da je vse, kar prepoznamo kot dobro zase, dobro tudi za druge, in v to, da lahko druge pripravimo do tega, da se bodo vedli v skladu z našimi pričakovanji. Zato še vedno tako pogosto pričakujemo, da bodo drugi narediti to in ono, zato da bomo mi srečni.

7. Vsako živo bitje želi kontrolirati svet okrog sebe v želji, da bo točno takšen, kot se mu zdi, da je prav. To počnemo mi, pozabljamo pa, da to vedno počnejo tudi drugi. In tako kot so drugi odgovorni za vse, kar počnejo v želji, da bi zunanji svet približali svoji notranji predstavi »popolnega« sveta oz. sveta, v katerem prepoznajo, da bodo lahko poskrbeli za svojo srečo, nosimo to odgovornost tudi mi. Vsak sam in vsak zase. Pri tem ne gre pozabiti, da zunanjega sveta ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo sebe in pri sebi iščemo odgovor na vprašanje: »Kaj lahko naredim za to, da se bom počutila bolje?« neprijetnim situacijam in temu, da se drugi ljudje ne vedejo vedno v skladu z mojimi željami, navkljub. To je vprašanje, ki nas vodi, da se ozremo vase. Učinkovit gospodar svojega življenja dobro ve, da se odgovori vedno skrivajo prav v njem samem.

Z ljubeznijo. ♥ kako postati gospodar svojega življenja

Petra kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja

Kako vztrajati?

Kako si pomagati, da bomo ohranjali motivacijo in vztrajali na poti do cilja, je vprašanje, ki si ga je zagotovo postavil že marsikdo, ki se je v nekem trenutku svojega življenja odločil postaviti cilj in zakorakati po poti do njegove uresničitve.

Načinov, kako si pomagati, da ohranjamo motivacijo in vztrajamo, je seveda veliko, vendar pa je od nas odvisno, katere bomo prepoznali kot učinkovite oz. kot tiste, »ki delujejo«. Meni so pogosto pomagali pristopi, ki jih predstavljam v današnjem zapisu.

1. Postavitev dnevnih ciljev in prioritet

Brian Tracy v številnih svojih knjigah poudarja pomembnost postavljanja ciljev. Ne le dnevnih, temveč tudi tedenskih in mesečnih. Na dnevne cilje gledam kot na nakupovalni listek. Če grem z njim v trgovino, obstaja večja verjetnost, da bom domov prinesla res tisto, kar potrebujem. Če si svoje dnevne obveznosti zapišemo, obstaja večja verjetnost, da jih bomo res tudi izvedli. Poleg tega s tem skrbimo za svojo motivacijo, saj občutimo vsaj kanček zadovoljstva vsakokrat, ko naredimo kljukico ob uspešno dokončani nalogi na svojem seznamu. Pomembno je, da razmislimo tudi o učinku posamezne naloge, ki smo jo na seznam uvrstili. Čemu jo želimo izvesti, kakšne koristi bomo imeli od nje, pa morda ne le mi, temveč tudi drugi. Večje ko so koristi posamezne naloge, bolj je ta lahko prioritetna, še posebej če za njeno dokončanje ne bo treba nameniti veliko časa. Med prioritetne naloge pa seveda spadajo tudi tiste, ki jih želimo opraviti do točno določenega vnaprej postavljenega roka.

2. Postavljanje uspeha

Richard Wiseman, avtor knjige 59 sekund, opisuje raziskavo, ki je pokazala, da so bili udeleženci raziskave pri doseganju ciljev uspešnejši, če so se za dobro opravljeno delo tudi nagradili. Nagrade so bile lahko malenkostne, pomembno pa je, da so takšne, da v njih najdemo motivacijo. Nagradimo se lahko za uspešno izvedene dnevne cilje, za dokončanje tistih nalog, ki smo jih doživljali kot še prav posebno neprijetne ali zahtevne, pa tudi za uspešno izvedene tedenske cilje. Na ta način proslavimo svoje uspehe in skrbimo za nadaljnjo motivacijo. Proslavljanje malih uspehov je lahko tudi način, na katerega skrbimo za to, da v poti do cilja uživamo, ne pa, da nam predstavlja mučno obdobje, skozi katerega se moramo nekako prebiti. Lažje bomo vztrajali tudi, če bomo ohranjali osredotočenost na iskanje razlogov ali dokazov, v katerih prepoznamo potrditev, da bomo zmogli. Kaj je tisto, zaradi česar verjamete, da vam bo uspelo?

