Čustveni vampirji – ali res obstajajo?

V zadnjem času je vedno popularnejši izraz čustveni vampirji. Opisuje ljudi, ki nam jemljejo energijo, ljudi, po druženju s katerimi se domov vrnemo popolnoma izčrpani. Včasih niti ni potrebno osebno druženje, zadostuje že telefonski pogovor.

Pred leti, ko ta izraz še ni bil tako pogosto uporabljen, smo rekli le, da nam je nekdo vzel energijo. V svojem življenju sem srečala kar nekaj takšnih ljudi. Najprej v okviru redne zaposlitve, pozneje pri vodenju delavnic in svetovanj. Pogosto sem bila po kakšnem srečanju popolnoma izmučena, ker so mi ljudje jemali energijo. Vsaj tako sem verjela. Zanimivo, kako se je s spremembo mojega razmišljanja spremenilo tudi število ljudi, ki mi jemljejo energijo. Danes jih namreč ni več.

Drugi nam ne morejo jemati energije

Dokler sem verjela, da moram pomagati ljudem in da to celo lahko delam, sem bila po marsikaterem svetovalnem srečanju izmučena. Iskala sem namreč načine in ideje, kako pomagati ljudem, ponujala takšne in drugačne nasvete in ko jih posameznik bi bil pripravljen sprejeti, iskala nove in nove rešitve. Zveni naporno? Lahko rečem, da je bilo.

Prepričana sem, da se marsikdo z zapisanim lahko poveže, saj konec koncev kot straši pogosto iščemo rešitve za svoje otroke in jim svetujemo, kaj bi bilo dobro zanje, pa za svoje prijatelje, včasih sodelavce in seveda partnerje. In ko ti vse dobronamerne rešitve in nasvete pospremijo z znanim »ja, ampak …«, iščemo naprej. Ob tem se včasih nekoliko tudi jezimo, češ »kako naj ti pomagam, če pa nočeš sprejeti nobenega nasveta«, in razmišljamo, kaj bi še lahko storili, prepričani, da moramo pomagati nekomu, ki je potožil o svoji stiski, in enako močno prepričani, da imamo pravi odgovor zanj.

Pri svojem delu sem spoznala dve stvari: 1. Nekateri ljudje naše pomoči ne želijo, čeprav pravijo, da jo. 2. Ne moremo vedeti, kaj je dobro za drugega, saj včasih tega, če smo iskreni, ne vemo niti zase.

Vsak je sam svoj čustveni vampir.

Ko sprejmemo, da drugim pravzaprav ne moremo pomagati, če ti pomoči niso pripravljeni sprejeti in da včasih nekaj, kar je dobro za nas, ni nujno dobro tudi za drugega, čustveni vampirji odpadejo. Ne zato, ker se ta vrsta ljudi ne bi več želela družiti z nami, temveč zato, ker si energijo pravzaprav jemljemo sami, s tem ko od sebe pričakujemo, da moramo rešiti druge oz. jim pomagati, da začnejo delati to, kar verjamemo, da je dobro zanje. Prav to pričakovanje je namreč tisto, s katerim se silimo v nenehno iskanje rešitev, kar pa je, roko na srce, izčrpavajoče. Še bolj pa je izčrpavajoče iskanje načinov, kako drugega prepričati, naj vendar upošteva naš nasvet.

Čustveni vampirji smo torej mi sami sebi.

Jemljemo si energijo s tem, ko od sebe pričakujemo, da bomo naredili nekaj, kar praktično ni v naši moči – našli rešitev za drugega in ga pripravili, da jo sprejme. Oz. ko pričakujemo, da bomo drugega pripravili do tega, da bo vsaj prenehal tolažbo iskati prav v nas, če že ni pripravljen sprejeti nobene ponujene rešitve. A to so pričakovanja, ki so nerealna, saj dejanj drugih ne moremo nadzorovati. Lahko pa vedno znova ob tem, ko opazimo, da postajamo izčrpani, opazujemo, kaj razmišljamo in pričakujemo od sebe ter se vprašamo, ali to, kar pričakujemo, v resnici lahko tudi dosežemo, ali pa morda le ne. Prepričana sem namreč, da so v ozadju izčrpanosti, ki jo doživljamo ob druženju z drugimi, vedno skrita pričakovanja, ki jih ne moremo uresničiti, ne glede na to, kako zelo se trudimo.

Z ljubeznijo. ♥
Petra

Zapis je bil objavljen tudi na spletni strani seniorji.info.