Prispevki

Prav, bom pač ostala sama

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči. partnerski odnos

Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.partnerski odnos

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje celo življenje sama kot v odnosu, katerega glavna lastnost je čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

A vendarle se je želja po partnerskem odnosu, ki je za nekaj let izpuhtela, po določenem času vrnila, z njo pa tudi vsi strahovi in dvomi. Ali sploh obstajajo normalni in zreli moški? Bo sploh kdo želel biti z menoj zdaj, ko imam za seboj takšno izkušnjo? Bom jaz zmogla biti z nekom? Bom zmogla premagati strah? Bom znala presoditi, ali je oseba pred menoj dovolj zrela? Bom zmogla oditi, če bom prepoznala, da je to bolje zame? Bom to sploh znala prepoznati? Tudi v prejšnji zvezi mi je bilo že nekaj časa jasno, da odnos ni takšen, kot si ga želim, a nisem zmogla oditi. Kaj če se to ponovi? Vprašanjem ni bilo konca, a nekaj mi je bilo kristalno jasno – če se ne želim ponovno znajti v nezadovoljujočem odnosu, moram narediti korenito spremembo pri sebi. Dejstvo je namreč bilo, da sem bila jaz tista, ki sem v takšnem odnosu vztrajala in s tem dopuščala partnerjevo vedenje.

Delo na sebi zahteva proces, moja želja po partnerskem odnosu pa je počasi, a vztrajno naraščala. Vedno bolj me je skrbelo, ali bom sploh našla koga, s komer bom si bom želela biti v partnerski zvezi oz. bom sploh kdaj našla koga, ki si bo želel biti v zvezi z menoj. Strahovi in dvomi se kljub delu na sebi niso zmanjševali dovolj hitro, zato sem se lotila še uporabe afirmacij in vizualizacije.partnerski odnos

Ne eno ne drugo ni delovalo, saj sta bili v ozadju mojih strahov in dvomov podzavestni prepričanji, da nisem pomembna in da nisem vredna ljubezni, ki sta preprečevali, da bi afirmacije in vizualizacija delovale. Vedno znova sta me nase opozarjali s stiskanjem v trebuhu, ki se je pojavilo že ob sami misli na to, da bi bila ponovno v partnerskem odnosu. Čeprav sem ju vztrajno ignorirala, želenih rezultatov oz. partnerskega odnosa ni bilo na vidiku, kar ne preseneča, saj v boju med afirmacijami in vizualizacijo na eni strani in podzavestnimi prepričanji na drugi slednja vedno zmagajo. A takrat tega nisem vedela in sem vztrajala, vse dokler nisem imela vsega dovolj, saj o primerni osebi še vedno ni bilo ne duha ne sluha. »Prav, bom pač ostala sama,« sem si rekla. A med reči in to tudi resnično občutiti, je ogromna razlika. Ostati sam je namreč potrjevalo prav to, kar sem že tako dolgo vedela – da nisem vredna ljubezni. Tega resnično nisem želela potrditi. A šele ko je človek na dnu, se je pripravljen predati in sprejeti situacijo takšno, kot je, ne glede na to, kako neprijetna je. Prepričana, da mi ne preostane drugega, kot da sprejmem, da bom pač sama, sem se lotila dela.

Hvaležna sem, da sem poznala orodja, s katerimi sem lahko razrešila plasti čustev, ki so spremljala odločitev, da ostanem sama, če je to pač tisto, kar mi je namenjeno. Začelo se je seveda z žalostjo, saj se je na nek način zrušila moja predstava prihodnosti, nadaljevalo s sramom zaradi občutka nevrednosti, potem je na plan prišla jeza na vse, ki sem jih krivila za kreiranje prepričanja o nevrednosti, jeza na družbo, ki je ustvarila pričakovanja, da moraš v določeni starosti imeti partnerja in otroke, jeza nase, da sem ta pričakovanja oz. norme posvojila, končalo pa se je s ponovno žalostjo ob misli, da v mojem življenju ne bo nikogar, s komer bi lahko delila lepe in težke trenutke. A nato je prišlo olajšanje. Olajšanje ob spoznanju, da lahko živim tudi sama, ob zavedanju, da biti sam ne pomeni tudi biti osamljen ali biti nevreden ljubezni. To olajšanje je s seboj nosilo zavedanje, da je moje življenje lahko polno, tudi če sem sama. Da pravzaprav ni moja naloga, da iščem pravega moškega in se prilagajam le zato, da bi mu ugajala. Prvič v »karieri samskosti« sem bila resnično srečna in popolnoma zadovoljna s tem, da sem sama. In prvič v življenju sem začutila, da se mi ni treba pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem, le zato, da bi ugajala. Prvič sem bila v odnosu do moških lahko sproščena, saj mi je bilo jasno, da se mi ni treba prilagajati, in da če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da je z menoj kaj narobe (kar sem prej trdno verjela).

Šele takrat sem v celoti razumela, kaj je mišljeno z besedami »nenavezanost na rezultat«. Resnično mi je bilo vseeno, ali bom še kdaj v partnerski zvezi ali ne. Svoje življenje sem v tem pogledu predala Univerzumu. In ta mi je dragoceno namenil prav to, kar sem si tako dolgo želela – ljubeč partnerski odnos.partnerski odnos

Prijavite se na HSE Coaching in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Strah pred neodobravanjem in zapustitvijo

Maja je stara nekaj več kot 30 let, na HSE Coaching pa je prišla, da bi razrešila svoj odnos z očetom. Še vedno je namreč živela v strahu pred njegovim neodobravanjem, zato je svoje odločitve o prihodnosti sprejemala z razmišljanjem o tem, v kolikšni meri jih bo odobraval in sprejemal.

