Odlašanje prinaša koristi?

Z odlašanjem poskrbimo za svoje dobro počutje. To pomeni, da ima odlašanje svoj namen in nam prinaša določene, na prvi pogled skrite koristi. Kakšne? To vemo vsak zase, če si le vzamemo nekaj minut za razmislek. Kljub temu pa spodaj navajam tri splošne koristi, v nadaljevanju pa tudi nekaj idej, kako prenehati z odlašanjem.

1. korist, ki jo prinaša odlašanje: OBČUTEK UGODJA

Kadar se nam zdi naloga, ki bi se je morali lotiti, prezahtevna ali dolgočasna, se je izogibamo. Ni pomembno, ali govorimo o športni dejavnosti, učenju, opravljanju gospodinjskih opravil ali službenih obveznosti. Nešteto je primerov, ko se nečesa nismo lotili, ker smo ocenili, da opravila ne zmoremo opraviti, ker v opravljanju naloge nismo videli smisla ali ker se nam preprosto ni ljubilo.

Ljudje smo bitja ugodja. Radi živimo v okoliščinah in med ljudmi, ki so nam znani. Pot v neznano nas malce straši. Lahko bo polna ovir, lahko nas ne bo pripeljala tja, kamor si želimo, lahko se bomo na njej izgubili. Tu, kjer smo, se ob teh mislih zdi čisto v redu. Lahko bi bilo še slabše.

Ob takšnem razmišljanju nas seveda čisto nič ne mika narediti prvega koraka na poti do cilja. Vidimo le koristi, ki jih imamo, če se ne premaknemo, in bolečino, če se. Kaj pa, če bi na vse skupaj pogledali malce drugače? Kaj če bi se osredotočili na bolečino sedanjega trenutka in koristi, ki jih bomo imeli ob doseženem cilju? Morda bolečina ni fizična, a verjemite mi, bolečina, ki si jo povzročamo s stalnim samogovorom, ki nas opozarja na vse nedokončane stvari, ki nam tiho prigovarja, da nismo dovolj sposobni, da smo leni in bi lahko naredili več, je hujša od fizične. Predvsem zato, ker prihaja od nas samih. Vam ta bolečina povzroča ugodje? Težko verjamem, da.

“Hitreje kot boste izstopili iz svoje cone udobja, hitreje boste spoznali, da sploh ni bila tako udobna.” Eddie Harris, Jr.

2. korist, ki jo prinaša odlašanje: IZOGIBANJE SOOČENJU Z REALNOSTJO

Dokler živimo v nekem svojem mehurčku ugodja, je življenje lepo. Vsaj tako se nam zdi. Vajeni smo neke rutine, ki nam je znana in udobna. Dokler ne stopimo iz okvirjev, je naša realnost na videz popolnoma dobra. Čeprav je cilj lahko tako malenkosten, kot je spomladansko čiščenje, nam lahko prinese priložnosti za soočenje z resnično realnostjo, ki pa nam morda ne bo več tako všeč. Soočenje s prijetnimi ali neprijetnimi ostanki preteklih spominov, ki se jih morda želimo spominjati ali pa tudi ne, nas lahko spomni na pretekle obljube, ki smo si jih dali, a se jih nismo nikoli držali. Lahko nam prinese soočenje s kosi oblačil, ki jih že tako dolgo hranimo v upanju, da jih bomo lahko enkrat ponovno oblekli. Ali pa s kosi oblačil, ki smo jih kupili, čeprav jih nismo potrebovali in jih niti nismo nikoli oblekli, zaradi česar nas mučijo občutki krivde. Morda nam prinese soočenje s izdelki, ki smo jih nakupili v želji, da se lotimo novega hobija, s katerim se nikoli nismo začeli ukvarjati. Ali pa morda le s knjigo, ki jo že tako dolgo vračamo prijateljici, da nam je zaradi tega že kar malo nerodno.

Večji kot je cilj, bolj popačena je lahko naša slika realnosti. Lahko živimo v prepričanju, da nam je delo, ki ga opravljamo, v veliko veselje, čeprav globoko v sebi že dolgo vemo, da nas ne izpolnjuje več tako, kot nas je nekoč. A dokler odlašamo z iskanjem novih priložnosti, lahko še vedno živimo v prepričanju, da je vse v redu. Ni se nam treba soočiti z dejstvom, da si želimo nekaj novega, nekaj drugačnega. Ni se nam treba soočiti s svojimi strahovi, z dvomi, morda neuspehom, zavrnitvijo itd.

Morda vztrajamo v partnerski zvezi, v kateri že dolgo nismo več zadovoljni. A nam je kljub vsemu ta realnost bolj udobna, kot bi nam bilo udobno to, da bi se morali soočiti s svojimi »pomanjkljivostmi«, svojimi dvomi, samoto. Čeprav so, roko na srce, dvomi in samota že nekaj časa prisotni v naši realnosti, le priznali si jih še nismo. Za opozarjanje na naše pomanjkljivosti pa tako ali tako skrbi naš partner, torej so tudi te del naše trenutne realnosti.

Pogosto za svojo neaktivnosti iščemo razloge v okoliščinah ali drugih ljudeh. Tudi to je način, da se izognemo realnosti. Kadar so za naše nedosežene cilje krivi drugi ali okoliščine, lahko ostajamo tu, kjer smo. In to brez slabe vesti.