Prispevki

Čemu si ne upamo izraziti svojih čustev?

O prepričanju, da čustev ni dobro kazati, ki nas »sili«, da svoja čustva skrivamo, sem že pisala. Pri mnogih ljudeh je prav to prepričanje tisto, ki je v ozadju neustreznega ravnanja s čustvi. Kaj pa je v ozadju tega prepričanja? No, tam pa pri večini kraljuje strah.

Hecno, ne samo, da zatiramo t. i. neprijetna čustva, zatiramo tudi čustva, ob katerih se počutimo dobro. Pa ste se kdaj vprašali, čemu je tako? Kaj pravzaprav z odsotnostjo izražanja čustev zasledujemo? Kaj koristnega zase dobimo s tem, ko ne povemo, kar čutimo? Verjeli ali ne, običajno je v ozadju zatiranja čustev želja po tem, da nas drugi vidijo kot dobre, vredne spoštovanja in ljubezni. Pogosto namreč verjamemo, da bomo, če ne bomo izražali čustev, pri drugih dosegli prav to.

Poglejmo nekaj osnovnih čustev, ob katerih se običajno ne počutimo prijetno, in razloge, zaradi katerih si jih ne upamo izraziti.

Jeza je pogosto čustvo, ki jo zadržimo zase, še posebej v odnosu do nadrejenih. Strah nas je namreč, da bomo izrekli kaj, kar bomo pozneje obžalovali in kar bo s seboj prineslo neželene posledice v smislu izgube zaposlitve, »maščevanja« nadrejenega v obliki dodatnega dela ipd. Strah, da bomo v navalu jeze rekli ali naredili nekaj, kar bomo pozneje obžalovali, je pogost razlog tudi v partnerskih ali drugih odnosih, predvsem v tistih, ki si jih želimo ohraniti in v katerih ne želimo, da bi se drugi počutili prizadete. Včasih pa je razlog za ne izražanje jeze moč najti tudi v razmišljanja, da to počno le primitivni in nevzgojeni ljudje, med katere mi seveda ne spadamo, zato jezo zadržimo zase, pa tudi v strahu pred tem, da svoje jeze, ko jo bomo začeli izražati, ne bomo več znali kontrolirati.

Podobne razloge lahko najdemo tudi za ne izražanje žalosti. Nekateri razmišljajo, da bodo s tem, ko si bodo dovolili začutiti in izraziti svojo žalost, odprli vrata joku, ki jih nato ne bodo znali ali zmogli zapreti. Nekatere je strah, da jih bodo drugi videli kot šibke, če bodo izrazili svojo žalost. Predvsem pri moških še vedno velja stereotip, da moški pač ne jokajo in da je jok znak šibkosti. Z jokom sicer res pokažemo, kje smo ranljivi, česar v skrbi za svojo varnost običajno ne želimo storiti, a prav zaradi te ranljivosti je jok v mojih očeh dejanje pogumnih. Le močni in pogumni ljudje si dovolijo pokazati, kje so šibki. A ker večina ne razmišlja tako, je mnoge žalost še vedno strah izraziti tudi zaradi bojazni pred zasmehovanjem.

Enako je tudi s strahom. Ne izrazimo ga, ker ne želimo, da bi nas drugi videli kot strahopetne, ne želimo, da bi nas zasmehovali ali pa nas morda imeli za panične. Verjamemo, da bomo z izražanjem strahu pri drugih povzročili, da nam bodo na takšen ali drugačen način pokazali, da nas ne sprejemajo, česar pa si seveda ne želimo. Zato o strahu raje molčimo. Molčimo pa tudi o ljubezni. Tudi o njej le zato, ker si ne želimo biti ranljivi in nas je strah zavrnitve ali drugega neprijetnega odziva.