V povedanem sem prepoznala enega od pogojnih odzivov, ki jih omenja avtor metode HSE Tom Stone, in sicer iskanje sebe tam, kjer nas ni. To je pogojni odziv, ki ga razvijemo vsi. Nastane namreč že v prvih nekaj tednih po rojstvu, ko se dojenček še vedno identificira z mamo in jo dojema kot del sebe – kot del, od katerega je popolnoma odvisen, saj mama predstavlja tisti del njega, ki skrbi za zadovoljitev njegovih potreb.

Kadar te niso zadovoljene dovolj hitro, sklepamo, da nam manjka pomemben del, tisti, ki skrbi za zadovoljitev naših potreb. To vodi k občutku, da takšni, kot smo, nismo popolni in celi, zato potrditev iščemo zunaj sebe.

Verjamemo, da jo bomo prejeli z zadostno količino ljubezni, pozornosti, s tem, ko bomo našli pravo zaposlitev ali pravega partnerja, morda tudi z zadostno količino denarja in materialnih dobrin. Svoje življenje tako preživimo v iskanju občutka celovitosti in popolnosti v drugih ljudeh in materialnih stvareh, ne zavedajoč se, da nam ga ne more dati nobena količina ljubezni, potrditev, denarja ipd.

Maja se je v opisanem prepoznala in povedala, da priznanje pogosto išče tudi pri drugih, ne le pri očetu, ter da jo je vedno strah, da ga ne bi prejela. Ta strah je sicer močnejši pri očetu, vendar jo spremlja tudi v odnosih z drugimi. Ko je povedala še malo več o sebi in odnosu z očetom, je ob tem že lahko občutila neprijetno napetost v predelu trebuha. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno začeti z razreševanjem te energije strahu, in dobila pozitiven odgovor. Vodila sem jo skozi tehniko in intenzivnost energije strahu se je postopno zmanjševala, še vedno pa jo je lahko občutila. Uporabila sem mišično testiranje in preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo strahu lahko razrešila, in dobila pozitiven odgovor. Povedala sem ji, da v njenem telesu obstaja še ena vrsta strahu, povezana s strahom pred neodobravanjem, ki ga je pravzaprav hotela razrešiti. Pogovarjali sva se o tem, katere so koristi tega, da išče načine, kako ugajati očetu, in prišla je do spoznanja, da si očetu želi ugoditi zato, da je ne bi zapustil. Povedala je, da verjame, da je to nekaj, česar ne bi preživela. S svojim ugajanjem očetu in iskanjem njegovega odobravanja je pravzaprav zasledovala cilj svojega preživetja, za katerega je verjela, da je odvisno od prisotnosti očeta v njenem življenju.

Vodila sem jo skozi tehniko in hitro je lahko prepoznala energijo tega strahu v spodnjem delu hrbta in jo tudi uspešno razrešila. Zdaj sva lahko nadaljevali tudi z razreševanjem energije strahu pred neodobravanjem, ki jo je ponovno zaznala v predelu trebuha. Tudi to energijo je uspešno razrešila.

Povabila sem jo, naj ponovno pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, pri čemer naj opazuje svoje občutke. Povedala je, da še vedno lahko občuti rahel strah pred tem, da bi jo oče zapustil. Vodila sem jo skozi tehniko in zelo hitro je lahko v prsnem košu zaznala energijo omenjenega strahu. Ko sem jo vodila k razreševanju, je opazila, da je strah postajal vedno močnejši. To je pogost pojav pri ljudeh, ki si določenih čustev zelo dolgo niso želeli priznati. A če si dovolimo čustvo občutiti, če ga opazujemo, se njegova intenzivnost prej ali slej začne zmanjševati in Maja ni bila izjema. Po kar nekajminutnem opazovanju energije strahu je ta popolnoma izginil.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je v Majinem telesu še kje energija strahu pred neodobravanjem ali zapuščenostjo, in dobila negativen odgovor. Majo sem nato ponovno povabila, naj pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, in opazuje, ali lahko zazna še karkoli neprijetnega. Povedala je, da ne zazna ničesar več, da si sicer še vedno želi, da bi oče podpiral njene odločitve, da pa njegovega odobravanja ne razume več kot nekaj, kar je nujno potrebno za njeno preživetje ali dobro počutje. Dodala je še, da bolj ko razmišlja, bolj razume, da njegovo neodobravanje nekaterih njenih odločitev ne pomeni nujno, da je ne sprejema. Konec koncev tudi ona ne odobrava vsega, kar počno njeni starši in prijatelji, a jih ima kljub temu rada in si želi svoj čas preživeti tudi z njimi.

Da so odnosi s starši pomembni, verjetno ni treba posebej poudarjati, zato ne preseneča, kako pogosto se pri svojem delu srečujem prav z ljudmi, ki jim ta odnos še vedno predstavlja sinonim za stisko, žalost, razočaranje, jezo ali strah. Verjamem, drage bralke in bralci, da boste v Majini zgodbi prepoznali kaj koristnega zase, zato, Maja, iskrena hvala tebi, ker mi dovoliš objavo svoje zgodbe.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Bistveno je opustiti preteklo čustveno bolečino

Tom Stone je avtor metode HSE Coaching, ki je Petri Cvek pomagala prepoznati, da je čustvena bolečina v ozadju omejujočih prepričanj. Ko je razrešila svoja čustva iz preteklosti, je spoznala, da tudi določenih prepričanj o sebi nima več.

