Prispevki

Splav – tema, o kateri se ne govori

Splav je tema, o kateri se ne govori rado. Pa naj gre za načrtovano, spontano ali umetno sproženo prekinitev nosečnosti. Roko na srce, to je tema, o kateri tudi sama nisem veliko govorila. Izkušnje s splavom nisem imela, prijateljic in znank, ki bi to izkušnjo imele in želele o njej govoriti, pa tudi ne. Vsaj tako sem mislila.

Nepremično zrem v monitor, ki prikazuje notranjost moje maternice in malo drobceno bitjece, ki raste v njej. Nestrpno čakam besede ginekologinje, ki bo potrdila, da ima to drobceno bitjece utrip in povedala, da nosečnost poteka tako, kot mora. A ona ne reče nič. Le obrača ultrazvočno sondo, zdaj levo, zdaj desno, povečuje sliko na monitorju, jo zmanjša, pa nato spet poveča in v tišini proučuje videno.

»Ne vidim utripa,« končno reče. Še naprej nepremično zrem v monitor in iščem besede, ki bi jih lahko izustila. Zdi se mi, da bi morala ob tej novici kaj reči, vprašati. A moj um je v tistem trenutku popolnoma prazen. Ona še naprej obrača sondo zdaj levo, zdaj desno in proučuje videno, nato pa pove, da tudi velikost bitjeca ne ustreza velikosti, ki bi jo pri teh tednih že moral imeti. »Morali boste narediti splav,« reče.

Ko vidi moj skrušeni pogled, ki sem ga končno uspela odlepiti od zaslona, mi reče: »Veste, saj tega je veliko. O tem se sicer ne govori, a mi tega vidimo ogromno.« Verjetno me je želela potolažiti. Ni me. Če sem iskrena, v tistem trenutku verjetno ni bilo besed, ob katerih bi se lahko počutila bolje.

Ko je moj um končno spet začel delovati, je bila moja prva misel, da se je verjetno zmotila. Ko mi je trikrat potrdila, da se ni, mi razlagala, kakšna bi moral biti velikost bitjeca in kakšna je, mi razložila, kako bi se na monitorju videl utrip, če bi ta bil, sem se vdala. Verjetno se res ni zmotila. Razložila mi je, kakšne so moje možnosti, povedala, kaj priporoča, odgovorila na moja vprašanja o samem postopku umetno sproženega splava, me tolažila, ko je videla moj objokani in prestrašeni pogled in me na koncu napotila v porodnišnico, kjer naj bi se dogovorila za poseg. Ko sem tudi tam dobila potrditev, da je malo bitjece res odmrlo, in izvedela, da je splav izkušnja vsake četrte nosečnice, sem se začela spraševati, zakaj za hudiča se o tem ne govori in zakaj ti tega nihče ne pove že prej.

Že udeleženci delavnic za iskalce zaposlitve so me večkrat vprašali, če živim v nekem svojem »LaLa lendu«, kjer je vse lepo. Ne vem. Morda. Priznam, dnevnik gledam zelo redko, ker ne vidim smisla, da bi poslušala o vsej tej negativnosti. Novic tudi ne berem redno. Razen tistih redkih dobrih. Morda bi me vse skupaj ne prizadelo toliko, če bi vedela, da je tega več. Čeprav nisem prepričana. Ko namreč omenim, da sem imela splav, pogosto slišim, da je tega veliko. Vsak pozna vsaj eno osebo s to izkušnjo. Veliko pa je tudi tistih, ki so za splav pogosteje slišali šele po tistem, ko so ga izkusili. To mi daje misliti, da se o tej temi kljub vsemu govori premalo.

Kako koristno bi bilo, če bi se o tem govorilo več, sem spoznala v času okrevanja, ko sem imela kopico vprašanj in nikakor nisem našla ustreznega sogovornika, ki bi mi lahko nanje odgovoril. Ljudje so se z zgodbami o podobnih izkušnjah začeli oglašati šele, ko sem jim sama povedala svojo. Ker se o tem ne govori, ljudje prvi hip, ko jim poveš, niti ne vedo, kaj bi rekli. Tako kot sem ob besedah ginekologinje: »Ne vidim utripa,« brez besed ostala jaz, brez besed ostanejo tudi oni. Nato končno izustijo nekaj od naslednjega: »Je že moralo tako biti,« »Verjetno je tako bolje,« in podobno. Vem, da so vse te besede izrečene dobronamerno, a moje mnenje je, da nikakor niso primerne. To je bilo nekaj, česar, vsaj jaz, v tistem trenutku nisem želela slišati. In v pogovoru z drugimi sem ugotovila, da nisem edina.