Zatiranje čustev oz. odrekanje dovoljenja, da jih izrazimo, je le eden ob načinov ravnanja s čustvi. Drugi, ki je popolno nasprotje prvega, je odsotnost nadzora nad čustvi, zaradi česar čustva pogosto izražamo na neustrezen način, tretji način pa je upravljanje s čustvi. Ta je tisti, ki nam omogoča ne le čustva izraziti, temveč jih ustrezno verbalno (in tudi neverbalno) posredovati, izraziti jih ob ustreznem času in predvsem v odnosu do osebe, ob kateri jih doživljamo. To je nekaj, kar lahko storimo le, če si jih naprej dovolimo začutiti, zato je smiselno pri sebi raziskati, kdaj, v odnosu do koga in čemu svojih čustev ne izrazimo.

Z ljubeznijo. ♥                    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva

Petra                       kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva    kako izraziti svoja čustva

Preberite tudi zapis 8 stvari, ki bi jih o čustvih morali vedeti že kot otroci.

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Maja je stara nekaj več kot 30 let, na HSE Coaching pa je prišla, da bi razrešila svoj odnos z očetom. Še vedno je namreč živela v strahu pred njegovim neodobravanjem, zato je svoje odločitve o prihodnosti sprejemala z razmišljanjem o tem, v kolikšni meri jih bo odobraval in sprejemal.

V povedanem sem prepoznala enega od pogojnih odzivov, ki jih omenja avtor metode HSE Tom Stone, in sicer iskanje sebe tam, kjer nas ni. To je pogojni odziv, ki ga razvijemo vsi. Nastane namreč že v prvih nekaj tednih po rojstvu, ko se dojenček še vedno identificira z mamo in jo dojema kot del sebe – kot del, od katerega je popolnoma odvisen, saj mama predstavlja tisti del njega, ki skrbi za zadovoljitev njegovih potreb.

Kadar te niso zadovoljene dovolj hitro, sklepamo, da nam manjka pomemben del, tisti, ki skrbi za zadovoljitev naših potreb. To vodi k občutku, da takšni, kot smo, nismo popolni in celi, zato potrditev iščemo zunaj sebe.

Verjamemo, da jo bomo prejeli z zadostno količino ljubezni, pozornosti, s tem, ko bomo našli pravo zaposlitev ali pravega partnerja, morda tudi z zadostno količino denarja in materialnih dobrin. Svoje življenje tako preživimo v iskanju občutka celovitosti in popolnosti v drugih ljudeh in materialnih stvareh, ne zavedajoč se, da nam ga ne more dati nobena količina ljubezni, potrditev, denarja ipd.

Maja se je v opisanem prepoznala in povedala, da priznanje pogosto išče tudi pri drugih, ne le pri očetu, ter da jo je vedno strah, da ga ne bi prejela. Ta strah je sicer močnejši pri očetu, vendar jo spremlja tudi v odnosih z drugimi. Ko je povedala še malo več o sebi in odnosu z očetom, je ob tem že lahko občutila neprijetno napetost v predelu trebuha. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno začeti z razreševanjem te energije strahu, in dobila pozitiven odgovor. Vodila sem jo skozi tehniko in intenzivnost energije strahu se je postopno zmanjševala, še vedno pa jo je lahko občutila. Uporabila sem mišično testiranje in preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo strahu lahko razrešila, in dobila pozitiven odgovor. Povedala sem ji, da v njenem telesu obstaja še ena vrsta strahu, povezana s strahom pred neodobravanjem, ki ga je pravzaprav hotela razrešiti. Pogovarjali sva se o tem, katere so koristi tega, da išče načine, kako ugajati očetu, in prišla je do spoznanja, da si očetu želi ugoditi zato, da je ne bi zapustil. Povedala je, da verjame, da je to nekaj, česar ne bi preživela. S svojim ugajanjem očetu in iskanjem njegovega odobravanja je pravzaprav zasledovala cilj svojega preživetja, za katerega je verjela, da je odvisno od prisotnosti očeta v njenem življenju.

Vodila sem jo skozi tehniko in hitro je lahko prepoznala energijo tega strahu v spodnjem delu hrbta in jo tudi uspešno razrešila. Zdaj sva lahko nadaljevali tudi z razreševanjem energije strahu pred neodobravanjem, ki jo je ponovno zaznala v predelu trebuha. Tudi to energijo je uspešno razrešila.