»Če se nekdo identificira z zgodbo, da so mu starši v otroštvu storili krivico, se morda zaradi tega do njih že več let obnaša zadirčno. Ko opusti svojo zgodbo o krivici iz otroštva, mora nato preoblikovati odnos do staršev. Številni se v resnici ne zmorejo spoprijeti z vprašanjem, kako naj po novem delujejo v tem odnosu, zato se nezavedno kar naprej oklepajo svojih zgodb,« meni andragoginja, ki ustvarja spletno stran Mesto znanja, deluje kot predavateljica ter osebna mentorica na področju kariernega in osebnega svetovanja. Pri Tomu Stonu je pridobila certifikat trenerke njegove metode HSE Coaching.

Najprej moramo prepoznati energijo čustev, ki je ustvarila našo zgodbo

V raziskovanje spreminjanja lastnega miselnega procesa jo je pahnila osebna stiska. Po koncu triletne zveze, ki se je končala z nasiljem, je dolgo živela v strahu. Bala se je, da bi se nasilje ponovilo, zato se je izogibala novi partnerski zvezi, ki si jo je sicer močno želela. Prav ta notranji konflikt med strahom pred vnovičnim nasiljem in željo po novi ljubezni jo je vodil v iskanje rešitve. Pod roke ji je prišla knjiga Kako?, v kateri avtor Tom Stone bralca vodi skozi praktične tehnike, s katerimi lahko ozavesti in razreši čustveno bolečino iz preteklosti.

Kaj je HSE Coaching?

HSE je okrajšava za Human Software Engineering, kar pomeni programski inženiring za človeka. »Prek teh tehnik sem prepoznala, da sem po koncu zveze živela v strahu, ker sem globoko v sebi verjela, da nisem vredna ljubezni, kar mi je potrdila izkušnja škodljivega odnosa. Zato sem se oklepala strahu pred novo čustveno bolečino. V mojem primeru me je ščitil pred novo bolečino, zato ga dolgo nisem mogla spustiti, čeprav sem si to želela,« razlaga.

Prepričanja oblikujemo na zgodbah iz otroštva

Tom Stone je prepričan, da smo že kot otroci razvili določene pogojne odzive. Nekateri so se na primer v otroštvu naučili, da ne smejo zaupati intuiciji ali se v polnosti predati čustvom, zato na ta način delujejo tudi kot odrasli. »Ljudje v sebi nosimo veliko neozaveščenih občutkov, ki so pravzaprav energija. Ko smo žalostni, to energijo denimo pogosto začutimo v grlu kot cmok,« pravi trenerka Stonove metode.

Tehnike HSE Coachinga so zasnovane tako, da nas s preprostimi koraki najprej vodijo do zaznavanja določene energije v telesu, denimo jeze ali strahu. »Tako oseba lahko prepozna energijo tega čustva in se je osvobodi. Nato lahko odpade čustvena zgodba in lahko oseba oblikuje nova prepričanja o sebi,« pojasnjuje.

Kako lahko spremenimo prepričanja?

Na kratko povzema eno od preprostih tehnik, s katero svojim strankam pomaga spreminjati prepričanja: »Če želimo spremeniti svoje prepričanje, si moramo najprej dovoliti občutiti čustvo, ki je v ozadju prepričanja, in nato opazujemo, kje v telesu lahko začutimo to energijo. Nato se poskušamo osredotočiti na točko, kjer je ta energija najmočnejša. S tem se ta začne postopno zmanjševati, dokler povsem ne izgine.«

Ko je spreminjala svoje prepričanje, da ni vredna ljubezni, je morala na neki točki tudi odpustiti sebi in drugim ljudem, ki so jo nekoč prizadeli. »Predelati sem morala sram, ki sem ga čutila ob misli, da nisem dovolj dobra ali pomembna. Kot veliko ljudi sem si tudi sama ustvarila predstave o tem, kako moje otroštvo ni bilo dovolj lepo in kako so se mi v šoli zgodile neke krivice. Vendar so bile to samo zgodbe, ki si jih ljudje napletamo sami,« priznava. Šele ko je opustila vsa ta čustva, je odpadlo tudi prepričanje, da ni vredna ljubezni. Kmalu za tem je spoznala sedanjega partnerja. »Takrat o sebi nisem več razmišljala kot o Petri z določenim otroštvom. Ostala je samo oseba, ki je šla v življenju skozi določene preizkušnje. Ko človek spusti predstave o tem, kdo naj bi bil, da dovoljenje življenju, da mu končno lahko prinese tisto, kar mu je namenjeno,« razmišlja.

