Prispevki

4 ovire na poti do uspeha

Ste kdaj pomislili, da bi lahko dosegli mnogo več, če bi se le zavzeli? Ali se spraševali, kako uspe uspešnim ljudem premagati vse ovire, ki na poti do uspeha bremenijo vas? Jih oni morda nimajo?kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Prepričana sem, da jih imajo. Včasih malo za hec, malo pa čisto zares rada rečem, da življenje na poti do uspeha občasno preizkuša našo trdno voljo in odločnost, ko nam nasproti pripelje še kakšno dodatno in nepričakovano oviro. In večji ko so naši cilji, več ovir je možnih. A če uspemo premagati te, ki so opisane v tokratnem zapisu, bomo tiste, ki nam jih nepričakovano prinese življenje, mnogo lažje premagali.

Katere ovire je torej treba premagati?

1. Strah pred spremembo

Ljudje smo bitja ugodja. Ostajamo tam, kjer nam je znano, kjer vemo, kaj lahko pričakujemo, in kjer se počutimo varno. Postopno se tako začnemo počutiti relativno dobro tudi v neprijetnih situacijah, še posebej, če smo nagnjeni k razmišljanju »lahko bi bilo še slabše«. Spremembo večina ljudi povezuje z nečim nepredvidljivim, nepredvidljivega pa jih je strah. Kadar ne želimo, da bi nas ta strah ohromil, lahko naredimo dvoje. Prvič, osredotočimo se na pozitivne koristi spremembe in se vprašajmo, kaj dobrega bo ta prinesla ne le nam, temveč tudi našim bližnjim. In drugič, pomislimo na to, kje bomo čez nekaj let, če spremembe ne naredimo. Če že danes nismo zadovoljni, bomo verjetno čez nekaj let še manj. Beg pred neugodjem in tek k ugodju sta dva glavna motiva za naše delovanje in z opisanim načinom neugodje nekoliko potenciramo, ko pomislimo na svojo nezadovoljujočo prihodnost, hkrati pa potenciramo tudi ugodje, ko pomislimo na vse koristi, ki jih bo sprememba prinesla s seboj.

2. Pomanjkanje discipline

Oh ja, disciplina. Če bi se jo le dalo kupiti v trgovini, potem bi bilo včasih tudi meni lažje. A ker to ni mogoče, je dobro, da znamo poiskati druge načine, da samodisciplino razvijemo. Pri tem nam lahko pomaga, da najprej razvijemo navado samomotivacije. Za razvijanje te strokovnjaki priporočajo uporabo Zlatolaskinega pravila, ki pravi, da smo ljudje zelo motivirani za opravljanje izzivov, ki jih doživljamo kot ravno prav zahtevne. Če so namreč preveč zahtevni, se jih ustrašimo in začnemo odlašati, če so premalo zahtevni, se ob njih dolgočasimo. Prav dolgočasna opravila pa prav tako sodijo na seznam opravil, s katerimi odlašamo. Pomembno je tudi, da so izzivi oblikovani, tako da nam omogočajo merjenje svojega lastnega uspeha. Tako bomo dobili nov zagon vsakokrat, ko bomo videli, da smo izziv uspešno rešili. Prav ta zagon pa nam bo dal motiv, da si postavimo nov izziv, saj bomo postopno razvijali občutek zadovoljstva ob svojih uspehih. Ta pa bo tisti, ki nas bo gnal naprej.

3. Veliko govorite, malo naredite

Ljudje, ki na veliko razlagajo vse svoje načrte, pogosto izdelane v detajle, vse prevečkrat ostajajo le pri govorjenju in načrtovanju. Čeprav so odločeni, da bodo naredili korak do spremembe, ki si je želijo, pa tej odločitvi manjka ključna sestavina – akcija. Nič ni narobe, če imamo dodelan načrt, kako bomo nekaj dosegli, to pogosto lahko naš uspeh še celo olajša. Prav tako ne s tem, da svoje načrte delimo z drugim. Celo nasprotno, raziskave kažejo, da je večja verjetnost, da bomo cilj dosegli, če o njem pripovedujemo drugim. A vendar je dejstvo, da je prej ali slej treba narediti tudi konkretne korake in aktivnosti, ki nas bodo do uspeha pripeljali. Če se zavedate, da veliko govorite o svojih ciljih, ne storite pa konkretnih korakov do njih, se vprašajte, kaj konkretnega lahko v tem trenutku storim, da bom korak bližje svojemu cilju. In ta korak tudi storite.