Povabila sem jo, naj ponovno pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, pri čemer naj opazuje svoje občutke. Povedala je, da še vedno lahko občuti rahel strah pred tem, da bi jo oče zapustil. Vodila sem jo skozi tehniko in zelo hitro je lahko v prsnem košu zaznala energijo omenjenega strahu. Ko sem jo vodila k razreševanju, je opazila, da je strah postajal vedno močnejši. To je pogost pojav pri ljudeh, ki si določenih čustev zelo dolgo niso želeli priznati. A če si dovolimo čustvo občutiti, če ga opazujemo, se njegova intenzivnost prej ali slej začne zmanjševati in Maja ni bila izjema. Po kar nekajminutnem opazovanju energije strahu je ta popolnoma izginil.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je v Majinem telesu še kje energija strahu pred neodobravanjem ali zapuščenostjo, in dobila negativen odgovor. Majo sem nato ponovno povabila, naj pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, in opazuje, ali lahko zazna še karkoli neprijetnega. Povedala je, da ne zazna ničesar več, da si sicer še vedno želi, da bi oče podpiral njene odločitve, da pa njegovega odobravanja ne razume več kot nekaj, kar je nujno potrebno za njeno preživetje ali dobro počutje. Dodala je še, da bolj ko razmišlja, bolj razume, da njegovo neodobravanje nekaterih njenih odločitev ne pomeni nujno, da je ne sprejema. Konec koncev tudi ona ne odobrava vsega, kar počno njeni starši in prijatelji, a jih ima kljub temu rada in si želi svoj čas preživeti tudi z njimi.

Da so odnosi s starši pomembni, verjetno ni treba posebej poudarjati, zato ne preseneča, kako pogosto se pri svojem delu srečujem prav z ljudmi, ki jim ta odnos še vedno predstavlja sinonim za stisko, žalost, razočaranje, jezo ali strah. Verjamem, drage bralke in bralci, da boste v Majini zgodbi prepoznali kaj koristnega zase, zato, Maja, iskrena hvala tebi, ker mi dovoliš objavo svoje zgodbe.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih

Poznate koga, ki se nenehno pritožuje čez svojega partnerja ali partnerko, a v odnosu z njim ali njo še vedno vztraja? Poznate koga, ki vam v nekaj sekundah zna našteti vse, kar ga pri partnerju ali partnerki moti, težko pa najde lastnosti, ki jih pri njem ali njej ceni in spoštuje? Se ob tem morda kdaj vprašate, zakaj vendar vztraja v takšnem odnosu?

Vprašanje, čemu ostajamo v partnerskih odnosih, čeprav za nas niso zadovoljujoči, je bilo eno tistih, ki sem si ga velikokrat zastavljala tudi sama. Vedno z mislimi na druge, seveda, ne nase. Zato sem verjetno tudi ostajala tako dolgo v odnosu, ki ni bil samo nezadovoljujoč, temveč je bilo v njem prisotno tudi čustveno izsiljevanje, psihično nasilje, končalo pa se je celo s fizično agresijo. Ko sem pozneje razčlenila, zakaj sem v takšnem odnosu ostajala, sem spoznala, da je bilo razlogov več. To so razlogi, ki jih nisem prepoznala le pri sebi, temveč jih pogosto zaznam tudi pri ljudeh, s katerimi delam.

Marsikdo, ki v takšnem odnosu ostaja, bo kot razlog hitro navedel otroke, če jih ima. Med razlogi, ki jih bom navedla spodaj, jih ne boste našli. Verjamem namreč, da so otroci pogosto le prikladen izgovor, ki ga uporabimo, zato da se izognemo soočenju s seboj in svojimi strahovi. Če si namreč dovolimo res iskreno odgovoriti na vprašanje, ali je za otroke bolje, da živijo v nasilni družini ali v družini s samo enim staršem, verjamem, da lahko pridemo le do enega zaključka – bolje je živeti z enim staršem kot v nasilnem odnosu. A to je že tema za popolnoma nov zapis. V tokratnem pa si poglejmo 3 pogoste razloge, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

