Osebna rast – delo, ki se nikoli ne konča
Osebna rast je na žalost (ali na srečo) delo, ki se res nikoli ne konča. Izkušnje pa mi kažejo, da se tega pogosto ne zavedamo dovolj.
Ko omenim, da se ukvarjam z izobraževanjem in svetovanjem za osebno rast, pogosto pri sogovornikih dobim občutek, da pričakujejo, da je v mojem življenju vse popolno. Da nimam nobenega problema, da nikoli ne čutim frustracije, jeze, razočaranja ali žalosti. Da nikoli ne podvomim vase in svoje sposobnosti in da beseda strah sploh ne obstaja več v mojem besednjaku. In ko skozi pogovor spoznajo, da temu ni čisto tako, me običajno čaka njihov presenečen in rahlo razočaran pogled, ki sporoča, da v mislih iščejo odgovor na vprašanje ali imajo morda oni napačno definicijo besedne zveze osebna rast ali pa je z menoj nekaj narobe.
Še bolj zanimivo je opazovati odziv ljudi, ko jim omenim, da sem vključena v izobraževanje za psihoterapevtko. Odziv nekaterih je »Ali to pomeni, da si me do sedaj že čisto analizirala,« (ne, nisem, prisežem), iz odziva drugih pa je moč razbrati, da moje življenje že vidijo kot čudovito pravljico, ki se na vseh področjih zaključi s happily ever after, ker se moje želje izpolnjujejo kot po tekočem traku. In zopet so razočarani, ko kasneje vidijo, da se moja resnična podoba nikakor ne ujema s tisto, ki so si jo v glavi ustvarili sami. In zopet jih spreleti vprašanje o njihovi definiciji besedne zveze osebna rast oz. moji »normalnosti«.
Že res da sem po naravi optimistka, da sem bolj kot ne večino dni res nasmejana in dobre volje, pa vendar imam tudi jaz dneve, ko se zaprem med štiri stene in se želim samo skriti pred vsem in vsemi. Res je tudi to, da se praktično že več kot 10 let izobražujem na področju osebne rasti in že nekaj let meditiram, a to še vedno ne pomeni, da nikoli ne občutim jeze, žalosti, razočaranja, strahu ali notranjega nemira. In čeprav je moje življenje na vseh področjih boljše kot je bilo pred leti, to ne pomeni, da nikoli ne padem ali da je moje življenje popolno. Tudi jaz sem namreč samo človek s svojimi učnimi lekcijami, ki mi jih tako radodarno podarja Življenje.
Osebna rast – v čem je njen smisel?
»Hm, osebna rast – v čem je potem njen smisel, če ne v tem, da dosežeš odsotnost problemov« se morda sprašujete. Bistvena razlika, ki jo opazim, je ta, da se vsakič ko padem, poberem precej hitreje kot sem se včasih. Ne izgubljam dragocenega časa s predolgim objokovanjem tega kar bi morda lahko bilo, temveč iščem možnosti, da se iz nastale situacije nekaj naučim. Bistvena razlika je tudi v tem, da me stvari ob katerih sem včasih doživela manjši kolerični izbruh danes večinoma ne spravijo več iz tira, ko pa se to že zgodi, se precej hitreje ponovno »sestavim« in grem naprej. Postala sem pozorna na svoje misli, ker vem, da so te tiste, ki generirajo občutke, kar pomeni, da se zavedam svojega notranjega dogajanja in iščem rešitve pri sebi namesto pri drugih. In si s tem močno zmanjšam število in čas trajanja frustracij.
Naučila sem se povedati to kar mislim in čutim, spoznala sem, da se ne rabim pretvarjati zato, da bi me drugi imeli radi. Tisti, ki jih potrebujem za svojo osebno rast bodo v moje življenje prišli oz. iz njega odšli tako ali drugače. Že samo zaradi tega zavedanja marsikatera frustracija odpade oz. se skrajša čas, ko je ta prisotna v mojem življenju. In še bi lahko naštevala. Bistvo vsega pa je, da življenja brez frustracij ni. Vsak konflikt – notranji in zunanji – nam kaj hitro lahko postreže z njimi in ni se jim moč izogniti. Lahko pa se jih naučimo obvladovati. In prav to je smisel osebne rasti.
Z ljubeznijo. ♥
Petra