4. Nepotrpežljivost

Ker živimo v času, ko nam je marsikaj na dosegu roke in nekatere svoje želje praktično lahko uresničimo takoj, smo pozabili, da dolgoročne spremembe zahtevajo svoj čas, določeno mero vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko se rezultati ne pokažejo dovolj hitro, in priznajmo si, redko se po našem mnenju pokažejo dovolj hitro, vse prevečkrat obupamo in se zadovoljimo z obstoječim, pa čeprav ne ravno najbolj zadovoljujočim stanjem. Željo po takojšnih rezultatih lahko zadovoljimo tudi s tem, da se naučimo postavljati si majhne cilje in se veseliti manjših uspehov, ob zavedanju, da nas bodo prav ti postopno privedli tudi do večjega. Prav to nam bo pomagalo ohranjati potrpežljivost.

Z ljubeznijo. ♥
Petra kako uspeti kako uspeti kako uspeti

Uživajmo v prazničnih dneh tudi, če smo sami

Nekatere ob misli, da bi praznične dni preživeli sami, spreleti nelagodje, morda celo strah. Drugi se ob tej isti misli vzradostijo in se neskončno veselijo prihajajočih prazničnih dni. V čem je razlika? Kako to, da prvi ob misli na samoto občutijo nelagodje, drugi pa ugodje?

Razlog se skriva v naši razlagi dejstva, da bomo praznike preživeli sami. Pa tudi v tem, kako razumemo samoto – kot osamljenost ali kot preprosto to, kar je – samota. Biti sam in biti osamljen namreč nikakor nista sinonima.

Ko rečem, da sem sama, temu ne pripisujem neke negativne vrednosti ali pomena, temveč le navajam dejstvo. Morda se za besedno zvezo biti sam celo skriva interpretacija: kočno si bom lahko vzela čas zase; v miru se bom razvajala v peneči kopeli; nalila si bom kozarec vina, se zavila v toplo odejo in brala do onemoglosti. Ob misli na vse to se človek težko počuti neprijetno.

Ko pa rečem, da sem osamljena, je zgodba popolnoma drugačna. V besedici osamljenost se namreč skrivajo povsem drugačne interpretacije: nikomur ni toliko mar zame, da bi me prišel obiskat; za nikogar nisem dovolj pomembna, da bi me kam povabil; nihče me nima rad; nisem vredna, da bi bila v družbi drugih ljudi; če bi jim bilo mar, bi se spomnili name. To je le nekaj interpretacij, ki se skrivajo v jedru osamljenosti in seveda se ob misli nanje težko počutimo dobro. Še posebno v prazničnih dneh, ko so pričakovanja, da moramo biti obkroženi z ljudmi, toliko večja.

Če smo torej v situaciji, ko bomo praznične dni preživeli sami in nam je ob misli na to neprijetno, razmislimo, kako si samoto interpretiramo. Kako ob misli na to, da bomo sami, razmišljamo o sebi, pa tudi o drugih? Prav to so namreč tiste misli, ki so tesno povezane s tem, v kakšnem vzdušju bomo preživeli dneve do konca leta. Vzdušje namreč ni odvisno od praznikov in ljudi, temveč od nas oz. tega, kako v dani situaciji razmišljamo in kako si jo interpretiramo. Morda pa so prav ti trenutki priložnost, da se ob razmišljanju, kako drugim nismo pomembni, saj bi nas v nasprotnem primeru obiskali ali povabili na obisk, vprašamo, kako pomembnost kažemo sami sebi.

