Prispevki

Uživajmo v prazničnih dneh tudi, če smo sami

Nekatere ob misli, da bi praznične dni preživeli sami, spreleti nelagodje, morda celo strah. Drugi se ob tej isti misli vzradostijo in se neskončno veselijo prihajajočih prazničnih dni. V čem je razlika? Kako to, da prvi ob misli na samoto občutijo nelagodje, drugi pa ugodje?

Razlog se skriva v naši razlagi dejstva, da bomo praznike preživeli sami. Pa tudi v tem, kako razumemo samoto – kot osamljenost ali kot preprosto to, kar je – samota. Biti sam in biti osamljen namreč nikakor nista sinonima.

Ko rečem, da sem sama, temu ne pripisujem neke negativne vrednosti ali pomena, temveč le navajam dejstvo. Morda se za besedno zvezo biti sam celo skriva interpretacija: kočno si bom lahko vzela čas zase; v miru se bom razvajala v peneči kopeli; nalila si bom kozarec vina, se zavila v toplo odejo in brala do onemoglosti. Ob misli na vse to se človek težko počuti neprijetno.

Ko pa rečem, da sem osamljena, je zgodba popolnoma drugačna. V besedici osamljenost se namreč skrivajo povsem drugačne interpretacije: nikomur ni toliko mar zame, da bi me prišel obiskat; za nikogar nisem dovolj pomembna, da bi me kam povabil; nihče me nima rad; nisem vredna, da bi bila v družbi drugih ljudi; če bi jim bilo mar, bi se spomnili name. To je le nekaj interpretacij, ki se skrivajo v jedru osamljenosti in seveda se ob misli nanje težko počutimo dobro. Še posebno v prazničnih dneh, ko so pričakovanja, da moramo biti obkroženi z ljudmi, toliko večja.

Če smo torej v situaciji, ko bomo praznične dni preživeli sami in nam je ob misli na to neprijetno, razmislimo, kako si samoto interpretiramo. Kako ob misli na to, da bomo sami, razmišljamo o sebi, pa tudi o drugih? Prav to so namreč tiste misli, ki so tesno povezane s tem, v kakšnem vzdušju bomo preživeli dneve do konca leta. Vzdušje namreč ni odvisno od praznikov in ljudi, temveč od nas oz. tega, kako v dani situaciji razmišljamo in kako si jo interpretiramo. Morda pa so prav ti trenutki priložnost, da se ob razmišljanju, kako drugim nismo pomembni, saj bi nas v nasprotnem primeru obiskali ali povabili na obisk, vprašamo, kako pomembnost kažemo sami sebi.

Kako lahko praznične dni izkoristimo in naredimo nekaj, s čimer si bomo pokazali, da smo pomembni zase? Kako lahko poskrbimo za svoje dobro počutje prav mi sami, ne glede na to, ali praznike preživljamo v družbi drugih ali ne? Kako lahko čas, ki ga povezujemo z obdarovanjem, širjenjem ljubezni in hvaležnostjo, preživimo tako, da se obdarimo sami, da širimo ljubezen do sebe in smo hvaležni za vse blagoslove, s katerimi nas obdarja Življenje? Kako lahko čas, ko smo sami, izkoristimo, da obdarujemo druge ljudi v stiski ali širimo ljubezen s tistimi, ki so na te praznične dni prav tako sami?

Ključno vprašanje, ki bo doprineslo k prijetnemu preživljanju prihajajočih dni, tako ni zakaj smo sami, temveč kako si lahko pričaramo praznične dni v družbi samih sebe. Kdo ve, morda bomo celo presenečeni ob tem, kako zelo bomo uživali v svoji družbi, če le opustimo razmišljanje, da je biti sam nekaj slabega in da za svojo srečo in zadovoljstvo vedno potrebujemo fizično prisotnost drugih ljudi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki

Kako postati dober gospodar svojega življenja?

Verjamem, da si vsi želimo verjeti, da smo gospodarji svojega življenja oz. ne le, da smo gospodarji, temveč da smo pri tem tudi učinkoviti.

Bolj ko se zavedamo, da smo za svoje dobro ali slabo počutje odgovorni sami, učinkovitejši smo. Bolj ko znamo poskrbeti za dobro počutje kljub neprijetnim situacijam, ki jih izkušamo, učinkovitejši smo in bolj ko se zavedamo, da je treba za svoje dobro počutje skrbeti na način, s katerim to skrb olajšamo tudi drugim, učinkovitejši smo.

Učinkovito gospodarjenje s svojim življenjem pa si olajšamo tudi z upoštevanjem naslednjih načel.

1. Vse, kar počnemo, delamo z namenom ohranjati dobro počutje. Torej vse, kar počnemo, delamo zato, ker v tem prepoznamo način, kako si zagotoviti dobro počutje. Res pa je, da to prepoznamo v različnih stvareh. Nekateri npr. kot učinkovit način za dobro počutje prepoznajo šport, drugi branje, tretji pa mogoče uporabo droge ali alkohola. Vsem pa je skupna težnja po tem, da skrbijo za svoje dobro počutje.

