Kdor pozna druge, ima znanje, kdor pozna sebe, ima modrost.
Tako je mnogo let pred našim štetjem zapisal kitajski filozof Lao Tzu. In zdi se mi, da ta misel velja še danes. Poznavanje sebe resnično predstavlja modrost. A spoznavanje sebe predstavlja tudi težjo pot, pot, ki nas lahko pripelje do notranjega miru in zadovoljstva.
Ste se kdaj, ko vas je popadla jeza, vprašali, kaj je bilo tisto, kar vas je v dani situaciji razjezilo? »No, to pa res ni težko vprašanje,« boste rekli. Partner je bil. Ali sodelavka. Morda šef. Ali pa gneča na cesti. Pa še kaj bi se našlo.
Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem bila včasih precej nestrpna voznica. Priznam, še danes imam kakšen trenutek slabosti, ko me potegne v stare vzorce. A resnici na ljubo ni bila gneča tista, ki me je razjezila. Niti ne »nesposobni« vozniki. Za masko jeze se je skrival strah. Strah pred tem, kakšne bodo posledice, če ne bom nekam prišla pravočasno. Strah pred tem, kaj si bodo ljudje v tem primeru mislili o meni. Pa tudi strah pred tem, kako varna sem na cesti ob tistih, ki so po mojem mnenju spadali v kategorijo nesposobnih voznikov. Včasih pa se je za masko jeze na gnečo skrivala tudi jeza nase. Ker se spet nisem uspela spraviti pravočasno na pot.
Za maskami nekaterih čustev se pogosto skriva drugačna resnica, kot pa je ta, ki jo kažemo navzven. Odkrit pogovor s seboj in priznanje svojih čustev zna biti včasih zahtevna naloga. Poskus izstopa iz ustaljenih vzorcev prav tako. Seveda je lažje razmišljati o drugih in o tem, kako bi bili mi bolj zadovoljni, če bi se le drugi vedli tako, kot se »morajo«. Popolnoma jasno nam je, kaj morajo storiti, da se bomo ob njih počutili dobro. A kaj, ko vedno znova pozabljamo, da smo edina oseba, na katero imamo brezpogojni vpliv le mi sami. Poznavanje in razumevanje sebe, svojega vedenja, čustev in razpoloženj je tisto, ki prinaša napredek. A terja tudi napor. Sicer pa, saj ni nihče rekel, da nam bodo vse modrosti razkrite na enostaven način, mar ne? Verjemite, ta je ena izmed takšnih, za katero se je vredno potruditi.