Kako lahko praznične dni izkoristimo in naredimo nekaj, s čimer si bomo pokazali, da smo pomembni zase? Kako lahko poskrbimo za svoje dobro počutje prav mi sami, ne glede na to, ali praznike preživljamo v družbi drugih ali ne? Kako lahko čas, ki ga povezujemo z obdarovanjem, širjenjem ljubezni in hvaležnostjo, preživimo tako, da se obdarimo sami, da širimo ljubezen do sebe in smo hvaležni za vse blagoslove, s katerimi nas obdarja Življenje? Kako lahko čas, ko smo sami, izkoristimo, da obdarujemo druge ljudi v stiski ali širimo ljubezen s tistimi, ki so na te praznične dni prav tako sami?

Ključno vprašanje, ki bo doprineslo k prijetnemu preživljanju prihajajočih dni, tako ni zakaj smo sami, temveč kako si lahko pričaramo praznične dni v družbi samih sebe. Kdo ve, morda bomo celo presenečeni ob tem, kako zelo bomo uživali v svoji družbi, če le opustimo razmišljanje, da je biti sam nekaj slabega in da za svojo srečo in zadovoljstvo vedno potrebujemo fizično prisotnost drugih ljudi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki osamljenost med prazniki

Kako opustiti stare in kreirati nove navade?

Imate morda kakšno navado ali bolje rečeno razvado in že nekaj časa razmišljate, da bi jo bilo smiselno opustiti? Morda ste tudi že poskušali, pa ni šlo. Ali pa ste jo za nekaj časa že celo opustili, nato pa znova vzeli za svojo?

Verjamem, da smo vsi že kdaj želeli kakšno navado opustiti, a smo pri tem pozabili na nekaj pomembnega – navad običajno ne opuščamo, temveč jih zamenjujemo z drugimi. Kako torej opustiti staro navado in jo zamenjati z drugo?

1. Prepoznajte razvado.

Prvi korak je seveda povezan s tem, da prepoznamo, katero razvado bi želeli opustiti. Za svojo začetno motivacijo pri opuščanju lahko poskrbimo, tako da se osredotočimo na vse neprijetnosti, ki jih ob misli nanjo občutimo. Morda škoduje našemu zdravju, vsesplošnemu počutju, morda ima škodljive vplive na naše razpoloženje ali pa se ob misli nanjo oglasi naša slaba vest. Mogoče ne vpliva pozitivno na našo samopodobo, na medsebojne odnose ali na razvoj našega osebnega potenciala. Več neprijetnih stvari, povezanih s to navado bomo našli, večja bo naša motivacija za njeno opustitev.

2. Veliki in mali cilj.

Nova navada je pravzaprav nekoliko večji dolgoročni cilj. In kot velja za vsak velik cilj, ga dosežemo z uresničevanjem manjših ciljev. Če si npr. želimo kreirati novo navado vsakodnevnega enournega sprehoda, lahko začnemo z vsakodnevnim 15-minutnim sprehodom, dvakrat tedenskim enournim sprehodom, dokler postopno ne bomo prišli do svojega dolgoročnega cilja. Vsak večji cilj, razdeljen na manjše, ki jih prepoznamo kot dosegljive in realne, je za mnoge precej učinkovitejša motivacija kot le ohranjanje osredotočenosti na večji cilj.

3. Vključenost v rutino.

Navade, ki postanejo del naše rutine, so tiste, ki jih običajno najlažje obdržimo, saj o njih ne premišljujemo. Tako kot npr. pri utečeni jutranji rutni ne razmišljamo, ali bomo umili zobe ali ne, lahko tudi novo navado umestimo v del svoje redne dnevne rutine. Raziskave namreč kažejo, da marsikdo ta sistem prepozna kot mnogo učinkovitejši od preprostega zanašanja na svojo voljo in disciplino. Če želimo kreirati novo navado jutranje telovadbe, jo vključimo v del ostale jutranje rutine. Npr. ko vstanem, si umijem zobe, nato namenim 15 minut jutranji vadbi, si pripravim kavo, pojem zajtrk in se odpravim v službo. Novo navado oz. male cilje umestimo v del rutine in tako poskrbimo za manj izgovorov. Pomagamo si lahko tudi s preventivnimi ukrepi, ki jih uporabimo, kadar se nam resnično ne ljubi. Npr. če izjemoma ne telovadim zjutraj, bom to naredila, takoj ko se vrnem iz službe.