  1. Strah pred osamljenostjo

Strah pred osamljenostjo je eden najpogostejših razlogov za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Nihče si ne želi biti osamljen, malokdo pa se zaveda, da je osamljenost občutek, ki ni povezan s številom ljudi, ki nas obdajajo, temveč z lastnim razmišljanjem o sebi. Dejstvo je namreč, da se lahko počutimo osamljene, tudi kadar smo v družbi, ali kar je še huje, kadar imamo ob sebi partnerja ali partnerko. Vir osamljenosti ni odsotnost ljudi, temveč razmišljanje, da nismo pomembni in da nikomur ni mar za nas. In prav to razmišljanje je tisto, zaradi katerega slišimo izjave »Raje sem z njim, čeprav nisem zadovoljna, kot pa da bi bila sama.«

  1. Pomanjkanje samospoštovanja

Pomanjkanje samospoštovanja je prav tako pogost razlog za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. »Ljudje z nami ravnajo tako, kot smo jih naučili,« je stavek, ki sem ga pred mnogo leti slišala v oddaji The Oprah Show. Stavek, ki se mi je vtisnil v spomin in katerega pomen sem v celoti razumela šele mnogo pozneje. Ženske, ki doživijo nasilje v odnosu, pogosto razmišljajo, da so si ga zaslužile, saj so naredile nekaj, s čimer so partnerja razjezile. »Lahko bi vedela, da ne bi smela tega narediti ali reči,« pravijo. Kdor ne spoštuje sebe, ne zmore postaviti jasnih meja in je pogosto pripravljen prenašati skoraj vsako partnerjevo vedenje.

  1. Prepričanje, da nismo vredni ljubezni

Prepričanje, da nismo vredni ljubezni, se kaže v razmišljanju: »Lahko sem vesela, da si vsaj nekdo želi biti z menoj.« Prepričani, da nismo vredni ljubezni, smo pogosto prepričani tudi, da smo slabe osebe, ki so lahko hvaležne za vsak pogled, ki jim ga namenijo drugi. Vzeti moramo torej tisto, kar se nam ponudi, ne glede na to, kako slabo je. Zato pravzaprav ne izberemo partnerja, ki si ga želimo, temveč tistega, ki pokaže kanček zanimanja za nas. Verjamemo namreč, da drugega ne bomo našli, in prav to je še eden od pogostih razlogov, za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

Vem, da si vsak izbira svoje odnose in da se odloči prav za tiste, ki jih za svojo rast potrebuje. Kljub vsemu mi je hudo poslušati pripovedovanja ljudi, ki več kot očitno trpijo v odnosih, v katerih so, a vztrajno iščejo razloge in opravičila za svoje vedenje in vedenje partnerja ali partnerke.

Hudo predvsem zato, ker se lahko z njimi poistovetim in ker vem, da jih čaka nezadovoljujoče življenje, polno stiske in strahu, če iz odnosa ne bodo uspeli izstopiti ter bodo še naprej naivno verjeli, da se bo vse spremenilo, če se le sami dovolj potrudijo. Hudo mi je ob misli, da verjamejo, da je to najboljše, kar si zaslužijo, saj takšni, kot so, več niso vredni. Hudo, ker vem, kako zmotno je to razmišljanje, in ker vem, da je prav vsak od nas vreden odnosa, v katerem ne prevladuje strah, temveč ljubezen, spoštovanje in razumevanje.

