Prispevki

Znate poslušati aktivno?

Poslušanje je nekaj, kar počnemo praktično že vse svoje življenje, vendar se pogosto izkaže, da v resnici ne znamo poslušati.aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Razlogov za to je več, med najpogostejšimi pa je glasnost misli v našem umu ter cilj poslušanja, ki je pogosto usmerjen v »dati odgovor ali protiargument«, ne pa v »slišati«. Prav pasivnost poslušanja je pogost razlog za nesporazume in konflikte, zato v tokratnem zapisu predstavljam 6 elementov aktivnega poslušanje, ki bodo močno olajšali naše sporazumevanje.

1. Osredotočenost na sogovornika

Že nekaj tako preprostega, kot je ohranjanje očesnega stika s sogovornikom, lahko močno pripomore k temu, da bomo poslušali veliko bolj osredotočeno, kot bi, če očesnega stika ne bi bilo. Naše telo naj bo usmerjeno v sogovornika, osredotočenost nanj in na povedano pa lahko izražamo tudi z neverbalno komunikacijo v obliki občasnih prikimavanj in mimike, ki izražajo zanimanje. Zehanje, gledanje stran in zavijanje z očmi torej odpadejo.

2. Vprašanja

Postavljajmo odprta vprašanja, to so vsa tista, na katera sogovornik ne more odgovoriti le z »da« ali »ne«, temveč zahtevajo daljši odgovor. S postavljanjem vprašanj izražamo zanimanje, hkrati pa s tem ohranjamo tudi osredotočenost na povedano. Pomembno pa je, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanja postavimo takrat, ko z govorjenjem preneha.

3. Spodbujanje pojasnjevanja

Spodbujajmo sogovornika, da pove več oz. dodatno pojasni, če česa nismo razumeli. Tudi pri tem velja, da sogovornika ne prekinjamo, temveč vprašanje zastavimo, ko z govorjenjem preneha. Vprašanja, ki spodbujajo pojasnjevanje, so v veliki meri odprta, kot na primer, kaj se je zgodilo po tem, kako si se počutil, kaj si hotel prej povedati, ne vem, če sem dobro razumela ipd.

4. Parafraziranje

Parafraziranje pomeni, da bistvo, ki ga razberemo iz sogovornikove pripovedi, povemo s svojimi besedami. To je seveda težko storiti, če ne poslušamo aktivno, temveč med njegovo pripovedjo razmišljamo o številnih drugih stvareh. S parafraziranjem že preverjamo, ali smo sogovornika sploh pravilno razumeli, saj so prav razlike med tem, kar sogovornik pove, in tem, kar jaz slišim, pogost razlog za nesporazum. Naj za lažjo predstavo navedem primer parafraziranja. Sogovornik reče: »Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem, kar mi je povedal.« Primer parafraziranja povedanega bi bil: »Si ostal kar malo brez besed.«

5. Zrcaljenje čustev

Za aktivno poslušanje je značilno, da lahko zelo dobro prepoznamo občutja, ki jih sogovornik doživlja ob pripovedovanju. To je včasih nekoliko lažje storiti, če se poskušamo vživeti v občutja sogovornika oz. če smo že doživeli podobno izkušnjo. Vsekakor pa je ob tem pomembno, da se v mislih ne vrnemo v svojo izkušnjo, temveč še vedno poslušamo sogovornika, ter preverimo, ali njegova občutja razumemo pravilno. V ta namen lahko uporabimo tudi povzemanje.