4. Bolečina in koristi.

Zavedanje bolečine oz. vsega, kar v stari razvadi prepoznamo kot nekoristno in neprijetno, ter zavedanje vseh koristi, ki jih prepoznamo v novo razviti navadi, nam lahko pomaga, da bomo pri kreiranju navade oz. doseganju malih vsakodnevnih ali tedenskih ciljev vztrajali. Marsikdaj si lahko pomagamo s tem, da si pripravimo seznam »bolečine in koristi«, v katerega sproti vpisujemo tisto, česar se spomnimo v povezavo z neprijetnostmi stare in koristmi nove navade. To je pravzaprav lahko tudi neke vrste preventivni ukrep za vse tiste trenutke, ko se bomo spraševali: »Kaj je meni tega treba?« S pogledom na ta seznam bomo dobili še kako jasen odgovor na to vprašanje.

5. Vztrajnost.

Pogosto slišimo, da je za kreiranje nove navade potrebnih 21 dni. To sem dolgo tudi sama verjela, pred kratkim pa sem ugotovila, da sploh ne drži. Maxwell Maltz, plastični kirurg, je sicer res opazil, da se njegovi pacienti po približno 21 dneh že navadijo novega videza. Opazil je tudi, da so pacienti, ki so jim amputirali nogo ali roko, po približno 21 dneh prenehali čutiti odstranjeni ud. Ko je ta svoja opažanja zapisal, so hitro postala vsesplošna resnica. Mit, da novo navado kreiramo v 21 dneh, je bil rojen. Poznejše raziskave pa so pokazale, da to ni nujno res. Angleška raziskovalka Phillippa Lally je v svoji raziskavi ugotovila, da za kreiranje nove navade v povprečju potrebujemo 66 dni, čas, potreben za osvojitev nove navade, pa je lahko tudi krajši ali daljši, odvisno od zahtevnosti navade. Udeleženci njene študije so tako za kreiranje nove navade potrebovali med 18 in 254 dnevi. Ne glede na to, koliko časa bomo potrebovali, je pomembno, da vztrajamo. Kako vztrajati, pa preberite v zapisu, ki ga najdete tukaj.

Z Ljubeznijo. ♥
Petra

Kako ohraniti partnerski odnos v konfliktnih situacijah?

Imeti prav ali ostati povezan je ključno vprašanje, ki si ga velja zastaviti vedno, ko se v partnerskem odnosu soočamo s konfliktno situacijo.

Prav odgovor nanj bo namreč močno vplival na to, ali bomo v tej situaciji upoštevali načela, ki bodo pripomogla k ohranjanju odnosa tudi v trenutkih, ko ni vse rožnato.

1. Vživljanje v partnerja in upoštevanje njegovih interesov

Za uspešno rešitev nesporazumov je pomembno, da sogovornika razumemo oz. skušamo spoznati tudi njegov zorni kot. To seveda mnogo lažje storimo, če partnerja poslušamo, se zanimamo za njegovo dojemanje celotne situacije in tudi rešitve, ki jih za nastalo situacijo ponudi. Bolj ko bomo razumeli njegovo razmišljanje, lažje se bomo vživeli vanj.

2. Ohranjanje skrbi za dobrobit drugega

Premalo se zavedamo, da je skrb za dobrobit partnerja pravzaprav tudi skrb za lastno dobrobit. Hočemo ali nočemo, partnerjevo zadovoljstvo ali nezadovoljstvo vpliva tudi na nas in na to, kako se ob njem počutimo.