HSE Coaching

Nihče ni žrtev svojega življenja

Petra Cvek trenutno študira psihoterapevt­sko smer realitetne terapije in teorije izbire, s čimer še nadgrajuje razumevanje ozadja našega vedenja. Pri osebnih svetovanjih se srečuje z ljudmi, ki odgovornost za svoje živ­ljenje pogosto prelagajo na druge. »Nekdo lahko verjame zgodbi, da svojemu otroku ne zmore izkazovati ljubezni, ker je njemu v otroštvu primanjkovalo ljubezni staršev. Številni lažje krivijo svoje starše, kot da bi prevzeli odgovornost za svoje izbire,« meni. Ko sprejmemo vlogo žrtve svojih okoliščin, lastno moč predamo v roke nekomu drugemu, verjame sama. »Občutek, da smo žrtve, izhaja iz prepričanja, da so okoliščine in drugi ljudje tisti, ki lahko povzročijo naše dobro ali slabo počutje. Zato se nam zdi, da nimamo dovolj moči za to, da bi lahko kaj spremenili.« In dodaja, da še tako učinkovita tehnika za spreminjaje našega delovanja ne more učinkovati, dokler si sami zares ne želimo spremembe in smo za to pripravljeni tudi nekaj narediti.

Članek je bil objavljen v reviji Jana in na spletni strani govori.se.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Ko se sramuješ sebe in svojega telesa

Anja je prišla na HSE Coaching z eno samo željo – opustiti kritiziranje sebe in se sprejeti takšno, kot je. 

Povedala je, da se ne spomni, da bi si bila kdaj všeč. Vedno je mislila, da ima kar precej kilogramov preveč in ne glede na to, katere diete se je lotila, se je vedno končalo neuspešno. Čeprav je za nekaj časa kilograme izgubila, so se kmalu vrnili. Njen boj s kilogrami je spremljala tudi slaba vest, ki se ji je oglasila vsakič, ko se ji je zdelo, da je pojedla preveč ali da je bila hrana, ki jo je zaužila, nezdrava. Sledil je naval samokritike, nato odločitev, da se bo spremenila, kmalu pa nov naval dodatne samokritike, ki si jo je namenila vsakič, ko svoje odločitve ni uresničila. Kritiziranje sebe je bilo v njenem življenju močno prisotna in tega se je zavedala, ni pa vedela, kako ga opustiti.

Ko sem jo vprašala, na kaj najprej pomisli, ko pogleda svoje telo, je kot iz topa izstrelila, da sram. Sramuje se svojega telesa, sramuje se tega, da ne skrbi zanj tako, kot ve, da bi morala, sramuje se svoje nemotiviranosti in neodločnosti, sramuje se številnih neuspelih poskusov diet. Sram jo je celo jesti v družbi, saj si predstavlja, da jo ljudje opazujejo in obsojajo, tako kot se obsoja sama.

Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno nagovoriti vsak omenjeni sram ločeno in razrešiti energijo, ki je v ozadju, a sem prejela negativen odgovor. Tako sva se lotili kar reševanja energije sramu, energije, ki jo je že ob pripovedovanju začutila tako v trebuhu kot v grlu. V skladu z odgovorom, ki sva ga prejeli s pomočjo mišičnega testiranja, sva se najprej lotili razreševanja energije sramu, ki jo je občutila v trebuhu. Vodila sem jo skozi tehniko in postopno se je napetost v trebuhu zmanjševala, kar je bil lep pokazatelj, da uspešno razrešuje energijo sramu. Kljub temu pa se je to razreševanje na neki točki ustavilo in imela je občutek, da ne more nadaljevati. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo sramu v celoti razrešila in spustila. Dobila sem pritrdilen odgovor in preko pogovora sva z Anjo hitro prišli do odgovora, ki sva ga iskali. Povedala je, da je sram čustva, ki je z njo že vse, od kar pomni. Če bi morala izbrati le eno čustvo, ki ga je v svojem življenju občutila največkrat, bi na prvem mestu vsekakor vladal sram.

Sram je bil torej tisti, s katerim se je identificirala, sebe pa opisovala kot sramežljivo in tiho dekle. Ob tem se ji je porajalo vprašanje, kdo pravzaprav je, če ta sram spusti. Imela je namreč občutek, kot da bo s tem izgubila del sebe, da se bo ob odsotnosti sramu začela bolj izpostavljati, kar pa se ji ni zdelo ravno varno.

Občutek, da izgubljamo delčke sebe, je ob razreševanju energije nepredelanih čustev, ki so z nami že zelo dolgo, pogost. Z leti namreč postanejo del nas, z njimi se identificiramo in temu, s čimer se identificiramo, se ne želimo kar tako odpovedati. 

A dejstvo je, da nam takšne identifikacijo pogosto le škodujejo. Identificiranje s sramežljivostjo kratkoročno sicer lahko prinaša varnost, a dolgoročno ne prinaša ravno veliko koristi, pač pa ogromno zamujenih priložnosti in neizkoriščenega potenciala.

Ko je Anja to razumela, sva nadaljevali. Vodila sem jo skozi tehniko, s katero je v svojem telesu lahko našla energijo strahu pred izgubo delčka sebe, nato pa še skozi tehniko, s katero je to energijo tudi uspešno razrešila. Z odstranitvijo ovire je popolnoma enostavno lahko razrešila tudi energijo sramu, ki jo je občutila v predelu trebuha, nato pa še energijo, ki jo je občutila v grlu. 

