Prispevki

5 koristi samozavesti

Spomnim se, da sem leti zavidala ljudem, ki sem jih doživljala kot samozavestne. Prepričana sem bila, da je njihovo življenje mnogo lažje kot moje, da so mnogo srečnejši in zadovoljnejši, kot sem bila jaz. Zdelo se mi je, da jim gre vse kot po maslu, da jim nikoli v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega. Vse bi dala, da bi bila lahko takšna, kot so bili oni.

Danes, nekaj let po tem, ko sem se odločila svoji nesamozavesti narediti konec, lahko rečem, da samozavest s seboj nosi številne koristi. Žal se moje prepričanje, da gre samozavestnim ljudem vedno vse kot po maslu, da jim v ničemer ne spodleti in da se jim nikoli ne zgodi nič slabega, ni uresničilo. A kljub temu sem v svojem življenju prepoznala številne koristi samozavesti. Pet jih predstavljam v tokratnem zapisu.

Postavitev realnih in dosegljivih ciljev                          kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje imajo jasno zavedanje o svojih močnih in šibkih točkah, zato si lahko postavijo realne in dosegljive cilje. Prav realnost ciljev in zaupanje v svoje sposobnosti sta dva dejavnika, ki na posameznika delujeta motivacijsko in samozavestnim ljudem omogočata, da po poti do cilja nadaljujejo tudi ob morebitnih neuspehih. Vsak uspešno dosežen cilj predstavlja spodbudo za nadaljnje postavljanje ciljev in hkrati krepi njihovo samozavest.

Prepričanje, da smo gospodarji svojega življenja                      kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje se zavedajo, da niso nemočne žrtve okoliščin in življenja, temveč da lahko svoje življenje upravljajo. Zaupajo v svoje notranje sposobnosti in verjamejo, da sta uspeh in zadovoljstvo odvisna od njihovega truda in ne zunanjih dejavnikov. Zato tudi prevzemajo odgovornost za svoje dobro ali slabo počutje in v primeru slednjega iščejo rešitve pri sebi, ne pa v spremembah okoliščin ali drugih ljudi.

Pozitivna naravnanost                    kako postati samozavesten

Sami sebi smo lahko najhujši kritik ali najboljši prijatelj. Samozavestni ljudje so vsekakor slednje. Ker verjamejo vase, v svoje sposobnosti, hkrati pa se zavedajo tudi svojih šibkih točk in tega, da lahko na njih delajo, če se le tako odločijo, se ne zasujejo s plazom kritik vsakokrat, ko naredijo napako. Zavedajo se, da so te del življenja in učenja ter jih kot takšne tudi sprejemajo. Zavedajo se tudi, da storjena napaka ne pomeni neuspeha in ni znak njihove nekompetentnosti, temveč je priložnost za osvojitev nove lekcije.

Sproščenost v komunikaciji z drugimi              kako postati samozavesten

Samozavestni ljudje ne potrebujejo potrditve s strani drugih, zato da bi vedeli, da so dovolj dobri. To jim omogoča, da so v komunikaciji z drugimi mnogo bolj sproščeni, saj jim ni treba nikogar očarati. Posledično se jim ni treba pretvarjati, da so nekaj, kar niso. Zavedajo se, da ne morejo biti vsem všeč, zato tega niti ne poskušajo. Ker jih ni strah zavrnitve, so v navezovanju novih stikov veliko bolj sproščeni, posledično pa tudi uspešni, k čemur pa pripomore tudi njihova pozitivna naravnanost.

Konstruktivno spoprijemanje s težavami                         kako postati samozavesten  

Za svoje težave ne krivijo drugih ljudi, niti okoliščin, zato ne čakajo, da bo njihove težave rešila neka tretja oseba, temveč stvari vzamejo v svoje roke in začnejo iskati rešitev. Zavedanje, da so za svoje življenje najbolj odgovorni sami, jim daje občutek notranje moči, kar jih opogumlja, da se s težavami soočijo. Ker jih ni strah priznati svojih slabosti in prositi za pomoč, to storijo, kadar prepoznajo, da jo potrebujejo, in ne čakajo na usmiljenje drugih, da bi jim pomoč ponudili. Vse to jim omogoča, da se s težavami soočijo hitreje, predvsem pa brez odvečne drame.

Z ljubeznijo. ♥  

Petra

Kaj nam sporočajo sanje?