Ko pomislim, da sem vse to nekoč verjela tudi sama, sem neizmerno hvaležna za odločnost, moč in pogum, da iz nezadovoljujočega odnosa odidem. Pot, ki je sledila, je bila zaznamovana prav z raziskovanjem vprašanja, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih, predvsem pa tudi z delom na sebi, s katerim sem najdene strahove in prepričanja razrešila. Zato ne verjamem, ko slišim ljudi reči, da se ne da. Niti ne verjamem, da je pretežko, da nimamo časa ali energije. Ko se odločimo, da smo vredni več, bomo našli način, da izgovore spremenimo v priložnosti in prekinili vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Kako vem? Vem preprosto zato, ker verjamem, da nisem nič bolj posebna kot kdorkoli drug. In če lahko s ponosom rečem, da sem zmogla v celoti pustiti preteklost za seboj in sem danes v partnerskem odnosu, za katerega še pred nekaj leti nisem verjela, da mi je namenjen, preprosto le zato, ker sem slaba oseba in ga nisem vredna, verjamem tudi, da je to nekaj, kar boste s ponosom jutri lahko rekli tudi vi.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Skrbi na zalogo

Že dolgo nisem prebrala misli, ki bi me tako streznila, kot je me misel Dereka Rydalla. »Če se to, kar imam namen izgovoriti, spremeni v realnost, je to realnost, ki si je želim?« se je spraševal. Priznam, moj odgovor na to vprašanje bi bil pogosto: »Ne.«

Še vedno sem namreč zvesta svoji navadi skrbeti na zalogo. Sicer je tega mnogo manj kot v preteklosti, a še vedno se zalotim, da rešujem probleme, ki še niso nastali. Še posebno v obdobjih, ko me življenje vodi po novih, še neuhojenih poteh. Takrat se mi zdi, da moram predvideti vse možne negativne scenarije in poiskati rešitve zanje.

Teorija izbire pravi, da vse kar počnemo, delamo z nekim namenom, torej imajo tudi skrbi na zalogo svoj namen. Spoznala sem, da imajo v mojem primeru pravzaprav le enega – morda se sliši hecno – dajejo mi občutek varnosti.

Čeprav me Življenje vztrajno uči, da se vse zgodi ob pravem času in na pravi način, če to le dovolim, sem se večkrat izkazala za zelo trmasto učenko, ki še vedno verjame, da je prav ona tista, ki ve najbolje. Raje ne naštevam, kako pogosto se je v preteklosti že izkazalo, da v resnici nimam pojma, kaj je dobro zame. Običajno sem to izkusila takrat, ko je bilo moje delovanje posledica ega ali strahu. Življenje me torej uči, da se prepuščam, da prisluhnem svoji intuiciji in da zaupam.

Vedno znova se spomnim na čas, ko sem še sanjarila o ideji skupnega domovanja z bivšim partnerjem. Srčno sem si želela dobiti zaposlitev za nedoločen čas, saj bi to pomenilo, da lahko pri banki dobim kredit in tako prispevam k nakupu skupnega domovanja. Besede ne morejo opisati, kako neizmerno hvaležna sem, da se te moje sanje niso uresničile in da sem tako dolgo želeno zaposlitev za nedoločen čas dobila šele po najinem razhodu.

Čeprav sem že leta nazaj v knjigi Učbenik življenja prebrala znameniti stavek Martina Kojca: »Ničesar ni moremo izsiliti,« imam še vedno trenutke, ko sem sveto prepričana, da sem prav jaz tista, ki vem, kaj je dobro zame, še več, poznam tudi idealen način, kako lahko to, kar je dobro zame, postane del moje realnosti. Svoje ideje dobrega zase je težko opustiti. In prav tu nastopijo tudi moje skrbi na zalogo.

Če namreč predvidim vse, kar lahko gre narobe na moji poti do cilja, potem lahko vnaprej predvidim tudi strategije, kako te ovire premagati in ohraniti predstavo tega, kar verjamem, da je dobro zame.

Zveni smiselno, mar ne? A težava kljub vsemu nastopi, ko človek naleti na v uvodu omenjeni stavek in se zamisli, koliko negativnih misli mu pravzaprav roji po glavi, ne da bi se jih sploh zavedal. In ko ugotovi, koliko časa porabi za pripravo vseh scenarijev za reševanje še ne nastalih problemov, do katerih morda niti ne bo prišlo, ugotovi, da gre pravzaprav za zapravljanje časa.

