materinstvo

Kdo sem, če nisem mama? 1. del

Povedano iskreno, sebe nikoli nisem videla kot mamo. Vrsto let si nisem predstavljala, da bi kdaj vstopila v to vlogo, zdelo se mi je, da preprosto ne znam z otroki. Opazovala sem druge, ki so tako spontano vedeli, kako se ob njih vesti, kako se jim približati. Jaz nisem.

Potem je v moje življenje vstopil nečak. Oseba, ki jo imam neskončno rada. In prvi otrok, ob katerem sem spontano vedela, kako se mu približati. Ne le to, zdi se mi, da sem ob njem tudi jaz zopet postala otrok. Kot teta sem si lahko dovolila početi lumparije, ki si jih kot mama zagotovo ne bi. Saj veste, starši vzgajajo, dedki, babice, strici in tete razvajamo. No, v mojem primeru to vsekakor drži.

Čeprav sem vedno občudovala vse, ki so starši, in se spraševala, kako zmorejo ohranjati prištevnost ob vseh neprespanih nočeh in izzivih vzgoje, sem v nekem trenutku tudi sama začutila željo, da bi bila mama. Nisem se dolgo ukvarjala z njo, saj sem bila takrat samska in pod vplivom vseh omejujočih prepričanj v smislu »nisi dovolj dobra, nisi vredna ljubezni« prepričana, da bo tako tudi ostalo. Morda me tudi zato niso motila vprašanja in komentarji v smislu »ti si pa še kar brez otrok,« »ja, zdaj bi pa že počasi bil čas,« »kdaj pa boš« itd.

Prijateljice in znanke so druga za drugo začele postajati mame. Čas, ki smo ga prej lahko preživljale skupaj, je tako postal zelo omejen, saj je bil večinoma namenjen družini. In postopno sem prepoznavala, da postajam osamljena. Ni bila samota tista, ki je vplivala na naraščajoči občutek osamljenosti, temveč razmišljanje, ali bom celo življenje sama ter ali mi je sploh namenjeno najti partnerja in imeti otroke. In več sem razmišljala o tem, bolj sem bila prepričana, da mi ni. Bolečina in žalost, ki sem jo občutila ob teh mislih, je bila neopisljiva. Hvaležna sem, da sem takrat že poznala metode HSE coachinga in nešteto ur sem presedela v predelovanju vseh čustev in občutkov, od že omenjene žalosti pa do jeze, razočaranja in sramu. Vedela sem, da si bom najbolj pomagala, če sprejmem, da bom ostala sama in spustim potrebo po tem, da za srečo in izpolnjenost potrebujem družino. A to sprejeti ni tako enostavno.

Šele takrat sem spoznala, kako močno in kako globoko je v naši družbi in v večini od nas zasidrano prepričanje, da moraš imeti otroke, da moraš izkusiti starševstvo in kot ženska torej tudi vlogo mame. Prepričanje, da le kot mati nekaj veljaš, da si le kot mati normalna. In vse, ki to niso, so za nekatere egoistične, za druge preprosto le čudne. Šele takrat sem tudi spoznala, kako močno je bilo kljub vsemu to razmišljanje zasidrano v meni.

Sčasoma sem se uspešno otresla vseh teh prepričanj in tudi potrebe po tem, da za svojo srečo in izpolnjenost potrebujem družino. In kot običajno, ko spustimo navezanost na željo, se ta uresniči. Ko sem ravno dobro začela uživati v svoji samskosti, sem spoznala sedanjega partnerja, a imeti otroke je bilo nekaj, s čimer se v tistem obdobju v resnici nisem ukvarjala. Odpirala sem namreč tudi podjetje, zato je bila vsa moja pozornost usmerjena tja. Poleg tega se mi je zdelo, da sem sprejela možnost, da otrok morda ne bo in s to možnostjo sem bila popolnoma pomirjena.

Del razvijajoče se zveze je gotovo tudi pogovor o otrocih in v nekem trenutku tudi midva nisva bila izjema. Partner si jih je želel, jaz sem bila odprta za to idejo, a ne obremenjena s tem, da bi jih morala imeti. Vedela sem namreč, da svojo srečo in izpolnjenost lahko najdem drugje. Prenehala sem se spraševati, kdo sem, če nisem mama. Vedela sem, da obstaja še tisoč drugih vlog, v katerih bi našla izpolnjenost. Konec koncev sem dve takšni vlogi že imela – bila sem podjetnica in lastnica psa in v obeh sem našla veliko tistega, kar me je osrečevalo.

Ko sva se odločila, da poskusiva srečo, sem v bila ob tem popolnoma sproščena in neobremenjena. A glej ga zlomka, kako hitro so se ponovno pokazala pričakovanja. Tokrat pričakovanja o tem, kako hitro bi morala zanositi. Ko bereš statistiko, ki pravi eno, in opazuješ svojo situacijo, ki se s to statistiko ne ujema, se začneš spraševati, ali je kaj narobe. In spet so na plan prišla razmišljanja v smislu, kaj pa če mi ni namenjeno.

Razmišljala sem, da je to morda znak, da je bolje, da čas namenim podjetju, ne pa materinstvu, a pričakovanja o tem, kako hitro bi morala zanositi, so kljub vsemu naraščala. Pa sem se znova lotila tega, kar imenujem spuščanje oz. opuščanje pričakovanj in soočenje s čustvi, ki sem jih ob tem doživljala. Ker sem to v preteklosti že uspešno storila z metodami HSE coachinga, sem izbrala enak postopek. Osvobojena pričakovanj sem prosila Univerzum, naj mi jasno pokaže, kaj je tisto, kar je v tem trenutku najbolje zame. Bila sem odprta za vse možnosti – za materinstvo, podjetništvo ali kaj drugega.

Dobra dva tedna pozneje se je na testu nosečnosti pokazal moder plus. Še enkrat se je potrdilo, da ko spustimo navezanost na željo, se ta uresniči. Bila sem vesela, hkrati pa tudi prestrašena ob misli, kako bom usklajevala materinstvo, podjetništvo in še ostale obveznosti. Po eni strani sem ob misli, da se mi nekaj časa ne bo več treba ukvarjati s tem, kje bom dobila nove posle, čutila olajšanje, po drugi strani sem se spraševala, ali ne bom morda prav zaradi tega po zaključku porodniške potrebovala precej časa, da ponovno opozorim nase in zaženem podjetje.

Postopno sem te misli uspela dati na stran, se osvobodila dvomov in strahov in se preprosto prepustila. Sledil pa je šok na prvem pregledu. Diagnoza: odmrtje ploda in zadržani splav.

Se nadaljuje – drugi del boste lahko prebrali prihodnjo sredo.

Z ljubeznijo. ♥
Petra materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo materinstvo