3. Iskanje skupnih točk

Ne glede na to, kako nasprotujoča so si naša mnenja, vedno lahko najdemo tudi skupne točke. O katerih stvareh, povezanih s konfliktom, se s partnerjem strinjava? Kaj je tisto, kar je najin skupni višji cilj? Pogosto si tu lahko priznamo, da je višji cilj obeh ostati skupaj in se imeti dobro drug ob drugem. Kaj je tisto, kar je v dani situaciji partnerjev višji cilj, kaj je tisto, kar verjame, da bo dobil s tem, ko vztraja pri svojem mnenju, in kaj je naš višji cilj, kaj je tisto, kar mi verjamemo, da bomo pridobili s tem, ko vztrajamo pri svojem? Partner npr. vztraja, da kupimo nov avto, medtem ko jaz mislim, da je to potrata denarja, in želim, da kupimo rabljenega. Kako to, da partner vztraja pri novem avtomobilu? Kaj verjame, da bo z novim avtom pridobil? Več varnosti, zanesljivejši avto, več jamstva, da je vozilo res kakovostno? In kaj verjamem jaz, da bom pridobila z rabljenim avtom? Ravno tako kakovosten in varen izdelek, morda tudi prihranek financ, ki jih bomo lahko namenili čemu drugemu? Ko vemo, kaj je tisto, zaradi česar si nekaj sploh želimo, in najdemo skupno točno oz. cilj, bomo mnogo lažje iskali rešitve, ki bodo sprejemljive za oba.

4. Upoštevanje različnostipartnerski odnos partnerski odnos

Večina ljudi besedi različnost pripisuje negativen pomen, posledično pa v konfliktnih situacijah krivdo za nastali konflikt pripiše prav različnosti oz. partnerju, ki je drugačen kot mi. Ko partnerja in njegovo drugačnost razumemo kot krivca za nastalo situacijo in razmišljamo »če bi le on bil drugačen (oz. takšen, kot si želim jaz)« se bolj kot na iskanje ustrezne rešitve osredotočamo na dokazovanje tega, kdo ima prav in kdo ne. Logično je, da partner o nekaterih stvareh ne razmišlja enako kot mi, ima namreč svoje izkušnje, ki so drugačne od naših, njegova prepričanja in pričakovanja so verjetno drugačna od naših, njegov način delovanja prav tako. Nerealno je pričakovati, da različnosti med partnerjema ne obstajajo. Pomembno je, da se jih zavedamo in se o njih tudi pogovarjamo.

5. Iskanje alternativnih rešitevpartnerski odnos partnerski odnos

V konfliktnih situacijah se pogosto namesto v iskanje rešitev osredotočamo v iskanje podobnih preteklih situacij, ki jih v trenutkih največje jeze partnerju brez kančka slabe vesti očitamo. Da s tem ne pripomoremo ravno k rešitvi problema, verjetno ni treba poudarjati. Če želimo najti ustrezno rešitev, takšno, ki bo sprejemljiva za oba, se moramo k temu tudi zavezati. Pomagamo si lahko tudi tako, da vsak od partnerjev napiše nekaj sprejemljivih rešitev, ki jih nato skupaj pregledava.

6. Premor

Kadar presodimo, da reševanje konflikta pravzaprav ne vodi v rešitev, temveč zaostruje položaj, se je smiselno umakniti in reševanje nadaljevati, ko se strasti nekoliko umirijo. To je lahko čez deset minut, eno uro ali en dan, pomembno pa je, da se k pogovoru o konfliktu vračamo, vse dokler ne najdemo rešitve, ki bo sprejemljiva za oba.

Preberite tudi Kako komunicirati s težavnimi ljudmi?

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos

Kako prenehati z odlašanjem?

Si lahko predstavljate, kaj vse bi še lahko v življenju dosegli, če bi prenehali z odlašanjem? Kako drugačna bi bila naša življenja, če bi se namesto prelaganja na jutri nekaterih aktivnosti lotili že danes?Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

Ne le, da bi bile stvari narejene, odpadel bi tudi velik delež slabe vesti, ki nam jemlje energijo. Da jo bomo lahko uporabili v koristnejše namene, poglejmo nekaj načinov, ki nam bodo pomagali, da bomo prenehali z odlašanjem.