6. Povzemanje

Povzemanje je prav tako način, na katerega preverjamo, ali smo bistvo sogovornikove pripovedi pravilno razumeli. Sogovornik nam na primer pove: »Vse sem že poskusil, pa ni bilo uspeha, težko mi je, ko se nikakor ne znam premakniti naprej. Včasih imam občutek, da se je cel svet zarotil proti meni.« Njegove besede lahko povzamemo in ob tem zrcalimo tudi čustva, s tem da rečemo: »Če razumem prav, ti trenutno v življenju ni ravno najlažje?«

Nekateri opisani elementi so morda v vsakdanjem življenju manj pogosto uporabljeni, a zato niso nič manj pomembni. Aktivno poslušanje je veščina, ki se je lahko naučimo, vendar pa kot ostale veščine tudi ta zahteva svoj čas. Zato kot uvod v proces poslušanja lahko vključimo le katerega od predstavljenih elementov. Že s tem bomo namreč dosegli, da bo naše poslušanje mnogo bolj učinkovito, s postopnim vključevanjem ostalih elementov pa bomo to učinkovitost le še povečevali.

Z ljubeznijo. ♥ aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

Petra aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje aktivno poslušanje

3 vaje za krepitev partnerskega odnosa

Tokratni prispevek si lahko preberete v reviji Karma plus ali pa v spodnjem zapisu. 🙂

Kako ustvariti ljubeč in spoštljiv partnerski odnos, je eno od vprašanj, ki ga na svetovanjih dobim zelo pogosto. Največkrat ga postavijo posamezniki, ki z razmerjem, v katerem so, niso najbolj zadovoljni, občasno pa tudi od tistih, ki si želijo razmerje krepiti preventivno, z namenom, da do poslabšanja odnosa sploh ne bi prišlo.

Če sem v enem preteklih zapisov predstavila vedenja, s katerimi lahko sami poskrbimo za krepitev odnosa, pa so v tokratnem zapisu vključene vaje, ki jih izvajata oba partnerja.

1. Pogled v dušo

Pogled v dušo je vaja, s katero bomo poskrbeli za nekaj smeha in hkrati tudi za poglobitev odnosa. Je zelo preprosta. Vse, kar zanjo potrebujete, je tri do pet minut časa.

S partnerjem sedita, tako da sta obrnjena drug proti drugemu, in ker vemo, da so oči ogledalo duše, si gledata v oči. Nič posebnega, boste rekli, to sva naredila že velikokrat. Verjamem, a tokrat si zreta v oči v tišini, brez pogovarjanja. To zna biti na začetku za enega ali oba nekoliko nelagodno, zato se pogosto začnemo smejati in vneto razmišljati, kaj bi rekli, da bi prekinili mučno in neprijetno tišino. A če se prepustimo, se neprijetna tišina spremeni v prijetno, še več, partnerja ob tem lahko začutimo na popolnoma drugem nivoju in izkusimo drugačno raven povezanosti. Če vam je v tišini resnično preveč neprijetno, lahko uporabita tudi glasbeno podlago. Priporočljivo je, da ta ne vsebuje besedila, saj se bo v nasprotnem primeru vaša osredotočenost hitro lahko usmerila na sporočilo glasbe in ne na kreiranje povezanosti s partnerjem. Vajo izvajajte nekajkrat tedensko in zelo hitro boste spoznali, da se je vaše razmerje poglobilo, vaš občutek povezanosti s partnerjem pa močno okrepil.

2. Poslušaj me

Občutek, da smo slišani, je za dober partnerski odnos izjemno pomemben. V to sem trdno prepričana. Ta vaja nam omogoča prav to. S partnerjem se dogovorita, da si bosta namenila pet minut v dnevu, ko bo prvi lahko govoril o nečem, kar ga teži, drugi pa bo ob tem le poslušal. Nato se zamenjata in drugi pet minut govori o svoji stiski ali razmišljanjih, prvi pa ga le posluša.

Ta vaja je čudovit način učenja učinkovitega poslušanja, saj pogosto radi dajemo nasvete in iščemo rešitve za sogovornikove stiske, ne da bi nas ta za to v resnici tudi prosil. Ob tem seveda naša pozornost ni usmerjena v poslušanje sogovornika, temveč v iskanje idej, kako bi mu pomagali. Pri tej vaji je pomembno, da partnerja poslušamo v tišini, lahko pa ga pri pripovedovanju podpiramo z neverbalno komunikacijo, npr. s sočutnim pogledom, nasmehom itd.