Preverili sva, ali je v njenem telesu še kje skrita energija sramu, in dobili negativen odgovor. Energijo sramu je Anja tako uspešno razrešila. Povabila sem jo, naj pomisli na najin začetni pogovor, na svoj odnos do telesa in do hrane, ter preveri, kako se ob tem počuti. Povedala je, da se ji zdi hecno, a da si sedaj težko razlaga, da je bila tako kruta do sebe. Ni se ji več zdelo, da je njen videz tako slab, kot je mislila prej. Res si morda želi, da bi izgubila kakšen kilogram, a toliko obsojanja, kot si ga je namenila, vseeno ni bilo na mestu. Njena potreba po kritiziranju sebe se je občutno zmanjšala. Obžalovala je, da je bila tako kruta do sebe in ob tem so se ji oči napolnile s solzami. Občutila je žalost za vse grde besede, ki si jih je izrekla, žalost, ker s seboj ni ravnala lepše in ker je tudi drugim dovoljevala, da so z njo ravnali grdo, pa tudi žalost za vse neizkoriščene priložnosti in nedoživete zgodbe, ki se jim je odrekla le zato, ker je verjela, da jih takšna, kot je, ni vredna.

Razreševanje te energije žalosti in odpuščanje sebi sta procesa, ki se ju bova lotili na enem od najinih naslednjih srečanj, s čimer bo Anja naredila še korak bližje k svojemu cilju – opustiti kritiziranje sebe in se sprejeti takšno, kot je.

Anja, hvala, ker si me izbrala, da ti s HSE Coachingom na tej poti stojim ob strani. In hvala, ker dovoliš, da objavim tvojo zgodbo, ki je tako zelo podobna ne le moji, temveč tudi zgodbam številnih žensk, s katerimi se srečujem v svojem vsakdanjem in poslovnem življenju.

Prijavite se na HSE Coaching in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra potreba po samokritiziranju

Kaj je HSE Coaching?

HSE Coaching (Human Software Engineering oz. programski inženiring za človeka) je metoda, ki omogoča, da posameznik ozavesti in sprosti čustveno bolečino iz preteklosti. Prav ta namreč oblikuje naše vedenje in navade ter je vir vseh naših omejujočih prepričanj oz. pogojnih odzivov, kot jih poimenuje avtor metode Tom Stone.

Tako kot marsikatera metoda je tudi HSE Coaching nastal zaradi nuje. Avtor metode je bil namreč v nekem trenutku ustreljen v prsi, kar je med drugim vodilo tudi v posttravmatski stresni sindrom. Uradna medicina mu zadovoljive rešitve ni ponudila, zato je možnosti za rešitev iskal sam in jo tudi našel v obliki osmih tehnik za doseganje stanja čiste zavesti.

V našem telesu prebiva energija uporabnih in neuporabnih čustev. Prva so tista, ki nastanejo na podlagi obstoječe realnosti in nam koristijo. Če na primer vidim, da proti meni vozi vlak in ob tem občutim strah, je to čustvo v tem trenutku zelo koristno in spada v kategorijo uporabnih čustev. A če sedim doma in trepetam od strahu, da me bo nekoč v prihodnosti morda povozil vlak, je to strah, ki je neuporaben in temelji na zgodbi, ki mi jo je spretno ponudil moj um.

Neuporabna čustva so vsa pretekla čustva, ki si jih nismo dovolili v celoti občutiti in v obliki čustvenih bolečinskih teles, kot jih imenuje Eckhart Tolle, še vedno »prebivajo« v nas. Neuporabna čustva pa so tudi tista, ki nastanejo na podlagi neuresničenih pozitivnih pričakovanj (na primer razočaranje, ki ga doživim, ko ne dobim zaposlitve, ki si jo želim ali pričakujem) ali na podlagi pričakovanja negativnih situacij v prihodnosti (na primer strah pred javnim nastopom, tesnoba ob misli na negotovo prihodnost).

Vsa neuporabna čustva nas držijo v primežu svoje energije in nam onemogočajo, da bi živeli polno in svobodno. So kot nikoli dobro ozdravljena rana, ki zaboli vedno, ko pritisnemo nanjo, lahko bi jih poimenovali tudi kar sprožilci.

Vzemimo na primer vztrajanje v partnerskem odnos, čeprav v njem nismo zadovoljni, morda smo celo priča ali žrtev fizičnega ali psihičnega nasilja. V odnosu vztrajamo, čeprav razumsko vemo, da si s tem povzročamo veliko trpljenja, a moči, da bi izstopili, ne zmoremo. To le lep primer nezdravljene rane iz preteklosti, v kateri smo imeli izkušnjo nesprejetosti in neljubljenosti. Čustvena bolečina, ki takšno izkušnjo spremlja, je neopisljiva, še posebno, če do nje pride že zgodaj v otroštvu. Z njo se nismo zmožni soočiti, zato se energija te čustvene bolečine shrani v našem telesu in čeprav se je ne zavedamo, ima še kako močan vpliv na naše življenje. Eden od teh vplivov je tudi tičanje v nezdravem partnerskem odnosu le zato, ker nas je strah, da boljšega partnerja ne bomo našli, da bomo ostali sami in osamljeni, nesprejeti in neljubljeni, kot je že bilo nekoč v preteklosti. Nerazrešena čustvena bolečina je torej tista, ki je v ozadju nezmožnosti sprejetja odločitve, da poskrbimo zase, s tem da iz odnosa odidemo.