Nekaj časa nazaj sem bila v situaciji, ko je cela moja bit kričala naj naredim korak naprej v smeri novega, mene pa je bilo tako zelo strah. Vztrajala sem v okolju, ki sem ga dobro poznala in ki mi je nudilo varnost. A ta varnost je imela svojo ceno in dolgo časa si nisem hotela priznati, da je cena, ki jo plačujem za občutek varnosti počasi postajala prevelika.

Spomnim se, da sem v tistem obdobju ponoči zelo veliko sanjala, sanje pa so bile vedno enake. Sprehajala sem se med travniki in polji, ki so blizu mojega doma, občudovala čudovito okolico in se prepuščala toplim sončnim žarkom. Ta miren in sproščujoč sprehod je vedno prekinilo zavedanje, da sta moji nogi tako zelo težki, da ju le s težavo premikam. Občutek sem imela, kot da bi imela na nogi priklenjeni veliki železni krogli. Takšni, ki jih včasih vidimo priklenjeni na noge jetnika v kakšnem filmu. Nogi sem le s težave vlekla po tleh, moja zgornja polovica telesa pa je želela hiteti naprej in uživati v naravi, ki me je obdajala. A ni šlo. »Jetniški krogli« sta bili preveliki. V nekem trenutku sem se zalotila, da moje telo sploh ni več ravno, temveč poševno. Zgornji del telesa je bil nagnjen naprej, spodnji pa je obtičal nekje v ozadju. Kot znameniti poševni stolp v Pisi, le da je bil naklon mojega telesa občutno večji. Čudila sem se sama sebi in temu, da ne padem.

Sporočilo, ki so mi ga nosile sanje

Tu so se sanje običajno končale. Prvič in drugič jim nisem posvečala posebne pozornosti. Ko pa so se ponavljale skoraj vsako drugo noč sem začela razmišljati, kaj mi pravzaprav želijo sporočiti oz. kaj je tisto, kar mi želi sporočiti moja podzavest. Prepričana sem bila, da imajo sanje nek pomen, drugače se ne bi tako vztrajno ponavljale. In res so ga imele. Govorile so o dveh delih mene – enem, ki se mu je mudilo narediti korak naprej in drugem, ki je želel ostati tam kje je, v poznanem in varnem okolju.

Sledilo je ogromno razmišljanja, tehtanja prednosti in slabosti tako enega kot drugega koraka, veliko dvomov o sebi in svojih sposobnostih, veliko spodbudnih pogovorov s strani drugih in tudi spodbudnih besed, ki sem jih namenila sama sebi. »Kdaj, če ne zdaj? Saj pravijo, da je vse za nekaj dobro. Grem, potem pa kar bo, pa bo,« sem si govorila in na koncu sprejela odločitev, da naredim korak naprej. Odločitev, ki je bila vse prej kot enostavna, a je bila prava. To sem globoko v sebi začutila v tistem trenutku, ko sem si jo upala izgovoriti sama sebi na glas. Zanimivo, kako drugačen je bil ta občutek od tistega, ki sem ga imela, ko sem odločitev izgovarjala le v svoji glavi. Izrečena na glas je imela kar na enkrat mnogo večjo težo. In tisto, kar je še bolj zanimivo, omenjene sanje se od takrat naprej niso več ponovile. Moja podzavest mi je preko sanj predala sporočilo, ki sem ga potrebovala.

Bodite pozorni na svoje sanje. Včasih nam lahko povedo mnogo več, kot se zdi na prvi pogled. Naša podzavest ali naša duša – kar vam je bližje – ima odgovor na čisto vsako naše vprašanje, le zastaviti ga moramo.

Bolj kot smo sproščeni in osredotočeni, lažje bomo pravilno oblikovali vprašanje in ga predali podzavesti z zaupanjem, da bomo dobili odgovor, ki je pravi za nas. Poslušajte vodeno meditacijo za dober spanec, ki vas bo sprostila, v vas zbudila občutek notranje moči in zaupanja, nato pa tik preden počasi utonete v spanec svojo podzavest prosite za pomoč. Verjemite, vsi odgovori so že v vas.

Več meditacij poiščite tu.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Danes ne več – II. del

Danes ne več – 1. del

Šokirana od sanj še nekaj časa nisem mogla zaspati nazaj. Kaj mi hočejo sporočiti te sanje? So odgovor na moje vprašanje podzavesti? In takrat se mi je posvetilo. »Nemoč,« sem izgovorila polglasno.