3. Dnevi medsebojne skrbi

To čudovito vajo v svoji knjigi Najina ljubezen ponudi dr. Harville Hendrix in doda, da so pari, ki so jo izvajali vsakodnevno, njene učinke videli že po enem samem tednu.

S partnerjem sestavita seznam stvari, ki vaju razveseljujejo. Napišeta vsak svoj seznam, ki si ga nato izmenjata. Vi boste npr. na seznam napisali masažo rok, zajtrk v posteljo, pomito posoda po kosilu, skupni sprehod v gozd itd. Napišite čim več stvari in seznam dajte partnerju. Enak seznam napiše tudi partner in ga preda vam. Oba se zavežeta, da bosta vsak dan drug za drugega naredila nekaj z zapisanega seznama. Partner bo tako en dan pomil posodo po kosilu namesto vas, vam en dan zmasiral roke, vi pa boste storili nekaj z njegovega seznama.

Pomembno je, da se zavežeta, da bosta na ta način skrbela drug za drugega vsak dan, ne glede na to, kako se bosta drug ob drugem počutila, torej tudi v dnevih, ko bosta v nekoliko slabši koži zaradi morebitnega nesporazuma. Ker nam takšne vaje hitro lahko preidejo v rutino, dr. Hendrix priporoča občasna presenečenja, ko vsak od partnerjev naredi nekaj, za kar ve, da bo drugemu veliko pomenilo, čeprav ta aktivnost na osnovnem seznamu ni zapisana.

Ne glede na to, katero vajo izberemo, je pomembno, da to ne postane rutina ali obveznost, ki jo »moramo« še opraviti, saj bo s tem izgubila svoj pomen. Temu se lahko izognemo tudi tako, da nekaj časa izvajamo eno vajo, nato drugo, pa tretjo itn. Da boste imeli idej še več, pa preberite tudi zapis o navadah, s katerimi partnerski odnos krepimo.

Z ljubeznijo. ♥ kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Petra kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos kako ustvariti ljubeč odnos

Kako ohraniti partnerski odnos v konfliktnih situacijah?

Imeti prav ali ostati povezan je ključno vprašanje, ki si ga velja zastaviti vedno, ko se v partnerskem odnosu soočamo s konfliktno situacijo.

Prav odgovor nanj bo namreč močno vplival na to, ali bomo v tej situaciji upoštevali načela, ki bodo pripomogla k ohranjanju odnosa tudi v trenutkih, ko ni vse rožnato.

1. Vživljanje v partnerja in upoštevanje njegovih interesov

Za uspešno rešitev nesporazumov je pomembno, da sogovornika razumemo oz. skušamo spoznati tudi njegov zorni kot. To seveda mnogo lažje storimo, če partnerja poslušamo, se zanimamo za njegovo dojemanje celotne situacije in tudi rešitve, ki jih za nastalo situacijo ponudi. Bolj ko bomo razumeli njegovo razmišljanje, lažje se bomo vživeli vanj.

2. Ohranjanje skrbi za dobrobit drugega

Premalo se zavedamo, da je skrb za dobrobit partnerja pravzaprav tudi skrb za lastno dobrobit. Hočemo ali nočemo, partnerjevo zadovoljstvo ali nezadovoljstvo vpliva tudi na nas in na to, kako se ob njem počutimo.