Na podoben način je nerazrešena čustvena bolečina tudi tista, ki je v ozadju odvisnosti od odnosov, hrane, pijače in drugih substanc, ostajanja v vlogi žrtve, v nezadovoljstvu, depresiji, fobijah in tesnobi, je hrana za naša omejujoča prepričanja in ponavljajoče se težave. HSE Coaching nagovori prav energijo nerazrešene čustvene bolečine in težave odpravi tam, kjer je njihov izvor. S tem poskrbimo za osvoboditev od omejujočih misli in navad, s katerimi si pravzaprav sami mečemo polena pod noge, ne da bi se tega sploh zavedali.

S HSE Coachingom lahko nagovorimo različne stiske:

  • premagovanje strahov, fobij, paničnih napadov, depresije, tesnobe;
  • premagovanje zamer, jeze, sramu in obžalovanj;
  • premagovanje fibromialgije;
  • reševanje posttravmatskega stresnega sindroma in nočnih mor;
  • premagovanje vseh vrst odvisnosti;
  • razreševanje preteklih travmatičnih dogodkov;
  • premagovanje slabe samopodobe in nizke samozavesti;
  • odpravljanje omejujočih prepričanj in navad, povezanih s partnerstvom, kariero, financami itd.;
  • premagovanje neodločnosti pri postavljanju ciljev in nezmožnosti najti motivacijo za njihovo uresničitev.

»Stranski produkt« HSE Coachinga je vedno bolj razvita sposobnost prisluhniti svoji intuiciji, saj njenega glasu ne omejujejo več na neuporabnih čustvih temelječe misli. S tem razvijemo navado prisluhniti sebi, svojim željam in potrebam, vrnemo se k iskanju odgovorov v sebi, ne več pri drugih, ter globoko v sebi razvijemo notranjo mirnost in gotovost.

HSE Coaching je pomagal tudi Anji odpraviti svojo potrebo po kritiziranju same sebe, preberite pa tudi zapis o moji izkušnji z odpravo strahu pred letenjem.

Imate vprašanje o HSE Coachingu? Pokličite nas na 031 535 776, nam pišite na petra@mestoznanja.si ali vprašanje pošljite preko kontaktnega obrazca in z veseljem vam bom odgovorila.

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Ko uradna medicina odpove, iščemo alternative

To je nekaj, kar danes opažam vedno pogosteje. Niti ni nujno, da uradna medicina odpove, lahko nam samo ne da odgovora, s katerim bi bili v celoti zadovoljni ali s katerim bi se lahko »sprijaznili«. Zgodb ljudi, ki so odgovore zato iskali (in jih tudi našli) drugje, je malo morje. Ena izmed njih je tudi spodnja.

To je zgodba s srečnim koncem. Zgodba o človeku, ki mu je uradna medicina po strelu v prsi zakrpala njegovo fizično telo, a luknje, ki je ostala kot posledica psihične obremenitve niso mogli zakrpati. Ta je ostala. Zdravniki so jo imenovali posttravmatski stres sindrom. Diagnoza s katero se ni mogel sprijazniti. Ali rečeno bolje, ni se želel sprijazniti z mislijo, da se mora s to diagnozo naučiti živeti, saj se posttravmatskega stres sindroma, po mnenju njegovih zdravnikov, ni dalo v celoti ozdraviti. Odločen, da ne odneha, je iskal še druge možnosti in na koncu našel svojo alternativo, ki jo je poimenoval Human Software Engineering (HSE) oz. Programski inženiring za človeka, kot je metoda poimenovana v Sloveniji. Človek o katerem pišem je Tom Stone.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Zakaj ravno o njem in o tej metodi? Preprosto zato, ker je tudi meni spremenila življenje.

Z uporabo tehnik, ki so del HSE-ja, sem v kratkem času uspela opustiti številna globoko zakoreninjena prepričanja, med drugim tudi prepričanje, da nisem pomembna in prepričanje, da čustev ni dobro kazati. Uspela sem predelati stare zamere in končno v celoti odpustiti drugim, predvsem pa sebi. Z vsem tem je odpadlo tudi pretirano samokritiziranje, ki me je spremljajo večji del mojega življenja, odpadla je potreba po perfekcionizmu in nenazadnje, odpadli so tudi kilogrami, ki sem se jih pred tem neuspešno skušala znebiti. Počasi sem se začela zavedati svoje vrednosti, si končno upala postaviti meje in slediti sebi.

Med drugim sem prav s HSE-jem odpravila tudi strah pred letenjem in v lanskem letu po zelo dolgem času na letalo odšla popolnoma mirna in sproščena, brez stalnega siljenja na bruhanje, ki je bil prej stalnica mojih poletov.

Priznam, ne bi verjela, da je tako enostavno, če ne bi preizkusila na svoji koži. Hvaležna sem, da mi je Tomova knjiga prišla v roke ravno ob pravem trenutku. Univerzum že ve, bi rekel Tom. Morda je tale zapis tudi do vas prišel ravno ob pravem času in z namenom, da izkoristite priložnost brezplačnega HSE tretmaja, ki bo mogoča le omejen čas.

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

HSE vključuje 12 temeljnih pogojnih odzivov, ki jih oblikujemo že v otroštvu, ti pa kasneje oblikujejo naše navade in 8 tehnik čiste zavesti, s katerimi se lahko osvobodimo delovanja pogojnih odzivov. Med najbolj pogostimi pogojnimi odzivi je želja oz. poizkus, da bi izsilili rezultat, saj nas je strah negotove prihodnosti. V glavi kreiramo takšne in drugačne scenarije za prihodnost, ki so bodisi zelo črnogledi in v nas vzbujajo skrb ali pa pretirano rožnati in nas vodijo v razočaranje. Pogost pogojni odziv je tudi upiranje temu, da bi v polnosti občutili svoja čustva. Izogibamo se življenju v sedanjosti, saj verjamemo, da se nam na ta način ne bo treba soočiti s tem kar čutimo tukaj in zdaj. 