To je to. To občutek, ki me spremlja že od otroštva. Zato se mi dogajajo vse te stvari. Ker se le redko dovolj odločno postavim zase. Ker se običajno umaknem in ostanem tiho, ko bi morala spregovoriti. Ker pustim, da drugi postavljajo meje, ki bi jih morala postaviti jaz. Ker ne branim svojih želja in sanj. Ker si ne priznam, kaj je tisto, kar si pravzaprav sploh želim. Ker ne skrbim zase in za svoje telo. Ker poslušam druge, ko bi morala poslušati sebe. Redkim trenutkom, ko sem uspela zbrati moč in se postaviti zase, je sledil začasen trenutek ponosa, temu pa še mešanica dvoma, sramu in občutka krivde.

Kdo pa si ti, da se lahko kar upreš? Je to kar imaš povedati res tako pomembno? Se ti ne zdi, da bodo drugi znali povedati več zanimivega? Kdo pa misliš da si, da bodo upoštevali tvoje želje? Ah, saj ni pomembno. Bom že nekako. Malo je pa že treba potrpeti. To so le delčki mojega razmišljanja s katerimi sem si zmanjševala svojo pomembnost in posledično svojo vrednost. Zato seveda ne preseneča, da dolgo nisem razumela ljudji, ki so govorili o tem, da postavijo sebe na prvo mesto. Zdeli so se mi tako presneto egoistični. A prav ta egoizem sem jim na skrivaj zavidala. Znali so narediti to, česar jaz nisem – postaviti mejo.

Beseda egoizem ima v našem prostoru še vedno zelo negativen prizvok. A v tem, da poskrbimo zase in za svoje potrebe ni nič napačnega, če le ne delamo tega na račun drugih. Danes to vem. In ko se ozrem nazaj se mi zdi logično, da so nekateri znali postaviti meje. Znotraj njih namreč ni potekal stalen boj za pozornost, ni jim bilo treba stalno ugajati, zato so lahko svoje mnenje in želje izražali samozavestno in brez slabe vesti.

Ozaveščeno prepričanje o moji nepomembnosti mi je omogočilo, da sem na svojo preteklost lahko pogledala z druge perspektive, ostajalo pa je vprašanje kako naj to prepričanje spremenim. Še vedno sem veliko brala in poskusila vse, kar me je navdajajo s trohico upanja, da bi mi lahko pomagalo spremeniti ali vsaj malce zamajati to tako globoko zakoreninjeno prepričanje. V kombinaciji s psihoterapijo sem uporabljala tudi tehnike nevrolingvističnega programiranja, vodene in vizualizacijske meditacije, uravnovešanje in čiščenje čaker ter energijskega telesa, strategije life coacha Tonyja Robbinsona, metodo HSE, znanja s področja realitetne terapije in teorije izbire in še kaj bi se našlo. Kombinacija vsega, predvsem pa sledenje svoji intuiciji, me je pripeljalo do spremembe prepričanja. Spoznala sem, da smo vsi enako pomemben delček sestavljanke, ki se ji reče Življenje. Če temu ne bi bilo tako, ne bi bili tu. Dojela sem, da pomembnost nima absolutno nobene veze s tem, kaj si o meni mislijo drugi. To je njihova stvar, ne moja. Razumela sem, da moja pomembnost nima ničesar skupnega z ugajanjem drugim, s tem, da ne izrazim sebe in svojih želja. Ničesar mi ni treba narediti zato, da bi bila pomembna. To je moja pravica, ki mi je bila podarjena že z rojstvom in še prej, zato je kot taka del mene, del mojega bistva. Nihče in nič mi je ne more vzeti, če tega ne dovolim sama. Kako neverjetno osvobajajoč občutek. Ogromna količina bremena je naenkrat padla dol z mene. Občutek olajšanja, ki sem ga začutila je neopisljiv z besedami. To preprosto morate doživeti.