3. Iskanje skupnih točk

Ne glede na to, kako nasprotujoča so si naša mnenja, vedno lahko najdemo tudi skupne točke. O katerih stvareh, povezanih s konfliktom, se s partnerjem strinjava? Kaj je tisto, kar je najin skupni višji cilj? Pogosto si tu lahko priznamo, da je višji cilj obeh ostati skupaj in se imeti dobro drug ob drugem. Kaj je tisto, kar je v dani situaciji partnerjev višji cilj, kaj je tisto, kar verjame, da bo dobil s tem, ko vztraja pri svojem mnenju, in kaj je naš višji cilj, kaj je tisto, kar mi verjamemo, da bomo pridobili s tem, ko vztrajamo pri svojem? Partner npr. vztraja, da kupimo nov avto, medtem ko jaz mislim, da je to potrata denarja, in želim, da kupimo rabljenega. Kako to, da partner vztraja pri novem avtomobilu? Kaj verjame, da bo z novim avtom pridobil? Več varnosti, zanesljivejši avto, več jamstva, da je vozilo res kakovostno? In kaj verjamem jaz, da bom pridobila z rabljenim avtom? Ravno tako kakovosten in varen izdelek, morda tudi prihranek financ, ki jih bomo lahko namenili čemu drugemu? Ko vemo, kaj je tisto, zaradi česar si nekaj sploh želimo, in najdemo skupno točno oz. cilj, bomo mnogo lažje iskali rešitve, ki bodo sprejemljive za oba.

4. Upoštevanje različnostipartnerski odnos partnerski odnos

Večina ljudi besedi različnost pripisuje negativen pomen, posledično pa v konfliktnih situacijah krivdo za nastali konflikt pripiše prav različnosti oz. partnerju, ki je drugačen kot mi. Ko partnerja in njegovo drugačnost razumemo kot krivca za nastalo situacijo in razmišljamo »če bi le on bil drugačen (oz. takšen, kot si želim jaz)« se bolj kot na iskanje ustrezne rešitve osredotočamo na dokazovanje tega, kdo ima prav in kdo ne. Logično je, da partner o nekaterih stvareh ne razmišlja enako kot mi, ima namreč svoje izkušnje, ki so drugačne od naših, njegova prepričanja in pričakovanja so verjetno drugačna od naših, njegov način delovanja prav tako. Nerealno je pričakovati, da različnosti med partnerjema ne obstajajo. Pomembno je, da se jih zavedamo in se o njih tudi pogovarjamo.

5. Iskanje alternativnih rešitevpartnerski odnos partnerski odnos

V konfliktnih situacijah se pogosto namesto v iskanje rešitev osredotočamo v iskanje podobnih preteklih situacij, ki jih v trenutkih največje jeze partnerju brez kančka slabe vesti očitamo. Da s tem ne pripomoremo ravno k rešitvi problema, verjetno ni treba poudarjati. Če želimo najti ustrezno rešitev, takšno, ki bo sprejemljiva za oba, se moramo k temu tudi zavezati. Pomagamo si lahko tudi tako, da vsak od partnerjev napiše nekaj sprejemljivih rešitev, ki jih nato skupaj pregledava.

6. Premor

Kadar presodimo, da reševanje konflikta pravzaprav ne vodi v rešitev, temveč zaostruje položaj, se je smiselno umakniti in reševanje nadaljevati, ko se strasti nekoliko umirijo. To je lahko čez deset minut, eno uro ali en dan, pomembno pa je, da se k pogovoru o konfliktu vračamo, vse dokler ne najdemo rešitve, ki bo sprejemljiva za oba.

Preberite tudi Kako komunicirati s težavnimi ljudmi?

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos

5 navad, s katerimi krepimo partnerski odnos

Če smo v prejšnjem zapisu govorili o navadah, ki razmerju škodujejo, pa v tokratnem poglejmo še, s katerimi navadami lahko odnos krepimo. kako do boljšega partnerskega odnosa

A preden zapišem nekaj o njih, morda le še namig – če se boste lotili ustvarjanja novih navad, se zavedajte, da to zahteva nekaj časa. Zato izberite eno navado, tisto, v kateri boste prepoznali največjo korist, in za katero verjamete, da jo lahko vpeljete v svoje življenje, ter začnite počasi, korak za korakom.