Namen HSE tretmaja je tako predvsem:

  1. ozavestiti in odpraviti pogojne odzive, ki nas omejujejo,
  2. razrešiti travme in strahove ter skrbi za prihodnost,
  3. osvoboditev od odvisnosti,
  4. osvoboditev od čustev, ki nas vežejo na preteklost in hranijo naša prepričanja.

O tem kako učinkovito je tehniko prepoznala tudi ena od udeleženk osebnega svetovanja sem že pisala. Vabim pa vas, da se o tem prepričate tudi sami. 🙂

Prijavite se na svetovanje in izkusite učinkovitost metode Human Software Engineering (HSE)

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Razlog za negativno razmišljanje in kako ga odpraviti

»Bodi pozitiven, razmišljaj pozitivno, ponavljaj si afirmacije.« Tako nam pravijo različni motivacijski govorci in trenerji za življenje. In tako pogosto pravim ali zapišem tudi jaz. V zadnjem času pa vedno večkrat dobim vprašanje, kako odpraviti negativno razmišljanje in misliti bolj pozitivno, ko pa se nam v glavo nenehno vrivajo negativne misli.

Obstajajo takšni in drugačni razlogi, zaradi katerih se odločimo, da bomo iz svojega življenja odpravili negativno razmišljanje. A pri tem, v želji, da ga odpravimo čimprej, pogosto ostajamo le na nivoju odpravljanja posledic in ne pravih vzrokov. Tudi to je seveda bolje kot nič in za marsikoga je ta način še vedno veliko bolj privlačen, kot iskanje pravega vzroka negativnega razmišljanja.  A vendar je ta način odpravljanja negativnih misli zelo dolgotrajen. Zato je mnogo bolj koristno, da se odpravljanja težave lotimo tam, kjer je pravzaprav nastala. In to je pri naših prepričanjih in energiji čustev, s katero jih pravzaprav vzdržujemo.

Spomnim se trenutka iz pred let, ko smo nečaku pojasnjevali, zakaj v avtu ne sme sedeti brez otroškega sedeža. »Premajhen si še in te ne moremo dobro pripeti z varnostnim pasom,« smo mu rekli. Nekaj minut kasneje smo prišli v trgovino, kjer je zvedavo gledal igrače za dojenčke in hotel eno izmed njih tudi imeti. »Prevelik si za te igrače, te so za dojenčke,« smo mu rekli. In nato šokirani obstali ob tem, kar je on rekel nam: »Ja kaj sem zdaj, prevelik ali premajhen?«

Omejitve, ki nam jih v želji po naši varnosti postavijo starši, omejitve, ki nam jih narekuje sistem in družba, v nas ne spodbujajo ravno optimističnega in pozitivnega pogleda na svet. Besede staršev, ki nam res da želijo le dobro, žal, pogosto tudi ne. »Pazi, da se ne umažeš, pazi, da ne poliješ soka in razbiješ kozarca, pazi, da ne padeš, ne teci po stopnicah…« Vse to so stavki, ki so dobronamerni, a nas spodbujajo k temu, da razmišljamo o negativnih posledicah svojih dejanj in odločitev. Učijo nas, da ni dobro zaupati svoji intuiciji, saj to lahko s seboj prinese celo vrsto negativnih posledic. In tako se že zelo zgodaj kot otroci naučimo, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, temveč je bolje poslušati to, kar nam govori zunanja okolica.

Zgodi se, da imamo trenutek »šibkosti«, ko glas naše intuicije kljub vsemu preglasi zunanje glasove in odločimo se, da ji sledimo. Tečemo po blatni cesti, skačemo po lužah in preprosto uživamo. Ko pridemo domov pa slišimo: »Sem ti rekla, da ne tekaj po lužah, da se ne umažeš. Poglej se kakšen si zdaj.« Čez nekaj dni dobimo vročino in slišimo: »No vidiš, zdaj si pa še zbolel. Pa sem ti rekla, da ne skači po lužah.«

Tako se postopno naše prepričanje ali pogojni odziv, kot ga imenuje Tom Stone, avtor metode Human Software Engineering, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, le še utrdi. In ko se nam kasneje v življenju porodi kakšna ideja, jo pospremi tisoč in ena možna negativna posledica, ki bo nastala kot rezultat našega sledenja ideji. Razmišljanje o vseh negativnih posledicah spremlja tudi strah pred bolečino in trpljenjem, ki pa se jima seveda želimo izogniti.

Tako kot vsa naša vedenja, ima tudi negativno razmišljanje torej svoj namen. Skrbi za našo varnost, za naše preživetje in za naše dobro počutje. Na nek način nam služi, a vendar nam pogosteje kot to tudi škoduje, saj nas omejuje pri tem, da bi živeli radostno in izpolnjeno življenje, ki ga lahko živimo kadar sledimo sebi in svojim srčnim željam.

