Osamljenost, osebno svetovanje

Osamljenost

Osamljenost – beseda, ki se je po tihem vsi bojimo. No, ne toliko besede same, kot tega, kar nam ta beseda predstavlja. Zato se obkrožamo s kopico ljudi, ki jih imenujemo prijatelji, znanci, kolegi, Facebook in Twitter prijatelji itd. Zato se dodatno obkrožamo s kopico bolj ali manj nepomembnih predmetov, ki nam dajejo občutek, da smo z nečim obdani. Le da nismo sami. Ker biti sam, za marsikoga pomeni biti osamljen.

Vem, kaj pomeni biti sam in kaj biti osamljen. Doživela sem oboje. A ne eno ne drugo mi ni predstavljalo tako hudega občutka, kot je bil občutek osamljenosti, čeprav sem bila v družbi mojega takratnega partnerja. V družbi partnerja pač tega občutka ne pričakuješ.

»Zakaj nič ne naredi, da se ne bi počutila tako osamljeno,« sem se spraševala. No, verjetno iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da mu za svoje občutke nisem povedala, ker me je bilo strah njegovega odziva in drugi ta, da je občutek osamljenosti nekaj, kar je v meni in je ni osebe ali stvari, ki bi ga lahko pregnala. Je nekaj, kar lahko preženem le sama. A žal to odgovornost prevečkrat prelagamo v roke drugih. Sama seveda nisem bila izjema.

Kaj pravzaprav je osamljenost?

Ne bom citirala uradne definicije. Ta mi niti ni tako pomembna, saj vem, kako sem osamljenost doživljala sama. Globoko v jedru tega občutka so bila skrita prepričanja, da nisem dovolj dobra, da nisem vredna, da sem nevidna in neslišna in kar je bilo najhujše, da si to iz nekega razloga celo zaslužim. Nad plastjo teh prepričanj se je bohotila energija strahu, da bom celo življenje preživela nepomembna drugim in okolici. Takrat se še nisem zmogla vprašati »Kaj pa sebi? Si sebi pomembna?«

Bila sem tudi sama. Odločitev, da se osamim, sem v skrbi zase izbrala čisto zavestno. Po fizičnem napadu bivšega partnerja sem »biti sam« enačila z »biti varen«. Obdržala sem stike s 4 prijateljicami, za katere sem bila 1000 %, da jim lahko popolnoma zaupam, od vseh ostalih sem se oddaljila. Namenoma, ker je biti sama pomenilo, da sem varna. Ukinila sem tudi Facebook profil, malce po sili razmer, a kljub temu brez razmišljanja. In tako res veliko časa preživela sama. Na začetku bolj ali manj v svojem stanovanju, kasneje na sprehodih v naravo in ob branju knjig. In s časoma ugotovila, da biti sam sploh ni tako slabo. Uživala sem v svoji družbi, nikoli mi ni bilo dolgčas in tisto, kar se mi zdi najbolj dragoceno – naučila sem se biti sama v svoji družbi, ne da bi potrebovala karkoli, da bi se zamotila. Naučila sem se samo biti, k čemur je, če sem čisto iskrena, močno prispevalo meditiranje.

Spoznala sem, da biti sam ni strašljivo, tisto kar je strašljivo, je občutek osamljenosti. In postopno sem razumela, da pravzaprav med enim in drugim ni nobene povezave. Občutek osamljenosti je v mojem primeru izhajal iz mojih prepričanj in ne iz dejstva, da sem bila sama, kar sem do tedaj verjela. In postopno sem razumela tudi, da sem pravzaprav jaz tista, ki si moram v prvi vrsti pokazati pomembnost – nekaj, kar sem si zmogla dovoliti šele, ko sem močno zamajala moja dotedanja prepričanja o sebi.

Danes me ni strah biti sama, še vedno pa me kdaj pa kdaj »stisne« ob misli, da bi ponovno doživela osamljenost oz. občutek, ki ga povezujem s to besedo. Spomini nanj so namreč še vse preveč živi. Prav tako spomini na prepričanja, ki so toliko let krojila moje življenje. A hkrati me celotna izkušnja navdaja z zaupanjem, saj zdaj vem iz česa ta občutek izhaja in vem, da imam znanja in orodja, da ga raziščem, poiščem lekcijo, ki jo skriva v sebi in se premaknem naprej.

Verjamem, da je to nekaj, česar je zmožen čisto vsak izmed nas. Na podlagi svoje lastne izkušnje pa vem tudi, da je to včasih lažje narediti ob podpori druge osebe, ki nas v varnem okolju vodi skozi proces samospoznavanja in samorazumevanja. Verjetno ni naključje, da sem izbrala pot, na kateri sem. Prav tako ne to, da moje poslanstvo vidim v tem, da stojim ob strani tistim, ki so pripravljeni narediti korak naprej k boljšemu razumevanju sebe, svojih čustev in svojega delovanja. Opazovati olajšanje na obrazu nekoga, ki je spoznal, da tisto, kar verjame o sebi, morda le ni resnično, je vsaj zame še vedno neprecenljivo doživetje. In neizmerno sem hvaležna vsem, ki so mi že in ki mi še bodo dovolili, da sem del tega doživetja.

Z ljubeznijo. ♥

Petra