Prazno gnezdo ali ko otroci odidejo

Vrsto let so otroci osrednji del našega življenja. Ko so še čisto majhni, se svet vrti okrog njih, ko nekoliko odrastejo, jim sicer na videz namenjamo manj pozornosti, a še vedno so prisotni v naših mislih, so tema pogovorov s partnerjem. Prazno gnezdo je nekaj, o čemer ne razmišljamo.

Kaj pa, ko odidejo? Takrat v marsikaterem zakonu zavlada praznina in postavi se vprašanje: »Kaj pa zdaj?« Kar naenkrat se partnerja ali zakonca zavesta, da sta se oddaljila, da nimata več ničesar skupnega. Še skupno temo za pogovor včasih težko najdeta. Začneta se spraševati, kdaj se je to zgodilo in kako je do tega sploh prišlo. A dejstvo je, da tisto, čemur dajemo pozornost, raste, ostalo pa malo manj. In vrsto let sta pozornost dajala skrbi za otroke, manj pa skrbi za medsebojno povezanost. 

Ko spoznata, da sta se odtujila, imata pogosto občutek, da se je to zgodilo kar samo od sebe in zato tudi ne najdeta načina, da bi se znova povezala. Pozabita na vse tisto, kar ju je povezovalo, še preden so v njuno življenje vstopili otroci.

Prazno gnezdo je lahko tudi priložnost za nov začetek

Prazno gnezdo je lahko priložnost za obnovitev povezanosti, ki sta jo nekoč že občutila. Predvsem je pomembno, da se zavedata, da sta se v vseh teh letih oba spremenila. Hobije, ki sta jih morda nekoč imela, sta postavila na stranski tir, aktivnosti, ki so ju nekoč združevale, je zamenjala skrb za otroke. Pogovor o tem, ali lahko katero od teh aktivnosti ponovno obudita, je tako dober začetek. Kreiranje skupnih spominov je namreč dober način povezovanja s partnerjem.

Prav tako si lahko pomagata tako, da se skušata spomniti, kaj ju je drug na drugem sploh pritegnilo. Kako to, da sta izbrala prav drug drugega? Katere so bile tiste lastnosti in kvalitete, ki sta jih drug pri drugem cenila, ko sta se začela spoznavati? To je način, na katerega lahko obudimo delčke iskrice, ki nam je znana s prvih nekaj zmenkov. Morda lahko katerega od njih celo uporabimo kot inspiracijo za novi prvi zmenek.

Prevzemimo pobudo in ne čakajmo, da bo prvi korak naredil partner

Verjamem, da se nam zdi pomembno ostati povezani s partnerjem, saj v nasprotnem primeru verjetno ne bi niti opazili, da si nismo več tako blizu, kot smo si bili nekoč. In če je tako, potem se zdi smiselno iskati načine, da se partnerju znova približamo. A po izkušnjah sodeč se prav tu mnogi ujamejo v past pričakovanj. Pričakujejo namreč, da mora prvi korak k povezovanju narediti partner. In čakajo, ob tem nekoliko negodujejo, nato še malo čakajo, potem pa začnejo partnerja kritizirati, češ, sploh mu ni mar. S tem pa se prepad med njima nehote le še poglobi.

Odgovor na vprašanje, kaj lahko storim, da se partnerju znova približam in začutim povezanost z njim, se skriva v nas. Kako smo se mu približevali v obdobju še pred otrokom? Kako smo takrat skrbeli za povezanost z njim? In kaj od tega lahko naredimo tudi danes? Ali pa, kaj novega lahko storimo danes, da znova vzpostavimo povezanost? To so vprašanja, s katerimi se bomo usmerili k prevzemanju pobude in začeli uresničevati to, kar je za nas pomembno – ostati skupaj in povezana.

Z ljubeznijo. ♥
Petra

Zapis je bil objavljen tudi na spletni strani seniorji.info.