1. Komunikacija, komunikacija, komunikacija

Razmerja, v katerih med partnerjema ni komunikacije, so, po mojem mnenju, obsojena na propad ali vsaj na nezadovoljstvo enega ali obeh partnerjev. Iskrena in odprta komunikacija nas zbližuje, saj nam daje občutek, da lahko s partnerjem delimo svojo zasebnost. Prav tako pa je to tudi eden od pomembnih načinov, na katerega se spoznavamo in si ustvarjamo realno sliko o partnerju ali partnerki, o njegovih ali njenih razmišljanjih, pričakovanjih, ciljih za prihodnost, vrednotah in viziji skupnega življenja. Zanimanje za partnerja ali partnerko je ena boljših navad, s katerimi lahko krepimo odnos, hkrati pa nam olajša tudi kreiranje ostalih navad.

2. Hvaležnost

Ste hvaležni za partnerja ali partnerko? Za to, da sta se sploh našla in da sta izbrala drug drugega? Dejstvo je, da bi se kaj lahko zgodilo, da bi vi ali on izbrali koga drugega. A tega nista storila. Predvidevam, da z namenom. Drug ob drugem sta doživljala prijetne občutek, podlaga katerih je bilo vaše videnje partnerja ali partnerke. Morda ste ga videli kot prijaznega, ljubečega, spoštljivega, zabavnega, skratka kot nekoga, ob komer bi vam bilo lepo. Katere so bile tiste telesne in osebnostne lastnosti, ki so vas pritegnile? Katera tista njegova dejanja, ki so v vas vzbudila prijetne občutke? Kaj je tisto, kar ste se ob njem ali njej naučili? Vse to so stvari, na katere po nekaj letih radi pozabimo, a vendar jih velja sem in tja malce ozavestiti in biti zanje hvaležen. Kaj je tisto, kar pri partnerju ali partnerki cenite, zaradi česa ga oz. jo spoštujete, kaj ste se ob njem ali njej naučili? Vse to so vprašanja, ki pomagajo pri razvoju navade hvaležnosti.

3. Sprotno reševanje nesporazumov

Nesporazumi so del vsakega razmerja in v tem ni popolnoma nič napačnega. Pomembno pa je, da jih rešujemo sproti in z mislijo na ohranjanje odnosa. Pogosto namreč ob nesporazumih nezavedno vstopimo v igro moči, cilj katere je doseči, da obvelja naša beseda, ob čemer pa na ohranjanje povezanosti pozabimo. Rešujmo nesporazume z mislijo na to, kaj se nam zdi pomembneje – ostati povezani ali dokazati svoje? Prav odgovor na to vprašanje je namreč tisti, ki bo narekoval naša vedenja.

4. Ustvarjanje skupnih spominov

Ste bili kdaj v skupini dobrih prijateljev, ki imajo kopico skupnih spominov, ob katerih se iz srca nasmejijo? Če niste bili del te družbe, se vam je zdelo, kot da k pogovoru ne morete nič prispevati. Dejstvo je, da nas skupni spomini na prijetne ali pa manj prijetne dogodke povezujejo. Ne le takrat, ko jih ustvarjamo, temveč tudi takrat, ko nekaj časa nimamo tako pogostih stikov. Pa tudi v trenutkih, ki pride do nestrinjanja. Več ko imamo prijetnih skupnih spominov, spominov, v katerih smo si stali ob strani ob težkih preizkušnjah, ali trenutkov, ki nas kakorkoli povezujejo, večja je verjetnost, da bomo ob nesporazumih na prvo mesto postavili povezanost s partnerjem ali partnerko. Za ohranjanje in krepitev razmerja je zato smiselno poiskati skupne hobije ali aktivnosti, v katerih uživata oba in jim lahko namenita kakšno uro na teden. Pojdita na izlet, koncert, oglejta si dober film, privoščita si sproščujočo kopel, udeležita se plesnega tečaja … Idej je neskončno. Z nekaj kreativnosti pa lahko tudi pospravljanje stanovanja, urejanje vrta ali kuhanje postane dejavnost, ob kateri bosta ustvarjala skupne prijetne spomine.