2. Ljudje iščemo načine, da bi zadovoljili eno ali več od svojih petih potreb: potrebo po preživetju, ljubezni in pripadnosti, moči, svobodi in zabavi. Pomembno je, da je zadovoljitev teh potreb uravnotežena, če želimo ohranjati dobro počutje. To pomeni, da ne moremo skrbeti samo za zadovoljitev ene potrebe, ostale pa dati na stran. Intenzivnost posamezne potrebe je od človeka do človeka drugače izražena, tudi načini, kako jih zadovoljujemo, so različni. Nekdo ima npr. močno izraženo potrebo po moči, zato kar naprej tekmuje sam s seboj in si skuša dokazati, da je lahko vedno boljši in boljši, medtem ko nekdo drug to potrebo morda zadovoljuje tako, da skuša vedno imeti prav in ne popusti v konfliktu, tudi ko ve, da obstaja velika verjetnost, da se moti.

3. Izbira načinov za zadovoljitev potreb je odvisna preteklih izkušenj. Te so lahko posredne ali pa neposredne. Pogosto se sicer ne zavedamo, katero potrebo zadovoljujemo s posameznim vedenjem oz. aktivnostjo, vemo pa, kako se ob njenem izvajanju počutimo. Če smo tako v neki svoji pretekli dejavnosti prepoznali, da smo se ob izvajanju počutili dobro, potem jo bomo po vsej verjetnosti uporabljali tudi v prihodnje. V tem primeru gre za neposredno oz. našo lastno izkušnjo. Izkušnje pa so lahko tudi posredne. Prijateljica mi npr. pove, da se je po masaži počutila res dobro in sproščeno, ob čemer tudi sama prepoznam, da bi bil to lahko dober način sprostitve oz. način, kako poskrbeti za dobro počutje, čeprav neposredne izkušnje z masažo še nimam.

4. Če v neki aktivnosti prepoznam nekaj dobrega zase, ni nujno, da bodo drugi tudi. Ni nujno, da mi bo ideja masaže, potem ko jo izkusim, še vedno všeč. Prav tako ni nujno, da bo nekomu všeč ideja teka kot načina za sprostitev, čeprav meni je. Bolj ko se tega zavedamo, lažje razumemo in sprejmemo, da smo si ljudje resnično zelo različni, da v tem ni nič napačnega in zato ni smiselno drugega prepričevati, da imamo mi prav, medtem ko se on moti.

5. Univerzalna želja ljudi je biti sprejet takšen, kot sem. Morda v tem tiči razlog, da se tako zelo hitro postavimo po robu nekomu, ki ga doživljamo, kot da nas skuša spremeniti.

6. Spremenimo lahko samo sebe. Ko to sprejmemo in resnično ponotranjimo, bo odpadla ogromna količina stresa, ki si ga povzročamo z vztrajanjem v želji, da bi spremenili druge ljudi ali neke zunanje okoliščine in situacije. Pri tem vztrajamo, ker še vedno verjamemo v zunanjo motivacijo, v to, da je vse, kar prepoznamo kot dobro zase, dobro tudi za druge, in v to, da lahko druge pripravimo do tega, da se bodo vedli v skladu z našimi pričakovanji. Zato še vedno tako pogosto pričakujemo, da bodo drugi narediti to in ono, zato da bomo mi srečni.

7. Vsako živo bitje želi kontrolirati svet okrog sebe v želji, da bo točno takšen, kot se mu zdi, da je prav. To počnemo mi, pozabljamo pa, da to vedno počnejo tudi drugi. In tako kot so drugi odgovorni za vse, kar počnejo v želji, da bi zunanji svet približali svoji notranji predstavi »popolnega« sveta oz. sveta, v katerem prepoznajo, da bodo lahko poskrbeli za svojo srečo, nosimo to odgovornost tudi mi. Vsak sam in vsak zase. Pri tem ne gre pozabiti, da zunanjega sveta ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo sebe in pri sebi iščemo odgovor na vprašanje: »Kaj lahko naredim za to, da se bom počutila bolje?« neprijetnim situacijam in temu, da se drugi ljudje ne vedejo vedno v skladu z mojimi željami, navkljub. To je vprašanje, ki nas vodi, da se ozremo vase. Učinkovit gospodar svojega življenja dobro ve, da se odgovori vedno skrivajo prav v njem samem.

Z ljubeznijo. ♥ kako postati gospodar svojega življenja

Petra kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja kako postati gospodar svojega življenja

Razočaranje oz. razočaral(a) me je

Ste že kdaj rekli, da vas je nekdo razočaral? Verjetno je odgovor da. Pa ste se kdaj vprašali, kaj to v resnici pomeni oz. kaj je razlog za vaše razočaranje?