3. Hvaležnost

Mnogi v hvaležnosti prepoznajo način, na katerega skrbijo za svoje dobro počutje, pozitivno naravnanost in optimizem. Uporabimo pa jo lahko tudi za krepitev motivacije in vztrajnosti. Vedno znova smo lahko hvaležnost za vse, kar smo že dosegli, za osebnostne lastnosti, znanja in veščine, ki jih imamo in s katerimi si pomagamo na poti do cilja, za vse priložnosti, ki smo si jih ustvarili in jih tudi izkoristili. Vsak dan smo lahko hvaležni za notranjo moč, da smo opravili nekaj korakov do končnega cilja, čeprav se nam ni ljubilo ali smo težko našli čas, pa tudi za vso pomoč in podporo, ki nam jo morda nudijo naši družinski člani ali prijatelji. Mimogrede, avtor prej omenjene knjige je ugotovil tudi, da ljudje mnogo bolj vztrajamo pri svojih ciljih, če svoje načrte razkrijemo tudi drugim. Pri tem se mi zdi pomembno poudariti, da je to smiselno razkriti predvsem tistim, v katerih prepoznamo, da bi nas na naši poti morda lahko podprli.

4. Ohranjanje osredotočenosti na koristi cilja

Močan motiv za vztrajanje je lahko tudi osredotočenost na koristi našega cilja. Kaj nam bo prineslo to, če v nečem vztrajamo, kakšni bodo učinki neke aktivnosti, kakšne bodo koristi doseženega cilja. To je nekaj, o čemer velja razmišljati tudi že pri postavljanju prioritet, vsekakor pa je to odličen način, da se spravimo v pogon, takrat ko bi lahko našli tisoč in en izgovor, zakaj nečesa ne moremo storiti. Pomembno je, da se v predvidene koristi poskušamo čim bolj vživeti, da se vživimo ne le v koristi, ki jih bomo imeli mi, temveč tudi v tiste, ki jih bodo imeli naši najbližji. Tu ne govorimo le o materialnih koristih, temveč predvsem o koristih, povezanih s svojim  počutjem. Kako se bomo počutili in kaj bomo mislili o sebi, ko bomo cilj dosegli, kako se bo to odražalo na našem razpoloženju, na odnosu do drugih. Kot način za ohranjanje pozornosti na koristi cilja lahko uporabimo tudi tehniko nevrolingvističnega programiranja Krog odličnosti. Več o njej lahko preberete tukaj.

Z ljubeznijo. ♥

Petra kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati kako vztrajati

3 miti o motivaciji

Ko sem bila še gimnazijka, smo se pri psihologiji učili, da obstajata zunanja in notranja motivacija. Da je zunanja tista, ki prihaja od zunaj, torej od nekoga ali nečesa izven nas, notranja pa tista, ki prihaja iz nas. kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

To je le eden od mitov o motivaciji, v katerega sem dolgo verjela in ki mi je oteževal iskanje motivacije za doseganje včasih večjih, drugič pa manjših ciljev. Pogosto sem namreč, tako kot mnogi, ki jih srečujem pri svojem delu, motivacijo iskala zunaj, ne pa znotraj sebe. Nič koristnejša pa nista niti preostala dva mita, ki ju prav tako razbijam v tem zapisu.

1. mit: Obstajata zunanja in notranja motivacija.

Resnica: zunanja motivacija ne obstaja. Vse, kar počnemo, delamo zaradi in za sebe. Delamo tisto, v čemer, na zavedni ali nezavedni ravni, prepoznamo koristi zase.