1. Zavedanje svojega notranjega dialoga

Vemo, da nam po glavi vsak trenutek roji nešteto misli in prav nekatere izmed njih so tiste, ki nas vodijo tudi k odlašanju. Če se jih zavemo, jih bomo lažje nadomestili ali pa morda prišli do spoznanja, da pravzaprav sploh niso realne. Pogosto si v glavi rišemo črne scenarije, ki nas odvračajo od tega, da bi se neke aktivnosti sploh lotili. Morda se nam zdi, da je prezahtevna in je ne bomo zmogli, da nam bo vzela preveč dragocenega časa, morda drugi ne bodo odobravali našega početja in nas bodo zavrnili ali zasmehovali. A že hiter pogled v preteklost nam lahko da nešteto primerov, ko se naši črni scenariji, pospremljeni s kopico strahov, niso uresničili ali ko smo se nečesa lotili vsem strahovom navkljub in bili pri tem še celo zelo uspešni. Ti spomini so lahko čudovita spodbuda za to, da se lotimo prav tistega, s čimer že tako dolgo odlašamo.

2. Razumevanje svojih vrednot

Ljudje se vedemo v skladu s tistim, kar se nam zdi pomembno. Zavedno ali nezavedno smo si postavili določene prioritete in dejavnostim, povezanim s prioritetami, ki so visoko na naši lestvici, dajemo prednost. Če že dlje časa odlašate z neko aktivnostjo, preverite, katero vrednoto z njo zasledujete. To lahko storite s preprostim vprašanjem »Kaj mi to prinese?« Npr. želite se več gibati, po drugi strani pa tega ne počnete. Če bi se več gibali, kaj dobrega bi vam to prineslo? Morda več energije, več fizične kondicije in vzdržljivosti. In če bi imeli več energije, fizične kondicije in vzdržljivosti, kaj bi vam to prineslo? Hitreje bi postorili nekatere opravke. In če bi hitreje postorili nekatere opravke, kaj bi vam to prineslo? Več časa zase in za družino. In če bi imeli več časa zase in za družino, kaj bi vam to prineslo? Morda več zadovoljstva, sreče. Na ta način si postavljate vprašanja, vse dokler ne pridete do končnega odgovora. Tako boste ne le osmislili svoje želje, temveč razumeli tudi razloge in koristi, ki vam jih prinaša odlašanje.

3. Postavite cilj

Postavljanje jasnih in časovno definiranih ciljev je prav tako eden od načinov, s katerimi skrbimo za svojo motivacijo in se izognemo pastem odlašanja. Več o tem, kako cilj pravilno oblikovati, lahko preberete v e-knjigi Ko jutri nikoli ne pride …, kjer boste našli tudi številne nasvete, ki vam bodo pomagali premagati odlašanje.

4. Osredotočenost na koristi doseženega cilja

Seveda zna biti pot do cilja naporna, a dejstvo je, da veliko bolj cenimo težko prigarane uspehe kakor pa tiste, ki so nam bili podarjeni. Zato naj nas strah pred naporom ne odvrne od tega, da bi vsaj poskusili. Da bi nas odlašanje ne zamikalo, se je koristno osredotočiti tudi na vse koristi, ki jih bo s seboj prinesla opravljena aktivnost, s katero že tako dolgo odlašamo, oz. dosežen cilj. Koristi so lahko tako materialne kot tudi nematerialne, predvsem v smislu dobrega počutja, občutkov samozavesti in samospoštovanja ipd. Koristi so lahko povezane tudi z našimi najbližjimi, morda s tem, da bomo lahko več časa preživeli z njimi ali imeli več energije za druženje s prijatelji. Razmišljajmo o dolgoročnih koristih ne le zase, temveč tudi za ljudi, ki so nam blizu.