Kadar rečemo, da smo razočarani, običajno razlog za to svoje počutje najdemo v drugih ljudeh ali pa v neki posebni situaciji. Razočarani smo, ker partner ni takšen, ko smo verjeli, da je. Za naše razočaranje je torej kriv on. Razočarani smo, ker nismo dobili zaposlitve, ki smo si jo želeli. Za naše razočaranje je torej kriva omenjena situacija ali pa kadrovik, ki v nas ni prepoznal dobrega kandidata. Razočarani smo, ker se otroci ne vedejo tako, kot smo jih učili, da se morajo. Za naše razočaranje so torej krivi oni.

Pa je res tako? So res za naš občutek razočaranosti krivi drugi ali neke situacije?

Vzemimo primer: s partnerjem praznujeva obletnico in odločim se, da nama pripravim večerjo. V mislih že pripravim jedilnik, si reorganiziram obveznosti, da bom lahko odšla po nakupih, in se veselim njegovega odziva, ko bo na mizi zagledal čudovit pogrinjek s svečami, steklenico svojega najljubšega vina in slastne jedi. Veselim se, saj vem, da si že kar nekaj časa nisva vzela trenutka le zase in obletnica bo kot nalašč za to. Vzhičena zaradi pričakovanja prijetne večerje partnerju povem, da sem razmišljala, da bi nama za obletnico pripravila večerjo, in pojasnim svojo idejo, da bi si ta večer vzela le zase. V pričakovanju njegovega navdušenja me nekoliko zaskrbi, ko ne dobim takojšnjega odgovora in ko vidim, da o nečem premišljuje. »Ravno takrat ima moj sodelavec poslovilno večerjo, saj je našel novo službo. Bi bilo v redu, če za en dan prestaviva?« Moje navdušenje v trenutku izpuhti in preplavi me razočaranje, ki se kmalu spremeni v jezo ob misli na njegovo brezbrižnost.

Kot je razvidno iz zgodbe, ima vsak partner določene ideje, kako preživeti določen večer in s temi zamislimi so povezana tudi pričakovanja. Ona ima idejo prijetnega ambienta, čudovitega pogrinjka, steklenico partnerjevega najljubšega vina in hrane, vse na točno določen dan – dan njune obletnice. On ima sliko druženja s sodelavci in večerje v izbrani restavraciji. Ona pričakuje romantičen večer s partnerjem, on poslovilno večerjo s sodelavci. Ona ima tako definirano idejo in pričakovanja, da lahko že samo ob misli na ta večer občuti veselje in srečo, kot bi ju doživela ob dejanski večerji. In prav to je razlog, da jo ob njegovem odgovoru preplavi razočaranje.

Njena slika idealne obletnice, ki si jo je kreirala v glavi, se je namreč v trenutku podrla. Vse njene ideje in pričakovanja, ki jih je gojila do partnerja in do samega večera, so šli po zlu. Jo je torej razočaral partner ali se je razočarala sama, s tem ko je delala račun brez krčmarja in si narisala sliko idealnega večera, ne da bi pred tem pri partnerju sploh preverila, ali je tisti večer prost? Bi bila enako razočarana, če bi na idejo večerje le pomislila, se odločila preveriti pri partnerju, ali mu njena ideja ustreza, in šele po njegovi potrditvi začela v mislih pripravljati jedilnik, reorganizirati svoj urnik in načrtovati pogrinjek? Verjamem, da ne. Njena pričakovanja bi bila v tem primeru popolnoma drugačna in idejo, da svojo izkušnjo večerje izvede dan pozneje, bi sprejela popolnoma drugače.

Ne gre za to, da bi bil za neuspelo večerjo na dan obletnice kriv kdorkoli od njiju. Ni namen iskati krivca. Pomembno pa je, da se zavedamo svojih pričakovanj. Kajti pričakovanja so nekaj, kar si v odnosu do drugih in do dogodkov vedno kreiramo. Tako imamo pričakovanja do sebe, do drugih, do tega, kako se bodo odvili posamezni dogodki in pričakovanja v življenju na splošno. Kadar se naša pričakovanja ujemajo s tem, kar zaznavamo v zunanjem svetu, smo zadovoljni, kadar se ne, smo jezni, žalostni ali razočarani. S pričakovanji samimi po sebi torej ni nič narobe, težava nastopi, ker so pogosto nerealna, a jih kljub vsemu gojimo in pri njih tudi vztrajamo.

Ko se bomo torej naslednjič zalotili ob misli, da nas je nekdo (spet) razočaral, se vprašajmo, kaj smo pravzaprav pričakovali od njega ali nje, ali so bili naša pričakovanja realna ali pa morda ne, ali so bila kreirana na podlagi dogovora in preteklih izkušenj s to osebo ali pa le na podlagi lastnih želja in idej. Kajti ni oseba tista, ki nas je razočarala. Razočaralo nas je dejstvo, da niso bila uresničena naša pričakovanja – pričakovanja, ki smo jih kreirali sami.

Z razočaranjem, ki ga čutimo do drugih ali do sebe, se lahko uspešno soočimo tudi s HSE Coachingom

Z ljubeznijo. ♥

Petra