Da boste ob besedah »imela sem/sva splav«, ki vam ji bo izrekla prijateljica, prijatelj ali kdorkoli drug, tej osebi lažje stali ob strani, spodaj navajam nekaj stavkov tolažbe, ki jih je morda bolje ohraniti zase, kakor tudi to, kako lahko tej osebi kljub vsemu v težkih trenutkih stojite ob strani.

Lepo lepo vas prosim, nikar ji ne recite, da je tako bolje. Ne veste, kaj je zanjo v tem trenutku bolje. Ne recite ji: »Saj bosta še poskušala in vama bo naslednjič uspelo.« Morda bo, morda ne bo, a to ni bistvo. Bistvo je, da sta si želela tega otroka. Da, prav tega, ki ga zdaj ni več. Ne recite ji, da čas celi rane. Čas je v tistem trenutku lahko prej sovražnik kot pa prijatelj. Ne recite ji »Vse je za nekaj dobro.« Verjamem, da razumsko to ve tudi sama, a v tistem trenutku je to kljub vsemu težko sprejeti. In za božjo voljo ne recite ji: »Poskusi iti naprej s svojim življenjem.« Saj sama ve, da bo prej in slej morala naprej s svojim življenjem, a v tem trenutku tega ne zmore oz. niti morda ne ve kako.

Če ji res želite stati ob strani, boste več kot dovolj naredili že s tem, da jo poslušate, ne da bi ji ob tem dejali karkoli. Pustite ji, da pošlje vse v k***c, da joče ali da cepeta na mestu, če je to tisto, kar potrebuje. Pustite ji, da najde svoj način in izrazi svojo bolečino. Povejte ji, da ji stojite ob strani, da ji boste pomagali, če lahko to na kakršen koli način storite. Objemite jo. In če že mislite, da morate kaj reči, a so se prav v tistem trenutku vse vaše misli skrile v najbolj oddaljen kot vašega uma, ji preprosto recite, da ne veste, kaj reči.

A prav to je tisto, česar velika večina ljudi ne zmore. Hudo jim je, ko gledajo nekoga, ki trpi. In ker ne znajo ali pa morda ne zmorejo le biti v tišini ob trpljenju drugega, želijo pomagati. In dajo nasvet(e) ali povedo svoje mnenje, da le ne bi bilo tišine. Te mučne tišine. A prav ta »mučna tišina« je tisto, kar marsikdo potrebuje bolj kot karkoli drugega.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razočaranje oz. razočaral(a) me je

Ste že kdaj rekli, da vas je nekdo razočaral? Verjetno je odgovor da. Pa ste se kdaj vprašali, kaj to v resnici pomeni oz. kaj je razlog za vaše razočaranje?

Kadar rečemo, da smo razočarani, običajno razlog za to svoje počutje najdemo v drugih ljudeh ali pa v neki posebni situaciji. Razočarani smo, ker partner ni takšen, ko smo verjeli, da je. Za naše razočaranje je torej kriv on. Razočarani smo, ker nismo dobili zaposlitve, ki smo si jo želeli. Za naše razočaranje je torej kriva omenjena situacija ali pa kadrovik, ki v nas ni prepoznal dobrega kandidata. Razočarani smo, ker se otroci ne vedejo tako, kot smo jih učili, da se morajo. Za naše razočaranje so torej krivi oni.

Pa je res tako? So res za naš občutek razočaranosti krivi drugi ali neke situacije?