Ko sem razmišljala še dalje, sem prišla do spoznanja, da v ozadju pravzaprav leži nezaupanje. Tako v Življenje in v to, da se vse zgodi ob pravem času in na pravi način, kot tudi vase. Bi res potrebovala vse te skrbi, če bi verjela, da se resnično lahko uspešno spopadem z vsem, kar mi ima ponuditi življenje? Verjamem, da ne. Ker mi zadeva ne da miru, razmišljam naprej in brskam po svojih preteklih spominih. Ne spomnim se sicer, da bi to počela že kot najstnica ali pozneje v svojih dvajsetih. A nekoč sem s tem vendarle morala začeti. A kdaj? Takrat me prešine …

Ob fizičnem napadu partnerja sem otrpnila. Dobesedno. In se za to dolgo tudi močno krivila. Prepričana sem bila, da sem izbrala najslabšo možnost, da bi morala znati ravnati drugače in da bi bil vsak človek zmožen drugačnega odziva. Svojo otrplost sem razumela kot potrditev, da nepredvidljivim situacijam nisem kos. Zato je bolje imeti plan A, B, C in za vsak slučaj še D. In zato je tudi bolje predvideti tisoč in eno stvar, ki gre lahko narobe, in imeti vnaprej pripravljene rešitve. Tudi če jih ne bo treba nikoli uporabiti.

Šele nekaj let pozneje sem se zavedela, da sem takrat pravzaprav izkusila travmatični dogodek. In tudi, da edina dva naučena odziva na nevarnost nista boj ali beg, kot sem mislila predhodno, temveč tudi popolna otrplost. To je na primer način, na katerega nekatere živali skušajo svoje plenilce pretentati, da so mrtve, in včasih prav zaradi tega odziva preživijo. Takrat se je prvič z mojega hrbta začela kotaliti skala krivde, a nova navada skrbi na zalogo je bila kljub temu že kreirana.

Skrbi na zalogo so bile (in so še vedno) moje zaveznice, ki mi dajejo občutek varnosti. Vendar pa je čas, da jih nadomesti nova navada, s katero si bom ustvarjala varnost. Kakšna bo in kako jo bom uspela kreirati, pa poročam kdaj v prihodnje.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Kako sem opustila strah pred zavrnitvijo?

Strah pred zavrnitvijo je čustvo, s katerim se v svojem življenju slej ali prej srečamo vsi. Morda takrat, ko iščemo zaposlitev, ko se odpravimo »na lov« za novim partnerjem ali partnerko. Morda se z njim srečamo že kot otroci, ko ne dobimo tistega, kar si želimo od staršev, ali pa v šoli, ko nismo sprejeti v ekipo, del katere bi radi bili.

Strah pred zavrnitvijo mi je dobro znan, saj je bil velik del mojega življenje moj tesen spremljevalec. Nekoliko bolj sva se spoprijateljila v letu 2005, ko sem se preizkusila kot terenska prodajalka knjig v Angliji, kjer sem vsakodnevno doživela 60, 70 ali še celo več zavrnitev. Sčasoma sem se jih navadila in me res ni več kaj dosti ganilo, ko sem slišala še en ne več. Nisem jih več jemala osebno, videla sem, da se svet kljub enemu ne še vedno vrti in prepričana sem bila, da sem se s to izkušnjo strah pred zavrnitvijo premagala za vedno. O tem, kako zelo sem se motila, sem se prepričala nekaj let pozneje ob iskanju zaposlitve.

Prej ali slej se vsak iskalec zaposlitve, ki je aktiven že več mesecev, začne spraševati, ali je z njim morda kaj narobe, da ga nihče ne želi zaposliti, in sama nisem bila izjema. Kljub temu so bile to zavrnitve, ki sem jih relativno dobro prenašala, saj sem se hitro potolažila, da je zaposlitev pač dobil nekdo z zvezami in poznanstvi. A zavrnitev, pri kateri ni pomagala nobena samotolažba, je bila zavrnitev s strani moških.