Glavna dva motiva za naše delovanje sta izogibanje bolečini, neugodju in naporu ter iskanje ugodja in dobrega počutja. V čem bomo prepoznali prvo ali drugo, je seveda odvisno do nas. Tako nekateri v teku prepoznajo ugodje, drugi pa bolečino in neugodje, nekateri v redni zaposlitvi prepoznajo varnost, drugi pa ujetost. Prav to, v čem prepoznamo nekaj dobrega zase, je tisto, kar nas dela tako različne, bodisi ko govorimo o prehrani, športu, odnosih ali čem drugem. Ljudje imamo različne zamisli, kaj je dobro za nas, in te ideje seveda želimo realizirati. To je naš motiv za delovanje, ki torej vedno izhaja iz nas.

2. mit: Če se že na začetku dobro motiviraš, motivacija traja in traja.

Resnica: motivacija pogosto „izgine“, ko naletimo na ovire, zato se je treba motivirati (skoraj) vsak dan. Če želimo ostati motivirani, je treba v motivacijo vlagati.

Motivacija, ki bi trajala tedne in tedne, ne obstaja, razen morda le v primerih, ko na poti do cilja ne naletimo na nobeno oviro, kar pa običajno ni realno pričakovanje. Zato je vsekakor priporočljivo, da si zagotovimo dnevno dozo motivacije. Pri tem lahko uporabimo načine, naštete v naslednjem odstavku in si pomagamo tudi z branjem različnih motivacijskih zgodb in ogledom motivacijskih posnetkov. Najbolje pa je, če poskrbimo kar za razvoj navade samomotivacije. Strokovnjaki razvojne psihologije in kognitivnih ved so med opazovanjem vedenja dojenčkov prepoznali, da so ti pozornost namenjali dogajanju, ki je bilo ravno prav kompleksno glede na njihovo stopnjo dojemanja sveta. Ta princip je bil pozneje prenesen tudi na področje motivacije, kjer velja, da smo najbolj motivirani za opravljanje tistih nalog, ki jih dojemamo kot ravno prav zahtevne glede na svoje zmožnosti. Če se nam zdi naloga pretežka, se ustrašimo prevelikega truda, ki ga bo treba vložiti, ali tudi neuspeha. Če pa je naloga prelahka, nam ne predstavlja izziva oz. se nam zdi dolgočasna. Ne v enem ne v drugem primeru motivacija za izvedbo ne bo dovolj visoka. Izbira ravno prav zahtevnih izzivov v sozvočju z zadovoljstvom ob uspešno opravljenem izzivu je torej prava kombinacija, s katero bomo vsakodnevno skrbeli za zadostno mero motivacije. Kadar pa je bomo zaradi kakšne ovire potrebovali nekoliko več, jo lahko okrepimo s katerim od drugih naštetih načinov.

3. mit: najprej moram najti motivacijo, nato se bom lotil doseganja cilja.

Resnica: začetna motivacija pogosto pride šele z akcijo.

Čeprav si lahko pri začetni motivaciji pomagamo z različnimi tehnikami, pa tista prava motivacija pride šele z akcijo oz. s tem, ko začnemo opažati pozitivne rezultate svojih aktivnosti. Kar spomnimo se trenutka, ko smo npr. hujšali. Motivacija je z vsakim izgubljenim kilogramom postajala večja. Vsakodnevna akcija v smeri cilja je torej tista, s katero si bomo omogočali zadostno mero motivacije tudi v trenutkih, ko nas bo na poti do cilja pričakala kakšna ovira. Seveda si lahko pomagamo tudi na druge načine, npr. s tehniko NLP Krog odličnosti, z osmišljanjem cilja in iskanjem koristi, ki nam jih bo ta prinesel. Pri tem upoštevajmo tako materialne  kot tudi osebne koristi v obliki dobrega počutja, več samozavesti, občutek uspeha in ponosa, pa tudi koristi, ki jih ima doseženi cilj za naše najbližje. A ključna je vsekakor akcija, saj v nasprotnem primeru vse prehitro ostanemo le pri sanjarjenju, ki dolgoročne motivacije ne prinaša.

Z ljubeznijo. ♥  kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati

Petra kako se motivirati kako se motivirati kako se motivirati