zvest sebi

Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge

»Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge,« je eno od petih obžalovanj, ki so jih umirajoči zaupali Bronnie Ware, negovalki in avtorici knjige 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo.

Ostala obžalovanja, omenjena v knjigi, so še: želim si, da ne bi toliko delal; želim si, da bi si upal izraziti svoja čustva; želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji; želim si, da bi si dovolil biti srečnejši. A obžalovanje želim si, da bi bil/-a zvest sebi, je eno tistih, ki ga pogosto slišim tudi na svetovanjih. Pa tudi njegove izpeljanke: želim si, da bi lahko delal/-a več stvari zase; želim si, da bi lahko bil/-a to, kar sem; želim si, da bi mi ne bi bilo treba toliko skrbeti za druge; želim si, da ne bi pozabil/-a nase.

Smo res lahko zvesti še komu drugemu kot le sebi?

Verjamem, da je vsak vedno zvest sebi in da vedno delamo tako, kot verjamemo, da je najbolje za nas. Tudi ko na videz delamo za druge, delamo zase, delamo tisto, kar na zavedni ali nezavedni ravni prepoznamo kot dobro zase. Ko omenim to na svetovanju, me ljudje pogosto začudeno pogledajo in vprašajo, kaj mislim s tem, ko rečem, da delamo stvari, ki jih na nezavedni ravni prepoznamo kot dobre zase.

Večino stvari počnemo nekako avtomatično, ne da bi prav veliko razmišljali o tem, čemu jih pravzaprav delamo. Delujemo iz svojega nezavednega, bi lahko rekli. Delamo tisto, česar smo vajeni, tisto, kar smo se naučili, da je prav, tisto, kar smo slišali, da bi morali.

Če bi nas nekdo vprašal, čemu nekaj pravzaprav počnemo, mu morda ne bi niti znali odgovoriti, saj se teh razlogov običajno ne zavedamo. Zato se večinoma tudi ne sprašujemo o tem, čemu nekaj sploh počnemo, in težko sprejmemo, da ne delamo za druge in nismo zvesti drugim, temveč sebi.

Ozavestimo koristi vsega, kar počnemo, in spoznali bomo, da smo vedno zvesti le sebi.

Čemu npr. pripravimo nedeljsko kosilo za družino, čeprav to pomeni, da moramo celo dopoldne pripravljati različne jedi in celo popoldne, ko gostje odidejo, pospravljati? Kako to, da to počnemo, čeprav smo po tem na koncu utrujeni in se zdi, da nismo imeli prav veliko od dneva, ki je minil? Ker se spodobi? Ker je to počela že naša mama? Ker ostali nimajo časa kuhati in jim bomo s povabilom na kosilo naredili uslugo? Ker so nas drugi prosili, če lahko pridejo na kosilo?

Ali pa morda zato, ker smo si zaželeli druženja z družino, ker smo jim hoteli postreči z nečim dobrim, ker smo jih hoteli lepo pogostiti, ker verjamemo, da je to nekaj, kar naj bi dobre mame ali očetje naredili, ker verjamemo, da je to način, kako ohranjati povezanost z ljudmi, ki so pomembni za nas?

Čeprav se zdi, da smo kosilo pripravili za druge, smo bili z njegovo pripravo pravzaprav zvesti sebi in temu, kar je pomembno za nas. Naredili smo nekaj, od česar smo imeli korist – zadovoljstvo ob pogledu na zbrano družino, veselje ob njihovem navdušenju nad dobrim kosilom, občutek bližine in povezanosti ob skupnem kosilu in sproščenem pogovoru, občutek, da nam je uspelo poskrbeti za prijetno druženje itd.

Živimo tako, da smo zvesti sebi in temu, kar verjamemo, da je dobro za nas.

In biti povezan z ljudmi, biti del skupnosti, biti del nečesa, čemur lahko pripadamo, je nekaj, kar potrebujemo vsi in se tega še kako dobro zavedamo. Zato se na vso moč trudimo, da bi ugodili drugim, da bi nas ti sprejeli in zdi se, da živimo in delamo zanje. A v resnici delamo le tisto, kar prepoznamo kot dobro zase.

Z ljubeznijo. ♥
Petra

Zapis je bil objavljen tudi na spletni strani seniorji.info.