Danes ne več – I. del
Zaupaj. Beseda, ki sem jo slišala že neštetokrat. In dve, ki sta se kot odmev v mojih mislih vedno pojavili takoj zatem: Kako? Komu?
O svoji spremembi, da končno postavim sebe na prvo mesto in začnem poslušati svoje telo in svoje želje, sem pred kratkim že pisala. Kot posledico omenjene spremembe sem v zadnjem času večkrat slišala »Super izgledaš,«, »Saj kar žariš,«; besede in misli, ki so me vsakič znova nežno pobožale. A moje védenje, da nekaj delam prav ne izhaja iz njih, temveč iz mirnosti, ki jo čutim v sebi. Ta je posledica zaupanja – zaupanja, da bodo ljudje in dogodki, ki jih potrebujem za svojo rast, nekako že našli pot do mene in zaupanja, da ljudje in izkušnje, ki jih ne potrebujem več, ne bodo (p)ostali del mojega življenja. Ne zato, ker bilo z menoj nekaj hudo narobe ali ker nekaj ne delam prav, temveč preprosto zato, ker jih sedaj, v tem trenutku ne potrebujem.
Lahko je za nazaj »zložiti« dogodke tako, da imajo smisel, pogosto pa je težko zaupati, da imajo nek smisel tudi sedanji dogodki, predvsem tisti, ki nam niso najbolj ljubi. A vendar prav s tem, ko »zložimo« in osmislimo pretekle dogodke, pridobimo zaupanje v to, da smo točno tam, kjer moramo biti in da nas življenje vodi prav tja, kamor moramo priti.
A začnimo na začetku … Dolgo je že od takrat, ko sem sprejela odločitev, da ne jaz, ne moje potrebe in želje niso pomembne. To se je zgodilo spontano. Otroški um pač deluje po svoje. Ne da bi se te odločitve sploh zavedala, sem živela življenje oz. bolje rečeno, sem dovolila življenju, da se mi dogaja. V situacijah, takšnih in drugačnih, sem vedno znova dobivala potrditev za to, kar sem nekje globoko v sebi že vedela – nisem pomembna. Obkrožena z ljudmi, sem imela kljub temu pogosto občutek, da sem nevidna in neslišna. Mnoga mnenja so bila neizrečena, ker niso bila pomembna. Mnoge želje in sanje neizražene in neuresničene, ker niso bile pomembne. Precejšen del mojega odraslega življenja je bila bitka za pozornost, želela sem ugajati, da bi dobila potrditev, po kateri sem tako hrepenela. Potrditev, da sem pomembna. Težava je bila le v tem, da se niti nisem zavedala po čem pravzaprav sploh hrepenim. Vedela sem le, da nisem srečna.
Bili so dnevi, ko sem komaj čakala, da se zvečer zvrnem v posteljo. Spanec mi je omogočil beg pred vsem, s čimer se nisem znala soočiti. Neuspešna partnerska zveza in stresne situacije v službi so bile kaplja čez rob in spoznala sem, da tako ne morem več živeti. Nekaj sem morala narediti. Prvi korak: knjige za osebnostno rast. Požirala sem eno za drugo in počasi je vprašanje »Zakaj se to dogaja ravno meni?« nadomestilo vprašanje »Kaj se lahko iz te situacije naučim?« Nekaj odgovorov sem našla, vendar pa še vedno nisem imela občutka, da sem prišla stvari do dna. Zato sem nadaljevala. Tokrat s pomočjo psihoterapije – najprej kot uporabnica transkacijske analize, nato kot študentka realitetne terapije in teorije izbire. Prav psihoteapija je bila tista, ki mi je pomagala, da sem prvič resnično prišla v stik s svojo otroško odločitvijo, da nisem pomembna.
Ljudje so naša ogledala, pravijo. In kako prav imajo. Situacije v katerih sem imela občutek, da sem nevidna in neslišna so mi sporočale prav to, kar je bilo zakopano tako globoko v meni. A čeprav sem prepričanje prepoznala, še nisem vedela dovolj, da bi ga lahko tudi spremenila. Življenje mi je še naprej dajalo lekcije, ki sem jih vedno pogosteje prepoznala, a iz njih nisem znala potegniti bistva.
Ne verjamem v naključja, zato tudi ne verjamem, da se je knjiga Moč vaše podzavesti naključno znašla v mojih rokah. Sporočilo knjige, ki se me je najbolj dotaknilo je bilo: Vaša podzavest ima vse odgovore. Avtor v knjigi spodbudi, da pred spanjem na svojo podzavest naslovimo vprašanje, na katerega želimo izvedeti odgovor. »No, če je pa tako enostavno, zakaj pa ne bi poskusila,« sem si mislila. »Zakaj se mi dogajajo vse te stvari?« se je glasilo moje vprašanje. »Prosim za jasen odgovor, ki ga bom lahko razumela,« sem še dodala.
Sredi noči me zbudijo moreče sanje. Sanjalo se mi je, da sem bila mama ugrabljenega dojenčka. Vedela sem kdo so ugrabitelji, videla sem jih. Videla sem kako držijo jokajoče bitjece in jih rotila naj ga vendar pustijo. Vse bom naredila, plačala kakršno koli vsoto denarja, vse, le naj mi ga živega in zdravega vrnejo nazaj. Mrtvo hladno so me zavrnili. Posmehovali so se mojim prošnjam, v meni pa je rastel obup. Vedela sem, da ne morem nič. Če se zapodim proti njim, ga bodo ranili. Moje rotenje jih ni ganilo. Jok otroka tudi ne. Imelo me je, da bi jih ubila. A sem vedela, da bi s tem ubila tudi njega. V meni je vrela mešanica žalosti, strahu, panike in besa, ki so izmenično prihajali na plan. Bila sem ujeta. Bila sem poražena. Popolnoma nemočno sem lahko le opazovala situacijo. V tistem trenutku sem se zbudila.
Z ljubeznijo. ♥
Petra