5. Usmerjenost vase

Pogosto smo v razmerju usmerjeni v to, kaj lahko partner ali partnerka naredi, da bo odnos še boljši. Ker že vemo, da drugega ne moremo k ničemur prisiliti, še manj pa ga spremeniti, se je smiselno usmeriti vase in raziskati, kako lahko k boljšemu in trdnejšemu odnosu prispevamo sami. Kako lahko prispevam h krepitvi razmerja, kako lahko prispevam k temu, da bo razmerje takšno, kot si ga želim, da bo ljubeče, spoštljivo in varno? Vsa vprašanja, ki so v tem pogledu usmerjena nase, so mnogo koristnejša kot razmišljanje, ki je usmerjeno v partnerja. Na njegovo vedenje namreč nimamo 100-odstotnega vpliva, na svojega ga imamo.

Boljše odnose lahko ustvarjamo tudi z metodo HSE, ki nam bo pomagala pustiti v preteklosti pretekle boleče partnerske izkušnje ter opustiti nerealna pričakovanja, ki jih pogosto gojimo do partnerja in so vir marsikaterega spora.

Z ljubeznijo. ♥ kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa
Petra kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa kako do boljšega partnerskega odnosa

5 navad, s katerimi škodujemo partnerskemu odnosu

Partnerski odnos je nekaj, k čemur stremi večina. Pa ne kar h kakršnemu koli. Stremimo h kvalitetnemu, ljubečemu in spoštljivemu partnerskemu razmerju. Pa se v skladu s tem tudi vedemo? Večkrat ne kot ja.

Številna so vedenja, s katerimi razmerju prej škodimo kot koristimo. Če jih uporabljamo dovolj dolgo, preidejo v navado in izbiramo jih, ne da bi se tega sploh zavedali. Zato tokrat na kratko predstavljam 5 navad, s katerimi partnerskemu odnosu škodujemo.partnerski odnos

1. Neiskrenost v odnosu

Verjetno ni treba na dolgo in na široko razlagati, zakaj je iskrenost v odnosu pomembna. Poudarila bi le, da je pomembna ne le iskrenost do partnerja ali partnerke, temveč v prvi vrsti do sebe. Pogosto smo neiskreni že v začetku, ko je razmerje še v nastajanju. V glavi si kreiramo sliko idealnega partnerja ali partnerke, odmislimo vse slabosti in se slepimo, da bo tisto, kar nas morda že moti pri partnerju, samo od sebe izginilo. Prepričujemo se, da se bo spremenil, da ga bomo mi spremenili, a vse to ni nič drugega kot laž, ki jo vztrajno ponavljamo sebi v upanju, da se bo uresničila. A se ne bo. Če torej že v začetku vemo, da obstajajo nekatere razlike, ki bi morda znale biti nepremostljive, si jih priznajmo in se o njih s partnerjem pogovorimo.

2. Tekmovanje, kdo se je večkrat prilagodil

Večina ljudi se ne zaveda, da vse, kar počnejo, pravzaprav delajo zase. Tudi kadar ustrežemo partnerju ali partnerki, to naredimo zaradi sebe in ne zaradi njega ali nje. Tako se odločimo, ker v tej odločitvi prepoznamo določene koristi zase, ki pa običajno niso ozaveščene. In prav to je razlog, da imamo občutek prilagajanja in popuščanja. In seveda se nam zdi pošteno, da se v razmerju ne prilagajamo le mi, temveč tudi partner, saj če nas ima rad, kot imamo mi njega, bo to naredil za nas. In tako v mislih naredimo zaznamek vsakokrat, ko smo se prilagodili, in se jezimo na partnerja, če se on ne prilagodi nam. Da to vodi le v obtoževanje in pritoževanje, dve vedenji, s katerimi razmerju ne koristimo, je verjetno odveč pisati.