Vzemimo primer: s partnerjem praznujeva obletnico in odločim se, da nama pripravim večerjo. V mislih že pripravim jedilnik, si reorganiziram obveznosti, da bom lahko odšla po nakupih, in se veselim njegovega odziva, ko bo na mizi zagledal čudovit pogrinjek s svečami, steklenico svojega najljubšega vina in slastne jedi. Veselim se, saj vem, da si že kar nekaj časa nisva vzela trenutka le zase in obletnica bo kot nalašč za to. Vzhičena zaradi pričakovanja prijetne večerje partnerju povem, da sem razmišljala, da bi nama za obletnico pripravila večerjo, in pojasnim svojo idejo, da bi si ta večer vzela le zase. V pričakovanju njegovega navdušenja me nekoliko zaskrbi, ko ne dobim takojšnjega odgovora in ko vidim, da o nečem premišljuje. »Ravno takrat ima moj sodelavec poslovilno večerjo, saj je našel novo službo. Bi bilo v redu, če za en dan prestaviva?« Moje navdušenje v trenutku izpuhti in preplavi me razočaranje, ki se kmalu spremeni v jezo ob misli na njegovo brezbrižnost.

Kot je razvidno iz zgodbe, ima vsak partner določene ideje, kako preživeti določen večer in s temi zamislimi so povezana tudi pričakovanja. Ona ima idejo prijetnega ambienta, čudovitega pogrinjka, steklenico partnerjevega najljubšega vina in hrane, vse na točno določen dan – dan njune obletnice. On ima sliko druženja s sodelavci in večerje v izbrani restavraciji. Ona pričakuje romantičen večer s partnerjem, on poslovilno večerjo s sodelavci. Ona ima tako definirano idejo in pričakovanja, da lahko že samo ob misli na ta večer občuti veselje in srečo, kot bi ju doživela ob dejanski večerji. In prav to je razlog, da jo ob njegovem odgovoru preplavi razočaranje.

Njena slika idealne obletnice, ki si jo je kreirala v glavi, se je namreč v trenutku podrla. Vse njene ideje in pričakovanja, ki jih je gojila do partnerja in do samega večera, so šli po zlu. Jo je torej razočaral partner ali se je razočarala sama, s tem ko je delala račun brez krčmarja in si narisala sliko idealnega večera, ne da bi pred tem pri partnerju sploh preverila, ali je tisti večer prost? Bi bila enako razočarana, če bi na idejo večerje le pomislila, se odločila preveriti pri partnerju, ali mu njena ideja ustreza, in šele po njegovi potrditvi začela v mislih pripravljati jedilnik, reorganizirati svoj urnik in načrtovati pogrinjek? Verjamem, da ne. Njena pričakovanja bi bila v tem primeru popolnoma drugačna in idejo, da svojo izkušnjo večerje izvede dan pozneje, bi sprejela popolnoma drugače.

Ne gre za to, da bi bil za neuspelo večerjo na dan obletnice kriv kdorkoli od njiju. Ni namen iskati krivca. Pomembno pa je, da se zavedamo svojih pričakovanj. Kajti pričakovanja so nekaj, kar si v odnosu do drugih in do dogodkov vedno kreiramo. Tako imamo pričakovanja do sebe, do drugih, do tega, kako se bodo odvili posamezni dogodki in pričakovanja v življenju na splošno. Kadar se naša pričakovanja ujemajo s tem, kar zaznavamo v zunanjem svetu, smo zadovoljni, kadar se ne, smo jezni, žalostni ali razočarani. S pričakovanji samimi po sebi torej ni nič narobe, težava nastopi, ker so pogosto nerealna, a jih kljub vsemu gojimo in pri njih tudi vztrajamo.

Ko se bomo torej naslednjič zalotili ob misli, da nas je nekdo (spet) razočaral, se vprašajmo, kaj smo pravzaprav pričakovali od njega ali nje, ali so bili naša pričakovanja realna ali pa morda ne, ali so bila kreirana na podlagi dogovora in preteklih izkušenj s to osebo ali pa le na podlagi lastnih želja in idej. Kajti ni oseba tista, ki nas je razočarala. Razočaralo nas je dejstvo, da niso bila uresničena naša pričakovanja – pričakovanja, ki smo jih kreirali sami.

Z razočaranjem, ki ga čutimo do drugih ali do sebe, se lahko uspešno soočimo tudi s HSE Coachingom

Z ljubeznijo. ♥

Petra