5. Male spremembe

Ker je pogost razlog za odlašanje tudi želja po ugodju, se težko premaknemo izven svoje cone udobja. Ta je povsod tam, kjer se počutimo relativno dobro. Bolj ko jo širimo, več je okolij in situacij, v katerih se bomo počutili dobro, in manjša bo potreba, da z nečim odlašamo le zato, da bi se izognili neugodju. Odličen recept za širjenje svoje cone udobja je redno soočanje z majhnimi spremembami. Lahko za kosilo preizkusimo novo jed, poiščemo drugo pot, po kateri bomo šli v službo, poskusimo kombinirati kose oblačil, ki jih še nikoli nismo, lahko zamenjamo vrsti red jutranje rutine. Idej je neskončno in ko vam jih zmanjka, se vprašajte: »Kdaj sem zadnjič neko stvar naredil prvič? Katero stvar lahko danes naredim prvič?«

Z ljubeznijo. ♥ Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

Petra Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem Kako prenehati z odlašanjem

5 navad, s katerimi škodujemo partnerskemu odnosu

Partnerski odnos je nekaj, k čemur stremi večina. Pa ne kar h kakršnemu koli. Stremimo h kvalitetnemu, ljubečemu in spoštljivemu partnerskemu razmerju. Pa se v skladu s tem tudi vedemo? Večkrat ne kot ja.

Številna so vedenja, s katerimi razmerju prej škodimo kot koristimo. Če jih uporabljamo dovolj dolgo, preidejo v navado in izbiramo jih, ne da bi se tega sploh zavedali. Zato tokrat na kratko predstavljam 5 navad, s katerimi partnerskemu odnosu škodujemo.partnerski odnos

1. Neiskrenost v odnosu

Verjetno ni treba na dolgo in na široko razlagati, zakaj je iskrenost v odnosu pomembna. Poudarila bi le, da je pomembna ne le iskrenost do partnerja ali partnerke, temveč v prvi vrsti do sebe. Pogosto smo neiskreni že v začetku, ko je razmerje še v nastajanju. V glavi si kreiramo sliko idealnega partnerja ali partnerke, odmislimo vse slabosti in se slepimo, da bo tisto, kar nas morda že moti pri partnerju, samo od sebe izginilo. Prepričujemo se, da se bo spremenil, da ga bomo mi spremenili, a vse to ni nič drugega kot laž, ki jo vztrajno ponavljamo sebi v upanju, da se bo uresničila. A se ne bo. Če torej že v začetku vemo, da obstajajo nekatere razlike, ki bi morda znale biti nepremostljive, si jih priznajmo in se o njih s partnerjem pogovorimo.

2. Tekmovanje, kdo se je večkrat prilagodil

Večina ljudi se ne zaveda, da vse, kar počnejo, pravzaprav delajo zase. Tudi kadar ustrežemo partnerju ali partnerki, to naredimo zaradi sebe in ne zaradi njega ali nje. Tako se odločimo, ker v tej odločitvi prepoznamo določene koristi zase, ki pa običajno niso ozaveščene. In prav to je razlog, da imamo občutek prilagajanja in popuščanja. In seveda se nam zdi pošteno, da se v razmerju ne prilagajamo le mi, temveč tudi partner, saj če nas ima rad, kot imamo mi njega, bo to naredil za nas. In tako v mislih naredimo zaznamek vsakokrat, ko smo se prilagodili, in se jezimo na partnerja, če se on ne prilagodi nam. Da to vodi le v obtoževanje in pritoževanje, dve vedenji, s katerimi razmerju ne koristimo, je verjetno odveč pisati.