A pot do sem je bila strma. Ogromno je bilo ljudi, ki so me popolnoma nevede spremljali na poti moje rasti, ljudi, ki so bili pravzaprav moja lekcija. V vlogi žrtve, ki sem jo dolgo časa živela, sem na njih gledala kot na nesramne in brezobzirne osebke tega sveta, ki jim je popolnoma vseeno, če prizadenejo čustva drugih. Danes vem, da je čustvene rane povzročila moja interpretacija njihovega vedenja in ne to samo po sebi. Interpretacija, ki je bila osnovana na podlagi »nedolžne« odločitve sprejete v otroštvu. Danes vem, zakaj so bili ti ljudje del mojega življenja. V procesu opustitve prepričanja sem odpustila vsem, na katere so me vezala kakršna koli neprijetna čustva. Ni jih bilo malo. Na koncu me je čakal še najtežji del – odpustiti sebi, da sem tako dolgo zanemarjala sebe in svoje želje, odpustiti, da si nisem dovolila resnično živeti, da sem se tako dolgo delala majhno in nepomembno. Po vsem tem je prepričanje odpadlo samo po sebi. Nisem ga več potrebovala in popolnoma naravno ga je nadomestilo novo.

Življenje me je tako pripeljalo to točke, ko lahko zaupam. Kako zaupam? Tako, da osmišljam pretekle in sedanje dogodke in nanje gledam kot na lekcije, kar pravzaprav tudi so. Tako, da odpuščam sebi in vsem, za katere verjamem, da so me prizadeli. Komu zaupam? V prvi vrsti sebi. Zaupam, da imam dovolj znanja in moči, da lahko po vsakem padcu ponovno vstanem. Ker, da, tudi padci so del življenja. Zaupam svoji intuiciji, da me vodi po poteh, ki jih moram prehoditi. Zaupam, da me bodo na teh potem spremljali tisti, ki jih potrebujem za svojo rast. Tako kot so to že delali v preteklosti. Razlika je le v tem, da me bodo na novih poteh spremljale nove osebe. Zaupam pa tudi v Življenje, v neko višjo inteligenco, ki je tako vrhunsko zrežirala dogodke mojega življenja in nežno testirala mojo mero potrpežljivosti. Kot da bi mi želela reči No, koliko tega sranja boš še požrla dol? Ti res še ni dovolj?

Bi si želela, da bi me Življenje pripeljalo do tega spoznanja preko manj bolečih izkušenj? Seveda, saj nisem mazohistka. A kar je, je. Preteklosti ne morem spremeniti, sedanjost in prihodnost lahko. Nekaj časa sem še objokovala svojo preteklost in to, da sem tako dolgo samo životarila. A danes ne več. Danes živim. In tudi ne želim več ugajati. Danes želim preprosto biti in živeti to, kar v svojem bistvu sem. Če je komu to všeč, super, če komu ni, tudi prav. Tukaj sem. Vzemite ali pustite. Odločitev je vaša.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Danes ne več – I. del

Zaupaj. Beseda, ki sem jo slišala že neštetokrat. In dve, ki sta se kot odmev v mojih mislih vedno pojavili takoj zatem: Kako? Komu?

O svoji spremembi, da končno postavim sebe na prvo mesto in začnem poslušati svoje telo in svoje želje, sem pred kratkim že pisala. Kot posledico omenjene spremembe sem v zadnjem času večkrat slišala »Super izgledaš,«, »Saj kar žariš,«; besede in misli, ki so me vsakič znova nežno pobožale. A moje védenje, da nekaj delam prav ne izhaja iz njih, temveč iz mirnosti, ki jo čutim v sebi. Ta je posledica zaupanja – zaupanja, da bodo ljudje in dogodki, ki jih potrebujem za svojo rast, nekako že našli pot do mene in zaupanja, da ljudje in izkušnje, ki jih ne potrebujem več, ne bodo (p)ostali del mojega življenja. Ne zato, ker bilo z menoj nekaj hudo narobe ali ker nekaj ne delam prav, temveč preprosto zato, ker jih sedaj, v tem trenutku ne potrebujem.

Lahko je za nazaj »zložiti« dogodke tako, da imajo smisel, pogosto pa je težko zaupati, da imajo nek smisel tudi sedanji dogodki, predvsem tisti, ki nam niso najbolj ljubi. A vendar prav s tem, ko »zložimo« in osmislimo pretekle dogodke, pridobimo zaupanje v to, da smo točno tam, kjer moramo biti in da nas življenje vodi prav tja, kamor moramo priti.