Kaj je neuslišana ljubezen, sem občutila že v osnovni, nato pa še močneje srednji šoli. Saj poznate tisto najstniško zatrapanost, ko na tvojem princu na belem konju ne moreš in ne moreš najti nobene napake, ne glede na to, kako jo iščeš, razen te, da te on niti ne pogleda. A tudi te napake ne pripišeš njemu, temveč sebi. Nisem dovolj privlačna, vitka, zanimiva, pametna, pomembna in še bi lahko naštevala. Ne ukvarjam se s pravimi hobiji, nisem del prave družbe in sem preveč dolgočasna. Ni bilo treba dovolj, da sem ugotovila to, kar sem globoko v sebi že vedela – nisem vredna ljubezni. Ko se zaveš tega, je strah pred zavrnitvijo še toliko bolj strašljiv.

Nisem vreden ljubezni, je le eno od prepričanj, ki jih ljudje globoko v sebi nosimo s seboj. Če dodamo še dejstvo, da velika večina ljudi globoko v sebi verjame, da niso dovolj dobri, je jasno, zakaj smo pripravljeni narediti praktično vse, da bi se zavrnitvi izognili. Zavrnitev s strani drugih je namreč tista, ki ta naša prepričanja le še potrdi in doda sol na že tako bolečo rano.

Čeprav vsak razumen človek ve, da beseda ne, ki jo slišimo od drugih, pravzaprav ne pove veliko o nas, temveč le o njihovih željah in potrebah, pa ta razum ob misli na pretekle zavrnitve popolnoma odpove. Strah pred zavrnitvijo oz. pred čustveno bolečino, ki jo ta nosi s seboj, je namreč prevelik. V želji po samozaščiti se začnemo izogibati vsem situacijam, ki jih doživljamo kot grožnjo v obliki možne zavrnitve. Ne izrazimo svojega mnenja, ne pokažemo naklonjenosti ljubi osebi, ne postavimo vprašanja, ne predstavimo svojega znanja in izkušenj, ne pošljemo življenjepisa ali predstavitvenega pisma itd. Skrijemo se v svojo varno votlinico in čakamo, da nevarnost mine, ne zavedajoč se, da s tem mineva tudi življenje.

Situacij, v katerih sem se počutila zavrnjeno, se spomnim že iz otroštva. Ob učenju metode HSE sem nerazrešena čustva, ki so me še vezala na te situacije, postopno razreševala. Spuščala sem razočaranje in žalost, ki sem ju občutila ob teh dogodkih. Razreševala sem sram, ki sem ga občutila ob vsaki zavrnitvi, ob kateri se mi je potrdilo prepričanje, da nisem dovolj dobra. In spuščala sem tudi jezo na vse ljudi, ki so mi po mojem mnenju naredili krivico. S tehnikami, ki so del metode HSE, sem lahko razreševala čustvo za čustvom, ne da bi se morala osredotočati na vsako preteklo situacijo posebej, kar mi je ustrezalo, saj se vseh verjetno niti ne bi spomnila. Telo mi je preko napetosti in rahle bolečine vedno znova in znova pokazalo, kje se še zadržuje energija posameznega čustva, ki sem jo želela razrešiti. Z razreševanjem mi je postopno postajalo vedno bolj jasno, da sem pravzaprav čisto v redu oseba, da sem pomembna ne glede na to, kdo me sprejme in kdo ne, pa tudi to, da ljubezni niso vredni le tisti, ki so dovolj lepi in pametni, temveč smo je vredni vsi.

Po tem, ko sem spustila breme nerazrešenih čustev, ki so me vezala na preteklost, sem na zavrnitev zmogla pogledati popolnoma z nove perspektive. Jasno mi je postalo, da beseda ne, ki jo izrečejo drugi, resnično ne govori o meni. Še več, jasno mi je postalo tudi, da beseda ne ni tista, ki bi določala mojo vrednost ali jo kakorkoli zmanjševala. Če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da nisem vredna ljubezni. Če se nekdo ne strinja z menoj, ne pomeni, da ima on prav in jaz ne, da je on pameten in jaz neumna. Pomeni le, da smo si ljudje med seboj različni. To pa je precej manj strašljiva misel kot ta, da je z menoj nekaj hudo narobe.

Z ljubeznijo. ♥

Petra