3. Izogibanje nesporazumom za vsako ceno

Včasih slišim koga reči, da s partnerjem nikoli nista v konfliktu. Zdi se, kot da je to nekaj, s čimer se ljudje pohvalijo, a moram priznati, da sama takšen stavek vidim prej kot opozorilo, da morda ni vse tako, kot bi želeli. Ljudje smo si različni, to je dejstvo. Imamo različne izkušnje, drugačne poglede na svet, različna pričakovanja in prepričanja, zato so nesporazumi neizogibni. Seveda pa je pomembno, da jih znamo tudi ustrezno rešiti. Zadrževanje svojega mnenja in občutkov z namenom, da se izognemo konfliktu, dolgoročno ni dobra strategija, saj se morda konfliktu s partnerjem res izognemo, ne moremo pa se izogniti konfliktu, ki se bije znotraj nas. Delček nas, ki pravi, da bi morali svoje mnenje in občutke izraziti, je namreč v nasprotju z delčkom, ki nas prepričuje, da moramo biti tiho. Tako nerešeni notranji kot tudi nerešeni zunanji konflikti pa prinašajo obilico nezadovoljstva in notranjega nemira. Smo v takšnem stanju res dobra družba partnerju ali partnerki.

4. Omejevanje svobodepartnerski odnos partnerski odnos

»Če je nekaj všeč meni, potem moraš to imeti rad tudi ti,« je razmišljanje, ki hitro vodi v omejevanje svobode. Seveda velja tudi obratno, ko se silimo v aktivnost, ki je všeč partnerju, le zato, da bomo skupaj preživeli prosti čas. Slednje je seveda pomembno, a le, če v skupnem preživljanju prostega časa oba uživava. Svoboda je ena od potreb, ki je skupna vsem ljudem in nihče ne mara občutka, da nekdo upravlja z nami ali nas kontrolira. Zato ne preseneča, da se, kadar ta občutek imamo, zelo hitro postavimo v bran. Siliti partnerja, da počne nekaj samo zato, ker je to všeč tudi nam, ali da neko svojo dejavnost opusti, ker mi v njej ne vidimo smisla, bo pogosto močno prispevalo k občutku, da nas hoče oseba, ki naj bi nas sprejemala takšne, kot smo, spremeniti. Če vas vprašam, ali si želite biti v razmerju z nekom, ki vas želi spremeniti, verjamem, da bo odgovor ne. Si torej res želimo biti oseba, s katero naš partner ne bo želel biti?partnerski odnos

5. Samoumevnost razmerja in partnerja

V začetku razmerja nam to še ni samoumevno. Vemo, da se je smiselno potruditi, če želimo, da se bo nadaljevalo. Po določenem času, ko vemo, da smo partnerja ali partnerko že osvojili in on ali ona nas, pa se v nas prikrade občutek, da nam ni treba ničesar več storiti, saj je ljubezen partnerja zagotovljena. S tem so povezana tudi pričakovanja, ki jih gojimo do partnerja ali partnerke in jih seveda nanj ali nanjo tudi naslavljamo. Kot na primer, pričakujem, da boš trikrat tedensko ti kuhal kosilo, da boš pomagal pri skrbi za hišnega ljubljenčka, da boš plačeval večji delež stroškov, ker imaš večjo plačo itd. Ker to pričakujemo, se nam zdi samoumevno, da bo partner to upošteval in se mu niti ne zahvalimo več, ko to res stori. Zakaj bi se mu, saj je vendar logično, da bo to storil. Ja, morda je logično, a pogosto je ta logika le v naših glavah, medtem ko partner morda razmišlja popolnoma drugače. A ne glede na to se je smiselno vprašati, kdaj smo mi sami bolj pripravljeni nekaj storiti oz. kdaj se počutimo bolje: kadar nekdo opazi delo, ki smo ga opravili, ali kadar ga ne? Nas res tako veliko stane, če sem in tja partnerju rečemo »hvala, ker si«?

Navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnosu škodujemo, je še veliko, veliko pa je tudi navad, razmišljanj in vedenj, s katerimi odnos krepimo. A še preden se lotimo teh, je smiselno narediti evalvacijo partnerskega razmerja in najti tiste škodljive navade, ki bi jih lahko nadomestili z novimi. S katerimi? O tem pa preberite tu.

Z ljubeznijo. ♥ partnerski odnos partnerski odnos

Petra partnerski odnos partnerski odnos partnerski odnos