A začnimo na začetku … Dolgo je že od takrat, ko sem sprejela odločitev, da ne jaz, ne moje potrebe in želje niso pomembne. To se je zgodilo spontano. Otroški um pač deluje po svoje. Ne da bi se te odločitve sploh zavedala, sem živela življenje oz. bolje rečeno, sem dovolila življenju, da se mi dogaja. V situacijah, takšnih in drugačnih, sem vedno znova dobivala potrditev za to, kar sem nekje globoko v sebi že vedela – nisem pomembna. Obkrožena z ljudmi, sem imela kljub temu pogosto občutek, da sem nevidna in neslišna. Mnoga mnenja so bila neizrečena, ker niso bila pomembna. Mnoge želje in sanje neizražene in neuresničene, ker niso bile pomembne. Precejšen del mojega odraslega življenja je bila bitka za pozornost, želela sem ugajati, da bi dobila potrditev, po kateri sem tako hrepenela. Potrditev, da sem pomembna. Težava je bila le v tem, da se niti nisem zavedala po čem pravzaprav sploh hrepenim. Vedela sem le, da nisem srečna.

Bili so dnevi, ko sem komaj čakala, da se zvečer zvrnem v posteljo. Spanec mi je omogočil beg pred vsem, s čimer se nisem znala soočiti. Neuspešna partnerska zveza in stresne situacije v službi so bile kaplja čez rob in spoznala sem, da tako ne morem več živeti. Nekaj sem morala narediti. Prvi korak: knjige za osebnostno rast. Požirala sem eno za drugo in počasi je vprašanje »Zakaj se to dogaja ravno meni?« nadomestilo vprašanje »Kaj se lahko iz te situacije naučim?« Nekaj odgovorov sem našla, vendar pa še vedno nisem imela občutka, da sem prišla stvari do dna. Zato sem nadaljevala. Tokrat s pomočjo psihoterapije – najprej kot uporabnica transkacijske analize, nato kot študentka realitetne terapije in teorije izbire. Prav psihoteapija je bila tista, ki mi je pomagala, da sem prvič resnično prišla v stik s svojo otroško odločitvijo, da nisem pomembna.

Ljudje so naša ogledala, pravijo. In kako prav imajo. Situacije v katerih sem imela občutek, da sem nevidna in neslišna so mi sporočale prav to, kar je bilo zakopano tako globoko v meni. A čeprav sem prepričanje prepoznala, še nisem vedela dovolj, da bi ga lahko tudi spremenila. Življenje mi je še naprej dajalo lekcije, ki sem jih vedno pogosteje prepoznala, a iz njih nisem znala potegniti bistva.

Ne verjamem v naključja, zato tudi ne verjamem, da se je knjiga Moč vaše podzavesti naključno znašla v mojih rokah. Sporočilo knjige, ki se me je najbolj dotaknilo je bilo: Vaša podzavest ima vse odgovore. Avtor v knjigi spodbudi, da pred spanjem na svojo podzavest naslovimo vprašanje, na katerega želimo izvedeti odgovor. »No, če je pa tako enostavno, zakaj pa ne bi poskusila,« sem si mislila. »Zakaj se mi dogajajo vse te stvari?« se je glasilo moje vprašanje. »Prosim za jasen odgovor, ki ga bom lahko razumela,« sem še dodala.

Sredi noči me zbudijo moreče sanje. Sanjalo se mi je, da sem bila mama ugrabljenega dojenčka. Vedela sem kdo so ugrabitelji, videla sem jih. Videla sem kako držijo jokajoče bitjece in jih rotila naj ga vendar pustijo. Vse bom naredila, plačala kakršno koli vsoto denarja, vse, le naj mi ga živega in zdravega vrnejo nazaj. Mrtvo hladno so me zavrnili. Posmehovali so se mojim prošnjam, v meni pa je rastel obup. Vedela sem, da ne morem nič. Če se zapodim proti njim, ga bodo ranili. Moje rotenje jih ni ganilo. Jok otroka tudi ne. Imelo me je, da bi jih ubila. A sem vedela, da bi s tem ubila tudi njega. V meni je vrela mešanica žalosti, strahu, panike in besa, ki so izmenično prihajali na plan. Bila sem ujeta. Bila sem poražena. Popolnoma nemočno sem lahko le opazovala situacijo. V tistem trenutku sem se zbudila.

Danes ne več II. del

Z ljubeznijo. ♥

Petra