In prav pred bolečino in trpljenjem, so nas s svojimi opozorili skušali zaščititi tudi naši starši. Zavejmo se tega, preden jih z vsemi silami začnemo obtoževati za njihovo »slabo« vzgojo in kreiranje naših omejujočih prepričanj. Zavejmo pa se tudi, da je odgovornost za naše življenje sedaj le naša, kakor je le naša tudi moč, da se spremembe razmišljanja lotimo tam, kjer je njen izvor – v prepričanjih in čustvih, ki ta prepričanja podpirajo. Naše življenjenje namreč ne vodijo zavestne misli, kot pogosto zmotno verjamemo, temveč naši podzavestni vzorci razmišljanja, ki smo jih, v veliki meri, kreirali že kot otroci.

Metoda Human Software Engineering ali programski inženiring za človeka, kot se metoda imenuje pri nas, se loteva prav razreševanja energij čustev, s katerimi se hranijo naša prepričanja. In ko uspemo razrešiti ta, bodo prepričanja odpadla sama od sebe, s tem pa bo odpadlo tudi negativno razmišljanje, ki se pravzaprav »hrani« prav s prepričanji.

Metodo, ki jo omenjam lahko preizkusite tudi pri meni in se prepričate o njeni učinkovitosti. O tem se je že prepričala ena od njenih uporabnic, ki je po končani uri svetovanja rekla takole: »Prvič v letu in pol, od kar sem v tujini, sem se za trenutek počutila čisto mirno.« No, to pa je uspeh, mar ne? 🙂

Z ljubeznijo. ♥

Petra

Nepotrpežljivost in instant rešitve

Danes želim z vami deliti nekaj besed o nepotrpežljivosti, predvsem v odnosu do dela na sebi oz. do sprememb, ki jih želimo doseči.

Moje razmišljanje si lahko ogledate v spodnjem posnetku ali, če vam je ljubše, ga preberete v spodnjem zapisu.

 

 

Zdi se mi, da si vsi včasih želimo čudežne tabletke, ki bi nam omogočila instant rezultate. To vedno pogosteje opažam tudi pri tistih, ki se odločijo za svetovanje. Ko razmišljam, čemu vsa ta nepotrpežljivost in želja po takojšnih rezultatih, ugotavljam, da razlog zanjo pravzaprav leži v strahu in v tihem dvomu, da mogoče rezultatov, ki si jih želimo, ne bomo dosegli ali pa bomo želene spremembe dosegli prepozno in posledično do takrat še trpeli nezadovoljstvo, bolečine ali kaj drugega. To so pogosto strahovi in dvomi, ki se jih niti ne zavedamo, se seveda posledično z njimi niti ne soočimo, temveč stalno iščemo nove in nove načine, ki bi nas hitro pripeljali do želenih rezultatov in sprememb.

A ob vsem tem hitenju pozabljamo na dve zelo pomembni stvari, in sicer prvič: nismo mi vedno mi tisti, ki vemo, kaj je v danem trenutku resnično najboljše za nas. Prepričana sem, da imamo kakšno izkušnjo, ko smo si nečesa res močno želeli in se nam želja ni uresničila. A ko smo čez nekaj časa na to svojo izkušnjo zmogli pogledati nekoliko bolj objektivno in z distance, smo si rekli: »Še dobro, da se mi želja ni uresničila«.

Obožujem stavek, ki sem ga slišala na enem od predavanj Toma Stona, avtorja čudovite metode Human Software Engineering, medote ki mi je spremenila življenje.  Takole pravi: »Vse je popolno. Univerzum (ali Vesolje ali Božanska inteligenca, kakorkoli  želite to poimenovati) ve najbolje.«

Vse je popolno. Univerzum ve najbolje.

Drugo, na kar zaradi naše nepotrpežljivosti, ki nas žene k iskanju instant rešitev, tudi pogosto pozabljamo pa je dejstvo, da je za trajne spremembe potrebno iti v globino in ne ostajati le na površju. Pomislimo na primer, ki je verjetno dobro znan mnogim izmed nas – hujšanje. Vsi poznamo osebe ali smo še celo sami eni izmed njih, ki poizkušajo različne diete, se jih nekaj časa držijo, izgubijo nekaj kilogramov, nato pa jim zmanjka motivacije in se vrnejo nazaj na stare tire, posledično pa ponovno pridobijo vse izgubljene kilograme. Kadar se v svojem življenju lotimo odpravljanja posledic in ne vzroka, je to pogosto nikoli končana zgodba. V takšnem primeru bomo vedno imeli občutek, da se proti nečemu borimo, pa naj gre za kilogrami, razne neželene razvade, zdravstvene težave ali karkoli drugega. Zato se nam dolgoročno veliko bolj splača poiskati osnovni vzrok, ki je v ozadju našega načina življenja, to pa so naša prepričanja in čustva povezana z njimi. Za soočenje z njimi oz. za dokončno spremembo prepričanj pa žal instant rešitev ni. Niti ni to nekaj  kar bi  namesto nas lahko naredil kdo drug.

Ko bomo naslednjič opazili nepotrpežljivost in željo po instant rezultatih, se vprašajmo, kaj bomo z njima pravzaprav dosegli. Začasno olajšanje ali res trajno spremembo? Namreč dejstvo je, da če bi čas, ki smo ga namenili nepotrpežljivosti in iskanju instant rešitev, namenili doseganju dolgotrajnih sprememb in temu, da resnično raziščemo in odpravimo vzroke, bi te želene spremembe verjetno že dosegli.

Z ljubeznijo. ♥

Petra