Ko bom velik, bom … migrant
Priznam, težko si predstavljam, da bi se otroški stavek »Ko bom velik, bom …« končal tako, kot se konča v naslovu zapiska. A vendarle ob omembi migrantov danes dobim občutek, da bi nekateri dali roko v ogenj, da bi dokazali neresničnost moje trditve.
Morda sem naivna, a trdno verjamem, da si vsi želimo le nečesa. Sreče. O kateri ima sicer vsak svojo predstavo. Eni bodo srečni, če bodo imeli okoli sebe ljubečo družino. Drugi, če bodo uspeli v poslu. In tretji, če bodo notranje mirni. Težko pa si predstavljam, da obstajajo takšni, ki bodo svojo srečo dosegli s širjenjem nestrpnosti.
Česa se pravzaprav bojimo? Da nam bodo odvzeli možnost najti svojo srečo? S tem, ko nam bodo vzeli službe in onemogočili, da se družimo na svojih priljubljenih kotičkih? Ali morda s tem, ko nam bodo uničili naravo in opustošili mesta, ki so na njihovi poti? No, če je tako, vas moram kar hitro potolažiti. Za našo nesrečo namreč niso krivi migranti. Veste, ogromno je ljudi, ki imajo službo in so nesrečni. Kar nekaj je tudi takšnih, ki so se včasih družili na svojih priljubljenih kotičkih, pa se danes ne več. Pa ne zaradi migrantov. Temveč, ker »nimajo časa«. Da o tistih, ki ne poskrbijo niti za naravo pred svojim lastnim pragom, niti ne govorim.
Čas si najdemo za stvari in ljudi, ki se nam zdijo pomembni. Če bi polovico časa, ki je bil v bližnji preteklosti namenjen nestrpnim opazkam proti migrantom, namenili delu na sebi, iskanju blagoslovov, za katere smo lahko hvaležni, razmisleku o stvareh in ljudeh, ki nas osrečujejo, in o tem, kako jih čim pogosteje vključiti v naše življenje, bi bil svet precej lepši. In mi precej srečnejši. Izbira je pa tako kot vedno, zgolj in samo, naša. In da, tudi sreča je izbira.