3. Izogibanje nesporazumom za vsako ceno

Včasih slišim koga reči, da s partnerjem nikoli nista v konfliktu. Zdi se, kot da je to nekaj, s čimer se ljudje pohvalijo, a moram priznati, da sama takšen stavek vidim prej kot opozorilo, da morda ni vse tako, kot bi želeli. Ljudje smo si različni, to je dejstvo. Imamo različne izkušnje, drugačne poglede na svet, različna pričakovanja in prepričanja, zato so nesporazumi neizogibni. Seveda pa je pomembno, da jih znamo tudi ustrezno rešiti. Zadrževanje svojega mnenja in občutkov z namenom, da se izognemo konfliktu, dolgoročno ni dobra strategija, saj se morda konfliktu s partnerjem res izognemo, ne moremo pa se izogniti konfliktu, ki se bije znotraj nas. Delček nas, ki pravi, da bi morali svoje mnenje in občutke izraziti, je namreč v nasprotju z delčkom, ki nas prepričuje, da moramo biti tiho. Tako nerešeni notranji kot tudi nerešeni zunanji konflikti pa prinašajo obilico nezadovoljstva in notranjega nemira. Smo v takšnem stanju res dobra družba partnerju ali partnerki.

4. Omejevanje svobodepartnerski odnos partnerski odnos

»Če je nekaj všeč meni, potem moraš to imeti rad tudi ti,« je razmišljanje, ki hitro vodi v omejevanje svobode. Seveda velja tudi obratno, ko se silimo v aktivnost, ki je všeč partnerju, le zato, da bomo skupaj preživeli prosti čas. Slednje je seveda pomembno, a le, če v skupnem preživljanju prostega časa oba uživava. Svoboda je ena od potreb, ki je skupna vsem ljudem in nihče ne mara občutka, da nekdo upravlja z nami ali nas kontrolira. Zato ne preseneča, da se, kadar ta občutek imamo, zelo hitro postavimo v bran. Siliti partnerja, da počne nekaj samo zato, ker je to všeč tudi nam, ali da neko svojo dejavnost opusti, ker mi v njej ne vidimo smisla, bo pogosto močno prispevalo k občutku, da nas hoče oseba, ki naj bi nas sprejemala takšne, kot smo, spremeniti. Če vas vprašam, ali si želite biti v razmerju z nekom, ki vas želi spremeniti, verjamem, da bo odgovor ne. Si torej res želimo biti oseba, s katero naš partner ne bo želel biti?partnerski odnos

5. Samoumevnost razmerja in partnerja

V začetku razmerja nam to še ni samoumevno. Vemo, da se je smiselno potruditi, če želimo, da se bo nadaljevalo. Po določenem času, ko vemo, da smo partnerja ali partnerko že osvojili in on ali ona nas, pa se v nas prikrade občutek, da nam ni treba ničesar več storiti, saj je ljubezen partnerja zagotovljena. S tem so povezana tudi pričakovanja, ki jih gojimo do partnerja ali partnerke in jih seveda nanj ali nanjo tudi naslavljamo. Kot na primer, pričakujem, da boš trikrat tedensko ti kuhal kosilo, da boš pomagal pri skrbi za hišnega ljubljenčka, da boš plačeval večji delež stroškov, ker imaš večjo plačo itd. Ker to pričakujemo, se nam zdi samoumevno, da bo partner to upošteval in se mu niti ne zahvalimo več, ko to res stori. Zakaj bi se mu, saj je vendar logično, da bo to storil. Ja, morda je logično, a pogosto je ta logika le v naših glavah, medtem ko partner morda razmišlja popolnoma drugače. A ne glede na to se je smiselno vprašati, kdaj smo mi sami bolj pripravljeni nekaj storiti oz. kdaj se počutimo bolje: kadar nekdo opazi delo, ki smo ga opravili, ali kadar ga ne? Nas res tako veliko stane, če sem in tja partnerju rečemo »hvala, ker si«?

Navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnosu škodujemo, je še veliko, veliko pa je tudi navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnos krepimo. A še preden se lotimo teh, je smiselno narediti evalvacijo partnerskega razmerja in najti tiste škodljive navade, ki bi jih lahko nadomestili z novimi. S katerimi? O tem pa preberite tu.

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos